Izhaja vsakega 15.vmesecu. Stane na leto za članice in njih ude 24 Din, za druge naročnike 36 Din.
Uredništvo pri Zadružni Zvezi
= v Celju. —	,»
LIST ZA ZADRUŽNIŠTVO IN KMETIJSTVO. LAST IN GLASILO ZADRUŽNE ZVEZE
Naznanila občnih zborov se zaračunajo po 25 Din, drugi inserati po do-— govoru. — Upravništvo pri Zadružni Zvezi = v Celju. =
V CELJU.
Iran Lapajne:
Štiridesetletnica Okrajne posojilnice v Krškem.
Zrno do zrna pogača;
kamen do kamna palača.
Priprave za ustanovitev Okrajne posojilnice v Krškem so se vršile že leta 1884. vsled spodbude najboljšega in najstarejšega pospešitelja slovenskega zadružništva, osobito posojilništva, ranjkega Mihaela Vošnjaka. Radi tega se je vi šil ustanovni občni zbor 7. de-combra 1884., katerega se jo udeležilo dokaj meščanov, kmetov, uradnikov, učiteljev. Od teh jih je 17 pristopilo kot zadružniki, ki so pravila podpisali in izvolili prvo načelstvo in nadzorstvo. Da so se pravila spravila v soglasje z zadružnim zakonom, treba jih je bilo še na treh občnih zborih v 1. 1885. po-polnjevati, na kar jih je okrožno sodišče 14. aprila 1885 registriralo. V pravila je bila sprejeta neomejena zaveza, deleži po .12 gld., občine delokroga (5), prepoved, da bi odborniki jemali na posodo ali. bili poroki, posoje-vanje na menice in druge določbe, ki so soglašale z zadružnim zakonom. Prvo načelstvo je imelo pet članov, ki so bili Ivan Knavs, župni upravitelj kol ravnatelj, Ivan Lapajne, Anton Jugovič, Ivan Pfeifer in Anton Jurčec. V prvem nadzorstvu sta bila Ferdo Seiill., profesor, in gostilničar Janež. Po svojih pravilih je bila posojilnica v svoji prvi sedemletni dobi osnovana po načelih nemškega zadrugarja Schulze-Delitzscha. Ker je posojovala v tej dobi edino le na menice, ki so ta kmetske razmero neprikfadne, se ni mogla krepko razvijati. Zato joj jo dobrodošel 1'ajfajzenski zakon od 1. junija 1889, Posojilnica se je potrudila, da je svoja Pravila prikrojila po tem novem zakonu. Storila je to leta 1892. im sprejela v svoja pravila načela tega zakona. Ta Oučefa so zavodu svobodo zelo omejila; Opustilo se jo posojevanje na. menice in 'Peljale so se zadolžnice, za katere jo novi zakon od 1. junija 1889 dovolil
rabiti menične enojne koleke (po I. lestvici). Razen te pristojbinske ugodnosti je imela zdaj posojilnica tudi to pravico, da je bita oproščena pridob-ninskega davka. Vendar si je ona te ugodnosti vkljub zakonu morala selo izposlovati potom rekurzov na razne instance, celo na upravno sodišče! Brez obotavljanja je finančno ravnateljstvo le pripoznalo posojilnici ugodnost rabiti pri zadolžnicah menični mali kolek.
Od leta 1892. začela je posojilnica bolje razvijati svoje gospodarsko in človekoljubno prizadevanje. Nabirala je člane, katere si je pa morala največ s pogojevanjem pridobiti in vabila je k •sebi varčevalce; kajti s samimi deleži ne bi mogla vstrezati obilnim prošnji-kom. Ti so dobili večinoma osebni kredit, izjemoma realni, včasih, pri slabili prošnjikih pa celo kombinirani, t. j. posojilnica je zahtevala še poroke, četudi je stranka ponudila zemljiško \ knjiženje. Zadolžnice sc pri naši posojilnici že 33 let tako gl.ase, da se stranka zaveže vrniti posojilo že čez pol leta. Te zaveze se menda niti eden dolžnik ni držal. Nasprotno je pa bila posojilnica in je še tako potrpežljiva, da čaka stranko na vračilo 5, 10 in 20 let! Ker dolžnike pazljivo nadzoruje s tem, da poizveduje po njihovem gospodarstvu in hodi tudi večkrat gledat v zemljiško knjigo, ki jo ima pred nosom, zato potrpi in čaka, dokler zadolžnica, ne zastara, t. j. v 30 letih.
Četudi ima posojilnica neomejeno zavezo, vendar ta okolščina zadružnikov ni strašila. Ta zaveza pa jo bila. dobra garancija, za vlagatelje, katerih število se je stalno množilo. V teku let je pristopilo čez 3400 udov; enako število je bilo vlagateljev. V teku let se je pa zlasti število dolžnikov in število zadružnikov skrčilo. Takoj po vojni so dolžniki vse vrnili, ker so so bile gospodarske razmere zboljšale, ali ker so se bili dolžniki kam drugam zatekli. Pred štiridesetimi leti jo bila namreč naša posojilnica edina denarna zadruga' v političnem okraju krškem. Zdaj je pa vseh posojilnic v tem okraju več kakor političnih občin. Pri naši poso-
jilnici so delali prvotno njeni upravitelji brezplačno. Čisto naravno: prvi dve leti niso bili poravnani niti ustanovni stroški. Pozneje se jih je malenkostno odškodovalo; nagrade se pa niso dajale iz čistega dobička, marveč iz tekočih sredstev, čistega dobička se upravitelji niso dotaknili, marveč so ga vsako leto shranili v rezervo. Tudi se je iz tekočih sredstev naklonilo vsako leto revežem in za druge narodne ali humanitarne potrebe večje ali manjše vsote.
Poleg načelstva je skrbelo za po-sojilnico domače nadzorstvo, ki je štelo najmanj tri člane, kakšno leto tudi štiii, pet in šest oseb. To domače nadzorovanje je bilo sicer obligatno, toda ne strokovno. Strokovno revizijo zadruge je vršila najprej Zveza slovenskih posojilnic v Cefju, kasneje pa Zadružna Zveza. Kako se glase na priliko rezultati teh nadzorovanj od strani Zadružne Zveze v Celju, o tem se či-tatelj lahko prepriča v moji knjigi »Jugoslovanski posojilničar in zadrugar«, kjer je priobčeno revizijsko poročilo Zadružne Zveze cefjske z dne 21. febr. 1921.
Naša posojilnica je stala na stališču, da ni strogo trgovsko podjetje, ampak kol rajfajznovka človekoljubna ustanova. Zato je uvedla nizko obre-stovanje in le I razločka na obrestih. Njeni upravitelji so opažali, kako so bil'i dolžniki veseli, ko so dobili denar po ceni na posodo. Zadovoljni so pa bili tudi vlagatelji, ker so imeli prihranjene novce dobro zavarovane. Mnogi1 so zaupali zavodu denar in vložno knjižico. Nasprotno pa je imelo načelstvo velike skrbi; ni šala, imeti vedno potrebno denarno zalogo za vlagatelje in prošnjike na razpolago. Vlagateljem vedno vstreči, zlasti kor smo se malokdaj držali odpovednih rokov, je bilo včasi težavno. Mučne so prolonga-cije; mučna je skrb, da so bode pri dolžnikih zgubilo, ko je šlo kmetsko gospodarstvo navzdol, ko je bila trtna uš vinograde pokončala, ko so bile slabe letine, ko so žužki pojedli pšenico, ko je bila gospodarska in denarna kriza, ki je bila leta 1924. zopet nastopila in
je še leta 1925. ni bilo konca. Posojilnica je bila primorana obresti za vloge (lokaj zvišati in v sled tega tudi za posojila; radi tega svetuje svojim dolžnikom. naj ne jemljejo na posodo.
Posojilnica ima sicer priprosto, vendar pa pregledno in praktično knjigovodstvo. Od danili posojil jemlje za pol leta predplačanc obresti, vendar si pridrži pravico terjati pred obrokom; v tem slučaju povrne predplačane obresti. Tega dovoljenja pa se ni po-služila. Posojilnica posodi včasih eni in isti stranki večkrat, morebiti enkrat na osebni kredit, drugič na zemljiško vknjižbo, tretjič na oba načina. V glavni knjigi pa je za takega dolžnika le en sam konto. Pri opešanih dolžnikih je težko take dolgove pravilno izterjati. Kljub temu je prišlo v teku štiridesetih let le malokdaj do sodnijske tožbe, ker je načelstvo zelo previdno in potrpežljivo. Od leta 1914. naprej ni bilo več sodnijske tožbe, četudi je zdaj še kakih petsto dolžnikov.
Važen dogodek pri posojilnici je bil nakup lastnega doma, kar se je izvršilo I. 1908. Kupila se je hiša št. 98-99 v Krškem in prizidalo se je poslopje št. 39; k posestvu pripadajo gospodarska poslopja, vrtovi, vinograd, travniki itd. Nakupna vrednost je v bilanci izkazana z 20.000 dinarji, davčna oblast pa vzame za svojo podlago prometno vrednost s 115.000 Din. S tem, da si je posojilnica preskrbela lastni dom, je bilo vstreženo praktični potrebi, ker je s tem dobila stalno pisarno. Pridobila pa je tudi na ogledu, vlagatelji so ji vedno več in več zaupali, enako pa tudi zadružniki, katerim se ni bilo bati, da bi izgubili svoje deleže, ali da bi neomejena zaveza prišla v poštev.
Pred vojno je posojilnica, kakor sem že rekel, neprestano napredovala; rastru je število zadružnikov, posojilojemalcev, vlagateljev in raste! promet. Med vojno so pa bile težave, ker so bili možje v vojni; vendar se je vse premagalo. Po vojni je tudi naša posojilnica z veseljem pozdravila našo novo državo. Ta se je spomnita tudi posojilnic in drugih zadrug. Zavode le vrste, kateri irnajo človekoljubne tendence, je obdarila s pristojbinskimi in davčnimi ugodnostmi, ki so še večje kakor so bile v Avstriji po zakonu ml I. junija 1889, ki je pa veljal le za posojilnice. Predpogoje za to davčne in pristojbin-ske ugodnosti je naša posojilnica takoj v svoja pravila sprejela in se poslužila dovoljenih pristojbinskih ugodnosti. Te in drugo pridobljene pravice čuva posojilnica vestno, kakor so svoje cini mesta in trgi čuvali pridobljene mestne
in tržne pravice ali kmetje »staro pravdo«. Vse odloke tekom štiridesetih let, kar jih je dobila posojilnica od svoje edine merodajne instance, to je od okrožnega sodišča v Novem mestu, zvesto hrani posojilnica, namreč odlok z dne 14. aprila 1885 — odobrenje in re-giistrovanje pravil, odlok z dne 5. aprila 1892 — pmnemba pravil, preosno-va v rajfajznovko; z dne 23. maja 1900 izbris člana načelstva Ivan Knavsa, vpis Viktorja Animana; z dne 30. maja 1901 — prememba pravil, deleži se ne obrestujejo; z dne 21. marca 1905 — izbris članov Pfeiferja in Jugoviča, vpis Rupnika in Adlešiča; z dne 29. avgusta 1908 — prememba pravil, delokrog posojilnice se razširi na občini Videm in Rajhenburg; z dne 1. maja 1908 — prememba načelstva, izbris Rupnika, vpis Ferd. Anžička; z dne 12 aprila 1911 — prememba pravil, g 10 o nedotakljivosti imetja posojilnice; z dne 29. oktobra in 29. oktobra 1922 — prememba pravil, pristojbin-ske ugodnosti; 1. marca 1923, 27. junija 1924 in 12. marca 1925, izbris članov dr. Stanka Lapajneta, Fr. Geral-dija, Ferd. Anžička, vpis Radanoviča, Ant. Lapajneta in Flor. Rozmana. — Zvesto je hranila posojilnica tudi revizijska poročila, od društva »Zveze slovenskih posojilnic« v Celju, od okrožnega sodišča v Novem mostu (po Reicherju) in od Zadružno Zveze v Celju. Revizorji so še bili gg.. Štiblor, B. Kunej, Jošt, 1 ošničar in Smodiš.
Posojilnica je vplivala po svojih pravilih, osobito pa po svojem delu na zadružnike v moralnem in gospodarskem pogledu. Skozi 40 let se je posojilnica tudi zvesto držala načela demokracije; kajti vsako leto se je pri rednem občnem zboru v smislu pravil vršila nova volitev načelstva in nadzorstva, med katerima jo bilo vedno lopo sporazumljenje.
/todiUelc uredništva.
Gospod ravnatelj Ivan Lapajne je v tem spisu pozabil omenili, da nače 1 uje on tej lepi posojilnici od smrti prvega načelnika č. g. Knavsa do danes in da je največji del tega plodonosnega in skrbnega dela, ki ga opisuje, opravil on sam. Naj mu bode dano kot najstarejšemu aktivnemu našemu zadružnemu delavcu še mnogo zdravih in srečnih Tet!
Razširjajte »ZADRUGO«!
Konferenca zadružnih elektrarn v Ptuju.
Na okrožni zadružni konferenci v Mariboru dne 2(i. oktobra 1925 je. kakor smo poročali v 1. letošnji številki, sprožil načelnik ptujske Zadružne elektrarne g. dr. I. Fermevc misel, naj bi se vršila posebna strokovna konferenca zadružnih elektraren. Navzoči zastopniki zadružnih elektraren so se s tem predlogom strinjali in Zveza je na to sklicala v Ptuju dne 31. januarja 1925 konferenco onih slovenskih zadružnih elektraren, ki so pri njej včlanjene.
Konferenca se je vršila v sejni dvorani ptujskega magistrata. Otvoril in predsedoval ji je Zvezin predsednik g. dr. A. Božič, ki j e povdaril, da mora zadružništvo kar naj marljivejše sodelovati pri elektrifikaciji naše pokrajine. Tega se je tudi celjska Zveza dohro zavedala in je v tej smeri sodelovala, kolikor so ji to njene skromne moči dopuščale. Imenom ptujske Zadružne elektrarne je pozdravil zbrane delegate zadrug g. dr. Ivan Fermevc, na kar sta po vrsti referirala Zvezin ravnatelj g. Lešničar in šef elektrotehničnega oddelka pri gradbeni direkciji v Ljubljani g. inženir Anton Ditrich. Oba referata priobčujemo na drugem mestu. Pripomnimo, da .je osobite vrednosti in važnosti referat g. inženirja. Ditri-< ha, ker podaja našim že ustanovljenim in še snujočim se zadružnim elektrarnam celo dolgo vrsto dragocenih nasvetov. Tako sistematično in temeljilo se tega predmeta v naših krajih še ni razpravljalo. Želeti je, da bi rodil ta referat obilo dobrega sadu!
V	živahni debati, ki so se je udeležili delegati raznih zadrug kakor gg. Godec, dr. Fermevc, Klenovšek, Kolenc iti dr. se je razpravljalo predvsem o davčnih vprašanjih. Tudi one naše čisto kmečke zadružne elektrarne, ki so po § 257. finančnega zakona davkov in pristojbin oproščene, morajo plačevati davek na poslovni promet, ker razlaga finančna delegacija v Ljubljani čl. 8, točko 2a zakona na poslovni promet iz 1. 1922. tako, da med »priprave« za kmetijske obrate in »potrebščine« ne spada električni tok. To je seveda docela predpotopno naziranje, saj so naši kmetje tudi nekdaj svetili s trskami. danes pa s petrolejem! Zakaj bi jim naše davčne oblasti ne privoščile elektrike? Toliko pa so so dali gospodje omehčati, da so priznali oprostitev davka na poslovni promet za oni tok, ki ga porabijo kmetijski motorji. One zadružne elektrarne seveda, ki pa nimajo pretežno kmetijskega značaja,
morajo plačati davek na poslovni promet. Zveza bo storila svoje korake glede oproščenja, pa veliko upanja na dosego uspeha v današnjih razmerah ni. Od vseh strani pa je bilo slišati pritožbe glede elektrofirm. Razni zastopniki teh firm navajajo zadruge vse k prevelikim izdatkom za naprave omrežij in transformatorjev, delavci firm delajo prepočasi in nesolidno itd. Na to je dobro opozoriti zlasti' vse naše za-drugarje, ki se bavijo z načrti za nove naprave! V zvezi s to debato je konferenca izrekla željo, naj bi Zveza uredila tehnično pisarno pod vodstvom strokovnega inženirja. Glede vzdrževanja te pisarne pa se nazori posameznih zastopnikov niso strinjali. O tern bode razpravljalo Zvezino načelstvo, ki bode elektrarne o svojih sklepih obvestile.
Referati in debata so ugajali vsem delegatom' in gostom, tako da je mogel Zvezin predsednik g. dr. Rožič na koncu zborovanja konstatirati že lep moralni uspeli te prireditve, ki bo pa seveda pokazala pravi, svoj pomen šeile v bodočih letih.
Po konferenci se jo vršil skupen obod in mal družabni sestanek v ptujskem Narodnem domu. Za prisrčen sprejem in pogostitev so je treba na tem mestu še posebej zahvaliti ptujski Zadružni eloktrarni in njenemu načelniku g. di . Formevcu.
Dipl. iii(j. Anton Ditrich, Ljubljana:
Osnovanje in delovanje zadružnih elektrarn.*
A) Urod.
R) Izvršitev projekta.
I.	Priprava za projekt. Pogodba z elektrarno za dobavo loka.
II. Pmlprojekt. Kratka skica rentabilnosti.
III. Definitivni projekt.
a) Visokonapetnostni daljnovod.
b) Transformatorsko postaje.
c) Omrežje.
d) Hišno inštalacijo.
IV. Oddaja del, oforfalna licitacija. V. Pogodba za oddajo del.
VI. Komisijski ogled.
VII.	Pričetek dela in nadzor pri gradnji naprave.
* Referat na konferenci zadružnih elektrarn v Ptuju, dne IH. jan. 1020.
VIII.	Kolavdacija.
O) Obratovanje zadruge.
a) Tehnični oddelek:
Inštalacija, novi priključki, razna popravila in tehnična izboljšanja itd.
b) Komercijelni del:
Tarifiranje, nabava materijala,
inkaso, inventura, vsaka polletna bilanca, točna rentabilnost.
Uvod.
V	naslednjem vam hočem podati kratka navodila, kako morajo izvršiti zadruge projekt za preskrbo občin z električno energijo v svrho razsvetljave in pogona gospodarskih in poljedelskih strojev, cla bo podjetje kar najra-cijonelnejše in najsmotrenejše.
Električne zadruge vsebujejo v svoji zakonski konstituciji idealno podlago za pravilno in uspešno razpečavanje električne energije. Ne potrebujejo za uresničenje svojih projektov mnogo kapitala, ne iščejo mnogo dobička in radi udeležbe vseh konzumen-tov ni vobče nikakih težkoč radi nape-ljavanja električnega toka. Slične zadruge bi na vsak način mnogo pripomogle splašili temeljiti elektrifikaciji naših krajev, a ko bi vedno s širokopoteznega tehničnega vidika regulirale cene toka ter seznanjala najširše plasti prebivalstva, predvsem poljedelca z velikimi ugodnostmi električnega toka za razsvetljavo in pogon poljedelskih strojev ter na. la način izruvale globoko korenine konzervativnosti v pogledu elektrifikacije pri našem kmetskem ljudstvu.
Priznati se mora, da je mnogokrat ta konzervativnost pri našem ljudstvu utemeljena. V povojnem času, ko se je elektrifikacija tudi v naših krajih začela razvijati, so najrazličnejše tvrdke izdelovale projekte za električno centrale neglede na njihovo rentabiliteto. Te električne naprave so pričele gmotno hirati. Kljub temu pa se sanacija sploh ni načela. Zgodilo se je, da je obratovala nek i centrala, zgrajena s kmetskim kapitalom, par let z velikim deficitom, ker se ni niti enkrat potrudila sestaviti rontabilitotni proračun. Ko se je slednjič le zganila, je bilo že prepozno; nahajala se je že na robu propada. Slični iu enaki zgledi plašijo kmeta in obrtnika, da se 110 priključi na omrežje ter uporablja rajši za razsvetljavo petrolej, nego da bi si montiral čiste in zdravo električno žarnice v svoji hiši.
Da bo torej elektrifikacija uspešna in da bo prodrla tudi; v najzakrk-nojšomu nasprotniku vsakega, napred-
ka predsodke, se mora postaviti na gospodarsko trden temelj. Ta temelj pa je točen projekt, upoštevajoč vse okol-nosti glede rentabilitetnega računa. Nastane torej vprašanje, kako si Zadruga zgradi ta temelj, ki jo pri obratovanju varuje pred marsikaterim usodnim razočaranjem?
Temelj projekta moramo razdeliti na tri dele:
1. Priprava za projekt in pogodba s podeželsko elektrarno za dobavo toka.
2. Predprojekt in kratka skica o rentabilnosti projektirane naprave.
3. Definitivni projekt.
Mogoče bo ta ali oni od navzočih gospodov ugovarjal, da je slično postopanje preveč birokratsko in pedan-tično. Uveravam ga, da je pri sličnih napravah Fabius Gunctator na mestu, ker tvorijo le solidno zgrajene električno naprave pogoj za uspešno elektrifikacijo.
Priprave za projekt.
Prehajam k 1. točki, k pripravi za projekt. Predvsem je treba ugotoviti, koliko KW za luč in koliko za moč se bo uporabilo v konzumnem okrožju? V ta namen naj pošlje zadruga svojega odposlanca do posameznih interesentov z vprašalno polo, ki naj bo pregledno in primerno sestavljena. Nadalje se ne sme pozabiti na konzum za cestno ali vobče javno razsvetljavo. Na ta način se dožene približno konzum, ki pa je ponavadi mnogo previsok, ker vsak interesent naznani več žarnic, kakor jih potem naroči. Najbolje bi bilo, da se interesent že v naprej obvezno izjavi za odjem, potem bi bila ugotovitev konzuma jednostavnejša. Seveda ta. postopek povečini ni izvedljiv, ker nihče ne kupi rad »mačka v Žaklju . Od po zgoraj navedenem načinu ugotovljenega konzuma se mora torej odbiti najmanj 25%. Dolgoletna statistika. nam daje tudi mnogo podatkov za ugotovitev konzuma v posameznih krajih. Tako n. pr. navaja Kyser v s\oji knjigi Die eloktriisehe Kraftubei-tragung«, da jo računati na prebivalca v malih in srednjih mestih 05—100 vvatov priključne vrednosti’, odnosno 30—62 KWh oddane energije na leto; v vaseh pa 28—40 Avatov priključno vrednosti, odnosno 3—5 KWh oddane energije.
V	Ljiubljani, ki je tip mirnega mesta brez izrazitega nočnega življenja, se potroši na prebivalca ca 45 KWh, v velemestu Zagrebu pa z industrijo in cestno železnico 80 KWh. V Ptuju n. pr. se jo vzela za podlago konzuma
ca 48 KWJi na prebivalca brez priključka večje industrije. Priključna vrednost na prebivalca znaša za ta slučaj 80 vvatov, torej pri 5000 prebivalcih (Ptuj in Preg) 400 KWh.
Kakor vam bo znano, se ne sme priključna vrednost konzumnih aparatov identificirati z obtežbo v KW pri posameznih transformatorjih. Obtežil-ni faktor za mesta od 1.000—20.000 prebivalcev znaša 30—27% od priključka, torej za mala mesta več nego za velika, kar je razumljivo. Za izgube v uvodih in transformatorjih se lahko vzame 20—25%. Upoštevajoč vsa ta dejstva se je n. pr. izračunala kapaciteta transformatorjev v Ptuju na 180 KVA brez priključka večje industrije. Nekatere tvrdke so za Ptuj projektirale 500 KVA, kar bi pomenilo, da se mora taksirati prebivalca z 220 vvati. Ta številka pa so celo v deželah z visoko razvito elektrifikacijo komaj doseže. Naj navedem nekoliko najnovejših podatkov glede priključnih vrednosti v posameznih deželah:
Nemčija 10.3 vvatov 20 KWh na prebivalca in leto;
Švica 137 watov, 430 KWh;
Norveška 259 watov, 463 KWh.
Te številke predstavljajo netto-priključek (brez elektrokemične in druge veleindustrije).
To vprašanje so mora zelo oprezno in s hladnim preudarkom premo-triti. Velika kapaciteta transformatorskih postaj zahteva večje investicije, slabo obtežen transformator pa ima zelo slab letni učinek in je tudi stalen večji konzurnent toka.
Kakor sem pred kratkem čital v zapisniku zastopnikov zadrug Ormož, Središče, Ljutomer in Murska Sobota, ki mi je bil poslan v pregled, se računa v teh občinah s konzumom do
1,300.000	KVVh letno. Ako bi se na podlagi teli podatkov izvršil projekt, bi bila vsekakor rentabiliteta zadrug močno ogrožena, ker jo navedena številka, upoštevajoč: tudi konzum industrij opekarn, žag itd.), mnogo previsoka. Naj navedem, da ima zadruga v Slov. Bistrici višek ca 15 KW, v postaji pa sta nameščena 2 transformatorja po 50 KVA.
Povdarjam še enkrat, da je pri določitvi kapacitete napravo potrebna največja opreznost. Samoobsebi umevno je, da tvrdke za gradnjo sličnih naprav forsirajo večkrat dosego večjih naročil in pri tem na žalost tu pa tam ne gledajo na dobrobit zadruge in na narodno-gospodarsko stran naprave.
Vzemimo, da smo točno določili konzum in kapaciteto transformator-
skih postaj. Ne upoštevam v predmetnem slučaju lastne vodne naprave zadrug, temveč predpostavljam vedno, da zadruga dobavlja od večje podeželske elektrarne tok svojim članom.
Dobavna pogodba.
Teren je sedaj pripravljen za sklenitev dobavne pogodbe s podeželsko elektrarno. Tudi pri sklepanju pogodbe se mora zadruga postaviti na stališče, da je elektrarna za to tukaj, da predaja tok. Na noben način se ne sme slepo spuščati v podpis pogodb. Pogodba se mora na vsak način vsestransko premotritii. Ne bom se spuščal, v detajle tega vprašanja, ker mi je znano, da je med vami mnogo strokovnjakov, ki so v sklepanju pogodb popolnoma na jasnem. Omenil bi le, da mora vsaka dobavna pogodba med drugim vsebovati točke o količini dobavljene energije, obveznosti za oddajanje struje, predčasni razvezi pogodbe, sporih pravnega nasledstva itd. Posebno je paziti tudi na to, da zadruga doseže za svoj tok cene, ki bodo odgovarjale cenam toka okoliških zadrug, sicer bi bila zadruga z višjimi cenami vedno na slabšem v slučaju naselitve kake večje industrije v dotičnem kraju.
Predprojekt.
Ako so ti pogoji izpolnjeni, je situacija zrela za predprojekt. Določiti somom:
a) smer eventualnega visokonapetostnega daljnovoda, ako gre za stroške zadruge;
b) najbolj ugodno mesto za transformatorsko postajo;
c) kapaciteto transformatorja ali transformatorjev;
d) odcepe nizkonapetostnih žic od transformatorja ter njihovo smer.
Pri izdelavi predprojekta se mora vpošlevati, da se transformatorska postaja namesti po možnosti centralno za eno, dve ali več vasi. Radij oskrbovanega okoliša ne smo presegati približno 1400 m. Do te razdalje so posamezni objekti z malim konzumom z uporabno napetostjo 380/220 voltov še ekonomično dosegljivi. Nadalje je paziti na okol-nost, da so daljnovod izpelje pri hribovitem in gozdnem terenu na zatisni strani, v močvirnem terenu naj se drogovi ne poslavljajo. Ker imamo od avgusta 1925 razlastilni zakon (določbo
o	razlastitvi za električne naprave v proračunskih dvanajstinah avgust-no-vember 1925) za. vse električno naprave, ki so tehnično ugodne in služijo javni koristi, ni potrebno ozirati se na posamezno trasi ugovarjajoče posest-
nike, ker je razlastitev v poštev prihajajočih parcel brez nadaljnega možna. Sporazumeti se je potrebno tudi radi nabave drogov ali se bo za daljnovod namestilo železne, betonske ali pa lesene impregnirane drogove. Omenjam, da se mora na vsak način projektirati vsaj impregnirano drogove. Navadni leseni drogovi so za visokonapetostne napeljave zabranjeni.
Najboljša dosedaj uporabljena impregnacija je s terovkn oljem, in sicer mora vsebovati 1 m3 droga iz mehkega lesa najmanj 90 kg olja, katerega se mora pod pritiskom vtisniti v les. Tako impregniran drog vzdrži po statističnih podatkih povprečno 25 let, dočhn znaša življenska doba neimpregnira-nega droga iz mehkega lesa le ca 4 do
5	let. Iz tega se lahko izračuna rentabilnost nameščenja impregniranih drogov.
Cdede transformatorske postaje se mora določiti ali bo izvršena na drogu ali pa v zidani hišici, če le možno, toplo priporočam izvedbo v zidani hišici.
Definitivni projekt.
Na podlagi tega predprojekta more zadruga pričeti izdelovanje definitivnega projekta ali pa vsaj točno ugotoviti1 smernice, po katerih naj bi se projekt izvršil. Na vsak način je najbolje, da zadruga projekt definitivno izgotovi, tako da tvrdke pri ofertalni licitaciji vpišejo v proračun le svoje cene, na la način je primerjava ponudb najenostavnejša. Seveda se mora pri tem tvrdkam prepustiti neobvezno izdelavo varija.nl, ki donesejo eventualno nove misli za izboljšanje prvotnega projekta.
Vodilna načela pri izdelavi definitivnega načrta naj bodo sledeča:
a)	Visokompetoslni daljnovod.
Najobičajnejši je daljnovod, zgrajen na lesenih, impregniranih drogovih, ako no presega obratna napetost
10.000	voltov. Prerez tokovodnih žic mora znašati najmanj 10 m/m3. Pri tem pa no sme presegati medsebojna razdalja drogov 80 m. Vobče je prerez žic točno preračunati, vpoštevajoč pri tem olnnov in induktiven upor napeljave. Pri prezu lfi m/m3 naj se uporabi vrvica. Drogovi naj so montirajo z največ dopustnimi medsebojnimi razdaljami. Na tii način postane napeljava elektrotehnično sigurnejša, ker vsak izolator pomeni vir napak. Pravilna gospodarska razdalja drogov se lahko določi. Nadalje se mora uporabljati za vod le ravno drogove z najmanjšim vrhnini premerom 15 cm. Vobče je izračunati vrlini premer po določeni formuli iz premera žic in medsebojne raz-
dalj#1 drogov. Tokovodne žice morajo biti oddaljene od terena 6 m, od cestišča 7 in, kar je vpoštevati pri večjih razpttinah ter v to svrho izgotoviti točne podolžne profile trase. V ?x*inljeva lna žica nad trofazno napeljavo je po zadnjih izkušnjah zelo umestna, posebno pri dolgih napeljavah, pri železnih drogovih pa radi dobrega vzemi,je-nja neobhodno potrebna. Seveda mora biti ta žica, ki ima prerez 25 m/m2 ali pa 50 in/m' in je iz pocinkane železne vrvice, povsod dobro vzemijena. Gozdnega terena naj se trasa kolikor mogoče izogne., sicer bi se morala skozi gozd narediti široka preseka, k L je po predpisih določena. Neglede na to pa se mora varovati načelo, da naj bo trasa izvršena vedno v premi črti.
b)	Transformatorske postaje.
Čim je določena kapaciteta transformatorja, nastane vprašanje ali se ga bo namestilo na drogu ali v zidani hišici. Postaje na drggih so dovoljene do napetosti 25.000 y bitov in do kapacitete^ 30 KVA, Pi i višjih prenosnih napetostih se mora, postaviti transformator. v zidano hišico. Postaje na drogovih, ki s'q nahajajo tu pa tam v Sloveniji, ne uživajo sicer mojih simpatij’ ker so povečini izvršene neprimerno. Pripomnim pa. da se. da tudi postaje na drogu Učno izvesti, vpostevajoč varno obratovanje in lahek dohod do posiimciutu delov naprave. Razdelilne5 naprave nizke napetosti-se morajo na primer na vsak način, montirati v zaprti vodotesni pločevinasti omarici v dosegljivi1 višini na drogu. V zidani hišici pride poleg 'oljnega transformatorja v poštev tudi suhi transformator.
Vzemimo najprvo postajo na drogu. Ako predmetna postaja ne predstavlja končne postaje, je zelo umestno, da se jo postavi na kratkem odcepu od daljnovoda in lakoj pred postajo na drogu montira progovno odklopilo, ki služi za odklop transformatorja, tako da nima monter ob priliki popravil pri postaji nikjer žic in drugih delov pod napetostjo okoli sebe. Progovno odklopilo nadomeslujejo tudi ločilna odklopila pred transformatorjem. Ako se mora predmetna postaja namestiti na daljšem odcepu od glavnega droga, se mora takoj na prvem drogu odcepa montirati omenjeno progovno odklopilo.
Pri transformatorski postaji na koncu daljnovoda je tudi zelo umestno, da se montira progovno odklopilo na drogu neposredno pred postajo.
Ta navodila za postaje na drogu veljajo tudi zmiselno za postaje v zidanih hišicah.
Transformator na drogu mora imeti dovolj široko ploščad za. poslu-go. Posebno pažnjo se mora posvetiti konstrukciji, ki omogoča spuščanje kolta za olje v slučaju popravil', pregleda itd. Znano vam je, da ne potrebuje transformator med obratom nobene posluge, vendar se ga mora najkasneje vsako drugo leto preiskati. V krajših časovnih presledkih pa se mora vzeti pri izpušnji pipi za olje vzorec, da se kontrolira njegovo žmegljenje. Pred transformatorjem se mora na visokonapetostni strani namestiti zajezilo o brzde in varovala za montažo na prostem. Brzde morajo imeti zadostno induktiviteto in ne smejo sest oj ati samo iz takozvanih Monteurlocken«\ kakor je bilo to še pred kratkim časom splošno v navadi. Na glavnem odcepu nizke napetosti pa je montirati glavno stikalo in varovala ter varovala za vsak odcep. Nadalje jo namestiti pri transformatorju na nizki napetosti sfrelovodno napravo.
Tudi na visokonapetostni strani je nmogokrat umestno, da se montira odvodno napravo za prenapetosti, ako se nahaja, transformator daleč od'glavne transformatorske postaje in. je pokrajina znana po svojih nevihtah. Glede razdalje pri nameščanju strelovodnih naprav so električne tvrdke različnega mišljenja; vsekakor pa je montirati tako napravo pri postajah, ki so oddaljene več nego ca ti km od bližnje strelo-vodne naprave. Seveda se te številke ne sme. vzeti za evangelij. Najsigurneje je. da se v glavnih postajah montira pravilno in Zadostno napravo za odvajanje obratnih in atmosferičnih prenapetosti,. katera naj potem ščiti vso okolico. Predmetna izvajanja veljajo za običajne prenosne napetosti n. pr. •JOOO ali 10.000 voltov. Znano je, da so napeljave tem sigurnejše proti atmos-fericnirn prenapetostim, čim višjo obratno napetost posedujejo.
Kar sem navedel glede namešče-rija aparatov pri postajah na drogovih, velja tudi za transformatorje v zidanih hišicah do kapacitete 50 KVA.
Prostornina pri zidanih podajah mora znašati najmanj 1.60 X J.60 m. Takoj liri uvodu žic je namestiti tro-pofno odklopiio. Stikalno ploščo za nizko napetost naj so namesti v zidu na zunanji strani transformatorske postaje, tako da pošittževalcu v slučaju izmenjave varoval ni potreba vstopiti v prostor visoke napetosti. Tudi naj bi se v zidanih postajah mesto visokonapetostnih varoval, ki so dokaj nezanesljiva, montiralo dosledno visokonapetostne avtomate. Posebno pozornost se mora posvetiti uvodu visokonapetost-
nih žic v postaji, ker slab uvod je vzrok motenj v obratu.
Večje transformatorske postaje nad 50 KVA pa morajo imeti na visokonapetostni strani oljna stikala. Pred temi stikali pa je montirati še odklopila.
Pri določitvi transformatorske tipe pa moram opozoriti na drugo važno dejstvo, ki ga je vpoštevati zlasti pri poljedelskih obratih. Kakor znano porabi transformator tudi v neobremenjenem stanju tok. N. pr. znaša tok pri. prostem teku transformatorja 10 K\V ca 0.2 KW. Ako to pomnožimo z letni*-, mi urami 8760. potem znašajo letne izgube tega transformatorja 1752 KWh, torej dokaj visoko vsoto. Čim večji transformator, tem večja je ta izguba pri percentuelno slabi' obremenitvi. V poljedelskih obratih se transformator deloma obremeni z mlatitvijo, vobče pa je slabo obremenjen. Radi tega se v novejšem času namešča v zmislu predpisov' Z. N. E. poljedelske tipe transformatorjev, katere se lahko ca za dobo 12 ur 100% preobremeni, ako niso bili popreje več kot 12 ur normalno obremenjeni. Seveda pri preobreme-njen-ju nastopijo večje izgube v bakru, ki pa so le kratkodobne, medtem ko so trajne iizgube v železu minimalne; letni učinek transformatorja je torej ugoden. Preobremenjenje teh transformatorjev pa sme trajati letno le nekaj tednov, kakor se to pri poljedelskem obratu potrebuje. Zato bi bii'o toplo priporočati, da se pri, projektiranju novih transformatorskih postaj posveča temu vprašanju največja pažnja.
Podrobnost tega vprašanja ne bom dalje razmotrival. pripomnil bi le, da se je ravno pri projektiranju transformatorskih postaj v povojnem času grešilo. Dostop k delom postaje, ki morajo biti med obratom dostopni, je fyil skrajno življenjenevaren ali pa. nemogoč. Imamo postaje, katerih p oslu ga zahteva odklop centrale, kL je oddaljena ca 15 do 20 km od postaje. Progov-ne postaje večkrat nimajo posluževal-ne ploščadi, zidano pa so tako tesno, da so v njih ne bi moglo ganiti niti dete, kaj šele odrasel monter. Naštevanje napak teh postaj bi napolnilo celo brošuro.
c)	Krajevno omrežje.
Preidimo k projektiranju krajevnega omrežja. 1 okov od ne žice se montira deloma na lesenih drogovih, deloma na zidnih in strešnih ifosilcih. Pri tem so mora na vsak način paziti na varovanje estetskega lica kraja. Žice morajo biti kolikor mogoče vodoravno izpeljane in ne smejo svojevoljno več-
krat križati ceste. V Ptuju n. pr. se je pri projektiranju omrežja uvažeralo to dejstvo. Po glavnih ulicah so izpeljane žice dosledno za hišami, le žice za cestno razsvetljavo vodijo pred njimi. Seveda bi bilo najbolje, da bi se po možnosti projektiralo ki*ajevna omrežja v mestih s kablom; ta izvedba pa zahteva sedaj previsoke investicije. Nosilne konstrukcije morajo biti trdne. Strešni nosilci pri glavnih progah morajo imeti v premeru najmanj 3 angl. palce, zidni nosilci pa U-železo profil št. 8. Povsod se mora varovati princip, da morajo biti tokovodne žice toliko oddaljene od streh, oken itd., da se jih brez posobnih pripomočkov ne more dotakniti. Medsebojna razdalja žic pa ne sme podkoračiti 30 cm pri normalnih razpetinah do 30 m. Priporočam, da se omrežje ne projektira s preveč šibkimi prerezi iz razloga štedenja. Ta napaka se ne more več pri obratovanju izbrisati in večkrat je priklop kakega motorja na omrežje brez motenja ostalih konzumentov nemogoč. Primcipijelno je projektirati zadostne prereze žic!
'Deloma h krajevnemu omrežju spadajo tudi hišni priključki. Od glavne napeljave s prerezom, recimo 10 m/m3, se odcepi hišni priključek s prerezom 6 m/m9. V zmislu predpisov bi se morala tu namestiti varovala. Prostovodna varovala pa niso lahko dostopna; posebno v zimskem času monterjem ni baš povolji plezati na drogove ali celo na strehe- v svrho izmenjave teh varoval. Namesto, da bi vložili pravilne topilne patrone, jih v sličnih slučajih iz kamodnosti premostijo in varovala so iluzorna. Radi tega se je v zadnjem času postopalo sfode-če: Vai*ovanje prereza 6 m/m9 se je izvršilo že v postaji na stikalni plošči. Na ta način odpadejo vsa prostovodna varovala; toda takoj pri uvodu žic v hišo pa je namestiti plombirana varovala; s katerimi sme manipulirati lo od zadruge nastavljeni odgovorni obra-tovodja. Pri glavnih odocepih omrežja pa se mora vsekakor namestiti primerna prostovodna varovala ali pa varovala v dosegljivi višini na drogu v vodotesni omarici.
d)	Hišne inštalacije.
O	hišnih inštalacijah vam ne bom mnogo govoril. Tozadevno smernice je svojecasno izdala gradbena direkcija v Ljubljani vsem zadrugam. Inštalacije ne spadajo k splošnemu projektu, ker jih plača vsak konzumont sam. Največja rak-rana pri sedanjih inštalacijah so bila varovala, zato so jih hočem v par stavkih dotakniti.
Znano vam je, da so varovala srce vsake inštalacije. Ako varovala ne vzdržijo, potem jo vse živčevje v hiši mrtvo. Na žalost niso konzumenti tega dejstva v zadostni meri upoštevali. Nastale so tu pa tam nesreče, izbruhnili so požari. Varovala popolnoma varujejo inštalacijo le v onem slučaju, ako se jih ni dotaknila nevešča roka, ki jih je premostila ter s tem njih delovanje v slučaju potrebe popolnoma onemogočila. Varovala morajo pregoreti, ako nastane v inštalaciji ognjenevaren tok. Seveda, če se premosti varovalno pa-trono z žebljem ali žico, se ta ognjenevaren tok poveča. Konzumenti so manipulirali z varovali odkar obstojajo hišne inštalacije, ter s tem napravili inštalacije ognjenevaroe. Nasprotniki elektrifikacije navajajo ta dejstva z namenom, da bi diskreditirali ogujevar-nost električnih inštalacij. Odgovoriti pa se jim mora, da je električni tok najsigurnejši za razsvetljavo in pogon, ako so varovala popolnoma intaktna in je vobče inštalacija izvedena po veljavnih predpisih.
Varovala se je montiralo tudi po skednjih in na nedostopnih krajih. V zadnjem času se je situacija glede na-meščenja. varoval v toliko zboljšala, ker se montirajo pri' uvodu v h!išo glavna varovala v plombirani omarici. Ako bodo odgovorni faktorji posvečali dovolj pažnjo nedotakljivosti teh varoval po lajdkih in strogo kaznovali vsako zlorabo, so bo v kratkem zaznamoval na tem polju splošen napredek.
Umestna je tudi montaža malih avtomatov za inštalacije, katere uporabljajo nekatere elektrarne na Gorenjskem že dalje časa z velikim uspehom.
Vobče so morajo konzumenti držati načela, da se v nobenem slučaju ne dotikajo delov električnih inštalacij, razen onih, ki so določeni za obratovanje naprav«, ker pri neprevidni manipulaciji z golimi tokovodnimi deli se zgodijo lahko smrtne nesreče. Človek pride na dva načina v stik z električno napeljavo:
1. da se dotakne dveh tokovodnih
žic,
2. da se dotakne samo enega spro-vodmka. ima pa pri tem dobro zemeljsko zvezo.
Razpoloženje napram električnemu toku je pri ljudeh različno, človek z dobrim srcem in suho kožo, prenese neprimerno več, nego oni s slabim srcem in mokro kožo. Smrtonosen tok znaša po Webru l/lO amperja. Ako ima torej človek večji odpor, t. j., ako ima suho kožo in dobro srce, preneso pri tem toku napetost do 5000 voltov,
medtem ko se mora smatrati v vlažnih obratnih prostorih, hlevih itd. že napetost 100 voltov kot nevarna. Iz tega se razvidi, da spada naša vporabna napetost 220/380 voltov že v nevarno co-uo napetosti.
Po tej kratki ekskurziji v materi-jo, ki sicer ne spada v današnji referat, preidem zopet k predmetu.
Oddaja del.
Sedaj je definitiven projekt izvršen, zadruga je spremna, da razpiše ofertalno licitacijo. Razpis mora vsebovati poleg točnega proračuna ali vsaj detajlnih navodil za izdelavo ofer-te, še kratek opis obsega razpisane naprave, točko glede začetka, dela, način plačila itd. Rok za izdelavo oferto naj bo po možnosti daljši, tako da se labko tvrdke popolnoma poglobijo v projekt.
Dejansko so se dosedaj vedno oddajala dela na ta način, da so zastopanih L zadrug po večini pogledali na končno vsoto oforte in oddali delo naj-•nižjemu ponudniku; pri tem pa se ni upoštevala kvaliteta materijala, katerega nudijo posamezne tvrdke. V sličnih slučajih konkurenca ni izkristalizirala položaja v prid konzuraentu, temveč ga občutno poslabšala, ker naročnik naprave večinoma ni bil veščak. Tako so pri nas nastale naprave, ki niso v prid konzumentom in ne v čast izvršitelju. Večkrat se čuje. da ser naj pogleda električne napravte na Hrvatskem in v Srbiji, ki daleko niso tako dobre nego naše. Tako neumestne opazke, ki so morda izraz konservatizma, morar-mo odločno zavrniti češ, da se naše električne naprav«, zgrajene neposredno po preobratu, nikakor no morejo razporediti z drugimi električnimi napravami v Srednji Evropi. Iskati moramo vedno boljše primere, ne pa slabše.
Metoda, da se odda delo neposredv no po pregledu ofertov, ni umestna in deloma zelo škodljiva. Oferte se mora natančno strokovno pregledati, izvršiti pregledno prinierjevalno tabelo ter šele nato se lahko določi najboljšega, najprimernejšega ponudnika, torej ne vedno navidezno najccnejšega.
Pogodim za oddajo dela.
Po tej deloma težki odločitvi čaka zadrugo težka naloga, redigiranje pogodbe s tvrdko. Pogodba mora varovati predvsem interese zadruge. Kot prvi pogoj naj se navede, da mora tvrdka izvršiti napravo v okviru projekta popolnoma kompletno in sposobno za obrat, za določeno fiksno pavšalno vsoto. Ako se to prezre, ima tvrdka možnost, da z različnimi doplačili zviša ceno napravo ter tako občutljivo zare-
že v njeno rentabilnost. Tvrdka se mora obvezati, da prične z dolom v določenem času ter konča delo do gotovega termina, sicer se tvrdki zaračuna konvencionalna globa. Važno .je, da se določi tudi pričetek del, ker se je n. pr. mnogokrat zgodilo, da se je pogodba podpisala s pristavkom, da se bo naprava končala dva meseca po pričetku dela. Delo se ni takoj pričelo, naprava se je dovršila 6 mesecev po podpisu pogodbe. Nadalje mora tvrdka garantirati brezhibno delovanje naprave, popraviti na lastne stroške vse napake, ki jih ugotovi kolavdacija itd. Plačilni pogoji naj se formulirajo tako, da se zadnja kvota izplača po končani kolavdacija naprave, ako se napravi prizna končni kolavdum. V nasprotnem slučajni se mora zadnja plačilna kvota zadržati dotlej, dokler tvrdka grajanih nedostatkov ne odstrani. To fe na kratko, ker ima Zadružna Zveza v Celju itak osnutke za slične pogodbe.
Komisijski ogled.
Gradbena tvrdka mora sedaj nemudoma izvršiti načrte in tehnični opis naprave za vlogo na »roškega poglavarja za gradbeno dovoljenje. Vlogi je priložiti v štirih izvodih:
1. tehnični opis naprave v vseh detajlih;
2. trasni načrt visokonapetostnega daljnovoda in krajevnega omrežja v katastrafnem merilu z vrisanimi drogovi, strešnimi m zidnimi nosilci;
3. načrt nosilnih konstrukcij pri daljnovodu in omrežju;
4. načrt transformatorske postaje v merilu najmanj, 1 : 25 z vso vrisano električno opremo in stikalno shemo;
5. načrt stikalne plošče v merilu 1 ; 10 s stikalno sliemo. Ako se pri ogledu zahtevajo z elektrotehničnega stališča spremembe, mora zadruga te točke fiksirati evenAuelno v adnoksu dobavne pogodbe.
Pri komisijskem ogledu ščitijo javne interese zastopniki oblasti ter prodpiapjo, kako je izvršiti1 napravo propisno in gospodarsko.
Pričetek dela in nadzor.
Sedaj so vse predpriprave za pričetek dela gotove; tvrdka dobavlja materija], katerega naj zadruga takoj po svojem izvedencu kontrolira. Reklamacije je najbolje izvršiti takoj. Naknadno se to večinoma praktično ne uveljavi več. Zadruga naj vodno točno kontrolira izvedbo naprave in vse pripombe tvrdki pismeno naznani. Ustmeni dogovori so neveljavni in brez izvršilne moči.
Kolavdacija.
Po ‘izgotovitvi naprave naj zadruga takoj zaprosi za kolavdacijo in med tem v p as ta vi poskusni obrat še vedno na odgovornost koncesijonirane tvrdke. V načrtih za kolavdacijo se morajo eventuelne spremembe, ki so se pojavile pri gradbi naprave, dejanskemu stanju odgovarjajoče popraviti. Napake, ki se ugotovijo prakolavdaciji, mora tvrdka na lastne stroške popraviti. Ko so ti nodostatki odsti*anjeni, se izvrši končni obračun, zadruga dobi koncesijo »za oddajanje in napeljevanje elektrike« na svojem omrežju in prijavi usposobljenega obratovodjo, ka.terega odobri pristojni sreski poglavar.
Tako so zadnje formalitete končane in novozgrajena električna naprava preide definitivno v posest zadruge. katera prične ž njo obratovati pod lastno odgovornostjo.
Obratovanje zadruge.
»Vsak pričetek je težak* in »vsaka šola nekaj »tane« se večinoma v polni meri uveljavlja pri pričetnem obratovanju zadrug. Na žalost pa zadruge tudi po daljšem obratovanju ne kažejo onega razumevanja, za tehnična in komercijelna vprašanja, kakor bi jih morala za dosego popolne rentabi-litete. Večinoma se zadovoljujejo z ma-
lo	.s upor dividendo, namesto da bi stremele po čim popolnejši izrabi zgrajenih naprav.
Pri vsakem vodstvu še tako male zadi uge, se mora nahajati tehnični in konmcijelni oddelek. Ta dva oddelka sta lahko pri manjših zadrugah združena' pod vodvsfvom ene osebe; pri večjih zadrugah pa je umestno namestiti v to svrho dva uslužbenca, ki morata sporazumno delovati v procvit zadrugo. Omenjam, da sta pri električnih zadrugah oba oddelka enake važnosti; eden brez dTugega pri dobrih obratih nc more eksistirata.'.
Tcli n ičn i oddelek.
Tehnični oddelek ima v glavnem namen \zdrze\ati in izvrševati naprave za dovajanje električne energije konzumentu v takem stanju, da rezul-tira iz tega največja ekonomija ob upoštevanju vseh tozadevnih varnostnih predpisov.
Komercijelni oddelek pa skrbi za pravilno razpečavanje blaga — električnega toka —, ifcvršuje bilanco in strogo pazi na to, da zadruga ne investira previsoke vsote za izboljšanje naprav, ki jih eventualno predlaga tehnični oddelek. Kakor vidirte, lahko nastane neljubo prerekanje mod tehnič-
nim in komercijelnim oddelkom, ki se pa pri medsebojni uvidevnosti vedno hitro poleže.
Poiskusimo v kratkem prikazati naloge tehničnega oddelka pri vodstvu zadruge.
V	prvi vrsti mora tehnični oddelek po svojem osobju vzdrževati vse naprave, ki jih jo tvrdka zgradila in strogo nadzorovati, da konzumenti samostojno ne izvršujejo nobenih popravil’ pri napravi. To načelo je z vso rigoroznostjo izvajati, ker le na ta način se vzdrži napravo v trajno dobrem stanju. Dogajajo se slučaji, da se zadrugar-jem z vednostjo vodstva zadruge prepusti izdelava popravil pri lastnih inštalacijah. Imel sem dovolj prilike opazovati, da so ti dokaj dobro inštalacijo popolnoma pokvarili. Konzumenti se morajo z zaupanjem obračati na tehničnega obratovodjo, ki sicer mora biti. ob določeni uri dnevno na razpolago. Brez njegovih strokovnih nasvetov ne smejo kupovati novih motorjev; preveliki motorji zelo slabo uplivajo na omrežje in močno potisnejo navzdol faktor učinka cas fr, katerega ima zadruga skoraj vedno v svoji dobavni pogodbi za električni tok. Večkrat se mi je že stavilo vprašanje, kaj pomeni ta skrivnostni cos fi? Popolnoma laji&io se razume pod cos fi sledeče: Navadili trofazni motorji imajo neprijetno lastnost, da vzamejo iz omrežja gotovo količino toka, četudi ne oddajo nobene mehanične energije. Ta tok imenujemo slepi tok. Slepi tok obremenjuje električne generatorje v centrali in električno napeljave. Ako je slepi tok velik, ne morejo generatorji proizvajati obilo delavnega toka. Cos fi nam služi za izračun slepega toka, katerega elektrarne po vsej pravici konzumentom zaračunajo. Manjši cos fi, večji slepi tok! Zato se mora skušati doseči cos fi = 1.
N poslednjem času so tvrdke izdelale elektromotorje, ki ne jemljejo za obrat slepega toka; to so takozvani' kompenzirani trofazni motor j k Seveda je nabavna cena teh motorjev precej visoka. Radi navedenega se mora za obrat določiti pravilno tipo pogonskega elektromotorja, ki je po možnosti vedno dobro obtežen. Pri dobro obteženih motorjih zaostaja slepi tok močno za delavnim tokom; na ta način so drži cos fi nad nivojorn. ki ga določa elektrarna v dobavni pogodbi.
Athnični obratovodja mora izvrševati iudi vse projekte za hišne inštalacije. Od vsake hišno inštalacije se mora nahajati pri vodstvu točna skica, da v slučaju kakega popravila monter takoj točno ve, kaj mu je storiti.
V	tehničnem oddelku naj se po možnosti vodi točna statistika porast-ka priključkov, poraba KWh (n. pr. za razsvetljavo, pogon itd.). Vse te podatke naj se koncem obratnega leta tabelarično sestavi. Posebno točno je paziti na to. da se viški v KW pri obratovanju kolikor mogoče izravnajo. Nadalje je naloga tehničnega obratovodje, da konzumente uvaja v novitete pri električnih konzumnih aparatih. Velik priključek električnih žarnic naj ne pomeni popolno zadovoljstvo obratovod-stva. V popolno razumevanje temeljite elektrifikacije spada tudi priključek toplotnih aparatov; med drugim poleg Tikala tudi stroj za sesanje prahu, stroj za čiščenje parketov, ventilator za sušenje las itd. Velik konzum zviša obratne ure in zniža eminentno ceno toka. Približati se morajo idealu: Vse električno! Ta deviza se dosledno izvaja v 'nordijskih državah in v Švici, v poslednjem času tudi v Nemčiji in Avstriji. Pri nas le malo mislimo na to; dovolj -mo napredni, če nam električna žarnica skromno razsvetljuje stanovanje. V hvalevredni nameri je v zadnjem času stopila na plan naša največja hi-drocehlrala Fala s predlogom, da bo zaračunavala za konzum nočnega toka le 33 para za vsak KWh. Kakšen uspeh je s tem dosegla, mi ni znano. Želim pa. da bi tudi naše ostale hidrocentrale sledile teinu zgledu, ter pripomogle k čim intenzivnejši elektrifikaciji naših krajev.
Komercijelni oddelek.
Komereijelni oddelek ima tudi mnogo važnih nalog, predvsem prodajo toka. Tok je trgovsko blago! Sicer to blago ni samostojno, odvisno je od električne centrale in njenih napeljav; ima lastnost, da se proizvajanje in poraba časovno krijeta in radi tega električni tok kol blago ne predstavlja nekaj omejenega in stalnega, vendar se je pravno uveljavilo naziranje, da je blago. Kdor si brez privoljenja napelje v svojo hišo tok, je v pravhem pogledu tat. Navadna trgovska enota električnega toka je I KVVh. (1 KWh se n. pr. že porabi, če gori’ žarnica a 25 sveč ea 35 ur.)
Električni1 tok se prodaja na podlagi različnih tarifov, pavšalnih ali števčuih. Merjenje električnega toka preskrbujejo števci, ki se montirajo med hišnim priključkom in notranjo inštalacijo in kažejo porabo toka v notranji inštalaciji.
1'arifiranje toka jo eno od najvažnejših vprašanj pri elektrifikaciji. V zadnjem času, zlasti v preteklem letu, .so se izvršile v Nemčiji večje ankete v
svrho delne unifikacije tarifne postavke električne energije. Najboljši poznavalci tega težkega vprašanja so napisali v časopisih znanstvena razmo-trivanja. Do končnega zaključka ni prišlo, vendar je bila večina strokovnjakov mnenja, da so sedanje cene loka mnogo previsoke; potreba po znižanju se povsod manifestira. Kljub temu, da je življenje v Nemčiji dražje nego pri nas, znaša povprečna cena toka za luč ca 40 Pf/KWh (v Ameriki
6	cts/KWh). Pri nas pa 6 Din! Nekatere elektrane v Nemčiji so znižale ceno toka; tako je konzum porastel in elektrarne so še izkazale z večjim dobičkom.
Ako mi bo dopuščal čas, se bom dotaknil tega važnega vprašanja na koncu mojega referata še enkrat bolj obširno.
Nadalje mora komercijelni oddelek sporazumno s tehničnim nabavljati materija! za uporabo pri novih inštalacijah in popravilih. Na podlagi kartoteke materijala, ki jo mora vsaka zadruga posedovati, se sestavi naročilo za nov materijah Priporočam toplo, da se vsaka nabava materijala ofvrtalno razpiše in odda najprimernejšemu ponudniku; nikakor ni umestno in za zadrugo gospodarsko, da se naročuje materijal eventualno samo pri eni tvrdki. Vsaka tvrdka mora k ponudbi predložiti vzorce materijala. Mogoče se mi bo ugovarjalo, da je najbolje imeti v omrežju enoten materijal. Seveda bi bilo to idealno, toda večina tvrdk izdeluje zelo sličen materijal, ki mora odgovarjati predpisom Z. N. E. Vzemimo n. pr. varovala! Stotz, Siemens-varo-vala so si zalo slična. Voigt-Haefher-varovala se le malo razlikujejo od navedenih. Tudi varovalni avtomati so skoro pri vseh tvrdkah isti. Isto se lahko trdi o utikalih, stikalih itd. D6ka,j važno pa je. pri omrežju, da so števci popolnoma enotni. Paziti je na to, da si zadruga nabavi najboljše števce; ki izkazujejo minimalno lastno uporabo toka. Nadalje mora zadruga imeti na skladišču vsaj vzorce različnih toplotnih aparatov, katero naj perijodično razkazuje članom. Tudi primerna svetila, posebno z zdravstvenega stališča, mora zadruga pri svojih članih propagirati. V to svrho mora zadruga svojim članom nuditi v svoji lastni prodajalni prvovrsten materijal.
Iz tega jo razvidno, da mora komercijelni oddelke delovati v veliki meri propagandistično za čim intenzivnejšo uporabo električnega toka.
Pri nas se Te malo upošteva dejstvo, da je propaganda tudi pri elektrifikaciji nujno potrebna. Naloga več-
jih elektrarni bi bila, da z različnimi okrožnicami opozarjajo konzumente na novitete konzumnih aparatov,. Posebno velikega pomena so akumulačne peči. Peč se razgreje ponoči, ko je na razpolago tok po nizki ceni, ter oddaja potem toploto podnevi. Te peči imajo zelo dober učinek.
Poleg te naloge ima komercijelni oddelek tudi*skrbeti za točni inkaso, za vestno in pregledno inventuro, izvrševati najmanj' polletne poskusne bilance. voditi statistiko oddaje električne energije ter druge knjigovodske posle. Neobliodno potrebno je voditi statistične podatke o delovanju elektrarne, ki služijo potem za izvršitev skupne statistike električnih naprav za Slovenijo. Pripomnim, da je gradbena direkcija v Ljubljani v lastnem delokrogu že izvršila statistiko električnih naprav za Slovenijo; manjkajo sicer še nekateri podatki glede števila prebivalcev s tokom oskrbovanih krajev, potem pa bo ta statistika zrela za tisk.
Točnejše podatke glede organizacije in knjigovodstva v inštalacijskem podjetju najdete v knjigi Otto Sehinrze, »Organisation- und Buch-fvihrung in InstaUationsgesehaften«, Betriebsfiihrurig stadtischer Werke* od VVevla, Verwaltung»praxis bei. Elektrizitatsvverken« od Bertholda itd.
Podrobnejše se y ta vprašanju ne morem danes poglobiti.
Reorganizacija zadrug.
Znano mi jo, da namerava Zadružna Zveza reorganizirati delovanja včlanjenih zadružnih elektraren. Predvsem ' ima. v vidiku povsem enotno smernice pri obratovanju. Ta namerava je Želo hvalevredna in primerna duhu časa, če se posreči postaviti pravilno podlago za strokovno in popolnoma nevtralno delovanje. Vso faktorje, ki bi prišTi v nasprotje s tern načelom, je brezobzirno izločiti. Včlanjene zadruge se morajo s popolnim zaupanjem obračati do svoje voditeljice, Zadružne zveze, ki jim mora biti s svojim strokovnim in gospodarskim nasvetom vedno na razpolago.
Kar sem povedal o zadružnih elektrarnah radi organizacije z ozirom na njih tehnično in komorcijelno vodstvo, isti principi se morajo uveljaviti pri Zadružni Zvezi, odseku zadružnih elektraren. Ima pa vrhovno vodstvo zadružnih efektraren še druge naloge, kakor podrejeni mu člani.
Predvsem mora biti stalno v kontaktu s 'sličnimi zvezami v drugih deželah in prevzeti od njih vse dobre organ izatorične odredbe. Prirejati mora strokovna predavanja na sedežih svo-
jih članic. Vsaj dvakrat na leto sklicevati sestanke vseli članic, katerih smoter naj bo v prvi vrsti obravnavanje vprašanj za čini intenzivnejšo elektrifikacijo naših dežel in pridobitve gospodarske samostalnosti zadrug. Ako se bodo zadruge lahko zatekle za gmotno podporo k svoji voditeljici, bo tudi sklepanje pogodb z elektrarnami, ki dobavljajo tok, uspešnejše, ker lu velja princip, da se z močnejšim drugače postopa nego s šibkejšim.
Zadružna Zveza mora izdajati enotne tiskovine, katere se potrebujejo pri komereijelnem in tehničnem vodstvu zadrug. Enotnost v tem oziru olajša kontrolo. Nadalje mora paziti Z\e-za na enotnost terminologije pri naročilih. Ker Zveza presoja situacijo s širokopoteznega stališča, bo vsa. ta vprašanja lahko obravnavala na podlagi izkustev.
Presoja vsakega projekta naj se izvrši po strokovnjaku zadruge, ofer-talne licitacije pa na sedežu Zveze. O oddaji del naj zadruga po Zvezi vedno v lastnem delokrogu odloča, v nobenem slučaju naj ne pripusti to zadruga drugim faktorjem.
Nadalje bi bilo zelo umestno, da bi Zveza \ lastnem delokrogu prirejala kratkodobne tečaje za vzgojo osobifo komercijelnega osobja pri zadrugah.
Pri nabavi materijah) za svoje članice mora Zveza uvaževali predvsem dejstvo, da pomeni konstantno skladišče materijah), močno obremenitev finančne moči Zveze, ker predstavlja materijal na skladišču mrtev kapital. Radi tega mora Zveza pri svojih na-bavkah skrajno oprezno postopati in imeti ločno evidenco vsega malerijala na sub-skladiščih svojih včlanjenih zadružnih elektrarni. Včlanjene zadruge morajo javiti Zvezi točno vsako po-trebo malerijala. Organizacija centralnega nakupa materijala ni zvezana z velikimi ležkočami, ako ima Zveza, vedno ločen pregled nad vporabo materi-jala svojih članic.
Na vsak način bo centralno vodr sivo zadrug pri Zvezi imelo sigurno velik uspeh, če se izvrši, naprava skladno z zgoraj navedenimi smernicami.
Primanjkuje mi še časa, da bi se spuščal v podrobno razpravo o tarifah. To važno vprašanje si prihranim /a drugič.
Končujem torej svoj referat v upanju, da sem vam zamogel v lem kratkem času podati' novih momentov
o	principih pri osnovanju zadrug in o tehničnem in komereijelnem delovanju /adiužnih elektraren. Trdno sem pre-
pričan. da bo današnje zborovanje imelo popolen uspeh in zbudilo v javnosti zanimanje za čim popolnejšo elektrifikacijo naših krajev.
JfVEZNA
TISKARNA
ms V CELJU
izvrSuje vsa tiskarska delo okusno In po zmerni ceni
Janko Lešničar:
Oi-ganizatorična vprašanja pri zadružnih elektrarnah.*
Naš današnji sestanek je gotovo prvi svoje vrste v Sloveniji in najbrže tudi v celi naši državi. Rodila ga je potreba in živa želja, da se polože enkrat zadružnim elektrarnam trdni organi-zalorični temelji. Mi moramo zbrati dosedanjo skušnje pri elektrifikacij-skem delovanju na zadružni podlagi la ko, da moremo obdržati, kar jo dobi ega in popraviti, kar je slabega. Zato se mi zdi primerno, da poleg male razpravice o bilančnih in knjigovodskih vprašanjih pri zadružnih elektrarnah podam tudi nekoliko gradiva za organizacijsko debato.
Prve ustanovitve zadružnih elektrarni spadajo pri nas v predvojno dobo, nekako v leta 1908—1914. -Na Gorenjskem je zidala takrat dežela
1	Predavanje g. Janka Lešničarja na konferenci zadružnih elektraren dne Ml. januarja. 192(i v Ptuju,
Kranjska na Završnici večjo elektrarno z namenom, da razdeljuje električno strujo v širjem okolišu. Elektrifika-cijska ideja je pronikla tudi v kraje, ki niso mogli priti pri tem projektu v poštev in tako so nastale v škofjeloškem okraju tri zadružno elektrarne z malimi vodnimi centralami1. V Spodnji Šiški je nastala tudi v tem času, če se ne motim, elektrarna na zadružni podlagi, ki je menda prva razdeljeval na zadružna elektrarna v Sloveniji. Na bivšem Štajerskem se je ustanovila zadružna elektrarna v Trbovljah z lastno kalorično centralo; to je prvo večje zadružno podjetje te vrste v Sloveniji.
Vojna je na svoj način pospešila elektrifikacijo naše dežele. Med njo se dokončava veliika vodna centrala, na Fali, ki igra danes pri elektrifikaciji cele mariborske oblasti največjo vlogo. Gospodarski razmah naše dežele vsled državnega prevrata je povzročil tu in tam zadružne ustanovitve novih elektraren. še več pa privatnih podjetij te vrste. V naši Zvezi nastaneta v tej dobi Rajhenburg, ki je danes obupal sam nad seboj« in je likvidiral, in Ormož. Prva zadruga je imela lastno nedo-statno vodno centralo, druga pa dobiva tok iz tuje kalorične centrale. Med lem časom so se uredile razmere pri falski družbi. Že od prevrata naprej, * .jaz spominjam tu na prvo povojno zborovanje Občeslovenskega obrtnega društva v Celju meseca januarja 1919, so s o obrtniški, pa tudi kmečki interesenti zanimali za razliv falskega toka po celi deželi — da.si niso pomislili na velike težkoče, ki so zvezane še danes s lo velikopotezno elektrifikacijsko akcijo. Ne bodem tu razpravljal o vseh fazah pogajanj in prošenj za napeljavo falskega daljnovoda do Trbovelj; končno se je zgradil in na celi tej dolgi progi je nastala cela vrsta drugih in sledečih naših zadružnih elektraren: Selnica, Limbuš, Fram, Spodnja Poljska-va, Slov. Bistrica, Ptuj in v trboveljskem okolišu Zagorje, Hrastnik, J)ol. Na severnem koncu dežele so nastale Apače, nove ustanovitve se pripravljajo v Slov. goricah in v celjski okolici. Niso pa rok križem držali tudi v Savinjski dolini in na bivšem Kranjskem. Po lanskih letopisih zadružnih zvez je bilo Sloveniji koncem 1. 1924. vsega skupaj 30 zadružnih elektraren, od katerih jih je bilo včlanjenih pri naši Zvezi 12. pri ljubljanskih zvezah pa
I	S. V l. 192;>. je utegnilo to število narasti na 35.
Zal mi je, da ne morem ob tej priliki podati statističnega materijala za vse slovenske zadružne elektrarne. Zveza sama je nabrala glede svojih zadrug
nekaj podatkov, ki pa deloma niso popolni, deloma pa se tičeio zadrug, ki so prišle šele v obrat ter se sedaj še ne da presoditi njihove kapacitete. Nekatere zadruge nam pa podatkov sploh niso poslale. Med njimi ena (t. j. Selnica)
	Zadružnikov	luči
Trbovlje	135	2.195
Slov. Bistrica	106	1.230
Zagorje	107	1.100
Dol	27	250
Hrastnik	45	630
Ptuj	206	4.100
Ormož	101	1.440
LimbuS	22	312
Fram	28	351
Sp. Poljskava	53	568
839	12.176
Ti podatki sami nam pa že kažejo, da se nismo pri organizaciji zadružne elektrifikacije trudili zastonj. 12.000 luči v navedenih krajih p omenja toliko več komodnosti, higijene, olepšan ja naših meščanskih in kmetskih domov, prihranka na dražjih sredstvih za razsvetljavo. Neizmerno večje važnosti za tiaše narodno gospodarstvo pa je to, da so mogle te naše članice dati za zboljšanje in počen jen je naše narodnogospodarske produkcije doslej na razpolago 123 motorjev s skoraj 500 ks. Ti lo motorji služijo za pogon nekaterih industrijskih podjetij (1 opekarna, 1 usnjarna, 5 mlinov), drugi pa služijo raznim obrtniškim itn kmetijskim svrham: največ je mlatilnic, slamoreznic, domačih krožnih žag in domačih mlinov; potem pa imamo motorje pri mizarjih, kovačih, v eni mesariji, lončariji, v eni tiskarni in v eni izdelovalnici za perilo. Eden mali motorček goni hišni vodovod. Ne bode mi. treba na današnji zadružni konferenci znova povdarjati., da je prva naloga naših zadružnih elektraren delati propagando za uporabo motorjev, kajti v čim cenejši in čim boljši produkciji tiči cela skrivnost vsakega narodnogospodarskega napredka. V revni naši Sloveniji pa je ta okoliščina toliko večjega pomena.
Organizacija vseh teh naših in drugih slovenskih zadružnih elektraren je povzročila silne težkoče. Nismo ime-
li	skušenj niti glede ustanovitev, niti glede financiranja, uiti. glede tehničnih strani pri napravah in kasnejšem tehničnem in komereijelnein vodstvu. Stvar je bila že pred vojno težavna, ker ni bilo blizu ležečih primerov. Kar se je takrat delalo na elektrifikaciji, je bilo večinoma delo dežel, komun ali privatnih podjetnikov. Zanašati se je bilo pri tem mogoče le na navodila in
radi tega ne, ker je pristopila k drugi zvezi, druga (t. j. Rajhenburg), pa je izročila ves svoj obrat z imetjem in dolgovi vred trški občini rajhenburski. Od ostalih smo prejeli sledeče šte-
vilke: motorjev	ks	tok za luč	tok za silo
24	807	54 000	6.000
15	44	22 755	14.927
6	5P5	22 300	10.000
5			—	—
5	41	16.897	13.029
36	112	51.009	35.666
9	54	26.615	13.385
6	22	8.000	3.000
4	46	3.305	983
13	47	12.000	3.000
123	498 2	216881	99.990
izjave posameznih inžefi ir jev ali elek tropodjetij, ki so pa v mnogih slučajih gledali le na lastne koristi in zaslužke, ne pa na solidnost zgradb im prospe-riteto naprav. Raison d’ etre vseh električnih podjetij je ta, da morajo dati po ceni strujo, recimo kot vsako drugo surovino ali tehnični pripomoček v gospodarstvu na razpolago; s to surovino, s tem tehničnim pripomočkom so še le morejo ustvarjati nove gospodarski' dobrine. Zato so si bodisi zasebne, bodisi delniške električne centrale že v .Nemčiji, ki je delala v naši bližini' prva veliko naprav, slabo obrestovale. Zasebni kapital se je začel v vseli manjših podjetjih umikati in nastopiti so morale kot finansirji občine ali zadruge. Pri nas je pomenila vojna naravnost srečo za one zadruge, ki so se z lastnimi centralami ustanovile pred vojno. Takrat Je bil pri nas nekak zadružni princip, da se ne sme zahtevati večjih deležev pri zadrugah. Vsled tega so bile deležne glavnice pri predvojnih elektrarnah majhne, dolgovi pa veliki,. Ker se te naprave že po svoji prirodi ne morejo dobro obrestovati, karti o še le hitro amortizirati, bi bile povsod nastale težkoče. Se po vojni se kažejo tu in tam težkoče pri zadrugah z malimi deležnimi glavnicami. Pri prvih teh povojnih ustanovitvah se v resnici tudi nismo mogli znebiti stare tradicije. Rezultat naših študij na licu nusta v Nemčiji pa nas jo dovedel na druga pota. Po inicijativi nemškega Zffdrugarja VVolterstorffa je začelo nemsk«' zadružništvo računati drugače: on) so uvideli, da jo mogoča i eksistenca i prosperiteta zadružnih elektrarni samo v tem slučaju, ako se cela naprava takoj plača. IJpeljalii so pri ustanovitvah višje deleže in takozvamo .\jisehlikssgeb(ihr*; z deleži in to priklopno pristojbino so naprave takoj
plačali in so s tem dosegli 1. cenen tok,
2.	gladko gospodarjenje v zadrugah, brez obrest ovarija izposojil, brez amortizacije itd. Tega smo se skušali držati tudi mi pri vseli zadnjih ustanovitvah; gospodje bodo znabiti povedali, s kakim uspehom. Pravilno je, da se plačajo takoj spočetka deleži in priklopne pristojbine separatno; zadnje gredo a fond ptrdu in je s tem ekonomska podlaga zadruge zasigurana. Upeljali smo pa povsod, kjer so se določili višji deleži in tudi tam, kjer so upeljane priklopne pristojbine po nemškem vzorcu, šego, da morajo plačati vsi zamudniki ravnotako ali višji delež ali priklopne pristojbine z n a rastlini i obrestmi vred. Naknadno prihajajoče priklopne pristojbine se potem počasi pišejo prvini zadružnikom v dobro na račun toka ali pa gredo v kak rezervni zaklad. Na ta način se dosega nekako izenačenje na pravnih stroškov na vse zadružnike.
Načini financiranja zadružnih elektraren / deleži in priklopno pristojbino je usposobil tudi naše zadružne elektrarne, da tako rečeni, za konkurenco z občinskimi napravami. Pstanovitev občinskih naprav je. sicer komodnejša, a gospodarstvo je tam vsled dolgovezne amortizacije težavnejše in tok že vsled tega dražji kot pri zadružnih napravah. Vrhutega je uprava pri zadružnih elektrarnah vedno ceiiejša kol pri komunalnih. Radi
i	oh prednosti pa seveda nočem trdit i, da bi ne biie primerne občinske naprave v velikih mestih ali tam, kjer vsled kakršnihkoli posebnih razmer ni mogoče doseči ustanovitve zadruge.
O tehničnih stvareh in predpogojih naših zadružnih naprav bode govoril naš spoštovani današnji gost g. inženii Ditrich kot znan strokovnjak v teh zadevah. Meni preostaja še nekoliko izvajanja glede knjigovodstva in bilanc.
Kakor sem že rekel, bili smo in smo še po velikem delu sedaj novinci pri ustanovitvah in vodstvu zadružnih elektraren. Zato še tudi doslej nismo iztuhtali za knjigovodstvo pri naših elektrarnah kar najboljšega »šimelj-na«, kakor nam ga je n. pr. pokazala dolgoletna praksa pri naših posojilnicah. Težavo nam dela predvsem dejstvo. da so nekatere naše električne zadružne naprave bolj majhne, druge pa zopet tako velike, da bi brez širje naloženega knjigovodstva ne bila več mogoča pravilna kontrola, zlasti če so delo deli na več uslužbencev in na več panog. Najpotrebnejše pa so povsod sledeče knjige: I. zadružni register, 2. glavna knjiga deležev, 8. dnevnik, ki je lahko najpriprostejši ■/. dvema kolona-
mil, pri katerem so pa potrebni posebni razdelili ki za bilanco, ali dnevnik z razdelil ikoni ali amerikanski žurnal z glavami specijelno za elektrarne, 4. sat-dokontna knjiga, navadna za vse saldi ali pa ena xa zadružnike in ena za ostale stranke, 6. blagovna knjiga za one zadruge, ki se bavijo s skupnim nakupom materija la in z instalacijami. Mesto blagovne knjige se da upeljati tudi kartoteka, ki je po mojem mnenju bolj praktična in priročna, potrebuje pa zaneslji vo nadzorstvo. Poleg tega so potrebne še kontrolne im plačilne knjižice za stranke in knjiga za kontrolo števcev. O tem nam bo podala kako praktično navodilo tudi še debata. Zveza je že nekaj knjig in formularjev zatožila, druge bo pa še založila kakor hitro se najdejo najbolj praktični vzorci.
Kar se bilance tiče, bo morda najboljše, ako jo bodo zadruge izdelale po našem praktičnem vzorcu. Tiskovino imamo že založeno.
Z marljivostjo, dobro voljo in dobro zadružno disciplino bodemo pa nedvomno sčasoma premagati otroške bolezni tudi v tej panogi našega zadružnega u dej s tv ovan j a.
Javko Lesnimr:
In še enkrat — ustanavljajte zadruge za zavarovanje živine!
Lani in predlanskim se je pokazalo precej interesa za ustanavljanje zadrug za zavarovanje živine. Zadružna Zveza je sestavila za take zadruge vzorna pravila in je že v lanski »Zadrugi« kakor v okrožnicah izjavila, da rada prevzame brezplačno vsa pripravljalna dela za ustanovitev takih zadrug, lo je, da pošlje svojega odposlanca na ustanovni občni zbor, da sestavi ustanovni zapisnik, izgotovi registracijsko prošnjo z vsemi prilogami in da vsa navodila za poslovanja. Kljub temu pa gre z ustanovitvami teli zadrug zelo počasi. Afi se naši zadruga! ji ne zavedajo velikih prednosti lakih zadrug? Gospodarske razmere na deželi so vedno bolj težke. Nasa kmečka posest stoka vsled visokih davkov in splošnega pomanjkanja denarja. In večine naših kmetov nikakor ne moremo šteti meti dobro stoječe ali večje kmete, ki si konečno vendar še lažje pomagajo. Naj pogine vsakemu našemu povprečnemu kmetu vol ali krava, p omenja to za njega zofo težek gospodarski udarec. Ali ni potem naravnost sreča, če je tak nesrečnež član zadrugo
za zavarovanje živine, ki ve, da mu bode povrnjen dober, če ne največji del škode! Obvarovan je s tem preobčutne-ga zadolžen ja in gospodarskega nazadovanja. Vodje naših posojilnic, spomnite se tega in pospešujte lo vrsto zadružništva !
(2 zadružne prakse,
3.
Kakor je iiz poročila o konferenci zadružnih elektrarni v Ptuju dne 31. januarja t. 1. razvidno, se je govorilo tam o davku na poslovni promet pri zadružnih elektrarnah. Omeniti je treba tu ponovno, da take zadruge, ki nimajo niti popolnoma niti deloma kmetijskega značaja, torej zadružne elektrarne v mestih, trgih in industrijskih krajih, sploh ne morejo biti oproščene davka na poslovni promet. Glede ene izmed kmečkih zadružnih elektraren je pa izdala Delegacija ministrstva financ v Sloveniji dne 5. januarja 1926 pod št. t B 4935 nastopno odfočbo:
»Prošnji z dne 12. aprila 1925 za priznanje prostosti od davka na poslovni, promet morem iz sledečih razlogov le deloma ugoditi.
Člen 8. točke 2 a zakona z dne 31. januarja 1922 (Uradni list št. 46/20 cx 1922) oprošča kmetijske zadruge od davka na poslovni promet te tedaj, če so predmet prodaje lastni proizvodi vseli strok kmetijstva, dalje kmetijski stroji, orodje in sploh priprave za obdelovanje in predelovanje. Kmetijske zadruge torej niso v splošnem oproščene od prometnega davka, ampak le v primerih, ako se predmet prodaje nanaša na zgoraj navedene objekte.
Glasom § 2 zadružnih statutov ima pa zadruga namen, da kmetovalcem-zadružnikom na skupni račun dobavlja električni: tok, dalje izvršuje zadruga inštalacije in dobavlja za razsvetljavo im pogon potrebne svetilke, stroje in druge predmete.
Da promet, kit so nanaša na razsvetljavo ne more biti prost davka na poslovni promet, izhaja že iz zgoraj citiranih zakonskih določb, in sicer radi tega ne, ker nima neposrednega stika z gori omenjenim predelovanjem in obdelovanjem in ker toka no proizvaja elektrarna sama, ampak ga dobiva od drugod, t. j. od elektrarne Fale, kar se razvidi neoporečno iz prošnje z dne 12. aprila 1925. Zato tudi oni del inštalacij, »ki se nanaša na razsvetljavo, no uživa davčne prostosti. Pač pa. priznam prostost onemu delu prometa, ki se nanaša na dobavo toka za pogon kmetijskih strojev, odnosno, ki se na-
naša na semkaj spadajoče inštalacije, d očim je promet z nečlani v vsakem primeru zavezan davku.
0	tem obveščam naslov s pripombo, da je kako pritožbo proti tej odločbi vložiti pri delegaciji ministrstva financ v Ljubljani v 15 dneh izza dne, ki sledi vročitvi: tega obvestila.«
K temu je treba najpreje pripomniti. da se v odločbi finančne delegacijo citirana točka 2 a čl. 8 zakona za poslovni promet, glasi dobesedno tako: (Oproščeni so davka na poslovni promet) kmetovalci glede prometa svojih' lastnih proizvodov vseh strok kmetij-stva, kmetijskih strojev, priprav, orodja in opreme, ako ni njih namen dobiček in ako opravljajo ta promet izključno s svojimi člani.« Ker je bila Zveza mnenja, da spada električna luč gotovo med »priprave« ali »opremo« v kmetijskem gospodarstvu, je svetovala včlanjenim kmečkim zadružnim elektrarnam. naj se pritožijo proti zahtevi davčnih oblastev po plačilu davka na poslovni promet. Na eno talcih pritožb jo pred mescem dnevi finančna delegacija odgovorila in sicer, kakor je iz njene odločbe razvidno tako, da je zožila pomen besed priprav« in »opremo«. Razume se, da se bode stvar zasledovala naprej, ker po naših mislih ni potrebno, da bi razlagala provincijalna davčna instanca obstoječe davčne zakone tako, kakor tega ni hotel zakonodajalec. ki je gotovo želel favorizirati kmetijske zadruge.
Kar se tiče nekmetijskih zadružnih elektraren in davka na poslovni promet, stoji stvar tako: Čl. 262 fin. ’«ak. za I. J 922./23., odnosno čl. 257 fin. ■zak. za 1. 1924./25., na podlagi katerih so oproščene lahko tudi nekmetijske zadružne elektrarne gotovih davkov in pristojbin, pravita, da se raztegnejo na celo kraljevino čl. 95, 96 in 98 srbskega zadružnega zakona z dne 3. decembra 1898. V čf. 96 se sicer pravi, da so zadruge, ki no dole dobička, oproščene vseh davkov in doklad, a na drugii strani izjavljajo davčne oblasti, da je davek na poslovni promet nov, to je, da so v čl. 96 ni mislilo na njega in ga je torej treba plačali, ker se ga v citiranih čl. 262 in 257 izrecno ne navaja in kor jo v gori omenjenem zakonu na postovni promet tudi samo govora o kmetijskih zadrugah«. Vkljub temu smo mnenja, da lahko zahtevajo tudi zadruge v naših manjših mestih, trgih in industrijskih krajih že v okviru citirane določbe oprostitev za tok, ki ga jemljejo zadružniki za obrat kmetijskih motorjev ter za promet s temi stroji in instalacijskim materijalom.
Objave .Zadružne Zveze' v Celju.
Občni zbori, bilance, registracije. Sedaj je čas občnih zborov. Vse zadruge morajo strogo paziti, da se vrše občni zbori pravočasno in da so pravdno razglašeni. One zadruge, ki imajo to v pravilih, naj pošljejo oglas »Zadrugi«, ki izhaja sedaj redno vsakega 15. v mesecu; one, ki lahko razglase svoj občni zbor v pisarni ali pred cerkvijo, naj to pravilno store. Ako je treba objaviti občni zbor v kakem časopisu, naj se to ne prezre in dotično številko časopisa shrani. Vsak razglas se mora izvršiti ali v onem roku, ki ga everituelno pravila predpisujejo ali pa vsaj 8 dni pred občnim zborom. Zelo je treba nadalje paziti na pravilno sestavo zapisnika o občnem zboru. V uvodu treba natančno konstatirati, kedaj in kje je bil občni zbor razglašen in ali. je sklepčen. Ako ima kaka; zadruga določilo, da se v slučaju nesklepčnosti prvega, vrši isti dan, v istem prostoru in z istim dnevnim redom pol ali eno uro kasneje drug občni zbor, ki je sklepčen ob vsakem številu navzočih zadružnikov, je treba to že v razglasu o občnem zboru omeniti, v zapisniku pa je treba nesklepčnost prvega občnega zbora izrecno ugotoviti. Istotako treba ugotoviti, če so bili posamezni sklepi soglasno sprejeti ali. z večino glasov; razmerje glasov treba v tem slučaj« navesti. Bilanco treba v prepisu poslati Zvezi, ker bode ista izdelala statistiko članic za I. 1925.; ono zadruge, ki uživajo po čl. 262 al'i 257 davčne in pristojbinske ugodnosti., morajo Zvezi poslati v prepisu, katerega istinitost pot rde uradno, tudi zapisnike o občnih zborih. Spremembe v načelstvu in pravilih se morajo takoj registrirati. Formular za prošnje ima Zveza« v zalogi.
Pozdrav »Zadrugi«. Jedna od naših članic nam je poslala sledeči dopis: »Iskreno pozdravljena »Zadruga« povodom Tvojega tretjega pomladka! Želimo Ti najboljših vspehov! Da bi To le vsi, katerim si namenjena in potrebna. vestno čitali in se ravnali po Tvojih zlatih naukih!«
Zadružna Zveza v Celju
ima za. svoje članico stalno v zalogi ■sledeče tiskovine:
I.	Tiskovine za knjige.
Hranilne vlogo, dvobarvno. Hranilne vloge, enobarvne.
I	'osojiila, dvobarvna.
1’osojila, enobarvna.
Tekoči račun, enobarven.
Glavna knjiga deležev.
Zadružni register.
Blagajniški dnevnik, navadni. Blagajniški dnevnik z razdelili-
kom.
Blagajniški dnevnik, amerikanski. Vložni zapisnik.
Seznam dolžnikov in porokov. Razdelnik prejemkov, velik z glavami.
Razdelnik prejemkov, mal. llazdelnik izdatkov velik, z glavami..
Razdelnik izdatkov, maf.
Sejni zapisnik.
2.	Razne tiskovine.
Izvlečki hranilu ih vlog.
» posojil.
» naloženega denarja.
tekočega računa.
» deležev.
se \ t
Vezave knjig po naročilu. Dobe •zane knjige računskih zaključkov.
Računski
zadruge.
Računski ske zadruge.
Obračuni/
števce.
Obračun
paušal.
Račun toka za števce.
Račun toka za paušal.
Ustanovni zapisnik.
Dolžna pisma.
Prošnje za posojilo.
Obračun vloge.
Obračun posojila.
Opomin za obresti.
Pristopna izjava.
Denarni listek.
Izkaz invalidskega davka.
Izkaz za rentnino.
Izkaz za neposredne pristojbine. Prošnja za registracijo zadruge. Prošnja za vpis novih članov, načelstva in spremembo pravil.
3.	Bloki.
Blok prejemkov.
Blok izdatkov.
Skadenona knjiga za. menice. Obrestne tabele.
Odpoved deležev.
Indeks.
Knjižico za vloge.
Knjižice za posojila (deleže). Knjižice za tekoči račun.
Kuverti, pismen in konceptu i papir, štambifjke za firmo, poštnino in pristojbine.
Vabilo na
ni x01*
Kmečke hranilnica In posojilnice
na Ptujski gori
zaključki za kreditne zaključki za gospodar-električnega toka za, električnega loka na
ki se vrši v nedeljo, dne 28. svečana 1926 v pisarniških prostorih hiš. št. 23 na Ptujski gori ob 2. uri popoldne.
Dnevni red:
1. Čitanje in odobritev zapisnika zadnjega občnega zbora.
2. Poročilo načelstva in nadzorstva.
3. Odobritev računskega zaključka za leto 1925.
4. Nadomestne volitve.
5. Slučajnosti.
Na Ptujski gori, dne 4. svečana 1926.
Načelstvo.
Vabilo
na
občni zbor
Hranilnice in posojilnice v Artičah
ki se vrši v nedeljo 21. februarja 1926 ob
3.	uri popoldne v pisarni posojilnice »Pri Slovencu« v Sp. Pohanci s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo načelstva in nadzorstva.
2. Odobritev računskega zaključka za leto 1925.
3. Volitev načelstva in nadzorstva.
4. Slučajnosti.
V	Artičah, dne 26. januarja 1926.
Načelstvo.
Občni zbor*
]ugo;loVan$H< hranilnice in posojilnice iJ Celju
registrovane zadruge z omejeno zavezo,
se bo vršil v sredo, dne 24. februarja 1926 ob 6. uri pop. v zadružni pisarni s sledečim dnevnim redom:
1. Poročilo upravnega sveta.
2.	«	nadzorstva.
3. Potrjenje letnega računa in bilance za leto 1925.
4. Slučajnosti.
Ako bi občni zbor ob določeni uri ne bil sklepčen, se vrši pol ure pozneje na istem mestu s prvotnim dnevnim redom drug občni zbor, ki je sklepčen brez ozira na število udeležencev.
Celje, dne 15. februarja 1926.
Upravni svet.
Odgovorna sta: za izdajatelja in uredništvo: Janko Lešničar; za Zvezno tiskarno: Milan Čet in a. — Oba v Celju.