-   248   -
Pogled v Černagoro *).
v-
Cernagoro (Montenegro), od ktere se po smerti slavniga vladika v časnikih veliko piše , bolj natanjko poznati, bo mikalo tudi veči del naših bravcov.
*)   Po Dunajskim časniku »Lloy<k.
Ta samostojna deržavica, v kteri še malo omikan slovansk narod prebiva, in ktero vlada vladar, v kteriga rokah ste nar vikši deželska in duhovna oblast zedinjena, ki se vladika imenuje, se znajde naizhod-nojutrovi meji Dalmatinskima in se razprostira na Turško. Zlo divja z gostimi gojzdi prepletena in nerodovitna dežela je krog in krog- z visocimi gorami obdana ; na prostoru 100 štirjaških milj šteje okoli 127.000 prebivavcov. Od Turkov nikdar premagani so se Cer-nagorci vunder še le v letu 1795 Turške oblasti po-polnama rešili. Iz rodovine Petrovičev, ki je vec kot skozi poldrugo stoletje veliko hrabrih junakov deželi v hrambo rodila, je bil tudi rajnki vladika Peter Petrovič II. slavniga spomina.
Njegov stric Peter Petrovič I. ga je za svo-jiga naslednika izvolil; mladenč še le 18 let star (N j e-guš je bil njegov rojstni kraj v letu 1812) se takrat dia-kon (duhoven) ni bil; vunder volja njegoviga strica mu je bila zapoved, in mladi Rad oje Petrovič, po samostanskim (klošterskim) imenu Peter, je bil koj po smerti svojiga strica, s škofovo palico v roci, na pod Ivana Cernojeviča peljan in od zbrane množice z neizrečeno slavo za vladika Petra II. pozdravljen; 3 leta pozneje je bil še le v Petrogradu za vladika (škofa)  posvečen.
O napadu Turkov, ki so čez Cernagorce planili in ktere je premagal, si je pridobil pervi biser svoje slave. Potem je začel notranje zadeve Cernagorske deržave popravljati, kar mu je popolnama še le potem mogoče bilo, ko je bil Rad oni č iz dežele pregnan, ki se je hotel deželske vlade povlastiti.
V letu 1831 je osnoval rajnki vladika odbor sta-rašinski (senat), ki postave snuje in ima vikši sodniško oblast; ta vikši sodnica obstoji iz predsednika (brata vladika), ki dobiva 3600 dvajsetic plačila na leto, iz predsednikoviga namestnika z 3000 dvajseticami plačila, in iz 12 odbornikov, kteri po 600 dvajsetic na leto dobivajo. Vunanje zadeve opravlja minister vu-nanjih oprav, ki ima za to 2400 dvajsetic plačila.
Straža vladikova obstoji iz 30 prelepih korenjakov visoke postave, junaškiga in domorodniga duha; imenujejo se perja ne i (zato ker imajo na kapah perja n i c o) oni so vedno na straži v samostanu in pred izbami vladika; vsak perjanac potegje 240dvajsetic letniga plačila. Razun teh ima vladika še eniga adjutanta, ki je z 900 dvajseticami plačan.
Vse te plačila, kakor tudi plačila učenikov se od-rajtujejo iz zneska deželnih davkov.
Ker je dežela revna, je zamogel še le rajnki vladika davke vpeljati za deželne potrebe; se ve da so v revni deželi davki celo majhni; na vsako družino pride po nasvetu starašinov, ki se za to določilo vsako leto v Cetinju snidejo, po 4, 5 ali 6 dvajsetic. Razun tega davka in razun  desetine za samostane  in duhovne   ni-
v
majo Cernagorci nobene druge davšine.     (Dalje sledi.)
—   254   -
Pogled v Černagoro.
(Dalje.)
Vladika posestvo znese okoli 40.000 fl., zraven tega dobiva vsako leto od Rusovskiga čara 30.000 fl. pod imenam povračila za zgubo cerkovnih dohodkov, ob ktere je Cernagorska vlada v Dalmacii o vojski Rusov zoper Francoze prišla. Verh tega dobiva vladika neki delež ribškiga lova v Skadarskim blatu (jezeru Skadarskim) in poleg tega še to, kar mu Cernagorci prostovoljno od tega dajo , kar si v boju prilastijo.
Vladika rajnki je osnoval več šol, med kterimi je ena tudi v samostanu Cetinjskim, v kteri 35 učen-cov brez plačila stanovanje, živež in podučenje (v zgodovini sv. pisma, v branji in pisanji narodskiga jezika in v rajtanjf) dobiva.
Na svoje stroške je vladika v Cetinji bukvoti-skarnico napravil; iz nje izhaja od leta 1835 vsako leto Cernagorski koledar, pod imenam „G e rl i c aa, ktero slavni Milakovic, minister vunanjih oprav in vodja bukvotiskarnice, vreduje.
Iz vsiga se jasno vidi, kako iskreno in neutrud-Ijivo si je rajnki vladika prizadeval svoj narod omikati, in da le prirojena sirovost tega ljudstva in upornost zoper vse nove naprave, kakor pri vsakim sirovim ljudstvu, je tega kriva, ako rajnki ni mogel svojih blagih namenov popolnama doseči. Tako, na priliko, vse podučenje in kazni še niso mogle moritev kervne osvete zatreti; in ravno tako tudi niso bile v stanu, ropov odverniti, s kterimi Cernagorci svoje sosede na Turškim  in na Dalmatinskim nadležujejo.
Če je pa v Cernagori veliko roparskiga ljudstva, se ne sme prezreti, da je Cernagora tako nerodovitna zemlja, da jih včasih sila k temu priganja.
Polja je na skaloviti zemlji malo; kjer koli pa je mogoče njiv napraviti, jih tudi napravijo, so»ebno v dolinah Njeguš in Cernica imenovanih. Živinoreja jih večidel živi. Meso sušiti zna malokdo tako dobro, kot Cernagorci; zato tudi suhiga ko št run o-viga in kozjiga mesa (častradin) in suhih rib (skoranc) nar več prodajo. Delajo tudi posebno dober sir, s kterim v Primorje barantajo; tudi krompirja, češnja in čebulje dokaj prodajo. Med in bela moka je zlo obrajtana. Posebno veliko kupčijo imajo tudi z rumenim barvarskim lesam r u j e v i n a imenovanim (Perriicken-baum, rhus cotinus).
Pri vsem tem si vunder Cernagorci ne morejo vsiga pridelati, česar za živež potrebujejo, in v letu 1844 se je več družin iz Cernagore v Ser bi o preselilo.    Tudi na   poklic Rusovskiga čara,   ko je vojakov
—   255   —
zopervCerkese potreboval, je zapustilo stotero in stotero Cernagorcov svoje gore, in se je podalo v vojaško Husovsko službo.
Zlo ste tedaj  revšina in sila tega  krivi,   ako se še zrairej sliši od roparskima življenja Cerna^orcov.
(Konec sledi.)
-   258   -
Pogled v Černagoro.
(Konec.)
v
Cernagorci žive prav družinsko kakor so živele ljudstva v starih časih patriarhov. Hišni oče — h o-spodar imenovan — je glava družine in vodnik vsih hišnih zadev. Staraš i na soseske je sodnik v vsih zadevah soseske, ki se bratstvo imenuje. Nar sta-reji mož eniga rodu (plemena) se imenuje glavar, in je vodnik vsih zadev tistiga plemena. Več plemen, ki so si v žlahti, si združeno izvoli kneza (knjaza), ki ima nar višji oblast čez vse družinske in notranje zadeve. Pravdne reči se razsodijo v zborih h os po darov, starašin, glavarjev in knjazov. O posebno imenitnih rečeh pridejo tudi vladika za svet po^ prašat. Tudi o hudih potrebah ga prosijo za pomoč, in samostan v Cetinji je posojilnica, kjer to in uno orožje ali kakošno drugo reč zastavijo, da se jim za potrebo denar ali kaj druziga posodi. — Cernagorci opravijo brez vojakov; zato prav za prav v Cernagori ni nobene armade. Ob časih sile in nevarnosti se en del ali vsi bojni možje v brambo pokličejo. Bojujejo se, kakor jim nar bolje kaže. Tako imenovana mala vojska, vkteri tu in tam nad sovražnika planejo , jim je nar ljubši. Da bi bili kakor drugi vojaki redovniga vojskovanja vajeni, ne more biti, ker, kakor smo gori rekli, Cernagorci nimajo stanovitnih vojakov. Navadno orožje je dolga Albanska pusa, s ktero zna Cernagorec tako streljati, da mu ni para, poleg te ima samokres (pjstola) in ha n ž ar (nož, kratkimu meču enak). Vsa Cerna-gora ima le 4 topove, kteri pa malokdaj pridejo v vojsko.    Zapovedniki bojnih   trum  se imenujejo šerdari.
—   259   -
Na vsakim kraji, kjer jih zamorejo Turki napasti, je en šerdar postavljen, kterih skupej je 8*
Pokličejo se pa bojni možje v vojsko s tem, da tisti, ki zastavo (bandero) nosi in sebajjraktar imenuje , zastavo na streho postavi. Ko Černagorci to znamnje zagledajo, se snidejo berž pri svoji zastavi, in bajraktarji jih peljejo k šerdaram, ki so, kakor smo rekli, zapovedniki posamskih armad. Hrabri junaki prejmejo po vojski zlato svetinjo, ktero je rajni vladika $) napraviti dal.
Vladika je osnoval tudi množico brambovcov, kterih je 420, ki od vlade plačo dobivajo (Vsakteri 120 dvajsetic na leto), kterih služba v tem obstoji, da po Černagorskih okrajnah nad tem čujejo, da se ukazi vladikovi spolnujejo; poberajo tudi davke itd. Zapovedniki teh brambovcov se imenujejo kapitani; 12 jih je, vsak dobiva po 300 dvajsetic letniga plačila.
Černagorci so staroverci, le v Kučki dolini je nekoliko katolčanov.
v
Jezik Cernagorcov je jugoslavenski, ki se je v stari čistosti ohranil.
v
Cernagorec je ves vnet in ponosen na zgodovino svoje domovine, ker zgodovina njegove domovine je tudi zgodovina junaštva njegovih očakov. Nobena kronika scer ne ohranuje junaških del njegovih sprednikov, vunder te slavne dela vse žive v pesmih naroda, ktere nepozabljivo grejo od roda do roda*
Kakor sploh vsi slovanski narodi radi pojo, tako tudi Černagorci; njih viže so resnobne, tužne, žalostne, kar je sploh značaj slovanskiga petja. Kdor je slišal te pesmi o pokojni jasni noči v samotnih dolinah prepevati in odmevati jih od visocih pečin, nikdar ne pozabi, kaj je njegovo serce takrat čutilo !
Nar veči teržtvo za Cernagorce je v Dalmatinskim mestu Kotar. Vsak torek, četertek in vsako saboto pridejo Černagorci s svojih gora tu sem na so-menj. Ženske smejo svobodno v mesto, moški pa le, ko so orožje od sebe djali.
Svojiga denarja Černagorci nimajo, povsod se vidi skoraj le austrianski denar; zlati ^cekini), tolarji (zlasti tolarji Marie Terezie), dvajsetice in drobiž. Tudi turške pare imajo.
*J    Prihodnje   leto  bomo prinesli  v Novicah   podobo   (obraz)
rajniga slavniga vladika.                                         Vred.
**)    Tudi Novice prejemajo naročila.                             Vred.