EVGENIJA IVANOVNA RJABOVA
19. 7. 1925 — 12. 10. 1976
Po tritedenskem naglem, nezaustavljivem izgorevanju je 12. oktobra 1976 v Moskvi prispela do konca svojega življenja Evgenija Ivanovna Rjabova. Sovjetska akademija znanosti, njen institut za balkanistiko in slavistiko, je tistega dne dokončno zgubil odlično, zagnano znanstveno sodelavko, Slovenci pa tako dragoceno poznavalko in razširje-valko slovenske literature in kulture, kakor jih imamo le zelo zelo malo v velikem svetu onkraj naših zemljepisnih in duhovnih meja. Njeno prevajalsko, popularizatorsko in literamozgodovinsko delo za slovensko literaturo je bilo izredno; pravzaprav šele vsiljena retrospektiva, šele smrtna črta pod njenim življenjem in delom, razgrinja v vsej razsežnosti bogastvo in dragocenost njenih slovenističnih prizadevanj. — Saj smo, če smo le mogli, sproti glosirali njene literarnozgodovinske razprave, tudi njene prevode; toda to je bilo nekako spotoma, včasih kar celo bolj kurtoazno, nesistematično, pogosto tudi polemično: pisanje Ženje Rjabove pač ni bilo tiste rutinerske vrste, ki se zadovoljuje z brezbarvno kompilacijo, marveč je iz njega ob vsej faktografski resnosti, razgledanosti in disciplini zmeraj znova žarela izrazita, nezamenljiva teza, ideja, in ta je kar spodbujala k pritrjevanju ali ugovarjanju. Zdaj je pod vsem zarisana črta in pred očmi se torej razgrinja celota.
2enja Rjabova se je rodila 19. julija 1925 v Kalininu (prej Tver'); posluh za jezikovni izraz je bil v družini doma; oče je bil včlanjen v zvezo sovjetskih pisateljev, bil je znan novinar, dopisnik Pravde. Osemnajstletna se je sredi domovinske vojne (1943) s takšnim družinskim izročilom vpisala na slovanski oddelek moskovske univerze M. V. Lomonosova. Ko je študij 1948 končala, se je najprej zaposlila kot referentka-preva-jalka na ministrstvu za zunanjo trgovino. 1949—1952 je študij nadaljevala kot aspirantka in 1956 ubranila doktorsko disertacijo o prozi Avgusta Šenoe; isto leto so ji dodelili
84
naziv kandidata filoloških ved. Ze nekaj prej, 1954, je začela znanstveno delati na \ institutu za balkanistiko in slavistike sovjetske akademije znanosti (AN SSSR), in sicer kot specializirana raziskovalka jugoslovanskih literatur. Z začetne kroatistike se je kmalu osredotočila v preučevanje slovenske, zlasti sodobne (20. stol.) literature; na začetku te specialistične preusmeritve je dlje časa študijsko bivala tudi v Ljubljani. Zelo kmalu je postala za ta del vodilna znanstvenica v SZ (ne da bi pri tem seveda kakorkoli podcenjevali delo Ryzove, Romanenka, Grimiča, Gileviča, Kravcova, Beršad- ! ske in drugih).
Njeno javno slovenistično delo je bilo nekako usodno zaznamovano s Cankarjem; s ; spremnima besedama k Cankarjevemu izbranemu delu (1958) in k prevodu romana Na klancu (1961) se je začelo, z razpravo o Cankarju in slovenski literaturi konec 19. in v začetku 20. stoletja v zborniku Literatura balkanskih in slovanskih narodov, 19'/6, in z nameravanim nastopom na ljubljanskem simpoziju poleti 1976 se je končalo; in končno je ugasnila prav v Cankarjevem letu. Ta usodna povezanost s Cankarjem je gotovo razložljiva iz njene naklonjenosti Cankarjevi socialni misli, njegovi proletarskosti, vsemu tistemu, kar je že Prijatelj svojčas imenoval umetniška prepesnitev Marxovega Manifesta; po drugi strani pa je bila Rjabova kot človek tako zelo subtilne narave, da jo je morala nadvse intimno privlačiti tudi druga — tiha, lirična, tenko osebno izpovedna plat Cankarjevega pisanja.
Med obema mejnikoma je napisala in objavila vrsto razprav, ki z marsikaterim posebnim člankom v sovjetski literarni enciklopediji (v veliki meri je njena zasluga, da je ; slovenska literatura v njej tako zelo zastopana) prepričljivo rišejo delovno osebnost \ te ruske zgodovinarke slovenske literature. Poglavitno pozornost svoje pronicljive raz- j iskovalne volje je po Cankarju posvečala naši literaturi med obema vojnama (npr. raz- t prava z označitvijo slovenskega »socialnega realizma« na proznem gradivu: v zborniku ; Formiranje socialističnega realizma v zahodnih in južnih literaturah, 1963; razprava o slovenski revolucionarni poeziji dvajsetih let je 1967 izšla v ukrajinščini in ruščini; odličen je njen pregled slovenske literature iz časa med obema vojnama, ki je 1970 izšel v zborniku Zamejske slovanske literature 20. stoletja; razprava obsega čez 30 strani — i prim. poročili v JiS XVII/1971-72. 32—34 oz. 86, ter avtoričin polemični odziv na prvo j poročilo Pismo reviji Jezik in slovstvo, JiS XIX/1973-74, 66—70, ki je predtem izvirno i izšel v reviji Sovjetska slavistika; dalje razprava o marksistični kritiki na Slovenskem i v 20. in 30. letih, izšla 1972 v zborniku Formiranje marksistične kritike .. ., prim. poro- i čilo A. Logar-Pleško v JiS XVIII/1972-73, 232-33). i
Ce k tem ne prav izčrpnim zaznamkom prištejemo še drobne člančiče in dejanja, ure- j jevanja in sourejevanja različnih antoloških zbornikov iz jugoslovanskih literatur (o j Krleži, 1958; pripovedi jugoslovanskih pisateljev, 1959; sodobna jugoslovanska novela, J 1965; izbor iz Bevka, 1971; slovanska lirika, 1974), pa številne umetniške prevode, ki | vsak posebej razodevajo izreden literarni in jezikovni posluh (Cankar, Bevk, M. Kra- i njec, Krleža, Čopič in drugi), se vsaj približna podoba s tem počasi zaokroža. i
In vendarle ne še odločilno zaokroži. Kajti že čisto na začetku bi morali spregovoriti ] o Ženji kot človeku, prijatelju, ki je bil slovenskemu znancu, slavistu ali pisatelju v ] Moskvi zmeraj pripravljen urejevati vsakršne zamotanosti, ki ni bil le ambasador slo- ^ venske duhovne kulture, marveč kar ambasadorica Slovencev v Moskvi nasploh. Ni | bržkone slovenskega slavista, ki se ne bi s svojih moskovskih obiskov kar se da lepo j in prijazno spominjal toplih sprejemov, ki jih je Ženja, pogosto v družbi z zgodovinarko | Iskro Curkino in slavistko Ljubov' Kurkino, pripravila; njeno stanovanje je bilo polno j cvetja, umetniških slik, literature: ruske, slovenske, hrvatske, in gostoljubnosti; zrcalo J njene osebnosti. i
In končno še nekaj: pri vsem svojem delu za slovensko literaturo in ob svojem talentu j je bržkone morala večkrat v samotnih urah premagovati dvome v smiselnost tega dela, i to si lahko mislimo. Rodila se je in živela sredi kulturne sredine, ki premore v svojih i nacionalnih okvirih veliko in pomembno literaturo; pa je vendar vso svojo življenjsko, I duhovno, ustvarjalno, celo emocionalno moč posvetila slovenščini; s tem se je gotovo j odločila za veliko, življenjsko duhovno tveganje, skrajno tvegano ekspedicijo. To ni j bila majhna odločitev, zahtevala je veliko trajne moralne moči, ki jo je, danes vidimo, i zmogla. Se zadnje ure ji je misel uhajala v slovenščino — kot očitno znamenje spo- '\
srn
znanja, kako je navsezadnje tudi literatura zelo zelo maloobsežne narodne skupnosti lahko polna notranje, ustvarjalne, duhovne moči, veselja do življenja. V Zenji Rjabovi, v njeni življenjski odločitvi in v vsem delu, ki se je iz te odločitve tako bogato nateklo, ima slovenska literatura torej izjemno dragoceno samopotrdilo.
Tako naj ne zveni kot fraza, če za konec ugotovimo, da je za nas Slovence Zenja Rjabova 12. oktobra preminila le telesno; v resnici je tistega dne končala »bezvremenno«, kakor se globoko smiselno in lepo reče po rusko, končala je nesmrtno; tako, da čas zlepa ne bo pokončal njenega dela in spomina, kakor je to storil z njenim telesom.
M.  Kmecl
Filozofska fakulteta v Ljubljani
Seznam glavnih znanstvenih del E. I. Rjabove
1. Avgust Senoa i ego roman »Kresfjanskoe vosstanie«. 1956. (Kandidatska disertacija).
2. Roman Avgusta Senoa »Kresfjanskoe vosstanie«. — V: Literatura slavjanskih narodov 3. Iz istorii kritičeskogo realizma v literature narodov Jugoslavii. Moskva, Izd. AN SSSR 1958, str. 85—127.
3. Ivan Cankar (1876—1918). — V: Ivan Cankar: Izbrannoe. Perevod so slovenskogo. Moskva, GIHL 1958, str. 5—28.
4. Ivan Cankar i ego roman »Na ulice bednjakov«. — V: Ivan Cankar: Na ulice bed-njakov. Perevod so slovenskogo E. Rjabovoj. Moskva, GIHL 1961, str. 228—237.
5. Uvodna študija k romanu A. Senoe »Sokrovišče juvelira«, GIHL 1963.
6. K karakteristike »social'nogo realizma« v slovenskoj literature (na materiale prozy). — V: Formirovanie socialističeskogo realizma v literaturah zapadnyh i juznyh slavjan. Sbornik stat'ej. Moskva, Izd. AN SSSR 1963, str. 370—421.
7. Hudožestvennaja literatura. — V: Istorija Jugoslavii v dvuh tomah. Tom II. Moskva, Izd. AN SSSR 1963, str. 283—304. (Skupaj z M. B. Bogdanovom).
8. Slovenskaja revolucionnaja poezija 20-h godov. — V: Zovten i zarubižni slov. literaturi, 1967. (V ukrajinščini.)
9. Slovenskaja revoljucionnaja poezija 20-h godov. — Sovetskoe slavjanovedenie III/1967, št. 3, str. 12—21.
10. Osnovnye napravlenija v mežvoennoj slovenskoj literature. — V: Zarubeznye slav-janskie literatury. XX vek. Moskva, Nauka 1970, str. 131—159.
11. Stanovlenie marksistskoj kritiki v Slovenii v 20-30-e gody. — V: Formirovanie mark-sistskoj literaturnoj kritiki v zarubeznyh slavjanskih stranah. Moskva, Nauka 1972, str. 248—285.
12. Ivan Cankar (1876—1918). — V: Ivan Cankar. Martin Kačur. Per. so slovenskogo S. Urbana. Moskva, Hudožestvennaja literatura 1973, str. 3—22.
13. O literature »izmov« i ee službe revoljucii. — Sovetskoe slavjanovedenie IX/1973, št. 3, str. 54—60.
14. Pismo reviji »Jezik in slovstvo«. — Jezik in slovstvo XIxyi973-74, št. 1/2, str. 66—70. (Odgovor na Kmeclovo oceno enote št. 10 v JiS XVII/1971-72, str. 32—34.)
15. Antologija N. N. Bahtina »Slovinskie poety«. — V: Russko-jugoslavskie literaturnye svjazi. Vtoraja polovina XIX — načalo XX veka. Moskva, Nauka 1975, str. 260—270.
16. I. Cankar i tečenija slovenskoj literatury konca XIX — načala XX v. — V: Literatura slavjanskih i balkanskih narodov, 1976.
17. Članki v delu Kratkaja literaturnaja enciklopedija. Moskva, Sovetskaja enciklopedija 1962—1975: Aškerc Anton, Vidmar Josip, Vodnik Valentin (t. 1, 1962); Gregorčič Simon, Jenko Simon (t. 2, 1964); Klopčič Mile, Kranjec Miško, Kreft Bratko (t. 3, 1966); Literaturovedenie — v Slovenii (t. 4, 1967); Murn-Aleksandrov Josip, Potrč Ivan, Pre-žihov Voranc (t. 5, 1968); Slodnjak Anton, Slovenskaja literatura (t. 6, 1971); Finžgar Fran (t. 7, 1972); Cankar Ivan, Senoa Avgust (t. 8, 1975).
86