99
Año (Leto) XVI (11) No. (Štev.) 26.
“ESLOVEN
IA LIBRE
BUENOS AIRES. 25. junija (junio) 1959
žrtve vseh so potrebne
Tritedenshi odmor v Ženevi
Negotovost je bila tisto, kar nas je najbolj morilo pred desetimi leti, ko smo prihajali v izseljenstvo v Argentino. Negotovost kako se bomo vživeli v nove razmere, negotovost kako si bomo služili kruh. Še posebno so negotovost občutile družine z več otroki.
Ko danes pomislimo na tisti čas, se nam marsikaj zdi skoro neverjetno. Saj se je pri večini tekom let vendarle bistveno spremenilo in nekako uredilo.
Če pa zasledujemo našo razvojno pot v desetih letih, vidimo, kako je vsa slovenska svobodoljubna izseljenska skupina ustvarjala to pestro in živo podobo, kakor jo ima danes naša emigracija. Nekateri posamezniki in skupine so pa v ustvarjanju te sedanje naše podobe posegli posebno odločilno. Tu mislimo predvsem tiste, ki so se poleg dela, ki so ga morali opravljati za preživljanje, posvetili še drugim udejstvovanjem, t. j. v organizacijah ter na kulturnem, prosvetnem in socialnem polju. Ti posamezniki in skupine so s svojo požrtvovalnostjo in občudovanja vrednim idealizmom dali izseljenskemu udejstvovanju na eni strani duhovno vsebino, na drugi strani pa so postavili temelje, na katerih bo slonela dejavnost naših generacij. Naj bodo to člani pevskih zborov ali člani kulturnih ali prosvetnih organizacij in ustanov, pisatelji, pesniki, predavatelji, organizatorji, publicisti ali novinarji, učitelji ali vzgojitelji, eno je vsem skupno: Pri njih delu jih je moral voditi le idealizem. Honorarjev za to delo ni bilo. Nasprotno. Sami so morali žrtvovati ne le čas, ki bi ga lahko uporabili za pridobivanje materielnih dobrin, ampak celo s svojim poklicnim delom so morali prislužiti stroške, s katerimi je bilo zvezano njih brezplačno prosvetno, kulturno, vzgojno, novinarsko ali kakršnokoli javno delo.
Ti javni delavci v izseljenstvu pa bi mogli nuditi še več, ko bi njihovo delo našlo več razumevanja pri drugi skupini slovenskih izseljencev. Tukaj imamo v mislih pripadnike tiste skupine, ki so se posvetili samostojnemu pridobitnemu delu, t. j. obrtnike, trgovce, podjetnike in gospodarstvenike. Razmeroma lepo število teh se je v desetih letih izseljenstva nepričakovano dobro uveljavilo. Sposobnost in pridnost sta našli primerno okolje in uspeh je bil dosežen.
Ne bomo se danes spuščali v razmišljanje ali je v preteklosti, t. j. v prvih 10 letih, ta skupina izpolnila svojo dolžnost ter pravilno vrednotila prizadevanja javnih delavcev ter delovanje raznih organizacij in ustanov. V tej zvezi hočemo le ugotoviti, da so pridobitni poklici in gospodarstveniki v mirni dobi v domovini omogočili marsikatero veliko kulturno in socialno delo. Velik del teh podjetij je s prispevki, ki jih je redno dajal v svoje proračune, podpiral razne prosvetne, kulturne in socialne ustanove in liste. Nekateri so se pri tem povzpeli do pravih mecenov, ker so podprli ali financirali dela zgodovinskega pomena. (N. pr. Zadružna gospodarska banka — Slovenski biografski leksikon).
Sedaj v izseljenstvu beremo poročila kakega socialnega odseka ali dobrodelne organizacije in zvemo, da res potrebnim v današnjih časih ne morejo dati več kot 200 ali 300 pesov podpor; slišimo, da voditelji slovenskih šolskih tečajev pogrešajo slovenskih knjig in učil; znano je s koliko zaskrbljenostjo izdajajo založbe slovenske knjige v izseljenstvu; ponovno smo mogli ugotoviti, da bi marsikatera koristna zamisel glede kulturnega, prosvetnega in narodno-vzgojnega delovanja uspela, ali bolje uspela, če bi bila na razpolago večja materialna sredstva. Pri vsem tem je pogosto stavljeno vprašanje kako temu odpomoči. Narodnostne izseljenske skupine namreč, ki nimajo v domovini komunističnih totalitarnih režimov, uživajo vso materialno in moralno podporo diplomatskih zastopstev svoje domovine pri vseh svojih prizadevanjih. Mi pa smo navezani sami na sebe. Ali ne bi mogli naši podjetniki, trgovci in obrtniki, ki to zmorejo — in taki so med njimi — prispevati redno podporo kulturnim, prosvetnim, socialnim in vzgojnim ustanovam. Delavci in nameščenci, od katerih so nekateri izredno požrtvovalni, vsega ne zmorejo.
Kakor je bilo predvidevati že v začetku ženevske konference, se je to zborovanje štirih zunanjih ministrov končalo preteklo soboto. 20. t. m. brez pozitivnih rezultatov — za zahodnjake. Pod silo sovjetskega neomahljivega zadržanja so bili prisiljeni sporazumeti se z Gromikom, da je potrebno prekiniti konferenco do 13. julija t. 1., ko se bodo predvidoma zopet sestali za nadaljevanje razgovorov. V skupni izjavi so dejali, da konferenca ni bila zaman, ker da ni povečala razlik, ki razdvajajo o-ba tabora. Vsakomur pa je povsem' jasno, da zahodnjaki na konferenci sami niso ničesar dosegli, najmanj to, da bi sovjete pripravili do kakršnega koli pristanka za zadovoljivo rešitev berlinskega vprašanja. Zahodnjaki so s to konferenco odnesli samo to zmago — ki pa je bila verjetno vredna konference — da se sovjeti niso mogli ganiti 27. maja v Berlinu, kljub vsem njihovim prejšnjim grožnjam.
Zunanji ministri so takoj v soboto, po zadnji 18. seji te konference, ki je trajala samo pet minut, odleteli vsak v svojo prestolnico. Razen Gromika, ki ob prihodu v Moskvo ni dal na letališču nobene izjave, ker je moral podati svoje poročilo Hruščevu, so ostali trije vsak na svojem letališču časnikarjem izjavili, da s konference ne prihajajo razočarani. O tem so si bili istega mnenja, ne pa glede možnosti vrhovne konference.
Vpliv angleških volitev.
Britanski zun. minister Lloyd se je že med konferenco boril s svojima zahodnima sovrstnikoma, naj popustita in pristaneta na vrhovno konferenco kljub neuspehu ženevske konference. Isto besedilo je po vrnitvi Lloyda v London ponovil predsednik Macmillan. On je pripravljen oditi na vrhovno konferenco — takega mnenja je bil minuli ponedeljek, tudi če bi propadlo nadaljevanje konference v Ženevi 13. julija.
Pripravljen plačati visoko ceno za vrhovno konferenco se je Macmillan odločil opustiti načrte za oktoberske volitve doma, če bi Hruščev, De Gaulle in Eisenhower nastavili vrhovno konferenco v jeseni. Macmillan se je odločil za izvedbo volitev na četrtek, 22. oktobra, v pretres pa je vzel tudi datuma 15. in 29 oktobra. Ni sicer še potrdil nobenega teh datumov, toda zaradi morebitnega poslabšanja položaja v Berlinu je, kakor poročajo, celo pripravljen prenesti dan volitev na prihodnjo pomlad. Takrat bo moral izpeljati volitve v sle hernih okoliščinah, ker se njegovi vladi konča petletna doba v maju prihodnjega leta. Ker se ne počuti sigurnega, da bo volitve dobil, če bi problem Berlina ostal v celoti nerešen, se Macmillan na vse načine trudi, da bi še njegova vlada vsaj delno pripomogla k zmanjšanju napetosti med Vzhodom in Zahodom. S tem bi namreč dobil več možnosti za zmago konservativcev.
Francoski zunanji minister Couve de Murville je po radiu objavil, da “sedaj povsem jasno vemo, da sovjeti hočejo
Prav posebej pa moramo v tej zvezi opozoriti na izseljensko časopisje, ki zlasti v Argentini preživlja težke čase zaradi gospodarske nestalnosti in inflacije. Svobodna Slovenija te težave dobro pozna, saj jih mora premagovati iz tedna v teden. Ponovno je že prosila naročnike, da pomagajo s prispevki za tiskovni sklad. Kako presenetljivo razveseljivo je bilo, ko je v zvezi s temi pozivi in prošnjami neko slovensko podjetje iz Mendoze poslalo za tiskovni sklad 1.000 pesov z obljubo, da bo to ponovilo, kadar bo le moglo. Tedaj je padla misel: Ali se ne bi moglo najti več takih slovenskih podjetij, ki bi redno prispevala v tiskovni sklad. Koliko laže bi bilo delo, nižja naročnina in tudi list bi bil lahko vsaj nekajkrat v letu obširnejši.
S temi mislimi nismo hoteli nikogar grajati. Le opozoriti smo hoteli, kako je bilo v rednih razmerah doma, ko so bile prilike za prosvetno, kulturno, vzgojno in socialno delo vendar ugodnejše. Pa je bilo le treba poleg volje in idealizma tudi materielne podpore tistih, ki so to zmogli in hoteli. V izseljenstvu so naloge težje, težave občutnejše in zato morajo biti tudi žrtve vseh večje.
na vsak način izgnati zahodnjake iz Berlina. “Kljub- vsemu pa ne smatra ženevske konference za popoln polom, ker je dokazala trdno povezanost zahodnega bloka tudi v najkritičnejših problemih.
Dragocenost Berlina
Ameriški zunanji minister Christian Herter je dal po vrnitvi najobširnejšo izjavo. Takoj na letališču v Washingto-nu je izjavil: “Vračam se s preložene konference z obžalovanjem, da nismo dosegli nobenega sporazuma z ZSSR kljub neprestanim naporom zahodnih zunanjih ministrov. Zahodne sile so predložile dalekosežne predloge o nemški združitvi in evropski varnosti ter ponudile sovjetom začasni sporazum o Zahodnem Berlinu, navezan na nemško združitev. ZSSR pa je jasno pokazala, da hoče Zahodni Berlin potegniti v Vzhodno Nemčijo in obdržati Nemčijo razdeljeno vse dotlej, dokler je ne bi povsem spravila pod sovjetski vpliv. V vseh razgovorih smo jaz in moji zahodni kolegi imeli pred očmi svobodo nad dva milijona Zahodnih Berlinčanov. Odločeni smo bili in ostajamo odločeni, da ne bomo napravili nobenih sporazumov z ZSSR, ki bi izpodkopali temelje tej svobodi.”
Hruščev namesto Gromika
Namesto Gromika je mnenje o ženevski konferenci podal Hruščev, ko je govoril o sporazumu, ki sta ga ZSSR in Vzhodna Nemčija sklenili med obiskom Grothewohla in Ulbrichta v Moskvi. Hruščev je izjavil, da je 1) prepričan, da bo do vrhovne konference prišlo ter se je pripravljen sestati s katerimi koli predsedniki kolikor krat bi bilo to potrebno. Brez rezultatov v Ženevi je taka vrhovna konferenca toliko bolj potrebna. 2) Obstoj zahodne okupacije Berlina ni najvažnejši problem. Najvažnejše je preprečiti Adenauerju, da bi še poslabšal položaj. 3) ZSSR ne bo nikdar podpisala dokumenta, s katerim bi podaljšala zahodno okupacijo Berlina. 4) Kljub razlikam v Ženevi so rezultati te konference pozitivni. 5) Predlog zahodnjakov v Ženevi o ustanovitvi vsenemške komisije je nesprejemljiv.
6)	V slučaju oboroženega napada na Vzhodno Nemčijo bo tej priskočila ZSSR na pomoč z vsemi razpoložljivimi sredstvi.
V treh tednih, ki sedaj ločijo zunanje ministre pred nadaljevanjem ženevske konference, se bodo vse štiri vlade, a-meriška, britanska, francoska in sovjetska, pripravile na mešetarjenje, ki se bo takrat znova začelo. Zahodnjaki po nekaterih poročilih pripravljajo za ta čas nekako “malo vrhovno konferenco” Ei-senhowerja, Macmillana in De Gaulle-a. Sovjeti pa so prvi korak že storili s podpisom nenapadalne in obrambne pogodbe z Vzhodno Nemčijo, še bolj potrjujoč s tem svoje grožnje o možnosti separatnega miru z Vzhodno Nemčijo. S tega položaja naprej bodo sovjeti verjetno nadaljevali ženevsko konferenco.
Vrhovna konferenca neizogibna?
Kljub temu, da bo tudi nadaljevanje konference končno brezuspešno in ne bo približalo obeh taborov niti za spoznanje, pa so na Zahodu prepričani, da se bo vrhovna konferenca vršila. Zahodnjaki so namreč odločni izogniti se kakršnemu koli direktnemu spopadu s sovjeti zaradi Berlina, kljub njihovim nasprotnim jovnim izjavam.
Največ so k takemu zadržanju pripomogli Angleži. Oni tako vztrajno zahtevajo vrhovno konferenco, da se je bo Amerikancem in Francozom težko izogniti. Če se konzervativni vladi ne bo posrečilo spraviti obeh njenih zaveznikov na vrhovno konferenco, bodo laburisti, njena opozicija, dobili enega najmočnejših volilnih adutov v roke. V USA pa so neuradno že večkrat dali vedeti, da bi bili nezadovoljni, če bi kontrola britanske politike prešla v roke stranki, ki je precej rožnato pobarvana, čeprav so laburisti dejansko protisovjetski.
Iz razlogov, ki pa ni~o povsem jasni, silijo na vrhovno konferenco sovjeti, ne glede na to, ali bi mogla imeti kakšen uspeh ali ne. Politično jim priha-. ja prav najmanj v toliko, da se prikazujejo svetu kot poborniki miru.
Prej ali slej je mogoče pričakovati, da bodo predložili kakršno koli kompro-
misno rešitev za kateri koli problem, samo da bodo Eisenhowerju izpodbili njegovo stališče, da se ne namerava u-deležiti vrhovne konference, če zunanji ministri ne bi pokazali vsaj malenkostnega napredka.
Vedno več se govori, da bo konferenca treh, USA, Anglije in ZSSR, o prepovedi atomskih poskusov odprla pot k vrhovni konferenci, če zunanjim ministrom to ne bo uspelo.
Sovjetski pristanek za tehnični študij atomskih poskusov v velikih višinah in sredstev za njihovo kontrolo ne pomeni nič. Oni samo hočejo izrabiti priliko, da bodo mogli izvedeti, kaj vedo o tem problemu v USA. Toda delegati, ki o tem razpravljajo pa, kakor kaže, odpirajo vrata, ki držijo v konferenčno sobo velikih štirih.
Ko se bodo sestali, bodo mogli razpravljati o katerem koli problemu. Zavezniki sami so ustvarili ta precedent, ko so lansko poletje vztrajali na zahtevi po sklicanju vrhovne konference, na kateri bi razpravljali o vseh perečih problemih.
Sklicanje vrhovne konference na podlagi kakršnega koli sporazuma v atomskih zadevah ne bi ugajalo De Gaulleu, če se Francija ne bi mogla pridružiti Atomskemu klubu USA, Anglije in ZSSR. Ker Francija še nima atomske bombe, čeprav v tej smeri mrzlično na-
glo napreduje, se ni mogla udeleževati dosedanjih razgovorov o prepovedi a-tomskih poskusov, vsaj v konferenčni sobi ne. Prav tako De Gaulle ne kaže nobenih znakov, da bi bil pripravljen popustiti v svojem sporazumu z Zahodno Nemčijo, da vrhovne konference ne sme biti vse dotlej, dokler sovjeti ne bodo dali koncesij.
Vendar pa je jasno, da če se bo Eisenhower vdal pritisku, ki ga bodo izvajali nad njim Angleži in pristal na vrhovno konferenco, bo moral tudi De Gaulle pristati nanjo. Francoskega sedeža pri konferenčni mizi ne bo mogel pustiti nezasedeneega.
V Zahodni Nemčiji je Adenauer, boječ se za oslabitev zveze s Francijo, ki je sedaj dobila diplomatski, gospodarski in vojaški značaj, sprožil notranjepolitično krizo, ko je odpovedal umik z vodilnega položaja, dokler traja berlinska kriza.
V vseh teh okoliščinah imajo sovjeti prilike več kot dovolj za ribarjenje v kalnem in morejo svobodno pritiskati na Zahodni Berlin, zaradi katerega so začeli vso krizo. Sovjeti vedo, da morejo nadaljevati z grožnjami, ne da bi se jim bilo bati vojne, če je sami ne začno, medtem ko zavezniki nikdar ne morejo ugotoviti, kaj prav za prav ZSSR namerava storiti, ali če bo nehote šla dalje kakor namerava.
Argentinska demokracija na preizkušnji
Argentina je prejšnji teden preživljala znova nemirne dneve. Kamorkoli si stopil, povsod so vedeli povedati, da se je vojska odločila izvesti znova državni udar. V zvezi s tem so omenjali znane revolucionarje iz leta 1955 kontraadmirala Arturja Riala, generala Osorio Arano, kontraadmirala Toranzo Caldero-na in druge. Ljudje so vedeli tudi povedati, da se je upor vojske začel prav tam, kjer je leta 1955 pokojni general Lonardi začel osvobodilno revolucijo, t. j. v Cordobi. Zaradi takih in podobnih govoric ter poročil sta se ljudi lotevala nemir in negotovost, ki se je stopnjeval zlasti v četrtek in petek, ko so po Buenos Airesu krožile tudi vesti, da je predsednik odstopil ter da je na zahtevo oblasti prevzel predsedništvo začasni predsednik senata Guido z naročilom, da mora v 60 dneh razpisati nove volitve, i
Kaj je bilo na stvari ? Odstavitev dveh generalov Raula Poggi-a in Florenca Yornet-a je sprožila vrsto dogodkov v vojski. Vzporedno z reševanjem čisto notranje vojaških vprašanj je seveda v presoji tudi notranje politični položaj v državi ter stališče vojske do ustavne vlade. Povod za odstavitev omenjenih generalov je dala njuna zahteva, da je treba izvesti preizkavo, če je predsednik dr. Frondizi res napravil sporazum s Peronom, da je treba dalje preklicati dekret, s katerim so bili imenovani za u-pravnike posameznih železnic častniki, ter da je treba odstaviti državnega podtajnika za vojsko polkovnika Manuela Reimundes-a.
To so bile zahteve omenjenih generalov. Pozneje se je zvedelo, da je bilo v vojski že kaka dva meseca čutiti neko nerazpoloženje med poveljujočim kadrom. Posamezne vojaške enote so ga po hierarhični poti sporočale naprej in so taka poročila nazadnje prišla do samega drž. tajnika za vojsko. Nezadovoljstvo med vojsko je pa prihajalo do izraza zaradi tega, ker nekateri poveljniki niso zato, da bi bila vojska tista, ki bi morala popravljati napake vlade in nositi ves odij sama. Vlada ima za rešitev vseh vprašanj na razpolago vsa ustavna sredstva, ima narodni kongres, zakonodajo in sodišča. Vojska je dalje nezadovoljna zaradi pojačane komunistične aktivnosti in je ponovno zahtevala odločnejše nastope proti njim. Tudi ni povsem zadovoljna s političnim vodstvom države. K tem vprašanjem so častniki priključili še vrsto čisto vojaških vprašanj n. pr. dejstvo da mora ponekod vojaška oseba zavzemati dva čisto različna položaja, da so državnega tajnika za vojsko generala Solanasa Pacheca, v katerega imajo vsi poveljniki polno zaupanje zaradi njegovih osebnih in vojaških vrlin, obkrožili takšni ljudje, ki naj bi povzročili prepad med njim in poveljujočimi kadri. Dalje so proti temu, da bi vlada še nadalje uporabljala vojsko
za reševanje gremialnih vprašanj. V zadnjem času pa je nezadovoljstvo med Častniki povečal dekret, s katerim je vojska prevzela upravo državnih železnic.
Nezadovoljstvo vojaških poveljnikov se je prve dni prejšnjega tedna nekako, združilo v eno samo zahtevo, t. j. po odstranitvi državnega podtajnika za vojsko polkovnika Reimundesa. To zahtevo je prinesel s Kordobe tamošnji vojaški poveljnik gen. Grotz. Po sestanku, ki ga je imel z drž. tajnikom gen. Pachecom in podtajnikom polkovnikom Reimunde-som, je slednji takoj dal ostavko na svoj položaj. Gen. Pacheco jo je sprejel, takoj nato pa napisal tudi sam svojo o-stavko ter jo poslal predsedniku dr. Frondiziju. Gen. Pacheca namreč veže na polkovnika Reimundesa, revolucionarja proti Peronu že iz leta 1951, dolgoletno vojaško sodelovanje ter osebno prijateljstvo.
Dr. Frondizi Pachecove ostavke ni sprejel. Tudi državna tajnika za mornarico kontraadmiral Estevez in za letalstvo komodoro Abrahin sta zahtevala, da gen. Pacheco mora ostati še naprej. Isto so povedali predsedniku tudi visoki vojaški funkcionarji, ki so predsedniku svetovali, naj imenuje za podtajnika za vojsko generala Rosendo Maria Fraga, sedanjega poveljnika vojaške kadetnice. Na dr. Frondizijevo prošnjo je gen. So-lanas Pacheco umaknil ostavko.
Gen. Solanas Pacheco je v nadaljevanju razpleta sedanjih dogodkov stopil v stike z vsemi vojaškimi poveljniki bue-nosaireške garnizije, v stikih pa je bil tudi s poveljniki v notranjosti republike. Na sestanku v Buenos Airesu so najvišji vojaški funkcionarji odobrili dosedanje njegovo postopanje ter izjavili, da stoji vojska na stališču, da je treba braniti ustavnost in zakonite oblasti za vsako ceno. Isto stališče je zavzela tudi mornarica, ki je z vso odločnostjo zanikala govorice, da bi se mornarica uprla zakonitim oblastem, pač pa je poudarila, da je vsa v obrambi ustavnih oblasti. Tudi letalstvo je storilo enako. Notranji minister dr. Vitolo je to potrdil z izjavo, da “se oborožene sile zavedajo svojega poslanstva in svoje zgodovinske odgovornosti ter so garancija za ohranitev republikanskih ustanov”. Priznal pa je notranji minister, da so resnično gotovi elementi poskušali zrušiti sedanjo vlado. Da bi to dosegli, so hoteli najprej odstraniti gen. Pacheca. V petek je to novico potrdila tudi vladna stranka UCRI s sporočilom, da so notranja trenja v voj ki hoteli izrabiti “znani prevratniški elementi, da bi poskusili oboroženo avanturo za zrušitev ustavne vlade, toda demokracija jih je končno premagala ter je s tem prestala eno preizkušnjo več”. To poročilo potrjuje dejstvo, da je polkovnik Gu-(Nadaljevanje na 4. strani)
Pesnika v spomin
(Ob 110. obletnici smrti pesnika Franceta Prešerna)
Nekaj misli o športu
Po vsakih prireditvah bi morali prireditelji in sodelavci kritično premotriti opravljeno delo. To včasih ni lahko iz, najrazličnejših razlogov: Delo je že tako rutinarno, da ni bilo nič novega in dela se vedno po stari navadi: Bo že kako izpadlo, glavno je, da se kaj dela. Ko seveda kdo pripomni, da bi ob kaki priliki bilo treba to in ono izboljšati, pa seveda takoj užaljeno pribijemo: Ti pa še kaj takega ne zmoreš. Ali pa: Pa ti sam naredi. Zabavljati je pač vedno najlaže. Toda zelo pogosto tudi kritiko proglasimo za zabavljanje.
Že v nedavnem poročilu o III. Športnih dnevih smo zapisali, da je bilo tekmovanje nekoliko slabše kot prejšnja. Poiskati moramo vzroke tega in popraviti, kar je z nekoliko dobre volje prav lahko doseči. Saj gotovo zanimanje za športne panoge med slovensko izseljensko mladino ne pada. Res, da so pogoji za športno udejstvovanje slabši kot so bili doma: Razstreseni smo po vsem Velikem Buenos Airesu in časa ni preveč na razpolago, da bi se mogli tudi med tednom uriti na igriščih. Vendar je v vseh večjih središčih prostor vedno na razpolago. Mladine, ki se zanima za razne panoge športa, tudi ne manjka. Toda športno udejstvovanje je prav malo ali nič načrtno, le bolj priložnostno. Manjka tudi primernih igrišč. Le SPZ Lenus in Mladinski dom v Don Boscu razpolagata s takima igriščima, kjer bi bilo mogoče gojiti najrazličnejše športe, tudi take, ki zahtevajo veliko prostora. Toda igrišča bi bilo treba primerno pripraviti. Tako v Moronu kot v San Justu je prostor manjši. Pa bi se dalo marsikaj izboljšati. Koliko igrišč doma je nastalo samo s prostovoljnim delom športnikov, pa bi tu ne mogli urediti igrišč! V Moronu so pred časom pričeli z deli za novo igrišče za odbojko, pa je vse zaspalo. Deloma je temu vzrok zidanje novih prostorov, ki bodo služili v prvi vrsti šolskemu tečaju, pa tudi drugim organizacijam. Vendar to ni zadostno opravičilo za zastoj.
Kaj bi bilo še napraviti n. pr. v Lanu-su? Nogometno igrišče imajo, prav tako igrišče za odbojko. Tekališča za lahko atletiko, kraljico športa, pa ne. Pozabili smo, da je ravno lahka atletika važna za napredek v ostalih panogah. In pozabili smo jo tudi na Slovenskih športnih dnevih.
Izgleda tudi, da nas telovadba ne zanima dosti. Sem pa tja se pokažejo telovadci na orodju• lepih in učinkovito izvajanih prostih vaj tudi ni več videti. Prav bi bilo poživiti delo na tem polju. Kako radi se spominjamo naših telovadcev doma na neštevilnih nastopih, sedaj v tujini pa smo skoro popolnoma pozabili na to panogo. Po vseh društvih bi lahko uvedli košarko, ki ne zahteva dosti prostora, je pa zelo primerna igra, ki lahko zadovolji gledalce kot kaka napeta nogometna igra.
Pri pravilnem gledanju na šport ne sme biti vodilo doseganje viškov, ampak mora šport služiti v razvedrilo in za ohranitev telesnega zdravja. Nujno pa je, da pride tudi do plemenite borbe, kjer se nekateri bolj izkažejo. Zaradi te-
Letos se spominjamo 110. obletnice smrti pesnika Prešerna. Koncem februarja 1849 je umrl v Kranju pesnik, ki ni bil sanlo prvi pravi slovenski pesnik, ampak je postal tudi prvak našega pesništva. Pred desetimi leti je v Ljubljani umrl Oton Župančič; sto let je med njima razdalje, toda drugi prvega ni zakril ali izpodrinil. Prvak je ostal na svojem mestu na vrhu slovenskega Olimpa.
Njegov spomin so slavili v domovini, pa ni ostal samo tam, odšel je z nami in mi mu ostajamo zvesti s tem, da njegov spomin slavimo in da njegovo poslanstvo pravilno doumemo in razumemo.
Bil je piva k pesništva, a je ostal tudi prvak vsega slovenskega žit j a. Takrat so grozili viharji z vseh strani In malo je manjkalo, pa bi se bil slovenski jezik odpovedal svoji bodočnosti in postal mogoče samo še kakšen dialekt v morju slovanstva. Toda to se ni zgodilo, ker je Prešeren to zamisel kot škodljivo in nenaravno odklonil. Jezik, ki bi bil moral umreti, je postal prav tisti
V srednjeameriških državah še vedno ni pravega miru. Med tem, ko so se v Nikaragui brezpogojno predali uporniki, se je v Kosta Riki pripravljala nova skupina prevratnikov, ki so nameravali vdreti v Nikaraguo. Oblasti v Kosta Riki so jih zaprle. Nemiri so izbruhnili tudi v Dominikanski republiki. V New Yorku je pa bivši kubanski višji častnik Francisco Rodriguez izjavil, da ga je tja poslal Fidel Castro z naročilom, da v Severni Ameriki nakupi orožja za revolucijo v Nikaragui. Razen tega je imel tudi od Fidel Castra naročilo, da mora s pomočjo gangsterjev v Severni Ameriki umoriti kubanskega senatorja Ro-
ga so potrebni športni dnevi, kjer najboljši dosežejo naslove prvakov. Toda treba je več tekmovanj, ne samo enkrat ali dvakrat na leto. Le s tem bomo poživili zanimanje za šport med mladino in privabili tudi več gledalcev. Za to pa je treba ustanoviti neko meddruštveno športno vodstvo, ki naj pripravi tekmovanja v raznih panogah tako posameznikov kot moštev. Nekoliko dobre volje je treba, težave niso nepremostljive. To športno vodstvo naj izvede minijnalen program: Dati mladini čim več prilike pri športnem udejstvovanju in izvesti tekmovanja posameznikov ter ženske mladine. Ta meddruštvena organizacija naj reprezentira pred domačini Slovence. Ni ravno nujno potrebno, sestaviti iz, najboljših športnikov reprezentanco, ki naj bi nastopala na prireditvah domačinov. Vendar to ne bi škodilo; športniki bi se na takih prireditvah še marsičesa naučili. Vse pridobljeno znanje pa bi lahko posredovali mlajšim članom in novincem posameznih društev: postali naj bi nekaki voditelji, ki so nujno potrebni za razvoj in napredek v vsakem športu.	B.
čas posoda za lepoto slovenske besede. In njena moč je tolikšna, da pesniki lepših časov in možnosti niso mogli povedati nič močnejšega ali lepšega.
Komaj je zapel slovenski poet, je že krenil čez meje domovine in se pridružil tistim, ki žele, da bodi prepir iz sveta pregnan in da naj bodo vsi narodi sosedje in ne — vragovi. Poet enega najmanjših narodov v Evropi je za pomlad narodov v letu 1848 zapel himno o miru in bratstvu. Narave ljudem ni spremenil in smeri zgodovine ni spremenil, povedal pa je resnice, ki še danes niso in nikdar ne bodo zamrle.
Med nami naj bo pesem spoštovana, kulturno delo visoko cenjeno in opravljajo ga naj vredno In z vso skrbnostjo tisti, ki jim je Bog naklonil dorove. Apel je postavil svojo sliko na ogled in nam jo zapusti, da nikdar ne bi zatem-nela. Ostal je med nami, da bi ostali zvesti delu — tudi kulturnemu —-, ki ga morajo vredno opravljati tisti, ki so zato poklicani.
V svojih delih živi med nami večno; bodimo vredni njegove ljubezni!
ianda Manferrerja. Bivši častnik Rodri-guez se je v USA premislil in je Castrova naročila raje sporočil ameriškim oblastem. Na televiziji je tudi napadel Castra, češ, da je popolnoma v rokah komunistov”.
Posebna kubanska delegacija je pod vodstvom zdravnika dr. “Che” Guevare, Argentinca, ki se je ves čas boril na strani Fidel Castra, in za katerega je večina prepričana, da je aktiven komunisti, odšla na obisk k Naserju v Kairo. V tem mestu je dr. Guevara zatrjeval, da stoji Kuba na Istem stališču kot Naser, da se noče vezati za noben blok in da hoče biti “nevtralna”. Dejal je: “Nismo večji prijatelji zahodnjakov kot komunistov. Teh pa ne bomo napadali tako dolgo,, dokler nas bodo pustili pri miru”.
V Brasilu je časopisje začelo silovito napadati predsednika republike Kubiče-ka zaradi njegove! osebne udeležbe in govora na javnem zborovanju, ki so ga pripravili levičarska Dijaška federacija in ter poslanci nacionalistične fronte. Na sestanku je Kubiček napadal Mednarodni denarni sklad ter zagovarjal svoje stališče, da je ravnal prav, ko je njegova vlada umaknila prošnjo za posojilo pri tej denarni ustanovi. Listi pravijo, da je ta Kubičekov korak “obžalovanja vreden primer za Brazilijo in svet” ter da je Kubiček “zatisnil oko in se spustil v tesno sodelovanje s prijatelji Hruščeva”.
Angleška kraljica Elizabeta je s svojim možem princem Filipom prišla na 45 dnevni obisk v Kanado. Med tem časom se bo sestala tudi z ameriškim predsednikom Eisenhowerjem, ko bodo uradno odprli kanal — se pravi ko bodo uradno začele prihajati velike prekomorske ladje iz Atlantskega ociana po reki Sv. Lovrenca vse do mesta čikaga.
Na Irskem je bil z veliko večino iz-
voljen za predsednika republike sedanji predsednik vlade Eamon De Valera. Njegov protikandidat je bil general MacEcoin. V predsedstvu vlade bo naslednik De Valere sed. trgovinski minister Sean Lemass.
Predsednik parlamenta Zvezne nemške republike Gerstenmayer je vse za-hodnonemške poslance pozval, da se sestanejo dne 1. julija v Zahodnim Berlinu zaradi izvolitve novega predsednika te republike. Komunistični Nemci skupno s sovjeti pa so začeli znova groziti z blokado Berlina.
Med Francijo in Titovo Jugoslavijo je prišlo do diplomatske napetosti, ki ima lahko za posledico prekinitev diplomatskih stikov med obema državama. V Beogradu se je namreč prejšnji teden mudil predsednik uporniške alžirske vlade v Egiptu Ferhat Abas. Titovci so objavili, da v sedanji Jugoslaviji s simpatijo spremljajo alžirsko uporniško gibanje. Zaradi te izjave je francoska vlada pozvala v Pariz svojega beograjskega poslanika Vincenca Broustra s sporočilom, da je omenjena jugoslovanska izjava podana “v nedopustnih oblikah”. Predsednik franc, vlade Debre je namreč že prej zagrozil, da bo Francija z vsako državo, ki bi priznala alžirsko u-porniško vlado, takoj prekihila diplomatske stike.
V Perziji so ustrelili zaradi izdaje države vodjo perzijskih komunistov Ali Olevi-ja, 52 letnega inženirja, komunista že od leta 1941. Ali Olevi je leta 1949 pobegnil iz zapora, v katerem je sedel zaradi poskusa atentata na šaha in pripadnosti prepovedani stranki Tu-deh. Po padcu Mosadeka je bil znova a-retiran ter obsojen na smrt. Smrtno obsodbo so izvršili šele sedaj.
Nad Japonskim morjem sta dve komunistični letali napadli letalo ameriške mornarice. Topničarja v ameriškem letalu so težko ranili. V raznih napadih komunističnih letal na ameriška letala je od leta 1950 izgubilo življenje 112 ameriških letalcev.
KOROŠKA
Na državnozborskih volitvah je na Koroškem socialistična stranka dobila 136.964 glasov in 6 poslancev, ljudska stranka 88.817 glasov in 4 mandate, svobodnjaška stranka 26.686 glasov in 1 mandat, komunistična stranka 6.754 glasov, izgubila pa je mandat, ki ga je prej imela.
Na Koroškem je liberalno-nacistična stranka izgubila 10% glasov, kar je vsaj nekoliko razveseljivo. Ta stranka je namreč najbolj velenemška in šovinistična, kljub temu je še ohranila svoj mandat. Komunisti pa so se v svoji volilni propagandi posluževali tudi slovenskih letakov, toda slovenski kmetje jim niso šli na limanice, čeprav so govoričili, da so edini, ki se bore za pravice Slovencev.
Sprejemni izpiti na Državni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu bodo
13.	julija 1959.
Potresne sunke so čutili na Koroškem
2.	maja. Potres je bil posebno močan na ozemlju med Celovcem in Št. Vidom ob Glini, vendar ni bilo hujših posledic.
ARGENTINA
Prejšnjo sredo se je v poslanski zbornici začela največja politična debata pod sedanjo vlado. Opozicionalni poslanci so od notranjega ministra zahtevali pojasnila z ozirom na njegovo nedavno izjavo, da imajo peronisti dogovor s komunisti za povzročanje javnega nemira ter neredov z namenom, da zrušijo sedanjo vlado in spravijo znova peroniste na oblast. Prav tako so zahtevali pojasnila od vlade glede dozdevnega sporazuma med dr. Frondizijem in Peronom. Na ti dve glavni vprašanji so zatem priključili še dolgo vrsto političnih vprašanj, kot mobilizacija železničarjev, obsedno stanje v državi, položaj v sindikatih itd. Notranji minister dr. Vitolo je poslansko zbornico obvestil, da je na vsa vprašanja pripravljen odgovoriti in-terpelantom. Zaradi tega je bilo za omenjeno sejo izredno manimanje. Vse galerije so bile nabite občinstva, časnikarske lože polno zasedene in navzoči so bili skoro vsi poslanci. Opozicionalni poslanci so bili v svojih napadih na vlado izredno ostri. Naštevali so vse napake, ki jih je zagrešila sedanja vlada in delali zanje odgovorne predsednika. Zlasti niso izbirali izrazov v njegovi obsodbi zaradi dozdevnega sporazuma, ki da ga je napravil s peronisti. Naglašali so, da ni važno, ali je on ta sporazum podpisal ali ne, obstoj takega sporazuma da so potrjevala dejanj^ vlade. V podkrepitev svojih trditev so navajali amnestijo peronistov, zakon o poklicnih stanovskih združenjih, o nastavljanju peronistov itd. Očitali so ji tudi, da iz ust vladnih članov doslej ni bilo čuti nobene pohvalne besede za osvobodilno revolucijo kot tako, ampak samo pohvalo vojski, da je izročila oblast civilistom. Med napakami revolucionarne vlade so pa omenjali tudi to, da ni paraguayske topničarke potopila s Peronom vred. Opozicija je zahtevala imenovanje posebne parlamentarne preizkovalne komisije, ki naj preišče do temeljev vprašanje obstoja ali ne obstoja volilnega sporazuma med dr. Frondizijem in Peronisti.
Notranji minister je v svojem obširnem govoru zavračal vse očitke opozi-cionalnih poslancev ter z veliko spretnostjo branil stališče vlade. Glede osvobodilne revolucije je opozicionalnim poslancem odgovarjal, da oni nikakor nimajo monopola do nje. Naj točno pove vsak kje je bil tedaj, ko je osvobodilna revolucija rušila prejšnji diktatorski režim, zase jedejal, da je bil tedaj v prvih bojnih vrstah te revolucije. Glede obstoja sporazuma med dr. Frondizijem in peronisti je bilo nato sprejeto stališče notranjega ministra, ki je v imenu vlade zatrjeval, da takega sporazuma ni bilo. Zanj so glasovali vsi vladni poslanci.
Po vsej Argentini so prejšnjo soboto slovesno praznovali dan narodne zastave, ki je obenem tudi obletnica smrti njenega ustanovitelja generala Belgrana. Glavna slavnost je bila v Buenos Airesu na Majskem trgu, kjer je bila vojaška maša na prostem, nato zaprisega novih vojaških obveznikov buenosaireške garnizije, nato pa mimohod novih re-grutov in ostalih vojaških enot
IZ TEDNA V TEDEN
De mortnis nil nisi bene
Članek je napisal za tukajšnjo Svobodno besedo C. J. (kar je značka za dr. Jelenca). Ker pa iz razlogov, od nje neodvisnih, še ni mogla iziti, je bil poslan nam s. prošnjo za objavo.
Pod tem naslovom je kanadska Slov. država očitala dr. Mihi Kreku, da je v članku, ki ga je z vso pieteto napisal v spomin umrlemu dr. Kuharju, omenjal tudi resnico, da je Kuhar spomladi 1945 v nekaterih govorih preko londonskega radija pozival slovenske domobrance, naj se priključijo Titovim partizanom.
Slovenska država čudno tolmači ta latinski pregovor. Opažam, da ji dr. Krek nikdar ne more ustreči. Zmeraj bo našla kakšen pezdir. In je vsa nesrečna, ker ji daje tako malo prilike, da bi iskala dlako v jajcu.
Ta očitek je pa podprla še z direktno obdolžitvijo, da je nekaj prav takega, kakor Kuhar, zagrešil tudi dr. Krek sam s tem, da je leta 1945 podpisal izjavo slovenskih političnih strank, kjer je pod točko 4. zapisano, da podpisane strattke Odklanjajo — vsako sodelovanje in tudi vsako razpravljanje z OF ali z AVNOJ-em, “pripravljene pa so stopati v razgovor s komunistično stranko”. Slov. država patetično vprašuje, kako bo dr. Krek opravičil svoj podpis in kako bi on odgovoril tisti preprosti kmečki ženici z Dolenjskega, ki je v serviglianskem taborišču ob branju o-menjene izjave iz obupa zakričala: “Sedaj se hočete pogajati. Zakaj se pa ni-
ste poprej, ko so bili naši domobranci še živi?” Slov. država, smatra tudi za naravnost neopravičljivo delati razliko med OF in komunistično stranko, ker da je že dr. Ehrlich dokazal, da sta OF in komunistična stranka eno in isto.
Očitek, da smo se v izjavi iz leta 1945, na kateri še danes sloni enotnost slovenskih političnih strank, izrekli za pripravljene stopati v razgovore s komunisti, ni nov. Kolikor jaz poznam e-migrantsko literaturo, se je ta očitek prvič pojavil pred nekako šestimi ali sedmimi leti v neki publikaciji, ki je izšla v Trstu. Dotično knjigo sem dobil v roke šele mnogo kasneje, tako, da se takrat ni več izplačalo odgovarjati nanjo, tem manj, ker tiste knjige v prekomorski emigraciji skoro nihče ni poznal.
Pozneje je ta očitek v Slovenski državi, ponovil Jože Kessler, urednik buenosaireške Slovenske poti v neki polemiki z Milošem Staretom. Jože Kessler je napisal, da smatra pod svojo častjo, da bi se sploh razgovarjal s Staretom, ker da je podpisal to izjavo, da je pripravljen razgovarjati se s komunisti.
S tem sta Jože Kessler in Slovenska država g. Staretu storila hudo krivico, ker on pri sestavi te izjave sploh ni sodeloval, niti neposredno niti posredno,
in je tudi ni podpisal. Njega osebno na tej izjavi ne zadeva nobena krivda. G. Stare na članek ni odgovarjal, ker je bil mnenja, da bo Slovenska država sama to neresničnost popravila. Ko pa je umrl Jože Kessler, pa je bil g. Stare mnenja, naj se po pregovoru “de mortuis nil nisi bene” molče preide preko te žalitve, tembolj, ker smo ranj-kega Jožeta Kessler ja zaradi njegove naravne prostodušnosti imeli vsi radi.
Zdaj obnavlja Slov. država v tretjič ta očitek v tem smislu, kakor, da bi bil narodni greh stopati v razgovor s komunisti.
Avtorstvo odstavka, nad katerim se Slov. država tako zgraža, pripada meni, ki to pišem, ker sem ga leta 1945 jaz koncipiral. Porabljam to priliko, da poskusim nekoliko razčistiti pojme v kočljivem vprašanju o razmerju med politiko in moralo. Morda s tem tudi kaj pripomorem k državljanski vzgoji naše e-migracije.
Slov. država primerja in postavlja v isto vrsto priporočila radijskih govorov, naj se podredimo Titovim partizanom, s (o izjavo o pripravljenosti se razgovarjati s, komunisti: Ni treba, da je človek posebno brihten, da bo spoznal, da je nekaj drugega stopati v razgovor s komunisti, in nekaj drugega podrejati se komunistom. Na kratko rečeno: Točka 4) Izjave pozna komunizem in se ga zaveda, a se mu me uklanja. Radijski govori pa se komunizma niso zavedali, a so se mu uklanjali. Misel radijskih
govorov se je rodila v meglenem Albio-nu. Misel, ki je narekovala izjavo, pa smo prinesli iz domovine v času trpkega spoznanja, da smo premagani, ne pa uničeni.
Prav tako je zgrešeno mnenje Slov. države, da je nedopustno in neopravičljivo delati razliko med OF in komunistično stranko, ki da sta bili eno in isto.
OF je bila goljufiva mistifikacija, ki so si jo izmislili komunisti, da so z njo doma trapili lahkoverne ljudi, nasproti zunanjim zapadnim silam pa da so dokazovali svojo demokratičnost.
Komunistična stranka pa je bila realna politična sila, sicer nemoralna sila in celo zločinska sila, a vendarle resnična realna politična sila.
Če Slov. država ne bi bila tako površna, bi lahko brala že v Izjavi pod točko 1., da je “edina realna politična sila v Titovem režimu komunistična stranka; vse drugo, kar sodeluje v tem režimu po pod firmo OF, je brez pomena in brez vpliva ter je pritegnjeno samo za to, da bi se dal režimu videz demokratičnosti.”
Če pa je komunistična stranka -— kar menda tudi Slov. država, ne bo mogla zanikati — realna politična sila, potem ljudje, ki se ne udajajo utvaram, ne morejo posnemati ptiča noja in zatiskati oči pred tem dejstvom, morajo z njo računati in se z njo ukvarjati. To slališče je samo ločična posledica bolj splošnega načela, da je treba vse real-
ne politične sile upoštevati, pa tudi, če so nemoralne ali celo zločinske. To se sicer upira lepim občutkom in dobremu okusu. Politika je pač na splošno grda stvar. Ni nujno, da bi moralo biti tako, vendar je resnica, da je politika že od nekdaj bila in je še danes le preveč .grda stvar. Kdor se poda na to polje, mora biti pripravljen, da bo gazil po blatu do kolen, do pasu, magari do vratu — samo glava mora zmeraj ostati čista.
če bi bil prof. Ehrlich še živ, bi gotovo poučil Slov. državo, da se celo Cerkev v občevanju s posvetnimi političnimi silami ravna po tem načelu in da je sklepala in še sklepa dogovore tudi z o-čitnimi brezbožniki. Včasih celo zelo dobre. Tudi s komunisti. Poljska!
Izjava iz leta 1945 je še danes temelj edinosti vseh slovenskih strank. Od takrat so se razmere zelo izpremenile. Ne OF, ne Avnoja ni več. Takrat je bila še doba šubašiča in drugih takih koristnih budal. Čas bi bil, da jo znova pregledamo. Načelo o stopanju v razgovore s komunistično stranko pa ni izgubilo veljave.
Pojavlja se pa druga težava. Leta 1945 nam je stala nasproti ena sama enotna komunistična stranka z istim ciljem in z istimi krvoločnimi In goljufivimi metodami. Danes sta v Jugoslaviji dve komunistični stranki: uradna brionska stranka, ki še razpolaga z vojsko in policijo, in ilegalna I.B. (inform-
Ilovice Iz Stevenije*-
Novi carinski predpisi v Jugoslaviji
Dne 13. junija je stopila v Jugoslaviji v veljavo nova carinska tarifa, s katero so obdavčeni razni predmeti, ki so jih dobivali ljudje iz inozemstva a doslej niso bili. Carine so oproščene še naprej pošiljke moke, olja, masti, riža, testenin, zdroba, čokolade, bonbonov,, sladkarij, slanine, salame, šunke, mesnih in sadnih konserv, ter konserv s povrtnino, polenovke, sardin, posušenega in svežega sadja, mila za pranje perila, čevlji iz usnja in blaga, zdravila z receptom, semena, traktorjev in poljedeljskih strojev.
Carino je pa treba plačati: za 1 kg sladkorja 17 din., za 1 kg surove kave 440 din, za 1 kg pražene kave 640 din, za 1 kg čaja 560 din, za 1 kg kakaa 385 din, za 1 kg popra 440 din, za 1 kg cimeta 1.000 din, za 1 kg vanilije 8.000 din, 1 kg toaletnega mila 300 din, za 1
BUENOS AIRES
III. kulturni večer SKA
je bil v petek 19. junija t. 1. ob 19.30 v Slovenski hiši na Ramon Falconu. Kljub slabemu vremenu je prišlo na sestanek lepo število rojakov. Na sporedu je bilo: Izza kulis Slovenske kulturne akcije. Večer je začel in vodil g. Zorko Simčič, na njem so pa vodje posameznih sekcij poročali o delu teh sekcij v zadnjih petih letih ter o stremljenjih za slovensko kulturno rast v zamejstvu v naslednjih letih. Govorili so: Za filozofsko sekcijo univ. prof. g. dr. Ignacij Lenček, za glasbeno g. prof. Al. Geržinič, za literarno g. dr. Tine Debeljak, za likovno in zgodovinsko je pripravil referat g. Marijan Marolt, o Med-dobju in skrbi, da bi revijo kvalitetno vedno bolj dvigali, urednik g. Ruda Jur-čec, o finančnem položaju SKA je pa dajal pojasnila blagajnik g. Lado Lenček, C. M. Za ta večer je za vsako sekcijo SKA napravil posrečene karikature g. Gorazd.
Slovensko planinsko društvo v Buenos Airesu je imelo v soboto 20. junija družabno prireditev v prostorih kluba Excelsior v Santos Lugares. Na veselico je prišlo izredno veliko rojakov, tako, da so bili prostrani klubski prostori že skoraj premajhni. Orkester Moulin Rouge je neumorno igral in dokazal, da je gotovo najboljši orkester v San Martinu. Bogat srečolov je bil posebno privlačna točka sporeda. Družabna prireditev je potekala v najbolj prijetnem razpoloženju in so bili vsi udeleženci z njo zadovoljni.
Tradicionalna Alojzijeva proslava
V nedeljo 21. t. m. je slovenska šol ska mladina Velikega Buenos Airesa počastila svojega zavetnika sv. Alojzija v župni cerkvi in dvorani v Ramos Mejii.
Ob‘ 16. uri je imel kratek nagovor g. župnik Gregor Mali. Med drugim je o-menjal, da je sveti Alojzij gojil posebno tri cvetke: cvetko ljubezni do Jezusa v sv. Režnjem Telesu, cvetko ljubez-
kg mila za britje 375 din, za 1 kolo
11.000	din, za otroško kolo 2.000 din, za otroški voziček 3.000 din, za vsako cev radijskega aparata 1.750 din, za televizijske aparate 15.000, 22.000 in 30.000 din, za šivalni stroj 28.000 din. Pri tekstilnem blagu je treba plačati eno četrtino od vrednosti blaga, za rabljeno blago pa po izrabljenosti. Tako so titovi komunisti edini na svetu, ki ocarinjajo tudi ponošeno blago. Namen zvišane carine je ta, da bi ljudje iz inozemstva pošiljali svojcem domov namesto paketov devize.
V Ljubljani so umrli: Katehet Janez Pivk, dolgoletni urednik predvojnega in medvojnega Jutra, pozneje pa Sloven-kega Poročevalca Rudolf ožim. Pokojnik je bil tudi dolgoletni odbornik Slovenskega časnikarskega društva v Ljub-ljan. Umeri je tudi bivši veliki župan dr Vilko Baltič.
ni do Marije in cvetko pokorščine. Navajal je primere iz njegovega življenja, kako je gojil te čednosti. Tudi slovenskim otrokom je priporočal gojitev teh kreposti za srečno življenje na tem in onem svetu.
Maševal je g. direktor slovenskih dušnih pastirjev Anton Orehar. Med sv. mašo so otroci peli in molili kratke mašne molitve. Molitve je vodil g. župnik Stanko Škrbe, ki je tudi na kratko razlagal otrokom posamezne dele sv. maše. Mnogo otrok je prejelo sv. obhajilo. Med službo božjo sta spovedovala, gg. poddirektor Jože Jurak in dr. Alojzij Starc.
Po sv. maši so dobili otroci majhen prigrizek, ki ga je organizirala učiteljica ga. Marjana Batagelj; za kar ji prav iskrena hvala!
V nabito polni ramoški cerkveni dvorani, kjer je bila lutkovna predstava v petih prizorih, je pozdravil navzoče v imenu Mladinskega odseka Društva Slovencev referent- tega odseka g. Aleksander Majhen, posebej pa še g. dr. Branka Rozmana in gojence škofovega zavoda iz Adrogueja, ki so bili tako ljubeznivi, da. so ugodili prošnji. MQ in slovenskega dušnega pastirstva in prihiteli v Ramos Mejijo, kjer so zabavali otroke.
Obenem se jim je toplo zahvalil za vse požrtvovalno delo in ves nesebičen trud.
Prav tako se je zahvalil dobrima družinama gg. Starihe in Klavžarja za poklonjeni prigrizek.
Prizori od bili prav ljubki, poučni in zanimivi. Otroci so preživeli dve uri v čistem veselju navdašeno živahno sodelovali, in to: ko je bilo potrebno ali pa tudi.	,
Obenem tudi najlepša hvala g. Janezu Kalanu in domačemu g. župniku za cerkev in dvorano!
Proslave so se udeležili slovenski tečaji iz krajev: Berazategui, Buenos Aires, Moron, Ramos Mejia, San Justo, San Miguel in Villa Tesei pod vodstvom
svojih gospodičen učiteljic: Anice Šemrov, Marjane Batagelj, Mije Markež Angelce Klanšek in Katice Kovač.
Osebne novice
Slovenska poroka. V župni cerkvi v Ramos Mejia sta se poročila v soboto 20. junija 1959 Miha Koželjnik iz Šoštanja in gdč. Marija Javoršek iz Moravč. Poročno mašo je imel -ter mladi par tudi poročil nevestin rojak g. župnik France Novak, za priči sta pa bila nevesti njen brat g. Vinko Javorček, ženinu pa g. Ciril Sajovic. Med poročno mašo in obredi je na koru pel Slovenski cerkveni pevski zbor iz Ramos Mejia, v katerem je nevesta članica že od ustanovitve zbora. Ženitovanje je bilo na prijaznem Javorškovem domu pri Don Boscu. Mlademu paru ob vstopu v novo življenje iskreno čestitamo ter želimo mnogo sreče in božjega blagoslova.
Prihod novih Slovencev. Z jugoslovansko ladjo Vojvodina je 13. junija t. 1. dopotovalo v Buenos Aires 6 rojakov. Tako je g. Ciril Vider iz Hurlinghama poklical k sebi svojega očeta g. Jožeta Vidra, bivšega šolskega upravitelja na Ledini v Ljubljani ter šolskega nadzornika in člana občinskega sveta, svojo mater go Marijo ter sestro gdč. Ve-reno. Gg. Rafael in Lado Telič sta prav tako poklicala v Argentino svoje starše in sicer očeta Rafaela Telič ter mater. V Argentino je z isto ladjo dopotovala tudi mati g. dr. Trudna in njegovih dveh bratov. Vsem želimo v novi deželi veliko sreče in zadovoljstva.
LANUS
V	nedeljo 21. junija so se rojaki v Slovenski vasi dostojno spomnili žrtev
II.	svet. vojne in revolucije. Pri obeh službah božjih so pridno darovali za maše za večni pokoj njihovih duš in v dobrodelne namene. Zadnja sv. maša je bila tudi v ta namen.
Spominska proslava je bila v društve nem domu popoldne. Za uvod vanjo je znani mladinski pevski zbor pod vodstvom ge Zdenke Janove zapel občuteno “Ljubi očka, kaj si rekel”, in še več drugih za to priložnost izbranih pesmic. Sledili sta dve deklamaciji in recitacija, nakar je moški zbor zapel več pesmi, med njimi “Kočevski Rog” in . “Kaj ti je deklica” s sodelovanjem solistke gdč. Milke Burjeve. To je bil prvi del prireditve.
V	drugem delu spofliinske proslave je bila na sporedu, igra <^r. Branka Rozmana “Človek, ki je ubil Boga”, s katero je gostoval v Slovenski vasi gledališki odsek Slov. kult. akcije. Predsednik SKA g. Ruda Jurčec.je pred začetkom igre podal nekaj izvirnih misli in več pojasnil k igri. Nimamo namena, da bi se spuščali v oceno tega dela, ker so za to poklicani drugi, ugotovimo pa lahko, da predstava ni bila le kot u-stvarjena za to proslavo in zares dostojna počastitev padlih borcev, temveč za vse tudi umetniški užitek.
PO končani spominski proslavi je društvo Slovenska vas povabilo goste na čajanko, na kateri so, se odborniki društva Slov. kult. akcijj in njenemu gledališkemu odseku zahvalili za trud ' in veliko požrtvovalnost,: nakar se je razvil prijateljski pomenek o bodočem sodelovanju.
PRAVNA POSVETOVALNICA SVOBODNE SLOVENIJE
Vprašanje: Kakšno odškodnino mora po zakonu plačati delodajalec sorodnikom delavca, ki se je smrtno ponesrečil pri delu, in kakšno, ako umre delavec naravne smrti zaradi bolezni?
Odgovor: A) V primeru obratne nezgode, ki ima za posledico smrt delavca, imajo dediči po določilih dekreta-za-kona štev. 5005/56 z dne 19. III. 1956 pravico do odškodnine v znesku pesov
30.000.— in do povračila pogrebnih stroškov v znesku 8 800.—. To velja za primer,- ako ni delodajalec kriv obratne nezgode, če pa je delodajalec kriv obratne nezgode (zaradi slabih, pomanjkljivih, obrabljenih strojev ali naprav ali zaradi neizpolnitve varnostnih, zaščitnih ali higi jenskih predpisov in pod.), tedaj ga morejo dediči tožiti pred rednim sodiščem za višji znesek kot je določen zgoraj. V tem primeru je priporočljivo izročiti zadevo v roke odvetnika.
B) Ako umre delavec naravne smrti zaradi bolezni, gre dedičem ista odškodnina kot bi jo prejel umrli, ako bi ga delodajalec neopravičeno odpustil iz službe. Poleg te odškodnine dajejo posamezne kolektivne pogodbe še razne druge ugodnosti. Kakšne so te ugodnosti, more vsak prizadeti zvedeti pri sindikatu svoje stroke.
SLOVENCI PO SVETU
AVSTRALIJA
V	Adelaidi so imeli “mednarodni teden dobre volje”. V tem tednu so v novem mestnem delu sadili drevesa kot simbol enotnosti narodov. Pri sajenju dreves sta sodelovala tudi Tone Jesenko in Silvo Rošker kot predstavnika Slovenskega kluba.
Nova smrtna nesreča. Pri podiranju dreves v Heyfieldu se je smrtno ponesrečil Albin Tomšič. Padajoče drevo je odlomilo vejo na sosednjem drevesu, ki je padla na Albina Tomšiča in ga na mestu ubila. Pokojnik se je rodil leta 1927 v Zagorju pri Št. Petru na Krasu, v Avstralijo je prišel leta 1954. Njegovo truplo so prepeljali na njegov dom v Moonee Ponds, pogreb je bil 8. maja na keilorško pokopališče. Rajnik zapušča v Avstraliji ženo Marijo, roj. Kastelic, petletnega sinčka Albina ter brata Franca in Lojza, ki sta nedavno dospela v Avstralijo.
Smrt se je oglasila tudi pri Sitarjevih v Heildelbergu. Dne 16. maja je umrla v heldelberški bolnišnici Ernesta Sitar, roj. Zorn. Rajna je bila rojena leta 1914 v Ajdovščini. V Gorici se je poročila z Ivanom Sitarjem. Z njim in otroci je leta 1957 prispela v Avstralijo in se nastanila v Thornbury. Tudi njo so pokopali na keilorškem pokopališču v Melbour-neu.
V	Bonegillo je v začetku maja prišel večji transport novih naseljencev. Slovencev je bilo v tej skupini okrog 100.
Poročili so se: V Clifton Hillu Mario Svetina in Elda Lipovec, v Kew-u: Cvetko Ostrožnik in Marija Šajn, v taboriščni kapeli v Bonegilli Franc Arnuš in Ema Nemec, oba iz okolice Ptuja, v Syd-neyu pa: Janez Janžekovič iz Bukovcev
Vsak teden ena
ADIJO, PA ZDRAVA OSTANI...
Adijo, pa zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko, pa name nikdar ne pozabi, četudi drug ženin tvoj bo.
Ne bodem ljubezni te prosil, ne bodem te prosil roke, a v srcu jaz bodem te nosil in s tabo ločitve gorje.
Spominjaj se, da sva goreče ljubila se tudi midva; spominjaj se najine sreče, če moreš, brez tihih solza.
Oh, koFkokrat poljubovala si ti me, preljubo dekle!
Nikdar pa se nisva vprašala, ljubiti se smeva cd ne.
Le, kadar boš sama sedela, naj stopim ti jaz pred oči, le, kadar boš sama slonela, spominjaj preteklih se dni.
Obljubljena roka je bila, obljubljeno bilo srce, zato pa se bova ljubila do naj'nega zadnjega dne. * V
pri Ptuju in Nevenka Štemberger iz Pod-graj pri Ilirski Bistrici; Vinko Joželj iz Lipšenja pri Cerknici in Jožefa Kotnik iz Grahovega ob Cerkniškem jezeru; Anton Poropat in Bernarda Baša, oba iz Knežaka.
Novi Slovenci v Avstraliji. V družini Konrada Toplaka in Brigite, roj. Molnar v Croydonu so dobili sinčka Filipa Aleksandra; Pavel Barba in Hermina, roj. Penko v Erskinvillu se veselita sinčka Peterčka, v družini Antona špielina in Gizele roj. Kerec se je pa rodila hčerka Majda.
U.S.A.
V	St. Johnu, Minn. je umrl Rev. Roman Homar, starosta ameriških slovenskih duhovnikov. Pokojnik je bil pater benediktinskega reda ter je dočakal starost 94 let. Rodil se je leta 1864 v Pod-hruški pri Kamniku. V Ameriko je prišel ko je bil star 19 let. Pokojnika je najbolje označil pred leti p. Bernard Ambrožič v članku “Zanimivo srečanje” v reviji Ave Maria, v katerem pravi, da je bil Rev. Roman Homar “zadnji naš misijonar Baragovega kova” in da bo “z njim umrla najveličastnejša doba slovenskega amerikanstva”, t. j. “doba, ki jo je Baraga začel, Homar pa zaključil.” Rev. Homar je bil zadnji Slovenec, ki je govoril indijansko.
V	juliju in avgustu se bodo vrstila slovenska romanja na ameriške Brezje k Mariji Pomagaj v Lemont. Glavno slovensko romanje bo 5. julija t. 1.
ITALIJA
V	taborišču v Capui v Italiji je 4. maja umrl bivši župnik v Ljubnem na Gorenjskem g .Janez špendal. Do leta 1948 je pok. župnik Špendal živel s skupino slovenskih beguncev v Monigu. Ser-viglianu in Senegalliji. Potem, ko je večina slovenskih beguncev emigrirala v Argentino, USA in Kanado, je ostal še nadalje v Italiji. Nazadnje je bil v taborišču v Capui. Naj počiva v miru.
SLOVENCI V ARGENTINI
birojevska) stranka. Nastaja vprašanje, v koliko sta ena in druga živi politični sili. Razmišljanje o tem pa ne spada v okvir tega dopisa.
Lepo je od ljudi okoli Slov. države in zaslužijo pohvalo, če hočejo ostati angelsko čisti in si ne marajo umazati ne rok niti čevljev. Izbrati pa si bodo morali drugo, bolj hvaležno polje narodnega udejstvovanja, ki jim bo mogoče dalo tudi več osebne zadovoljščine.
Če se sklicujejo na obup preproste ženice iz Servigliana, ki so ji — če ni samo hipotetična — verjetno komunisti pomorili njene drage in ji za vso bodočnost uničili vso njeno srečo na tem svetu, ki ji je nobeni razgovori s komunisti ne morejo vrniti, je njena graja naravna in razumljiva. Sklicevanje nanjo pa močno diši po cinizmu. Sodelavci Slov. države so visoko šolani ljudje in jih ni mogoče smatrati za naivne.
V dveh slučajih bi njih intransigent-no odklanjanje vsakega stika s komunisti imelo svoj smisel, če se čutijo tako močne, da bodo sami s silo strmoglavili sedanji komunistični režim v Jugoslaviji. Ali pa, če se čutijo tako slabe, po intelektu in trdnosti volje, da se spričo izkustva, kako razni dekadentni zapadni demokratje nasedajo komunističnemu smehljanju, tudi sami zase boje, da bi jih komunisti ne ukanili.
če pa ne velja ne eno, ne drugo, se ne bodo mogli ubraniti očitka, da uganjajo brezvestno demagogijo.
C.J.
Študentov
Ob prebiranju stare pošte mi je prišlo v roko eno izmed mnogih pisem prijatelja, ki sedaj živi v Severni Ameriki, kjer ge tudi udejstvuje v slovenskih društvih.
Mislim, da bo vsebina zanimala tudi bralce “Svobodne Slovenije”. Nekaterim bo vzbudila lepe in tudi težke spomine, drugim pa pokazala v kako težkih razmerah se je moral boriti Slovenski študent v časih begunskega življenja. Še dobro, da so bili veliki optimisti in so vse težave premostili z dobro voljo. Bil sem večkrat v njihovem taborišču v Gradcu, kjer sem videl vso njihovo revščino, pa tudi občudoval njihovo borbo z življenjem in trud pri učenju.
Danes so seveda v čisto drugem položaju. Imajo akademske naslove in dobre službe, kar vse so si res zaslužili s svojo vztrajnostjo in pridnostjo, ko so jedli grenki kruh študentovskega in taboriščnega življenja.
Da so pa res vse težave in bridkosti sprejemali z dobro voljo, se boste prepričali ob čitanju pisma, ki se glasi takole:
“Vzrok, da Ti nisem takoj prvi dan pisal, je bil ta, da sem se moral, ob prihodu v Graz vsem predstavljati in legitimirati, ker mnogi me skoraj spoznali niso: eni misleč, da je nekdo od mrtvih vstal, drugi, da se spokornik vrača, ves odet v ruševino. Tretji so mi delali komplimente, češ, da sem se zredil in
§ k ® pismo
odebelil, četrti so se čudili, kako je mogoče, da se nekdo vrača s počitnic, ko drugi nanje šele odhajajo, peti so me smatrali za Avstrijca, ker sem imel malo prtljage, med tem, ko si mora ubogi DPjevec vsaj enega voznika najeti ali vse postreščke mobilizirati -— in podobno.
No, ko sem jim vendarle pokazal svoje študentovske in DP-jevske dokumente: zelen “rekle”; brezparne čevlje, kravato na “pol droga”, hlače v obliki “upognjenega rora” in pa ogromni leseni ko-včeg, poln same ničvredne prtljage in ropotije, ki go se je znebili kaki amerikan-ski proletarci in pa lagerski magaciner-ji — sem vstopil v leseno, pogrezajočo se podrtijo na koleh, ki ima naslov: Studentenheim, in v preperele, postrani zbite in od zunanje vročine ter notranjega duha upognjene dile.-Jti jim pravimo baraka. Huronsko, kakemu afrikanskemu alarmu enako vpitje ljudem podobnih bitij, ki pravijo, da so študentje, mi je bilo v prvi pozdrav. Potem pa seveda radovednost: “Kje si hodil, kje si bil..., prehitro si prišel, prave počitnice so se šele začele; pomlajen si videti; kaj pa Tirolke; je Šegula se,“ledih”; si kaj prinesel; imaš kaj cigaret?” in še vsa mogoča vprašanja, a v črno pa ni nihče zadel. Sam nisejn vedel, komu naj odgovarjam. Ob vsem tem se seveda nisem najbolj počutil, posebno, ko sem zagledal svoje jasli vse razdejane in opusto-
šene. Ko ni bilo nobene lesene postelje več, niti nobenih lesenih polic ne, so pokurili tudi mojo slamo in ostala mi je samo žakljevina, a že tudi ta redka, da bi malih rib ne mogel več loviti. Kolegom sem se do dna srca zasmilil in vsak mi je poklonil peščico lesene slame v znak, da sem dobrodošel in da z menoj sočustvujejo. Dobrohotnega daru se seveda nisem branil —in po par trenutkih sem že “snival”. Kaj nebi, ko sem se pa vozil ponoči in še v nerazsvetljenem vagonu, kar je zelo neprijetno, ker ne vidiš spati. Sicer sem si v Celovcu “rezerviral” sedež, a kaj, ko je bil “tapeciran” in to v prvem vagonu, ki gre hitreje, med tem, ko sem jaz v zadnjem “prešal” trde dile. Poizkusil sem in se prepričal, da tudi fijakar-sko spanje ni najslabše.
Naslednjega dne se tudi nisem mogel spraviti k pisanju; sem imel preveč dela: prebrskal sem vsa lagerska smetišča. Iskal sem namreč svoje porcije. Sicer jih za to hrano res veliko ni treba; vse bolj zaradi psihološke samoprevare: človek namreč misli, da bo prej sit, če bo jedel iz velike, čeprav skoro prazne “piksne” kot pa iz malega, a polnega lončka ali žlice, ki bi mnogokrat mogla nadomestiti posodo. Včasih — v današnjih časih pa sploh — je treba pač pogosto samega sebe varati.
Tako se vrstijo opravki drug za drugim. še plesen je treba odstrgati, ker se je med tem ča^om nabrala na cunjah, ki jih ne bi bilo rtič škoda, če bi razpad-
le z barako vred. Toda DP-jevec jih hrani, ker so jih dali “demokratje” kot dobro robo in podporo, ki da bo še kdaj — posebno za zimo — prav prišla. Vse pač “za vsak slučaj”. Zima je pa tudi v Grazu šele nastopila. Dosedaj nobenega snega, včeraj pa naenkrat 20 cm bele odeje, da nas ne bo zeblo.
V glavnem sem se že vživel in zapeljal v tir starega študentskega življenja. V soboto sem se šel poklonit naši u-niverzi, a kaj, ko pa so bila odprta le vratarjeva vrata, a še na teh je visel listek, da zaradi mile zime in pomanjkanja hraniva med počitnicami ta ne uraduje. Razočaran nad našo “Almo Mater” in nad svojo knjižico (ne mesarsko, ampak študijsko) sem se vrnil in poiskal tolažbe pri družicah-knjigah. Včeraj sem nadaljeval s srečo. Šel sem k profesorjem na dom — joj, strah in groza, pomisli —■ na sebi sem imel zelen “rekle” in ni me “ven vrgel”, ampak podpisal. Tega uspeha sem res vesel. Nekaj časa je zmigoval in prašil z dolgo brado ter bliskal s plešo, da mi je vid jemalo. Dejal je, da koncem junarja ni bil bolan, ampak je predaval. Odgovoril sem mu, da mi srce ni prej pustilo in da so “družinske skrbi” in “težave” zavlekle moj povratek. Videč mojo zgr-bano postavo in zaskrbljen “očetovski” obraz je dobil napad sočutja in podpisal mi je.
Jutri nadaljujem, pa pri drugem seveda. Tretjega ne bo težko ponarediti, za četrtega profesorja me pa še malo skr-
Kaho se reče
Zadnjič sem omenil dva nova izraza: točilnik in stolpnica. Zdi se mi potrebno spregovoriti kaj več o “kovanju” besed.
Znano je, da se v svetu vse spreminja, zlasti pa človek in z njim vred tudi jezik. Porajajo se nove besede, druge odmirajo in izginjajo v pozabo, nekatere dobivajo drugačen pomen in marsikatere oblike se opuščajo. Pred sto leti so ljudje drugače govorili kakor danes.
V to naravno spreminjanje moramo večkrat poseči tudi načrtno. Za nove pojme in predmete potrebujemo nove izraze in zaradi naglega napredka ne moremo čakati, da bo narod vse “po-gruntal” kar sam od sebe. Naše znanstveno izrazoslovje — na tem področju je slovenščina še precej zaostala — kar dobro napreduje. V Sloveniji se trudijo in dosezajo uspehe. SAZU (Slovenska akademija znanosti in umetnosti) ima poleg inštituta za slovenski jezik tudi posebno terminološko (izrazoslovno) komisijo. Izšlo je že veliko znanstvenih knjig iz najrazličnejših področij, škoda, da mi ne moremo dobro zasledovati tega pomembnega dela. Upanje pa je, da bo kmalu bolje, saj bo prihodnje leto izšla nova, razširjena izdaja SP (Slovenskega pravopisa), ki bo imel tudi dosti tehničnih izrazov.
Mislim, da smo si vsi edini glede potrebe po novih besedah. Različnega mnenja pa smo v enem vprašanju: ali imamo tudi izseljenci pravico, kovati besede? Mnogi menijo, da jo imamo, ker smo del naroda, ne samo suha veja. Pri tem pa moramo upoštevati razna dejstva. Smo manjšina, saj je ogromna večina Slovencev v domovini. Doma so o-stali tudi skoraj vsi znanstveniki in u-metniki. Zaradi daljave in političnih razmer nimamo pravega stika z narodom, zato se v načinu življenja in jeziku vedno bolj oddaljujemo. Ali je možno, da mi vplivamo na narod? Prav malo, bolje rečeno, skoraj nič. Rdeča oblast ne pusti ljudem orati naše knjige in časopise. Kdo v Sloveniji pozna n. pr. v Argentini skovani izraz vtekočilnik (ne: utekočilnik) ? Tam imajo že drugo besedo: kuhinjski mešalnik (mešalec), ki sicer še ni povsem priznana in uveljavljena, kolikor sem mogel ugotoviti, a se
ARGENTINSKA DEMOKRACIJA NA PREIZKUŠNJI
(Nadaljevanje s 1. strani) stav Adolf Ortiz vzel iz vojaškega skladišča 12 strojnic in 9.000 nabojnih vložkov. Ta častnik ter poveljnik letalstva Diego Zeus Perez in neki Maximo Perotti so potem, ko so videli, da z revolucijo nič ne bo, zbežali na urugvajsko poslaništvo. Radijske postaje so v petek objavile, da je več vojaških osebnosti v hišnem zaporu, ker morajo biti na razpolago vojaškim preizkovalnim sodnikom. To so kontraadmiral Rial, general Osorio Arana, viceadmiral Toran-zo Calderon, general Martin Cabanillas, gen. Bernard Labayru, general Emil Bonnecarrere ter drugi, vendar do danes v vsem ta vest še ni potrjena/
Vse dni je imel predsednik dr. Fron-dizi ponovno sestanke z državnimi tajniki za vojsko, mornarico in letalstvo ter ostalimi vojaškimi osebnostmi, vodilnimi funkcionarji vladne stranke pa tudi s predsedniki ostalih demokratskih političnih strank.
Da bi imel predsednik proste roke pri razpletu sedanje krize, so v ponedeljek vsi ministri, državni sekretarji in predsedniki državnih denarnih zavodov ter visoki funkcionarji v predsedstvu vlade dali ostavke. Predsednik dr. Frondi-zi je takoj potrdil za državne tajnike v novem kabinetu dosedanje državne tajnike za vojsko gen. Pacheca, za mornarico kontraadmirala Esteveza, za letalstvo komodoro Abrahina ter drž. tajnika za promet ing. Constantinija, vse o-stale pa naprosil n,aj do imenovanja novih ministrov odn. drž. tajnikov opravljajo posle v ministrstvih odn. drž. tajništvih. Tajniki vojnih resorov so pa pri svojih ostavkah vztrajali, da s tem dajo polno možnost predsedniku za sestavo nove vlade.
Notranji minister dr. Vitolo je imel v torek razgovore s predstavniki dem. političnih strank glede političnega polo-
žaja. Vsi so zagovarjali potrebo po u-stavni rešitvi sed. krize in samo ljudski radikali so bili mnenja, da bi moral predsednik odstopiti.
Dr. Vitolo je v torek zvečer izjavil, da bo predsednik dr. Frondizi, ki je imel v torek ves dan posvetovanja z gospodarstveniki, industrialci ter finančniki •— sprejel je na pomenek tudi direktorje buenosaireških listov — objavil sestavo nove vlade v sredo.
Stališče, ki ga je v zadnjih dogodkih zavzela vojska do sedanjih ustavnih oblasti v Argentini, da jih je treba braniti kljub vsem njenim napakam z vsemi silami, je pa razveseljivo dejstvo, da demokracija v Argentini vendarle vedno bolj dobiva domovinsko pravico.
To mnenje prevladuje v zvezi z zadnjimi dogodki. Niso pa izključena nobena presenečenja.
so 15 km nesli onemoglega tekmovalca Grampovčana, samo da so prišli na cilj.
Posebej so tekmovale tudi mestne štafete 5x7 km. Prvo mesto je zasedel Beograd, slede Ljubljana, Zagreb, Subotica, Ljubljana II., Zenica, Jesenice. Trbovlje, Novo mesto, Celje.
hitro širi, saj te aparate izdelujejo tudi slovenske tovarne.
Po dolgem razmišljanju in razpravljanju sem prišel do prepričanja, da je najpravilneje, zasledovati razvoj naroda v Sloveniji in ne hoditi po svoji poti.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
sobota 4. julija ob 7. zvečer
na odru kolegija Frančiškanskih misijonark Marijinih, Aroyo 909, Capital OB STODESETI OBLETNICI SMRTI PESNIKA FRANCETA PREŠERNA
POET MED IVAMI
gledališki nastop.
Uvodna beseda predsednik SKA Ruda Jurčec. Režija Nikolaj Jeločnik. Scena arh. Marijan Eiletz. Igrajo članice in člani gledališkega odseka. Vstopnina 10.— pesov.
res malo, a je zato nasprotujočih si lastnosti toliko, da jih bom omenil le nekaj: tovorni avto prevaža mrtvi, vozi-
bi: je ločen od mize in postelje — in ne vem, kje neki se sedaj zadržuje. Že vem kdaj bo prav gotovo na univerzi: prvega, ko prejme plačo.
Kot za soncem lije dež, tako je tudi po prijetnih spittalskih dnevih morala priti mala pokora, ki sem si jo naložil, kajti jarem je sladak in breme je lahko. Upam, da bom vse lepo uredil po načelu: če ne danes, pa jutri. Le, da mir ne izbruhne, pa bo. Mir je namreč DP-ju najhujši sovražnik. DP-jevec se je v vojni rodil, med vojno je procvi-tal in se življensko krepil; zato z mirom propade.
Po “trudapolnem študiju”, ki sem ga med božičnimi počitnicami “opraviti hotel”, so me pričakale v Grazu zopet se-mestralne počitnice, ki so se začele s Svečnico in se bodo končale po Veliki noči. žal sem to zvedel šele tukaj, sicer bi res ostal (rekli boste: Bog nas varuj) še en teden v Spittalu in hodil v šolo k prof. Erštetu, ki bi bil pripravljen predavati samo enemu slušatelju — meni in mi tako pomagati do prvega živ-ljenskega poklica — do šoferja. Kajti študent — to ni od nikogar priznan in obrajtan poklic; vsak se ga brani, študent je le zasilni, pripravljalni poklic; le prehodno stanje, ki ga je treba odpraviti. Na nekaj sva pa s prof. Erštetom popolnoma pozabila: na vrsto vozila, ki se ga naj učim šofirati: ali tovorni avto ali — otroški voziček. Med njima je nekaj skupnega, a še več nasprotujočega. Tovornemu avtomobilu in otroškemu vozičku sta skupni 2 osi in pa 4 kolesa, ki imajo to dobro lastnost, da se na pritisk neke sile zavrtijo. Dalje je skupna pnevmatika, karoserija, policijski predpisi in pa železna priprava, s katero določujemo vozilu smer: pri avtu imenujemo to volan, pri vozičku pa “štanga”, In še ena stvar je obema skupna — to je dokument. Za avto šoferski, za voziček poročni list. Obema je skupen le kolek. Skupnih lastnosti je
ček živi tovor; avto poganja motor in benzin, voziček pa le “šofer” in kalorije; v avtu šofer sedi, med tem, ko ob vozičku koraka; prednik tovornega avtomobila je “karjola”, vozičku pa koš itd.
Kakor vidiš, sem v teoriji podkovan in se zato teoretičnega izpita pri prof. Erštetu ne bojim. Da se pa tudi v svojem poklicnem študiju bavim z avtomobilskimi zakoni, Ti bom navedel par odstavkov iz skript, ki jih sedaj premle-
vam.	Videl boš kako uravnava pravni red odnose avtomobila do družbe in kako pravo definira avto. Naslednji odstavki so dobesedno prevedeni iz skript:
§10. “Pod motornim vozilom (avtom) razumemo v smislu gornjih določb cestno vozilo, ki ga poganja stroj (motor) in ni v svojem premikanju navezan na tračnice”.
Prikolica je takole definirana: “Avtomobilski zakon in avtomobilske določbe obravnavajo posebej prikolico, ki jo avto vlači s seboj in ki se smatra kot cestno vozilo, ki jo zaradi njene posebne zgradbe in opreme more avto s seboj voziti. V kolikor veljajo za uporabo in vožnjo avtomobilov posebne določbe, veljajo iste poleg splošnih predpisov.”
In dalje zopet: “§ 13: Avtomobilski zakon vsebuje posebne določbe o pogojih, ki so potrebni za dovoljenje in za pripustitev k motornemu vozilu. Pod te določbe ne padejo samo avtomobili, ampak tudi motorna vozila vseh vrst: n. pr. motorna kolesa in avtomobili, ki ne tečejo po kolesih.
Tako se predava na pravni fakulteti graške univerze in to v 20. stoletju, v dobi motorizacije in napredka.”
Sedaj sem se, kot vidiš, pričel ukvarjati s knjigami. Ves dan sedim pri njih in trden namen imam ob njih tudi obsedeti. Zato: Adijo počitnice in mlada leta z njimi!
PO ŠPORTNEM SVETU
Na Viču so proslavljali 50 letnico u-spešnega dela tamošnjega “Partizana”. Predsednik Podlogar je orisal delo od ustanovitve “Sokola” in je naglasil, da je bilo društvo “vseskozi na pravi poti”, kajti “tik pred vojno je bil njegov načelnik Maks Nahlik, komunist, ki je padel v partizanih”. Njegovo “pravilno in vzgojno delo” je rodilo dober sad, “saj je kar 42 članov Sokola-Vič padlo v partizanih ali pa v ilegalnem delu. Po vojni pa nova organizacija Partizan, ki združuje skoro vse prejšnje delavce Sokola, nadaljuje te svetle tradicije”.
Takih podobnih jubilejev, kjer razni predsedniki sedanje organizacije osvetljujejo “svetle tradicije nekdanjega Sokola” moremo najti še več v ljubljanskih listih.
V Ljubljani so imeli 10. maja vsakoletni “partizanski pohod ob žici okupirane Ljubljane”. Kot uvod v to so na Tržaški in Celovški cesti odkrili dva spomenika. Na tribuni na Trgu Revolucije, kjer je bil start, seveda ni manjkalo komunističnih funkcionarjev, ki so glavni organizatorji te politično-šport-ne manifestacije. Sodelovali so seveda mladi in stari. Tako piše “Polet”, da je v ženski ekipi št. 616 prikorakala na cilj tudi 67 letna Franja Gromova z Vrhnike. Prav tako so bili burno pozdravljeni štirje elani ZB Vrhnika, ki
PRAVI OTROŠKI PRAZNIK bo predstava
otroške spevoigre T. Tozona
Pravljica
o izgubljeni
sinički
ki jo uprizori Otroški zbor "Gallusa"
18. in 19. julija v ciudadelski dvorani.
Vstopnice bodo kmalu v predprodaji.
OBVESTILA
Gledališki nastop z naslovom Poet med nami, ki bo v okviru IV. kulturnega večera Slov. kulturne akcije v soboto 4. julija 1959 točno ob sedmi uri na odru Kolegija frančiškanskih misijonark Marijinih, Aroyo 909, Capital, je namenjen proslavi 110. obletnice smrti največjega slovenskega genija pesnika Franceta Prešerna.
Gledališki odsek, ki je nastop pripravil, nam bo s pesnikovo besedo pokazal na živo pričujočnost Prešernove nesmrtnosti v slovenstvu. Poet bo z odra zaži vel med nami v vsem čaru svoje veličine kot neugasljiva baklja lepših in svo bodnejših dni.
Uvodno besedo bo imel predsednik SKA Ruda Jurčec, režija Nikolaj Jeločnik, sceno je pa pripravil arhitekt Marijan Eiletz. Vstopnice po 10 pesov bo do na razpolagi pri blagajni pol ure pred začetkom predstave.
Društvo Slovencev ima — to se vidi ob mnogih priložnostih — mnogo prijateljev in simpatizerjev. Toda Društvo Slovencev potrebuje več aktivnih članov, ki bodo z rednim plačevanjem članarine pomagali društvu izvrševati njegove velike naloge zlasti na področju vzgajanja mladine in podpiranja revežev. Zato ponovno vabimo in prosimo vse Slovence in Slovenke: pristopite k Društvu Slovencev, žrtvujte malenkostno mesečno članarino, da zdržimo in se ohranimo v tujini.
Dekliški Mladinski dom. Vse članice vabimo na sestanek v nedeljo 28. t. m. ob 10. uri v župnijskih prostorih v Don Basco. Odbor
Odbor SFZ vabi vse člane na sestanek z zelo zanimivim predavanjem. Sestanek bo 5. julija t. 1. po mladinski maši v Slovenski hiši. Prosimo za polno udeležbo. Odbor.
Slovenska beseda ima svojo družabno prireditev v soboto 18. julija v običajnih prostorih v klubu Excelsior v Santos Lugares, ulica Patricios 457.
Otroška spevoigra “Pravljica o izgubljeni sinički”, ki jo bo v dneh 18. in
19.	julija uprizoril Gaullusov otroški zbor v ciudadelski dvorani, bo svoje-
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N7 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1959 za Argentino $ 240.—.
Pred nakupom se posvetujte pri
JLojzetu Novafcu
Izključno zastopstvo
HUMAR S.R.L.
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7063
Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascanie
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
Čas je zlato!
Zato ga ne izgubljajte! Čimprej si nabavite dobro
MOTORNO KOLO
pri Lojzetu Novak«
Izključno zastopstvo BUMAR, SRL «
Avda de Mayo 302, T. E. 658-7083 Ramos Mejía •
TUDI MOŽNOST DOLGOROČNEGA PLAČEVANJA!
vrsten dogodek. Besedilo spevoigre je napisala Mirjam Tozon, komponiral pa ga je njen, tedaj komaj dvanajstletni sin Tomaž. Spevoigra je torek v dvojnem pomenu otroška: namenjena je predvsem otrokom (seveda bo tudi odraslim v prijetno zabavo), izvajali jó bodo otroci ih komponiral jo je — otrok. Ne zamudite torej te edinstvene prireditve!
FEDECE bo priredila po skupnem dogovoru organizacij dne 4. julija t. 1. ob deveti uri zvečer kulturno-družabni večer s plesom v dvorani Poljskega doma, ul. Serrano 2076, Capital (4 kvadre od Plaza Jtalia). Izkupiček te prireditve je izključno namenjen tiskovnemu odseku te federacije za protikomunistični tisk. Vstpnina $ 30.—. Vabljeni vsi akademiki ter njihovi prijatelji.
Odbor SKAD-a
Romanje Družabne pravde bo v nedeljo 6. septembra t. 1. Na splošno željo je tudi letos cilj romanja Marijina cerkev v Pontevedra, kjer je za župnika velik prijatelj Družabne pravde g. Janez Markič. Podrobnosti bodo še objavljene.	Družabna pravda
SLOVENSKA
BESEDA
ima svojo
DMUŠAII1NO
PRIEEJITEV
V	SOBOTO 18. JULIJA V OBIČAJNIH PROSTORIH
V	SANTOS LUGARES
Igra orkester MOULIN ROUGE
NAJLEPŠE DARILO!
Izvirna enkratna keramika
akad. slikarice Bare Remec v trgovini “Vesna”, Ramos Mejia, Bolivar 693
Prosvetni večer
Društva Slovencev
Sobota 27. junija 1959 ob 8. zvečer.
Predava g. dr. JULIJ SAVELLI:
SLOVENSKA NARODNA PESEM
OBREDNE PESMI S SLIKAMI
Vabljeni člani in prijatelji!
Odbor
JUGOSLOVANSKI DOM V DOCK SUDU calle Nunez 1751
Slovesna proslava Vidovega dne
dne 4. Julija 1959
ob 21. uri zvečer.
NA SPOREDU LEPE IN ZANIMIVE TOČKE TER PLES.
VSI ISKRENO VABLJENI!
MOULIN
ROUGE
vabi
NA SVOJO ČETRTO OBLETNICO, KI BO V SALONU
LES AMBASSADEERS
Av. Pte. Figueroa Alcorta 3428 — Capital
Sodelujejo znani orkestri
— CHICAGO —	— OSTENDE —	— MOULIN ROUGE —
Ženski duet	Solist	Vokalni kvartet
S postaje Retiro FCNGBM poleg perona (plataforma) No. 1 bo od 29. pa do 5. ure zjutraj neprestano vozil avtobus v LES AMBASSADEURS in nazaj. Postajališče bo označeno, številke vstopnic bodo prišle v nagradno žrebanje.
PRIDITE
Iz domovine smo dobili nove gumijaste krogle in ob prvi obletnici otvoritve kegljišča vabimo vse prijatelje na
nagradno tekmovanje posameznikov
v nedeljo dne 28. junija ob 10. uri dopoldne na novourejenih prostorih. Vsem udeležencem bodo na razpolago domače krvavice in pečenice, kislo zelje in obilo dobre kapljice.
Vabi Naš Dom v San Justu Hipólito Yrigoyen 2756