Tudi KEL dela propagando s sodobnimi sredstvi: avtomobil z zvočniki vozi po celi Koroški. Sodelavke in sodelavci KEL pa delijo mimoidočim informacijski material o Koroški enotni listi. Z dobro argumentacijo se dš marsikdo prepričati. Wagneriev .neodvisni' komite Kratko pred volitvami se je predstavila javnosti tudi posebna »Iniciativa volilcev za Leopolda Wagnerja“. Predstavnik te iniciative, dvorni svetnik dr. Ralf Unkart je dejal, da se je le-ta konstituirala neodvisno od SPO in brez vednosti deželnega glavarja. Vendar so informirani novinarji — tudi „nt“ — to vedeli že oktobra meseca. Lista za trenutnega deželnega glavarja sicer obsega lepo število prominentnih imen, toda zdaleč niso vsi tako ..neodvisni", kot so se kazali na tiskovni konferenci. Da bivši vodilni socialistični mandatarji niso ravno ideološko neodvisni, je vsakomur razumljivo. Da pa tudi marsikateri duhovni delavec, podpisan za VVagnerja, tudi gmotno ni neodvisen, je pa druga stran medalje. — Kaj naj bi rekli? Če bi osebe, ki so podpisale za VVagnerja, kandidirale na listi kakšne stranke, potem bi mogli tako stranko priporočati. Tako pa moremo le citirati znanega publicista Humberta Finka, ki v „Kleine Zeitung" razmišlja o neodvisnosti. Izvlečke njegovega komentarja berete na 2. strani. UVODNIK Avstrijska državna pogodba je podlaga avstrijske državne samostojnosti, kateri pa so naložene gotove obveznosti: 1. Avstrija mora plačati predpisano vojno odškodnino. 2. Avstrija mora kot država ostati nevtralna. 3. Avstrija na svojem teritoriju ne sme dopustiti obnove nacizma. 4. Avstrija mora Slovencem na Koroškem in Štajerskem ter Hrvatom na Gradiščanskem zajamčiti pravico do narodnostnega obstoja. Prvi pogoj je država Izpolnila, politično nevtralnost izpolnjuje, točki tri in štiri pa sta neizpolnjeni. Nemški nacionalizem raste posebno na avstrijskih univerzah ter na Koroškem in štajerskem. Ob dvajsetletnici državne pogodbe moramo ugotoviti, da je vzdušje v deželi tako zastrupljeno, da vlada niti ne tvega izvajati lastnih sklepov. Od leta 1955 ima vlada skupno spomenico koroških Slovencev, ima nešteto podrobnih predlogov, vršile so se ponovne intervencije, vršili so se neuspešni razgovori med vlado in zastopniki manjšine. 17. septembra 1974 so se taki razgovori prekinili, ker se je pokazala jasna namera vseh treh avstrijskih strank, da hočejo spremeniti celo meddržavni dokument — to je državno pogodbo, ker hočejo izvesti preštevanje Slovencev in Hrvatov, ki v državni pogodbi ni predvideno. Koroški deželni glavar VVagner je še jasneje formuliral svoje stališče do državne pogodbe, češ on bo dopustil le toliko, kar on smatra za izvedljivo. Koroški Slovenci smo jasno videli, da zvezna vlada ni v stanu, niti nima volje izpolniti točki tri in štiri. Ti dve točki pa sta osnovi našega narodnega obstoja. Člen 7 državne pogodbe nam jamči življenjske pogoje. Teritorialno reševanje brez vsakega preštevanja, to je in ostane naša zahteva. Ker na Dunaju skozi 20 let nismo našli nikakega posluha, smo bili prisiljeni zaprositi državo našega matičnega naroda kot sopodpisnico avstrijske državne pogodbe za pomoč. Temu dejstvu je služila tudi naša zadnja Pot v Beograd. V številnih razgovorih smo naglasili, da zahtevamo od Avstrije izpolnitev člena 7 po duhu in črki. Našli smo polno razumevanje, ker je stališče Jugoslavije identično z našim. Videli smo, da so vsi merodajni činitelji točno poučeni o razmerah v deželi in dobili zagotovilo, da bo Jugoslavija na vseh mednarodnih forumih obveščala svetovno javnost o nerešenih problemih ter tako pomagala nam, da pridemo do svojih pravic in Posredno pomagala tudi Avstriji, da 'žpolni prevzete obveznosti. Intervju s Hansom Simo (stran 3) Komentar Volitveni vrtiljak (stran 4) Volilna zborovanja kažejo politično voljo: Ha Koroškem je le KEL alternativa Če smatramo volilna zborovanja kot barometer za vzdušje med pristaši strank in za pripravljenost teh pristašev, zavzeti se za „svojega“ kandidata, potem moremo ugotoviti, da je Koroška enotna lista 14 dni pred volitvami v zelo dobri formi. Volilna zborovanja zadnjega tedna, ki so v sklopu propagandnega koncepta KEL bili predvideni za zadnjo fazo volilnega boja, so glede obiska presenetila celo optimiste v vrstah Koroške enotne liste. Prvo volilno zborovanje v zadnji fazi volilnega boja je KEL prejšnji četrtek priredila v Pliberku. V ca. Na podiju je bil tudi drugi kandidat Ignac Domej. V svojem govoru se je dr. Apov-nik sprva dotaknil stališča KEL do drugih strank. Glede svobodnjakov je ugotovil, da že doslej niso bili Slovencem naklonjena stranka. Pošastne pa postajajo zadnje izjave glavnega kandidata dr. Ferrarija, ki je dejal, da nihče nima zagotovljeno pravico do določenega ozemlja. Pri odnosu do OVP je dr. Apovnik predvsem grajal zahtevo njenega predsednika Sacherja, ki je zahteval, naj bi se Slovenci priznali k Avstriji. K takim zahtevam moremo reči le, je dejal dr. Apovnik, da Dr. Pavel Apovnik pri svojem govoru v Pliberku. navzočnosti avstrijske televizije je okoli 400 (!) ljudi napolnilo do zadnjega kotička že tako precej veliko dvorano pri Schvvarzlnu. Takšnega zborovanja nobena druga stranka ni zmogla organizirati, je bilo mnenje tudi nevtralnih opazovalcev in celo političnih nasprotnikov. V imenu krajevnega volilnega komiteja je pod bučnim aplavzom navzočih pozdravil mestni svetnik Štefan Trampusch nosilca liste dr. Pavla Apovnika in dr. Matevža Gril- koroški Slovenci našo lojalnost do Avstrije prakticiramo z dneva v dan z dejanji. „Nismo mi spremenili našega prepričanja, ampak le SPO je v vprašanju slovenske narodne skupnosti na Koroškem napravila popoln preokret. Zanikanje njenih načel se kaže v brezmejnem snubljenju za nemškonacionalne glasove," je o-risal dr. Apovnik odnos Koroške enotne liste do socialistične stranke Leopolda VVagnerja. KPO sled- Ker je volilno zborovanje v Pliberku bilo ravno na predvečer „Folantina“, je v letu žene dr. Apovnik delil ženskim interesentom za KEL nageljne. njič, je v svoji zgodovini imela različne faze v odnosu do koroških Slovencev. Zdaj se nahaja v zbli-ževalni fazi. V tej zvezi je dr. Apovnik tudi omenil Messnerjevo stališče do internacionalizacije, ki je bilo objavljeno ob priliki njegovega predavanja v Trstu. „Sploh pa,“ je dejal dr. Apovnik, „ima KEL v primerjavi z drugimi strankami eno prednost: namreč, da se ji ni treba ozirati na strankarska vodstva in strankarske interese izven Koroške." V svojem izčrpnem referatu je dr. Apovnik predočil publiki program KEL. „Da je program po svoji tendenci napreden, moremo mirne duše trditi," je dejal dr. Apovnik. Ker zavzema program KEL stališče do vseh perečih problemov na Koroškem, tudi ne moremo reči, da je ozko nacionalen. Posebno se je dr. Apovnik dotaknil problema centralnega prostora. V načrtu za ta centralni prostor sploh ni nobene občine pliberškega okraja. To bo vsekakor tudi vplivalo na situacijo zaposlitev v okraju. Večinskim strankam je tudi „uspelo“, da so preprečile gradnjo tovarne »Gorenje", ki bi nudila mnogim zaposlitev v domačem kraju. Predavanju, ki ga je večkrat prekinilo odobravalno ploskanje zbranih pristašev, je sledila živahna diskusija. Na tozadevno vprašanje je (Nadaljevanje na 4. strani) Zadoščenje ob obisku pri jugoslovanski vladi Kot smo že v prejšnji številki poročali, je predsednik zveznega izvršnega sveta Džemal Bijedič sprejel v Beogradu predstavnike koroških Slovencev, ki so bili na obisku v Jugoslaviji. V daljšem in prisrčnem pogovoru so predstavniki koroških Slovencev dr. Joško Tischler, dr. Franci Zvvitter, dr. Augustin Male in dipl. jur. Filip Wa-raš seznanili predsednika zveznega Izvršnega sveta s sedanjim položajem na Koroškem in s položajem slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji. Predsednik zveznega izvršnega sveta je zagotovil predstavnikom koroških Slovencev, da bodo vlada in narodi roških Slovencev najprej zahvalili SZDL za vsestransko in odločno podporo, ki jo daje boju slovenske manjšine v Avstriji za celovito uresničitev njenih narodnostnih pravic. Dušan Petrovič je dejal, da socialistična zveza zelo ceni boj slovenske narodnostne skupnosti, njeno vztrajnost in enotnost, ki sta zelo pomembni. SZDL z velikim zanimanjem spremlja razvoj prizadevanj za polno uveljavitev pravic slovenske manjšine in za izpolnitev obveznosti, ki jih ima Avstrija po državni pogodbi. Vsi narodi in narodnosti Jugoslavije podpirajo koroške Slovence in obsojajo stališče in Predstavniki koroških Slovencev v pogovoru s predsednikom Bijedičem. Jugoslavije še naprej dajali polno podporo upravičenim zahtevam koroških Slovencev, da bi bila dosledno izpolnjena črka in duh državne pogodbe. Izpolnitev pogodbe, predvsem pa bistvena ureditev vseh vprašanj in spoštovanje narodnostnih pravic manjšin bi bila neposreden prispevek k izboljšanju in razvoju dobrih sosedskih odnosov med Jugoslavijo in Avstrijo. Koroški Slovenci so bili nato pri predsedniku republiške konference SZDL Srbije. Med tokratnim obiskom v Beogradu so bili gostje SZDL Srbije. Predsednik zvezne konference SZDL Jugoslavije Dušan Petrovič je sprejel nato v Beogradu predstavnike koroških Slovencev. V izčrpnem in prisrčnem pogovoru so se predstavniki ko- politiko avstrijske vlade, ki ne spoštuje in ne izpolnjuje obveznosti iz državne pogodbe. „Vsa socialistična zveza vam bo še naprej dajala polno in raznoliko podporo. V svetu imamo mnogo prijateljev, imamo dobre odnose z mnogimi organizacijami v raznih državah in sezna-nilih jih bomo z vašim nezadovoljivim položajem in z vašim bojem," je dejal Petrovič. Zadnji dan bivanja v Beogradu je sprejel našo delegacijo sekretar KP Stane Dolanc, ki je izrazil pripravljenost za pomoč koroškim Slovencem pri internacionalizaciji tudi s strani KPJ. Prav tako je prinesel tople pozdrave predsednika SFRJ Tita. Koroška pred volitvami: Prozorna ozadja lepih besed in zagotovil V volilni borbi je na lepih besedah in vabljivih zagotovilih veliko dovoljenega. Toda tudi v tem času je nevarno prekoračiti meje verodostojnosti. Prav v tem pogledu pa prireja koroška SPO" zadnje čase pravi cirkus. Njeni akrobati samo-dopadanja in vzhičenosti ne poznajo meja. V njihovih očeh je Koroška dežela, kjer se kar potokoma cedita med in mleko, edini „otok blaženih11, kjer v razburkanem morju mednarodnega gospodarstva ljudstvu ni treba imeti skrbi glede nadaljnjih možnosti zaslužka in existence. Ali je temu res tako? — Ne in še enkrat ne! V času, ko pri trdem jedru resnice v korist delovnih ljudi, katerih tribun se imenuje? Koroška SPO se tovrstnih dolžnosti ne zaveda. Njenim menežer-jem so podobno deveta briga kot pa rešitev koroškega narodnostnega vprašanja po duhu in črki avstrijske državne pogodbe. Njim gre le za to, da — kar se le da — poveličujejo svojega glavarja, na svojo preteklost tako ponosnega Hitlerjevega mladca. Koroška je gospodarsko gledano med avstrijskimi zveznimi deželami sila labilna dežela. Na to resnico smo že večkrat opozorili, posebej pa je na to resnico v svojem r P 1 f' Dr. Pavel Apovnik 1 < i 1 % komentira: možnosti izvoza nazaduje donos kmetijstva in lesnega gospodarstva. Turistično gospodarstvo ne ve, kako bo prebolelo mednarodno gospodarsko krizo. Gradbeništvo in številne skupine industrije pogrešajo naročila, ki so jih bila prej navajena. Samo SPO VVagner in njegovi menežerji te resnice nočejo priznati. Kot učitelj bi moral VVagner vendar vedeti, da je dva krat dva štiri in ne šest ali celo osem, kar podobno rad dokazuje kot je to pred tridesetimi leti do svoje smrti dokazoval glavar »tretjega rajha“. Tekom zadnjih treh mesecev je VVagner zadnji teden že v drugič klical na pomoč svojega kolega in socialnega ministra z Dunaja, da bi ostal vsaj še prihodnjih 14 dni kolikor toliko verodostojen. V ozadju lepih besedi, ki sta se jih skupno posluževala, je vendar prišla na dan vsa resnica krize, v katere mor- ju plava Koroška. Pri obeh obiskih je v ozadju šlo za to, kako pomagati številnim koroškim podjetjem, da bi lahko zaposlila itak že skrčeno število delavcev. Kako obsežen je ta problem, spoznamo po tem, da je že lani delalo na Koroškem za 40 odstotkov manj inozemskih delavcev kot leta 1973 in da je morala dunajska vlada kljub temu transferirati na Koroško več kot 75 milijonov šilingov za zagotovitev delovnih mest. Letos bodo v tej smeri potrebni nadaljnji milijoni. Kljub temu pa se nevarnost nadaljnjih odpustov delavcev ni zmanjšala. Ta nevarnost je čedalje bolj akutna v območju koroškega gospodarskega obrobja, kamor sodi večji del dvojezičnega ozemlja. Za podjetja teh krajev VVagner in njegov dunajski kolega očitno nimata pomoči. Pač pa sta precej vznešeno sporočila, da se bosta v Celovcu v kratkem naselili dve ino- Nastop Koroške enotne liste pri deželnozborskih volitvah 2. marca, vzbuja tudi pozornost v krogih nem-škogovorečih državljanov. Takšne pozornosti marsikdo tudi v naših vrstah ne bi pričakoval. Toda če si ogledamo motivacijo večinskih krogov za zanimanje za KEL, potem je ta interes skoraj sam po sebi umljiv. Koroška enotna lista, njen program in nejni kandidati niso nekaj povsem eksotičnega, kot doslej o-hranjen del nekega rezervata, ki zaradi svoje originalnosti vzbuja občudovanje. Ne — KEL je volilna skupnost, ki je nastala kot logična konsekvenca iz trenutne in polpretekle koroške realnosti. Da bodo koroške večinske stranke v formalni demokraciji dale vedno prednost tistim strujam, ki pri volitvah prinesejo največ glasov, smo vedeli že od prejšnjih volilnih pohodov — nenazadnje od občinskih volitev leta 1973. Da potem večinske stranke tako v volilnem boju kot tudi pozneje pri izvedbi obljub kaj rade pozabijo na težnje in probleme demokratov v deželi in sploh celega prebivalstva, je logična posledica tega. Prav tako logično je, da vedno več budnih demokratov spoznava to taktiranje za nemškonacional-ne glasove, spoznava, da se s tem skušajo zakriti resnični problemi, katerih večinske stranke niso sposobne rešiti. Zato potem ni čuda, da iščejo novo in resnično alternativo k tisti stranki, ki so jo volili doslej. Pri tem iskanju pa vedno bolj spoznavajo, da tiste stranke, ki so zdaj zastopane v deželnem zboru, niso kaj opredeljene druga od druge, razen da vsaka hoče prekositi drugo s čim bolj protislovenskimi zahtevami. In takšen volilni boj na hrbtu manjšega pa postaja s časom ogaben tudi za demokrate v vrstah večinskega naroda. Hkrati pa kritično misleči volilci tudi spoznavajo, da ima KEL in njeni kandidati voljo, uresničiti demokratični program Koroške enotne liste ne glede na trenutno morebitno dnevnopolitično konstelacijo. Nenazadnje pa je treba upoštevati pri naših nemškogo-vorečih simpatizantih tudi moment in idejo solidarnosti s koroškimi Slovenci. Narodna skupnost kot V. J v območju EGS število brezposelnih že nekaj časa presega 4 milijone, ko se v Zvezni republiki Nemčiji že bliža poldrugemu milijonu, ko je že večdeset tisoč inozemskih delavcev v Avstriji takorekoč hipoma zgubilo svoje delovno mesto in ko mora kljub temu blizu 30 podjetij svojim delavcem prisilno skr-čevati delovni teden, Avstrija ni več „otok blaženih11. To tem manj, ker so se tekom leta dni državni dolgovi skoraj podvojili, ker tudi socialistična vlada podobno kot pred njo vlada OVP pri obdavčenju in „odrajtanju“ davkov nudi industrijskim podjetnikom in veletrgovini prednosti pred delojemalcem, kmeti in malimi podjetniki. Ob vsem zavijanju realnih dejstev s strani menežerjev SPO resnice, da tudi v gospodarskem kolesju Avstrije že očitno in čedalje trše škriplje, nihče več ne more prezreti. Priznam, da tega naraščajočega škripanja SPO in njena vlada nista edini krivi. V veliki meri so krive mednarodne gospodarske o-koliščine zadnjih let. Toda: ali ni dolžnost vsake odgovorne vlade, da že na začetku porajajoče se krize opozori na preteče nevarnosti? Ali ni predvsem njena dolžnost, da se v takem primeru poda na pot skrbnejšega upravljanja denarjev, ki so ji zaupani v obliki davkov s strani delojemalcev? In končno: ali ni prav socialistična vlada dolžna, da v takem razvoju ostane volilnem programu opozorila Koroška enotna lista (KEL). Delež koroške participacije na avstrijskem narodnem produktu zadnje dve leti rapidno pada. Zaradi pomanjkanja V švicarskem kantonu Graubun-den/Grisun je bilo po štetju leta 1970 okroglo 37.900 ljudi retoro-manskega jezika, kar znaša 23 % ljudi v kantonu, v celotni Švici pa je Retoromanov nekaj več, tako da tvorijo 1 % švicarskega prebivalstva. Kljub temu, da bi morali biti po svojem številu Retoromani v Švici pravzaprav narodna manjšina, je njih jezik priznan kot četrti švicarski jezik poleg nemščine (65 %), francoščine (18%) in italijanščine (12%). Posebno skrb za ohranitev retoromanskega jezika nosi Lia Rumantscha, ki prejema od švicarske zvezne vlade letno doklado v znesku 190.000 sFr. in od kantona 120.000 sFr., to je v avstrijskih šilingih skupno 1,860.000. Ob tem se lahko vprašamo, ali so Retoromani v Švici še narodna manjšina? Odgovor, niso, ampak so enakopravna švicarska narodnostna skupnost, in res, nihče jih ne obravnava kot narodno manjšino, četudi manjšina kot taka so. Družbena veda pojma »manjšina11 v resnici tudi ne umeva kot neko skupino, ki se mora razlikovati od večine po takih merilih kot so jezik ali vera, ampak samo kot »neprevladujočo skupino11 (non dominant group). Z njo pa seveda ni povezano ni kako pojmovanje o manjšinski zapostavljenosti, njeni odrinjenosti iz javnega življenja, zaničevanju njenega jezika ipd. kot o nujnem manjšinskem zlu, kajti v resnici je vsakdo pripadnik neke skupine, ki je tako ali drugače ne-prevladujoča, ne le koroški Slovenci, ampak tudi avstrijski evangeličani npr., nadalje ljudje, ki so zaposleni v gospodarstvu, drugi ljudje, zaposleni v upravi, potem v šolstvu itd. Vsa družba (državna skupnost) sestoji namreč iz podskupin, od katerih imajo nasproti celoti vse značaj manjšine. Zato je tudi napačno govoriti o narodni »manjšini11, ker bi morali, če bi hoteli biti dosledni, vsakega človeka prištevati k eni ali drugi manjšini in govoriti npr. o evangeličanski manjšini, šolski manjšini, vladni manjšini, itd. Ako pa se pojem »manjšina11 umeva kot kakršnokoli zapostavljanje, potem je najprej vrsta na nas samih, da odklonimo tako pojmovanje kot nenaravno in izkrivljeno in se najprej sami priznamo kot tvorni del (podskupina) avstrijske družbe, ki ji pripada popolna enakopravnost, prav tako kot drugim neprevladujočim skupinam, npr. evangeličanom, idr., na katere je razdeljena tako avstrijska kot Humbert Fink meint... ... da(3 er es fur unbegreiflich halten mu(3, wenn man Hans Sima nicht auf die Liste jener spektaku-lar angekundigten unabhangigen Karntner Personlichkeiten setzt, die eine interessante VVahlerinitiative tur LH. VVagner ins Leben gerufen hat, bei vvelcher einmal mehr aufs allerdrastischste und allerdeutlichste demonstriert wird, vvohin entvveder menschliche Dummheit oder aber politische Unverfrorenheit fuhren konnen. Denn ohne eine solche De-finition, die eigentlich atemberau-bend sein muB, und die iiber Nacht aus einem rotlichen Saulus einen schneevveiBen und ob seiner eige-nen Kuhnheit sogar erbleichenden Paulus gemacht hat, diirften sich in den letzten 24 Stunden die Mit-gliedsbestande der SPO in Karn-ten empfindlich gelichtet haben. VVenn man namlich die Liste der Unterschriften studiert und immer wieder auf Namen stoBt, die einem zvvar als Unabhangige unter die VVeste gejubelt vverden, von denen aber zumindest die engsten Fami-lienangehčrigen vvissen, vvelches Parteibuch sie in ihrer VVestentasche stecken haben ... Nein, Hans Sima darf diese stolze Liste unabhangiger Karntner, die fur Leopold VVagner vverben, nicht anfuhren. Aber Alt-Landeshaupt-mann Ferdinand VVedenig darf es; und der absolut und immer schon unabhangige Landeshauptmannstell-vertreter auBer Dienst namens Mat-thias Krassnig; und der stets unabhangige Krankenhausdirektor Gut-mann; und naturlich Volkmar Ha-selbach, Landesschulinspektor und parteipolitischer Unabhangiger aus Berufung; und die politisch unabhangigen Franz Kottek und Hans Lach und sogar Hans Romauch, dieser parteipolitisch Unabhangigste von allen. Aber dafur gibt es noch ein paar saftige Dutzend anderer Unabhangiger, von denen man bisher zvvar angenommen hat, sie vvaren u. a. schon jahrzehntelang eingetragene Mitglieder der SPO, die aber in den letzten turbulenten Tagen es irgendvvie geschafft haben miissen, ihren Austritt aus dieser Partei zu bevverkstelligen, damit sie mit der Unschuld ihrer neuervvorbenen Un-abhangigkeit fur den sozialisti-schen Spitzenkandidaten vverben konnen. Dariiber hinaus befallt mich eine vviitende, zornige und aberglaubi-sche Furcht, daB diese A rt von Un-abhangigkeit, die man sich bei der Zusammenstellung dieser merkvvur-digen Namensliste vorgestellt haben mag, Schule machen konnte in die-sem Lan d; und daB der Burger, um den es letztlich immer geht, auf diese VVeise angelogen vvird, die ihm vvieder einmal zum blodsinni-gen Stimmvieh degradiert. Politik aber, so meine ich, ist eine zu ern-ste und auch kultu reli zu vvertvol-le Sache, als daB man sie derarti-gen Scharlatanen iiberlassen darf, die im heuchlerischen Handumdre-hen aus altgedienten Parteigenos-sen ebenso scheinheilige vvie an-geblich ahnungslose unabhangige Unabhangig macht. Das jedenfalls meine ich, der die-ses Land und seine Menschen liebt und der noch Achtung und Rešpekt empfindet fur eine politische Idee, die es noch nicht notvvendig haben solite, sich tibler Taschenspieler-tricks zu bedienen. zemski podjetji kovinske industrije. Eno podjetje bo menda prišlo iz Zahodne Nemčije, drugo pa s skra-hirane Italije. S tem sta potrdila, da je SPO pokopala svoj zakon iz leta 1956 o pospeševanju gospodarstva v nerazvitih območjih dežele. VVagner & Co. so vrgli ta zakon pod mizo in se navdušujejo sedaj za svoj tako imenovani centralni prostor, to je za nadaljnjo industrializacijo koroškega industrijskega trikota Spittal ob Dravi — Celovec — Št. Vid ob Glini. S tem hočejo večati kapitalno moč mest in občin v tem območju, medtem ko bo kapitalna moč občin in prebivalstva na koroškem obrobju vedno manjša. Pod črto povedano: Ozadje lepih besedi in zagotovil VVagnerja in »njegovih socialistov11 je postalo docela prozorno. Kar govori in kar ponavljajo njegovi menežerji, ni resnica. Je v nasprotju z načelom e-nakih šans za vsakogar. Gospodarske sile Koroške hočejo koncentrirati na centralni prostor, obrobje pa degradirati na rezervoar cenene delovne sile in na rezervate, po katerih bo gospoda centralnega prostora lahko lovila divjad in ribe. (bi) .manjšina1 vsaka druga državna skupnost. Iz tega vidimo, kako pomembno je, da se oblikujejo pravilna gledanja in da se odpravi golo jezikovno pojmovanje odnosa večina— manjšina, ki je še preostanek romantično nacionalnega pojmovanja v preteklem in nacionalističnega v sedanjem stoletju; da se torej tudi (jezikovni) narodni skupnosti prizna isti enakopravni položaj v državi, kot ga imajo vse druge družbene podskupine (neprevladu-joče skupnosti), ki so nosilci državne skupnosti. Iz tega nam je tudi jasno, da je avstrijski pravni red, ki v primeru koroško-slovenske narodne skupnosti govori o »manjšini11 in postavlja kot pogoj za uresničenje posameznih (jezikovnih) človečanskih pravic določene odstotke, že v svoji osnovi diskriminatoričen, ker ločuje neko narodno skupnost samo zaradi njenega jezika; tega pa nikakor ne dela v primeru drugih družbenih podskupin (manjšin). Za evangeličane npr. je samo po sebi jasno, da jim je zagotovljen evangeličanski verouk in prisotnost njih zastopnika ob raznih slovesnostih družbenega značaja, poleg katoliškega, prav nikogar ne vznemirja. Isto je tudi pri drugih družbenih podskupinah. Zakaj potem ravno pri jeziku taka trdovratnost, taka natančnost do odstotkov celo za priznanje najbolj minimalne družbene vloge? Kakšni so npr. razlogi za ohromitev referata za kulturo in vprašanja koroško-slovenske skupnosti pri deželni vladi, kateremu je bil odtegnjen delovni nalog? V čem bi mogel ta referat deželne vlade po svoji pristojnosti in delokrogu prizadeti kako drugo področje nemško govorečih sode-želanov, da bi se bilo treba o njegovi pristojnosti šele pogajati? In zakaj pravzaprav pogajati, ako gre za sodeželane ene in iste dežele, kajti pogajanja se vršijo tedaj, ko gre za nasprotujoče si koristi dveh strani, tu pa je vendar deželna vlada skupna tako nemškim kot slovenskim Korošcem? V čem naj bi bila potem koroško-slovenska skupnost — da se je treba pogajati •— nasprotna koroški in avstrijski skupnosti? Za to ni nikake osnove, ker kultura je v vsaki družbi nekaj skupnega in dobiva sama po sebi podporo skupnosti; tisočletna pripadnost slovenske skupnosti karantan-sko-avstrijski državni tradiciji pa je tudi še najmanj razlog za kakršne koli vrste nasprotnost, ampak prav nasprotno, razlog za čimbolj vsestransko priznanje in podporo. Sima: KEL-Kandidaten sind Demokralen nt: lnwieweit, Herr Landeshauptmann a. D., seit Ihrem Abgang von der Spit-ze der Karntner Landesregierung, ha-ben in Karnten einige augenscheinli-che Veranderungen stattgefunden. Konnten Sie, so es solche Veranderungen gibt, diese etvvas naher charakte-risieren? Sima: Fur mich war immer das zen-trale Problem der Landespolitik das Zusammenleben der beiden Volksgrup-pen. Es ging darum, dieses Zusammenleben zu intensivieren und diese diesem Zusammenleben erschvverende Faktoren und Hypotheken der Vergan-genheit abzubauen. Aus den negativen Erfahrungen der Ersten Republik und des positiveren Erfahrungen der zwei-ten Republik konnte ich lernen. Wenn man heute behauptete, Karnten hat einen Aufstieg erlebt, insbesondere ei-nen vvirtschaftlichen und kulturellen, so ist es vor allem auf dieses Bemii-hen, der Sammlung aller Krafte, die Mobilisierung der moralischen Krafte, zuruckzufuhren. Nunmehr charakteri-siert der Kurswechsel, da(3 man statt Programme mit einem ideologischen Hintergrund, sich auf einen Personen- kult konzentriert und nicht nur jeder Aussage in ideologischer Hinsicht aus dem Weg geht, sondern auch sachbe-zogene Feststellungen scheut. nt: Dlesen Personenkult wirft die jetzige SP-Fuhrung doch Ihnen vor. Sima: Ich bin zvveimal zur Spitzen-kandidatur angetreten, habe die Liste der Karntner SP angefiihrt. Jedesmal stand im Mittelpunkt meiner VVahlvver-bung das Bemiihen, das Vertrauen der Karntner zu gevvinnen — im verstark-ten MaBe — durch das klar formulierte und im Vordergrund stehende „Pro-gramm tur Karnten". Sicherlich vvurde meine Person ebenfalls in den Vordergrund geruckt, jedoch mehr durch mei-ne politischen Gegner, die geglaubt haben, daf3 ihnen der Generations-Wechsel eine Chance bietet, um in Karnten eine schon lang ersehnte An-derung herbeizufuhren. Erst in zvveiter binie ist naturlich die Person des Spit-zenkandidaten von unserer Seite in dieser Funktion vorgestellt vvorden, jedoch kannte man mich bereits in mei-nen verantwortlichen Funktionen seit 1945. nt: Stand also das Programm im Vordergrund? Sima: Das Programm wird naturlich v°n Personen getragen. Die Glaub-wurdigkeit der Personen steht in un-ntittelbarer Beziehung zur Glaubvvur-digkeit des Programms, zu den dieses enthaltenden Festlegungen und Ver- pflichtungen. In diesem Sinne war es erforderlich, die Person in den Vordergrund zu stellen, jedoch in Verein mit seiner geistigen, ideologischen Orientierung und Grundkonzep-tion. So etvvas ist heute nicht mehr zu erkennen. Heute glaubt man durch amerikanische VVerbemethoden aus dem kaufmannischen Bereich, agieren zu konnen. Heute glaubt man, nur das Gefiihl ansprechen zu mussen. Daruber hat sich ja auch Guttenbrunner geau-Bert, ob sich die Politik ausschlieBlich nach den VViinschen der VVahler zu orientieren hatte und ob man nur in das Volk hinenzuhoren hatte, was zu geschehen habe. nt: Diese Neuorientierung der SPO fand auch in der Minderheitenfrage statt, meinen wir, Wagner macht auch den Deutschnationalen Avancen und er hatte, um mit Dr. Apovnik zu spre-chen, den Boden der Sozialdemokra-tie verlassen. Sima: Ich lieB nie einen Zvveifel daruber aufkommen, daB ich die Ein-haltung der Verpflichtungen aus dem Staatsvertrag tur unerlaBlich halte, wie im Sinne der Festigung unserer demo- kratischen Lebensformen in der Republik Osterreich und auch im Interesse der Karntner Heimat sehe und habe auch nicht versucht, nur aus einem Im-puls heraus Fakten zu setzen, sondern aus meiner Grundhaltung heraus und aus dem Verantvvortungsgefuhl und aus der Verantvvortungsbereitschaft. nt: War der Zeitpunkt fur den Lo-sungsversuch bezuglich der topogra-phischen Aufschriften gunstig gevvahlt? Sima: Es wird immer vvieder behaup-tet, daB wir durch den Ldsungsversuch in der Ortstafelfrage diese Frage erst hochgespielt hatten, daB das Problem gar nicht brisant war. Die Notvvendig-keit fur die Losung dieser Frage war jedoch schon langst gegeben, bei al-len Beteiligten aus allen Bevolkerungs-schichten. Daruber hinaus war es als ein Erfordernis der Republik und uber die Grenzen als Notvvendigkeit anzu-sehen. Und diesem Erfordernis kann und darf sich ein Landeshauptmann einfach nicht entziehen. Der Ldsungsversuch im Bezug auf die topographischen Aufschriften war uberlegt und auch nach staatspoliti-schen Gesichtspunkten orientiert. Ich betone auch in diesem Zusammenhang neuerdings, daB diese Bestrebungen mit den Intentionen der Bundesregie-rung konform gingen. nt: Und auch mit Ihren Parteikolle-gen? Sima: Ja, naturlich, das habe ich schon vviederholt festgestellt. Man hat sich jedoch in der Folge opportuni- stisch orientiert. Die Obereinstimmung in unseren Parteiorganen habe ich am 19. Mai 1973 (Landesparteitag, Anm. d. Red.) dokumentiert, also einem Forum, bei vvelchem auch alle jene anvvesend vvaren, die in den Sitzungen und Kon-ferenzen mitentschieden haben. Ich ta-tigte diesen Vorschlag aus dem Geiste der Toleranz heraus, um die Frage we-nigstens teilvveise einer Losung naher-zubringen; vveder gab es Gegenstim-men noch Gegenstromungen in der Partei. Am Parteitag habe ich die Ver-trauensfrage gestellt — was Freunde vielfach als taktischen Fehler ansahen, gerade um auch in der Minderheiten-politik eine Bestatigung der ideologischen Grundhaltung zu erreichen. Ich halte nach wie vor diesen politischen Weg fur richtig, fur notvvendig und auch fur die deutschsprechende Mehr-heit unseres Landes fur zumutbar. Da-ran hat sich trotz der jetzigen Erfah-rung nichts geandert, im Gegenteil, die Richtigkeit dieser Haltung hat sich be-statigt. Es hat sich ervviesen, daB es kein Alleingang war. nt: Die Abneigung gegen das im Na-tionalrat mit den Stimmen der SPO be-schlossene Gesetz, scheint sich heute noch verstarkt zu haben. Sima: Am 10. Oktober 1972 habe ich am Hohepunkt des Ortstafelsturms — der auch vor unserer VVohnung in einer nachtlichen Demonstration gipfel-te — in meiner Gedenkrede am Fried-hof in Annabichl bei der ersten Kon-frontation mit Demonstranten deutsch-nationaler Pragung, einen leidenschaft-lichen Apeli an die Vernunft und Ein-sicht der Karntner gerichtet und da-vor gevvarnt, sich der StraBe zu beu-gen, weil damit die Rechtsstaatlichkeit unserer Republik in Gefahr gerat, aber auch weil das Schule machen konnte und eine selbstandige und unabhan-gige Politik der demokratischen Par-teien gefahrdet erscheint. Ich habe vviederholt schon darauf hingevviesen, daB es auch anonyme Krafte sein konnten, die den Organisatoren natio-nalistischer Organisationen gar nicht bevvuBt sein mussen; die sodann das Gesetz des Handelns an sich ziehen. sodaB die verantvvortlichen Parteifuh-rungen nur mehr Durchfiihrungsorga-ne sind, die im steigenden MaBe sich das VVohlvvollen dieser Krafte versi-chern mussen. Ich mochte noch er-vvahnen zur angeblichen fehlenden „psychologischen Vorbereitung", die ich unterlassen hatte. Jahre hindurch habe ich immer vvieder zur Vernunft und Einsicht aufgerufen, hatte auch den Eindruck, daB es nicht vvirkungs-los blieb, daB das Vertrauen zu mei-nem lauteren VVollen eine Verbreite-rung gefunden hat, bei den Karntnern beider Volksgruppen. Jedoch solite diesen oft als Sonntagsreden apostro-fierten Appellen eine Tat folgen. Auch vvahrend der angestrebten Konkreti-sierung fuhrte ich immer vvieder Ge-sprache mit den slowenischen Funk-tionaren, aber auch mit dem Abvvehr-kampferbund, dem Heimatdienst, den politischen Parteien auf verschiedenen Ebenen. Die mehrstiindige Beratung und Diskussion mit der OVP im Rahmen der Landesregierung und des Landta-ges vvaren doch ein solcher Dialog. Wir haben aber auch die Obereinstimmung mit einem anderen vvichtigen Gesell-schaftsfaktor, namlich mit der Kirche gesucht und gefunden; und zvvar mit der rom. kath. und der evangelischen Kirche. nt: Hat sich in der Frage der Minder-heitenfeststellung etvvas geandert? Sima: Die spateren Gesprache im Kontaktkomitee und der sogenannten Ortstafelkommission haben, wie es sich gezeigt hat, aus dem Dilemma nicht herausgefuhrt. Ich glaubte seinerzeit sagen zu konnen, daB man eine Min-derheitenfeststellung in geheimer di-rekter Weise in Ervvagung ziehen kann. Bereits im Jahre 1971 vertrat ich jedoch in der ORF-Sendung „lm Brennpunkt" die Meinung, daB man eine solche Minderheitenfeststellung der Minder-heit nicht aufoktroieren kann, da es so vviederum zu keiner Losung kame. Es steht ja auBer Zvveifel, daB die Minderheitenfeststellung den Betroffe-nen, der Objekt ist in dieser Frage, nicht zusagt, vvobei ich in der Folge insbesondere heute sagen muB, daB ich auch eine freie, unbeeinfluBte Ent-scheidung kaum fur gevvahrleistet halte. Eine rein formaldemokratische Durchfuhrung und Abvvicklung ist si- cherlich moglich, aber auch dieser VVahlkampf, der jetzt gefuhrt wird, be-vveist, wie man mit Emotionen arbeitet, mit Emotionen spielt, wie man nur mehr in gesteigertem MaBe Gefuhlsmomente und kaum noch sachbezogene Argumente in die VVaagschale vvirft. Auch der Klaus-Entvvurf mit seinem gemeindevveisen immer vviederkehren-den Abstimmungsmodus (auf Antrag von einem Drittel der Gemeinderate) war keine Losung, er hatte einen permanenten Volkstumskampf bevvirkt. Je-denfalls ergibt sich die entscheidende Frage, und ich vervveise in diesem Zusammenhang auf das Intervievv von Koren in der VZ: „Wieviele zvveispra-chige Ortstafeln vverden aufgestellt und bei vvelchem Prozentsatz?" Denn aus den Reaktionen heraus, die ich zu spil-ren bekommen habe, kann man sicher sein, daB der Prozentsatz moglichst hoch ist. In kleinen Gebietseinheiten laBt sich die personliche Entscheidung kaum verbergen. Eines steht fest: Eine Losung des Problems ist mit einer Minderheitenfeststellung in keiner VVeise zu erreichen. nt: Sie ervvahnten die anonymen Krafte, die sich der StraBe bedienen, nicht mehr kontrolierbar sind, in der Anonymitat Politik betreiben vvollen ... Sima: ... oft ferngelenkt... nt: Glauben Sie, daB bereits eine solche Phase in der Minderheitenpolitik eingetreten ist, insbesondere in der SPG, die diese Krafte vielleicht, da sie auch VVahler sind, zu verlieren fiirchtet? Sima: Ich habe am Parteitag meine Partei gevvarnt, sich nicht auf den Weg der Opportunitat zu begeben, denn man wird dann Gefangener auBerparteili-cher politischer Kraftekonstelationen. Es ware mir lieber, ich hatte mich da-mals geirrt. Ich habe den Eindruck — und das erfullt mich mit Sorge —, Die Gattin des friiheren Landeshauptmannes, Frau Lia Sima meint: „Als Frau konnte ich mich auch von dem lauteren VVollen der Karntner Slovvenen uberzeu-gen und es ist erstrebensvvert, eine gemeinsame Plattform mit Karntnern beider Volksgruppen zu schaffen, um den Frieden, den gerade die Frauen in unserem Lande besonders vvilnschen, in einer gefestigten Heimat sicher-zustellen." daB es heute nicht mehr darum geht, sich als besonders uberzeugter So-zialdemokrat zu geben und mit der Ideologie dieser Bevvegung verhaftet zu sein, sondern vielfach darum, sich den nationalistischen Kreisen gefallig zu ervveisen. nt: Hiemit sind wir mitten im VVahlkampf ... Sima: Die Parteien sind bestrebt, sich gegenseitig rechts zu uberholen. nt: Diese Orientierung fallt ja nun vor allem — wenn man ihren Gedanken einer sozialdemokratischen Grundhaltung folgt, bei der SPG sehr auf. Sima: Ja, leider. nt: Gibt es diese opportunistische Politik nur In der Minderheitenfrage? Sima: Es ist so, daB man heute vielfach gerne den VVeihnachtsmann spielt, einzelne Interessenten belohnt und da-bei so manche Grundsatze auBeracht gelassen vverden. Insbesondere, wenn ich die Finanzpolitik betrachte, so muB-te ich kritisch gesehen feststellen, daB es z. B. keine Riicklagen, also finan-zielle Reserven mehr gibt. Es ist naturlich nicht angenehm, zuriickhaltend zu sein in der Ausgabenpolitik, eine sparsame Gebahrung und Vervvaltung zu propagieren oder sie gar zu uben, wie man auch in der Befriedungspoli-tik lieber der Opportunitat huldigt. nt: In diesem VVahlkampf steht nur die Minderheitenfrage, guasi als einzige Karntner Frage im Vordergrund. Sima: Es ist wohl kaum jemals ein VVahlkampf mit solchem Niveau gefuhrt vvorden, wie diesmal; — was man jedoch ausschlieBen zu vvollen vorgab, namlich die Minderheitenfrage steht nun einzig und allein im Mittelpunkt und man tut so, als ob es keine anderen Probleme in unserem Lande gabe. Ich bin mit meiner Mei- nung nicht allein. Es ist leider so, daB man glaubt, mit Schlagvvorten auskom-men zu konnen. Ob diese vvortreiche Heimattiimelei vvirklich echt ist, ist eine andere Frage. Den Karntneranzug trage ich als Festtagskleid, man soli daraus keine Uniform machen. nt: VVelche Unterschiede sehen Sie zvvischen Programmen der im Karntner Landtag vertretenen Parteien? Sima: Es ist vorerst sehr viel von Programmen gesprochen vvorden, nun ist von diesen Programmen nicht mehr viel zu horen; insbesondere wird kaum uber zurilckliegende Leistungen gesprochen. Man scheut sich davor, vveil dieser Leistungsbericht untrenn-bar auch mit meinem VVirken verbun-den ist. nt: Gibt es neue ideologische An-satze in der SPQ? Sima: Den nationalistischen Kurs der SPO, bzw. VVagners, oder seinen be-kannten Ausspruch, der so anscheinend die Sympathie von Anhangern vergan-gener Systeme ansprechen solite, ver-suchte ein Leitartikel in der KTZ zu begriinden, jedoch glaube ich, hat dieser die Situation nur verscharft. Diese versuchte Klarstellung war pseudoideo-logisch, aber nicht sozialdemokratisch. Jedenfalls stehen nicht vvirtschaftliche Probleme im Vordergrund der VVahl-vverbung der Parteien. Nationalistische Parolen konnen doch nicht der Weg in die Zukunft Karntens sein (Weg in die 80-ger Jahre, Anm. d. Red.). nt: Wie sehen Sie die Positionen der jetzt noch nicht im Landtag vertretenen vvahlvverbenden Gruppen? Sima: Die KPO, ihre Parolen und Aussagen, finden vvenig Vertrauen und Anklang in der osterreichischen Bevol-kerung. Die „Reformpartei“ ist mir vdl-lig unbekannt. Solche AuBenseiter tre-ten in jedem VVahlkampf auf, das sind Eintagsfliegen. nt: Wie beurteilen Sie die KEL? Sima: Der vviederholt deklarierte Kursvvechsel, der sich unter anderem auch in dem ubereinstimmenden Be-schluB der drei Parteifiihrungen, eine Minderheitenfeststellung (Volkszahlung besonderer Art) durchzufiihren mani-festiert, macht es sehr verstandlich, daB sich politisch interessierte und be-vvuBte slovvenischsprachige Karntner zu einer eigenen politischen Kraft zu-sammengefunden haben. Die Charakterisierung der Karntner Einheitsliste und der Personen, die sie reprasentieren, ist sehr einfach. Hier haben sich Sozialdemokraten und Christdemokraten koordiniert, um eine vvirksame Vertretung ihrer Interessen im Einklang mit gleichgesinnten und gleichorientierten Menschen auch in der deutschsprachigen Mehrheit unseres Landes zu finden. Aus meiner viel-jahrigen Erfahrung bin ich uberzeugt, daB die in der Karntner Einheitsliste zusammenvvirkenden Menschen iiber-zeugte Demokraten sind, daB sie hei-matbevvuBt sind und heimatverbunde-ne Karntner sind und daB ihr Bekennt-nis zur osterreichischen Republik ein uneingeschranktes ist. nt: Die Umorientierung der SPO hatte nicht nur innerhalb der SPO, oder innerhalb Karntens Folgen, sondern tatsachlich auch Folgen, die sogar uber die Grenzen unserer Republik hinausgingen. Sima: Die Bestrebungen uberall in der Welt sind darauf ausgerichtet, die Volker einander naher zu bringen. So steht z. B. auch im neuen Aktionspro-gramm der BRD neben der VVirtschafts-politik vorrangig die Entspannungspo-litik. Die osterreichische Sozialdemo-kratie kann keinen anderen Weg ge-hen, schon aus ihrer Tradition heraus nicht. Auch die Theoretiker der osterreichischen Sozialdemokratie vvaren geistige Trager einer solchen Befrie-dungspolitik. VVir hier in Karnten konnen uns erst recht nicht ausschlieBen: die Befriedungspolitik ist untrennbar verbunden mit der von mit geubten Nachbarschaftspolitik sovvohl gegenu-ber Italien als auch gegenuber Jugo-slavvien. Ein verantvvortungsbevvuBter Politiker muB bestrebt sein, alle Ge-fahrenguellen auszuschalten, die eine gutnachbarschaftliche Entvvicklung hemmen. Die Verunsicherung ist eine der Ouellen, daB wir in Sudkarnten einen solchen vvirtschaftlichen Nach-holbedarf hatten. Produktive Krafte vverden fur unproduktive Aktivitaten vergeudet. VVenn das Land verunsichert wird, wenn das Vertrauen zum Lande fehlt, leidet auch die Investitions- und Einsatzfreudigkeit der VVirtschaft und jedes einzelnen Burgers. Nur eine friedliche Entvvicklung sichert den wei-teren Fortschritt des Landes und seiner Bevvohner. nt: VVir danken fur das Gesprach! Biliovs: smeh ni greh! fcatca: Sehr geehrter Herr Lesjaki In der KTZ vom 8. 2. 1975 findet man einen Leserbrief von Ihnen, in dem Sie ein Erlebnis schildern, das so rich-tig jene Geisteshaltung an den Tag treten laBt, die unserem Land vvieder einmal gefahrlich vverden konnte. Man bestreitet dies, oder verharmlost es, unsere politischen Parteien nicht aus-geschlossen und fordert dadurch au-tomatisch diese Entvvicklung. Solche Ereignisse konnen schon lange nicht mehr als Einzelfalle abgetan vverden, denn es gab in den letzten Jahren zu viele solche Fehltritte, vvelche ubrigens auch Unfahigkeit zur Demokratie be-vveisen! Davon sind aber nicht nur die Karntner Slovvenen betroffen, son-dern auch alle jene deutschen Karntner, die nicht deutschnational denken, handeln und fiihlen, sondern osterrei-chisch und sich auBerdem noch offen auf die Seite der slovvenischen Lands-leute stellen. Auch ich kann ein Lied davon sin-gen, erging es mir ali die Jahre nicht viel anders als Ihnen. Droh- und Schmahbriefe aus dem sogenannten „heimattreuen Lager“ und Beschimp-fungen auf offener StraBe oder in Lokalen vvaren keine Seltenheit. Gerade in Lokalen kommt es sehr haufig zu solchen primitiven Ausvviichsen. Daber meide ich Gasthauser mehr und mehr. Nicht aus Angst vor Repressa-lien, ich furchte diese Leute nicht, sondern weil ich leicht ohne diese Hau-ser der „Gastlichkeit“ auskommen kann und weil die meisten Wirte des Gel-des vvegen nicht gevvillt sind, mich als „Gast“ zu schiitzen. Ich zahle, aber ich bin Freivvild! Und was kann dem Wirt lieber sein? Einen oder einige Gaste vveniger, dafur aber ein Gast-zimmer voli mit „Heimattreuen“ und „echten Karatnem'1? Ich glaube die Antvvort darauf gibt sich von selbst. VVeiters lehrte mich die Erfahrung, und ich habe das schon zvveimal in Zei-tungsartikeln festgestellt, daB jene Lo-kalbesucher, die darauf abzielen, ei-nem „Tschuschen“ oder „Tschuschen-freund" endlich einmal die „Meinung“ zu sagen, immer erst gesprachig vverden oder zu lallen beginnen, vvenn sie einige Glaser in sich gestiirzt haben und auch sicher sind, daB sie genii-gend Gesinnungsfreunde umsich haben. Der von Ihnen geschilderte Fali diirfte ganz ahnlich liegen. Ein Sprich-wort besagt zwar, daB im Gasthaus, beim Reden die Leute zusammenfin-den. Ist moglich! Was aber jene, hier beschriebene Typen angeht, so gibt es da eine Grundbedingung: Eine Mei-nung! — Kein Slovvene! — Kein Slovve-nenfreund! — Kein Burger mit Be-kenntnis zur osterreichischen Nation — Osterreichischer Staatsvertrag (Artikel 7) ein Blodsinn! — Heil Dir, du deutsche Eich! Herbert Guttenbrunner Pri nas na Gurah je že postala tradicija, da traja pust za teden dni dalje, kot običajno. Slovensko prosvetno društvo Bilka namreč priredi svojo pustno prireditev že v postu: to posebno zato, ker so vsi termini v pustu zasedeni po raznih plesih in drugih prireditvah. Zadnjo nedeljo torej je „Bilka“ spet vabila na prireditev pod naslovom „Smeh ni greh“ (tudi ne v postu!) k Miklavžu, ki se je tako po vsebini kot po obliki zelo posrečila. Vsi, ki so nastopili, so pre- V Železni Kapli in Žitari vasi so v nedeljo presenetili pevke in pevci slovenskih prosvetnih društev „Danica“ Št. Vid, „Trta“ Žitara vas in „Vinko Poljanec", ko so nastopili z skrbno izdelanim sporedom ..Gregorčičeve proslave". Mešani zbor „Danice“, ženski sekstet, združeni moški zbori in skupina recitatorjev, so se na dostojen način spomnili velikega pesnika-trpina dr. Apovnik odgovoril, da je študiral v Avstriji, da je uradnik Avstrije in svojo lojalnost dokaže s svojim delom. Tudi vprašanje pripadnosti učiteljev večinskim strankam je bilo predmet diskusije. Slednjič je mestni svetnik Štefan Trampusch opozoril občinstvo, da bi z dr. Apov-nikom, ki je pravzaprav pliberški domačin, prvič po drugi svetovni vojni bil izvoljen tudi zastopnik Pliberškega okraja v deželni zbor. pričali s svojimi nastopi in se predstavili tako dobro, da so marsikateremu gledalcu pritekle solze in to zaradi nepretrganih veselih, smešnih nastopov ter vložb. Vsi so se potrudili: društveni moški pevski zbor pod vodstvom nadarjenega J. Boštjančiča, društvena igralska skupina, ..društveni humorist" Tomi Gasser in odlični pevki s kitarami, dijakinji Gasser ter Ogris-Martič. Koši polni smeha — in to točko za točko — so zares zadovoljili številne poslušalce, tako da se je slovenskega naroda. Zbore sta vodila Jože Starc in Hanzej Kežar, povezovalne besede pa je povedal dr. Erik Prunč. Ves spored je tako tvoril eno samo celoto, in vsi obiskovalci prireditve so na ta način mogli odnesti s seboj celovito podobo Simona Gregorčiča. Izvedbe Gregorčičevih pesmi je predvsem mešani zbor „Danica“ izvajal na zelo visoki ravni. Tam, kjer je mandatar, tam je tudi denar za potrebe kraja. Pliberški okraj je v tem oziru bil doslej vedno zapostavljen, in sicer od vseh strank enako. Uspešnemu zborovanju v Pliberku je sledilo volilno zborovanje pri Cingelcu na Trati ter zborovanje pri Pušniku v Ločah, kjer je govoril tudi dr. Matevž Grilc. Povsod na teh od krajevnih volilnih odborov dobro organiziranih zborovanjih, je kandidatura dr. Apovnika naletela na splošno odobravanje in na velike simpatije volilcev. Ponoven višek je doseglo zborovanje v Globasnici. V nedeljo se je okoli 250 ljudi zbralo v gostilni Greiner, kjer so sprva pevci po- marsikomu zdela prireditev prekratka. Največ simpatij pa so pridobili igralci s prizori o „poročnem nauku" in „hantu“ (skrbi družinskega očeta s svojimi otroki) ter zelo kritičen humorist T. Gasser. Videlo se je tudi, da smo že sredi volilnega boja, ko je društveni predsednik R. Reichmann opisoval koroške stranke po receptu: KEL! In to tako: „SP — Ka Ehte Lajstung", „VP — Kan Einzigen Lacher", FP — „Ka Eigenes Lond“„ KPA — „Kumt Eh z’Langsom“ ter KEL — „ Ko n st Echt Liabn". Za zaključek: Naj lepše čestitke bilčovskemu društvu za odlično pustno prireditev! Sporočamo, da bo avto-pod-jetje Sienčnik vozilo na slavnostno akademijo v Celovcu iz Podjune v sledečem času: Pliberk - trg 12.45, Šmihel -Šercer 13.00, Globasnica -Šoštar 13.20, Dobrla vas -Sienčnik 13.30 in Škocijan 13.40. V PONEDELJEK, 24. FEBRUARJA, OB 20.10 GOVORI DR. PAVEL APOVNIK V RADIU CELOVEC zdravili glavnega kandidata KEL. Poleg njega so v Globasnici govorili še dr. Grilc in Ignac Domej. Drugi kandidat KEL je še posebej opozoril na krajevno važnost kandidature dr. Apovnika, ki bi blagodejno vplivala na ves okraj. V ponedeljek pa je bila ena dvorana gostilne pri Kovaču na Obir-skem premajhna, da bi mogla zajeti vse obiskovalce volilnega zborovanja, tako da so morali odpreti še drugo. Na Obirskem je govoril poleg dr. Apovnika tudi okrajni šolski nadzornik Rudi Vouk, ki je svoj- PRIREDITVE POTOVANJE PO AMERIKI skioptično predavanje Janka Ojcla Prireditelj: SPD Jepa-Baško jezero Kraj: Pečnica — pri Lesjaku Čas: 21. februar, ob 19.30 2. marca KEL-lista O CVETJE V JESENI barvni film Prireditelj: SPD Edinost Kraj: Pliberk, gostilna Schvvarzl Čas: 27. februar, ob 19.30 BRALNI VEČER Prireditelj: Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji Kraj: Spittal — grad Porcia — dvorana grbov Čas: 22. februar, ob 19. uri čas poučeval na šolah v občini Železne Kaple. eooooeeooeeoaoeecoeeoooeoo GAŠPAR GRE NA BOŽJO POT igra farna mladina iz Št. Janža Kraj: Št. Janž, pri Tišlarju Čas: Nedelja, 23. 2., ob 19.30 Farni moški zbor pa bo zapel nekaj pesmi. Profesorji Slovenske gimnazije morajo iskati pravico sami IIHIIIMIIIIIIIllllllllllllllllllMIIIIIMIMIIIIIIIIIIIIIIIllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIMlIllllMIMIIlllllllllllllllllMIIIMIIIIIIIIIIIlllllllMIMIIMIIIMIMIIIMIimillllllMIIIimillllllllimilimillllllllinilllllimillllllllMmilllllllllllllllllllMIIIIIIhUlllllllllllllllllllllllllimi Uspela Gregorčičeva proslava Mešani zbor „Danica“ poje pod vodstvom Hanzeja Kežarja Na Koroškem je le KEL.. (Nadaljevanje s 1. strani) yWAWWVWWWVWVNn.VWVWVW/WVWZAWVWWW^AfW ■: KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU vabi na ■! :• S 5 ;! !■ \ *. !■ ■: WWWWWWVWWNJWWVWWSAft/VWVVWWA/WWiV,UlWWW PEVSKI KONCERT ki bo v nedeljo, 23. februarja 1975, ob 14.30 v Domu glasbe v Celovcu Nastopajo: Moški zbor „Mirko Filej" iz Gorice; vodi: Zdravko Klanjšček Mešani zbor SPD „Danica“ iz št. Vida v Podjuni; vodi: Hanzi Kežar Mešani zbor Jakob Petelin-Gallus iz Celovca; vodi Jožko Kovačič Prisrčno vabljeni! Vstopnice v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih, pri zastopnikih farne mladine, v pisarni KKZ v Celovcu (tel. 0 42 22-84 3 58), ter eno uro pred pričetkom. Volitveni vrtiljak Šestnajst profesorjev Slovenske gimnazije v Celovcu je moralo nastopiti v sredo v vlogi tožilca pred sodnijo, da branijo čast in dobro ime Državne gimnazije za Slovence. Glasilo OVP „Volkszeitung“ je namreč objavilo pismo bralca, v katerem je avtor tega pisma inž. Stou-rac, predsednik traditionstragerjev, napadel na nekvalificiran način Slovensko gimnazijo: „Ohne aufge-putschte, supernationale slovveni-sche Gymnasiasten ware der noch ausstehende Teil des Staatsver-trages realisiert" in: „Die Bevolke-rung zvveifelt, ob den Schiilem des slovvenischen Gymnasiums die osterreichische Staatsidee vermit-telt wird.“ Te pasaže so seveda bile zrele za tožbo. Ampak tožili niso ne deželni šolski svet kot nadzorna oblast, ne ministrstvo za pouk in prosveto, in ne državni tožilec sam. Profesorjem samim so na ta način porinili v čevlje v javnosti nič kaj simpatično vlogo privatnega tožilca. S pomočjo slovenskih odvetnikov dr. Grilca (pisarna dr. Tischler), dr. VViegeleja in dr. Zwit-tra, so sami šli iskat pravico. Na prvi obravnavi v sredo, je sodnik dr. Orasche sprva povprašal oba obdolženca, inž. Stouraca in odgovornega urednika VZ, Edvarda Pusta. Oba sta izjavila, da se čutita nedolžna in predlagala, da bi se kot priče vabili tudi po-slevodeči predsednik deželnega šolskega sveta Josef Guttenbrunner in namestnik deželnega glavarja Herbert Bacher. Šef koroške OVP Bacher naj bi tako tudi pred sodiščem izjavil to, kar je dejal na tiskovni konferenci svoje stranke, namreč da morda — po besedah Sacherja — z nadzorstvom na Slovenski gimnaziji nekaj ni v redu. Vsekakor se bo moral Bacher pred sodnijo deklarirati, ali so njegove izjave resnica ali samo podtikava-nje, ki se v predvolilnem času z besedo „ menda" nič kaj težko ne da sejati med glasovno živino (Stimmvieh). Še preden pa je dr. Orasche preložil obravnavo, je odvetnik obdolžencev dr. Mayer ostal dolžan konkreten odgovor na definicijo o-čitka, kaj pomeni beseda „osterrei-chische Staatsidee". Voziš se po deželi koroški, vsepovsod vidiš polno lepakov, na stenah, stojalih, hišah, drevesih. Veliko je potrganih, raztrganih. Med temi ima žalosten rekord KEL — Koroška enotna lista. Šest strank se poteguje za 36 sedežev v deželnem zboru: SPO — 1, OVP — 2, FPO — 3, KPO — 4, Reformpartei — 5, KEL — 6. Gledaš lepake, bereš gesla, pa se ti zdi, kot da poznamo na Koroškem samo problem slovenske manjšine. SPO, OVP, FPO se pobijajo v tem, kdo je bolj ..domovini zvest". Pri vodilnih strankah skoraj nič ne opaziš o gospodarskih, socialnih in drugih problemih, ki bičajo našo deželo. Koroškemu biku so obesili pred oči rdečo cunjo manjšinskega vprašanja. Ogromne vsote mora požirati ta papirni boj za glasove volilcev. Zlasti SPO je morala najti globoke denarne vire za to obstreljevanje volivčeve zavesti. Razen „reformer-jev" celovškega perutninarja Mit- tereggerja so se predstavile vse stranke s fotografijami svojih glavnih kandidatov. VVagner se smehlja in kaže zobe, Bacher nas pozdravlja zdaj bahaško-machersko s stisnjeno pestjo, zdaj zaskrbljen in še bolj osivel s koroško zastavo v o-zadju. FPO-jevski Ferrari nas gleda kot Buda v svojem svetišču: Proti severu zre, za njegovim hrbtom pa se zbirajo izza Karavank temni oblaki. Treba bo torej braniti ..domovino, svobodo, delovno mesto". Lahko rečemo, da je postala koroška zastava, koroška domovinska zavest nalepka, ovojnina. Bridko za vodilne koroške politike, da niso našli drugih poti za pridobivanje glasov kot medsebojno izigravanje manjšinskega vprašanja. (Na drugi strani pa seveda trobijo, da je to zvezna zadeva.) Razum je padel pod mizo, na kateri so se razgalile nacionalistične emocije. Socialisti, ki so dolga leta nastopali s svojo tradicionalno rdečo barvo, so si sposodili bolj ..nedolžne" barve. Rdečo so prepustili komunistom, pa še ti so prešli deloma na modro barvo. V tej poplavi lepakov brez težav opaziš tudi prisotnost slovenskega življa. KEL naglaša v obeh jezikih, slovenskem in nemškem — že od vsega začetka •— svoj program: mir in enakopravnost ter enotnost. Enotnost med Slovenci na eni ter enotnost med Slovenci in demokratičnimi Nemci na drugi strani. V polni zavesti, da bo dežela doživela resničen in pravičen mir samo, a ko bo večinski narod spoštoval in podpiral Slovence, da se mirno razvijajo v enakopravnosti in neomajni zvestobi do svojega naroda. Ko pa pogledamo zlasti program in gesla vodilnih strank, moramo ugotoviti, da njihova pot pelje daleč od tega edinole možnega cilja. Potemtakem preostane za demokratične in napredno misleče Korošce samo ena pot — da podprejo s svojimi glasovi KEL — Koroško enotno listo in ji pripomorejo, da bo sooblikovala prihodnost naše domovine. Jože W a k o u n i g Novice izpod Pece Smrt gospodarja Robatove domačije Konec novembra lanskega leta nas je presenetila žalostna vest o nenadni smrti gospodarja Robatove domačije, Antona Močilnika. Prav je, da se ga spomnimo v našem listu, čigar bralec je bil dolga leta. Naj mu bo na grob položen skromen šopek spomina. Na mali vzpetini, ob vznožju Pece, stoji Robatov dom. Za naše razmere daje trd kruh in zahteva pridnih in varčnih rok. Rajni je bil kmet starega kova, ljubil je svojo zemljo in je bil z njo tesno povezan. Po naravi veselega značaja, ni potreboval raznih vplivov od zunaj, tudi hrup gostiln mu je bil tuj. Četudi nikdar ni silil v ospredje, so ga znanci in prijatelji radi obiskovali, kajti pri Robatu je bila doma še tista gostoljubnost, ki jo danes žal tako pogrešamo. Sosed je ob nedeljah še obiskal soseda in pri kozarčku sadjevca se je neprisiljeno in prijetno „pohavžvalo“. Zato je njegova smrt po vsej okolici tako bridko odjeknila, ne le ker je bil mož v najboljših letih, ampak tudi zato, ker je moral zapustiti, po še razmeroma kratkem zakonu, svojo ženo samo v njeni boli. Pokopali smo Poldeta Černiča Dne 21. januarja letos je smrt vnovič posegla v naše vrste. Pretrgala je nit življenja Poldeju Černiču, železničarju v pokoju. Po naravi močan in zdrav, je ob tem času ravno prebolel gripo. Božja volja pa je bila, da ni več vstal ter podlegel srčnemu infarktu. — Rihtarjev Poldej, kot smo ga imenovali po domače, je preživljal svoja mlada leta pri Božiču v Spodnjih Libučah. Pozneje se je preselil v Gornje in si tukaj ustanovil družino. Kot talentiran pevec je dolga leta sodeloval pri domačem moškem zboru, prosti čas pa je dostikrat porabil za obisk naših kulturnih prireditev. Njegov pošten značaj je dičila dobrina in globoka vernost. Tragično dejstvo je bilo, da je slutil, četudi še na zunaj zdrav, svojo smrt skoro leto dni prej in se na njo lepo pripravil. Ogromna množica ljudi se je zbrala na dan pogreba in ga spremljala na njegovi zadnji poti. Ob odprtem grobu se je poslovil od njega domači gospod župnik Kulmež. Za njegovo delo na kulturnem polju pa se je zahvalil g. Kumer z Blata. Njegovi prijatelji pevci so se oddolžili Poldeju z občuteno zapetimi žalostinkami, kajti oni niso polagali v grob le svojega sopevca, s katerim so preživeli nešteto lepih ur, ampak tudi košček svoje mladosti! Umrl je Franc Izep Naslednji dan smo pokopali tudi našega sovaščana Franca I žepa. Bil je dober sosed, ki gotovo ni imel sovražnikov. Vsi trije primeri nenadne smrti nas opozarjajo, da je treba ob hek-tiki današnjega časa, tudi malo postati in se zamisliti: kajti ne vemo ne ure ne dneva! Naj jim bo domača zemlja lahka! Pokopali smo župnika Theophila Hensla Dne 3. februarja je na Strmcu nad Vrbo umrl za srčno kapjo župnik Theophil H e n s e I. Bil je poljskega porekla iz Šlezije. Po domačih študijih je prišel v misijonski samostan Modling pri Dunaju, leta 1932 pa je bil v Celovcu posvečen v duhovnika. Služboval je v Flatta-chu, Št. Jakobu v Rožu, nato je leta 1934, prišel na Strmec nad Vrbo za župnika, kjer je pasel duše 40 let. Ob veliki udeležbi pogrebcev od blizu in daleč, ga je 8. februarja pokopal škof dr. Jožef K 6 s t n e r, ob asistenci številnih duhovnikov. Rajni Theophil Hensel naj v miru počiva v slovenski koroški zemlji, saj se je ves čas, ko je bil tu, počutil kot Slovenca. 2. marca K E L-lista 6 ------- ŽENSKI KOTIČEK: ----- JŽa žzna OTROK SE RAD UMIVA Otrok ima rad igrače in v svet igre sodi zanj tudi kopanje. Med 2. in 6. letom vse bolj odkriva svet okoli sebe, s 3. letom začne kazati potrebo po vodi. Poleti rad čofota po vodi brez kopalnih hlačk, zato mu to omogočimo. Po 4. letu moramo otroka počasi navajati na samostojnost. Kmalu se bo znal sam umivati in skrbeti vsaj za to, da bodo roke čiste. Tudi na nego zob ne smemo pozabiti. Če otroka nismo navadili na nego zob že zgodaj, si mora začeti umivati zobe vsaj takrat, ko je mlečno zobovje še popolno. Zjutraj in zvečer naj si s svojo ščetko očisti zobe. Sprva mu bomo pri tem pomagali, pozneje pa ga bomo samo še nadzorovali. Razložimo mu, da ima zob tudi svoj zadnji del, ki ga je prav tako treba očistiti. Otrok se bo razveselil, če bosta ščetka in kozarček v isti živahni barvi. Oboje bo takoj spoznal in ker mu bosta všeč, ju bo tudi rad uporabljal. Zobozdravniki priporočajo, da otroka, ki je že dopolnil četrto leto, večkrat pripeljemo na pregled zobovja. V tej starosti je za otroka vse zanimivo, povsod opazi kaj nove-9a in odkriva zmerom nove igre. Bolj ko je okolje pri igri divje in umazano, večje je razpoloženje. Nekatere mame pravijo, da morajo zvečer svoje otroke dobesedno od-ntakati. Ker so nohti zvečer gotovo črni, navadimo otroka na to, da si jih bo temeljito osnažil s krtač-ko za roke. Vsak teden enkrat pa si vzemimo čas in otroku nohte temeljito skrajšajmo. STARI REK — ČESAR SE JANEZEK NAUČI, TO JANEZ ZNA — pRl TELESNI NEGI ŠE ZLASTI velja. in dom ALKOHOL IN DRUŽINA Znan zdravnik je primerjal alkoholikovo družino z razmerami, ki vladajo v koncentracijskih taboriščih ali ob težkih vojnih stanjih. V tako stanje pa pride družina počasi, tako da pogosto za to niti ne ve. Šele odstranitev alkoholika iz družine ali pa njegova daljša abstinenca (popolna vzdržnost od alkohola) odpre drugim članom oči, da spoznajo mizerne razmere in odnose, v katerih so živeli. Pogosta izguba spomina ob razmeroma majhnih količinah popitega alkohola je znamenje, da že lahko govorimo o bolezni — alkoholizmu. Pojavijo se znamenja zdravstvene, socialne in ekonomske prizadetosti. Pokažejo pa se tudi osebnostne okvare, ki se izražajo v asocialnem vedenju alkoholika in njegovem propadanju na družbeni lestvici. Ena glavnih značilnosti, ki jo hitro lahko občutimo tudi na svoji koži, je alkoholikova nagnjenost k lažem ob vsakem času in na vsakem mestu. Motnje alkoholikove osebnosti potekajo načeloma v dveh fazah. Prvo fazo imenujemo uničevanje družine. V tem obdobju še skuša prikriti svoj alkoholizem in varuje svoj ugled v družbi in na delovnem mestu. To pa mu doma ne uspe več. Prihaja do pogostih prepirov in celo fizičnih obračunavanj. Pogosto pod vplivom pijače sredi noči rešuje družinske težave, dokazuje svojo moč in razvrednoti ostale člane družine. Ker vso plačo pretopi v pijačo, mora počasi žena pogosto pa tudi otroci prevzeti skrb za vzdrževanje družine. Zaradi stalne opitosti oče in mož ni sposoben več opravljati o-snovnih družinskih dolžnosti. Najprej se tako „divje" življenje pokaže na otrocih. V šolo začno prihajati brez naloge, neurejeni in neprespani, pogosto plavi od udarcev. Vedejo se zbegano in prezgodaj odrastejo. Deklice se zapirajo vase, izogibajo se družbe, ker jih je sram stalnih porazov in razmer, v katerih živijo. Dečki postanejo pogosteje agresivni, prete-paški in v šoli izrazito moteči. Vse to pa ne ostane prikrito tudi širši okolici. Sosedje kaj hitro spoznajo svojega soseda alkoholika. Na de- lovnem mestu pade storilnost, poveča se število nesreč in nesporazumov s sodelavci itd. To pripelje do izgube družinskega ugleda, delovnega mesta oziroma do socialnega propadanja. To je faza družinskega propada. Sčasoma se pojavijo tudi druga težja psihična in živčna obolenja. Znana je predvsem alkoholna ljubosumnost, ki nima realne osnove, nadalje alkoholna božjast (epilepsija), demeca, za katero je značilno hitro intelektualno propadanje alkoholika, dalje halucinacije, kjer vidi alkoholik razne živali, sliši glasove, ki mu grozijo; dobro je znan delirium tremens z značilnim nemirom, nočnim strahom, znojenjem, halucinacijami itd. NEKAJ DOBREGA IZ KUHINJE Rižota — italijanska Italija je domovina rižote. Zato imajo tam številne in okusne različne te jedi. Tukaj je ena izmed njih: v dveh žlicah vročega olivnega olja na rjavo popražimo drobno zrezano čebulo, 50 gramov na kocke zrezane slanine in 250 gramov riža. Potem prilijemo 3/4 litra kokošje juhe in kuhamo v njej riž do mehkega. S poprom in soljo popravimo okus. Potem skuhamo 250 gramov mesa do mehkega, ga zrežemo na kocke in z dvema do tremi žlicami ketchupa primešamo k rižu. Madžarski način V madžarski pusti potrebujejo za pripravo rižote kar dva ognja hkrati. Na prvem popražijo na drobno zrezano čebulo na vroči svinjski masti in potem popražijo na steklasto 300 gramov riža. S 1/2 litra mesne juhe zalijejo riž in ga skuhajo do konca. Medtem zrežejo 200 gramov jagnjetine na kocke in jo pečejo na drugem plamenu. Dve rdeči in dve zeleni papriki ter dve čebuli zrežejo na kocke in denejo k mesu. To kratek čas dušijo. Potem prilijejo 1/4 litra belega vina. Meso, papriko in čebulne kocke primešajo med riž. S soljo in poprom dobro začinijo. Posujejo z naribanim sirom in ponudijo. Dobro namizno rdeče vino tekne k tej rižoti posebno dobro. Paprika, poper in česen po okusu spadajo zraven. Marijanišče v Celovcu Letošnja don Boskova proslava je potekala v znamenju srečanja s slovenskimi salezijanskimi bogoslovci in farno mladino iz Rakovni-ka-Ljubljana. Po zares lepo doživeti maši, ki jo je imel prevzvišeni g. škof dr. Jožef K 6 s t n e r, se je naša dvorana napolnila z dijakinjami in dijaki Mohorjevih domov. Našemu povabilu pa so se odzvali tudi številni gostje iz Celovca in bližnje okolice. Prvi del proslave je v besedi in pesmi hotel prikazati lik Janeza Boška kot vzgojitelja in prijatelja mladih. V drugem delu pa nam je rakovniška študentska veroučna skupina uprizorila dramo v štirih dejanjih od Stanka Cajnkar-ja: Potopljeni svet. Z mislijo: „Brez Boga smo vsi strašno ubogi!" — zadnji stavek drame — smo se zadovoljili in obogateni razšli. Dne 14. in 15. februarja smo bili dijaki iz Marijanišča na obisku I. gimnazije Ljubljana-Bežigrad. To je bilo že drugo srečanje z dijaki te gimnazije. Prvo srečanje je bilo pred dvema letoma. Tudi tokrat smo se v prijateljskih tekmah pomerili v košarki, namiznem tenisu, šahu in nogometu. Vendar so bile te tekme le okvir za medsebojno spoznavanje. Na obeh diskusijah, ki sta bili vključeni v program, smo na široko razpravljali o problemih koroških Slovencev in o našem dijaškem življenju. Opaziti je bilo veliko zanimanje za naše razmere, kar priča o njihovi pristni, nenarejeni prijateljski povezanosti z nami. V programu je bil tudi obisk ljubljanskega Mestnega gledališča, kjer smo si ogledali melodramo Andreja Hienga: Izgubljeni sin. — Pri družinah, ki so nas prenočile, smo se počutili kot doma. V upanju, da se drugo leto spet vidimo, smo se v soboto popoldne poslovili. To srečanje pa nam bo ostalo še dolgo v prijetnem spominu. Nante O I i p Atraktivna potovanja z letali Touropa-Avstrije CELOVEC. — Prejšnji petek je v imenu podjetja za potovanja in turizem Touropa-Avstrije direktor Hanns S t r o u h a I predstavil povabljenim koroškim novinarjem novi program počitniških potovanj 1975. Izredno mila zima je prinesla turističnemu podjetju Touropa-Avstriji za 25 odst. več prijav kot lani v istem času, pri čemer so turisti izrabili daljše dopuste za bivanje na Malorci, za potovanja z letali v Te-neriffo, Tunizijo, na špansko obalo Costo del Sol, ter za dolga letalska potovanja na Daljni vzhod in v Sier-ro Leone. Prav zaradi tega vodstvo upa, da bo tudi letošnje poletje prav tako ugodno kot je bilo v zimskem času. Okoli 57.000 sedežev v letalih bo imela na voljo Touropa-Av-strija poleti 1975. Potem ko je direktor S t r o u h a I predstavil poletni program potovanja 1975 z letali, je dejal, da bo podjetje uporabljalo izključno, z nekaterimi izjemami, le reaktvina potniška letala DC 9 avstrijske letalske družbe Austrian Airlines. Glavni cilji Touropa-Avstrije so Španija z več kot 20.000 sedeži, Jugoslavija s 7500 sedeži, Tunizija in Bolgarija s 6000, Italija in Grčija s 5000, Romunija z 2000, Turčija s 1500 in končno Malta, Korzika, Vzhodna Nem- čija, Sovjetska zveza in Finska z več kot 400 letalskimi sedeži. 68 strani obsegajoča barvna reklamna brošurica je vsa v znamenju gesla „Z Avstrijo štev. 1 je potovanje zagotovljeno". Pri sestavljanju te potovalne brošurice je Touropa-Avstrije upoštevala želje in priporočila Društva za informacije konzumentov. V njej so važne splošne informacije, kot npr. o denarju dežel, električnem toku in poštnih pristojbinah, o možnosti izletov, o športu, nakupu, o krajevnem času in o temperaturi zraka in vode. Natančno so orisani kraji, hoteli itd. V pavšalnih cenah Touropa-Avstrije je vključenih več zmogljivosti kot je običajno mogoče. Tako so v cenah razen poleta, bivanja in oskrbe, letališke takse, prevoza do cilja, vključene še tele zmogljivosti: zavarovanje pri storni-ranju (preklicu) potovanja, zavarovanje prtljage, nezgodno zavarovanje v počitniškem kraju in prevoz tja in nazaj od letališč na Dunaju, Gradcu in Linzu. Prihodnje leto bodo v program po možnosti priključili tudi letališča v Celovcu in Salzburgu. Na kraju svojih izvajanj je direktor Strouhal povedal, da bo Touropa-Av-strija prvič izvedla ..potovanje po morju 1975". Zlasti bodo pripravili tista križarjenja, ki gredo iz pristanišč, s katerimi ima Touropa-Avstrija ugodne letalske zveze. B. L. St. Jakob v Rožu Na prvo postno nedeljo so nas posetili salzburški bogoslovci in nas presenetili kot prava konkurenca graških akademikov. Uvodno so po prisrčnem pozdravu odpeli prvi del svojega koncerta. V njem so se v povezavi in pesmih predstavili „od rojstva do groba". Z Lesičjakovo O rojstvu so začeli, z Gallusovo „Ecce guomodo moritur justus" pa končali svoj življenjepis v melodiji. Sledili so veseli komadi „Band Salcburgensis" kot oddih in nato drugi del z narodnimi in umetnimi pesmimi. Njihov hudomušni dirigent Tratar je vmes dovtipno predstavljal posamezne člane svojega zbora in s svojimi šaljivkami spravil celo dvorano v prav veselo razpoloženje. Koncert je zaključil venček narodnih pesmi, ki jih je zbor odpel ob spremljavi svojega orkestra. V akustični dvorani farnega doma je ubrani zbor bogoslovcev našel dobro resonanco in pokazal, da se je na ta svoj koncert temeljito pripravil. Želimo, da bi zbor s svojim posrečenim vodjem žel še obilo uspehov. Naj nadoknadimo še našo farno kroniko. V minulem mesecu smo spremili na zadnji poti Linijo Serajnik, pd. Žofranovo v Št. Petru. Bil je iz Žofranove družine to tretji pogreb tekom dvanajstih mesecev. Rajna Lini, ki je dosegla častitljivo starost 86 let, je v svoji mladosti slovela kot odlična sopranistka našega cerkvenega zbora. Dejali so tedaj o njej, da bi se njenemu sre-brno-čistemu glasku divile mestne dvorane. V slovo so ji farni pevci peli žalostinki v cerkvi in na grobu. Pogrebne obrede pa je opravil njen nečak župnik Matej Nagele iz 2i-tare vasi. Žofranovim naše iskreno sožalje! eeeeeeeeeeeeeceoeceooeocoo MESTNO GLEDALIŠČE PETEK, 21. februarja, ob 19.30: GOSPOD TOPAZE, komedija Marcela Pagnola. — SOBOTA, 22. februarja, ob 19.30: FRA DIAVOLO, komična opera Daniela Francoisa Esprita Aubersa. — TOREK, 25. februarja, ob 19.30: TRAVIATA, opera Giuseppa Verdija. — SREDA, 26. februarja, ob 19.30: FRA DIAVOLO, komična opera. — ČETRTEK, 27. februarja, ob 19.30: TRAVIATA, o-pera. — PETEK, 28. februarja, ob 19.30: POTEPUHI (Die Landstrei-cher), opereta Karla Mihaela Zieh-rerja. — SOBOTA, 1. marca, ob 19.30: FRA DIAVOLO, opera. cooooooooooooooccooooooooo PRI SEVERNIH SLOVANIH: Franc Kropivnik Nesrečneže usmrtili s plinom (5. nadaljevanje) V Birkenau-Berezinka so spravljali po večini ženske in otroke. Takoj, ko so prispeli transporti izgnancev v zapečatenih vagonih, so že čakali esesovski vojaki, oficirji, zdravniki itd. In začeli so izbirati: starejše in bolne ter slabotne in otroke so smatrali nezmožne za delo in zato nepotrebne. Vsi ti so morali iti na levo. Močnejše moške in ženske pa so oddelili na desno. Te so poslali v razne barake, prve pa v plinske celice. Ne sluteč kam jih vodijo, so jim rekli: „Najprej se boste kopali, da se boste znebili uši itd.“ Na vprašanja, če je voda topla, so jim odgovarjali: „Seveda je topla, ne bojte se. Odložite vaše kovčke, lepo mirno se slecite, vsak naj zloži svojo o-bleko in čevlje, da jih po kopanju vsak spet lahko dobi.. Trudni in lačni, izmučeni in žejni so komaj čakali, da jih po kopanju odpeljejo v barake, ter so radi sledili navodilom. Tam, kamor so jih pripeljali, je bil nekak grič z drevjem in zelenjem ter z rožami na- Je bela cesta vglajena... Je bela cesta vglajena, skoz celo vas napravljena, po njej pa grejo fantje ti, oj mladi fantje vsi! Po beli cesti hodijo, vesele pesmi pojejo, od doma se poslavljajo, na vojsko se pripravljajo. IW^.VJ,AV.V.V.V.V.,.V.V.VJ sajen. V ta grič so vodila vrata, nad katerimi je visela navadna železna svetilka. Nihče ni mogel slutiti, kaj se skriva za temi navidezno nedolžnimi vrati. V prvem prostoru — bila je zelo velika dvorana so se slekli, nakar so šli nagi skozi druga vrata v veliko dvorano za dvesto do tristo ljudi. Natlačili so jih, kolikor jih je šlo noter. Ubogi ljudje so se silno začudili, ker nikjer niso opazili pršilnikov niti vodovodnih cevi. Le na šestih krajih vzdolž dvorane je bilo nad njihovimi glavami vzidanih v beton nekaj cevi. Kaj to pomeni? Obšel jih je čuden nemir in tesnoba. Tudi esesovci so šli brez orožja z njimi v to namišljeno kopalnico, ostali pri vratih in se nenadoma tiho odstranili. Zaloputnili so z gumijevimi obkladami obdana vrata in jih nepredušno zaprli. „Pazite, da se pri kopanju ne opečete", so se rogali nesrečnim žrtvam. V tem trenutku so na ploščadi nad njihovimi glavami odprli tiste cevi in v trenutku so vsuli skozi te cevi smrtni strup, ciklon-B v obliki kristalčkov. Pa strup se takoj razkraja, če pride na zrak in povzroči v petih do devetih minutah takojšnjo smrt. Počijo mu pljuča in človek je mrlič. V tem kratkem času stojijo esesovci na ploščadi s plinskimi maskami na obrazih in poveljnik gleda na uro. Po desetih minutah povesi uro, kar je znamenje, da je tragedija končana. To se je ponavljalo dan za dnem. Kdo so bili ti nesrečniki? Judje, Cigani, ruski ujetniki. Poljaki, Čehi in tudi Nemci. Iz 26 držav so dovažali nesrečne žrtve. Sedaj pride drugi postopek. V veliki plinski dvorani so bila v sredini enako hermetično zaprta vrata. Ta vrata so vodila v krematorij. Šest peči, kakor kakšne kmečke krušne peči, je bilo tam. Pred vsako pečjo je bila železna naprava, nekaki vozički, ki so po tirnicah vodili v te peči, ki so jih kurili s koksom. Umorjene ali zastrupljene žrtve so devali na vozičke po dva ali tri in jih potiskali v žareče peči, po več tisoč stopinj vročine. Zacvrčalo je in prav kmalu je bil mrlič pepel in prah. Takoj po zapli-njenju so z neko pripravo iztisnili še preostali plin skozi tistih šest cevi na ploščadi, odprli vrata v opisani prostor, potem pa izvlekli vse mrtve na drugo stran krematorija, da so napravili prostor njiho- vim naslednikom. Kdo je vse to delal? Esesovci ne! Za ta grozni posel so zbirali jetnike, krepke ljudi: Poljake, Cigane, Jude itd. Obljubili so jim, da jih bodo čez nekaj časa izpustili, če bodo pridno delali. Dali so jim boljšo hrano, dovolj kruha in žganja. Po 12 urah dela so jih zamenjali drugi, kajti peči so gorele noč in dan. Stanovali so v posebnih barakah, strogo ločeni od vseh drugih. Pod smrtno kaznijo so morali obljubiti, da bodo o vsem tem večno molčali. To je bil tako imenovani posebni delovni oddelek, ki je bil pod strogim nadzorstvom esesovcev. Na tihem pa so esesovci zbirali že druge ljudi za ta posel. Še predno so se ljudje prejšnjega „posebne- ga delovnega oddelka" zavedli, kaj se dogaja, so jih pognali v ..plinski bunker". Kdor se je le količkaj obotavljal, so ga takoj podrli esesovski streli in končani so bili vsi upi na obljubljeno svobodo. Ko sem bil leta 1947 na delu v Kaprunu, mi je pravil krepak fant, Poljak, o vsem tem, kar sem pisal. Tega nisem mogel docela prav umeti. Tisti Poljak je bil pri zadnjem ..posebnem delovnem oddelku" (Sonderkommando), ko so od vseh strani vdrli Rusi v Osvviecin in so osvobodili 7800 ujetnikov, med temi tudi njega. Ni bil pa to edini način usmrtitve nesrečnežev. (Dalje prihodnjič) Silov France Tiste dni, ko sem hodil v četrti razred osnovne šole, je po vasi strašil visok, vedno kosmat in raztrgan berač. Opiral se je na grčevo palico in na hrbtu mu je visela zamaščena malha. In ker je škilil, so ga klicali — ŠILOV FRANCE. Ljudje so govorili, da je bil nekdaj bogat, toda vse premoženje je razdal. Ko se je nekoč vračal z lova, je zašel s poti in padel čez visoko skalo. Od takrat ni imel pravega razuma. Postal je revež. Hodil je od hiše do hiše in prosjačil. Otroci pa smo tekali za njim, ga cukali za suknjič in kričali: „5ilov France po cesti leti.. Jaz, ki sem takrat slovel za največjega nagajivca, sem pristavil: „šilov France nosi čevlje na rami, luže in blato gazi z nogami!" Ubogi France je stisnil gorjačo in se pognal za poredneži. Gorje mu, ki ga je dobil! Naklestil ga je z grčavko, da je bil ves pisan. Blizu šole je imela hišo stara ženica, ki smo jo otroci klicali za teto Julko. Njeno dobroto so poznali vsi berači, otroci in siromaki daleč naokoli. Tudi Šilov France se je večkrat zatekel pod njeno streho. Teta Julka mu je pre-prala obleko, pošila, kar je bilo raztrganega, in mu dala toplo hrano, šilov France je sedel za peč in dobri Julki potožil, kako hudobni so ljudje, še posebej je zatožil mene, Trpežnikovega Mihca. ..Predrzen je ko najhujši razbojnik," uidi tujih ute ? Kaj je esperanto? ■ ESPERANTO je svetovni jezik, sestavljen umetno iz „gradiva“ najrazličnejših razširjenih svetovnih jezikov. Je preprost in logično zgrajen, namenjen pa sporazumevanju med pripadniki najrazličnejših jezikovnih skupnosti. Zamisel, da bi ustvarili jezik, s katerim bi se sporazumevali ljudje vsega sveta, ni nova. Že Descartes, Leibnitz in drugi so se zanimali za to zadevo, ki je postala posebno aktualna, potem ko je latinščina pričela zgubljati veljavo. Esperanto je izum varšavskega zdravnika L. L. Zamen-hofa (1859—1917), pojavil pa se je 1877. leta. Danes je razširjen po vsem svetu. Esperantisti so mednarodno organizirani v Universala Esperanto Asocio. S f S ? .■ .■ VAVJ.V.VAVAV.V/^V/.V/.V.V.V.V.VAV.V/V.VV.V.V.'/. je rekel teti Julki. „Včeraj me je obmetaval z blatom. Mu že pokažem! S tole gorjačo ga bom." Drugi dan, ko se je berač France poslovil, je stala Julka pred hišo in vabila otroke: „Pridite, mucki, dala vam bom jabolk in kruha!" Včasih se nas je nagnetlo polno izbo. Dobra teta Julka je vsakemu odrezala kos ržen jaka in mu dala še sladka jabolka. „Mucki moji, bodite pridni in ne zmerjajte ljudi!" je govorila. „ln Franceta mi pustite pri miru! Siromak je!" Potem je poiskala mene. Prijela me je za roko in mi pogledala naravnost v oči: „Si ti tisti korenjaček, ki je Franceta obmetaval z blatom? Si ti zložil o njem tisto žaljivko?" Povesil sem oči in trmasto molčal. Drugi pa so me zatožili: „Da, teta Julka, Mihec ga je, Mihec!" V meni se je trma spremenila v jezo. Izmaknil sem se stari Julki in ji pokazal figo. Potem sem jo odkuril na cesto, pa naprej na polepijo. Prišla je jesen. Otroci smo se preganjali po gozdovih, nabirali kostanj, šli k potoku, kjer smo fantje zanetili ogenj, dekleta pa so potem kostanj vsule na preluknjano pločevino, pobje smo plezali po jelšah. Tudi pri igri sem hotel biti prvi. Splezal sem na visoko jelšo, ki je rasla tik globokega tolmuna. In ko sem bil čisto pri vrhu, sem zakričal: „Poglejte mene, kralja nepremaganih vrhov!" Tako sem kričal in se dvakrat ali trikrat močno zagugal. Toda tokrat se me je držala smola. (Dalje na 7. strani) V GOSTILNI Gost: „Veste, natakar, vedno sem pil boljše vino kot je tale kislica, ki ste mi jo prej prinesli!" Natakar: „Že, ampak ne pri nas!" PRI ZDRAVNIKU Ženska: „Veste, gospod doktor, vedno me boli glava, ledvica, zbada me v križu, težko diham, vse noči ne spim, boli me srce Zdravnik: „Ste pa res trdnega zdravja, da vse to prenesete." NJEMU JE VSEENO Žena se jezi na moža, ko gre spet v gostilno: „Kaj moraš res vedno piti vino?" „Ne, lahko pijem tudi žganje!" Z------------------------------------------'N DR. IVAN TAVČAR : 18 (inetje a jeseni K___________________________________________J Kakor že povedano, je bilo tisto leto izredno lepo, ne preje ne pozneje se ne spominjam, da bi se bil prve dni meseca novembra lan sušil pri tarnici. Torej tisto leto se je sušil, in prav na Presečnikovi tarnici pod Jelovim brdom je delalo osem starikastih devic in opravljale so svoj posel z nekakim koketnim pretiravanjem, kakor je bilo — ne vem, iz kakega vzroka — v navadi pri trenju. Ali že tiste dni se ni sejalo toliko lana, kakor včasih, ko bi se bilo našemu kmetu čudno, skoraj sramotno videlo, če bi ne bil pridelal svoje hodnične in pražnje srajce doma. Zatorej je zarod teric že tiste čase zamiral, in le bolj stari kasto ženstvo je še umelo goniti trlice in ž njimi pridelovati svilnate, mehke plasti, katere so se potem skladale v povesma. Ali manj ko jih je bilo, bolj so se terice zavedale svojega poklica, in pri vsaki priliki si jih moral silno prositi, če si jih hotel dobiti na delo. Da je terica morala obilo in najbolje jesti, to se je posebej umelo! Pri Presečniku se je trlo tisto popoldne, in gospodar sam z velikim belim predpasnikom je sušil lan ter moral zastavljati vso pozornost, da se mu pri jami ni vnelo. Ženske so napravljale ropot s trlico in jezikom in so obirale, vmes pa kaj rade govorile o možitvi in ženitvi. Vsaka bi se bila rada možila: bolj če je bila stara, večje je bilo poželjenje! Ravno ko sem prihajal mimo, je Spregovorila Zganjarjeva Urša: „Prvi, ki pride mimo, bo moj!" Nič hudega sluteč, se približam. Že se je Urša zadrla: „Janez, moj si!" „Kaj boš z mano, vendar vidiš, da sem prestar zate!" „Nič prestar, vzamem te, Janez, in če laziš po vseh štirih okrog! Pa še prav rada te bom imela!" Nisem se hotel udati: „Govore, da imaš od hudiča hudoben jezik, Urša!" „Ga mi boš pa na rajfelj polagal!" Bilo je to žrebljasto orodje nemškega pokolenja, s katerim so se trgale glavice od lanu, ali Urši n jezik — deni ga desetkrat na rajfelj! — ne bi bil ukročen. Tako sem postal žrtev dovtipa, kakor si ga terice rade privoščijo z moškimi, ki prihajajo mimo. Med smehom sem moral odriniti. Urša je še vpila za mano: „Le nikar ne obupaj, Janez, boš precej priženil! Dva otroka že imam in oba ti prinesem v hišo!" Sledil je grohot, da sem se bal, da kar tarnico raznese! Pri jami je sedel Boštjan ter dejal zadovoljno: „Med sršene si zašel! Pričakovali smo te, pa šele o Božiču." Na vprašanje, kaj dela mati, je pokazal na breg Karlovščice, kjer je prala pri tolmunu. Prinesli so južino, zato sva se lahko podala k perici. Barba je radovedno vprašala: ,,Ali se ni kaj zgodilo, ko že danes prihajaš?" Z Boštjanom sedeva na skalo: „Nekaj se je zgodilo: Mlačanovo sem kupil!" Oba sta se začudila; Boštjan pa je pametno izprego-voril: „Devet tisoč si že dal, je gotovo vredno. Sedaj se pa vpraša, kdo ti naj gospodari? Lahko je rečeno: ,sem kupil’, obdelovanje je pa kaj drugegai" Ponosno sem odgovoril: „Sam bom gospodaril! Ne vem, čemu naj se ne preselim na Jelovo brdo!" > „No, pač —“ je Boštjan še vedno dvomil, „par mesecev se že dela na kmetih, potem bo pa vrag, ko ne bo mesa, ne kofeta in ne belega kruha!" Bil sem užaljen. Odgovoril sem bahato: „Belega kruha bo pač lahko, saj je plačano, a denarja mi še precej ostane!" „Ni tako!" me zavrne izkušeni mož. „Če dan na dan ješ beli kruh, ga hoče jesti tudi družina. Če si kmet, bodi pravi kmet; če si pa gosposki kmet, se ti bajta že naprej podira!" Za nekaj časa sva obmolknila. Prvi se je zopet oglasil Boštjan: ..Nazadnje pa še kako žensko privlečeš iz mesta!" „Oženim se na Jelovem brdu!" Oče me je plašno pogledal, kakor bi hotel reči: Ali si še sedaj nisi iz glave izbil te neumnosti? Počasi je vprašal: „Kje češ na Jelovem dobiti žensko, ki bi bila zate? Pri Mlačanovih je trda, kar se dela tiče!" „Kar odkrito ti povem, Boštjan: oženim se pri Presečnikovih!" Presenetilo ga je tako, da mu je padla pipa iz ust in sicer naravnost v vodo. Z nervozno hitrico jo je lovil po vodi, dokler je ni z mokrim rokavom zopet izvlekel. „Se ve, če bo dekle hotelo in če bosta vidva zadovoljna," — tako sem ponižno pristavil. Pri Boštjanu bi bil prejkone le s težavo zmagal, da mi ni pomagala mati Barba. Dosedaj je molčala, nerada molčala, in prežala je na priliko, da je posegla v govorico. Nekako v šali je vprašal Boštjan: „Koliko boš pa dote hotel imeti? Veliko ne bom mogel dati od hiše." Barba se je kar razpočila: „Boga zahvali, da se ti hči moži! Skoraj si res tako neumen, da bi takega zeta od hiše metal! Že nekaj časa se mi zdi, da ti nekaj v možgane uhaja!" V največji razjarjenosti je dostavila: „Sedaj pa pravi: .Veliko ne bom mogel od hiše dati!’ Presečnik je Presečnik, a kadar možiš edino hčer, se vendar ne boš dajal ljudem pod zobe!" Pomirim jo, da za doto niti ne vprašam. Ali Barba še ni bila potolažena: „Nič tisto! To ti povem, Boštjan: gnojnice ne boš bredel, kadar pojde punca z ženinom v cerkev! Moja beseda pri Presečniku tudi nekaj velja! Midva sva zadovoljna, če jo vzameš, Janez, nimava prav nič proti temu, prav nič!" Boštjan je molčal in se ni upal upirati. (Dalje prihodnjič) Program Koroške enotne liste (5. nadaljevanje) PROSVETA !N KULTURA Obstoj dveh jezikov in kultur na Koroškem je obogatitev kulturne podobe dežele in naj ne bi bil kamen spotike in vir napetosti med večinskim narodom in manjšino. Vzdušje napetosti ovira razvoj obeh kultur v smeri demokracije in občečloveških vrednot. Pot zbliževanja med obema narodoma na Koroškem naj ne vodi prek spanja jezikov, temveč po neoviranem razvoju obeh narodov. Cilj resnično demokratične in napredne kulturne politike mora biti sodelovanje po obliki in izrazu narodnih, a po vsebini občečloveških kultur. V smislu teh ciljev zahteva KOROŠKA ENOTNA LISTA: # objektivno obveščanje o kulturi koroških Slovencev v sklopu dela večinskih kulturnih javnih u-stanov, ♦ posebne podpore za prireditve, ki služijo zbliževanju med obema narodoma, # večje subvencije slovenskim kulturnim organizacijam in u-stvarjalcem, ♦ večjo podporo ustanovam, ki delajo na področju izobraževanja odraslih med koroškimi Slovenci, tako, da bo mogoče sistematično in trajno delo, # da se postavi subvencioniranje na zakonito pravno podlago, ® poseben kulturni sosvet za koroške Slovence pri koroški deželni vladi, ® ureditev biroja za Slovence in določitev pristojnosti in statusa vodje biroja v smislu zahtev o-srednjih organizacij koroških Slovencev, ® da se postavi uradna kulturna izmenjava med Koroško in SR Slovenijo na širšo podlago ter da se intenzivira, S podporo iz javnih sredstev za prevode iz slovenske literature v nemščino, S podporo iz javnih sredstev za gradnjo in vzdrževanje slovenskega kulturnega doma v Celovcu. PROBLEMI STAREJŠE GENERACIJE Pripadniki starejše generacije, ki niso več vključeni v proizvodnjo, so kakor druge starostne skupine sestavni del družbe. Zgolj na profit orientirana družba vidi v njih kveč- jemu le potrošnike in jih vrednoti po njihovi kupni moči. Pravilen odnos do starih ljudi pa imamo le, če priznamo in spoštujemo njihovo življenjsko delo in njihov doprinos k razvoju družbe. Tak odnos do starejše generacije nas obvezuje, da se zavzemamo za splošno izboljšanje materialne o-snove njenega življenja, hkrati pa tudi za vključevanje starih ljudi v družbeno dogajanje. Pomoč in postrežbo vsem starim ljudem, ki jo potrebujejo, moramo zagotoviti na način, ki odgovarja staremu človeku: ne smemo ga iztrgati iz njegovega domačega Šilov France (Nadaljevanje s 6. strani) Pod nogami je počila veja in se odlomila. In jaz, slavni junak sinjih vrhov, sem zdrknil naravnost v mrzel tolmun. „Na pomoč!" sem izgoltal, se nekajkrat potopil, spet pričofotal na površje, se zagnal proti bregu, se krčevito oprijel drobnega grmička in še enkrat zakričal na ves glas: „Na pomoč!" Sošolci so otrpnili. V strahu so gledali, kako sem hlastal za zrakom. Potem so se razbežali in začeli kričati: „Na pomoč, Trpežnikov Mihec bo utonil! Utonil bo, na pomoč!" okolja, pomoč ne sme pretrgati njegovih vezi s svojci, soseščino in domačim krajem sploh. KOROŠKA ENOTNA LISTA se zato zavzema za: ® zvišanje najnižjih pokojnin in skrbstvenih rent, 9 zvišanje kmečkih dodatnih rent na raven kmečkih pokojnin, 9 odmero dodatka za pomoč in postrežbo po stopnji onemoglosti namesto po višini pokojnine, ® posebno socialno-skrbstveno službo za stare ljudi, predvsem tiste, ki niso oskrbovani po svojcih oziroma sorodnikih. ® podporo iz javnih sredstev za dopuste, potovanja in izobraževanje starih ljudi, ki imajo nizke dohodke oziroma pokojnine. (Dalje prihodnjič) Mimo je prišel Šilov France in slišal vpitje. Okorno se je pognal proti tolmunu. Z ukrivljeno grčavko me je zapel za suknjič in me potegnil na suho. Tam me je postavil na noge, se sklonil in mi pogledal v obraz. „Aha, Trpežnikov rogač," je rekel, se obrnil in šel. Meni je šlo na jok. Trepetalo mi je telo, trepetalo mi je srce. Gledal sem za beračem. Hotel sem nekaj zaklicati, hotel sem mu nekaj reči, pa me je tiščalo v grlu, me dušilo in mi ni dalo govoriti. Zajokal sem in kakor polit kužek stekel proti domu. D. K. RADIO CELOVEC SLOVENSKE 0DDA1E NEDELJA, 23. februarja: 7.05—7.35 Duhovni nagovor — Po vaši želji. PONEDELJEK, 24. februarja: 13.45— 14.00 Celovški radijski dnevnik. — Dr. A. Feinig: Hišna, ledinska in krajevna imena v Rožu. — L. Detela: Koroška duhovnost — Razsvetljenstvo na Koroškem. TOREK, 25. februarja: 9.30—10.00 Za vsakega nekaj — 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport — Otroci, poslušajte. SREDA, 26. februarja: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Poper in sol. ČETRTEK, 27. februarja: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Zbori pojo — Knjige za vas — Mali ansambli. PETEK, 28. februarja: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Solistična glasba. SOBOTA, 1. marca: 9.45—10.30 Rubrika za Jugoslovanske delavce v Avstriji. — Od pesmi do pesmi — od srca do srca. TV AVSTRIH 1. PROGRAM NEDELJA. 23. februarja: 9.00 Svetovno prvenstvo v sankanju v Cerviniji: Štirised: 3. in 4. spust 11.00 Voditelji strank v volilnem boju 16.30 Igra treh dežel 17.30 Viking Viki in močni možje 17.55 Za lahko noč 18.30 Poj z nami 19.00 Umetnost v Avstriji 19.25 Kristjan v času 19.30 Čas v sliki in kultura 19.50 Šport 20.15 Salome: muzikalna drama v enem dejanju po Oskarju VVilde-ju, glasba od Richarda Straussa 21.55 Spodbude 22.50 Poročila ponedeljek, 24. februarja: 10.00 Življenje v dvoje 17.55 Za lahko noč 18.00 V kraljestvu divjih živali: morski lev številka 7 18.25 Mi 18.50 ORF danes 19.00 Avstrija v sliki 19.20 Šport 19.30 Čas v sliki, kultura, šport 20.00 Šport 20.00 Ljudje na renču Shilu 21.45 Poročila TOREK, 25. februarja: 10.00 Zvezde žarijo 17.55 Za lahko noč 18.00 Miha iz Lonneberga 18.25 Mi 18.50 ORF danes 19.00 Avstrija v sliki 19.20 Šport 19.30 Čas v sliki, kultura, šport 20.00 Satirična paleta 20.15 Kaj sem? 21.00 Dragi morilec, kriminalna igra Johna St. Clovvesa 22.15 Poročila SREDA, 26. februarja: 10.00 Televizija v šoli: Avstrijska pošta 10.30 Belo-črna televizija 11.00 Heinz Conrads-ponovitev 17.00 Neuspela torta 17.30 Ostržek 17.55 Za lahko noč 18.00 Naslednji, prosim! 18.25 Mi 18.50 ORF danes 19.00 Avstrija v sliki 19.20 Šport 19.30 Čas v sliki, kultura, šport 20.00 F. M. D. — psihogram; dokumentacija Michaela Mansfelda 21.25 Vojna in mir (4): Pismo in dva predloga 22.10 Poročila ČETRTEK, 27. februarja: 10.00 Televizija v šoli: Grmovje v ne-listnatem stanju 10.30 Obiščemo razstavo: Oskar Kokoška 11.00 Obraz stoletij: nastanek Evrope 11.30 Viljem Tell 12.00 Francoščina 17.55 Za lahko noč 18.00 Jerome in Izabela 18.25 Mi 18.50 ORF danes 19.00 Avstrija v sliki 19.20 Šport 19.30 Čas v sliki, kultura, šport 20.00 Prostor za žival 20.45 V. I. P. Gugalnica 21.30 Pantominični skeči 22.00 Poročila PETEK, 28. februarja: 10.00 Televizija v šoli: Zvok po človeški roki 10.30 Tvoja pravica 16.55 Deželnozborske volitve na Koroškem. Diskusija glavnih kandidatov; diskusijo bo vodil Ernst VVillner 17.55 Za lahko noč 18.00 Družina Feuerstein 18.25 Mi 18.50 ORF danes 19.00 Avstrija v sliki 19.20 Šport 19.30 Čas v sliki, kultura, šport 20.00 Dvakrat risarski film 20.15 Uradni spisi XY-nerešeni 21.15 Slonova steza; zgodba ženske v okolju plantaže za čaj na Ceylonu 22.55 Uradni spisi XY-nerešeni 23.10 Poročila SOBOTA, 1. marca: 15.30 Koncertna ura 16.30 Živordeči avtobus 17.00 Poskušajte z nami 17.30 Deček slonov 17.55 Za lahko noč 18.00 Heinz Conrads v soboto zvečer 18.25 Prizma 18.50 ORF danes 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko — aktualno 19.20 Šport 19.30 Čas v sliki, kultura, šport 19.56 Šport 20.15 Nalezljiva grešnost, šaloigra v treh dejanjih Jakoba Stablerja 21.50 Panoptikum 22.10 Bandidi: tihotapci orožja v meli-ški državljanski vojni 1916 23.40 Poročila TV AVSTRIJA 2. PROGRAM 2. PROGRAM NEDELJA. 23. februarja: 16.30 Zvezde žarijo. Pogled za kulise filmskega ateljeja v berlinskem Endederju tridesetih let 18.30 Let it be (filma v angleščini) 19.50 Znanstvena knjiga 20.15 Dama s kamelijami 21.35 Čas v sliki in šport PONEDELJEK, 24. februarja: 17.55 Psihologija mišljenja 18.25 Znanje-aktualno 19.00 Raji po človeški roki: ogenj v divji deželi, nato 19.45 Pesmi narodov; v srcu Španije 20.00 Vojna in mir (4) 20.45 Čas v sliki in šport TOREK, 25. februarja: 17.55 Uvod v tehniko 18.25 Tečaj angleškega jezika 19.00 Tunel pod Kanalom Dover-Calais 19.45 Mesta strahov na Divjem zahodu 20.00 Odisej (1) 21.00 Čas v sliki, kultura in šport 21.30 75-letnica Kurta Weila: Kot se postelješ... SREDA, 26. februarja: 17.55 Poklic, obrat 18.25 Francoščina 19.00 Avstrijsko stoletje 1. del 1848 20.00 Odpoved Konfuciju; Kitajska se odpove novi uganki 20.50 Stalno omizje 21.45 Čas v sliki, kultura, šport ČETRTEK, 27. februarja: 17.55 Tehnika mrežnega načrtovanja 18.25 Ruščina 19.00 Uganka o Atlantidi 19.45 Mesta strahov na Divjem zahodu 20.00 Aleksander Fleming: odkritelj penicilina 21.30 Čas v sliki, kultura, šport PETEK, 28. februarja: 17.55 Fizika za vse 18.25 Nemščina 19.00 Revija smučanja 20.00 Sergio Mendes in Brazil 77 20.45 Kultura — posebno 21.15 Deželnozborske volitve na Koroškem 22.15 Čas v sliki, kultura, šport SOBOTA, 1. marca: 16.15 Barringi, vzhodnopruska družinska drama ob koncu stoletja 18.00 Brez nagobčnika 19.00 Ljubezen do Krete: portret otoka in njegovih prebivalcev, nato 19.45 Po sledeh zadnjih divjih živali Evrope: „Zveri v kožuhu" 20.00 Galerija 20.15 Matica (L-Ape kraljica); satira italijanskega družinskega življenja 21.50 Čas v sliki, šport 22.10 Vprašanja kristjana TV Ljubljana NEDELJA, 23. februarja: 9.25 Poročila 9.30 Svet v vojni 10.20 Otroška matineja 11.10 Mozaik 12.00 Svetovno prvenstvo v bobu 13.00 Poročila 18.15 Poročila 18.26 Vesolje 1999 19.15 Barvna risanka 19.30 TV dnevnik 19.50 Tedenski gospodarski komentar 20.05 Odpisani 21.05 Karavana 21.35 Športni pregled 22.10 TV dnevnik PONEDELJEK, 24. februarja: 17.35 D. Kladnik: Čiribu — II. del 17.55 Lolek in bolek 18.05 Obzornik 18.20 Plesni orkester RTV Ljubljana 18.50 Nega bolnika na domu 19.05 Odločamo 19.15 Barvna risanka 19.30 TV dnevnik Volilni boji v radiu in televiziji AVSTRIJA-REGIONAL Ponedeljek, 24. 2.: 20.10—20.40 Predstavljamo: KPA, KEL. Torek, 25. 2.: 20.10—20.40 Predstavljamo: FPO. Sreda, 26. 2.: 20.10—20.55 Predstavljamo: OVP. Četrtek, 27. 2.: 20.10—21.10 Predstavljamo: SPO. Petek, 28. 2.: 21.15—22.15 Prenos televizijske diskusije v radiu. Nedelja, 2. 3.: 17.05—18.55; 19.30— 20.00; morebiti 21.30—22.00 Volilni izidi koroških deželnozborskih volitev 1975. AVSTRIJA 1 Nedelja, 2. 3.: 16.55—17.15; 18.05— 18.45; 19.05—20.00 Koroške deželnozborske volitve 1975. TELEVIZIJA Petek, 28. 2.: 8.00—9.30 Diskusija v sejni sobi koroške deželne vlade. Petek, 28. 2. (TV 2): 21.15 Diskusija nosilcev list SPO, OVP in FPO. Sobota, 1. 3. (TV 1): 14.30—15.30 Ponovitev diskusije prvih kandidatov. Nedelja, 2. 3. (TV 1): 17.00—17.05; 18.00 —18.03 in ob 19.30 Poročila o poteku deželnozborskih volitev. TV 2 — 22.05 Čas v sliki s poročili o koroških deželnozborskih volitvah 1975. 19.55 Sodobna oprema 20.10 V. Desnica: Florjanovič 21.10 Kulturne diagonale 21.40 Mozaik kratkega filma TOREK, 25. februarja: 17.30 E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon 17.55 Spoznavajmo glasbo: Dinamika v glasbi 18.20 Nikogar ni doma 18.30 Avtomobil skozi kamero 18.50 Ne prezrite: Prezrti spomeniki 19.15 Barvna risanka 19.30 TV dnevnik 21.05 K. Mikszath: Črno mesto 22.00 TV dnevnik SREDA, 26. februarja: 17.30 Viking Viki 17.55 Obzornik 18.10 Mladi za mlade 18.40 Mozaik 18.45 Po sledeh napredka 19.15 Barvna risanka 19.30 TV dnevnik 20.05 Film tedna: Zvončki cvetejo septembra Miniature TV dnevnik ČETRTEK, 27. februarja: 17.25 Verne Kohout: V 80 dneh okrog sveta 18.00 Obzornik 18.10 Mozaik 18.20 Moliere za smeh in jok 19.15 Barvna risanka 19.30 TV dnevnik 20.05 17 trenutkov pomladi 21.00 Kako in kam na oddih 21.10 Četrtkovi razgledi: Po stopinjah razvoja 21.40 Iz koncertnih dvoran — M. Gabrijelčič: Memento mori 22.55 TV dnevnik. PETEK, 28. februarja: 17.35 Kuhinja pri violinskem ključu 18.05 Obzornik 18.20 Jugoslovanska folklora: „Prelo u selenče" 18.40 Mozaik 18.45 O mladi generaciji 19.15 Barvna risanka 19.30 TV dnevnik 20.05 Custer z zahoda 22.20 TV kažipot 22.40 TV dnevnik SOBOTA, 1. marca: 12.30 Nogomet Sarajevo : Crvena zvezda 18.00 Kuhinja pri violinskem ključu: Peter in volk 19.15 Barvna risanka 19.30 TV dnevnik 19.50 Tedenski zunanjepolitični komentar 20.00 Gledališče v hiši 20.30 Moda za vas 20.45 Za vse življenje 21.20 Ladja na kateri služimo 23.00 TV dnevnik RUTAR CENTER, A-9141 Dobrla vas Eberndorf, telefon 0 42 36 - 381 RUTAR-CENTER ® ugodno dobavi ® in hitro na dom # dostavi Kraj: Žitara vas, pri Rutarju Čas: 21. februar, ob 19.30 eoeoooeooosccososooaooooao Št. Jakob V nedeljo je Zveza slovenskih partizanov priredila na pokopališču v Št. Jakobu v Rožu svečano spominsko prireditev ob priliki 30-let-nice umora partizank in partizanov pod Arihovo pečjo. Štiri dekleta in štiri fantje so takrat pustili svoje mlado življenje, potem ko je neki domačin, ki pa je držal z nacisti, videl v snegu sledi pri bunkerju in izdal partizane esesovcem. Trupla so potem nacistične zverine razobesile osem dni ob cesti. Na proslavi je predsednik Zveze slovenskih partizanov Prušnik-Ga-šper dejal, da ni res, da so se partizani borili za odcepitev južne Koroške, ampak za svobodo izpod jarma fašizma in nacizma. Na spominski svečanosti je bilo navzočih okoli 250 ljudi. Vabilo na REDNI OBČNI ZBOR Slovenske mladine, ki bo v ponedeljek, 24. 2. 1975, ob 19.30 v Dijaškem domu, Tarviser Str. 16, v Celovcu. Dnevni red: 1. Delovno poročilo glavnega odbora in preglednikov 2. Razrešitev odbora 3. Volitev novega odbora 4. Slučajnosti Prosimo, da se vsak član Slovenske mladine občnega zbora točno in zanesljivo udeleži. ooeocooocooooooooocooeoooc NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Ve-rovce št. 2, 9065 Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. — Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Kla-genfurt. P.b.b. V italijanskem tisku, zlasti tistem v Trstu, se zmerom bolj zanimajo za edino nacistično uničevalno taborišče v Italiji, za zgodovino in pomen Rižarne v Trstu ter vsega, kar je bilo z njo in z zloglasno skupino Einsatz-kommando Reinhard povezano. Kot poročajo iz Trsta, pripravljajo tam izredno zasedanje porotnega sodišča za proces proti glavnim krivcem zločinov v Rižarni. Nacistične bestije so namreč svoje žrtve najprej upepelili v krematorijski peči v Rižarni, pepel in tudi kosti pa so nato vrgli z bližnjega pomola v morje. Sedaj so ob opuščenem pomolu čistilnice ESSO (nafta) našli potapljači na morskem dnu koščene drobce žrtev morije v Rižarni. Za sodni proces v Trstu je pred nekaj dnevi odšla posebna komisija v Zahodno Nemčijo, da bi zbrala gradivo v neposrednem stiku z glavnimi obtoženci in drugimi esesovci iz skupine Einsatzkom-mando Reinhard. Izkazalo pa se je, da je ta komisija povsod naletela na velike težave in ovire. Kaj kmalu pa so se tudi lahko prepričali, da so glavni nacistični esesovski kolovodje še vedno tesno povezani in si pomagajo med seboj. Velika večina tistih, ki so prejeli obvestilo o sodnem postopku, se je v zadnjih mesecih preselila drugam. Nekdanji najvišji esesovski in policijski poveljnik v Italiji gen. Wo!f ni imel časa za razgovor, ker ima opravke zaradi ločitve od žene, njegov namestnik SS general VVilhelm Harster je dejal, da nič ne ve, ker Trst z Julijsko krajino ni spadal več pod Italijo, ampak pod Nemčijo. Allers je odgovoril, da je izvrševal samo vojaške akcije in „čistil“ paritzanska področja. Oberhauser, ki toči pivo v neki pivnici v Miinch-nu, se je jezil kot privezan pes in je zavračal vsako krivdo. Tudi on je samo „čistil“ teren in zbiral Jude, ko pa so jih odvažali v koncentracijska taborišča, je on spal. Nemška sodnika Johannes VVarbo in Joachim Richter sta povedala, da je bil sodni postopek proti Al-lersu, Oberhauserju in drugim prekinjen, ker niso mogli dobiti neizpodbitnih dokazov, da so sploh kakega Juda umorili. Po „uspešno opravljenih nalogah" na Poljskem je torej skupina Reinhard prišla v Trst na dopust? Za zločinsko dejavnost v taborišču Treblinka in sodelovanje pri iztrebljenju umsko bolnih in neozdravljivih Nemcev je nemško sodišče obsodilo Allersa na 8 let ječe (obsedel jih je 5). Najprej je opravljal svoj odvetniški poklic, že nekaj let pa uživa zasluženi pokoj, seveda ob varstvu zanesljivega esesovca. Robert Kampner, eden izmed sodnikov na velikem nurnberškem procesu, pa se mora pri svojih 80 letih skoraj skrivati v skromni sobici in se izogibati represalijam starih in novih nacistov. Omenjena nemška sodnika sta še izjavila, da so bili vpleteni v dejavnost skupine Einsatzkommando Reinhard tudi nekateri Italijani in da naj jih same italijanske sodne oblasti poiščejo. V ponedeljek je prvi kandidat Koroške enotne liste dr. Pavel Apovnik obiskal tovarno celuloze in papirja v Rebrci v občini Železna Kapla. Po prisrčnem pozdravu ob vhodu areala tovarne sta dr. Apovnika vodila skozi celotno tovarno tehnični inženir Norbert Schlieber in vodja lesnega oddelka Erhard Drechsler. Dr. Apovnik se je še posebej zanimal za težave tega podjetja na južnem Koroškem, ki daje kruh nad 200 zaposlenim. Vodiča sta dr. Apovnika seznanila s trenutnimi težkočami na lesnem področju ter v ekspertu. Cene so zelo nestabilne, kar predvsem čuti mali kmet, ki tovarni prodaja les za vedno slabšo ceno. Prav tako bodo zahtevala velike investicije tudi določila o zaščiti okolja. Pri svojem obisku je dr. Pavel Apovnik imel tudi priliko za pomenek z delavci v tovarni in se zelo zanimal za njihove probleme. Pri obisku v Rebrci sta dr. Apovnika spremljala tudi oba slovenska občinska odbornika iz Železne Kaple, Franc Smrtnik in Lado Hajnžič ter slovenski občinski odbornik Jože Golavčnik iz Žitare vasi, kakor tudi predsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikov dipl. jur. Filip VVarasch. Zgornja slika: Dr. Pavel Apovnik v pogovoru z delavci v tovarni. Spodnja slika: Pri ogledu podjetja. Od leve: Občinski odbornik Lado Hajnžič, dr. Pavel Apovnik, tehnični inženir Norbert Schlieder in vodja lesnega oddelka Erhard Drechsler. ZAHVALA Zahvaljujemo se vsem, ki ste pospremili rajno Uršijo na njeni zadnji poti, posebno č. g. Česnu za poslovilni govor in obred na grobu, č. g. Jančarju za mašo in č. g. Kanaufu za asistenco. Nadalje se zahvaljujemo kotmirški organistinji in vsem kotmir--škim pevcem za ubrano petje. bratje Franci, Šiman in Štefi Ogris in ostali sorodniki ■v. ' - -------------------------------------------------------------------------------------- Kulturno poslanstvo koroških Slovencev Tudi v Globasnici so dr. Apovnika pozdravili s pesmijo in z rožami. 2. marca volimo KEL! Narod je res skrivnosten živ organizem. Nikoli ne vemo, kje čuva svoje energije in ko mu že od vseh strani napovedujejo, da je pač vse izgubljeno, da je bolje odnehati, se nenadoma pokaže, kdo ve, od kod se Je vzela, nenavadna življenjska moč. Narod hoče živeti, govoriti, peti, ustvarjati, zaživeti polno življenje. Tudi koroškim Slovencem so še pred sedemdesetim letom govorili, da ni kaj več pričakovati, tako da je znano glasilo „RUF DER HEI-MAT“ že izreklo svojo smrtno obsodbo. Toda glej, bolnik le noče umreti in začelo mu je iti celo na bolje, misli na kulturo, začenja se zanimati za politiko, tako da vele-nemška stran bije plat zvona, si izmišlja nove papirnate tigre (preštevanje), kliče na okope in bije preplah — da se ne bi videlo, kako je njo samo nezadržno načel zob časa. Da bi si vsaj še za nekaj scooooooooeeeeoooooeoeoooei CVETJE V JESENI barvni film Prireditelj: SPD Žitara vas „Trta“ Nekdanji esesovski in nacistični zločinci tesno povezani med seboj časa podaljšala svoje romantične velenemške sanje iz prejšnjega stoletja. In si ne upa priznati, da jo je čas že davno prerastel. Da stara avstrijska večnarodna tradicija vztrajno napreduje tudi na Koroškem in da mladina čuti avstrijsko, da se nemški in slovenski mladi Korošci vedno bolj razumejo. Še pred sedemdesetim letom je komaj kdo pričakoval, da se bo koroško-slovensko književno ustvarjanje povzdignilo v resnično kvaliteto in da bo prosveta živahno zaživela, tako da raztresena po deželi, postaja že utesnjena in je potreba po osrednji kulturni hiši, kulturnem domu, iz dneva v dan bolj pereča. S tem ni postavljen temelj samo koroškoslovenski kulturi, ampak tudi temelj slovenskemu in nemškemu razumevanju, ki lahko poteka le na enakopravni ravni, ne pa v odnosu nadrejenega do podrejenega. Kakovostna koroškoslo-venska kultura je tista raven za enakopraven pogovor z nemško-koroško in širšo avstrijsko skupnostjo, ki je potrebna in tudi mogoča še pred uradnimi priznanji obstoja koroških Slovencev. Njih obstoja pa ni mogoče tajiti pred svetom, ako koroški Slovenci kulturno živijo in ustvarjajo. In zadnji čas je res zaznati, da kulturno, posebno pa še književno delo koroških Slovencev dobiva odmev ne le v slovenskem kulturnem prostoru od Maribora do Ljubljane in Trsta, marveč tudi do Srbije, ter v avstrijskem in nemškem kulturnem prostoru. Želeti je samo to, da bi se koroškosloven-sko kulturno delo še poglobilo in dozorelo v še večja dela. Področja, ki jih je treba upodobiti, obdelati, dokumentirati v koroškoslovenskem kulturnem okolju namreč še zdaleč niso izčrpana, koroško življenje, koroška krajina, koroške slovenske besede (jih kdo zapisuje?), ki imajo tako staro korenino. Seveda pa kulturni vzpon ne pride sam od sebe. Potrebna je zavzetost vsakega od nas. Tistega, ki čuti v sebi klic po ustvarjanju kot tudi tistega, ki lahko na drugi način pripomore k širšemu poznavanju in zanimanju za koroškoslo-vensko kulturno delo doma in v svetu, tako da opozarja znance, tuje revije in časopisje, seznanja, priporoča, posreduje. To polje je pravzaprav za vsakogar odprto. In Slovenci živimo po vsem svetu!