Glad.
Volk -glad!  Izozad dan, dva, se plazi potihem za tabo — — Kako ti je brate? — Bilo je bolj slabo! — In tretji dan ti plane za vrat, z nogami ti prsi in trebuh opaše in jase, jase, jase!
Brez svetega Duha je strop . . . Otrok — iz matere pojdeš v grob. Kaj jočeš, Ana? — Kam, Andrej? Nikar, ob pozni uri tej! — Ha, štej jih doma, cekine, štej! Daj, daj, — saj imaš! — za maše! — Glad jase, jase, jase!
In oče je prasec in mati je zver, zakoljeta dete, prodasta hčer, in fant tolovaje ima za pajdaše — Glad jase, jase, jase!
Za vsakim oglom, bled in suh — oči kot oglje — potika se duh. Vse več in več: — rodi jih mrak  — čuj žvižge, topot ob trdi tlak!
2. XXIX. 1909.
66                                       Vladimir Levstik: Desetniki.
Kdor vrata imaš, obrni ključ, zapri klavir, upihni luč — Bog čuvaj hiše vaše! Glad jase, jase, jase!
Ga vidiš, rabelj? Oko v oko? Pomeri dobro, zamahni krepko! Tu, tu mi sedi in me jase, o, jase, jase
13. XII. 1908.
Oton Zupančič.
Desetniki.
H
-a licih srečo, v srcu smrt,
na ustnih smeh in v duši srd, pogled — želja do samih zvezd,
za čelom — beda, žar, bolest, — oj, koliko jih takšnih gre!
Brez sveč, češčenihsimarij, ob cesti, v šumi, pod vozmi,
na temnih svislih vrv za vrat, z nabrežja reke v kalni hlad —
oj, koliko jih hodi spat!
In takšnih, ki jih sprejme prst brez ros oči, brez žalnih vrst . . .
Nad grobom moli dežev šum: „Proklel mu Bog je grešni um . . ."
Oni pa se reže na dnu . . .
A kdor to ve, njegov smehljaj boli, njemu je mrkel maj,
on sliši z vej vse polno prič in gre, pod noč, za prazen nič, in kjer umolkne, zamolči —
ej bogme! — žalostnih reči . . .
Vladimir Levstik.