-----   100   -----
Slovstvene stvari.
Slovniške  drobtinice.
Stavkoslovje uči, kako se več stavkov skrajšuje v en sam stavek.
Sosebno se stranski stavki, katere začenja oziravni zaimek (pron. rel.), radi tako privzemajo v glavni stavek ; na pr.: „vidišli srako, ki sedi na lipi ? = vidisli srako na lipi sedečo", ali po okoljnostih tudi: „vidisli na lipi sedečo srako ?"
Nemec v tem slučaji nima take svobode, nego veže
ga besedni red ter mora, skrajšujoč stavka, telo stranskega stavka postaviti pred samostavnik, na katerega se nanaša, niti mu je mogoče pustiti ga na prejšnjem mestu, kakor ga Slovenec pravilno pušča. Nemec toraj ne more drugače reči nego: „Siehst du die auf der Linde sitzende Elster?"
Ali so slučaji, v katerih niti Slovenec nima na izbor dveh načinov, temuč mu je držati se samo prvega ter pustiti besede stranskega stavka za dotičnim samo-stavnikom, in to je vselej , kedar ima ta samostavnik kak predlog pred sabo in se tudi v ozirnem stavku nahaja predlog ter bi drugače oba predloga naletela drug na drugega.
Nemci, da si jim to nepriliko strogi besedni red nekako opravičuje ter jo kjekod tudi člen nekaj ubla-žuje, posmehujejo se vendar sami takim cvetkam, ki včasi po pisarnicah poženo, kakor je ta, na pr.: „bei ohne Verschulden von Seite der Anstalt eintretenden Besehadigungen kann von gegen dieselbe zu erhe-benden Ersatzanspriichen keine Rede sein".
Res, da slovenske pisatelje največ že zdravi okus varuje takih napak; vendar se in menda edino med nami ne prav redkoma dobe (pri druzih Slovanih bode teže zaslediti katero tako, kakor tudi v latinskem in zdanjih romanskih jezikih, ni mogoča). Vredno je toraj, da se enkrat „Novice" oglase zoper tako zanikerno pisavo, ki je res prava grdoba! Ne more se reči: ,,deček se ozira z a n a lipi sedečo srako", ampak: „za srako na lipi sedečo".
Ne: „po noči gleda na z zvezdami posuto nebo, ampak: „na nebo z zvezdami posuto" (ali morebiti: „na posuto z zvezdami nebo").
Ne: „poklican je k na 15. dan postavljeni razpravi", ampak: „k razpravi postavljeni na 15. dan t. m. itd."
Dva predloga ne moreta nikoli tikama stati, niti je sploh prav de vati brž za predlog bodi nesklanjane bodi od njega nezavisne besede, na pr. ne: „pisma v nam neznanem jeziku pisana", ampak: „pisma pisana v jeziku nam neznanem" ali „v neznanem nam jeziku".
Ne: „vrinili so se v še le poznejših časih", ampak: „še le v poznejših časih so se vrinili" itd.
Znano je, da se slovenskemu glagolu trpna oblika, kjer nočemo   izrecno   imenovati  dejavnega  podmeta ali subjekta,   izražuje   z  zaimkom:   se,  pritikanim dejavnemu glagolu, na pr. „pri nas se žito zanje, drugod se kosi".   Ali razum in stvar sama nam kaže, da tega pri povračavnih glagolih (verb. recipr.) ne moremo uporabljati,   ker nam sicer  stavek postane popolnoma nepod-meten (subjektlos), ter da v takih slučajevih moramo s pravim subjektom na dan.    Povračavni glagoli imajo že kakor taki zaimek se, brez katerega bi ne bili nič, a ni mogoče  pri tikati jim  ga  po  dvakrat.    Vendar se marsikateri Slovenec in Hrvat pregreši zoper to pravilo! Dobro je reči, na pr.:   „v cerkvi se poje" (in der Kirche singt man, ali: wird gesungen); ali stavek: „in der Kirche wird nicht gelacht,  sondern man fiihrt sich anstandig auf", bilo bi jako neprilično posloveniti tako: „V cerkvi se  ne smeje,  nego  se  spodobno drži".    Ta stavek   bi   bil   brez  subjekta.    Moramo toraj reči:   „V cerkvi se človek ne smeje, temuč se spodobno vede" ali tako nekako.
Takisto je tudi napačno: ,,Na poznejše prošnje se ne bode oziralo". (Kdo? katero bitje se ne bo oziralo?).
Latinec je imel: „in partes dividere", Nemec tudi rabi: „in Theile theilen", in to je že marsikaterega Slovenca in Hrvata zavedlo, da je zapisal, na pr.: „deli se v pet razredov" (u pet razreda). Vendar tako ni prav. Slovenec pravi: „na dvoje razdeliti", „na več kosov razdrobiti".    Tudi staroslovenščina ima: razdeliti
na dvoje,   na dva — isto tako ruščina; torej:  razdeliti na (toliko in toliko delov).
—  101   —