STARI LJUDSKI OBIČAJI.
Čeprav stari običaji vidno pešajo in jih mlajši rod 
opušča, sta še dve navadi, ki se jih še sedanji rod trdno 
drži, in to so kresovi na viljo sv. Ivana in pletenje vencev 
in izobešanje teh pred vhodom na dvorišče. Res je, da je 
to tudi drugod tako, vendar imam v mislih Kras. Zna* 
čilno je, da tod ljudje ne pravijo sv. Janez* ampak po* 
znajo svetega Ivana in izgovarjajo: sv. Jevan.
Za letos so se dekleta treh vasi avberske župnije, to 
je dekleta Ponikev, Avbcra in Gradenj dogovorila za 
tekmo, katera bo splela najlepši venec sv. Ivana. Žal, da 
je večina deklet izven domačije, služijo v Trstu, po dru* 
gih mestih ali so se preselila čez lužo. Kar pa jih je osta* 
lo, so se pridno vrgla na pletenje: 29 jih je šlo v bitko 
za prvenstvo.
Izid tekme je bil tale: v Ponikvah se je velika ves 
čina deklet izrekla za Albino Martinovo, ki slovi kot 
najboljša rožarica v vasi, v Avberu je večina prisodila 
prvenstvo Rezi Tišlarjevi, ki je tudi prvovrstna cvetli* 
čarka, za Gradnje je dobila prvenstvo Štefka Fabjanova.
Poleg treh zmagalk zaslužijo biti imenovane tudi 
te*le: Danica Pavlinova, Mima Jožkova, Angela Oštir* 
čeva, Marija Jeričeva, Marija Grmična in Franca Ja* 
ščeva.
Kar se tiče načina pletenja, sta se pokazali dve sme« 
ri: nekatera dekleta so delala po starem: to se pravi, pri 
pletenju so rabila skoro sam bradavičnik, ki je rahlo ze* 
len in rumen in ima to prednost, da je venec vztrajen, 
da drži cele mesece skoro brez spremembe. Druga dekle« 
ta so hotela seči po novem in so se pri tem poslužila 
cvetlic brez ozira na trajnost, gledala so samo na tre* 
nutni uspeh, čeprav je bil čez dva dni venec že povsem 
uvel: rabila so vrtnice, nagi je, druge trobarvne cvetlice, 
ivanke, limbarje (lilije). Nekateri teh vencev so bili kar 
sijajni, toda žal samo en dan.
Kako za naprej? Ali sc držati starega izročila ali 
bomo krenili novo pot? Z ozirom na to, da je venec
svetega Ivana starodavno ljudsko izročilo in mora pred 
vhodom na dvorišče (kolona) viseti vse leto, kaže držati 
se stare navade in pri pletenju rabiti zelenje, ki more 
vzdržati: bradavičnik, zeleniko (pušpan), bršljan in tako.
Kajpada so nekatera dekleta, žal, da ne vsa, posta* 
vila »maje« tudi po borjaču: po stebrih, na okna, na 
vrata in drugod.
Držimo se starih navad in k letu, če Bog da, na novo 
tekmo! Ivan Jožetov.
OPOM NJE K SLIKAM.
Slika Marije Vncbovzete na strani 204. je delo zna* 
menitega slovenskega slikarja Mateja Langusa iz 1 . 1828. 
Nahaja se v velikem oltarju v Slavini. — Sliki »Idrijski 
rudarji« in »Orač« sta delo mladega mojstra Ivana Čar* 
ga. Čargo se je rodil v Tolminu 1 . 1898. Je zelo izrazit 
in nadarjen slikar napredne smeri v slovenski umetno* 
sti. V svojih pokrajinah zna izraziti občutje, dušo kra* 
ja. V mnogih risbah in slikah s svežo močjo in drznimi 
sredstvi izraža globoko socialno čuvstvo.
O ZDRAVILNI RUDI.
Odkar je francoska raziskovateljica gospa Curie 
odkrila radij pa do konca leta 1926. so na vsem svetu 
pridelali 500 gramov te dragocene snovi. Od tega imajo 
polovico — četrt kile — Amerikanci. Ko pa so v bel* 
gijskem Kongu odprli obširne kope za rudo, ki vsebuje 
radij, je ameriška proizvodnja skoro povsem prenehala. 
Kar se zdaj pridela radija na svetu (1. 1928. okoli 35 gra* 
mov), prihaja skoro vse iz belgijskih tovarcn, ki predelu* 
jejo rudo iz Konga. Da pridelajo 1 gr radija, potrebujejo 
300 do 400 stotov rude; delo zato traja 8 do| 9 mesecev. 
Miligram (tisočinka grama) radija stane okoli 1200 lir.
V vsej Nemčiji je eno samo mesto, ki ima en gram ra* 
diija — kar je vredno nad 1,200.000 lir. Če razpolaga 
kaka bolnišnica s 50 do 100 miligrami radija, se šteje 
med bogate in zaslovi daleč naokoli. Radij razpošiljajo 
v tenkih cevkah iz platina, ki so obdane z debelim svin*