ČRNUŠKI GASILCI
»Saj vendar nismo sami sebi v namen!«
Črnučani se lahko pohvalijo z bogato in dolgo gasilsko tra-dicijo, saj je bilo njihovo gasil-sko društvo ustanovljeno že 1912 Njihovi gasilci so zaradi največje požarne ogroženosti v občini tudi najbolje oprem-Ijeni med vsemi osmimi društvi za Bežigradom. Gasilci pa vseeno niso zadovoljni. Želijo si več sodelovanja s sveti kra-jevnih                       skupnosti
Črnuče-Gmajna, Rezke Dra-gar in Franc Ravbar in pred-vsem z njihovimi družbenopo-litičnimi organizacijami. Na nedavnem občnem zboru, na katerem gasilci vsaki dve leti pregledajo svoje delo, spet ni bilo nikogar iz krajevnih skup-nosti. »Poznajo nas samo, ka-dar nas potrebujejo. Saj ven-dar nismo sami sebi v namen,« so kar malce užaljeni.
Lani je na Črnučah gorelo petkrat, predlani osemkrat. Največkrat je rdeči petelin za-pel v rašiških gozdovih. Požr-tvovalni črnuški gasilci so bili vedno med prvimi na kraju ne-sreče in so s svojim prostovolj-nim, največkrat nočnim ukre-panjem, veliko dobrin zavaro-vali pred še večjo škodo. To je bil tudi povod, da so me Peter Bernik, Bojan Pečar, Dušan Drobež, Andrej Kovač, Jože Bec in Lojze Er|avec povabili na razgovor v »svoj« dom na
Črnučah. Pa veste, kaj me je najbolj presenetilo? Ne števil-ne težave s podmladkom, s premajhnim številom gasilcev - voznikov C kategorije, z ne-sodelovanjem s krajevnimi skupnostmi ter ne nazadnje s telefonom, ki ga še vedno ni-majo. Najbolj me je preseneti-lo, da so kljutj problemom, ki so jih kar z rokava stresali, že zelo dolgo in še vedno gasilci. Največ med njimi jih nosi ga-silske uniforme že enaindvaj-set let, Lojze Erjavec pa že osemintrideset. »Marsikaj se je spremenilo od takrat, ko sem sam postal gasilec. Takoj po vojni smo cisterno še s konji porivali po vodo. Na zvok sire-ne pa smo še vedno kot volko-vi, takoj skupaj,« se je pošalil Lojze.
Pa težave črnuških gasil-cev? »Veste, z nikomer se ne bi želeli prepirati. Tudi pohvale ne potrebujemo. Prav bi bilo le, da bi se nas spomnili tudi, ko imamo občni zbor ali letne sestanke, ne pa le, ko nas po-trebujejo za nastope na raznih proslavah,« so dejali. Z vajami, ki jih morajo na hitro organizi-rati za ta ali oni praznik, imajo namrsč same težave pa še stroške povrhu. Res je, da so gasilci s svojo brizgalno lep okras vsaki prireditvi, želeli pa bi, da bi jim ob požarih in na-ravnih nesrečah priskočile na pomoč tudi enote civilne za-ščite iz krajevnih skupnosti. Saj tudi sami sodelujejo pri izobraževanju njihovih članov. Že ničkolikokrat so črnuški ga-silci opozorili na neurejeno hi-drantno omrežje na Čmučah. Pa je bilo vse kot bob ob steno. Čeprav visi na gasilskem domu razdelilna telefonska omarica, sami še nimajo telefona, ker menda ni številk! Po izgradnji zdravstvene postaje na Črnu-čah krajevna skupnost še ve-dno ni poskrbela za ureditev njene okolice. Ker ni odtočnih kanalov, voda teče naravnost v gasilsko garažo. Poleg tega pa tudi izvoz na Titovo cesto ni urejen.
Kljub temu pa so črnuški ga-silci optimisti. Med 46 člani je kar 10 mladincev in 20 pionir-jev ter 15 usposobljenih gasil-cev. Vedo, da se bodo morali še naprej učiti in usposabljati, da bodo kos hitremu in učin-
kovitemu boju z ognjem in drugimi naravnimi ujmami. Upajo le, da bo tudi pri njih sodelovanje s krajevnimi skup-nostmi, predvsem s socialistič-no zvezo, spet tako uspešno kot včasih. Se posebej zato, ker se nekatera gasilska druš-tva za Bežigradom z njim lah-ko pohvalijo.
VIDA PETROVČIČ