Zvezna vlada dobila ponovno noto SFRJ
Avstrijski odgovor je za Beograd nezadovoljiv Nota poziva zvezno vlado h konkretnim dejanjem in se zavaruje proti reviziji člena sedem

LETNIK XXVII — Štev. 1
2. januarja 1975
Cena 2.50 šil.
UVODNIK
Z optimizmom v novo leto
Novo leto 1975 naj mi ne bo povod za pesimistično gledanje v bodočnost. Sedaj že preteklo leto 1974 je nas koroške Slovence v marsičem izučilo. Prvič po drugi svetovni vojni so se očitno zbrale vse v dunajskem parlamentu zastopane stranke in so s svojim sklepom o ugotavljanju manjšine porušile tiste mostove, ki so jih v največji meri zidali pripadniki slovenske narodne skupnosti.
Danes sem prepričan, da marsikdo, ki je pri tem sklepanju sodeloval, ni vedel za vse posledice svojega dela in da je ukrepal zgolj iz politično-oportunističnega vidika. Popolna kapitulacija vlade pa je tudi med manjšino zapustila posledice, ki jih ni mogoče spregledati. Medtem ko je prišlo pri Narodnem svetu koroških Slovencev že leta 1972 prav zaradi heimat-dienstovske politike avstrijske ljudske stranke do razčistitve odnosov do te stranke, je doletela ista usoda v preteklem letu tudi socialistično usmerjene Slovence.
Viden dokaz takega spremenjenega stališča socialističnih koroških Slovencev do svoje „bivše stranke SPtf" je tudi kandidatura dr. Pavla Apovnika in dveh drugih članov SPO med prvimi desetimi na Koroški enotni listi, kar pa nikakor ne pomeni vnašanja sek-taštva med koroške Slovence, marveč je izraz vseh koroških Slovencev, da bo le skupno hotenje, predvsem pa samostojno nastopanje v vseh forumih v deželi soprispevalo ne le k narodni, marveč tudi k socialni enakopravnosti slovenske narodne skupnosti.
Tretji moment pozitivne ocene leta 1974 pa je dokaj iskren in učinkovit pristop države matičnega naroda SFR Jugoslavije do našega vprašanja. V polni zavesti, da je nositelj teženj manjšine manjšina sama, je poudarila jugoslovanska zvezna vlada tako v svoji noti Avstriji z dne 29. 10. 1974 kot tudi v odgovoru na avstrijsko noto z dne 27. 12. 1974, da pomeni sedanji dogovor avstrijskih parlamentarnih strank o ugotavljanju manjšine revizijo avstrijske državne pogodbe. Kreisky je predlagal Jugoslaviji dvostranske pogovore. A to ne pomeni nič drugega, kot da Avstrija hoče še naprej zavlačevati pravično rešitev člena 7 in s tem še bolj okrniti pravice manjšine. Toda ne le v medsebojnih dvostranskih odnosih med Avstrijo in Jugoslavijo je bil naš problem prisoten, Jugoslavija ga je znala uveljaviti v mednarodnem tisku, a zlasti pri mednarodnih forumih od evropske konference v Helsinkih pa tja do odbora za odpravo rasne diskriminacije in generalne skupščine Organizacije združenih narodov v New Vorku.
Koroški Slovenci moramo na podlagi nakazanih izkušenj gledati tudi v bodočnost. Danes naš problem ni več
Namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve SFRJ Jugoslavije je poklical v petek k sebi avstrijskega veleposlanika dr. Aleksandra Otta ter mu predal stališče Jugoslavije do odgovora Avstrije na jugoslovansko noto:
„ Zvez ni sekretariat za zunanje zadeve SFRJ izraža spoštovanje veleposlaništvu republike Avstrije in ima čast, da v zvezi z noto številka 510.02.00/ 300-6/74 sporoči, da vlada Socialistične federativne republike Jugoslavije odklanja to noto kot nesprejemljiv odgovor in da v celoti vztraja pri svoji noti z dne 29. oktobra 1974.
Jugoslovanska vlada je po ponovnem prizadevanju, da bi s konstruktivnimi
Spoštovane bralke, dragi bralci „Našega tednika"!
S prvo številko v tem letu smo izvedli pri našem listu nekaj sprememb in izboljšanj.. Kakor vidite, ima list novo, sodobno glavo, število stolpcev smo povečali na pet, pa tudi v notranjosti lista smo izvedli nekaj sprememb.
Nismo to storili iz gole želje po spreminjanju zaradi spreminjanja, ampak sledili smo številnim pismom in pobudam bralcev.
Kultura je odslej na 5. strani, namesto nje pa smo na 3. strani nt — to bo odslej naša okrajšava — na novo uvedli posebno stran za reportaže in magazin, kjer Vam bo uredništvo skušalo nuditi čim več informacij in aktualnih reportaž.
Poenotili pa smo tudi opozorila na prireditve naših društev: na 4. strani boste odslej z enim pogledom mogli zajeti vse prireditve.
Prejmite, drage bralke in dragi bralci, izboljšanja in spremembe v nt kot znak, da tudi uredništvo nt — „Našega tednika" — skuša čim bolj ustrezati potrebam časa.
Čas seveda nikoli ne zastaja, in tako smatrajte tudi nadaljnje večje ali manjše spremembe v listu kot željo urednikov in sodelavcev po čim boljšem servisu za bralce.
Uredništvo nt
predlogi prispevala k urejevanju problemov, ki ne po njeni krivdi ovirajo razvoj jugoslovansko-avstrijskih odnosov, s svojo zadnjo, podrobno dokumentirano noto napravila še en korak v tej smeri.
Jugoslovanska vlada z obžalovanjem ugotavlja, da avstrijska vlada v svoji noti ni niti poskušala proučiti reševanja teh problemov, marveč celo išče opravičilo za svoj v bistvu negativen pristop k odnosom z Jugoslavijo, ki se — kakor je že bilo poudarjeno v prejšnji jugoslovanski noti — kaže zlasti v neizpolnjevanju določb državne pogodbe o ustanovitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. maja 1955, kakor tudi drugih obveznosti po veljavnih mednarodnih sporazumih.
Jugoslovanska vlada posebej odklanja trditev avstrijske vlade, da je republika Avstrija v celoti izpolnila in delno celo „presegla“ določbe državne pogodbe, ki se nanašajo na slovensko in hrvatsko narodno manjšino. O neutemeljenosti in samovoljnosti teh trditev pričajo tudi stališča manjšin, ki so jih ocenile kot napačno prikazovanje dejanskega položaja, v katerem živijo.
Ker gre za jasne in nedvoumne določbe omenjenih mednarodnih instrumentov in za načela o odnosih med državami, sprejeta v organizaciji Združenih narodov, jugoslovanska vlada ne vidi nikakršnega razloga, da bi se pogajala o teh vprašanjih, kakor to predlaga nota avstrijske vlade in kakor javno izjavljajo njeni predstavniki. Takšnih predlogov jugoslovanska vlada ne more razlagati drugače kot poskus revizije državne pogodbe, ki je rezultat zmage zavezniških sil v drugi svetovni vojni, ter drugih veljavnih mednarodnih sporazumov kakor je na primer protokol o izvedbi arhivskega sporazu-
ma in o vrnitvi kulturnih dobrin z dne 19. aprila 1958.
Zgoraj navedeno ravnanje avstrijske vlade, ki je prav tako v nasprotju s prejšnjim zagotavljanjem avstrijskih državnikov Jugoslaviji, da bo Avstrija izpolnila obveznosti iz državne pogodbe in iz drugih mednarodnih sporazumov, je povzročilo poslabšanje medsebojnih odnosov in prisililo jugoslovansko vlado, da ponovno odločno zahteva izpolnitev sedanjih mednarodnih obveznosti avstrijske vlade.
Zgodovinsko dejstvo je, da je Jugo-
Tito graja avstrijski tisk
V svojem novoletnem pozdravu je predsednik SFR Jugoslavije Josip Broz-Tito dolžil osebno Avstrijo in ZDA, da sta dali v svet špekulacije o nesigurni politični prihodnosti Jugoslavije. Tako sta poskušali ustvarjati pritisk na Beograd. To je razvidno predvsem iz vedno močnejše kampanje proti Jugoslaviji v nekaterih avstrijskih, ameriških in drugih evropskih listih. Tito je poudaril, da vse to ne bo odvrnilo Jugoslavije od pravilne poti.
V.
.J
Kulturni dnevi: ločitev duhov
V Delavski zbornici v Celovcu so od petka, 27. decembra, do nedelje, 29. decembra, bili na sporedu 6. Koroški kulturni dnevi. Kakor vsako leto so kulturni dnevi tudi letos zvabili precejšen del slovenske inteligence v Delavsko zbornico. Aktualne teme — vsako leto jih je dosti — ne le kulturnega značaja, pa so povod za razpravljanje o trenutnem stanju koroških Slovencev. Da se je doslej še vsako leto izcimilo nekaj pozitivnih prijemov za skupno slovensko prihodnost, pa je potegnilo Koroške kulturne dneve tradicionalno tudi v središče nemške koroške javnosti.
Doslej smo bili vajeni, da so Koroški kulturni dnevi ekspandirali tako pri ponudbi-tematiki, kot tudi pri povpraševanju. Tokrat je bilo malo drugače. V primerjavi s prejšnjim letom, ko so kulturni dnevi s kar štirimi sekcijami poleg plenarnih predavanj bili vsebinsko skoraj prenasičeni, je bila tokratna ponudba s petimi plenarnimi predavanji in štirimi referati po sekcijah vsaj kvantitativno dokaj skrom-
na. — Brezdvomno je bil koledar izrazito neugoden — saj je dopuščal le poldrugi dan za predavanja. Tudi letos ni delal na pripravah Kulturnih dni isti team pod istimi pogoji kot prejšnja leta — to bi bil drugi vzrok.
Na aktualnosti pa Koroški kulturni dnevi niso zgubili. Saj je narodno-po-litični položaj ravno v zadnjih mesecih doživel tako nacionalno in internacionalno pozornost, kot še nikoli.
6. Koroške kulturne dni je o tvoril podpredsednik Krščanske kulturne zveze dr. Janko Zerzer, ki je mogel pozdraviti vrsto častnih gostov, med njimi generalnega konzula SFRJ Bojana Lubeja. Kot prvi plenarni predavatelj je dr. Miran Zvvitter skušal analizirati novo koroško deželno ustavo in njen odnos do koroških Slovencev. V zgodovinskem pregledu je predavatelj nakazal menjajočo, a nikoli srečno vlogo koroških Slovencev v deželni ustavi.
Referent je posebno grajal dejstvo, da koroški Slovenci v novi deželni u-stavi z nobeno besedo niso omenjeni. Nasprotno: deželna ustava decidirano določa, da je nemščina uradni jezik, kakor daleč drugi predpisi v zvezi z manjšinsko zaščito ne določajo drugače. Ta del nove deželne ustave je referent tudi označil za protiustaven. — (Dalje na 4. strani)
slavija podpirala težnje avstrijskega naroda po neodvisni in demokratični Avstriji, ter težnje po sklenitvi državne pogodbe. Izhajajoč iz dolgoročno začrtane politike prijateljstva do sosednje Avstrije se je Jugoslavija prav tako stalno zavzemala za razvoj vsestranskega sodelovanja v dvostranskem in v širšem mednarodnem obsegu. Pri tem je kazala tudi veliko strpnost v pričakovanju, da bo Avstrija z doslednim izpolnjevanjem svojih mednarodnih obveznosti odstranila ovire za razvoj prijateljskih odnosov z Jugoslavijo, ki so po globokem prepričanju jugoslovanske vlade v interesu tako jugoslovanskih narodov in narodnosti kakor tudi avstrijskega naroda.
Jugoslovanska vlada bo cenila vsako konstruktivno prizadevanje sosednje Avstrije za razvoj sodelovanja s Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Odgovor avstrijske vlade, ki ga spremlja stopnjevana protijugoslovanska kampanja v delu avstrijskega tiska, pa ponovno kaže, da v praksi ni prišlo do nikakršnih sprememb v avstrijski politiki negativnega pristopa k odnosom z Jugoslavijo. Jugoslovanska vlada v tej zvezi odklanja poskus avstrijske note, da bi s sklicevanjem na tako imenovano „svobodo tiska" in ta-
(Dalje na 8. strani)
Minic: ekspoze o odnosih s sosedi
le zadeva koroških Slovencev samih ali pa koroške deželne vlade, marveč je postal zadeva mednarodnih organizacij in s tem vsega demokratičnega sveta, ki mu je pri srcu mir in enakopravnost narodov. Bistvena podlaga za pravilno ukrepanje pa je resnično obveščanje mednarodne javnosti. Zato bomo morali mi dati napovedani avstrijski „beli knjigi" v stran „knjigo resnice", kjer bomo z lahkoto dokazali, da operira Avstrija v svetu zgolj z polresnicami, ali celo s popolnoma neresničnimi trditvami, katerih dober del sem sam slišal pri manjšinski konferenci v Trstu.
Naša pot v mednarodno javnost ni bila lahka. Prisilila nas je k temu neiskrenost avstrijskih strank ter poživitev nacizma v delu koroškega prebivalstva; v veliko pomoč pa nam je bila izkušnja Jugoslavije, ki je v zaupanju
v lastno sposobnost in kljub neštetim oviram po drugi svetovni vojni našla v svetu, predvsem v svetu ubogih in zatiranih — a danes samostojnih držav — visok ugled zaradi lastne notranje ureditve.
Za ugled se borimo koroški Slovenci tudi v lastni domovini. Prepričani smo, da je dokončna rešitev možna le v dogovoru med avstrijsko vlado in koroškimi Slovenci.
Pred nami so deželnozborske volitve 2. marca 1975. Narodni svet koroških Slovencev zavestno podpira Koroško enotno listo. Koroška enotna lista hoče zbrati tako Slovence kot tudi nemško govoreče Korošce, ki so za mir v deželi in za dejansko enakopravnost obeh narodov.
Filip W a r a s c h ,
osrednji tajnik Narodnega sveta
koroških Slovencev
Na seji zveznega odbora skupščine SFRJ, dne 26. decembra, je zvezni sekretar za zunanje zadeve Miloš Minič prebral ekspoze o zunanjepolitični dejavnosti Jugoslavije. Obširno je obravnaval tudi vprašanje odnosov z drža-vami-sosedami, posebno še Avstrijo. Ob tej priliki je Minič tudi ocenil odgovor avstrijske vlade na jugoslovansko noto in ugotovil pri tem, da je odgovor povsem negativen.
„Naše odnose z Avstrijo še vedno obremenjujejo ista vprašanja," je dejal Minič. ..Odgovor avstrijske vlade na našo noto z dne 29. oktobra t. I. v celoti izraža negativen odnos republike Avstrije do izpolnjevanja njenih mednarodnih obveznosti. Razen tega avstrijska vlada v svojem odgovoru ne kaže nobene pripravljenosti, da bi odstranila tudi druge vzroke, navedene v naši noti, ki nenehno ovirajo razvoj jugoslovansko-avstrijskih odnosov, kot je na primer protijugoslovanska kampanja, ki jo usmerjajo iz Avstrije.
Vlada SFRJ odločno vztraja pri svojih stališčih in zahtevah, izraženih v naši noti 29. oktobra. Popolno uresničenje pravic in zaščite slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji ter izpolnitev drugih obstoječih obveznosti republike Avstrije do Jugoslavije, kot je vrnitev arhivskega gradiva in kulturnih dobrin, ki so jih nacistični okupatorji oropali in odvlekli iz naše dežele, a so zdaj v Avstriji, vse to je naša stalna skrb in vlada SFRJ si bo še najprej prizadevala za njihovo uresničenje. Če avstrijska vlada zares želi, kot pravi v svoji noti, da bi rešili sporna vprašanja, je nihče ne ovira, da bi to z dejanji potrdila. Več pomeni v tem smislu en sam praktičen korak — izpolnitev ene izmed obveznosti — kot vse izjave vidnih osebnosti avstrijske vlade o pripravljenosti na pogovore. Samo ob sebi se razume, da bi to dosti prispevalo k nadaljnjemu razvoju bilateralnih odnosov, kar je v obojestranskem interesu," je zaključil Minič.
NSKS in ZSO izjavljata ob vstopu v leto 1975:_
Naš položaj je skrajno nezadovoljiv - v zgodovini in danes
no vlado z dne 14. marca 1974 s številnimi konkretnimi primeri.
Najboljši dokaz, kako se izvaja ta sodni zakon, pa je dejstvo, da vlada 15 let po sprejetju zakona ni bila sposobna ali voljna, da bi tem sodiščem dala na razpolago slovenske ali vsaj dvojezične sod-nijske obrazce in jih je dala prevesti šele v zadnjih mesecih, če-
prav nikakor ne odgovarja členu 7 (3) državne pogodbe, da se za primer, da sodnik ali sodno osebje ne obvladata slovenskega jezika, sodišče po potrebi lahko poslužuje tolmača — s tem je slovenščina dejansko degradirana v pomožni jezik — tudi večina tolmačev ne obvlada slovenskega jezika, kaj šele strokovno-pravnega izrazoslovja.
Uprava: navodila so objavljena
Narodni svet koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem sta na seji Koordinacijskega odbora dne 2. januarja 1975, po temeljiti presoji trenutnega položaja in v zvezi z nestvarnimi trditvami avstrijske vlade o stanju naše narodne skupnosti sklenila, da ob vstopu v novo leto naslovita na javnost naslednjo
skupno izjavo
V letu 1974 smo bili koroški Slovenci konfrontirani s tolikimi vprašanji, da je odgovor vsaj na nekatera nujno potreben.
Tako koroški Slovenci z vso odločnostjo zavračamo trditve predstavnikov republike Avstrije na raznih mednarodnih forumih, da v Avstriji ni etničnih skupin. Naša narodna skupnost živi že več stoletij avtohtono na podedovani domači zemlji na zgodovinsko in dejansko poznanem ozemlju južne Koroške, je s členom 7 avstrijske državne pogodbe z dne 15. 5. 1955 na poseben način mednarodno zaščitena, je v vsej zgodovini in še posebej po plebiscitu 1920 skozi vso dobo prve republike, tudi pod nasiljem nacistične strahovlade in ponovno po drugi svetovni vojni z lastnim, samorastniškim narodnim, kulturnim in gospodarskim prizadevanjem dokazala svojo trdno voljo do obstoja in nadaljnjega razvoja ter danes po dvajsetletnem zamudnem in nezadovoljivem reševanju člena 7 državne pogodbe odločno terja svoje pravice.
Odločno zavračamo trditve, kakor da bi bili Slovenci vse do zadnjih let zadovoljni, ker se baje nismo dovolj pritoževali. Dejstvo pa
Na žalost pa moramo trideset let po zlomu nacizma in dvajset let po podpisu državne pogodbe ugotoviti, da se vzdušje na Koroškem ni izboljšalo, marveč danes nacionalistične sile dejansko spet predstavljajo »vlado v vladi", kadar gre za reševanje manjšinske problematike.
Zato je naravnost zlobna in proti dobri veri trditev, da koroški Slovenci odklanjamo sodelovanje pri reševanju manjšinskih problemov. Ravno obratno smo koroški Slovenci že leta 1967 predlagali ustanovitev kontaktnega komiteja in javili svoje predstavnike, vendar vlada našega predloga takrat ni uresničila. Proti čemur pa smo se vedno odločno protivili, je bilo le to, da nismo hoteli nasesti preizkušeni taktiki vlade, da bi prepustila reševanje našega vprašanja spet tistim nacionalističnim silam, ki so v vsej zgodovini uspele preprečiti vsakršno rešitev.
Koroški Slovenci izrecno ugotavljamo, da do sedaj nobeno določilo člena 7 ni zadovoljivo rešeno po duhu in črki državne pogodbe. Tako je neizpodbitno dejstvo, da se je stanje na šolskem področju z odpravo odredbe o dvojezičnem šolstvu z dne 3. oktobra 1945, v besedilu z dne 31. oktobra 1945, in s sprejetjem novega tako imenovanega manjšinskega šolskega zakona z dne 19. marca 1959 bistveno poslabšalo, ker od tedaj naprej najmanj dve tretjini slovensko govorečih otrok dejansko ne uživata pouka v materinščini, kar po ugotovitvah UNESCO in sociologov nasploh pomeni bistveno
je, da smo že dne 11. oktobra 1955 predali zvezni vladi republike Avstrije obširno in temeljito Spomenico koroških Slovencev s stvarnimi predlogi, kako si zamišljamo znosno rešitev našega vprašanja. To spomenico, ki ima slej ko prej tudi v današnjih razmerah svojo tehtnost, zato vladi hkrati še ponovno posredujemo, ker smo morali ugotoviti, da se vlada vse do danes še ni seznanila z njeno vsebino, da bi jo lahko upoštevala pri reševanju naših odprtih vprašanj.
Z razočaranjem ugotavljamo, da zvezna vlada in avstrijski zakonodajalec pri dosedanjih treh zakonih v izvajanju v korist slovenske manjšine z državno pogodbo prevzetih obveznostih nista niti enkrat upoštevala predlogov prizadete manjšine in sta vse tri zakone — to so tako imenovani manjšinski šolski zakon, zakon o uporabi slovenskega jezika pri sodiščih in zakon o dvojezičnih topografskih napisih in označbah — s kolikor mogoče ozko in formalistično interpretacijo sklenila brez predhodnega posvetovanja in sodelovanja z manjšino. Zato manjšina tudi nikdar ni pristala na te zakone, marveč je proti vsem trem neposredno po njihovem sklepu in v nadaljnjem neprestano vedno spet vse do svojih tozadevnih postavljanj v kontaktnem komiteju in njegovih pododborih iznašala svoje pomisleke in svoje odklonilno stališče.
Zato je povsem nepošteno in dejansko neresnično, da koroški Slovenci ne bi bili iznašali svojih pritožb; pač pa jih vlada nikdar ni upoštevala, marveč je proti izrecnim protestom prizadete manjšine
vzgojno bariero in s tem diskriminacijo v primerjavi z otroki, ki uživajo osnovni pouk v svojem materinem jeziku.
Gonja proti Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, kakor je prišla do izraza na zborovanju Karnt-ner Heimatdiensta dne 13. oktobra 1974, pomeni nov kričeč primer kršenja 5. odstavka člena 7 državne pogodbe, ki prepoveduje
Zato smo koroški Slovenci globoko upropaščeni, da tudi zvezna vlada poskuša z nekorektnim prikazom stanja na področju splošno-vzgojnega in poklicno-vzgojnega šolstva tolmačiti ustanovitev in obstoj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu kot velikodušno favoriziranje slovenske narodne skupnosti preko tozadevnih določil člena 7. V resnici pa na Koroškem ni samo 16 takih šol, od katerih ena da je tudi slovenska gimnazija, marveč obstaja poleg 16 nemških gimnazij s 367 razredi in 10.363 učenci v šolskem letu 1973/74 še 9 trgovskih akademij, 4 poklicne šole za dekleta z maturo in 3 višje tehnične šole z maturo, torej skupno 32 učnih zavodov z značajem prejšnjih srednjih šol. Nekorektni prikaz torej služi lahko samo podpori nemških nacionalističnih hujskačev proti slovenski gimnaziji, v kolikor ni sploh kapitulacija pred temi silami. Rzmerje je torej tudi ob upoštevanju ljudskih štetij 1951, 1961 in 1971 z umetno razkrojitvi-jo naše narodne skupnosti na številne različne jezikovne kategorije tudi v smislu določila o »soraz-
ugodila nemškonacionalističnim krogom ter v predmetne zakone sprejela določilo o tako imenovanem ugotavljanju manjšne. S tem pa je dala nacionalističnim silam tako rekoč proste roke za rovarjenje proti zajamčenim pravicam koroških Slovencev, kar je vzrok povsem nestrpnega vzdušja ter bolj ali manj prikritega in tudi neprikritega pritiska na manjšino. Pri tem nikakor ni brez pomena dejstvo, da na Koroškem po drugi svetovni vojni oblast nove vlade ni izhajala iz njenega odpora proti nacizmu, marveč ji je bila — kar je edinstven primer v Avstriji in verjetno v svetu sploh — izročena neposredno iz rok nacističnega oblastnika Gauhauptmanna Natmessniga, ki ji je ob tej priložnosti v imenu Gauleiterja Rainerja naročil tudi izrecne naloge v pogledu na slovensko manjšno in v pogledu na ravnanje s pristaši nacističnega režima, ki je bil v Avstriji najbolj zakoreninjen prav na Koroškem in Štajerskem. Izredno površna dena-cifikacija na Koroškem zlasti tudi glede na uradniški kader in takojšnja obnova nemškonacionali-stičnih organizacij neposredno po podpisu državne pogodbe sta najbolj zgovoren dokaz, da je vlada poslušno upoštevala »oporoko" nacističnih veljakov.
Kljub temu ali prav zaradi tega, da bi prispevali svoj del k demokratizaciji koroške družbe, k odpravi nestrpnega vzdušja in k u-stvaritvi mirnega sožitja ter s tem potrebnih pogojev za sporazumno rešitev odprtih vprašanj smo koroški Slovenci dosledno in potrpežljivo iskali možnosti in poti skupnega znosnega reševanja.
dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzemajo slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine. Ta primer je samo nadaljevanje doslednega hujskanja proti pravicam slovenske narodne skupnosti na področju šolstva, ki ga je že leta 1957 in 1958 in potem ponovno leta 1972 proti dvojezičnim krajevnim napisom in označbam organiziral KHD.
mernem številu" srednjih šol dano, v ostalem pa je ob vsakršni interpretaciji tega pojma to določilo razumeti tako, da ima manjšina najmanj pravico vsaj do ene srednje šole.
Državna pogodba sicer ne omenja izrecno otroških vrtcev, toda so po našem mnenju spričo poudarjanja pravice do osnovnega pouka v materinščini brez dvoma implicite zapopadeni v 1. in 4. odstavku člena 7.
Enako ni zadovoljivo rešeno vprašanje uporabe slovenskega jezika pred sodišči v tozadevnem zakonu z dne 19. marca 1959. Koroški Slovenci zaradi tega tudi nikdar nismo dali svojega pristanka k temu zakonu in to zlasti zaradi tega, ker zajema le krajevno območje sodnih okrajev Železna Kapla, Pliberk in Borovlje, medtem ko v ostalih sodnih okrajih Koroške s slovenskim ali mešanim prebivalstvom slovenski uradni jezik ni dopuščen. In celo pri okrajnih sodiščih, za katere velja zakon, se le-ta izvaja skrajno restriktivno in samovoljno, kar smo dokazali v svoji zadnji tozadevni vlogi na zvez-
de slabše je urejeno vprašanje enakopravnosti slovenskega jezika pred upravnimi oblastmi, kjer se avstrijska vlada zadovoljuje z neobjavljenimi odloki, to je z navodili nadrejenih oblasti podrejenim oblastem, tako da stranka nima možnosti pritožbe, če se njena zahteva po uporabi slovenskega uradnega jezika ne upošteva. Sam kancler je za to, da se naj ta odlok o možnosti uporabe slovenskega jezika pred upravnimi oblastmi ne objavi, ker bi z objavo — kakor izjavlja — »dobro poznane sile" bile samo vzpodbujene, »da bi znova inhibirale korake, ki se pod-vzemajo za izvedbo določil avstrijske državne pogodbe". Ob takem stališču vlade same vendar ne more biti govora o zadovoljivi rešitvi tega vprašanja, ko nekatera ministrstva sploh niso nikdar dala tozadevnega navodila svojim podrejenim oblastem na Koroškem in ta ureditev — tako imenovani Hauer-jev odlok — niti ne velja za osnovno upravno enoto, to je občino.
Samo ob robu poudarjamo, da državna pogodba v tej zvezi nikjer ne predvideva »relevantnega števila" pripadnikov manjšine in po-
Koroški Slovenci imamo iz zgodovine izkušenj dovolj, kako je prav nacistično gibanje vedno spet znalo zlorabljati nacionalne predsodke v svojo korist. Taki predsodki pa imajo v današnjem času še vse večji pomen kot dejavnik, ki ustvarja pogoje za desničarsko-radikalne pojave. Tako gledano imamo na Koroškem brez dvoma opraviti s pojavi neonacizma, pa če vlada to dejstvo prizna ali ne.
Če avstrijska vlada misli, da državna pogodba ne vsebuje nobene obveznosti glede slovenskih radio oddaj, potem opozarjamo na 4. odstavek člena 7 in smo mnenja, da njegova vsebina velja tudi za vse take ustanove, ki so bile ustanovljene ali se ustanavljajo v zvezi s tehničnim in splošnim znanstvenim razvojem za večinski narod tudi po državni pogodbi. Pri radiu in televiziji gre brez dvoma za tako kulturno ustanovo, ki ima v današnjem času še posebno pomembno vlogo v družbi in to tudi kar se tiče manjšine. Zato pri slovenskih oddajah v avstrijskem radiu ne gre za neki privilegij, ki gre preko člena 7, marveč obratno 4. odstavek člena 7 glede udeležbe slovenske narodne skupnosti pri ORF ni v celoti izpolnjen, ker avstrijskih državljanov slovenske manjšne ORF npr. v televiziji sploh ne upošteva, medtem ko je za avstrijsko manjšino na Južnem Tirolskem v sporazumu z vlado poskrbel, da avstrijska manjšina v Italiji lahko sprejema sporede avstrijske televizije in je tako udeležena tudi na tem področju na ustvarjanju svojega matičnega naroda. Isto
meni poskus vnašanja tega pojma kot pogoj za uvedbo slovenskega uradnega jezika pri sodiščih in u-pravnih oblasteh ter za dvojezične napise in označbe topografskega značaja konec konca težnjo po spremembi tega določila državne pogodbe.
Kot nerešeno priznava vlada edinole vprašanje dvojezičnih napisov. Vendar pa priznavanje samo še ne zadostuje, če po drugi strani ni pripravljena, da bi to obveznost iz državne pogodbe izvedla tudi — če potrebno — proti volji in nasprotovanju šovinističnih nestrpnežev. V tej smeri pa vlada ni napravila niti poskusa, marveč je mirno gledala, kako se zakon krši, ne da bi izvajala sankcije proti poznanim storilcem samim in njihovim napeljevalcem. Gre za poznane nemškonacionalistične organizacije, ki sicer v svojih statutih nimajo zapisanega namena in ne o-značujejo kot svoj cilj, da bi slovenskemu prebivalstvu odvzelo njegov značaj in pravice kot manjšine, katerih dejavnost pa očitno meri na to. Taka dejavnost pa je po 5. odstavku člena 7 izrecno prepovedana.
mora biti zagotovljeno tudi slovenski narodni skupnosti na Koroškem.
Drži, da imamo koroški Slovenci svoja kulturna društva, svoje gospodarske ustanove in svoj tisk. Pri tem' pa je treba poudariti, da gre za izključno samorastniško ustvarjanje in da nam vlada pri ustanavljanju in obnavljanju društev ni ničesar pomagala; da je bilo treba za obnovitev naših zadrug voditi številne povračilne pravde, da smo lahko obnovili firme in prejeli povrnjena od nacistov zaplenjena posestva, da pa ustanove, ki so prevzele tudi naše bivše člane in denarne vloge, le-teh niso vrnile in tudi članov ne izpustile iz svojega članstva. Nasprotno so po vseh naših krajih, kjer smo imeli pred nacizmom le slovenske zadružne ustanove in hranilnice, ustanovili konkurenčna podjetja, in to z velikimi subvencijami iz Marshallovega plana, iz katerega pa slovenske gospodarske ustanove niso prejele niti enega šilinga. Zato prikaz tega našega samorastniškega kulturnega in gospodarskega prizadevanja kot izraz pospeševalne politike vlade ni le zgrešen, marveč ob dejanskem nerazumevanju pristojnih uradov za naše kulturne in gospodarske težnje naravnost izzivalen.
Zelo značilno je tudi in nikakor ni znak pospeševalnega manjšinskega prava, da je oblast ukinila delovno navodilo uradu za svetovanje, informiranje, pospeševanje kulture in ljudsko izobraževanje za slovensko narodno skupnost na Koroškem pri uradu koroške deželne vlade, preden je le-ta sploh začel z delom.
Kulturni dom - potreba časa
Podobno negativno stališče je šinske politike, ki jo vlada ob vsa-vlada vsaj doslej zavzemala tudi do vprašanja izgraditve Kulturnega doma v Celovcu, ki je za nadaljnji kulturni in narodni razvoj koroških Slovencev nujno potreben.
Tako postavljanje nikakor ni v skladu z načeli pospeševalne manj-
ki priložnosti ponavlja.
Zlasti pa s tako politiko ni skladu poskus izvedbe tako imenc vanega ugotavljanja manjšine. Kc roški Slovenci smo v številnih vic gah in s številnimi izjavami v kon (Nadaljevanje na 6. stran
Nacionalistične sile - »vlada v vladi"
Gimnazija: nekorektnost vlade
ORF: Slovenci nimajo televizije
Slovenska gimnazija: po 17 letih le pod lastno streho?
Notranja oprema sicer še manjka. — Da pa manjkajo samo še stoli, mize, učila in druge manjše stvari, pa vliva optimistom med koroškimi Slovenci upanje, da bo novozgrajeno poslopje Zvezne gimnazije v Celovcu že februarja meseca, po semestralnih počitnicah in še pred deželnozborskimi volitvami moglo služiti svojemu namenu: pod lastno streho zbrati slovenske dijake — brez diskriminatoričnega popoldanskega pouka.
V vzhodnem delu Celovca, za vzhodnim — Rudolfovim — kolodvorom, v neposredni bližini največjega skladišča za surovi tobak v Evropi, se bliža dograditvi in otvoritvi lastno poslopje za Slovensko gimnazijo. Celotna zgodovina Slovenske gimnazije in gradnja lastnega poslopja sta polni zanimivosti. Kot pravijo Heimatdienstu sorodni krogi, bo novo poslopje za Zvezno gimnazijo za Slovence v Celovcu zdaleč najmodernejša šola Avstrije. Zato tudi ne pozabijo ob vsaki priliki naglašati, da je člen 7 državne pogodbe prekomerno izpolnjen.
Osemnajst let bo od tega, odkar se je ustanovila Slovenska gimnazija na podlagi odstavka dva člena sedem avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Šola je ob ustanovitvi štela 3 razrede. Dolgo življenje takratnemu novorojenčku nihče ni prerokoval — saj je bil to „le“ šolski poizkus. Tako tudi nobeno od pristojnih ministrstev takrat ni mislilo, da bo kdaj potrebno za Slovensko gimnazijo tudi lastno poslopje. Tako npr. ob prvem vpisovanju ravnateljstvo ni imelo niti lastnega telefona.
Ustanovitvi Zvezne gimnazije za Slovence sta namreč od vsega začetka botrovala dva druga namena: Slovenska gimnazija naj bi postala bumerang za koroške Slovence. Prosvetno ministrstvo ni ugodilo predstavam ravnatelja dr. Tischlerja in njegovih pionirjev v prvi uri po v enaki meri slovenskem in nemškem učnem jeziku.
Izključno slovenski učni jezik naj bi privedel do izolacije slovenskih dijakov, hkrati pa so politiki po večinskih strankah računali s tem, da ne bo dosti prijav in da se bo morala gimnazija sama od sebe likvidirati, koroški Slovenci pa bi bili na ta način blamirani, medtem ko bi Avstrija
v mednarodni javnosti dokazala svojo pripravljenost za izpolnitev državne pogodbe.
Te špekulacije se niso uresničile. Kljub vsem nasprotstvom in gonjam predvsem v prvih letih — precej časa je morala policija celo spremljati dijake iz domov v šolo, da bi jih varovala pred nahujskanimi pretepači — število dijakov ni padalo, ampak stal-eno naraščalo. Naraščala je tudi priljubljenost gimnazije. Kljub popoldanskem pouku.
Drugi poizkus nasprotovanja je bil še bolj^Jievaren. Šolski štrajki leta 1958, padec šolske odredbe iz leta 1945, ki je določala obvezni dvojezični pouk, in manjšinski šolski zakon iz leta 1959 so imeli kot enega bistvenih ciljev, odvzeti Slovenski gimnaziji rezervat šolarjev, ki bi znali slovensko, in tako gimnazijo indirektno uničiti. Tudi to ni uspelo. Slovenska gimnazija je rasla dalje.
Treba je bilo torej najti zanjo konkurenco. Ena taka možnost se je nudila z ustanovitvijo gimnazije v plebiscitnem mestu Velikovcu. Predvsem dijaki iz Podjune — odkoder ima Slovenska gimnazija največ dotoka — naj bi se po teh načrtih zbali naporov, ki so povezani z vožnjo v Celovec — in to ob popoldanskem pouku.
Bližalo se je tako imenovano koroško jubilejno leto 1970. V tem času je bila Državna gimnazija za Slovence že stara trinajst let, imela 16 razredov, lastnega poslopja pa še vedno ne, čeprav so ga obljubljali že od leta 1964 naprej. Le v nujnostnem načrtu (Dringlichkeitsstufenplan) zveznega ministrstva za pouk in prosveto je bila uvrščena na drugem mestu — za pedagoško akademijo in pred velikov-ško gimnazijo. _________________________
Zvezna vlada pa je ravno v koroškem jubilejnem letu in leto poprej
čutila potrebo, da se izkaže nacionalistom in borcem za nedeljeno Koroško vseh barv s primernim plebiscitnim darilom — z obljubo, da bodo z gradnjo velikovške gimnazije pričeli še v letu 1970.
Začetek gradnje je bil zopet nem-škonacionalen kompromis: 8. oktobra 1970 — dva dni pred vsenemškim slavjem petdesetletnice plebiscita, je takratni prosvetni minister Leopold Gratz v zrcalni dvorani koroške deželne vlade predstavil model Slovenske in velikovške gimnazije in svečano izjavil, da so sredstva za gradnjo obeh gimnazij v enaki meri zagotovljena.
Odkar so septembra 1971 zapeli krampi in lopate, se je vrstni red v nujnostnem načrtu očitno spremenil. Časi visoke konjunkture so se počasi nagibali proti kraju, in tudi država je pričela varčevati predvsem pri javnih projektih. Dela na poslopju Slovenske gimnazije, katera se tako nikoli niso odlikovala po naglici, so še počasneje napredovala. Premalo denarja je za 40-milijonski projekt, so bili izgovori za zavlačevanje gradnje. Za leto 1972 je bilo na razpolago le 13 milijonov, za leto 1973 še manj: le 9 milijonov šilingov. Združenje staršev je nato poslalo kanclerju in pristojnim ministr-
stvom poseben telegram, v katerem izraža svojo zaskrbljenost in razočaranje. Gradbeni minister Moser je odgovoril, da je od že odobrenih, a neizplačanih 18 milijonov predvidenih za leto 1974 le 9 milijonov.
Tako so tolažili tudi zastopnike koroških Slovencev še ob zadnji seji kontaktnega komiteja na Dunaju in jih prosili za razumevanje. Kreisky pa je obljubil, da se bo zavzemal, da se bo gimnazija dogradila jeseni 1975 (!)
Za velikovško gimnazijo pa so očitno veljala druga merila. Tam nikogar niso tlačile stabilizacijske skrbi. V plebiscitnem mestu so očitno pla-
vali v denarju, tako da je bilo to poslopje zgotovljeno že lansko jesen.
Hrupne otvoritve v Velikovcu pa so se očitno tudi zbali vsi odgovorni politiki od Dunaja preko Celovca vse tja do Velikovca. Vseeno pa je ob provizorični otvoritvi župan Hans Glantsch-nig z veseljem ugotovil, da so velikovško gimnazijo dogradili hitreje kot predvideno.
Lanska jesen pa je tudi na političnem odru in diplomatskem parketu prinesla nekaj sprememb: vprašanje koroških Slovencev in neizpolnjenost člena 7 državne pogodbe sta prisotna na vseh narodnih in mednarod-
nih forumih v vedno večjem obsegu. SFR Jugoslavija je poslala avstrijski vladi dve noti, ki jo opozarjata na neizpolnjena določila člena 7 državne pogodbe — ista državna pogodba bo 15. maja letos stara že dvajset let. Zato je te dni prosvetno ministrstvo še hitro naročilo manjkajoče stole, mize in klopi za poslopje Državne gimnazije za Slovence. Tudi najosnovnejša učila — tu je ministrstvo črtalo posebno veliko postavk — so naročena.
Optimisti torej računajo z otvoritvijo še februarja meseca. Tik pred koncem volilnega boja za deželno-
zborske volitve, kjer bo priljubljen argument „nenasitljivost“ slovenskih želja, ko imajo koroški Slovenci „tako že zdaleč preveč pravic, kot jim gre po državni pogodbi." In tri mesece pred 20-letnico podpisa dunajske državne pogodbe. Otvoritev — menda bo istočasno z oficielno otvoritvijo velikovške gimnazije — pa bodo rade-volje izrabili vsi merodajni deželni in zvezni politiki, ki so nenazadnje bili odgovorni tudi za zavlačevanje gradnje, da bodo trobili v svet pesem o velikodušnosti do koroških Slovencev, kratkim so podarili 40-milijonski projekt ...
TT r . .........
Pogled na novo poslopje Državne gimnazije za Slovnce med gradnjo. Med tem se gradbena dela le počasi nagibajo proti kraju ...
Gatterer: JUles nadi Drehbuch"
Znani publicist in strokovnjak za vprašanja nemške narodne skupnosti, prof. Claus Gatterer, je v svojem televizijskem ..tedenskem komentarju" primerjal svoječasni južnotirolski konflikt in njegovo rešitev na mednarodnem parketu s perečimi problemi koroških Slovencev. Prinašamo izvlečke tega komentarja.
In Zusammenhang mit den UNO-Debatten und mit den langvvierigen osterreichisch-italienschen Verhand-lungen vvurde seinerzeit in den Wo-chenkomentaren d as Siidtirol-Problem vviederholt behandelt. Es ist daher nur folgerichtig, daB wir auch den jetzigen jugoslavvisch-osterreichischen Disput uber die Anvvendung des Art. 7 des Staatsvertrages sovvie uber die Lage der Slovvenen in Karnten und der Kroaten im Burgenland zum Gegen-stand einer Betrachtung machen. Dies soli mit gebotener Behutsamkeit ge-schehen. Die Behutsamkeit darf in-dessen nicht so weit gehen, da6 sie Sachverhalte verschleiert oder tat-sachlich vorhandene und schvvierige Probleme in der schleimigen Unver-bindlichkeit frommer Pan-Europa-Pa-rolen auflost, ohne sie zu losen.
Die Tatsachen sind bekannt. Von ju-goslavvischer Seite vvurde die Prage der Behandlung der slovvenischen und kroatischen Minderheiten in Osterreich rein informativ vor zwei verschiede-nen Gremien der Vereinten Nationen zur Sprache gebracht. Osterreich fand sich auch bei den Minderheitenkon-gressen in Ohrid und Triest auf die Anklagebank versetzt. In eher plato-nischer Form vvurde das Minderheiten-problem von Jugoslavvien — und nicht allein im Hinblick auf Osterreich — auch bei der Konferenz fiir Sicherheit und Zusammenarbeit in Europa aufge-tischt. Und schlieBlich kam es zvvi-
schen Belgrad und VVien zu einem Notenvvechsel, der einen ganz beson-deren Charakter hat: die diplomati-schen Dokumente, die da ausge-tauscht vvurden, dienen ganz offen-sichtlich nicht der Losung der be-handelten Probleme, sie bereiten viel-mehr Aktivitaten vor, die vor einem grdBeren Publikum abrollen sollen.
Die osterreichisch-jugoslavvische Auseinandersetzung scheint nach einem Drehbuch abzurollen, das vvir al-le kennen, — ja, das die jugoslavvi-sche Diplomatie — Schritt um Schritt — den Sudtirol-Aktivitaten des VViener Ballhauplatzes nachschreibt. Auch Ostereich hat, ehe es die Sudtirol-Frage offiziell auf die Tagesordnung der Vereinten Nationen setzen lieB, das Problem rein informell sovvohl vor dem Europa-Rat als auch vor der UNO-Generalversammlung zur Sprache gebracht. An diese vorbereitende Phase schloB sich dann ein Notenvvechsel mit direkten Gesprachsange-boten, der — von beiden Seiten — nicht als vvirkliche Einladung zum Gesprach begriffen vvurde, sondern nur darauf abzielte, in den ervvarte-ten vveiteren Etappen der ..internatio-nalen" Behandlung des Problems dem andern den schvvarzen Peter in die Hand zu spielen.
Wenn die bisher skizzierten Paral-lelen zutreffen, dann konnen vvir uns auch die kiinftige „Entwickljng“ aus-rechnen. Jugoslavvien vvird — vvahr-
scheinlich noch im Jahr 1975 — die Frage der slovvenischen und kroatischen Minderheiten auf die Tagesordnung der UNO-Generalversamm-lung setzen lassen. Die ..Frankfurter Allgemeine" schrieb kurzlich ganz of-fen, „daB Wien sich bereits auf eine Internationalisierung der slovvenischen Minderheitenfrage in Karnten einstellt und vorbaut". Nach dem schon zitier-ten „Drehbuch“ laBt sich auch vor-aussagen, vvie diese „lnternationali-sierung" verlaufen vvird, oder besser: vvie sie verlaufen konnte, da es ja gottlob nicht nur die eine Moglichkeit gibt. Behalten vvir zunachst den mog-lichen Verlauf nach dem Sudtirol-Mo-dell im Auge!
Das vvurde bedeuten: Jugoslavvien bringt — unter ausducklicher Beru-fung auf Artikel 7 des Staatsvertrages — die Frage der Slovvenen und Kroaten in Osterreich auf die Tagesordnung der Generalversammlung der Vereinten Nationen. DaB Osterreich in der Minderheitenpolitik etliches schuldig geblieben ist — abgesehen von der Frage der Ortstafeln auch auf dem Gebiet der Gerichtssprache und des vvenig minderheitenfreundlichen Schulvvesens —, laBt sich sogar durch osterreichische Dokumente und Er-klarungen nachvveisen. Die UNO-De-batten im AusschuB und im Plenum vvurden gevviB nicht zu einem Osterreich entvviirdigenden ProzeB fiihren: es vvurden sich vvohl alle Seiten dar-um bemuhen, Osterreich und Jugoslavvien auf eine Resolution festzule-gen, vvelche die beiden Regierungen auffordert, das lastige Problem in direkten Verhandlungen zu losen. Eine derartige Resolution konnte dann, vvie es auch bei den Sudtirol-Resolutionen der Fali war, enistimmig beschlossen
vverden. Jede Seite konnte behaupten, Punktesieger in der Debatte geblieben zu sein. Auf G rund der UNO-Resolution muBten Belgrad und VVien dann — vvie es so schon heiBt — in Verhandlungen eintreten, — und als Ergebnis der Verhandlungen hatte Osterreich seinen Minderheiten jene staatsvertraglich gesicherten Rechte einzuraumen, die VVien den Slovvenen und Kroaten heute noch aus eigenem Antrieb einraumen konnte.
Eine andere Moglichkeit vvare die, daB Belgrad auf das Angebot des Bundeskanzlers Kreisky eingeht, „mit Jugoslavvien auf der Ebene der Re-gierungschefs oder der AuBenminister Gesprache uber die Minderheitenfrage zu fiihren". Dieses „abgekiirzte“ Ver-fahren hat vvenig Chancen und bietet zugleich geringe Mdglichkeiten auf Erfolg. Es hat deshalb vvenig Chancen, vveil Jugoslavvien offenbar glaubt, durch die Internationalisierung des Minderheitenproblems mehr zu er-reichen als in einem bilateralen Gesprach; die gleiche Haltung hat seinerzeit Osterreich gegeniiber Italien eingenommen und — vvie man vveiB — mit Recht. Anderseits scheint man in Laibach und in Belgrad zur Ober-zeugung gekommen zu sein, daB die sogenannten „sozialpsychologischen Fragen" bei den Mehrheitsvolkern in Karnten und in Burgenland nur unter internationalem Druck in Richtung auf eine minderheitenfreundliche Regelung ubervvunden vverden konnen. Auch da hilft das Beispiel Sudtirol vveiter: Erst unter dem Druck der offentlichen VVeltmeinung fand Italien sich in den Verhandlungen mit Osterreich zu sub-stanziellen Konzessionen an die Min-derheit bereit; erst unter dem Druck der VVeltmeinung vvurden die VVider-stande vornehmlich lokaler Chauvini-sten gegen das, vvas man als „oster-reichische AnmaBung" empfand, all-mahlich ubervvunden.
Zusammenfassend laBt sich also sagen: Erstens: Die Internationalisie-
rung der Minderheitenfragen ist kaum noch zu vermeiden; zvveitens: VVien vvird zu Gesprachen mit Belgrad in diesen Fragen gezvvungen vverden; und drittens: als Ergebnis ali dessen vverden Slovvenen und vvahrschein-lich auch die Kroaten eine Regelung erhalten, die den Buchstaben und dem Geist der Staatsvertrags-Bestim-mungen entspricht.
Italien muBte nach der ersten UNO-Resolution in der sogenannten Neun-zehner-Kommission ein inneres Forum zur Erorterung der Sudtirolfrage schaffen. Die minderheitenfeindlichen Neofaschisten des MSI vvurden nicht in die Neunzehner-Kommission auf-genommen, — Fiir Osterreich ergibt sich daraus eine vvesentliche Erkennt-nis: vvill man vvirklich zu positiven Lo-sungen gelangen, vvird man die natio-nalistisch-extremistischen Elemente aus Kontaktkomitees und Tischrunden ausladen miissen.
Man konnte in diesen letzten Wo-chen in beinahe allen osterreichischen Zeitungen mehr als einmal die Ver-mutung lesen, die jugoslavvischen Angriffe gegen Osterreich sollten „hauptsachlich zur Ablenkung von groBen innerjugoslavvischen Proble-men und Spannungen dienen", Osterreich musse „eben als Blitzableiter herhalten". Die gleichen Dinge haben vvir in den kritischen Jahren der Sud-tirol-Kontroverse auch in italienischen Zeitungen immer vvieder gelesen: Osterreich brauche vvegen seiner in-neren — foderalistischen oder p a rte i-politischen Konflikte — ein Ventil nach auBen, deshalb musse es auf den „schwachsten“ Nachbarn, auf Italien, einschlagen. Solche Vereifachun-gen vverden durch VViederholung nicht eindrucksvoller. Aber ehrlich gesagt: der Umstand, daB Osterreich im Mai 1975 das zvvanzigjahrige Staatsvertrags-Jubilaum feiern darf, ist vvohl AnlaB genug, die Erfullung des Staatsvertrages in einigen noch offenen Punkten zu reklamieren.
Kulturni dnevi v znamenju koroške realnosti ,L*™1VE
(Nadaljevanje s 1. strani) Pristojnost za vprašanja slovenske narodne skupnosti je tudi v novi ustavi v kompetenci zvezne vlade oz. urada zveznega kanclerja; edinole deželni glavar je v prvi vrsti odgovoren za izvajanje zveznih zakonov v svoji deželi. Predavatelj je polemiziral tudi proti deželnemu zboru, ki da obstoj koroških Slovencev sploh ne upošteva, lotil pa se je tudi prizadevanj za samostojni nastop v deželnem zboru in polemično menil, da to nima smisla.
Naslednji predavatelj, dr. Gorazd Kušej z Ljubljanske univerze je osvetlil pravno zaščito Slovencev v Italiji.
Opoldne prvega dne so v pritličju otvorili razstavo najnovejših del koroškega slovenskega slikarja Gustava Januša. —- Januš je že enkrat razstavljal ob Kulturnih dneh. Medtem pa se je njegov umetniški razvoj nadaljeval, in dobil je tudi svoje prve nagrade. Tako lansko leto drugo mesto na natečaju za posterje in letos nagrado dežele Salzburg. Eksponati na letošnjih kulturnih dneh predstavljajo nekaj povsem novega v Janušovem ustvarjanju. Posamezni elementi slik so pripeti le
Nato se je dr. Pavel Apovnik lotil velikega tabuja med koroškimi Slovenci: koordinacije in kooperacije v izobraževanju odraslih med posameznimi organizacijami koroških Slovencev. Predavatelj je omenil heterogenost organizacij kot dejstvo tako v organizacijskem, poklicnem in svetovnonazorskem pogledu, hkrati pa je tudi ugotovil, da je dvotirnost že iz ekonomskih razlogov škodljiva; zato je potrebna tako koordinacija kot tudi kooperacija. Tako bi se dale preprečiti tudi pogostokratne terminske kolizije. Cilj takega sodelovanja naj bi bil predvsem izboljšanje uslužnostne funkcije organizacij. Svojim stvarnim izvajanjem je dr. Apovnik dodal še dva organizacij-sko-funkcionalna modela za sodelovanje.
Prvi se naslanja na model Koordinacijskega odbora koroških Slovencev (KOKS-a), vseboval pa naj bi še dodatno skupno pisarno. Bila bi to nesamostojna centralna služba brez last-
Vodja manjšinskega šolskega oddelka pri deželnem šolskem svetu okrajni šolski nadzornik Rudi Vouk pa je zavzel v svojem predavanju stališče do razvojnega programa za ureditev novih šolskih okolišev. Vprašanje razpustitve nižjeorganiziranih šol in njih integracija v polnoorganizirane šole je podobno aktualno kot pred dvemi leti vprašanje združevanja občin. Prej se je vedno reklo, da mora šola k učencu, zdaj pa je narobe, je dejal inšp. Vouk. Vzroke za to je treba iskati predvsem v izboljšanih prometnih zvezah posameznih krajev z večjimi centri in v predstavi, da polnoorganizirana šola nudi otroku boljše možnosti za izobraževanje kot nižjeorganizirana šola. Inšp. Vouk ni tega mnenja: „Tudi dvo-razrednica z 25 do 30 šolarji na razred je pedagoško enakovredna poinoorga-nizirani šoli. Realizacija učnega načrta je v odločilni meri odvisna od učitelja," je poudaril Vouk. Na dvojezičnem ozemlju pa pride zraven še jezikovni moment: otrok, ki je zaradi šole tako že iztrgan iz domačega okolja, se bo z oddaljeno šolo še bolj odtujil svoji skupnosti in domači govorici. Princip domačnosti je treba na ozemlju, kjer živijo naši otroci, uveljaviti, je dejal inšp. Vouk. Tudi vožnja sama ni vedno ugodna: otroci morajo vstajati kljub ..ugodnim" zvezam po dve uri in več pred poukom; če pa so prijavljeni še k pouku slovenščine, ki je čestokrat šele po rednem pouku, se dostikrat zgodi, da tudi ljudskošolec pride šele zvečer domov, ker nima boljših prometnih zvez. Predavatelj je to nazorno nakazal na več konkretnih primerih.
Razvojni program za ureditev novih šolskih okolišev še ni končnoveljaven: čeprav ga je treba gledati v tesni zvezi z načrtom združevanja občin, pristojni činitelji ravno zaradi negativnih iz-
na enem mestu na „zakovnici“, tako da jih gledalec more vrteti in tako sooblikovati izpoved umetnika. Tudi tehnika in barve se razlikujejo od dosedanjih Janušovih stvaritev: so čiste in z njihovo pomočjo prikazuje lep, idealiziran svet, ki pa je morda ravno danes tako ogrožen. Svoje slike kaže Januš v več variacijah Višji vladni svetnik dr. Pavel Apovnik je referiral o vprašanjih izobraževanja odraslih, motivih posameznika in družbe za izobraževanje. „Ne smemo izobraževanje odraslih prepustiti drugim," je dejal dr. Apovnik. Kot ogrožena narodna skupina imamo bogato čitalniško tradicijo; danes, ko je izobrazba v materinem jeziku zaradi neurejenih razmer na šolskem področju pogostokrat pomanjkljiva, morajo naše organizacije, društva in ustanove vložiti v izobraževanje odraslih vse razpoložljive sile. Dr. Apovnik je nato osvetlil organizacije koroških Slovencev in njihov prispevek k izobraževanju odraslih. Tako narodno-politične, kulturno-prosvetne, verske, mladinske in gospodarske organizacije imajo pri tem svoje naloge.
ne pravne samobitnosti; pravni vir naj bi tvoril poseben dogovor vseh udeleženih ustanov, financiranje naj bi bilo alikvotno zmogljivosti posameznih organizacij. — Drugi model ima kot vzorec sedanje društvo ..Kulturni dom": slovenske izobraževalne organizacije naj bi ustanovile novo društvo za skupno izobraževanje odraslih, organizacije bi v njem bile zastopane po delegatskem sistemu. Poleg upravnih organov naj bi deloval še poseben strokovni sosvet. „Cilj centralne službe ni fuzija, spojitev vseh slovenskih organizacij," je poudaril dr. Apovnik, „ampak usklajevanje in sodelovanje. Heterogenost in avtonomnost posameznih organizacij naj bi obstajala še vnaprej, prav tako pluralizem mnenj v teh organizacijah. Centralna služba naj bi le olajšala delo vključenim organizacijam. Tako naj bi se pomagalo našemu človeku, da se razvije v pravo osebnost kot zavesten član naše narodne skupnosti," je zaključil dr. Apovnik.
kušenj pri naslednjih volitvah — ki so zahtevale tudi Simovo glavo — ravnajo bolj previdno.
V drugi sekciji sta predavala dvorni svetnik ravnatelj dr. Pavel Zablatnik o koroških znanstvenikih in dr. Gustl Malle o dostopnosti znanstvenih ustanov in virov na Koroškem, predvsem za Slovence. Tu je dr. Malle omenil primer deželnega muzeja, ki trdovratno sedi na arhivih — in to preko običajne dobe 50 let. Tako tudi material o koroškem plebiscitu ni dostopen, razen nekaterim privilegirancem.
Ljudska štetja ne odgovarjajo dejanskemu jezikovnemu stanju
Kot smo od njega vajeni, je dr. Tone Zorn zelo eksaktno predaval o prizadevanju večinskih strank za „posebno štetje", „kvalificirano štetje" ali čisto navadno ..ugotavljanje manjšine". Iz vseh teh izjav, je dejal dr. Zorn, je mogoče razbrati le eno: da se avstrijske oblasti zavedajo, da dosedanja ljudska štetja ne odgovarjajo dejanskemu stanju. Ljudsko štetje I. 1939 je bilo prvo ugotavljanje nenemškega življa. Posledice tega ugotavljanja za Slovence in Žide — naroda, iz katerega izhaja tudi Kreisky — ne bodo nikoli pozabljene, je pripomnil dr. Zorn.
Izhodišče sedanjih zahtev po ugotavljanju sta manjšinski šolski zakon in zakon o sodnem jeziku iz leta 1959, oba zakona v izvedbi državne pogodbe, pa čeprav državna pogodba ne predvideva ne štetja in ne posebnega odstotka za izvajanje člena 7. Taka klavzula bi poleg tega bila le pogojna in netrajna ter bi pomenila pobudo za nadaljno načrtno raznarodovanje. Že leta 1956 je predsednik odbora dežel-
nega zbora za manjšinska vprašanja FPO-jevec Knaus zahteval tako ugotavljanje manjšine. Takratni deželni glavar VVedenig pa se je obrnil na ustavno sodišče, ki je odločilo, da je manjšinska zakonodaja stvar zveze. Dr. Zorn je omenil, da je član Kreisky-jeve komisije dr. Ermacora že leta 1960 priporočal, naj bi manjšinska zaščita veljala teritorialno brez vsakega ugotavljanja na tradicionalnem naselitvenem prostoru manjšine ...
Feliks VVieser je predaval o gospo-
V	modri dvorani Doma glasbe sta se odigrali dve živahni prireditvi: „Včeraj smo razbili klop" je bil film mlad-jevcev o mladjevcih, katerega je posnel predsednik kluba mladje dipl. inž. Franc Kattnig. Uvodne besede je ob 15-letnici mladja in ob 16. številki revije spregovoril tako v slovenščini kot tudi v nemščini Feliks J. Bister. Pripomnil je, da mladje že od vsega začetka svojega obstoja ni postavljalo ideoloških ograj, ampak kot edino merilo pustilo veljati le kvaliteto. Tako je do danes bila možna kontinuiteta — in to ob skromnih subvencijah. Mladje se tako vseskozi more meriti z oficioz-no deželno literarno revijo „lm Schnitt-punkt", ki ima težave z izhajanjem, kljub temu, da plava v subvencijah.
..Kriteriji narodne zavesti" je bila fo-rumska diskusija ob koncu Kulturnih dni v Modri dvorani doma glasbe. Magister Franc VVedenig in dr. Janko Pleterski — zastopnik Slovencev v Italiji je izpadel — sta sprva podala kratke statemente. Sociolog VVedenig je dejal, da obstajajo različne stopnje narodne zavesti, katere bi bilo treba določiti po posebnih kriterijih. Dr. Pleterski je dejal, da narodne zavesti ne moremo ločiti od objektivnih temeljev.
V	diskusiji, ki jo je vodil dr. Gustl Malle, je dr. Pavel Apovnik izrazil potrebo, da moramo vedeti za objektivne kriterije narodne zavesti, kateri so bolj in kateri manj važni.
„Vse prehitro sodimo ljudi", je ugotovil dr. Apovnik. — „Če bi imeli Slovenci črno barvo, bi videli vso koror ško protinaravnost," je dejal dr. Zablatnik.
..Deutsche Sprach’ — schvvere Sprach’!“ je bilo geslo za zadnjo občinsko sejo v letu 1974 v Globasnici. Kajti skoraj tričetrt ure so se mandatarji GVP prepirali z kolegi ostalih frakcij o zapisniku zadnje seje in pri tem dokazali, da se nemščine kljub velikemu trudu niso dodobra priučili. Niso namreč vedeli za besedi „kein“ in „nicht“.
Kako je prišlo do tega?
Podžupan GVP Oberhauser je zahteval, naj bi iz protokola zadnje seje v enem stavku črtali besedo „kein“, ki da je odveč. Rečeno — storjeno. Protokol je namreč napisal njegov prav tako črni frakcijski kolega Kogoj. Pri tem pa Oberhauser in njegovi niso pomislili, da je s tem, da je bila izčrtana beseda „kein“, dobil protokol docela drug smisel. Po glasovanju je mandatar slovenske liste Janez Hudi predlagal, naj se spremenjeni stavek še enkrat prebere. Šele zdaj je OVP uvidela nesmisel lastnega predloga in ga hotela še enkrat revidirati — tokrat
darskih aspektih regionalizacije, inž. Blaž Singer pa je svoj referat posvetil gospodarski zakoreninjenosti slovenskega kmeta — v času nazadovanja konjunkture in ob vse pogostejših znakih krize. Kljub vsem težavam kmeta pri prodaji svoje proizvodnje pa vidi urednik tinjske brošure o gospo-darsko-socialnih problemih koroških Slovencev pozitiven moment v zeleni banki kmeta — v gozdu, katerega površina je v zadnjih letih znatno narasla.
Predsednik ZSO dr. Franci Zvvitter je nato ostro napadel podpredsednika dr. Apovnika: „Na lastni zemlji nihče ni manjšina, in na lastni zemlji nam gredo pravice — ne glede na zavednost" — je zaklical dr. Zvvitter. — Prav tako ostro se je nato obrnil proti dr. Zvvittru dr. Erik Prunč: „Časi nedeljskih govorov so mimo!" Nato zopet -?T. Apovnik: „Kdor živi, živi v nevarnosti. Mi moramo imeti jasne predstave o naši narodni zavesti!" — „Na riziko, da bi bil spet ozmerjan kot nedeljski govornik", se je dr. Zvvitter ponovno oglasil in branil svoje prejšnje stališče. In res ga je dr. Prunč imenoval ponovno nedeljskega govornika ter mu očital, da polemizira proti stvarem, katerih soiniciator je bil sam. Dr. Zerzer je dr. Zvvittra spomnil na to, da je le-ta sam glasoval za takšno diskusijo.
Po enourni diskusiji, v katere središču sta bili iznašanji dr. Pavla Apovnika ter dr. Zwittra, je nameraval soorganizator Kulturnih dni dr. Malle zaključiti diskusijo. Toda publika je odločno protestirala, tako se je diskusija nadaljevala. Doktor Dušan Nendl je dejal: „Dokler našega naroda gospodarsko ne ščitimo, ne krepimo njegove zavesti". Tomaž Ogris pa je apeliral, da moramo biti tolerantni tudi do ne-več-naših. Precej diskutan-tov je govorilo precej mimo teme, tako da ni prišlo več do bistvenih izsledkov kot pa: med lastnimi stenami je treba igrati z odprtimi kartami.
Naj omenimo še, da je tretji dan Koroških kulturnih dni bil namenjen ekskurziji na Otok, Krnski grad in Gospo Sveto.
dodati besedo „nicht“ — da bi smisel postal zopet približno isti.
Nadaljne točke: Občinski odbor je odobril protokol v zadevi propagandnega udruženja „Južna Koroška". Slovenski občinski odborniki so predlagali nadalje, naj bi od leta 1975 naprej, ko velja 40-urni teden, imeli na občini govorilne ure tudi ob petkih. Razpravo o subvencioniranju študijskega potovanja, ki so ga napravili socialistični mandatarji v Izrael, pa so socialistični mandatarji sami preložili na prihodnjo sejo — očitno zaradi tega, ker so se zbali skrunjenja božičnega miru.
Občinski tajnik Pavel Kraiger, je ob koncu leta 1974 šel v penzijo. Bil je občinski tajnik od leta 1947 naprej. Za njegovo požrtvovalno delo se mu je zahvalil vodja slovenske liste Alojz Gregorič.
Po občinski seji so se mandatarji zbrali še k božičnici v sodobnem gostišču Juena v Čepičah.
Predavatelj: univ. prof. dr. Anton Trstenjak Kraj: Dom prosvete v Tinjah Čas: Od petka, 3. jan., ob 9.00, do sobote, 4. jan., ob 13. uri
PODJUNSKI PLES
Prireditelj: Slovensko kulturno društvo Globasnica
Kraj: Globasnica — gostilna Š o š t a r
Čas: 5. januar, ob 20. uri
KONCERT ROŽANSKIH PESMI
Prireditelj: SRD „Rož“ v Št. Jakobu
Kraj: Št. Jakob v Rožu —
farna dvorana
Čas: 5. januar ob 19.30
SEMINAR ZA VPRAŠANJA PESNIŠKEGA IN PISATELJSKEGA OBLIKOVANJA
Prireditelj: Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji Kraj: Delavska zbornica v Celovcu — mala dvorana, 1. nadstropje
Čas: 6. januar 1975, ob 8.30
PEVSKI KONCERT
Prireditelj: Selško pevsko društvo
Kraj: farna dvorana v Selah Čas: 6. 1. 1975, ob 14. uri
TEČAJ ZA KMETICE IN KMETE
Kraj: Št. Peter pri Št. Jakobu Čas: Sreda, 8. jan., od 9. do 16. ure Predavatelji:
dipl. inž. Franc Groblacher inž. Blaž Singer inž. Ludvik Gorton
KOMUNALNO-GOSPODARSKI
PROBLEMI
Kraj: Dom v Tinjah
Čas: Sobota, 11. januar 1975,
od 9. do 16. ure
Predavatelji:
dr. Pavel Apovnik
inž. Blaž Singer
Občinski mandatarji Podjune
IZJAVA
Podpisani Valentin Polanšek izjavljam, da kot predsednik DSPA (Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji) odstopam in to iz solidarnosti do sorojakov, ki jih Janko Messner v svoji knjigi zasramuje!
Obirsko, 19, decembra 1974.
Valentin Polanšek
Vsem znancem, prijateljem, posebno pa še gostom, želi srečno novo leto 1975
gostilna
LJUDMILA SMRTNIK p. d. „Francl“
Korte
Veliko sreče in uspehov v novem letu želita
družina ANA LUKAN Zgornje Jezerce — Vrba
družina DR. JOŽEF LUKAN Borovlje
Vsem rojakom in somišljenikom želi mnogo sreče in uspehov v novem letu
IVAN P. LUKAN
predsednik krajevnega odbora NSKS Vrba
Dr. Pavel Apovnik: izobraževanje odraslih ne smemo prepustiti drugim
Inšpektor Vouk: treba je pri otroku ohraniti princip domačnosti
Biti moramo na jasnem pri kriterijih narodne zavesti -forumska diskusija
Vsi prisrčno vabljeni na tradicionalni
24. Slovenski ples
ki bo v soboto, 11. januarja 1975, s pričetkom ob 8. uri zvečer v prostorih Delavske zbornice v Celovcu.
Tokrat bosta za ples igrala znana in priljubljena ansambla:
ansambel Dobri znanci s pevcema Marjano Deržaj in Bracom Korenom in ansambel Bellamies — Katarinški fantje.
Vstopnice po 35.— šil. v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih in v pisarni SPZ ter pri večerni blagajni.
Slovenska prosvetna zveza
Globasnica: težave z nemščino
Dom v Tinjah, mladje in Janko Messner z literarnimi novostmi
Ob novem letu tri nove knjige
Tik pred koncem leta so se na koroškem knjižnem trgu pojavile tri knjižne izdaje, ki utegnejo zanimati vsakega koroškega Slovenca. Dom prosvete v Tinjah je v samozaložbi izdal edicijo predavanj in razprav, ki so bila pozimi 1973/74 v domu prosvete v Tinjah pod naslovom „Gospodarsko-socialni problemi koroških Slovencev". Klub mladje je izdal 16. številko svoje revije, Janko Messner pa je v založbi partizanske knjige v Ljubljani objavil izbor svoje korespondence v knjigi „Zasramovanci... združite se“.
Na tiskovni konferenci je Dom prosvete v Tinjah predstavil 28. decembra v okviru kulturnih dni svojo četrto knjigo — edicijo. Novo na tej knjigi je, da so avtorji iz vrst koroških Slovencev, da je knjiga zbornik in da obravnava aktualne probleme koroških Slovencev.
Na kratko zgodovino te knjige: Po raznih posameznih prireditvah je tinj-ski dom priredil prejšnjo zimo obširnejši seminar o gospodarskih problemih koroških Slovencev. Na tem seminarju so strokovnjaki podali obširno analizo razvoja in trenutnega stanja gospodarske zakoreninjenosti koroških Slovencev ter v modelih nakazali možnosti za zboljšanje. Posebna forumska diskusija je nakazala aktivo in pasivo na kontu koroških Slovencev v posameznih gospodarsko-socialnih panogah.
Brošura obsega 110 strani in je razdeljena na tri dele. V prvem poglavju obravnava referent za sodelovanje med podjetji pri kmetijski zbornici inž. Blaž Singer gospodarske organizacije koroških Slovencev, nakazuje demografski razvoj koroških Slovencev, njihovo pomanjkljivo gospodarsko zakoreninjenost, slabotno slovensko obrambo proti gospodarskem izpodrivanju, šibko vlogo koroških Slovencev v indu-strijsko-konzumni družbi ter ne vedno razveseljive spremembe v strukturi
Koroška nudi obiskovalcu iz leta v leto drugačno podobo. Še pred leti je bila mrtva, preplašena in skrita v molk. Sedaj pa lahko obiskovalec vedno razločneje opazuje rastočo samozavest slovenskega prebivalca te dežele. Čeprav je mrak sovražnih sil gostejši, je vendar ta samozavest nekaj, kar vzbuja v človeku veselje. Stopiti čez Karavanke ni več tako moreče kot je bilo pred leti. Takrat mi je bilo, kot da bi hodil k bolniku. Ko se človek sedaj vrača z obiskov na Koroškem, ve in čuti, da je slovenska Koroška zopet oživela. Plazeča se mora sovraštva in zastraševanja se je nekoč kot megla zalezla v vsako hišo. Po tej megli so se plazile besede in dejanja brez življenja in krvi. Zdaj se megla dviguje in čeprav se je zbrala v temne oblake, se vendarle hiša za hišo prebuja iz odrevenelosti in se otresa mrzle vlage ter se tudi oblakov ne boji več. Pogovori so živahnejši, beseda odkrita in klena, dejanja ponosna. Tak je vtis, ki ga nudi obiskovalcu narodno prebujanje Po Koroški. Nekaj, kar se je zdelo še pred leti nemogoče, je vse bolj prisotno. Narod, ki je bil na robu smrti, je zaživel z novo silo. Vedno več jih je, ki se ne bojijo več govoriti slovensko.
Nastaja nova samozavest, ki nikomur noče nič hudega, ki pa ne pusti, da bi kdorkoli slovenskemu človeku storil le še eno zlo. Kako drugačna je od ošabnosti, ki v rjavem oponaša rjovenje nekdanjega nacizma, hoteč, da bi se vrnil! Dobro vemo, da ima ta ošabnost veliko podpore, saj pravijo, da so vreče vseh barv polne rjavih hroščev, toda kljub temu je smešna in nebogljena. Njeni dnevi so šteti. Temni oblaki, ki jo redijo, se bodo porazgubili, kot so se porazgubili še veliko bolj črni oblaki Hitlerjevega nacizma. To je danes mogoče že čutiti, ko hodimo po
kmetijstva. ..Spoznajmo čas, pomagajmo si sami, potem nam bo pomagano," zaključuje Blaž Singer predavanje in doda, da se prihodnosti koroških Slovencev ni treba bati, če bodo odgovorni forumi stavili vsaj polovico dejanj kot svetovnonazorskih govoranc.
Drugi del je posvečen forumski diskusiji, kjer so sodelovali dr. Joško Tischler, dr. Pavel Apovnik, dež. posl. Hanzi Ogris, Ludvik Lesjak, Miha Antonič, Franc Rutar, Štefan Trampuš in dipl. trg. Jože Habernik. Vsi ti referenti so iz lastne prakse orisali stanje koroških Slovencev o posameznih gospodarskih strokah.
Tretji del vsebuje razpravo magistra Franca VVedeniga ..Sociološki vidiki asimilacije". Sociolog VVedenig opisuje socialne situacije človeka, krajevne in časovne, socialno ekonomske in notranje socialne faktorje. Naglaša potrebo po fizičnih in emocionalnih varnostih ter razmišlja o vzrokih za pripravljenost do asimilacije: kot prvi korak začne asimilant odklanjati norme pravila in vzorce vedenja svoje manjšinske skupine in spreminja svoje stališče do lastne skupine v negativnem smislu. Istočasno skuša — notranje pripravljen izstopiti iz lastne skupine — ugoditi vrednostnim predstavam druge — večinske — skupine, v katero se hoče vključiti.
koroških vaseh in mestih. Čeprav se na prvi pogled zdi vse skupaj še zelo mračno, vendarle vemo, da je to le mrak, ki najavlja zoro..
Slovenski človek noče biti več nebogljenec, katerega pravice naj zagovarjajo tujci. Ne sili več pod plašč te ali one tuje politične stranke, misleč, da bo pri takem skrbniku vsaj kaj malega dobil. Noče več kuratele sil, ki so ga vsakikrat izdale, pa čeprav so včasih imele polna usta lepih besed zanj. Zadnji čas je, da je stopil na samostojno pot uresničevanja svojih pravic, kot polnopraven, ponosen in samozavesten človek; ne pa kot nebogljen starec ali bolnik, ki se zateka pod skrbništvo. Samo tak svoboden človek lahko upa, da bo dobil zaveznike v poštenih silah širom sveta in le tak, ki se samostojno bori, bo tudi žel priznanje in pomoč. Samozavest tistega, ki se bori za pravice, je nekaj, kar mu da moč, ki mu je njegova številčnost sama po sebi nikoli ne bi dala. Pravičen in pogumen boj celo enega samega človeka pritegne in vname posluh.
Ob tej samozavesti lahko obiskovalec Koroške z zadovoljstvom opaža, da mineva preteklo malodušje, ki je govorilo, da nas je malo, da potrebujemo pomoč, da ne smemo v izolacijo. Prav zaradi tega malodušja je bilo pomoči vedno manj, izolacija pa vedno večja. Samo zdrav in samostojen človek, ki si želi svobode, lahko upa na pomoč vseh, ki so napredni in samo tak lahko upa, da bo izšel iz osamitve in potisnjenosti na rob, skupaj z vsemi, ki hočejo dobro.
Tako sem razmišljal ob svojih obiskih na Koroškem, vesel, da je morečega odmiranja konec in še bolj vesel, ker vidim, da je prebujanje koroškega človeka našlo odmev tja do Skopja, sedaj pa se širi še naprej daleč preko meja naše širše domovine.	Dr. J. Z.
Nekaj misli o raznarodovanju doda ob koncu primarij dr. Jurij Zalokar.
Knjiga je opremljena z nekaj lesorezi VVernerja Berga, katerim je dodal meditacije župnik Lovro Kašelj.
Ob Kulturnih dneh je izšla tudi 16. številka revije „mladje“. Pričujoča številka je znak več za kontinuiteto slovenske literarne ustvarjalnosti na Koroškem. Florijan Lipuš razmišlja v spisu „lzjava“ o življenju sredi žarometa. Horst Ogris objavlja svoj prispevek na letošnjih „Rauriser Literaturatge" „Bil-derbogen aus Karnten". Teatrologu Ogrisu je uspelo v trinajstih scenah postaviti dokaj živo podobo koroške tolerance. Podobe iz Ortstafelsturma, pomešane z lepimi slikami iz tujsko-prometnih prospektov in kratke scene, ki so morda ravno zaradi svoje kratkosti dovolj žive, so seveda tudi marsikateremu situiranemu literatu neprijetne. Predvsem prikaz narodnostnega boja v eni družini sami, prizor z gozdarjem ter prizori v časopisni redakciji, na kolodvoru in v industrijskem podjetju.
Kot gosta predstavi mladje tokrat Christiana VVallnerja, člana in sodelavca raznih pisateljskih skupin in revij.
Pavel Zdovc ocenjuje prebujeni „Di-jaški glas" in novo ustvarjeni „Zvon“ in jih pozdravlja kot hvalevredne aktivi-tete dijakov slovenske gimnazije.
Gustav Januš in Valentin Polanšek zastopata tokrat pesnike mladja: Januš s svojimi naivnimi pesmimi brez
V soboto, 21. decembra, so profesorji in dijaki Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu proslavili imenovanje ravnatelja šole dr. Pavla Za-blatnika za dvornega svetnika. Okvir je bil družinski, skromen, a nič manj prisrčen. — Najprej so zapeli svojemu ravnatelju pevke in pevci pod vodstvom prof. Jožka Kovačič narodno „Lipa zelenela je," nato je v imenu profesorskega zbora dr. Anton Wutte čestital slavljencu v izbranih besedah:
Sedem let že vodi dr. Zablatnik — naslednik očeta Slovenske gimnazije dr. Joška Tischlerja — ta učni zavod, je dejal dr. VVutte. Odlikovanje za dvornega svetnika, najvišje odlikovanje, ki ga more prejeti avstrijski uradnik, je hkrati tudi odlikovanje za celotno Slovensko gimnazijo. Kot poseben uspeh dr. Zablatnika je dr. VVutte omenil, da je ravnatelju uspelo braniti šolo pred konkurenco — Veli-kovško gimnazijo in pred napadi od zunaj, prav tako pa je dejstvo, da je
Zelo pozitivno je tudi koroški nemški tisk ocenil forumsko diskusijo o kriterijih narodne zavesti. Pa tudi predavanje dr. Apovnika je bilo v središču pozornosti. Prinašamo izvleček komentarja, ki ga je napisal Horst Ogris v „K!eine Zeitung".
Zwei Ereignisse, zum einen ein literarischer Abend des Klubs „Mladje“ und zum anderen die ab-schlieBende Forumsdiskussion zum Thema „Kriterien des VolksbevvuBt-seins", stellten muhelos alles in den Schatten, was der zvveite Tag der slovvenischen Kulturveranstal-tung an vvohlvorbereiteten Vortra-gen zu bieten hatte.
Die abschlieBende Forumsdiskussion zum Thema „Kriterien des Volksbewul3tseins“ lieferte einen gruppendynamischen Clinch zuta-ge, der eindrucksvoll bevvies, daB sich die Meinungspopularitat, die beispielsvveise „Mladje“ im hohen MaB vervvirklicht, bis zu vielen maBgeblichen Exponenten und Funktionaren der Volksgruppe noch nicht so recht durchgesprochen hat. Was sich hier auftat, war der Versuch dynamischer Krafte, einer orthodoxen und althergebrachten Linken, die sich vveitgehend uber-lebt zu haben scheint, klarzuma-
posebnih umetniških zahtev kot po navadi iz svojega zornega kota posrečeno naglasi socialno kritiko. „Vrste brez poezije" so delni ponatis pesniškega cikla Valentina Polanška.
Prikaz največje manjšine na svetu — Kurdov — poda Fadel Mulla Kha-lil, ki živi na Dunaju. Kurdi so 12-mili-jonski narod in so razdeljeni na Turčijo, Perzijo, Irak, Sirijo in Sovjetsko zvezo. Avtor prikazuje kulturo tega naroda in njihov položaj po posameznih državah. Tako so Kurdi dejansko „na-rod brez države".
„Oteski in opilki" se bavijo s konfrontacijami mladjevcev s koroško kulturno realnostjo in glosirajo konflikte mladjevcev. Drugi del ..Dokumentacije o lačnih in sitih Slovencih" prikazuje nadaljnji razvoj konflikta glede podelitve častnega PEN-članstva avstrijskemu generalnemu konzulu dr. Rie-senfeldu in ob koncu je objavljeno še odprto pismo Andreju Kokotu, ki se je v tem konfliktu oddaljil od skupne mladjevske linije. Mladje 16 obogati še več grafik Valentina Omana.
„Nepreračunljivi“ profesor Slovenske gimnazije Janko Messner pa je avtor tretje knjige „Zasramovanci... združite se“. Na dvesto straneh daje v pogled v svojo korespondenco. Povod za odprta in neodprta pisma so največkrat konkretni dogodki v koroški manjšinski politiki, ki zjezijo Messnerja, tako da seže po peresu in po svoje odgovori tistemu, katerega smatra za pristojnega. Tu sem sodi odgovor na
novo poslopje gimnazije tik pred dograditvijo, v precejšnji meri zasluga ravnatelja dr. Zablatnika.
Prof. dr. VVutte je nakazal tudi znanstveno udejstvovanje slavljenca, njegove znanstvene spise in delovanje na novoustanovljeni visoki šoli v Celovcu. — Dvorni svetnik dr. Pavel Zablatnik se je rodil kot kmečki sin na Gurah, kjer je obiskoval tudi ljudsko šolo. Po gimnazijskih letih v Celovcu — že tedaj je dr. Zablatnik bil aktiven v dijaškem listu in organizacijah, — in po odlično opravljeni maturi se je odločil slavljenec za duhovniški stan in kot župnik deloval na jezikovni meji, kjer je vršil tudi pomembno narodno delo.
Po drugi svetovni vojni se je vpisal na graški univerzi, kjer je študiral klasično filologijo, slavistiko in psihologijo. Univerzo je zapustil kot profesor za slovenščino, grščino in stenografijo.
2e od prvih dni naprej je pomagal
chen, daB Minderheitenpolitik nicht aus Phrasen und uberholten Idealen, sondern nur in konkreten und rational abgestiltzten Taten, Hand-lungen und MaBnahmen bestehen kann. Hier vvurde von einer losen Gruppe innerhalb der Volksgruppe vordemonstriert, daB Isolation und minderheitenpolitisches L'Art pour L’Art nicht den Menschen dient, sondern nur Funktionaren, die die konkrete Praxis aus vvel-chen Grunden auch immer nicht mehr schaffen, als Bestatigung ihrer Funktionen und Entschuldi-gung.
Um keine Unklarheiten aufkom-men zu lassen: Solite sich aus die-sem Sauerteig eine Gruppe formie-ren, so laBt nichts darauf schlies-sen, daB sie vveniger radikal ihre Anliegen vertreten vvurde, als die bisherige Garnitur. Was aber den vvesentlichen Unterschied aus-machen konnte, vvare die Bereit-schaft zu sachlicher Argumentation und die Eroberung der Gesprachs-partnerschaft. Solite die Karntner Einheitsliste — Koroška enotna lista bei der kommenden Landtags-wahl erfolgreich abschneiden, konnte sich eine derartige Entvvik-
prispevek dr. Inzka, ko le-ta hoče iskati ..rešitev v človeškem območju", odgovor na članek dr. Veiterja ter odgovori na druge napihnjene časopisne članke. — Vse to pod poglavjem „Po stopinjah Karla Krausa". ..Koroško trpljenje" je za Messnerja žalostni del rožnega venca. Tu Janko Messner ožigosa predvsem okostenelost organizacij slovenske levice na Koroškem. Messner osporava pravilnost njihovih političnih odločitev in graja levičarski tisk, ki da šele v drugi vrsti zastopa interese našega slovenskega človeka. Ožigosa tudi koritarstvo nekaterih funkcionarjev v senci nekdanjega „pr-vega socialista" Hansa Sime, katerim da je bilo politično delovanje v prvi vrsti želja, da si zasigurajo čim več osebnih in finančnih prednosti (glej njegovo predavanje v Dragi 1973). Vendar Messner tudi omenja pozitivne zasluge tistih narodnih voditeljev, katerih nesebično delo je koroškim Slovencem prineslo precejšen napredek.
Tretje poglavje prikazuje „Moč in nemoč" koroškega samosvojca Messnerja v odnosu z matično domovino in svoje — neuspešno — udejstvovanje v socialistični stranki Avstrje.
Težko je uvrščati Janka Messnerja. Očitno se tudi on brani, da bi ga drugi uvrščali. Počuti se tako bolj samostojnega. Messner ugaja sam sebi s tem, da se obregne ob druge. Hkrati pa tudi ni zadovoljen s tem, da to tudi boli. Njegova originalnost je plodovita, a gre včasih na račun netočnosti pri adresatih njegovih puščic.
Naj bi torej Messnerja integrirali? Vprašanje, kam? Ne bi bil srečen zakon — in tudi Messner sam ne bi bil zadovoljen. Pod črto ostane, da Messnerja nihče ne smgfc-a več za krivega preroka. FLORIJAN SABLATSCHAN
Gimnazija je praznovala imenovanje dr. Zablatnika za dvornega svetnika
Spodbudne ocene Kulturnih dni v tisku
kot učitelj na Slovenski gimnaziji in napisal več učbenikov, ki so še danes v rabi.
Urejeval je revijo „Vera in dom", bil predsednik Krščanske kulturne Zveze in poleg tega še župnik.
Po dolgem aplavzu navzočih je spregovoril dvorni svetnik dr. Pavel Zablatnik. Zahvalil se je govorniku in pevcem in dejal, da pomeni odlikovanje ravnatelja Zvezne gimnazije za Slovence tudi odlikovanje gimnazije same. Omenil je tudi odlikovanje dr. Ane Petkove in dr. Janeza Polanca za višja študijska svetnika. Taka odlikovanja z najvišje strani potrjujejo tudi pravilno ravnanje na Slovenski gimnaziji. Bučen aplavz pa je prekinil ugotovitev dr. Zablatnika, da se ob tem razblinijo vsi očitki nasproti Slovenski gimnaziji, češ da je strup. Svoja izvajanja je dr. Zablatnik zaključil z upanjem, da se bo že meseca februarja možno preseliti v novo poslopje — z dopoldanskim poukom.
klung durchaus bereits in naher Zu-kunft anbahnen.
Wie ernst Leute, die diese Stro-mung vertreten, die Sache nehmen, bevveist vielleicht folgendes Symp-tom: Es gab Diskussionsteilnehmer, die sich vehement dagegen aus-sprachen, den osterreichischen Staat insgesamt als Minderheiten-feind abzugualifizieren, denn, so vvurde argumentiert, der Staat, das sind auch die Slovvenen. DaB es sich bei solchen VorstoBen lediglich um Lippenbekenntnisse handeln solite, schlieBt das Engagement, mit dem die Argumente vorge-bracht vvurden, meines Glaubens aus.
Alles in allem: Die Kulturtage bevviesen vvieder, daB die Volksgruppe sehr lebendig ist. Denn es gart. Ein guter Wein ist, so scheinfs, durchaus ein mogliches Endresultat. Wenn er auch — vvas als sicher gelten kann — herb sein vvird.
Koroška stvarnost — v NAŠEM TEDNIKU
Opažanja na koroških poteh: zdrava samozavest naših ljudi
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE 0D061E
NEDELJA, 5. 1.: 7.05 Duhovni nagovor. — Po vaši želji.
PONEDELJEK, 6. 1.: 7.05 Dr. P. Za-blatnik: Trijekraljevski običaji koroških Slovencev.
TOREK, 7. 1.: 9.30 Zborovska glasba. — 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Šport — Popevke.
SREDA, 8. 1.: 13.45 Celovški radijski dnevnik — Minute z... — Cerkev in svet.
ČETRTEK, 9. 1.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Družinski magazin.
PETEK, 10. 1.: 13.45 Celovški radijski dnevnik. — Za prijeten konec tedna.
SOBOTA, 11. 1.: 9.45 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
TV AVSTRIJA
1. PROGRAM
NEDELJA, 5. januarja:
10.55	Evrovizija iz Garmisch-Parten-kirchna: smuk moških za svetovni pokal
16.30	Gospa Holle — za otroke od 7. leta
17.10	Mačke džungle
17.55	Cooky in njegovi prijatelji — za najmlajše
18.00 V nedeljah ob šestih
18.30	Poletje eskimov
19.30	Čas v sliki
19.45	Šport
20.10	Kristjan v času
20.15	Ločena žena — čim pozneje je večer
21.15	Čas v sliki in šport
21.45	Bob na safari
PONEDELJEK, 6. januarja:
9.55 Evrovizija iz Garmisch-Parten-kirchna: slalom moških
16.30	Little Joe — za otroke od 6. leta
16.45	Aladin in čudežna svetilka
17.55 Cooky in njegovi prijatelji
18.00 Modrosti norih iz Shakespearje-
vih del
18.30	Zima Eskimov
19.30	Čas v sliki
19.45	Šport
20.15	Ko sta se „Herz“ in „Schmerz“ še rimati smela
22.05 Čas v sliki
TOREK, 7. januarja:
18.00	VValter in Connie
18.25 Cooky in njegovi prijatelji
18.30	Rožnordeči panter
19.00	Avstrija v sliki in aktualnosti iz Južnega Tirola
19.30	Čas v sliki in kultura 20.06 Šport
20.15 Šest žen Henrika Vlil. — Katarina Aragonska 21.45 Čas v sliki
SREDA, 8. januarja:
10.00	Televizija v šoli — kalendarij
10.30	Nova matematika
11.00	Program za delavce — obleka naredi človeka
16.30	Doživetje pri sankanju — za otroke od 6. leta
17.10 Gradbišče 17.40 Antena
18.00	Apprenons le francais
18.25	Cooky in njegovi prijatelji
18.30	Televizijska kuhinja
19.00	Avstrija v sliki
19.30	Čas v sliki in kultura
20.15 „...und so singen sie“ — koroške impresije
21.05	Kapitalizem skozi tri — svet dela in delovno pravo —
nato diskuzija 22.50 Čas v sliki
ČETRTEK, 9. januarja:
10.00	Televizija v šoli — kaj morem postati: mizar
10.30	Nova matematika
11.00	Kmet-milijonar
11.30	Vizija ZDA
12.00	Jeklene čeri
12.25	Evrovizija iz Grindelvvalda: smuk žensk
18.00	Ruščina
18.25	Cooky in njegovi prijatelji
18.30	Športni mozaik
19.00	Avstrija v sliki
19.30	Čas v sliki in kultura
20.15 Mislite, da se Constanze zadrži pravilno — zakonska komedija
21.30	Ima majhna družina še prihodnost?
22.20	Čas v sliki
PETEK, 10. januarja:
10.00	Televizija v šoli — porcelan
10.30	V gosteh pri Georgu Rendlu
11.00	Program za delavce:
Klub seniorjev
12.25	Evrovizija iz Grindelwalda: veleslalom žensk
18.00	Zeleni svet
18.25	Cooky in njegovi prijatelji
18.30	Družina Feuerstein
19.00	Avstrija v sliki
19.30	Čas v sliki in kultura
20.06	Šport 20.15 Komisar
21.20	Politična dokumentacija
22.20	Čas v sliki
22.25	Kdo je spal v moji postelji? Veseloigra
SOBOTA, 11. januarja:
12.55	Evrovizija iz VVengna: smuk moških
15.30	Koncertna ura
16.30	Mala hišica — od 5. leta dalje
16.55	Šest medvedov in klovn — od 8. leta naprej
18.25	Cooky in njegovi prijatelji
18.30	Kultura — posebno
18.55	Dober večer reče Heinz Conrads
19.30	Čas v sliki
20.15 Show Ivana Rebroffa 22.20 Čas v sliki
22.25	Sacramento —
film z Divjega zapada
H Ne pozabite si ogledati:
S „ ... und so singen sie.“ — H Film o petju na Koroškem, pri B katerem pa so ..pozabili", da B tudi Slovenci radi pojejo.
B Film je zelo lep, a nič manj ne-B resničen. (Sreda, 8. januarja, B 20.15 FS 1.)
TV AVSTRIJA
2. PROGRAM
NEDELJA, 5. januarja:
18.00	Tedenski magazin
18.30	Badgastein — mesto se predstavlja
19.30	Čas v sliki
19.45	Kultura — posebno
20.10	Okolica
20.15	Glasba v sliki
21.15	Kurt Con rad Loew
21.45	Vprašanja kristjana
21.50	Čas v sliki
PONEDELJEK, 6. januarja:
16.10	Ponovno: obleke napravijo človeka
17.50	Cerkev jutri
18.30	Posnetek evrovizije iz Bischofshofna: 23. Intersport-turneja skakalcev
19.30	Čas v sliki
19.45	Adam, — slikar Rudolf Hausner
20.15	Fahrenheit 451 — utopični film
22.00	Čas v sliki
TOREK, 7. januarja:
18.30	Televizija v šoli
19.00	Človek in stroj
19.30	Čas v sliki
20.06 Znanstvene novice 20.09 Okolica
20.15 Johannes Brahms:
simfonija štev. 1 v c-molu, op. 68
21.05	Kar nam ostane — umetna snov 21.50 Telereprize
SREDA, 8. januarja:
18.30	Televizija v šoli
19.00 Zaščita rastlin po novih poteh
19.30	Čas v sliki in kultura
20.06	Znanstvene novice 20.09 Okolica
20.15 Arabeske 21.55 Telereprize
ČETRTEK, 9. januarja:
18.30	Televizija v šoli
19.00	Kontakt
19.30	Čas v sliki in kultura 20.06 Znanstvene novice 20.09 Okolica
20.15	Kino — filmska dokumentacija
21.00	Posnetek evrovizije iz Grindelvvalda
21.30	Šef — perfektni zločin
22.15	Telereprize
(Nadaljevanje z 2. strani)
taktnem komiteju nedvoumno izpovedali, da je taka oblika reševanja odprtih vprašanj člena 7 za nas absolutno nesprejemljiva. Taka oblika reševanja najbolj jasno dokazuje, da nas vlada smatra le kot objekt in ne kot subjekt pravic iz državne pogodbe, ki najbolje pozna svoje težnje in potrebe in kakšna oblika rešitve je zanj sprejemljiva oziroma nesprejemljiva. Smatramo, da v tem vzdušju, ki je podobno vzdušje rasističnih nemirov v Ameriki in poznanih dogodkov v zvezi z diskriminacijami na Irskem, ni mogoče pričakovati od naših ljudi objektivno in svobodno izjavo o narodni pripadnosti. Naše ljudstvo poleg tega še ni preživelo travmo nasilne izselitve in drugih nacističnih nasilij, da bi spričo podobnih pojavov o priložnosti šolskih štrajkov, spričo vsakoletne gonje proti dvojezičnemu šolstvu, spričo nekaznovanih izgredov ob trganju dvojezičnih napisov, še posebej pa spričo dinamitskih napadov na partizanske spomenike in sedež Zveze slovenskih organizacij na Koroškem ter spričo resnih groženj proti življenju in imetju koroških Slovencev in končno spri-
PETEK, 10. januarja:
18.30	Televizija v šoli
19.00	Pred vesoljnim potopom
19.30	Čas v sliki in kultura
20.00	Ob koncu tedna na poti 20.06 Znanstvene novice 20.09 Okolica
20.15 Festival režiserjev —
Luis Bunuel — Nazarin 21.45 Posnetek evrovizije iz Grindelvvalda
22.05	Telereprize
SOBOTA, 11. januarja:
17.00	Svidenje z gorskim kristalom
18.30	Najboljše iz serije: Stan Laurel in Oliver Hardy
18.55 Glasbena poročila
19.30	Čas v sliki
20.06	Znanstvene novice 20.09 Okolica
20.15 Veselo veliko noč 21.35 Čas v sliki
čo ponovnega kapituliranja vlade pred nemškonacionalističnimi silami ne klonilo pod tem moralnim in dejanskim pritiskom.
To so bistveni vzroki, zakaj koroški Slovenci odklanjamo tako obliko reševanja, ki tudi v državni pogodbi nikjer ni predvidena kot pogoj za reševanje manjšinskega vprašanja.
Kljub temu Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev kot predstavnika slovenske narodne skupnosti na Koroškem ponovno izjavljata svojo pripravljenost, da se skupno s pristojno vlado in zakonodajalcem pogajata za sporazumno znosno rešitev odprtih vprašanj, toda brez pogoja predhdod-nega ugotavljanja ali preštevanja manjšine, ki je — kakor je bilo zgoraj povedano — v danih razmerah za koroške Slovence povsem nesprejemljivo in zlasti tudi nepotrebno, ker je dobro poznano, kje koroški Slovenci avtohtono živimo ter kulturno in gospodarsko ustvarjamo na podedovani domači zemlji.
Narodni svet koroških Slovencev
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem
Naš položaj je...
oooooooooeooooeoocccooooecooeooeeoeeoeeoceoooeoeoeooocooeeooooceooeooceoooooocccooeoooeooccocoooeoooooeeoooooooooooooooooooooeoooooooooeeoo
Z-------------------------------------------
DR. IVAN TAVČAR:	11
a festvil
\___________________________________________J
Tisti dan sem hotel Meti govoriti o svoji ljubezni ter ji na dolgo in široko razložiti, da mora postati moja žena in da jo bom dal v mesto, kjer se nauči kuhanja in nemške govorice. Kakor vidite, drage dame, sem si bil skoval popoln načrt, ki pa je bil — česar se takrat še nisem zavedal — ponesrečen in neporabljiv. Planinsko to rožo presaditi v gosposko zemljo, je moralo ostati brezuspešno delo, kar ve najbolj veste. Ali tisti dan na poti okrog Blegaša mi je tičal neusmiljeni ta načrt v glavi in le na priliko sem čakal, da bi ga stresel pred deklico. Pa govori o ljubezni, če je Meta kar meni nič, tebi nič, počepnila na zemljo, stolkla sredi pota prav zadnja dva lešnika ter ju s slastjo shrustala s svojimi belimi zobčki: „Joj, kako so dobri!"
Včasih sva se srečala s pogledi; nekaj se je zasvetilo iz njenega očesa, ali vzlic temu je dejala:
„Nikar me tako čudno ne glej!"
Kako naj bi bil torej govoril o svoji ljubezni! Danes je bila zgolj otrok, ki se je veselil, da je smel biti v moji družbi!
Dospela sva do Ajdove rebri. Na desno in levo je bil gozd izsekan. Zategadelj je rastla tam dolga trava, vmes pa vse polno rdečih jagod. Te so bile sicer že vse obrane, ker jih zobljejo ptice in kače; a Meti se je vendar še posrečilo, da je dobila rastlino, na kateri sta viseli dve rdeči jagodi. Na enem vršičku pa je čepel majhen, bel cvet. Bila je presrečna: „Eno meni, eno tebi!" Z ustnicami je odtrgala jagodo, nato pa brez vsake zadrege meni ponudila
šopek. Kakor ona, zaužil sem sad, a cvet sem spravil z veliko skrbnostjo v listnico.
„Proč vrzi!" je zahitela.
„V mestu me bo cvetje spominjalo nate, Meta." Nekaj rdečice se ji je pokazalo na licu, vendar stvari ni več omenajla.
Ko sva dospela na Mali Blegaš, se nama je odkril Porezen v svoji dolgočasnosti in odkrila se nama je Črna prst v divni svoji lepoti. Luže na Malem Blegašu so bile suhe in tudi ovac ni bilo, ki se navadno v tolpah pasejo tam. Pred nama se je dvigala visoka glava starega Blegaša. Ker je danes prvič hodila na goro, se ji je poznalo, da je razočarana. Menila je, da sva že na vrhu, dočim sva bila šele na Malem Blegašu. Vzdihovala je, no, pa sva sedla in počivala. Po odpočitku sva polagoma lezla nvzgor, in sicer po stezah, katerih je mnogo, pa so vse nezanesljive. Nekaj časa pripravno hodiš, v hipu pa ti izgine steza izpod noge, da sam ne veš kdaj. Nato moraš po gladki travi plezati, dokler ne iztakneš druge steze, ki pa te ravno tako slepari, ko prejšnja. Utrudljiva je taka hoja.
Med slovenskimi gorami naš Blegaš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed Rakitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača trudapolno pot, ki si jo moral prehoditi do trat-nate njegove strehe. To sva občutila z Meto, ko sva obstala na vrhu. Do svojega sedemnajstega leta je živela v vznožju pod Blegašem, a do danes še ni bila na njem. Če bi po vaseh okoli Jelovega brda popraševali, bi se takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva še nikdar ni bilo na Blegašu. Naši kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo!
Meta se ni mogla oddahniti, tako so jo bili prevzeli vtisi lepega razgleda. Nebo sicer ni bilo prav jasno, in sapa je podila oblake nad vrhom, da so kakor ovce hiteli proti jugu. Gorenjski in kamniški snežniki so se kazali v vsi
svoji čistoti. Od Triglava pa do Ojstrice sem ji moral našteti vse bele očake in navesti njihova imena. Odprl se je svet, o katerem se Meti do danes še sanjalo ni!
Pravijo, da se proti jugu vidi Jadransko morje. Bil sem mnogokrat na Blegašu, ali morja nisem nikdar ugledal. Danes se je daleč tam spodaj nekaj kadilo; vzlic temu je dekle trdovratno trdilo, da natančno razločuje modro morje.
Nato sva se ozrla k strani, kjer leži bela slovenska Ljubljana. Kdor ima dobro oko, lahko opazi ljubljanski grad, ali jaz ga nisem mogel nikdar opaziti. Mogoče pa je, da ga je Meta z bistrim očesom vendarle opazila. Spregovorila je:
„Tam je torej Ljubljana, kjer ti stanuješ." Zamislila se je in pri tem se je morda zavedala, da v kratkem odidem. Videlo se je, da ji je žalost prepregla obrazek. Zamolklo je vprašala:
„Kdaj spet prideš?"
„Če prej ne, k tvoji poroki, ko se boš možila, Meta. Tisti dan hočem plesati!"
Nevoljno je viknila: „Nič!“ Ta „nič“ je bil vedno dokaz, da je naša Meta huda.
Dolgo je zrla proti jugu, kjer je v svoji domišljiji gledala sinje Jadransko morje. Pri tem mi ni mogla prikriti, da se ji je bila ob levem očesu utrnila prav drobna solza ter ji lezla po licu. Obrnila se je čisto od mene, da bi ne opazil, kako si je obrisala mokro lice. Pa sem vendar opazil.
Da bi jo premotil, sem jo pozval, da pojdiva gledat, če bi se dobilo še kaj planinskega cvetja. To raste samo na selški strani Blegaša. Ta breg sva torej prehodila in preiskala. Hudičel je bilo vse polno, pa ni bilo cvetja na njih. Prav tako ni bilo muk, katerih je ob priličnem času prav mnogo. Skoraj ni bilo pričakovati uspeha, bilo je že prepozno. „Tu je pa zvezdica!" je vzkliknila Meta ter res izbrskala iz goste trave zakasnelo, majhno, zelenkasto planiko, katera se včasih dobi na Blegašu; kakšno leto jih je več, drugo leto pa zopet ni nobene. Po daljšem iskanju sva jih še nekaj iztaknila v travi, in Meta je vse skupaj
5o let Triglavskega narodnega parka
Letos mineva pol stoletja, odkar je bil v Dolini Triglavskih jezer ustanovljen „Prirodni varstveni park", predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka. Ob pogledu na njegovo bogato preteklost, na sedanjost in na prihodnost, z njimi pa razumljivo tudi na njegove enkratne naravoslovne značilnosti, na vlogo tega parka v sodobnem svetu, zlepa ne moremo mimo zgodovinskih tokov, ki so po svoje krojili življenjsko rast, razcvet in usodo tega, do danes prvega narodnega parka v sosednji Sloveniji.
Zanimivo je, da začetki Triglavskega narodnega parka ne segajo v leto 1924, ko je bil ustanovljen, pač pa že v leta na pragu našega stoletja. Bilo je avgusta 1908, ko je skupina hribolazcev, vse prej kot za svoje razvedrilo in zabavo, v neokrnjenem planinskem svetu prehodila del Doline Triglavskih jezer, tam od Črnega jezera, sedmega po vrsti, mimo Bele skale do planine Lopučnice. Kot se spominja Stane Peterlin, niso bili ti vrli možje navadni turisti ali pa planinci, marveč uradni udeleženci ogleda, ki ga je na pobudo znanega slovenskega seizmologa in naravoslovca Albina Belarja razpisalo Državno gozdno oskrbništvo v Radovljici. Poleg skupine naših znancev so pri ogledu sodelovali tudi zastopniki takratne podružnice Avstrijsko-nemškega planinskega društva, ki je bila lastnica koče pri Triglavskih jezerih in kdo drug, kot vrli radovljiški okrajni glavar. Skratka, elita brez para. Profesor Belar je namreč predlagal, naj bi ustanovili ..Naravovarstveni park pod Komarčo", in sicer na ozemlju, ki je bilo last tedanjega Kranjskega verskega zaklada, vendar pa pod državno upravo.
Čeprav zgodovinski viri o ogledu molče, pa se je do danes ohranil po zaslugi slovenskega „ Proteusa", ilustriranega časopisa za poljudno priro-doznanstvo, članek pokojnega gozdarskega inženirja Antona Šivica, v katerem prominentni slovenski gozdarski strokovnjak piše, da so na ogledu govorili največ o prepovedi sekanja lesa, pa o paši, lovu, in zaščiti rastlinstva, gozdarski oskrbnik pa naj bi možem, ki so prišli do doline Lopučnice celo obljubil, da bo o »stvari poročal nadrejenemu Državnemu gozdnemu ravnateljstvu v Gorici." Vendar do u-resničitve predloga ni prišlo iz preprostega razloga, ker ni bilo za razglasitev parka potrebne pravne osnove. Še več, tedanji zakonski predpisi sploh niso dopuščali omejevanja paše, kar je bilo nujno potrebno, da bi svet pod
Triglavom lahko proglasili za narodni park. Tako se je torej začelo. Možje, ki so bolj ali manj iz osebnih nagnjenj ali pa po službeni dolžnosti sodelovali pri tem ogledu, prav gotovo niso vedeli, da bodo s svojim sestankom „na vrhu" odprli novo in zelo pomembno stran v prizadevanjih za varstvo narave, še manj pa so slutili, da bi utegnilo vprašanje, ki so ga sprožili, kasneje vznemiriti slovensko javnost.
Ko danes slovenski prirodoslovci gledajo na Belarjevo pobudo iz časov na pragu našega stoletja in ji skušajo dati ustrezno mesto v zgodovini varstva narave v Sloveniji, izražajo občudovanje nad tem, kako budno je ta vsestranski naravoslovec spremljal sodobna gibanja v svetu in s kakšnim občutkom je za svojo zamisel o naravovarstvenem izbral prav Dolino Triglavskih jezer. To toliko bolj, če vemo, da do tistih časov na evropski celini sploh niso poznali narodnih parkov in da je gibanje za varstvo narave začelo dobivati svoje vsebinske obrise šele v prvem dvajsetletju in v dvajsetih letih našega stoletja. Ob vsem pa prej-kone preseneča dejstvo, da od pobude, ki se je rodila pred več kot 60 leti dalje ne srečamo več Belarjevega imena med pionirji slovenskega varstva narave. Morda je bila znanstvenikova predčasna upokojitev 1919. leta kriva za to, da od takrat naprej ni več javno deloval ali pa bolezenski klici, ki so ga ob preziru ljudi docela zapuščenega in odtujenega od ljudi strli 1936. leta, ko je podlegel zahrbtni bolezni.
Od Belarjeve pobude je minilo dobro desetletje, da se je varstvo narave v tako zasnovani obliki, kot si jo je predstavljal z ureditvijo Triglavskega narodnega parka sloviti slovenski seizmolog in naravoslovec, spet pojavilo med takratno elito botanikov v Sloveniji. Ko je bil leta 1919 v okviru Muzejskega društva za Slovenijo ustanovljen odsek za varstvo prirode, je naravoslovec Ferdinand Seidl dal na občnem zboru društva svoj predlog za oživitev varstva narave. Zahteval je, da se naposled le uredijo vsa sporna pravna vprašanja okrog lova in ribolova, ki naj bi upoštevala tudi naravovarstvene vidike, zavzemal se je za zaščito ptičev, zavarovanje ogroženih rastlinskih vrst in za ohranitev vsaj ene značilne, naravno prvobitne parcele na Ljubljanskem barju. Iz Seidlove pobude je nastala znamenita spomenica, ki jo je odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov predložil na začetku 1920.
:a takratni Pokrajinski vladi za Slovenijo.
V svoji spomenici je Seidl zahteval ustanovitev »varstvenih parkov po zgledu enakih v drugih državah." Tokrat prvič najdemo tudi jasno opredeljen načrt za ustanovitev parka v Dolini Triglavskih jezer, skoraj natančno tak, kot ga poznamo še danes. Zato ponovimo še enkrat znamenito Seidlo-vo zahtevo, ki jo je vladi poslal kot spomenico:
»Ta park naj bi obsegal na južni strani steno Komarče, od tod bi šla meja proti zahodu do vrha Kola, zahodno in severno mejo bi tvoril gorski greben, ki je svoj čas mejil Kranjsko od Kola do Kanjevca. Vključivši ves masiv Kanjevca bi obsegal ta park visoko planoto Hriberce do sedla, ki vodi v Kotliče, Mišeljsko glavo, nadalje Veliko Tičarico, Malo Tičarico in greben čez Kopico do Komarče. Takratna imena in kote danes sicer ne veljajo več, vendar pa se je prvi slovenski alpski varstveni park v Dolini sedmerih jezer ravnal po hribih, v čigar meje je Seidl strnil poznejši Triglavski narodni park. Ko je namreč tedanje ministrstvo za gozdove in rudnike pri beograjski vladi dalo aprila 1920 svoje soglasje k izločitvi in zavarovanju 1400 hektarov ozemlja v Dolini Triglavskih jezer, je naposled sredi tega leta Direkcija za gozdove v Ljubljani sklenila skupno pogodbo z obema pobudnikoma za ustanovitev parka, Muzejskim društvom za Slovenijo in Slovenskim planinskim društvom. Toda do formalne ustanovitve parka je bilo treba počakati do leta 1924, ko so se naposled vendarle odprla tudi vrata Triglavskega narodnega parka. No, park je sicer bil to leto ustanovljen, vendar pa do konca zadnje vojne ni imel svojega stalnega imena. Zakupna pogodba je govorila namreč o »priročno varstvenem parku", različni avtorji, seve iz vrst najbolj uglednih predvojnih slovenskih naravoslovcev, pa so ga spet imenovali po svoje, nekateri Alpski varstveni park v Dolini sedmerih jezer, drugi spet Triglavski narodni park in Alpski priročni park pri Triglavskih jezerih. Ne samo ob tem, marveč še pri marsičem, posebno pa pri njegovi »starostni dobi" se zastavlja povsem umestno vprašanje, zakaj je bil park po svoji ustanovitvi 1924. leta razglašen le za dobo dvajsetih let, ne pa za stalno. Bržkone je bilo že ob njenem podpisu predvideno, da bo pogodba lahko po svojem izteku podaljšana, vendar se to v primeru Triglavskega narodnega parka
ni zgodilo. Največja ovira je bila brez dvoma v tem, da po takratnih veljavnih predpisih ni bilo mogoče trajno odvzeti pašnih površin njihovemu prvotnemu gospodarskemu namenu. Kasneje se je taka možnost sicer pokazala, vendar je niso izkoristili. Zgodilo se je to leta 1940, ko je bila slednjič le dana vsa pravna osnova v okviru spremenjenega zakona o gozdovih. Spominjamo se, da so tisto leto zastopniki odseka za varstvo pri Prirodoslovnem društvu Slovenije, ki so bili idejni pobudniki ustanovitve parka pod Triglavom, pripravili popolnoma nov, za današnje razmere zelo napreden, za tiste čase pa presenetljivo precej nerealen predlog za razširitev Triglavskega narodnega parka. Po predlogu naj bi obsegal območje Komne, Dolino Triglavskih jezer, Fužinarske planine in Bohinjsko kotlino do vasi Polje. Vendar, tako vsaj kaže, je bil ta sicer izredno zanimiv načrt usoden za nadaljnji obstoj parka v Dolini Triglavskih jezer. Ob njem so se razvile številne razprave, ki jih je prekinila vojna, zakupna pogodba je potekla in Triglavski narodni park, njegovi snovalci in občudovalci so se znašli pred nerešljivo uganko: kaj bo z njegovo usodo po vojni?
Odgovora na to vprašanje pravzaprav nismo dobili še do danes, saj se kljub letošnjemu častitljivemu jubileju med slovensko javnostjo vedno znova pojavlja Triglavski narodni park, kot nekaj, kar bi morali že zdavnaj urediti, vendar pa temu ni tako. Dr. Miha Potočnik se spominja, da so kmalu po drugi vojni sicer oživela prizadevanja za podaljšanje varstva Doline Triglavskih jezer, najbolj v okviru Slovenskega prirodoslovnega društva, Univerze in Zavoda za spomeniško varstvo, vendar pa niso obrodila večjih sadov. Še najbolj prizadevna in podjetna je bila pokojna, odlična slovenska biologinja, naša koroška rojakinja, dr. Angela Piskernikova, ki je dajala tudi prve pobude za ponovno oživitev Triglavskega narodnega parka, bolje povedano za podaljšanje zakupne pogodbe med njegovimi ustanovitelji in upravljale!. Doktor Piskernikova ni terjala samo podaljšanje pogodbe, marveč se je zavzemala tudi za nove varstvene določbe o favni, flori in omejenem gospodarskem izkoriščanju varovalnega območja, ki bi ga bilo treba še razširiti na večje krajinske površine. Zanimivo ob tem je tudi spoznanje, da so šele povojni predlogi za razširitev Triglavskega narodnega parka prvič posegli tudi v dolino Soče,
na kar so njegovi prvotni načrtovalci docela pozabili. Med vrsto predlogov se je naprej pojavil predlog o zakonu o razglasitvi ožjega Triglavskega pogorja, Bohinjske kotline in Doline Triglavskih jezer za narodni park. Ustanovili naj bi torej Triglavski park, ki naj bi po predlogu Zavoda za spomeniško varstvo obsegal vso Bohinjsko kotlino z Bohinjsko Bistrico do železniške postaje Nomenj, Dolino Triglavskih jezer in predel Triglavskega pogorja do Aljaževega doma v Vratih. Park bi imel tri območja z različnim varstvenim režimom, razumljivo z najstrožjim v Dolini Triglavskih jezer. Vendar se je zdel ta predlog tistim, ki naj bi odločali o nadaljnji usodi Triglavskega narodnega parka preobsežen, zato ga je bilo treba spričo nekaterih utemeljenih ugovorov ter premalo pojasnjenih stališč, skrčiti zgolj na Dolino Triglavskih jezer z njeno najbližjo okolico.
O začasnem, sicer neuradnem podaljšanju zakupne pogodbe, ki je podaljšala tudi življenje Triglavskemu narodnemu parku lahko govorimo šele leta 1961, ko je radovljiška občina imenovala posebno 7-člansko komisijo za upravljanje parka v Dolini Triglavskih jezer. Ta komisija je delovala vse do leta 1971, ko je občina Radovljica zaupala skrb za nadzorstvo in vzdrževanje parka Zavodu za gojitev divjadi »Triglav" na Bledu. Zavod danes očetovsko skrbi za Triglavski narodni park, njegova skrb pa ne sega samo na področje varstva narave, ampak tudi na gradnjo planinskih poti, počivališč, na obnovo kažipotov in napisov in kar je pri vsem prav gotovo še najbolj pomembno — blejski zavod je tisti, ki mu gre največ zaslug, da smo na Slovenskem do danes obranili Triglavski narodni park, tak kot so ga pred 50 leti proglasili njegovi ustanovitelji na čelu z znamenitim naravoslovcem Ferdinandom Seidlom. Ob tem, vsekakor prijetnem občutku, ne kaže prezreti tudi prizadevanj slovenskih naravoslovcev in z njimi vseh, ki so jim pri srcu gore v osrčju Zlatorogovega kraljestva, da bi naposled le razšrili ta doslej edini in še vedno skromni narodni park v Sloveniji. Iz teh pobud se je pred desetimi leti rodil predlog o razširitvi Triglavskega narodnega parka. Najprej je predlog dopolnil in popravil konservator Stane Peterlin z Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije v Ljubljani, za njim pa ga je še strokovno obdelal, pojasnil in utemeljil inž. arh. Marijan Debeljak z Zavoda Socialistične republike Slovenije za regionalno prostorsko planiranje. Park naj bi po predlogu inž. Debeljaka razširili še na nekatera zna-
(Nadaljevanje na 8. strani)
)®oeoeoooeooooooooooocooeoooooooooooooooooooecccooooooooeeoooocoooooooooooooeeoeaeeooeoiioeeeeoooeooooooooQccooecceoooeooecoooocoeoeococoooco
obdržala za spomin na tisti dan, ko je bila z mano na Ble-
gašu.
Nato sva sedla v eno malih dolinic, katere so značilne za Blegašev vrh. Čas je bilo, da se po dolgi hoji nekoliko okrepčava. S sabo nisva imela bogve kaj. S ponosom lahko izrečem, da nisem nikdar zastopal stališča tistih vedno lačnih in vedno žejnih hribolazcev, ki bi na Kredarico ali na Begunjščico najrajši s sabo vzeli težko obloženega velbloda!
Pri tej priliki je pokazala Meta vse dobre lastnosti male gospodinje. Odvezala je ponižno bisažico ter po trati razvrstila z važnim obrazom, kar sva imela s sabo; z vsakega kos črnega kruha, nekaj suhih češpelj in nekaj orehov. Prinesla je tudi dva kamna, da bi mogla orehe tolči. Vmes Pa je postavila steklenico, v katero sva bila na Kalu nalo- -vila mrzle studenčnice. »Da bova lažje pila," je omenila z veliko resnostjo, »sem vzela repuljico od doma, ker je grdo piti iz steklenice same."
Tolkla sva orehe ter jedla jedra s črnim kruhom, kar je dobro. Tudi suhe češplje sva jedla s črnim kruhom, kar zopet ni slabo. Hladno vodo pa sva pila iz ene in iste „re-Puljice" in kakor zaljubljen dijak sem pil vedno na tistem mestu> kamor je bila poprej pritisnila Meta rožnata svoja usteča.
Planinski blagor!
Preobdala jo je moč gorskega zraka in oči so ji skupaj lezle- Meta je hotela spati. Napravil sem ji iz bisažnice majhno zglavje, nakar je legla in takoj zaspala. Nad nama 80 se še vedno podili sivi oblaki proti jugu, da je bilo sonce največkrat zakrito. Sicer pa pekočina itak ni bila posebno močna, tako da je deklica lahko in dobro spala. Z obrazom je bila proti meni obrnjena in mirno je sopla. Spanje pa ji je bilo prignalo nekaj vročine v glavo, da so se ji delale rože na licih. Bil sem sam z njo na zapuščeni gorski višini! Ko so jo objemali moji pogledi, sem občutil prav živo, da bi bilo skoraj nemogoče, da bi se kdaj ločil od nie. V kratki dobi mojega bivanja na Jelovem brdu sta zrastli najini duši druga k drugi. Pri vsakem delu sva bila
skupaj dan za dnevom, in pravi čudež je bil, če me je Meta za kratek trenutek zapustila. Zatorej me je tu na vrhu Ble-gaša silno mučila misel, kaj mi je početi? Gotovo, šel sem že skoraj predaleč. Igračkanja z mlado dušo bi ne moglo opravičiti tudi sorodništvo, katero je naju vezalo. Jezil sem se sam na sebe, da sem mogel tako čisto pozabiti svojih let in da sem se vedel kakor smešni starec, ki je lazil nekdaj za Suzano, ko se je kopala. Ali vsi ti očitki niso olajšali mojih muk. Ko je tako v ljubki mladosti ležala pred mano in ko je v spanju izpregovorila še celo nekaj besed, katerih pa nisem umel, je prihajala moja jeza še silnejša. Videlo se mi je, da sem zagrešil neodpustljiv greh, ko sem motil ravnotežje mlade duše. Kaj naj počnem? Bil bi ji lahko oče, ali sedaj naj jo vzamem? Morda kakor kralj David Moabičanko, da ga je v postelji grela? Ozrl sem se na vitko telo, ki je tako naravno počivalo na zeleni trati; ali obenem sem si predstavljal, kakšno bi bilo to telesce, če bi ga vtaknil v tiste smešne cunje, v katere tako rade lezejo naše gospe in gospodične! In kakšen bi bil ta obrazek, če ga potisnem pod tisto, kar imenujejo gosposke ženske klobuk, ki je vselej nekaj zmečkanega, nekaj po-mandranega, nekaj takšnega, kar ni ničemur podobno, kar je vrhunec neokusnosti in kar, častite dame, pametnega človeka z največjo silo odganja od vas! V taki smešnosti naj bi živela Meta z Jelovega brda; prej nego poteče leto, jo pograbi jetika in jaz naj postanem njen morivec! Z očitkom za očitkom sem obteževal svojo trpečo dušo. Tudi je še mlada in še precej otročja! Ko stopi v pametnejšo dobo, sprevidi, da to, kar je vezalo mene in njo, ni bila prava ljubezen. Pride drugi, ki vzdrami njeno srce, pa bo nesrečna ona in nesrečen postanem tudi jaz, ker se nisem mogel krotiti ob času, ko se je lahko še vse zadržalo Pričela se mi je oglašati pamet in ker se vendar nisem hotel docela odpovedati, sem sklenil, da bo najbolje, ako počakam leto dni. Ta čas naj se deklica razvije in morda se kmalu zave, da nisem edini moški na svetu. Če me do tedaj pozabi, tudi prav, vsaj sam sebi potem ničesar očitati ne bom imel!
Ko sem zopet pogledal po Meti, je bila odprla temne svoje oči. Neprestano jih je upirala name, in dozdevalo se mi je, da sipajo iz njih žarki ljubezni in sreče. Ali vendar hočem čakati še celo leto!
Čas je bil, da se odpraviva. Sedaj sva hodila po krajši, ali zelo strmi poti, ki vodi neposredno do Kala. Sonce je še visoko stalo in skoraj ni bilo čuti še živali iz gozda. Ko sva zapuščala tratino, je izmed pečin hreščila jata skalnih jerebic ter se spustila v nižino, da se je videlo, kakor bi padalo kamenje v dol. Mestoma je bila taka strmina, da sva se, za roko se držeč, spuščala od debla do debla. Tu in tam je zabučal z drevesa divji petelin; čula sva bučanje, a orjaka nama je zakrivalo vejevje. Včasih je zaropotala za njim kokoš, pa je tudi nisva ugledala. Z vzdihovanjem sva končno prilezla na Kal, kjer sva se v zapuščeni oglarski lopi odpočila. Prinesla sva vode od studenca ter se okrepčala z njo.
Na sedlu je majhna ravnina, na kateri so takrat rastle štiri smreke v štirikotu in do trideset korakov druga od druge. Meta se je bila odpočila in zatorej se je je polastila zopet otroškost. Smeje se je zaklicala: „Loviva se ,žiber-daj’!“
Že je tičala za smreko in mi govorila, da naj se postavim za drugo. Ko sem stal pri svojem deblu, je zaklicala veselo: »Žiberdaj!" Stekla je v beg do bližnjega drevesa. Moja pravica pa je bila, leteti počez. Če sem jo prej ujel, nego se je dotaknila omenjenega bližnjega drevesa, je bil »žiberdaj" zame dobljen. In res sem jo ujel. Nosila je podkovane čižme, zatorej ni bila prav urna. Obtičala mi je v rokah. Ker pa v hitrici nisem mogel paziti, sem se je dotaknil na nepoklicanem mestu in morda še prehudo. Vsa trda je postala in ihte je zastokala: „To pa nič ni!" Takoj sem jo izpustil. Ali Meta je gledala s tako grozo name, da sem vedel, da je v tistem trenutku pričela slutiti, da je moški za vsako žensko največja zverina!
(Dalje prihodnjič)
r--------------------------a
Dr. Riesenfeld šel v pokoj
Avstrijski generalni konzul v Ljubljani dr. Heinrich Riesenfeld je bil v teh dneh na poslovilnih obiskih pri najvišjih predstavnikih SR Slovenije. Dr. Rie-senfelda so sprejeli v imenu predsedstva SR Slovenije član predsedstva Tone Bole, predsednik republiške skupščine dr. Marijan Brecelj, predsednik republiškega izvršnega sveta Andrej Marinc, podpredsednik IS Rudi Čačinovič, podpredsednik mestne skupščine Stane Vrhovec, načelnik urada IS za mednarodno sodelovanje Marjan Osolnik in rektor univerze prof. dr. Janez Milčinski.
Ob zaključku svojega dolgoletnega uradnega službovanja v Ljubljani je generalni konzul dr. Heinrich Riesenfeld priredil v Klubu poslancev sprejem, ki so se ga udeležili predstavniki republiških organov oblasti in organizacij ter številni zastopniki znanstvenih, kulturnih in umetniških ustanov.
___________________________>
50 let...
(Nadaljevanje s 7. strani)
na in pomembna visokogorska območja v Julijskih Alpah do Doline Trente, s tem pa bi osrednji slovenski narodni park pod Triglavom po 50 letih svojega obstoja naposled le dobil zaokroženo celoto. Torej ne gre za to, da ostaja problem Triglavskega narodnega parka v podaljšanju zakupne pogodbe, saj je skrb zanj že prevzel Zavod za gojitev divjadi „Zlatorog“ na Bledu, pač pa za njegovo površinsko razširitev, o čemer pa morajo odločati pristojni uradni krogi. Deloma gre tudi za njegovo preureditev in zavarovanje, vendar v obsegu, v kakršnem se nahaja vsa zadnja leta; zdaj ko bo treba stvari samo še zakonsko potrditi, pa v Sloveniji upajo in obenem vroče želijo, da bi na čast visokega jubileja edinega naravnega parka letos končno le dobili svoj pravi in resnični narodni park v Julijskih Alpah. Tak kot so si ga želeli že pred 50 leti in ki si je v zadnjih petih desetletjih pridobil ugled enega najlepših naravnih parkov na evropski celini.
Samostojni tisk zamejske skupnosti (manjšine) je tako kot pri vsaki drugi skupnosti, organizaciji, narodu, duša njene povezanosti, njen glas, njeno nastopanje.
Poleg tekočega zavzemanja stališč do političnih in družbenih vprašanj, ki manjšinsko skupnost neposredno zadevajo, po njenih predstavnikih, vrši samostojen lastni tisk tudi neprecenljivo vlogo obveščanja. Ali si moremo sploh predstavljati, kako naj bi drugače izvedeli za naše kulturne in športne prireditve, skratka, za vse dogajanje v naši srenji, ako ne bi imeli lastnega tiska?
Drugi pomen, ki pritiče našemu zamejskemu tisku, je njegova družbena vloga v naši državi kot avtentično glasilo koroškoslovenske skupnosti in njenih stališč in tudi kot pristen glas zavzemanja za dobre odnose med našo državo in matično domovino; ta vloga je prišla do izraza zlasti ob zadnji jugoslovanski noti, ko je bil prav ko-roškoslovenski tisk tisti, ki je objavil v celoti besedilo note, ne da bi prirejal, skrajševal ali kakorkoli manipuliral. Isto se je dogodilo tudi ob objavi členov, ki se nanašajo na avstrijsko zakonodajo in bodo izneseni na zasedanju glavnega zbora OZN s strani odbora za preprečevanje rasnega razlikovanja. Tedaj so celo uredništva drugih avstrijskih listov morala seči
Socialistična študentska organizacija Bund Karntner Studenten (BKS) je v gledanju na vprašanja slovenske narodne skupnosti na Koroškem zapustil oficialno linijo SRD in sklenil v več resolucijah zastaviti lastne smernice, katere odlikuje naklonjenost do slovenske narodne skupnosti, solidarnost v boju za izpolnitev določil člena 7, konsekventna protifašistična linija in nenazadnje tudi precejšnja korajža — saj v nekaterih točkah odkrito nasprotujejo politiki trenutnega strankinega vodstva. V naslednjem prinašamo nekaj zanimivih izvlečkov iz opisanih resolucij.
Der BKS h at sich bisher durch Re-solutionen und durch seine Mitarbeit am Solidaritatskomitee immer eindeu-tig gegen die deutsch-nationalen und antidemokratischen Kreise in Karnten gevvandt und ist damit fur die Rechte der Karntner Slovvenen eingetreten.
Diese Stellungnahme des BKS er-vveisen sich heute als vvichtiger denn je: Der zunehmende Machtgevvinn des KHD, die sich verstarkende Hetze gegen die demokratischen Krafte in Karnten — der von der SP nichts entge-gengesetzt wird — bevvirken einen fortschreitenden Rechtstrend der SP und somit eine zunehmende ideologi-sche Aushdhlung (die langfristig nur zum Debakel fiihren kann).
Angesichts des VVeichen der SP vor den Deutschnationalen und angesichts des Einschvvenkens der Regierung auf die Forderung des KHD ist es notvven-dig, die Tatigkeit des Solikom auf d as gesamte Bundesgebiet auszudehnen. Daher ist der BKS gemeinsam mit KSŠ, KSV und VSSTO mit einem Ini-tiativantrag an den Vorstand des Chi-lekomitees herangetreten, mit dem Er-suchen, dal3 alle im Chilekomitee ver-tretenen Organisationen die Griindung eines Solikoms fur die Rechte der Karntner Slovvenen unterstutzen.
Der BKS vvendet sich grundsatzlich dagegen, dem deutsch-nationalen Chau-vinismus nichts als einen Nationali-smus von slovvenischer Seite entge-genzusetzen. Dabei ist der BKS sich der Tatsache bevvuBt, daB die politi-sche Funktion des Deutschnationa-lismus nicht mit slovvenisch-nationali-stischen Stromungen zu vergleichen ist, da der Deutschnationalismus ex-pansiv ist, diesbezugliche slovvenische Stromungen jedoch unter den gegen-vvartigen Verhaltnissen nur defensiven Charakter tragen konnen.
po „Našem tedniku", ker od drugod niso prejela poročil.
Končno je treba misliti tudi na gospodarsko povezovalno vlogo, posebno z oglasi. Verjetno se naša javnost ne zaveda dovolj, da naši tedniki prihajajo v Severno in Južno Ameriko, Avstralijo, med rojake na Primorskem kot tudi v matično domovino Slovenijo — Jugoslavijo ter v dežele Evrope. Ponuja se ugodna priložnost za oglaševanje: prvič, naši gostinci, ki imajo prenočišča in mnogi kuhinjo, nekateri dnevno, drugi celodnevno oskrbo (celotni in polovični penzion), se lahko poslužijo priložnosti, da sporočijo z oglasi v naših listih, kaj lahko ponudijo gostom in po kakšni ceni; posebno v zimskem času pride iz Slovenije precej gostov na Koroško na smučanje, kakor hodijo v Slovenijo tudi od nas. Prišlo pa bi jih več tudi iz Trsta in Gorice, ako bi vedeli, kje naj ugodno preživijo zimski dopust in se lahko po domače pogovorijo.
Drugi del gostov, ki prihaja zlasti poleti, pa so naši rojaki v Evropi in na drugih celinah, ki obiskujejo matično domovino in se za nekaj dni ustavijo tudi na Koroškem. Ti bi si zelo radi dobili gostišča, kjer se lahko domače slovensko pogovorijo in ni nevarnosti kakih nacionalnih izpadov.
Nič manjši pomen ne pritiče v našem tisku tudi vloga obveščanja
Die Bundeskonferenz spricht sich 3. gegen die geplante Minderheitenfest-stellung aus, da
1.	fur die Erfullung des Artikels 7 des 4. Staatsvertrages eine solche Minder-heitenfeststellung nicht vorgesehen ist;
2.	eine Zahlung zum jetzigen Zeitpunkt eine Legalisierung der Jahre an-haltenden Hetze nationaler Krafte (insbesondere des KHD) gegen die Karntner Slovvenen gleichkommen wiirde, die bis jetzt dem nationali-stischen Druck standgehalten haben;
Istočasno, ko je na Koroških kulturnih dneh predaval Tone Zorn o nesprejemljivosti ugotavljanja manjšine v kakršni koli obliki, so v celovški Kra-mergasse agitatorji Abvvehrkampfer-bunda v praksi izvedli ugotavljanje somišljenikov v posebni obliki: Postavili so na ulico posebno stojalo, na katerem so bile zapisane znane fraze o slovenizaciji in prekomerni izpolnitvi državne pogodbe, na drugi strani pa je ..strašil" domovini zvesta srca zemljevid iz škofijskega katastra, na katerem so bile zapisane tudi slovenske oznake za kraje na Koroškem.
Funkcionarji KHD, Abvvehrkampfer-bunda in Traditionstragerjev pa so razdeljevali zadnjo številko glasila „Ruf der Heimat". V tej številki je na prvi strani zapisano, da so Heimatdienstov-ski biro pognali v zrak ..slovenski ekstremisti". Ne glede na dalekosežnost takih sumničenj in dolžitev pa doslej še ni znano, da bi Heimatdienst pomagal policiji pri izsleditvi krivcev. Če že gospodje z Benediktinskega trga toliko vedo, naj bi prišli tudi po nagrado obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev v znesku 10.000 šil., kar tudi ni malenkost.
Agitatorji domovinskih organizacij pa se niso omejili le na razdeljevanje „Ruf der Heimat" (akcija pri policiji sploh ni bila najavljena, kljub temu oblasti niso ukrepale). Nekateri od hei-matdienstovcev so tudi povpraševali mimoidoče ljudi za njih mnenje o ugotavljanju manjšine, o izpolnitvi člena sedem itd. ter jih skušali zaplesti v pogovor. Pod jopiči pa so imeli skrite oddajnike, nekateri pa so tudi na skrivaj skušali posneti izjave pasantov na
v trgovini med sosednjima državama. Gospodarski krogi v Avstriji že sedaj vejo za koroškoslovenske liste in po njih sledijo vestem v zvezi z sosednjo državo, kolikor jih morejo dobiti; slovenščino namreč v Avstriji bolj znajo kot pa hočejo priznati. Posebno podjetja od Celovca do Gradca in Dunaja imajo zagotovljene prevajalce za slovenščino. In pričakujejo od zamejskih slovenskih listov večje zanesljivosti in zavzetosti za poslovne zveze, kot pa iz drugih listov, ki objavljajo vse mogoče. Posebno pomorsko gospodarstvo Slovenije — Jugoslavije je za naš prostor slej ko prej prvenstvene važnosti, poleg tega pa tudi številne druge panoge, posebno na območju maloobmejnega in mejnega prometa,
Te možnosti so bile doslej premalo izkoriščene in bi bile gotovo tako v manjšinsko kot tudi avstrij-sko-jugoslovansko korist. Seveda je pobuda predvsem na manjšinski strani, če bo našla med svojimi pripadniki take z dovolj poslovnega čuta, za tem pa na matični domovini, kjer naj bi gospodarske organizacije spoznale to doslej neizrabljeno pot poslovnega sodelovanja.
ČESTITAMO!
Tik pred božičnimi prazniki je zaključil svoje visokošolske študije naš rojak Avguštin Brumnik in bil promoviran za doktorja prava. Dr. Avguštin Brumnik je obiskal slovensko gimnazijo in tam maturiral leta 1967. Novopečenemu doktorju čestita tudi NSKS in uredništvo nt!
man die Rechte einer Minderheit nicht von ihrer Zahl abhangig ma-chen kann;
es volkerrechtlich iiblich ist — wie AuBenminister Bielka feststellte — solche Zahlungen nur mit dem Ein-verstandnis der Betroffenen durch-zufiihren;
5. es festzustellen ist, daB hinter der Forderung einer Minderheitenfest-stellung deutsch-nationale Krafte stehen, deren Vorgangsvveise von sozialistischer Seite aus nicht ge-duldet vverden kann.
trak. Več ali manj skrivaj pa so vsakega, ki je povedal svoje mnenje, tudi posneli na film. Seveda niso vsi pa-santi delili mnenje z heimatdienstovimi agitatorji. Tako je na primer neka šolarka hotela stvarno diskutirati z de-
Lepo število udeležencev je pred kratkim pospremilo na zadnji poti Elizabeto Ambruš. Rodila se je pred 80 leti in njena zibelka je tekla pri Ko-ratu v Vogličah pri Kostanjah. Njena življenjska pot ni bila posuta z rožicami, njena vsakdanjost je bila delo in trpljenje in pritisk nacistov. Sredi nemškega okolja je vztrajala. Z veseljem je prebirala Mohorjeve knjige, brala slovenske časopise ter se še v starosti zanimala za slovensko kulturo. Ker je bila zavedna Slovenka, so njo in njene sorodnike v dobi nacizma hoteli izseliti, pa k sreči do tega ni več prišlo. Pritisk nacistov ter njihovih pristašev pa tudi po vojni ni nehal, in tudi temu ni klonila. Pogreb, ki je bil večinoma v slovenščini, je opravil župnijski provizor Stanko Trap. Na odprtem grobu je gospod župnik pokazal njeno zvestobo do vere. Bila je tudi članica bratovščine Srca Jezusovega. Ni se ustrašila dolgega pota v cerkev od Voglič do Kostanj, ker je vedela, da narod in vera zahtevata zvestobo ter vztrajnost.
Stilni koncert
Kulturni dogodek posebne vrste oblikujejo pevke in pevci iz St. Jakoba v Rožu: V nedeljo, 5. januarja, nastopajo v stilnem; koncertu rožanskih ljudskih pesmi. Pod vodstvom dirigenta Laj-ka Milisavljeviča bo izvajal novoustanovljeni šentjakobski zbor, ki se je za ta nastop pripravljal dalj ko eno leto, priredbe tudi manj znanih ljudskih pesmi: drugi del sestavljajo izključno krstne izvedbe. Ob priliki tega koncerta je pevski zbor pripravil tudi okusno brošuro.
Nota SFRJ...
(Nadaljevanje s 1. strani)
ko imenovane „potrebe po preverjanju govoric" o Jugoslaviji opravičila organizirano in dirigirano protijugoslovansko kampanjo.
Ko jugoslovanska vlada navaja vse to, poudarja, da tak odnos do Jugoslavije ne more biti pot k odstranitvi sedanjega stanja, ki je posledica negativne avstrijske politike do Jugoslavije, in pričakuje, da bo avstrijska vlada uveljavila potrebne ukrepe, da bo to odstranjeno in da bo omogočen pozitiven razvoj odnosov.
Jugoslovanska vlada ponovno zagotavlja pripravljenost, da v duhu svoje znane politike dobrih sosedskih odnosov razvija take odnose tudi s sosednjo Avstrijo. Če hoče Avstrija prav tako težiti k temu cilju, kakor je to že večkrat zagotavljala, je nujno, da o-pusti dosedanji negativni pristop k odnosom v celoti, kar naj konkretno potrdi predvsem z izpolnitvijo mednarodnih pogodb.
Zvezni sekretariat za zunanje zadeve tudi ob tej priložnosti izraža veleposlaništvu republike Avstrije svoje spoštovanje."
Der von der SP-Karntens kritisierte slovvenische Nationalismus wird g e rade durch die Politik der SP noch ver-starkt: die SP verlieB ihre tolerante Haltung (Ortstafelgesetz) gegenuber den Slovvenen und verlieB damit ihre Position als fortschrittliche Partei in Karnten, indem sie auf die antidemokratischen Forderungen der biirgerli-chen Parteien eingegangen ist und somit dem Chauvinismus, das heiSt dem uberspritzten, aggresiven, fanatischen Nationalismus der Krafte des KHD Vor-schub leistet.
monstranti. Uspeh je bi ta, da bi jo skoraj pretepli.
Vsekakor je bila ta uprizoritev domovinskih organizacij zelo poučljiva in daje predokus na to, kako bi izgledalo ugotavljanje manjšine v praksi...
Na odprtem grobu so pevci iz Strmca rajni zapeli v čast in slovo slovenske žalostinke. Njen vzgled nam bo ostal v trajen spomin.
Literarni seminar
Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji se je odločilo za poseben eksperiment: V nedeljo prireja v Delavski zbornici v Celovcu celodnevni seminar o vprašanjih pesniškega in pisateljskega oblikovanja. Ta seminar bodo vodili profesorji literarne zgodovine. Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji hoče s tem seminarjem nagovoriti vse rojake, ki se v kateri koli obliki ba-vijo s pisateljevanjem ali pesni-kovanjem. Razume se, da adresah niso samo tisti, ki so doslej že z večjim ali manjšim u-spehom objavljali: vsak, tudi tisti, kateremu je pisanje „le“ hobi, se lahko udeleži tega seminarja. Strokovnjaki literarne zgodovine si bodo ogledali dosedanje stvaritve interesentov in jim povedali svoje mnenje o dosedanjih delih.
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Ve-rovce št. 2, 9065 Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. — Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Kla-genfurt.
P.b. b.
Zahomec: Naši skakalci so postali svetovna elita
Senzacionalni uspeh naših rojakov: v okviru turneje štirih skakalnic je na novoletnem skakanju v Garmisch-Partenkirchnu zmagal Zahomčan Karl Schnabl pred Fincem Vliantilo. Že tretji pa je bil zopet Zahomčan: Hans Millonig pred dvema nadaljnjima Avstrijcema, Edijem Federer-jem in VVillijem Purstlom. Da bi bil uspeh kompleten, je Alois Lipburger zasedel 8. mesto. Po desetletjih skromnih uspehov so se Avstrijci povzpeli med svetovno elito, Zahomec pa je postal središče avstrijskih skakalcev. Uspeha naših rojakov pa se veselimo prav vsi.
..............................................muimiiiimiMiiniiimmi.mimimii......
Manjšina in vloga tiska
Je to variacija ugotavljanja manjšine?
Kostanje: smrt zveste rojakinje