Šiškarji na 16. svetovnem zboru skavtov
V      Avstralskem     Wollongongu v Cataract Scout parku je prvih deset letošnjih dni zborovalo prek 15.000 delegatov skavtov iz 86 držav iz vseh celin, številnih narodnosti, verskih prepričanj,  političnih  usmeritev in vseh barv kož. Druženje mladih iz vsega sveta, svetovno bratstvo in mir v svetu je bilo že od leta 1907 geslo svetovne skavtske organizacije. Ta zlet - JAMBOREE - kot pravijo takim srečanjem skavti, je potekal tudi tokrat v omenjenem duhu.
V  delegaciji slovenskih tabornkov je bilo tudi pet Šiškarjev, ki so pos-neli zanimiv film, pripravili prek ti-soč barvnih diapozitivov in fotografij o svojem bivanju v Avstraliji.
Avstralija je oddaljena prek 15.000 km po zraku, taborniki pa so na poti od Sydneya do Melbourna
obiskali še številne kraje in tako pre-vozili po petem kontinentu prek 6.000 km.
Bivali so pri naših izseljencih. Sez-nanili so se s petimi izseljeniškimi klubi v Sydneyu, VVollongongu, Kanberi in Melbournu, kjer so naša društva najmočnejša. Tudi nekaj Ši-škarjev so spoznaii na tej poti.
Seveda pa je Avstralija kot večna-rodnostna dežela izredno zanimiva tudi zaradi naravnih posebnosti. Ob novem letu, ko so bivali v Sydneyu je bila npr. temperatura zraka okrog 40°C, višje na severu dežele pa tudi 56°C. Avstralija je domovina nekate-rih redkih živali, ki so vse zaščitene, saj izumirajo. Tako so od blizu spoz-nali poleg številnih vrst kengurujev še koale, echidne, vombate, tasman-skega vraga, kljunače, emuje, koka-bure, lizarde, posume, brolge . . .
Dežela je izredno bogata, velika, vendar redko naseljena. Je tako veli-ka kot Evropa brez sovjetskega dela, ima pa slabih 16 milijonov prebival-cev (Evropa pa nekaj manj kot 700 milijonov). Na km2 živi v Evropi 66 prebivalcev, v Avstraliji pa le 2! Zato ni presenetljivo, da se letno preseli v Avstralijo prek 120.000 ljudi, av-stralski poslovneži pa zahtevajo od vlade, da dovoli preselitev vsaj 250.000 ljudem.
Taborniki so deset dni bivanja po-svetili obisku XVI. SCOUT JAM-BOREEJA, kamor so lahko hodili le na obisk, saj je zmanjkalo prostora za vse, ki so se prijavili do junija 1985, ko je bil zadnji rok za prijave. Tako je npr. tisoč ameriških skavtov
dnevno potovalo od Sydneya do na-selja, ker ni bilo prostora zanje. Spali so pri avstralskih skavtih na do-movih.
Tudi slovenski taborniki so se vo-zili vsak dan na obisk in spoznavali ljudi Lz raznih koncev ZEMLJE in organizacijo naselja. Na zletnem prostoru so delovale banke, kjer si zamenjal potovalne čeke brez banč-ne provizije. Od tam si iz telefonske celice v nekaj sekundah dobil Šiško. V trgovinah si kupil praktično vse kar si potreboval na zletu. Skavtska pošta je delovala ves dan. Številni bifeji so ponujali klobase in drugače pripravljeno meso ter pijače vseh vrst - razen alkoholnih seveda.
Cigaretnega dima v naselju nismo v desetih dnevih opazili . . .
Celotno življenje je bilo organizi-rano na strogo profesionalni ravni. Od tabora do mest v okolici (60 - 140 km) je bila organizirana redna avtobusna povezava za goste. Tudi taxi služba je delovala 24 ur dnevno. Posebej pripravljena bolnišnica, zo-bozdravstveni center so bili odlično organizirani. Številni kontejnerji, v katerih so pripeljali material prek luže, so nosili napise sponzorjev, saj menda ni bilo enote, ki ji ne bi plačal stroškov kakšna delovna organiza-cija.
Zlet so obiskali najpomembnejši predstavniki avstralske vlade, držav-nih ustanov in mednarodnih organi-zacij, saj je skavtska organizacija čla-nica UNICEFa.
Program je bil odlično pripravljen. Prijavil si se npr. za alpinistično ple-zanje in si dobil vodnika ter določen čas, kdaj se moraš javiti. Ali pa npr. učenje v metanju bumeranga, strelja-nju z vojaško puško. Ogromen kom-pleks je bil odmerjen posebni preiz-kušnji v telesnih sposobnostih - ne-kakšnih vojaških vajah, seveda brez orožij, ampak po težavnosti je le spo-minjal na prepreke, ki jih morajo premagovati vojaki. Tu je bilo največ otrok, saj so morali plavati pod vo-do, teči po globokem blatu, plezati-. . . prava paša za oči.
Postavljali so rekorde za vpis v knjigo rekordov Gunnessa. Obi-skovali so domače zanimivosti. Naj-več obiskovalcev je bilo v odlično ohranjenem in vzdrževanem starem naselju zlatokopov. Vsak je lahko izpiral zlato, če ga je našel, ga je lahko tudi odnesel s seboj. Seveda je bilo treba povsod plačati vstopnino. Tudi večja stara naselja prvih nase-ljencev - angleških kaznjencev so še ohranjena in v njih poteka življenje kot pred dvesto leti. Od kaznjencev do bičanja grešnikov. Tam si lahko kupil svež kruh, pečen na način kot so ga pekli pred dvesto leti. Pa ni bil slab kruh . . .
Dobre tri tedne potovanja po av-stralski celini je kar veliko časa za številne doživljaje. Slovenski tabor-niki pripravljajo več predavanj z dia-pozitivi o svoji poti na XVI. jambo-ree v Avstraliji.        Tone Simončič