PoStarlna plačana. Itev. 43. Posamezna Sfeir. V Liubliani, v petek dne 26. oktobra 1923. Leto VI. Upravništvo »Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo »Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72 Naročnina: Cetriletno Din 6-—, polletno Din 12* celoletno Din 24-—. Odkar zastopajo Slovence v narodni skupščini skoro le klerikalni poslanci, so razmere v Sloveniji vedno slabše. Niti enega samega malega uspeha ne morejo pokazati klerikalci, ki bi s svojimi 21 poslanci mogli doseči velike koristi za naš narod, ako bi klerikalni poslanski klub že takoj po volitvah ne zavozil svoje politike. Zastopniki ljudstva, katerim je ljudska dobrobit na srcu, se ne gredo družit s prevratnimi elementi, ki bi radi povzročili v državi prevrat, pokol in požig. Klerikalci pa so se mirne vesti pridružili prevratnim radičev-cem. Če bi se radičevski prevratni načrti skušali vresničiti, bi nastala v Jugoslaviji državljanska vojna in bi propadel naš denar, naše gospodarske razmere bi se poslabšale in nihče bi ne bil va.en, da bi mu politični nasprotnik ne zažgal strehe nad glavo. Ker izgledov za uspešen prevrat v državi ni, so isti klerikalci in radičevci omogočili nazadnjaško samoradikalsko vlado samo zato, da ne bi prišla v vlado tudi demokratska strarka, ki zahteva vsem plemenom in vsem slojem pravično Jugoslavijo, ki bi bila res jugoslovanska. Tako imamo danes po zaslugi klerikalcev radikalsko samosilniško vlado. Obnovitev srednjeveške tlake — kuluk, povečani davki, povečane železniške prevoznine, povečane takse in draginja, ki je takšna radikalska politika ne more omiliti kljub temu, da se je dinar popravil, vse to in še nešteto drugih neugodnosti nas tare po zaslugi klerikalne stranke, to je one stranke, katere agitatorji so ob volitvah obljubljali majhna nebesa na zemlji. Klerikalci so pozabili na vse obljube in tudi na avtonomijo. Na avtonomijo so tem laže pozabili, ker dobro vedo, da bi tašna avtonomija, kakršno si oni predstavljajo, bi la nesreča za naš narod, ker bi z vsem svojim aparatom stala ogromne vsote. Te vsote pa bi seveda moral plačevati davkoplačevalec. V takšni avtonomiji bi se ljudem kmalu začelo obračati po želodcu. Bilanca vse klerikalne politike pred vojno, med vojno in po vojni je turobna. Vedno in vedno so klerikalci veliko obljubljali in vedno zopet jim je šlo naše nesrečno prebivalstvo na lim. S čudovito slepoto je udarjen naš preprosti človek, da vedno znova pozablja na neizpolnjene obljube. Naš človek se mora otresti farovškega vpliva, pod katerim vedno zopet klone tilnik in ne zna več samostojno pomisliti, odkod vse zlo. Klerikalne demagogije mora biti konec, istotako vpliva farovžev, ki z včasih prav bogokletnim zlorabljanjem vere zasužnjujejo dušev- nost preprostega človeka. Sveta naloga demokratskih somišljenikov je, da širijo na deželi prosveto in odpirajo s tem zaslepljencem oci. prestolonaslednika V nedeljo dopoldne se je vršil v dvorni kapelici v Beogradu krst našega prestolonaslednika. Pri svečanem cerkvenem opravilu so bili navzoči naš kralj Aleksander, rumunski kralj Ferdinand s soprogo, ru-munsko kraljico Marijo, rumunski prestolonaslednik Karel, grška kraljica Elizabeta, sin angleškega kralja Jurija, vojvoda York, knez Arzen, kneginja Jelena, princ Pavle in grška princezinja Olga. Navzoči so bili tudi odlični predstavniki številnih evropskih držav, diplomati, vlada, narodni poslanci in zastopniki vojaških in civilnih oblasti. Po ulicah, coder se je pomikal svečani sprevod, pa je tvorila špalir večtisočglava množica ljudi, ki je kraljevski dvojici in visokim gostom prirejala viharne ovacije. Prvorojenčka so v posebno svečanem vozu pripeljali do dvorne kapelice, kjer so ga pričakovali visoki predstavniki naše narodne vojske. Le-ti so ga vzeli v naročje in ga odnesli v kapelico. Tu sta dete vzeta iz vojaških rok babica rumunska kraljica Marija in kum vojvoda Yorški. Krst je izvršil poglavar srbske pravoslavne vere patrijarh Dimitrije ob številni asistenci duhovščine. Prestolonaslednik je dobil ime Peter. Ko je bil krstni obred1 izvršen, je patrijarh Dimitrije čestital kraljevski dvojici in izrazil željo, da bi mladi kraljevič postal vreden naslednik svojega očeta in starega očeta. Ves čas, ko so se vršili cerkveni obredi, so grmeli topovi na Kalimegdanu in na par-nikih, ki so bili usidrani ob obali na Savi in Donavi. Ob 13. uri popoldne se je vršila v dvorni dvorani svečana pojedina, pri kateri je bilo izrečenih več prisrčnih zdravic. Kralj Aleksander se je vsem svojim gostom prisrčno zahvalil za izrečene zdravice in čestitke. Po krstni svečanosti je vojni minister general Pešič izdal ukaz, s katerim se mladi kraljevič Peter uvršča v vrste naše hrabre armade. Prestolonaslednik Peter je bil vpisan v V. četo II. bataljona 6. pehotnega polka kralja Aleksandra I. Naš 14. pehotni polk pa bo nosil poslej ime: «Polk prestolonaslednika Petra.» Naša kraljevska rodbina je prejela iz vsek krajev države, pa tudi iz inozemstva, nad 2000 brzojavnih čestitk. Polititni pregled Te dni smo imeli v Ljubljani pravi politični predpust, ki so nam ga uprizorili naši klerikalci in radikalci. Šlo je za razne stvari. Med radikalci je napravil zgago njihov glavni tajnik Emil Štefanovič, ki se ni več strinjal z voditelji. Nastal je boj, ki je pa že utihnil, ker viditelji imajo denar in moč v rokah, pa so Štefano-viču onemogočili vsako delo proti svoji stranki s tem, da so prepovedali njegova zborovanja in izdajanje njegovega lista. — Pa še nekaj so napravili radikalci: Razglasili so po časopisih, da je klerikalni poslanec iz Prekmurja Šiftar izstopil iz klerikalne stranke in se vpisal k radikalom. V nedeljo pa je «Slovenec» priobčil izjavo poslanca Šiftarja, ki izjavlja, da je vse to laž in navadna radikalska intriga, istočasno je pa izšel v radi-kalskih «Jutranjih Novostih» nekak proglas tega poslanca, da vstopa v radikalsko stranko in zapušča enkrat za vselej klerikalce! Kakor se sedaj po okolnostih sklepa, je bila izjava v « Jutranjih Novostih* ponarejena. Tako skrbijo klerikalci in radikalci za pred-pustno zabavo, četudi smo še daleč od pusta! V narodni skupščini vladajo neredne razmere. Radikalci, ki vladajo z umetno večino, so v vedni nevarnosti, da dobijo v narodni skupščini nezaupnico. Zato so sklenili odgoditev narodne skupščine, da pridejo zopet vsaj malo do sape, kajti, ako je skupščina odgodena, ni nikogar, ki bi klical vlado na odgovor, in tako si lahko ta podaljša za nekaj tednov življenje! Tako vlado smo dobili samo po krivdi naših klerikalcev, katerim je lahkoverno slovensko ljudstvo poverilo svoje zaupanje. Slabe razmere, ki danes vladajo v državi, je torej zakrivilo ljudstvo samo s svojo lahkovernostjo, ko je izvolilo skoro same klerikalce! Ko bi bilo izvoljenih na Slovenskem toliko demokratskih poslancev kakor je bilo klerikalnih, bi bile razmere čisto drugačne, ker bi bila demokratska stranka v narodni skupščini tako močna, da bi se tudi radikalci morali ozirati na njo in njene zahteve. Klerikalci se sicer izgovarjajo, da so jih radikalci preva-rili, kar pa ni nikak izgovor, temveč dokazuje, da so klerikalci nesposobni politiki. Pričakovati je, da bodo slovenski volilci, ki so bili zadnjič zapeljani zaradi obljub, končno le izprevideli, kaka nesreča so klerikalci za Slovenijo. Naši koroški bratje so imeli zadnje dni težak boj z nemškim gospodarjem. Volitve, ki so se vršile preteklo nedeljo za koroški deželni zbor in avstrijski državni zbor, so pokazale, v kako težkih razmerah se nahajajo koroški Slovcnci, proti katerim se jc združilo vse, kar na Koroškem uemško misli in čuti, samo da bi zadali Slovencem smrtni udarec, da ne bi dobili niti enega poslanca in da bi Nemci potem lahko vpili, da na Koroškem ni več Slovencev. Naši bratje so pa ostali trdni in složni iti dosegli so vsaj izvolitev dveh poslancev za deželni zbor. Na Koroškem bodo ostali Slovenci vse dotlej, da pride pravi čas, ko bo tudi njim zasijalo solnce svobode. Enako je z našimi primorskimi in notranjskimi brati, ki skušajo na svojih hrbtih italijanski bič. Ne samo, da so Italijani zaprli slovenske šole, sedaj so prepovedali tudi slovenske liste, ki morajo priobčevati vso svojo vsebino tudi v italijanskem jeziku. ie nečuveno nasilje Italije, ki je ne doseže niti nasilna nekdanja Avstrija. V Avstriji smo imeli vsaj šole in naši listi so lahko izhajali v našem jeziku, a v Italiji nam niti tega ne dovolijo! Kakor je Avstrija zaradi svoje krivičnosti propadla, tako se bo prej ali slej zlomila tudi lakomna in krivična Italija! Razmere na Nemškem so vedno napetejše. Danes se lahko reče, da je nekdaj močna država Nemčija zafela razpadati! Bavarska in Saksonska ne poslušata več na-redb iz Berlina, temveč se vladata po svoji volji. Porenje, najbolj industrijska dežela Nemčije, se je pa kratkomalo proglasilo za samostojno republiko! Revščina v Nemčiji je naravnost neznosna, trgovine se ne odpirajo več, ker se trgovci bojijo, da bi bili oplenjeni od sestradanega prebivalstva. Cene se dvigajo iz dneva v dan v milijone in milijarde! Še nikdar nobena država ni doživela take katastrofe, kakor jo doživlja danes nekdaj mogočna Nemčija, ki je imela veliko besedo v vsem svetu. Razmere v Nemčiji so iako do skrajnosti napete, da vsak hip lahko pride do največjega iznenadenja. Pristopite vsi k Jugoslovanski Matici! Dopisi ŠMARJE PRI LJUBLJANI. Po odhodu kaplana g. Sedeja v Boštanj pri Sevnici sem se nadejal, da bom imel mir, toda motil sem se. Žilica namreč temu gospodu ne da miru in vedno se še vrača, da deluje proti meni. Celo v sodnijski dvorani sem pri obravnavi 16. t. m. iz ust njegovega zagovornika slišal nečuveno trditev, da se je prepir med nama pričel zaradi tega, ker sem ga ovadil gosp. knezoškofu. To je navadna laž. Dalje trdi v nekem pismu (seveda zaprtem, da mu ne morem do živega), da sem ga denunciral in da me bo spravil ob službo ter v zapor, ako tekom enega meseca ne odidem prostovoljno iz Šmarja. V pismu je še več takih otročarij. Podpisala sta to pismo tudi tukajšnjega gostilničarja sin France Škrjanc in posestnik Jakob Perovšek. Da je to budalost podpisal mlad neizkušen fant, se ne čudim, neumljivo mi pa je, da je šel na limanice izkušen napreden (vsaj šteje se za pristaše SKS) posestnik Perovšek. Toda nič čudnega, saj so imeli pri tukajšnjem klerikalnem županu večer za večerom sestanke, kako bi me uničili. Mene je g. župan pozval ponovno k sebi uradno in potem seveda vse, kar sem govoril, zvesto poročal svojim zaveznikom. Toda gospodje, vsa zvitost in prekanjenost ni pomagala. O. Sedej je šel in jaz sem še v Šmarju! Da bo pa javnosti znano, zaradi česa sva se z g. Sedejem sporekia, naj služi sledeče: G. Sedej se je nekoč, ko sem imel prometno službo, pripeljal s tovornim vlakom z Grosuplja v Šmarje. Opozoril sem ga, da je to prepovedano in da nima pravice voziti se s tovornimi vlaki. Odgovoril mi je z besedami: «Kaj Vas to briga!» Kot službujoči prometni uradnik si seveda kaj takega nisem pustil dopasti in sem ga pozval, naj se takoj odstrani s postaje. Nato mi je grozil, da mi bo že pomagal. Naznanil sem s polnim podpisom vso stvar g. knezoškofu s prošnjo, naj se kaplan g. Sedej pouči, da se nima vmešavati v železniško službo. To je resnični povod pričetka sovražnosti med nama, vse drugo je laž. To si naj g. Sedej j zapomni in naj ne prihaja več nazaj delati še nadalje zdražbo med nami, kakor je to [ naredil 16. in 17. t. m., ko je imel zopet se- stanek v Škofljici (v Šmarje si ne upa), katerega so se udeležili g. župan in drugi odlični šmarski klerikalci. Čudno, da ima gosp. kaplan toliko prostega časa, da pride lahko celo v Škofljico kar za dva dni. G. Sedej, če ne bo miru, bom povedal še kaj več. R. P o m p e. GORNJI LOGATEC. Na predvečer pre-stolonaslednikovega krsta je napravila naša sokolska mladina v počaščenje svojega najmlajšega sokolskega bratca obhod po vasi z bakljado in prepevanjem rodoljubnih pesmi. Vsa mlada srca so prekipevala navdušenja. Iz njih so vrele vroče želje, da bi bilo dano sinu-sokoliču izvršiti in dokončati zgodovinsko nalogo, v kolikor mu jo bodo zapustili nedovršeno njegovi predniki. V tej molitvi smo bili združeni vsi, ki ljubimo to nebogljeno in danes še okrnjeno Jugoslavijo. Naj živi naš prestolonaslednik v veselje svojih roditeljev in v spas države! HOBOVIŠČE PRI OSELICI. 27. aprila je bila za nekatere fante naše vasi zadnja nedelja, ki so jo preživeli še doma pred odhodom k vojakom. V malo proslavo tega dne so se, kakor navadno pri nas na deželi, zbrali vsi omenjeni v hiši posestnice N. N. Ker pa imamo pri nas jako resnega župana, se je le-ta nad to predrznostjo tako raztogo-til, da je nemudoma tekel na bližnjo orož-niško postajo na Sovodenj in tam naznanil »grozen zločin», ki se ima odigrati v njegovi župniji. Pozval je orožnike, naj se takoj podajo na lice mesta, kamor so isti v njegovem spremstvu res odšli. Toda čuvarji zakona so takoj spoznali položaj in storili samo svojo dolžnost, čemer ni nihče ugovarjal; Naš hrabri junak g. župan pa je medtem čakal skrit za hišnim oglom, najbrž v veselem pričakovanju, kako bodo gnali «zločince» v devetih verigah na sodnijo. A sreča mu ni bila mila. Namesto, da bi opazoval skrit, kaj se bo zgodilo, so ga ti presneti orožniki poklicali izza ogla, odkoder se je moral vsem, ki so bili ta čas že pred hišo, prikazati kot skesan grešnik. A če ima človek prisotnost duha, se vedno zaveda, kaj mu je storiti. Tako je tudi naš g. župan vedel, da mu sedaj ne preostaja drugo in začel se je kar najbolj mogoče hudovati nad vsemi. To vzorno po- JoI@ (Iz zgodb Jurija šišmiša.) Popotnik, ki potuje iz bele Ljubljane po starodavni rimski, sedaj Dunajski cesti, dospe v petih urah do znanega Črnega grabna. Pri «Stari pošti», ki je dandanes last brdske-ga graščaka, se začne levo dvigati Zlatopolj-sko pogorje. Tik pod Lašenskim pogorjem, ki je zadaj višje za Zlatopoljskim, so prejšnje čase živeli Hajovčevi. Stari Hajovec je bil ,lovec z dušo in telesom. Zato je bila njegova neposrednja briga, da je tudi svojega sina 'Jožeta z vnemo izuril v lovskem poklicu. Stara reč pa je, da so lovci šaljivci. Kdor ni zvit kakor jelenovi rogovi, ni pravi lovec. No, Hajovčcv Jože je po očetu podedoval obe lovski sposobnosti, sigurno roko in pre-ikanjenost, v obilni meri, precej mu je pa še samemu bilo dodano. Bil je že ua splošno dobrem glasu, ko je zlezel v fantovska leta in moral k vojakom. iTo jc bilo še davno pred svetovno vojno. Potrdili so ga k 7. lovskemu bataljonu, ki :je tiste čase bival v Trbižu. Stotniji, kateri je :bil prideljen Hajovčev Jože, je poveljeval splošno priljubljeni stotnik Bamberg iz Ljubljane. In Jožetu se ni slabo godilo pri njem. Stotnik Bamberg je Jožeta poznal še iz civilnega časa, ko je bil Jože graščinski logar pri graščaku niki. Doma smo za to priliko vedno obdelo- četje našega nepismenega žtipana je trajalo l Zaradi nekaterih užaljenih' gospodičev je iako dolgo, da so ga morali orožniki opozoriti na nepremišijene besede. Pa modremu možu, ki je ta dan moral odnehati, ni bilo zadosti. Pozval je omenjeno posestnico, kateri je on svak, k zaslišanju v občinsko pisarno, kamor jc istočasno povabil tudi dva občinska moža. Ker pa je bila zaslišana stranka nekoliko razburjena in se predrznila g. župana vprašati, kaj je prav za prav zagrešila, je začel isti resnejše postopati. Prijel jo je najbrž «uradno» za vrat, jo sunil in končno junaško ugriznil. S tem je zaslišanje končalo, kajti povabljena dva občinska moža sta medtem gotovo zaradi preresnega postopanja g. župana odšla. Zaradi tega nesklep-nega zaključka zaslišbe je naš g. župan povabil stranko k ponovnemu zaslišanju, ki pa se ga ista ni udeležila, kar je lahko umevno ia razumljivo. Zaradi te nepokornosti ji je naložil kazen v znesku 110 Din. Kmalu nato pa je bila stranka dvakrat klicana k zaslišbi v Škofjo Loko in nato k obravnavi v Ljubljano, kjer se je sodniji samo zdelo čudno, kako more svak gnati tako malenkost tako 'daleč. Na vprašanje, če sta si tožitelj in ob-toženka kaj v sorodu, je isti izjavil, da je njen svak, in nato planil s sedeža proti g. sodniku moral Sokol nedavno odpovedali predstavo cDeseti brat*. Pri nas je še veliko gnilega med tako zvanimi naprednimi ljudmi. Treba bo še veliko dela, da se očisti vse. Potem se bo naša napredna stvar šele brez ovir lepo razvijala. ČRNOMELJ. (Cestni rop.) Matija Tkal-čič, posestnik z Belčjega vrha pri Črnomlju, se je nedavno ponoči pripeljal z vlakom na kolodvor v Črnomelju iz Zagreba, kamor je šel iskat vizum za potni list v Ameriko. Ko se je Tkalčič odpravil s črnomaljskega kolodvora proti domu, je bil na cesti blizu kolodvora napaden od treh roparjev. Eden ga je udaril s kolom po glavi, da se je Tkalčič takoj onesvestil. Nato so mu pobrali denar ter mu vzeli potni list za Ameriko, domovnico in žepno uro z verižico. Roparji, ki so bili s Hrvatskega, so si rop takoj razdelili. Eden je dobil denar in domovnico, drugi potni list in tretji uro. Tkalčič je kmalu prišel k zavesti ter obvestil orožnike o napadu. Orožniki so dva roparja prijeli v trenutku, ko sta se hotela odpeljati z vlakom v Karlo-vac. Tretji ropar, ki je imel Tkalčičev potni list, pa je skočil skozi okno vlaka in utekel gozd. Kakor se je dognalo, obstoji tam z besedami: «Vse ji odpuščam, milostne organizirana roparska banda, obstoječa iz sodbe prosim, hotel sem jo samo navaditi arjev. Imeii So svojo lopovsko pisavo olike.* BEGUNJE PRI LESCAH. Pišejo nam: V zadnji številki «Doiaovine* poročate, da je bil zaradi obrekovanja Ivana Ažmana iz Hraš kaznovan klerikalni agitator Ivan Iskra »a 14dnevni zapor. Ker se jaz enako pišem, Vas prosim, da izjavite, da podpisani nisem identičen z obsojenim Ivanom Iskro. Klerikalni agitator pa tudi ne maram biti, ker je dovolj, da sem dvakrat okusil klerikalni bič. Ivan Iskra iz Poljč. JESENICE. Uredništvo «Domovine* potrjuje na zadevno prošnjo, da g. Rado To-man, Sava 62, ni pisec dopisa, ki smo ga pod gornjim naslovom priobčili v zadnji številki našega lista. ŽUŽEMBERK. Naš zadnji dopis je hudo zadel vse prizadete. Zakaj se pa delajo iostno je le, da je kazen za pretepaštvo v roparjev, imeli so svojo lopovsko pisavo in posebne znake. V Karlovcu so bili aretirani štirje delavci, ki so pripadali tej tolpi. Našli so tudi pismo, naj se oropa gostilničar, ki pride iz Črnomlja v Karlovac po vino. Roparji in tatovi v okolici Črnomlja imajo vedno smolo, ker so jim črnomaljski orožniki takoj za petami. Črnomaljski orožniki so imeli v zadnjem času lepe uspehe in se ne strašijo tudi dolgega zasledovanja po Hrvatskem. RAZVANJE. Le dajmo se, oziroma le dajmo ga, so si mislili v nedeljo ponoči fantje, ko so se nadevani letošnjega vinskega pridelka spoprijeli in z nožem obdelali 201etnega delavca Franca Dobrška. Ranjenca so prepeljali v mariborsko bolnico, pretepači pa bodo že prišli na svoj ričetov račun. 2a- nckateri naši veljaki naprednjake, zraven pa z enim očesom škilijo h klerikalcem. pijanosti vedno manjša. Pri nas je torej pijanost olajševalna okolnost, dočim pa n. pr. v vali klobase in obirali rebrca. Letos bo pa bolj medla, kaj, gospod stotnik, če si ne bomo sami pomagali?* «Nič ne porajtaj, Joža,* je smehljaje odvrnil stotnik, «če se ti cedijo sline. Enkrat mora biti izjema!* «Nak!» je odločno zanikal Joža. «Za prašičje dobrote se o Božiču ne dam prikrajšati. Kakor Vi nosite gamsove hlače, bomo tudi mi jedli prašiča.* «No, menda ga ne kaniš ukrasti?* «Ah, kje neki?* Samo svet hočem malo zenačiti. Bom že napravil, do bo prav, samo brez Vaše vednosti nisem hotel ravnati...» Še isto zimsko noč gredo trije «jegerčki» po prašiča. Joža je namreč vzel s seboj še dva tovariša. Mirno, neovirano se priplazijo do svinjaka. S kratkim sunkom zabode Joža najpripravnejšega ščetinca. Stvar je bila izvršena v kratkih minutah in že se «jegerčki» s precej obilnim tovorom vračajo v kasarno. Nesreča je hotela, da jih je med potjo srečal hlapec okradeenga gospodarja. Toda Joža je kratkomalo potolažil svoja dva tovariša: «Nič se ne bojta, če nas je hlapec videl; imen naših ne ve, vojak pa je vojaku podoben kakor je ponoči vsaka krava črna .. Ampak tudi stotnik Bamberg je bil v resnih skrbeh, ko mu fantje pritresejo prašiča. Toda reči ni mogel ničesar in je čakal, kaj bo prebrisani Joža nadalje ukrenil. No, Joža je še isto noč prašiču iztrebil drobovje. Nato ga je s svojima dvema po-magačema odnesel v gornjo sobo, kjer so na mrtvaški oder polagali vsakega vojaka, ki ga je prerano ugrabila bridka smrt. Tokrat stori Joža enako — s prašičem. Položi ga na oder in ga pregrne s široko belo preprogo. Naslednje jutro je Jože opazoval skozi okno, kdaj pride bogataš iskat in terjat prašiča. Okoli devete ure zares ugleda gospodarja v spremstvu župana in dveh občinskih mož. Tedaj prižge Joža ob mrtvaškem odru dve sveči, ki ju je v to svrho kupil v kantini, in se požuri k vhodu, da vidi, kako se bo preiskava začela in iztekla. Stotnik je komisijo prijazno sprejel. Iskanje se začne po vseh sobah in kotih. Stotnik razkaže možem vse kotičke, da jih na lastne oči prepriča — o nedolžnosti svojih fantov. Tedaj se resnim možem pridruži tudi Jože in polglasno, s hinavsko skrbnostjo javi stotniku: «Gospod stotnik, še ena soba Zedinjenih državah pijanost še posebej kaznujejo. Neki inozemec je dejal nekoč: Slovensko ljudstvo je preveč katoliško, pa premalo trezno. Skoro je imel prav, vsaj za nekatere kraje. ICmetiJski glasnik SKRBIMO ZA DOBRE PLUGE! Rodovitost naših njiv ni odvisna samo od gnojenja, ampak tudi od obdelovanja. Pri nas se obdelovanje s plugom še preveč podcenjuje. Ni zadosti, da se pri oranju zemlja obrača. Važno je pri tem, kako se zemlja obdeluje in kako se drobi in rahlja. Naša zemlja potrebuje dobrega obdelovanja, da postane bolj delovna, kajti z njeno delavnostjo raste tudi njena rodovitost. Posebno važno je za nas, da imamo dobre pluge. Dober plug mora zemljo obračati, obenem pa rušiti, mešati in zadostno rahljati. V tem pogledu so pa velike razlike med delom naših starih in novejših plugov. Danes imamo pluge, ki ustrezajo vsem zahtevam in delajo v vsakem oziru z najboljšim uspehom. K tem plugom prištevamo v novejšem času obračalne pluge, ki se prav posebno priporočajo za lahke in srednjetežke zemlje. Ne le to, da nam ti plugi zemljo dobro obdelujejo, imajo tudi to prednost, da nam vse površje njive na gladko zorjejo, brez vseh razorov. Na ta način pritegnemo vse površje k enakomerni rodovitosti, ker je zemlja po vsem površju enakomerno dobro obdelana. Če orjemo kakor zdaj na kraje, imamo po mestih, kjer so razori, zemljo le na pol obdelano, na pol gnojeno in na pol rodovitno, ali pa še slabše, tako da so ti prostori več ali manj zgubljeni, dočim je na gladko obdelani zemlji povsod po celem površju enakomeren pridelek. Obračalni plug ima navzgor zavito de>ko, ki je za lahke in srednjetežke zemlje najbolj primerna. Plug dela lahko in hitro. Brazda se sproti ruši, meša in drobi, kar je v tem primeru najboljše. Po Koroškem sc ti pl igi že močno razširjeni in tudi pri nas so se začeli širiti. Za gorenjsko stran so ti plugi prav primerni in le želeti je, da se splošno vpe- je, katero je slavna komisija, kakor sem sam videl, očitno prezrla.* Istotako hinavsko se začudi stotnik: «Tako? Tedaj pelji gospode tja!* Jože povede može za seboj naravnost v mrtvašnico, kjer sta ob odru brleli dve sveči. Pobožni možje vstopijo, pokleknejo pred odrom in se celo prekrižajo — za pokoj rajnega ... Ko vstanejo in odidejo nazaj po stopnicah, jim reče Jože spotoma: «Tako, zdaj je pregledano vse. Naša nedolžnost je dognana.* Možje kimajo z glavami in odidejo. Stotnik Bamberg je bil še nekaj dni v skrbeh, bal se je, da bogataš navzlic neuspeli preiskavi ne bi zadeve ovadil višji oblasti. Ker pa le ni prišlo ničesar, si je tudi Bamberg oddahnil in menil: «Hm, bogataš bo že pogrešil prašiča za božično darilo mojim fantom ...» Tako je tudi bilo. Bambergova stotnija se je tiste božične praznike krepko mastila z ugrabljenim prašičem. Hajovčev Jože pa si je takrat mislil in je še pozneje večkrat dejal: «Falot je falot, skače čez plot, se spreobrne, ko se v jamo zvrne ...!» Zapisal: Anton Stražar. Ijejo. Za ondotno lahko in sreanjetezko zemljo so izvrstni. Prav dobri so pa tudi za gri-časte lege, kjer je že zaradi lege potrebno, da se obračajo brazde le na spodnjo stran. Ti plugi so čisto železni, imajo plužnjo in se dajo za širše in globočje brazde lahko uravnavati. Z njimi lahko orje po ravnem ena sama oseba, kar je v današnjih razmerah tudi velika prednost. PRENAGLA MENJAVA BIKOV. Po naših krajih trpimo redno na pomanjkanju bikov. Najslabše na tem so naši vinski kraji, ker jc po teh krajih vobče manj zmisla za napredek živinoreje, kakor ga je po živinorejskih in planinskih krajih. K vsej tej nepriliki prihaja pa še ta, da bike prenaglo menjavamo. S tem hočem reči, jda jih prehitro oddajamo mesarju. Na ta način smo tudi sami veliko krivi, če nam bikov tako rado primanjkuje, kajti čim manj časa jih rabimo, tem več jih moramo imeti na razpolago, da mašimo nastale luknje. Po nekaterih krajih se rabijo sploh le indadi biki, ki se čez leto dni že oddajo mesarju. Rabijo jih le za eno plemenilno dobo. fTo vidimo n. pr. v Bohinju in po sosednjih krajih Gorenjske, kjer se goni živina na planine. Na ta način je treba vsako leto skrbeti za nove bike. Najboljši način bikoreje to ni, Idasiravno je morda z gospodarskega stališča deloma opravičen. Od samih nedoraslih Ibikov ne moremo pričakovati najboljšega naraščaja, kajti starejši in telesno dorasli biki jso vse bolj rodovitni in dajejo tudi lepša teleta. Po drugih naših krajih se pa biki oddajajo prezgodaj mesarju, ker postanejo prehitro nemarni in pretežki. Vsa bikoreja je pamreč usmerjena na to, da se morajo te živali vleniti in zdebeliti. Pri nas je bik ob-jsojen, da živi v hlevu in pase lenobo. Na ta jnačin postanejo prehitro debeli, leni, muha-jsti in hudobni. Če se navzame teh lastnosti, postane nevaren in pretežak in mora iz hleva, pn če bi bil sicer še tako lep in dober za teleta! Ta nenaravna reja ga mora izkvariti! i Polžev strah (Pavlihova zgodba Iz Višnje gore.) Po domovini se je raznesla žalostna Ivest, da je Pavliha umrl. Kaj, umrl? Saj to vendar ni mogoče! Res je bilo zadnji čas manj slišati o njem, a temu smo krivi mi drugi, ne on; a da bi umrl? Ne, ne. Pavliha ne more umreti. On je naš večni žid in bo vedno živel med nami. Mogoče, da spi in leži kje pozabljen, a gotovo pride kdo, ki ga pokliče in živel bo zopet veselo naprej. «Pa, vsaj vendar poznate Paviiho? No, naša mladina ga morda ne pozna, ker kdo ga bo iskal po starih zaprašenih listih in knjigah; starejši ljudje se pa go-itovo še spominjajo, kako je hodil okoli s jsvojo marelo ter strašil otroke in, kakor imi mislimo, njim podobne, a povedal tudi kako resno. In če ini danes kdo reče, da lažem ko Pavliha, mu ne bom posebno zameril, ker vem, da Pavliha nikoli ne laže. Paviiho je treba torej le vzbuditi. Vendar se pa bojim, če ga kaka spretna roka ne pokliče, potem ostane mrtev in vse moje jadikovanje nič ne pomaga; za spo- Našim Oikorejcem ]e pa tudi na tem, da kaj več priredi in zato ga prodado o prvi priliki. Vsa ta nagla menjava bikov je v nasprotju z interesi naše živinoreje, kajti čim prej jih moramo oddajati mesarju, toliko več jih je treba, da jih nadomestimo. Ni čuda tedaj, če se pojavlja pri nas redno pomanjkanje bikov. Dajmo to naglo menjavanje zadrževati z bolj smotreno rejo, dajmo bike vprezaii, pa bo naša bikoreja vsestransko pridobila na svoji vrednosti. Ustreženo ne bo s tem samo potrebam naše živinoreje, ampak tudi interesom naše bikoreje, ki bo vse več vredna, bolj popolna, pa tudi bolj uspešna kakor je danes. ZBOLJŠUJMO VRTNARSTVO PO KMETIH! Kdor opazuje naše kmetske vrtove, mora priti do zaključka, da smo v tej stroki še močno zaostali. Lahko trdim, da je vse naše kmetsko vrtnarstvo z malimi izjemami še na prav nizki stopinji in da je v primeri z drugimi strokami skoraj najmanj napredovalo. Po kmetih pridelujemo le par vrst najnavad-nejše zelenjave, ki je tudi radi kar zunaj na njivi, vmes med drugimi sadeži pridelujemo, kakor n. pr. solato, fižol, grah. Le kaj malega se prideluje na malem in ograjenem vrtiču. Na njem vidimo pesne in zeljne sadike, nekaj peteršiljčka in češnja in nekaj zeljnih rastlin za seme. To je večkrat vse! Pa nekaj cvetlic. In koliko več bi nam lahko tu in tam do-našal vrt, ako bi se lotili po ugodnejših legah razne zelenjadi in ako bi je začeli kaj več pridelovati. Saj je navsezadnje rabimo tudi doma. Tudi kmetska hiša bodi preskrbljena z okusno in zdravo zelenjavo, da ne bo samo krompir, fižol in zelje na mizi. Blizu mest in večjih krajev bi se dalo za zelenjavo veliko dobiti. Poglejte, koliko zaslužijo vrtnarji blizu mest, ki se pečajo s pridelovanjem različne zelenjadi in cvetlic in kako dobro izhajajo na malem svojem posestvu! Tudi zunaj po deželi daje zelenjadar-stvo lahko lepe dohodke. Marsikje bi se lahko zaslužili lepi tisočaki. Opozarjam, ko- min mu pa hočem vsaj zapisati zgodbico, ki sem jo oni dan zvedel od njega. Vem, da ste že radovedni, kaj ima Pavliha opraviti z Višnjo goro; ni še bilo slišati, da bi se bil on tamkaj kaj zameril. Tudi jaz ne morem trditi, da bi bil Pavliha Višnjan, ali da bi se bil kdaj Višnjanom posebno prikupil, vem pa, da so v okolici Višnje gore ne preveč visoke, a v meglenem vremenu nebotične gore, prav za prav le griči, najvišji med Ljubljano in Novem mestom. In če se o lepem vremenu potrudiš na te griče, se ti nudi krasen razgled na vse strani. Snežnik in Triglav se ti vidita tako blizu, da bi najrajši stopil tja ter dal požrešnemu tujcu, ki si lasti vrhove teh naših gor, prav Pavlihovo zaušnico. Razgledovaje se, lahko skačeš po zelenih senožetih od grička do grička in če postaneš truden, lahko ležeš v mah na dišečo travo ter se odpočiješ kot na blazini, tako da se ti trud — pelješ se, če plačaš, na vrh hriba lahko tudi s kočijo — imenitne izplača. Posebno bi bilo priporočati Ljubljančanom obisk teh gričev, da tudi s te strani od daleč enkrat vidijo, kako lepa je Ljubljana. Kakor znano, je Pavliha pohajkoval in se razgledoval po deželi, prisluškoval no- liko nese po nekaterih krap, n. pr. pridelovanje paradižnikov, kumare, paprike itd. Pri nas je treba vrtnarstvo v enem in drugem pogledu dvigniti in razširiti. Iz malih neznatnih vrtičev naj postanejo primerno veliki hišni vrtovi. Sedaj je čas, da razmišljamo tudi o tem in delamo načrte. Naše kmetske gospodinje, ki imajo skrbeti za vrt, so predvsem poklicane, da se zavzamejo za zboljšanje vrtnarstva. Povsod, koder so posestne, gospodarske in tržne razmere ugodne pridelovanju zelenjadi, povsod tam naj se vrtnarstvo pospešuje in zboljša. Potrebna zemlja za razširjenje vrta naj se pripravi sedaj jeseni. Dotični prostor je treba do pol metra globoko prekopati in pri tej priliki tudi zagnojiti, da dobimo zadosti debelo plast rodovitne zemlje. Za uspešno vrtnarstvo je namreč prvi in glavni pogoj — debela plast dobro obdelane, rahle in rodovitne zemlje. SADNA RAZSTAVA V METLIKI. Naš list je še spomladi poudarjal potrebo sadne razstave. Razstava se je vršila in uspela je v vsakem oziru povoljno. Vsak začetek je težak in tudi od te razstave ni takoj pričakovati popolnega uspeha. Razstava je imela namen, seznaniti v prvi vrsti Belokranjce, kaj da pri nas uspeva, in potem pride šele sadna razstava. Saditi je treba take vrste, ki jih trgovci zahtevajo, da lahko postrežemo z robo, ki jo spravijo lahko v denar. Druga potreba je potem medsebojni stik sadjarjev, da se dožene, koliko sadja je na razpolago. Taka poročila bi lahko zbrala zadruga (lahko tudi vinarska v Metliki) ali pa kmetijske podružnice, ki bi najbolje potem obvestile okrajnega ekonoma v Črnomlju, da lahko da trgovcem potrebne podatke. Lahko pa sadni trgovci izberejo v kraju, kjer je največ sadja, zaupnika, ki zbira poročila o stanju in količini sadne letine. V dosego tega je pa neizogibna sloga sadjarjev ter točno in hitro poslovanje, sicer, je kupčija že prvo leto pokopana za več let. vicain in rad sam povedal kako modro. Nič čudnega torej ni, če je tudi on kateri-; krat šel na te višenjske hribe in se razgledoval okrog. Povabil je oni dan tudi mene s seboj in tako sva priplezala na Gradišče, na najvišji vrh med Višnjo goro in Leskovcem. Plezati v pravem pomenu besede seveda ni bilo treba, no, pa voziti se tudi nisva marala, saj veste, zakaj ne. Razgled je bil naravnost krasen. Ka-ravanke, Triglav in Snežnik so bili čisti kot ribje oko; a Pavliha je trdil, da ga srce boli, ako tja gleda in tako sva se rajši ozirala po dolenjskih gričili, ki so vsi naši, naši, dokler sega oko. Pavliha, ki vse ve, mi je pripovedoval, da se Jošt in Neža na Kumu ne razumeta, ker sta vsak na svojem hribu; da tam še zvonik ne drži s cerkvijo; da sv. Jere na Gorjancih prav za prav več ni, ker je menda s staroverskim sosedom sv. Elijom pobegnila nekam v Zumberk ter so učenjaki njen vrh prisodili opisovatelju Gor* jancev, našemu domačinu Trdini (Trdinov, vrh); da Rog v kočevskih hribih več ne trobi, odkar so mu najlepše jelke posekali; da je celo Sv. Duhu na nasprotni strani Višnje gore dolg čas, odkar ga duhovščina ob njemu posvečenih praznikih več ne ob- Glede cen je stvar taka: Pri nas se prodajajo navadno jabolka le v majhni količini na trgih v Črnomlju ali Metliki in dosežejo lepo ceno. Take cene pa pri veliki množini ni mogoče doseči, ker je trgovina s sadjem na veliko vedno vagana reč in so s tem tudi stroški primerno veliko večji. Dočim zgnije pri enem posestniku le mala količina sadja, zgnijejo pri vagonskih množinah primerno velike množine sadja, ki so bile pa vse enako plačane. Treba je imeti napram trgovcem tudi obzirnost, ker od izgube ne živi nihče. Če hočejo torej Belokranjci trgovati s sadjem, morajo v začetku imeti solidne cene, da ne odženejo trgovca že prvič in za vselej. V ostalem pa je treba še mnogo pouka. Nekaj ga je bilo že v predzadnji številki našega lista. Dodamo še par stvari. Sadje, ki je za trgovino in se dobro plača, mora biti obrano. V to svrho rabimo primerne, najbolje lahke in proti vrhu zožujoče se lestve, da se ne polomi preveč vej. Dobro služijo tudi enoramne lestve. Obiralnike lahko naredijo gospodarji doma ali pa se kupijo za nizko ceno pri trgovcih z železnino. Važno je nadalje, da se sadje pravilno zloži, ker sicer se obtolče in je manj trpežno in manj vredno. Zato bi bilo prav, če trgovci sami povejo za mere zabojev ali kišt in pošljejo vsaj prvo leto svoje ljudi v kraje, kier kupujejo, da ti potem nauče sadjarje potrebnih stvari. Na Nemškem so že kar predpisane mere za različne vrste sadja in potem gre cela stvar gladko od rok v zadovoljnost kupca in prodajalca. Še ena stvar je, na kar moramo opozoriti zlasti trgovce, ki v tem oziru mnogo grešijo. Opozorite ljudi pravočasno, to je vsaj en mesec pred nakupovanjem, in dajte to razglasiti potom časopisja, šol, županstev ali dajte oznaniti v cerkvi. Na deželi niso ljudje vajeni take brzine kot v mestih. Zato bi bilo umestno, če bi se kak trgovec oglasil v listu in bi povedal ljudem, kaj zahteva od njih in kako naj se ravna z eno ali drugo stvarjo. Letos n. pr. ne bo s sadno kupčijo mnogo pri nas, ker je prepozno. Vendar pa bi se dobilo precej jabolk na prodaj. Navada je tu še, da se prodaja sadje na mernike, kar naj trgovci upoštevajo. Sicer bo prišlo tudi pri nas to sčasoma v navado, da se bo prodajalo na vago, kakor je to navada drugod, vendar preko noči ne gre vse. Treba je vztrajnega in poštenega dela, pa bo dobilo tudi belokranjsko lepo sadje svoje dobro ime in ceno. Draginja sili našega kmeta, da si bo moral iskati novih dohodkov. To pa se ponuja ravno v sadjarstvu. V dosego tega pa je treba: sloge, pouka in dobre volje. Po drugih krajih delajo razne graščine imenitne kupčije s sadjem. Kaj menite, da bi se pečali s tem, če to ne bi neslo? Treba je pa zasaditi v Beli Krajini mnogo več sadnega drevja. Mnogo zelo primernega sveta je še, ki je popolnoma prazen, dasi bi tam lahko izborno uspevalo sadje. Slabe vrste je treba precepiti in jih nadomestiti z dobrimi. V splošnem naj se sadi malo vrst, ampak te naj bodo dobre. Kakor je pokazala razstava, uspevajo pri nas prav dobro: tofelček, mošancgar, nekod tudi prav dobro dolenjska voščenka, zeleni in rdeči ščetinec, londonski peping, pisani kardinal, rožmarinček in beleiler. Za kanad-ko tožijo, da rada gnije. Stvar merodajnih faktorjev je, da razdelijo na podlagi izkušenj vrste na posamezne okraje in kraje, da se na tej podlagi sistematično vzgoji dovolj vrst za trgovino. Potem bo trgovcu lahko v enem okolišu dobiti vagon voščenk, v drugem šče-tinca, v tretjem tofelčkov itd. Tak način je uveden drugod, naj se vpelje tudi pri nas. tretjevrstni po 9 do 9 in pol Din, svinje sremske po 27 in pol do 28 in pol Din, bosanske slabše po 22 in pol do 24 in pol Din. KRMA se je prodajala na zagrebškem sejmu: seno po 100 do 115 Din, otava po 110 do 125 Din, detelja po 115 do 125 Din za 100 kg. = Vrednost našega denarja. Na zagrebški borzi se je dobilo 22. t. m. (v devizah): 100 avstrijskih kron za 11 in pol pare, 100 madžarskih kron za 42 do 44 par, 100 italijanskih lir za 369 do 372 in pol Din, 1 dolar za 82 do 82 in pol Din, 100 češkoslovaških kron za 243 do 246 Din. = Obtok bankovcev v naši državi je znašal 15. t. m. 5 milijard 925 milijonov 800 tisoč dinarjev. = češkoslovaški privredniki v Jugoslaviji. češkoslovaško-jugoslovansko narodnogospodarsko udruženje v Pragi je priredilo v Jugoslavijo potovanje, da prouči naše razmere in ugotovi, zakaj se trgovinski od-nošaji med Češkoslovaško in Jugoslavijo ne razvijajo tako, kakor so prvi pogoji za to dani, kajti Jugoslavija je pretežno kmetijska, Češkoslovaška pa pretežno industrijska država. Češkoslovaški industrijci in trgovci so imeli z našimi industrijci in trgovci v raznih mestih več zborovanj, na katerih so se določile smernice za poglobitev medsebojnih gospodarskih stikov. TRŽNI PREGLED. ŽITO: Na novosadski blagovni borzi se je tržila zadnje dni pšenica po okrog 337 Din, ječmen po okrog 275 Din, oves po 220 Din, turščica po 220 do 260 Din, moka «0» po 540 Din, otrobi po 140 Din. FIŽOL, beli iz Bačke, je imel na novosadski blagovni borzi ceno 530 do 535 Din. ŽIVINA: Na zagrebškem sejmu 20. t. m. se je tržil kilogram žive teže: voli bosanski prvovrstni po 10 in pol do 11 in pol Din, drugovrstni po 9 in pol do 10 in pol Din, '+ čigav je Šiftar? Radikalske «Jutranje Novosti» so prinesle v nedeljo proglas, v katerem izjavlja klerikalni prekmurski poslanec Geza Šiftar, da stopi v radikalsko stranko. «Slovenec» pa je istočasno zatrjeval, da je Šiftar zvest stranki, ki ga je izvolila. Zadnje «Jutranje Novosti» na to zopet prinašajo izjavo, v kateri Šiftar slovesno izjavlja izstop iz klerikalne stranke ter vstop v radikalsko. Ta mešetarija je prav čudna. Sicer pa tako ni velike razlike med radikalci in klerikalci. Eni kot drugi so znani po svoji korupciji in svojem nasilju. To sorodstvo iskuje. Nazadnje pa se nama ustavi oko na sivih stenah starega višenjskega grada, ki y bližini drzno strme v nebo. In tu se prav za prav šele začenja naša povest; pustimo pa Pavlihi, da sam pripoveduje. Prijatelj, mi pravi, gotovo si se že vozil tu doli po železnici in občudoval tam nad prijazno Višnjo goro one sive stene na strmem holmcu ter si želel odondod ogledati mično okolico. Tudi jaz sem si včasih to želel, a sedaj si ne želim več priti tja pod sive stene. Bilo je lepo poletno jutro. Veselo sem pohajal po prijaznih gričih, oziral se po rumenih žitnih poljih za lahkoživimi škr-jančki, ki so gostoleli v zraku ter se veselili življenja. Pa kaj bi se tudi ne? Včeraj je bil namreč v bližnji vasi semenj. Prodajal sem modrost, dobro kupčeval ter zašel nazadnje v veselo družbo, ki me je v zahvalo za kratkočasenje lepo pogostila, denarja sem imel še dosti in tedaj sem bil lahko brez skrbi. Solnce je prijetno ogrevalo moj hrbet in lahek vetrič rni je delal prijetno pot. Kar naenkrat pa se posveti nekaj za grmom in, ko bi trenil, je stal pred menoj orožnik z nasajenim bodalom ter mi zastavil pot Mož je bil zelo radoveden; hotel je vedeti, kdo sem, kaj sem, kje sem bil, kam grem, kaj delam, kako živim, koliko denarja imam in še celo vrsto lepih reči. Jaz sem odgovarjal kakor sem vedel in znal; a mož mi ni hotel verjeti, da se tudi od modrosti d& živeti, ter mi je začel razlagati, da to ne gre, da tako življenje ni zame, kake nevarnosti mi pre.bo z vseh strani in me je nazadnje povabil, naj g? em pod njegovim spremstvom v varno zavetje. Nisem mogel kaj, da se ne bi temu prijaznemu vabilu odzval in tako sva šla počasi skupaj in se bližala sivim stenam starega višenjskega g adu. Naenkrat se ustaviva pred velikimi vrati. Moj spremljevalec mi je dal prednost, da sem prvi vstopil, a on je ostal zunaj. Vrata so se zaprla za menoj. Sprejel me je osoren mož. Ta ni bil nič manj radoveden kot prejšnji moj spremljevalec; da, še celo natančneje je pregledal, kaj imam vse na sebi ter mi po vsej ti proceduri nakazal za stanovanje malo sobico, iz katere sem videl le zid. Pogrešal sem zato tem hujše zelenih livad in solnčnih poljan, da, celo solnca samega, ki je bilo sicer toliko prijazno, da je po- poldan posvetilo malo na moje okno, a v, sobo posvetiti ni moglo. Seveda mi v takih razmerah tudi skromno kosilce ni posebno dišalo in začelo mi je biti dolg čas. Sicer mi je par muh in nekaj pajkov delalo tovaršijo, pa se mi ni ljubilo jih opazovati. Bližal se je že večer, ko zaslišim korake. Zapahi zaškripljejo, vrata se odpro in osorni mož mi da tovariša, ki sem sc ga močno razveselil, nadejavši se, da mi bo kaj povedal; kajti takih mož. ki samo jzprašujejo, sem bil že več ko sit. Tovariš — star nagrbljen možiček —» ki je očividno prišel odnekod z dela, se je ves tresel. A ko me je zgledal, se je tudi on razveselil in takoj začel lomiti: «Dob'r dan g'spud! No, hvala bogu, da ste pršu, mene je t'ku strah.» Na ta poklon res nisem vedel, kaj naj odgovorim, pa možiček tega tudi ni čakal, ker je takoj nadaljeval: «0 joj! Strah, strah! Jest nič več ne maram ž'vet v tej hiš.» Postal sem pozornejši ter začel vpraševati, kaj je prav za prav bilo, a mož je venomer le ponavljal: «Strah, strah!» In le s težavo sem spravil iz njega, da je pojoči nekaj z njega odejo vleklo, zunaj pa med obema strankama je najbrž tudi vplivalo, da so klerikalci pripomogli radikaliji do vlade. Radikalija pa izkazuje sedaj svojo hvaležnost tako, da zapeljuje klerikalne poslance. Povsem je podoba, da se Šiftar le ni še popolnoma vdal radikaliji. Mogoče se mu je premalo obljubilo. -f Žal, da še ni — zrušen. «Domoljub» klobasari o nekem centralizmu, ki pravi, da so ga zgradili radikali, demokrati in samostojni. Vidovdanska ustava, pri kateri so sodelovali demokrati in samostojni, še ni vpo-stavljena in zato ne čutimo ničesar slabega in ne dobrega od nje. Sicer pa je res, da imamo sedaj velesrbski radikalski centralizem, a radikalski vladi je pomogla na noge klerikalna stranka. Kaj se neki potem «Domo-ljub» hropi, da se centralizem ruši, saj so ravno klerikalci omogočili radikalski režim in ravno radi klerikalne krivde še danes ni zrušena radikalska vlada, ki nas je «osrečila» s povečanimi davki, kulukom in povečanimi železniškimi prevoznimi cenami. * Zgodovinska povest «Mošnikov stric» prične v kratkem izhajati v našem listu. Na to opozarjamo čitatelje in čitateljice ter naše prijatelje ki še niso naročeni na naš list. Ne zamudite poslati ob pravem času naročnine! * Poroka princa Pavla. Pretekli ponedeljek se je vršila v Beogradu poroka sina kneza Arzena, princa Pavla, z grško prince-zinjo Olgo. Poroki je prisostvovalo okoli 200 oseb. Navzoči so bili člani naše, rumun-ske in grške dinastije, diplomati, člani vlade in mnogo dostojanstvenikov. * Prestolonaslednik Peter — častni član sokolskega naraščaja. Naš prestlonaslednik, kraljevič Peter, je bil izvoljen za častnega člana jugoslovanskega sokolskega naraščaja. * Dvajsetletnica delovanja odličnega demokratskega voditelja. V Liki se vrše velike priprave za svečanostno proslavo 20!etnega javnega delovanja poslanca Svetozarja Pri-bičeviča, odličnega voditelja demokratske stranke. je bil: «raušen in jaužen ko bi se teu grad podret». Možiček se je delal užaljenega, ker mu nisem hotel vsega verjeti; začel je moliti in nisem ga mogel pripraviti, da bi mi še kaj pripovedoval. No, ta bo lepa, si mislim, sedaj bom pa tukaj še strahovom tovaršijo delal ter se nehote začel ozirati po sobici. Videl sem, da je zid močan in debel, oboki nad menoj in, kakor sem po stopinjah sodil, pod menoj so bili masivni, malo okence z močnimi železnimi križi prepreženo, vrata iz debelega sirovega hrastovega lesa in trdo zapahnjena. Zdelo se mi je torej, da sem na varnem tudi pred strahovi. Pomirjen toraj ležem na postelj in si mislim, naj pride, kar pride. Medtem se je bilo že zmračilo in ker večerje nisem pričakoval, sem kmalu utrujen sladko zaspal ter pričel sanjati. Koliko časa sem sanjal, ne vem; a naenkrat me močno grmenje prebudi iz spanja. Mislim si, nevihta bo, saj se je že sinoči pripravljalo zanjo, ter ooskušam spati naprej. — Naenkrat pa opazim, da nimam odeje na sebi. — Ne vem sicer, če je nisem sam zvrgel, ko mi je bilo vroče, odeja pa težka, a spomnil sem se pa le, kaj mi je tovariš sinoči pripovedoval. Toda, kaj je to? — Naenkrat se mi zdi. * Pomilošcenje vojaških beguncev in političnih zločincev. Na dan krsta našega prestolonaslednika je kralj Aleksander podpisal ukaz o pomilostitvi političnih zločincev in vojaških beguncev, katerim se spregledajo kazni od 8. junija 1922. * Kongres železničarjev. V dneh 27. in 28. oktobra se bo vršil v Beogradu III. kongres narodnih železničarjev naše države. * Občinski svet trga Mozirje razpuščen. «Uradni list» razglaša, da je občinski svet trga Mozirje v Savinjski dolini zaradi nezmožnosti za delo razpuščen. Za gerenta je bil imenovan nadučitelj v pokoju Franc Praprotnik. * Na Japonskem ne potrebujejo tujih delavcev. Japonsko poslaništvo na Dunaju izjavlja: Japonska za izvršitev svojih obnovitvenih del nikakor ne misli angažirati inozemskih delavcem, ker ima na razpolago dovolj domačih moči. * Novi vojaški zakon je izšel te dni kot posebna knjiga v Zbirki zakonov pri Tiskov-ni zadrugi v Ljubljani. * Bolgarski begunci na Štajerskem. V ponedeljek je dospelo v Ormož okoli 150 bolgarskih beguncev, ki so zaradi vedno se ponavljajočih notranjih bojev zapustili svojo domovino. Ti begunci bodo zaposleni pri gradnji proge Ljutomer-Ormož. Vsi so večinoma kmetskega stanu in nosijo ostanke vojaških uniform in narodne noše. * Deyet let v ujetništvu. Po devetletnem bivanju v raznih krajih Rusije se je pretekli torek vrnil v svojo domovino v Gorico tehnik Ciril Cej, ki je prišel leta 1914. v rusko vojno ujetništvo.. - * Izredno toplo vreme smo imeli zadnje dni in so se ponekod pojavile trobentice in zvončki. * Voz in konja odpeljal. Jurij Petrovič je služil zadnje čase kot hlapec pri posestniku Francu Rečniku v Razvanju. Nekega dne pa je odpeljal svojemu gospodarju voz in kobilo v vrednosti 15.000 dinarjev ter vse skupaj prodal v ljubljanski okolici. * Vzgiedna Marijina devica, članica Marijine družbe Marija Dolen iz Tržiča je pred da slišim nekje vpitje ljudi, vmes pa rožljanje verig in škripanje, cviljenje in tuljenje. Podobno je bilo hrušču v zveriniaku — toda levi in volkovi gotovo drugače rjovejo in tulijo, nikakor pu tako strašno, dasi jih še nisem slišal. Mislim pa, ako bi te zveri žive na meh odiral, bi ne mosle izpuščati strašnejših glasov. In bliskalo se je in treskalo vsevprek, da je bilo groza. Razburjen sem pričakoval, kaj še vse pride. V tem je parkrat močno zagrmelo, vlila se je ploha in v kratkem času je vse vtihnilo. Zunaj se je že delal dan in kmalu se je začula hoja ljudi in odpiranje vrat. Pogledal sem, kaj dela moj tovariš, in ga vprašal, kako mu gre. Ta pa je začel zopet goniti svojo: «Strah, strah!» In ko mu odvrnem, da ni bilo tako hudo, me naenkrt vpraša: «Ja gspud, niste nič vidu hudiča?« Zatrdil sem mu, da ne, nakar mi je povedal, da je pri vsakem blisku videl ob oknu pošast, ki je «črna bla pa ra-guva mela». Sedaj sem se spomnil, da sem sinoči videl na oknu velikega črnega polža, ki pa je ponoči menda od strahu zdrknil na tla. Stvar je bila torej vsaj v tem oziru pojasnjena ter sem le še premišljeval, kaj bi bilo ponoči tako grdo rjovelo; spal pa nisem več tisto jutro. kratkim porodila nezakonsko dete. Da prikrije ta sad nedovoljene ljubezni, je svoje dete odložila na nekem strešnem tramu. Dete so kmalu našli, detomorilko pa aretirali. * Skesal se je. Na ljubljanski policiji se je javil trgovski potnik tvrdke Umrath s poljedelskimi stroji v Newyorku, Viljem Cot-tage, ki govori angleško, nemško in malajsko, doma iz Dovra v Ameriki. Mož je izpovedal, da se je seznanil v Rigi z modistko Rozo Turkovo, s katero je odšel na daljše potovanje po Portugalski, Italiji in Nemčiji. V nekem švicarskem hotelu jima je zmanjkalo denarja in sklenila sta skupno izvršiti samomor. Dne 18. avgusta zvečer sta šla v bližnji gozd, kjer je Cottage ustrelil svojo ljubico in jo zakopal. Sam pa se ni ustrelil, marveč je pobegnil in blodil po Italiji, odkoder je prišel v Ljubljano. Pravi, da je od umora svoje ljubimke duševno tako vznemirjen, da ne more več prikrivati zločina. Moža so oddali v svrho preiskave v policijske zapore. Policija je uvedla obsežne poizvedbe. * Strašilo, ki pripenja ljudi na križ. Po Spodnji Šiški in Ljubljani se mnogo govori o neznanskem strašilu, ki razburja* zakesnele ponočnjake po Šiški in okolici. Prošlo nedeljo je dotično strašilo, ki nosi črno masko, poslalo več osebam v Spodnji Šiški nekaka grozilna pisma s tremi križi. Pekovskega pomočnika S. P. pa je strah celo povabil na ljubljansko polje h križu med železniško progo in Klečami. Korajžni mladenič se je vabilu odzval in prišel ob določenem času ponoči na dotično mesto. Nenadoma se mu je približal strah. S. P. je hotel sprožiti samokres, a se petelin ni premaknil. V trenutku se jc pojavil zadaj še pomočnik strašila. Oba skupaj sta zgrabila žrtev, jo privezala na križ in ji stlačila v usta robec s tremi rdečimi križi. Tako privezanega in vsega splaše« nega so rešili njegovi prijatelji, ki jih je prignala radovednost, kako je S. P. opravil s strašilom. Za strahova, ki pa nista žrtvi ničesar vzela, se zanima tudi policija, ki ji prav nič ne ugaja, cla se tako «špilajo» duhove. Ko se je zdanilo, so poklicali mojega tovariša zopet na delo, a jaz sem čakal, da je bilo solnce že visoko na nebu. Poklicali so me pred sodnika. Ta gospod je bil z menoj vse bolj dober kot prejšnji dau orožnik in stanodajalec, pustil si je dopovedati, da tudi modrost lahko preživlja moža, ako jo ima, in je svečano razglasil, da nevarnosti, o kateri mi je ~<-ejšnji dan orožnik pravil, zame ne obstojajo. Zato mu pa tudi njegove radovednosti nisem toliko zameril kot orožniku. Z velikim veseljem sem zopet prestopil prag usodepolnc hiše, ali komaj sem bil prost in so se oči zopet privadile solncu, me je obšla želja, da bi dognal vzrok po« nočnega rjovenja in razgrajanja. Razgledoval sem se na vse strani, a nikjer nisem mogel najti ničesar takega, da bi bilo možno delati tak nemir. — Pod grajskim zidom sem sicer našel par velikih polžev — pa ti vendar niso —? Utrujen po prečuti noči se vležem pod bližnje drevo in zadremljem. Zdelo se mi je, da sem pod sivimi stenami starega gradu, a na zid da je priklenjen velikanski polž z močno železno verigo. Ugledavši mene, se začne oolž trarati in se z vso Iz rasnih krajev * V Zaloga je pri prehodu na glavni cesti pred kolodvorom povozil osebni vlak petintridesetletnega sobnega slikarja Franca Stareta iz Ljubljane, ki je šel o priliki naliva ob progi na kolodvor. Najbrže ni slišal prihajajočega vlaka. Stroj je nesrečniku odtrgal glavo ter ga tudi sicer močno razmesaril. Pokojnikovo truplo so prepeljali v mrtvašnico v Dev. Mar. v Polju. * V Vevčah pri Ljubljani je umrl višji respicijent finančne straže Vladimir Čurda. Zapušča vdovo in štiri nepreskrbljene otroke. N. v m. p.! * V Šmarju sta bila zaposlena France Rus in Ivan Bezeljak pri polaganju tramov za neko streho. Rus se je med delom zapletel v električno žico, katero mu je iz hudomušnosti nastavil Bezeljak. Rusa je začelo tako strahovito tresti, da je padel v nezavest. Končno se mu je posrečilo oprostiti se žice. * V Šmarjeti pri Krškem je bilo vlomljeno v trgovino Frana Zevnika in odneseno več predmetov v vrednosti 3400 Din. * Na Brezjah se je poročil g. Janko Svet-lič, notar v Tržiču, z gdč. Lojziko Novakovo iz Ljubljane. * Na Čatežu so neznani tatovi vlomili v tabernakelj farne cerkve in odnesli kovinasto monštranco ter dva srebrna ciborija. * V Trbovljah se je poročil g. Josip Plev-čak z gdč. Milko Drachsler iz Kostanjevice. * Na Brnici pri Hrastnika je umrl gostilničar g. Jožef Dolinšek. Pokojnik je bil poštenjak od nog do glave ter priljubljen daleč naokrog. N. v m. p.! SOKOLSKO GLEDALIŠČE V RADOVLJICI priredi v nedeljo 28. t. m. popoldansko predstavo od pol štirih. Uprizori se veseloigra «Lokalna železnica« katere snov je vzeta iz malomeščanskega življenja. Znani pisatelj L. Thoma biča v tej igri omahljivost in politično neznačajnost, kakršne je še danes povsod dosti. Igra je prav zato času primerna. Zanimivosti OKOSTJA PRASTARIH ŽIVALI. Pred kratkim so se vrnili v Ameriko člani ameriškega naravoslovnega muzeja, ki< so pet mesecev bivali na mongolskih planjavah ter iskali ostanke predzgodovinskih živali. Našli so tam velike množine okame-nelih okostij dinosavrov, ogromnih živali predzgodovinske dobe, ki so legle velikanska jajca, dolga pet do šest palcev. Dinosavri so imeli gnezda, podobna gnezdom sedanjih kokoši, samo da so bila velikanska. Za najbolj zanimivo najdbo smatrajo člani ekspe-dicije 25 dinosavrskih jajc, ki so jih našli okamenela v več gnezdih med okostji mnogih dinosavrov. Raziskovalci so nabrali devet ton različnih okostij in drugih ostankov praživali, kar bo vse prepeljano v Ameriko in izročeno omenjenemu naravoslovskemu muzeju. Toliko množino ostankov izumrlih živali ni zbrala doslej še nobena ekspedicija ameriškega naravoslovskega muzeja. Učenjaki so našli v Mongoliji izredno mnogo popolnoma ohranjenih okostij. Zani mivo je mišljenje teh učenjakov, ki trde, da je bila mongolska planjava središče vsega živalstva in da so se od tam razširile živali po vsem svetu. Po njihovem mišljenju so si bili sesalci Azije in Amerike v sorodu in sta bila v pradavnih časih Azija in Amerika še združeni po suhi zemlji. Raziskovalci so našli 72 lobanj in 12 popolnih okostij. Starost dinosavrskih jajc cenijo učenjaki na 10 milijonov let. Te predzgodovinske izumrle živali, katerih okostja se najdejo ohranjena okamenela, so prišla v zemljo večinoma po kaki katastrofi, kakor zaradi potresa, povodnji ah pa so se potopila v močvirju. NOSEČ MOŠKI. Beograd je doživel te dni veliko senzacijo, ki je zlasti med zdravniki vzbudila veliko začudenje. V beograjsko bolnico je prišel te dni 221etni Života Rankovič iz Velike bcsnostjo zaganjati proti meni. Pri tem je veriga rožljala, polž pa škripal, tulil in rjovel — skratka bilo je grozno bučanje, kakor sem ga že ponoči slišal. — Naenkrat se mi zazdi, da je polž strgal verigo ter da se hoče vreči na mene. In tedaj sem se vznemirjen zbudil . . . Ko spregledani, seveda ni bilo polža nikjer več, pač pa sem videl na bližnjem klancu več težko natovorjenili voz, ki so vozili navzdol, zavore in cokljc so na vse pretcge škripale in cvilile, pod klancem je ležal prevrnjen voz, spodaj po dolini pa je pihal in vriskal vlak. Ker se je pri meni začel oglašati glad, sem se napotil v mesto in res že pri prvih hišah sem dobil prijaznega starčka, ki je bil voljan deliti z menoj kosilo. V zahvalo sem mu pripovedoval, kaj sem doživel ponoči in kaj se mi je ravno prej sanjalo. — Mož me je z vso pozornostjo poslušal. In ko sem končal, je prekrižal roke na prsih ter vzdihnil: «Oh, uboga Višnja gora!» Presenečen nad tem vzklikom, začnem s arčka izpraševati, kaj naj to pomeni. - Mož je bil zgovoren ter mi je pojasni!, da vselej, kadar se polž komu prikaže, pomeni to velike — navadno nesrečne — dogodke za mesto. Včisali pomeni taka prikazen prepire in tožbe med meščani, včasih kake krize pri žunanstvu, nove volitve ali pa še kaj hujšega . . . Zahvalil sem se prijaznemu starčku za gostoljubnost in pojasnilo, s^ prisrčno poslovil, pri odhodu pa tudi iaz vzdihnil: «Oh, uboga Višnja gora!» Pavliha je s tem konča! svojo pripo-vest. Jaz sem se pa od tistega časa vedno zanimal za dogodke v Višnji gori. In glej — res so od tedaj vedno prepiri med meščani in tudi prepiri za žunanski stolček. Kaj takega se seveda tudi drugod dogaja; razlika je le ta, da bi drugod vsakdo bil rad župan, v Višnji gori pa nihče noče biti, oziroma tisti, katere bi drugi radi, nočejo biti, onih, ki so željni županske časti, pa drugi ne marajo, Pravijo, da je temu tudi polž nekaj kriv. Pa človek to skoro težko verjame. Gorazd. Plane v smederevskem okraju. Tožil je, da gasilno boli spodnji del telesa. Imel je močno oteklino na trebuhu in so ga morali operirati. Operacijo je izvršil prof. dr. Milivoj Kostič, kateremu je pomagal asistent dr. Jako vljevič. Ko je dr. Kostič otvoril trebuh, se je \r njega izlila gosta žolta masa. Takoj za tem je prof. dr. Kostič izvlekel iz trebuha kepo človeških las, pomešanih z mastjo, obenem pa je pod prsti čutil kakor otročje telo. Izvlekel je tudi to iz trebuha in kdo popiše njegovo presenečenje, ko je videl, da drži v rokah človeški zaplodek, dolg okrog 25 cm in težak okrog 1 kg. Zaplodek je imel roke in noge. zlasti pa je imel krepko razvite spolne organe. Takoj nato je dr. Kostič našel v mladeničevem trebuhu še drug zaplodek, ki pa je imel samo glavo in na njej malo nogo. Oba zaplodka sta bila zavita v mast in sta se nahajala v gornjem delu trebuha. Ob vratu sta bila priraščena in sta izpolnjevala ves gornji del trebušne dupline. Večji zaplodek je imel nenavadno kratko in debelo truplo in na njem levo roko s 6 prsti in desno nogo. Truplo je deloma obraščeno z dlako. Posebno zanimivo je, da je v čeljustih videti večje število dobrih zob. Na glavi se nahajajo dolgi lasje, spodnji del telesa je popolnoma razvit. Zaplodek je imel vrat in kosti. Drugi zaplodek je imel samo glavo, ki je bila velika kakor moška pest. Na glavi je imel nogo, tako da je bil videti kakor polip. Glava je imela na temenu lase, razvita je bila čelna kost in videla so se usta in očesna votlina. Tudi ta zaplodek je imel vrat. Prof. dr. Kostič in vsi zdravniki, ki so bili navzoči, so bili silno presenečeni. Primer, ki so ga imeli pred sabo, je bil tak, kakršnega ni videti dvakrat v življenju. Sicer so znani primeri, kjer so v trebuhu našli po-edine dele telesa v zaplodnem stanju, n. pr. roko, nogo, kost itd., toda vse to so izključno našli samo pri ženskah. Vest o tej operaciji se je v soboto bliskoma raznesla po vsem Beogradu. Splošno se je govorilo o moškem, ki je bil operiran in da se je pri operaciji dognalo, da je v •('blagoslovljenem stanju«. Ko se je izvedelo, da je Života Rankovič oženjen in da je tudi njegova žena v drugem stanju, so šaljivci takoj skovali povest o «nosečem možu« in o ♦noseči ženi«. Razume se, da je hotel vsakdo vedeti, kaj je na govorici resnice. Zato so radovedneži hiteli v bolnico in jo ves popoldne v pravem pomenu besede oblegali. Zdravniki so imeli mnogo posla, da so ljudem raztolmačili redek pojav, ki pa ni docela osamljen v zgodovini medicine. Pripomniti pa je treba, da tu ne gre za ^nosečega moža«, marveč razlagajo zdravniki ta primer nastopno: Oba zaplodka sta rodna brata operiranega mladeniča, kateremu sta bila vzeta iz trebuha. Ko je bil sedaj operirani mladenič spočet, so bili istočasno spočeti trojčki. Gotovo je bil zaplodek tega mladeniča tako krepak, da je druga dva bratska zaplodka nadvladal in jih na čudovit način že v raa-ternem telesu požrl. Ta primer v zgodovini sicer ni edin, vendar je beograjski primer z dvojčki nekaj prav posebnega, ki zanima predvsem zdravnike z znanstvenega stališča. Zal, da je nesrečni operiranec dva dni po operaciji umrl. PREROKOVANJE O PRIHODU ANTIKRISTA. Češki profesor bogoslovja František Spi-rago je izdal v Pragi knjigo, v kateri razpravlja o današnji verski razcepljenosti, o naraščanju brezverstva ter o prihodu Antikrista in o koncu sveta. Po njegovem mišljenju, ki ga podpira.z izreki svetega pisma 'in velikih cerkvenih mož, bo prišel Antikrist na svet kakih 50 do 60 let pred letom 2000. Antikrist bo hujši od Nerona, Dioklecijana, Lenina in Trockega. Njegova mati bo zatrjevala, da ga je rodila z nadnaravnimi silami. Prvih trideset let bo Antikrist živel skrit v puščavi in šele nato bo prišel med ljudstvo. Na videz bo napravil, svetu z obilnim; darovi obilo veselja. Umrl bo ter bo posnemal Kristusovo vstajenje in vnebohod. Star bo 666 mesecev, to je 55 in pol leta. Zatrl bo vsak spomin na krščanstvo. Najprej bo porušil Jeruzalem in vse, kar spominja na Kristusa in njegovo življenje. Sv. maše se bodo morale opravljati po skrivališčih. Anti-kristovi najhujši nasprotniki bodo bened:k-tinci, kajti že sv. Benediktu je Mati božja obljubila, da bo njegov red ostal do konca sveta. Papež bo križan. Omenjeni pisec pravi nadalje, da bo Antikrist nezakonsko dete neke Židinje iz okolice Babilona. Živela bo zelo razuzdano, a pred porodom se bo delala svetnico. Ne bo /e-dela, kdo je oče njenega deteta, a ljudem bo zatrjevala, da ga je spočela brez občevanja z možem. Antikrist bo izvrstnega razuma n nepopisne modrosti. Znal bo vse jezike. Sv. pismo, koran in talmud bo znal na pamet. Razumel se bo na vse čarovnije. Po zunanjosti bo izredno lep in prikupljiv človek. Kristusa bo proglasil za lažnivca, samega sebe pa za odrešenika. Nastopil bo kot bojevnik v veliki bitki, ki se bo odigrala pred mestom Mageddo v Palestini. Imel bo mnogo žen, večinoma kraljevske hčere, a najljubša mu bo neka Židinja. Pred prihodom Antikrista se bodo pojavili apostoli, ki bodo potovali po svetu in oznanjevali Antikristovo vero. Končno bo bo Antikrist proglašen za kralja vseh ;idov in bo imel svojo prestolico v Babilonu. Zbral bo okrog sebe vse žide na svetu in podjarmil vsa kraljestva. Delal bo čudeže, obujal mrliče, spreminjal dan v noč in noč v dan, pokoravalo se mu bo solnce in zvezde bo premikal po svoje. Vladal bo tri in pol leta. Ko bo hotel zleteti v nebo, se bo zrušil mrtev na tla. Takrat bo razpadlo njegovo carstvo in napočil bo konec sveta — soclni dan. Takšne gluposti piše bogoslovski profesor in njegova knjiga je izšla celo z odebre-njem praškega nadškofa. Kako neki more katoliški duhovnik, ki uči, da je Bog vsemogočen, pisati obenem, da je tudi Antikrist vsemogočen, kajti iz gornjega se da sklepati, da bi Antikrist nekaj časa nadvladal celo Boga. Sicer pa so vse pravljice o Antikristu gluposti. Namesto, da se dovoli izdaja take knjige, bi bilo bolje, da bi dotičnemu duhovniku malo pogledali v glavo, če mu ne manjka kakšno «ko!esce». ženja najmanj nekaj bilijonov mark, ker sicer nima dovolj, da bi plačal pogreb. X Soprog ženskega spola. Te dni se je oglasila na policiji v ameriškem mestu Čika-go neka 23!etna Barbara Gayan, ki je izjavila, da je njen mož, s katerim se je nedavno poročila; v resnici — ženska. Policija se je začela za stvar zanimati in je kmalu izsledila nekega Aleksandra Kosinskega, ki je bil pravi mož Barbarinega «moža». Od njega se je zvedelo, da je temu možu v kiklji ime Sofija. Barbara je videla Sofijo prvič v nekem gledališču pred približno enim letom. Sofija je bila takrat v moški obleki, imela je pristrižene lase, bila je skratka cel «fant od fare», tako da ni nič čudnega, če je Barbara takoj prvi trenutek padla v ljubezen z lepim «fantcm» in se kmalu poročila z njim. Na poročni dan sta novoporočenca priredila ma-o dV».*s=si6> svečanost, kate.e se je udeležil ti<.'J; Aleks trhX- Kosinski, ki se je izmed vseh najbolje zabaval — že menda zato, ker se je prevara tako posrečila. Šele sedaj je Barbara na svoje strašno presenečenje opazila, da je njen mož :stega spola kakor ona. Ko je Leon Derdžinski — tako se je namreč imenovala Sofija — videl, da je njegova dvojna uloga odkrita, jo je popihal. Policija sedaj išče Sofijo, da bo povedala, kaj je s svojo sleparijo nameravala in da bo nekoliko posedela pri ričetu. X Koliko stane smrt v Berlinu. V Nemčiji je zavladala v zadnjem času silna draginja, ki ne prizanaša nikomur. Oni, ki hoče danes umreti v Berlinu, mora imeti premo- li smeh in kratek les Pr! Ijudožrcih. Belokožec: «Izpustite me vendar, saj vidite, da ni na meni nikakega mesa, ker sem tako suh in koščen i» Ljudožrc: «Ne pomaga nič, moj prijatelj, ti si že razdeljen na porcije . . .!» Lepe razmere. Gospa (stopivši v kuhinjo): «Toda Ančka, kako pa izgledaš, vsa si razmršena, vsaj menda vendar ni bil tvoj ljubček tukaj . . .» Ančka: «Moj ne, pač pa vaš . . .» Slab pokion. Gospod (z ogromnim nosom): «Čujte, gospica, prav zdi se mi, da sva se že nekje videla!» Gospica: «Nemogoče, vaš nos bi si gotovo zapomnila.« Iz otrcškšh Janžek: «Striček, povej nam, kakšen je grški nos.» Stric: «Tak kakor moj!» Janžek: -Aha — rdeč!» ŽENSKA HOJA. Kdor hoče poznati žensko, naj opazuje njeno hojo in njene kretnje. Ženska se pri vsakem koraku pokaže, kakšna je: ali je trdnega ali lahkega značaja, ponosna ali preprosta, neumna ali pametna, zdrava ali bolna. Tako pravijo ljudje, ki proučujejo ženstvo. Slavni francoski pisatelj Balzac se je v svojem prostem času ustavljal po ulicah in gledal, kako se ženske sprehajajo. On je tako preštudiral 250 Parižank in napisal celo vrsto izrekov o ženskah, med drugimi nastopne: Način hoje pri ženskah izraža dražest njenega telesa. — Pogled, glas, vzdih in način hoje morajo imeti neko enotnost. — Vsaka kretnja brez elegance nam pokaže ali kak pogrešek ali pa slabo vzgojo. Balzac je zabeležil nastopni dogodek: Nekega dne je princezinja Hess-Darmstadt privedla svoje tri hčerke h kraljici, da ta odbere eno izmed njih za ženo vojvodi, še prej, nego so devojke sploh izpregovorile, je rekla kraljica, da ji najbolj ugaja druga. Princezinja se je začudila in vprašala kraljico, po čem sodi ona vrednost deklet. Kraljica je odgovorila: «Gledala sem jih z okna, ko so stopile iz kočije. Najstarejša je napačno zakorakala, druga je stopila iz voza povsem naravno, tretji pa se je spodrsnilo na hodniku. Prva mora biti bolna, tretja krivega telesa, druga pa mi ugaja. Med iz buč. Zanimivo je, da se more iz buč pridobivati sok, ki ima okus meda (strdi). Način je zelo enostaven: Buče je treba olupiti in čisto iztrebiti drobovino. Belo meso buč se nato razreže v drobne komade, ki se neumiti naložijo v lonce, pa ne čisto do vrha. Vode se ne sme priliti. Pristavite lonce k ognju in kuhajte tako dolgo, da se koščki razkrojijo v kašo. To zmes precedite skozi čisto platno v drug lonec. Iztisniti pa je treba ves sok, ker le ta je vžiten kot med. Ta iztisnjeni sok je treba na novo pristaviti k ognju, da se zgosti, in je treba pene sproti odpravljati. Ko je sok dovolj gosto prekuhan, ga spravite v lončene posode. Ko se ohladi, ima sok okus meda (strdi) in se da tudi tako uporabljati. Suhe gobo In fižol najbolje plačajo I. Seršak & Co. Ljubljana, Kongresni trg 10, Naročite krafkočasne in poučne knjige: Stare, Lisjakova liči, s poštnino Din 8 • 25. Stritar, Sodnikovi, s poštnino Din 11- 25. Dolenec, Izbrani spisi, s pošt. Din 11-25. Kaš, Dalmatinske povesti, s poštnino Din 8 • 25. Simon Jenko, Pesmi, s pošt. Din 10-25. Milčinski, Tolovaj Mataj, s poštnino Din 21-50. Milčinski, Zgodba kraljeviča Marka, s poštnino Din 19 50. Čehov, Sosedje, s poštnino Din 11-25. Dr. Dcrč, Dojenček, s poštnino Din 7-50. Dr. Tičar, Nalezljive bolezni, s poštnino Din 19-50. Knjige se naročajo po povzetju ali z naprej poslanim denarjem pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani Prešernova ulica 54 (nasproti glavne pošte). Odgovorni urednik Andrej Ražem. Izdaja konzorcij Domovine. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani