P&č!niurad To n! izvedba č!ena7 marveč norčevanje iz njega „Kein Schi!derwatd in Sudkarnten" zmagostavno objavijo koroška „Voiks:eiiung" v zvezi z navodiii Urada zveznega kancierja giede izvedbe zveznega zakona Š4ev. 270/1972, $ katerim so bita objavijena doiočiia o vzpostavitvi dvojezičnih topografskih označb in napisov v pokrajinah Koroške s siovenskim aii mešanim prebivaistvom. Kakor na eni strani zmagosiavje &VP-FPO, se na drugi strani ugotovitev „Kein Schiiderwaid in Sudkarnten" siiši kot oiajševaien vzdih Sociaiistične stranke Avstrije, češ, saj so vsi očitki neupravičeni, ko pa vendar kijub zakonu ne bo „gozda dvojezičnih izveskov". „Kein Schiiderwaid in Sudkarnten" pa pomeni hkrati za koroške Sto-vence največje razočaranje, ker se je tudi poskus najskromnejše izvedbe čiena 7 giede dvojezičnih topografskih označb in napisov s sedaj objavijenimi navodiii razbiinii v nič. Sedaj objavijena navodila Urada zveznega kancierja za uresničitev predmeinega zakona namreč predvidevajo dvojezične napise in označbe zgolj za področja, ki imajo neposredno in izključno povezavo s krajevnimi danosti in nikakor ne za usianove in urade, ki imajo v tej pokrajini funkcionalne vloge. Dvojezični naj bi bili po zakonu torej sicer krajevni napisi in pa kažipoti na cestah, v kolikor se nanašajo na vasi, v katerih se je pri ljudskem štetju izreklo 20 % prebivalstva za slovenski jezik odnosno za slovenski jezik v kombinaciji, in v takih vaseh, nikakor pa ne izven takih vasi, čeprav se nanašajo kažipoti eventualno na take vasi. Nadalje zahtevajo navodila za izvedbo zakona le namestitev dvojezičnih napisov za že sedaj obstoječe krajevne napise in druge označbe, nikakor pa ne za kraje in vasi, čeprav so v zakonu imenovane, če dosedaj niso imeli napisov. Končno navodila urada zveznega kanclerja izrecno poudarjajo, da se zakon ne nanaša na urade s krajevno specifikacijo, kot so n. pr. občinski urad Pliberk, poštni urad Borovlje in podobno, prav tako ne na o-značbe železniških postaj, ker je po mnenju urada zveznega kanclerja označena s tem le postaja nikakor pa ne vas. In da se razblini končno celotni zakon v smešen torzo, je v navodilih poudarjeno, da zakon nikakor nima vpliva na notranjo u-radno področje, niti ne na javne listine, javne knjige, zemljevide in podobno. V kolikor gre za dvojezične nazive na teh področjih, je to vprašanje uradnega jezika, ki pa je po mnenju urada zveznega kanclerja že rešeno s § 8 zveznega zakona z dne 19. 3. 1959 o uporabi slovenskega uradnega jezika dodatno k nemškemu jeziku pred sodišči. S predmetnimi navodili je urad zveznega kanclerja zožil zakon Praktično na popolnoma neznatno število napisov, ker, kakor je znano, manjši kraji na našem ozemlju danes nimajo krajevnih označb. Koroški Slovenci pa smo razočarani nad navodili za izvedbo zakona še prav posebej tudi zaradi tega, ker se urad zveznega kanclerja nikakor ni oziral na naše utemeljene predloge, ampak prav nasprotno v navodilih naravnost zavrača iznesene predloge. Da je cinizem dokončen, je urad ^Veznega kanclerja dal sestaviti seznam slovenskih krajevnih nazivov koroškemu deželnemu arhivu, ki, kakor znano do sedaj ni imel nameščenega niti enega samega slavista, (— šele topot omenjajo nekega dr. Alfreda Ogrisa, ki ga pa po naših poizvedbah noben slavist ne pozna niti po imenu še manj pa kakem znanstvenem delu —) marveč se je njegov ravnatelj v znani polemiki s profesorjem dr. Bogom Grafenauerjem drznil celo izjaviti, da za koroške nemške znanstvenike ni potrebno znanje slovenskega jezika. Ob pomanjkanju strokovnega slavističnega in sploh globljega linguističnega znanja so zato nujno nastale različne napake in deloma spakedranke, ki so v posmeh udomačeni rabi slovenskih krajevnih nazivov v slovenski publicistiki in slovenski znanosti. Čeprav zakon govori o .nazivih, ki so krajevno običajni", po našemu mnenju predvideva le znanstveno utemeljena imena, ki so udomačena in običajna, in nikakor ne izmaličene označbe, kakor so deloma v rabi v narečju, ker tudi v nemščini ne napišemo .Rosen-boch", .Eisenkopp!" ali .Ebern-durf" namesto .Rosenbach", .Eisen-kappel" in „Eberndorf". Da se pri slovenskih označbah uporablja lo-kalizem .ves" namesto .vas" in pa sicer nedosledno .zvrhni" namesto .zgornji" je zato očitno želja, da tudi optično ločijo koroški slovenski jezik od pismenega slovenskega jezika. Doslednja uporaba končnega „g" v nemških nazivih kot „Mos-berg", .Jerberg" in .Slovenji Plaj-berg" namesto .Mosberk, .Jer-berk" in .Slovenji Plajberk" in številne druge napake pa kažejo na popolno neznanje slovenskega jezika pri sestavljalcih ali avtorjih seznama dvojezičnih vasi, ki so navedene v zakonu. Da je .Hinter-libitsch" „Za!ibič" in ne .Podlibič" ve na našem ozemlju vsak otrok; prav tako, da je slovenski naziv za .Edling" „Kajzaze" ali „Kazaze" in nikoli „Kajzeze", za .Wellers-dorf" .Velinja vas" in ne „Vilnja vas", za .Tutzach" „Tuce" in ne .Tulce", za „Wurdach" .Brda" in ne „Vrdi", za .Illmitz" .linica" in ne .Ivnik", za .Unterdorf" .Dolnja vas" in ne .Dole ves", za .Graben" .Graben" in ne .Grabne", za .Lauchenholz" .Gluhi les" in ne „Luhi les" in zlasti še, da je udomačeni naziv za .Freibach" Borovnica" in ne .Frajbah", vsak človek v kapelški okolici pa ve, da gre pri .Koprein-Petzen" za .Podpeco" in ne za .Koprivno-Podpe- co", medtem ko se imenuje „Ko-prein-Sonnseite" .Koprivna" brez .proti soncu". Končno predlaganega .Št. Fid" za „Št. Vid" noben človek ne more jemati resno. To je le nekaj naših pripomb k predmetnemu seznamu slovenskih krajevnih nazivov, ki jih je pripravil .Koroški deželni arhiv v sodelovanju z izvedenci". Čudimo se, da je Urad zveznega kanclerja očitno iz strahu pred .jugoslovenizacijo" imen iskal seznam slovenskih nazivov za predvidene kraje pri koroškem deželnem arhivu, ko pa smo koroški Slovenci posredovali na izrecno željo zveznemu kanclerju dr. Krei-skemu v takratnem svojstvu zunanjega ministra seznam vseh dvojezičnih krajev že 25. 5. 1961, torej v letu ljudskega štetja, na katero se naslanja zakon in to seznam, pri katerem ni sodelovat noben Jugoslovan. Koroški Slovenci, ki že od vsega začetka nismo dali pristanka k predmetnemu zakonu, se seveda še vsebolj odločno izjavljamo proti predvideni izvedbi tega zakona, ki utemeljuje interpretacijo pojma .to-pograsko" z razlago v .Der grofje Duden", Fremdworterbuch, 2. Auf-lage 1966, ker .Osterreichisches V/orterbuch" torej avstrijski slovar, baje ne vsebuje opisa pojma .topografsko", kakor da bi šlo samo za etimilogijo te besede, ne pa za pravno interpretacijo, kaj so pod pojmom .označbe in napisi topo-graskega značaja" razumele ali-irane in asociirane sile pri pogajanjih za avstrijsko državno pogodbo. Ob taki ozki, sofistični interpretaciji pač preostane samo eno, da se koroški Slovenci poslužimo vseh državno- in mednarodno-pravnih in političnih možnosti, da dobimo avtentično interpretacijo vseh določit člena 7 državne pogodbe in zlasti določila glede označb in napisov topografskega značaja. Predmetni zakon in zlasti njegova predvidena izvedba pomenita naravnost norčevanje iz mednarodno zajamčenih določil v korist zaščite slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem, nikakor pa ne dcl.ončne rešitve člena 7 Državne pogodbe. Z80 sporoča Celovec, dne 14. 8. 1972; Danes se je sestat v Cetovcu Upravni odbor Zveze stoven-skih organizacij na Koroškem. Po temeijiti presoji navodi! Urada zveznega kancierja za izvedbo zakona o dvojezičnih topografskih označbah in napisih je prišet do zaktjuč-ka, da se s predvideno izvedbo razbiini poskus itak najskromnejše rešitve vprašanja dvojezičnih označb in napisov popotnoma v nič. Zato in ker gre za važna vprašanja, ki zadevajo vso narodnostno skupnost, je skte-nii pobudo za sestanek koordinacijskega odbora, na katerem bo ZSO Narodnemu svetu koroških Siovencev prediagaia skupno viogo na avstrijsko zvezno in koroško dežeino viedo ter predvsem skupne dotočene državno- in mednarodno pravne ter poti-tične ukrepe v korist čimboij adekvantne izvedbe vseh dotoči! čtena 7 Državne pogodbe. Tudi v Avstriji center ustaških teroristov Tepavac zahteva, da odiočno preprečijo fašistično-teroristično dejavnost Iz najnovejših poročil o zločinskem pokretu ustaških teroristov se je zvedelo, da skupina ustašev, ki je pred nedavnim vdrla v Jugoslavijo in kmalu zatem bila uničena, avstrijsko ozemlje ni koristila le za odskočno bazo, marveč ima v Avstriji tudi svoj center in sicer v Salzburgu. To je zapisal zahodnonem-ški list Frankfurter Rundschau, ki ugotavlja, da je skoraj polovica ustaških zločincev prišla iz Avstrije in da je sedem članov tolpe imelo v Salzburgu svoje statno bivališče. To novo odkritje celotni akciji seveda daje povsem novo politično obeležje. Tako Frankfurter Rundschau dobesedno piše: .Doslej je veljalo, da je to akcijo organiziral center v Avstraliji in da je bila Avstrija prehodna dežela, skozi ka- tero so teroristi potovati. Čeprav mnoga dejstva še vedno kažejo, da je eden izmed centrov teroristične organizacije v Avstraliji, najnovejše informacije potrjujejo, da je pomembno središče ustaških teroristov v Salzburgu, od koder so verjetno vzdrževali tudi zvezo s centri v Zvezni republiki Nemčiji". To pa je hkrati bil tudi namig, da teroristična organizacija še vedno deluje na ozemlju Zvezne republike Nemčije. Ob koncu svojega poročita Frankfurter Rundschau ugotavlja, da je center organizirane skupine treba prej iskati v Avstriji kot na daljni peti celini v Avstraliji. O sovražni dejavnosti proti Jugoslaviji je v nedeljo na zborovanju v Posušju govorit predsednik zveznega izvršnega sveta Džema! Bijedič. S tem v zvezi je med dru- Waldheim obiskal Peking V sredo je generalni tajnik Organizacije združenih narodov Kurt Waldheim odpotoval iz LR Kitajske, kjer je bil gost kitajske vlade. V Pekingu se je razgovarjal s premierom Ču En Lajem, z zunanjim ministrom Či Peng Fejem in drugimi funkcionarji. V Pekingu doslej še niso ničesar objavili o pogovorih z Waldhei-mom. Opazovalci v Pekingu menijo, da je Waldheim osredotoči) svoje razgovore predvsem na probleme Organizacije združenih narodov, v želji, da bi zvedel kakšno stališče bodo Kitajci zavzeli do aktualnih mednarodnih vprašanj ob prihodnjem zasedanju generalne skupščine OZN. Na slavnostnem kosilu, ki ga je gostu na čast priredil zunanji minister Či Peng Fe, je ta v svoji zdravici ostro napadel ZDA in SZ, čeprav ju ni izrecno imenoval. Dejal je, da so velesile krive, da se mednarodni položaj še ni pomiril, ker le-te podžigajo spore na raznih inftuenčnih področjih. V odgovor je Waldheim dejal, da bo prisotnost Kitajske v OZN znatno prispevala k reševanju številnih odprtih vprašanj in tako k pomiritvi svetovnega položaja. Nadalje je Waldheim poudaril, da so največji problemi s katerimi se soočita OZN — Vietnam, kjer še divja krvava vojna, Bližnji vzhod kjer se nevarne krize še nadaljujejo, Ciper in indijski podkontinent. Za rešitev teh odnosov je potrebno sodelovanje vseh narodov včlanjenih v tej veliki organizaciji. Zaključno je generalni tajnik omenil še vprašanje razorožitve in dejal, da je prisotnost smrtonosnega orožja največja nevarnost za svetovni mir. Na poti s Kitajske se je generalni sekretar OZN dr. Waldheim ustavil na zasebnem obisku v Avstriji. gim dejal: .Zdi se mi potrebno seznaniti naše državljane z dejstvom, da so večina teroristov iz skupine, ki je bila nedavno likvidirana v Bosni in njihovi voditelji, uživali gostoljubnost Avstralije, s katero ima naša država diplomatske in druge stike. V Avstraliji so oporišča, vežbališča, skladišča orožja in diverzantskega materiala za zločinsko dejavnost proti Jugoslaviji. Zaradi dolgoletne neovirane dejavnosti te in podobnih fašistično terorističnih tolp ter njihovih nekaznovanih zločinov, ki jih niso preprečili, so se teroristi spustili v to pustolovščino. Za ta napad na Jugoslavijo so uporabili tudi ozemlje sosednje Avstrije. Pred ilegalnim prihodom v SFRJ, se je teroristična skupina zbrala v Avstriji, kjer je taborita in se usposabljala za diverzantske akcije. Do stopnjevane teroristične dejavnosti je prišlo zadnje čase zato, ker vlade omenjenih in nekaterih čezmorskih dežel, dovoljujejo delovanje ekstremni politični emigraciji ter teroristično-faši-stičnim posameznikom in organizacijam, naperjenim proti suverenosti in ozemeljski nedotakljivosti SFRJ. Naša vlada je nenehno opozarjala vlade teh dežel, na pravi značaj in cilje te fašistično-tero-ristične dejavnosti ter zahtevala u-krepe proti njej. Žal moramo ugotoviti, da naši dosedanji koraki niso naleteti na potrebno razumevanje." Ob koncu je Džemal Bijedič izrazil upanje, da je to dovolj drastičen primer, da bo spodbudil pristojne avstralske, avstrijske in druge organe k ukrepom, ki bodo o-nemogočili subverzivno in teroristično dejavnost ostankov fašističnih tolp proti SFRJ. Zahodnoevropske industrijske dežeie stojijo pred vprašanjem, v koiiko bodo v prihodnje lahko izčrpale svoj gospodarski potencial. 2e sedaj ga lahko izčrpajo le s pomočjo delavcev iz drugih dežel, v glavnem iz dežel Sredozemlja. Iz tega območja dela po zahodnoevropskih deželah več kot 4,5 milijona delavcev. Njihovo število se utegne do leta 1980 povečati na 15 milijonov. Po mednarodnih ocenah bo od njih potrebovala Zvezna republika Nemčija dve petini, Velika Britanija eno tretjino, Francija pa eno desetino. Ob takih ocenah postaja očitno, da se utegne v prihodnjih letih moderno preselje- v prid gospodarske krepitve gospodarstva in prebivalstva evropskega severozahoda in v škodo gospodarstva dežel, iz katerih odhajajo. Dosedanji razvoj gospodarske integracije v Evropi — če jo tako lahko imenujemo — je podoben enosmerni cesti. Enosmerni zaradi tega, ker po tej cesti sredozemske dežele pošiljajo svoje najdražje, svojo delovno silo proti severozahodu za ceno, da lahko drago plačujejo izdelke iz tega območja in da so — izvzemši Italijo — v skromni meri deležne deviz turistov iz teh dežel. Ob tej ugotovitvi se mora že samo po sebi poroditi vprašanje: ali res ni mogoče žarno, da interesi severozahoda na novih oblikah prijemov za rešitev svojih gospodarskih problemov naraščajo. Dežele tega območja se prizadevajo za nove oblike transfera gospodarskega kapitala. Da bi se rešile socioloških, psiholoških in družbenih problemov, ki naraščajo s številom iz Sredozemlja najete delovne sile, je industrija severozahodnih evropskih dežel v čedalje večji meri pripravljena, da ustanavlja podružnice svojih podjetij, pa tudi nova podjetja tam, kjer so še rezerve delavcev in kjer so na razpolago tudi cenejše surovine. Pri tem ji nikakor ne gre več toliko za to, da bi po deželah Sredozemlja in evropske- GOSPODARSKA INTEGRACIJA V NOVIH DIMENZIJAH Gospodarske prireditve z wedw^rodwiwi okeiež;ew, kakor je v tew časa vsakoletni lesni sejem v Celovcu, so pripravna priložnost za gloklja razmišljanja o mednarodnem gospodarstva Spiok. V ČasK, ko je svet poln kesedi o sodelovanja In o gospodarski (Mfegrgcrj:, je na mesta, da to integracijo v Evropi nekoliko natančneje osvetlimo in ogledamo. Pričajoči članek prikazaje zato razvoj gospodarskega sodelovanja v zadnjik ie-tik, istočasno pa tadi primere, ki kažejo, da prikaja v tem razvoja do pomemk-nik sprememk. vanje narodov in njihovih proizvodnih zmogljivosti iz Sredozemlja proti industrijskemu severozahodu Evrope povečati. Namesto sedanjih 4,5 milijona delavcev iz tega območja, ki delajo za koristi industrijskih magnatov, nenavsezadnje pa tudi prebivalstva severozahodne Evrope, jih utegne 1980 delati okoli 15 milijonov. Ta domneva nikakor ni fantastična, nasprotno temelji na vrsti realnih dejstev. Treba si je biti na jasnem, da vrzel med gospodarskim razvojem evropskega severozahoda in istim razvojem Sredozemlja narašča. Narašča pa zaradi tega, ker je Sredozemlje že doslej dajalo ceneno delovno silo, da se je evropski severozahod gospodarsko razvijal in osvajal nova tržišča, med njimi zlasti pomembna tržišča Sredozemlja. Zato je že v preteklosti gospodarsko zaostajalo in bo v prihodnje še bolj, če v sedanji praksi gospodarske integracije ne pride do dalekosežnih sprememb. Socialne razlike v Evropi Uvodne ugotovitve najdejo svoje najboljše potrdilo v razlikah povprečnih mesečnih bruto osebnih dohodkov v Evropi. V območju sedaj povečane Evropske gospodarske skupnosti so se ti leta 1970 gibali med 690 nemških mark (DM) v Italiji in med 1540 DM na Danskem. Po preostalih deželah evropskega zahoda so se gibali med 260 DM na Portugalskem in 1520 DM na Švedskem. Na evropskem vzhodu in jugovzhodu pa so se gibali med 260 DM v Romuniji in 692 DM v Nemški demokratični republiki. Če pri vsem tem upoštevamo resnico, da sta tudi pri osebnih dohodkih delojemalcev povpraševanje in ponudba delovne sile o-snovni gibali, po katerih se ravnajo, potem spoznamo, zakaj odhajajo delavci iz območja Sredozemlja proti evropskemu severozahodu in zakaj bi odhajali tudi iz drugih dežel evropskega jugovzhoda, če bi bito to dopustno. Obsega tega odhajanja ni mogoče podcenjevati, če upoštevamo, da dela na evropskem severozahodu 1,820.000 Italijanov 980.000 Spancev 614.000 Jugoslovanov 540.000 Turkov 344.000 Portugalcev 297.000 Grkov enosmerno cesto, po kateri se odseljujejo delavci — večinoma z dobro kvalitikacijo — iz dežel Sredozemlja, spremeniti v dvosmerno cesto? Ali res ni mogoče, da bi v drugi smeri te ceste prifakal iz evropskega severozahoda kapital za možnosti večje zaposlitve delavcev evropskega juga in jugovzhoda na domačih tleh in za možnosti donosnejšega koriščanja njihovih surovinskih baz? Kje so ovire, ki fak, za te dežele stimulacijski gospodarski razvoj zavlačujejo, če ne preprečujejo? Interesi so obojestranski Pred odgovorom na ta vprašanja si o-glejmo, v koliko so obojestranski interesi lahko gibalo za resnično sodobno in vsestransko koristno gospodarsko integracijo v Evropi. Iz prejšnjih primerov lahko povzamemo neizpodbitno resnico, da je življenjski standard prebivalcev Sredozemlja in evropskega jugovzhoda nižji od življenjskega standarda evropskega severozahoda. Zaradi pomanjkanja ustreznega števila stalnih delovnih mest v industriji je tukaj delovna sila cenejša kot na severozahodu. Zato so tukaj tudi proizvodni stroški nižji kot tam. Oboje pa ima eno bistveno zlo posledico: vsem tem deželam manjka potrebnega lastnega kapitala za investicije, s katerih pomočjo bi lahko mobilizirale ne le razpoložljivo delovno silo, marveč tudi produktivnost in svoj delež v mednarodni blagovni izmenjavi. Severozahod ima opravka z diametralnimi težavami. Zahteve do življenja tam naraščajo, svojih proizvodnih kapacitet pa z lastno delovno silo ne more več docela izkoristiti. V izvozu proizvedenih pridelkov mora skoraj vsaka dežela iz družbenih sredstev dodajati pomembna, večinoma zgubljena sredstva, da svoje blago lahko pla-cira na trgu dežel v razvoju. Čim bolj je neka dežela v tem območju industrijsko razvita, tem večje probleme ji ta razvoj povzroča. Najboljši primer za to resnico so Združene države Amerike, ki so v sedanji tazi tega razvoja prišle v položaj, ko vrednosti dolarja enostavno ne morejo več držati in ko morajo takorekoč neprenehno jemati na znanje upadanje njegove vrednosti na mednarodnem deviznem trgu . Ob teh protislovjih že nekaj časa opa- ga jugovzhoda instalirala podjetja, ki bi bila stoodstotno v njeni lasti in pod njenim vplivom. Zadovoljuje se, ja celo želi, da bi bilo na teh podjetjih tudi domače gospodarstvo udeleženo, ker vidi v tem možnost pocenitve exportov in možnost uveljavljanja na tržiščih Afrike in Srednjega vzhoda, do katerih je imela doslej premalo dostopa. Če spričo takih tendenc severozahoda možnosti, ki jih odpirajo za ,dežele v razvoju" skrbno ocenjujemo, potem moremo reči, da najnovejša prizadevanja evropskih industrijskih dežel dajejo prav deželam evropskega dela Sredozemlja pomembne perspektive na poti prizadevanj za večjo, zlasti pa plodonosnejšo gospodarsko integracijo. Doslej so te dežele nosile breme splošnega in strokovnega šolanja svoje mladine, da je ta pozneje kot gospodarsko dozorela večala v inozemstvu moč podjetja in družbeni standard prebivalstva tuje dežele. Pri tem se še vedno čuti nesrečnejšo, kot bi se čutila doma, če bi imela vsaj nekam podobne možnosti socialnega razvoja kot jih ima kot moderni „ku!i" v deželi .gostiteljici*. Tako lahko to poglavje zaključimo z ugotovitvijo, da bi moral biti po deželah Sredozemlja in evropskega jugovzhoda interes na gospodarskem sodelovanju z evropskim severozahodom v obliki kooperacije pri ustvarjanju novih podjetij večji od interesa, ki ga imajo na devizah delavcev, ki delajo v inozemstvu. Dva diametralna primera kooperacije Na vprašanje, kako se je to sodelovanje doslej razvijalo, dajeta zgovorne primere na eni strani Italija, na drugi pa Avstrija. Italija je bila med deželami evropskega Sredozemlja tista, ki je najprej iskala pota kooperacije. Njena kooperacija se je razvijala v bistvu v dveh paralelnih smereh. Na eni strani je pošiljala na evropski industrijski zahod delovno sito, na drugi pa je na evropskem vzhodu v industrijski kooperaciji instalirala vrsto podjetij (n. pr. FIAT). Skratka: na eni strani je izvažala In izvaža svoj industrijski kapital, na drugi pa svojo delovno silo. Kar Italiji pri tem ostane, je slej ko prej nerešeno socialno vprašanje lastnega prebivalstva, ki se najbolj manifestira v ponavljajočih se stavakh in v razmeroma nizkem življenjskem standardu, ki je najnižji med standardom drugih industrijskih dežel. Družbeni sistem Italije je do lastnega prebivalstva skrajno krivičen. Precej drugače stojijo stvari v Avstriji. Njena izhodišča na področju gospodarske kooperacije so bila v prvi tazi industrijsko tehnične revolucije zaradi neurejenih držav-nopravnih razmer bistveno slabša kot izhodišča Italije. Tudi privilegij, kakršnih je s strani Evropske gospodarske skupnosti deležna Italija, Avstrija ni imela in jih nima. Kljub temu pa je za to deželo značilno dvoje: močan porast produktivnosti in gospodarskih kapacitet, socialni mir v deželi in močno razvijajoča se gospodarska kooperacija tako z Zahodom kot Vzhodom. Obseg njene trgovine iz leta v leto narašča in o stavkah po letu 1945 skoraj ni mogoče govoriti. Medtem ko ima Zahod CDal/e na