FRAN ČRNAGOJ:
Grof in grofica
9
o sta bila seveda naš maček in naša mačka. Pred šti-rinajstimi leti sta prišla nekega dne k hiši. Nismo ju klicati in ne podili, otroci pa — ti so bili vsi srečni, da sta bila tukaj.
Mlada sta bila še, niti leto stara. On je hodil vedno v svetlorjavem, nekoliko tigrastem kožuhu in v zad-njem letu s čisto osivelimi brki. Ona je imela žame-tasto.črno kožuhovino in lep, hermelinasto bel ovrat-nilk. Pa gobček je imela tudi bel, zato, da se ji ni pre-cej poznalo, ikadar se je kradoma nalizala mleka.
On je bil len — len, kakosr more biti menda samo grof. Ni se brigal za gospodarstvo, ampak je samo lenuharil ~ pozimi v gorkem zapečku, poleti pa v hladni senti. Da bi bil on kdaj prijel za kako delo — pa ujel kako miš — da, kaj pa še! Saj se mu dostikrat od same lenobe niti.ni liubilo, da vstane in pristopi k pogrnjeni mizi. Ravno zaradi te velike njegove lenobe se ga je prijel že v mladosti naziv barona, ki se je pa zaradi njegovih velikaških navad povišal oozneje v ime grofa. . Ona pa je imela Tavno nasprotne navade. Nekoliko plašna sicer, je skrbela <za hišo od jutra do večera in do zore vso noč, da smo se ji ču-cjili, kdaj kaj počava. In ko je imela skrbeti po dvakrat na.leto za svojp Stiriglavo deco in še za grofa povrhu — oj, takrat je nosila k hiši miši od vseh strani in brez prestanka. In ko se je.zaslišal njen pritajeni ,,grr-mav" z. miško v- gobčku, takrat so ji priskakale naproti njene tnlade mačice in časih celo grof sam. Dobil pa je takrat on le redkokdaj <kako iriiš, ker je ona skrbela v prvi vrsti za svoje otroke. Ko pa smo.odrasle mačice razdali ljudem, takrat ni vedela, kam z mišmi, ker se jih je grof kmalu preobjedel. Ležale so čestokrat mrtve po veži in kuhinji, da smo Jih niorali pospravljati mi.
A ona jih ni nehala loviti,- nosila in nosila jih je. Nekoč je grof rav-nokar srebal mleko s krožnika, ko mu prinese grofica miš in mu jo po-loži poleg krožnika. Ker se <mi na miš niti ne ozre, jo ona pabere pa mu jo vrže v mleko.
To bi bili moTali videti grofa! Strme je pogledal od strani grolico, kakor bi ji hotel reči: ,,Nemarnost nemarna! In to hoče biti grofica!'' ;    Razžaljen se je obrnifV^siran.-in niti mleka rii več pogledal. Onaga leipar tudi začudeno pogledala, češ:: ,,No, kaj si pa danes tako natak-
236
njen? če je mleko dobro in je drugikrat pečeiika že sama zase tmdi dobra, zakaj bi bilo danes oboje skupaj za nič?"
Pa je pojedla ona mleko in miš.
Res — ona ni imela nič grofovskih navad in smo Jo klicali za gro-f;co samo zato, ker je knela grofa za moža.
Grof ni bil za gospodarstvo, to je res, pa smo ga vendar rajši imeli kot grofico. Posebno rad ga je imel Mladen. Bila sta on in grof pri-bližno enako stara. Zato sta se enako razvijala, se skupaj igrala in skupaj srebala kašo s krožnika. Vendar pa ni biil grof v tem oziru ni-kdar nadležen in nikdar nasilen. Mladen in on sta se tako razumela, da }e zadostoval že samo pogled ali rahd vzklik, pa je vedel grof, kaj sme in kaj mora. Tudi po pol ure je ležal poleg ]edi, ne da foi se je bil pritaknil. Šele na dano povelje se je lotil jedi.
Da — pa igrala sta se grof in Mladen — in kako igrala! Zdaj je hfl grof našemljen kakor stara mamica z robcem na glavi, zdaj kakor de-dek s čepico. Pa je bil uipirežen v popolno uprego in je vazil podnožnik po sobj senitertja často ravnodušno in brez vsega godrnjanja! Pa je nioral ždeti stisnjen v škornju, da mu ie kukala samo glava iz njeiga in je — čakal taiko kosila celo večnost.
In govoriti je znal grof! Tisti njegov priliznjeni »mijav" z iokajo-Č'm glasom mu je gotovo izprosil jedi, in tisti kratki ,,mav" nnu je go-tovo odiprl duri!   In prav kratek  ,,grmav" je naznanjal, da ima velik
strah-------in človeka je pozdravljal z večkratnim veselim in odločnim
,^nijavH. Tako Je znal še z raz.ličnimi fefpremembami glasii prav jasno izražati svoje srčne žel$e.
Navezan je bil tudi jako na vse člane družine, posebno na domače otroke. Mladiena je spremljal v šolo po četrt ure daleč od doma. Šele potem se Je vrnil domov. A'ko ga je iz daljave spoiznal, da se vrača do-mav, mu je s pavzdignjeniim repom tekel naproti in mu je spotoma pri-povedoval svoije nadloge. Ona dva nista nikdar foodila molče edien poleg drugega, ampalk sta bfla vedno v živem razgovoru ined seboj.
No — letos v februarju pa je napravil grof svoj testament in je za-fisnil svoje oči lepo mirno na svojem ležišču pod štedilnikom!
Orofica ga je ipreživela samo četrt leta. Ali ji je počilo srce — ali drugače ni magla živeti — Bog ve?
In od tedaj so pni nas miši dobre volje!
237