ISSN 1580-3554 Glasilo občine Markovci Leto 18, številka 8, februar 2018 Občani občine Markovci smo se razveselili novih pridobitev. Smisel življenja Kaj je smisel življenja? Zakaj sem sploh tu? Mislim, da se vsak človek to kdaj vpraša in verjamem, da noben odgovor ni pravilen, a tudi ne napačen. Verjetno bi veliko ljudi odgovorilo: »Da pustim nek pečat.« Ampak, kaj to sploh pomeni? Da ga otroci preberejo v zgodovinskem učbeniku in čez en teden pozabijo? Ali da te v življenju vsi slavijo, se ti klanjajo in te občudujejo? Verjemi, vsak bo pozabljen. Zato smisla življenja ne išči v prihodnosti, ko te več ne bo. Išči ga v svojem življenju. Na primer Prešeren. Vsi ga slavimo in nosimo po rokah, ampak kaj ima on od tega? Njegovo življenje je bilo revno, temačno in polno strtih src. Zame je smisel življenja vsak dan. Dnevi so polni skrivnosti. Nikoli ne veš, če bo to najboljši dan v tvojem življenju, če se ti bo življenje sesulo, če boš izgubil vse, morda dobil, kar si si vedno želel, če boš izgubil prijatelja ali dobil novega ... Torej živi vsak dan, najbolje kot znaš, saj nikoli ne veš, če je to tvoj zadnji. Svoj smisel sem uvidela v nekem trenutku, ko sem stala na odru pred ogromno množico. Spet se porajajo vprašanja. Ali potrebujem aplavz in potrditev, da vem, kaj delam, zato da bom srečna? V bistvu nimam pojma, kaj je smisel življenja in mislim . No, vem, da nihče nikoli ne bo prišel do "pravilnega" odgovora. Eva Kokot, 9. a UtiT K M Ai< JOD VC£ V INTERVJU Z ŽUPANOM MILANOM GABROVCEM K pogovoru za tokratno številko Lista iz Markovcev smo povabili župana naše občine, Milana Gabrovca. Pogovarjali smo se o aktualnem delu, investicijah in načrtih za letošnje leto. Fašenk je za nami. Kako ocenjujete letošnje pustovanje v Markovcih? Milan Gabrovec: "Glede na to, da smo letos skupaj z organizatorji fašenka v Markovcih podvojili nagrade, da se je fašenka in povorke udeležilo veliko skupin, ocenjujem, da je tradicija in zavest nas Markovčanov na dobri poti, da postanemo še bolj prepoznavni v ožjem in širšem merilu. Veseli me tudi to, da je še vedno dovolj etnografskih skupin, ki ohranjajo tradicijo obhodov domačij in dvorišč. Prepričan sem, da moramo delati na tem, da te skupine ostanejo in da se jim vsako leto pridruži čim več karnevalskih skupin." Sodelovali ste tudi na 13. tradicionalni obarjadi Lions kluba Ptuj. Kdo iz naše občine nas je zastopal? Milan Gabrovec: "Ekipa, ki je predstavljala našo občino, je bila sestavljena iz članov TD Markovci, KD Bukovci in delavcev občinske uprave. Za dober namen smo skuhali odlično obaro in poleg seveda ponudili še druge dobrote naše občine. Vzdušje je bilo zelo dobro in zagotovo se bomo takšnih in podobnih dobrodelnih akcij še udeležili." Ob vstopu v našo občino nas pozdravi korant v prvem krožišču in ostali etnografski liki v drugem. Predstavite nam idejno zasnovo za postavitev teh skulptur. Slišati je, da je kurent neprepoznaven, da ni dosegel namena in da tujci ne vedo kaj to je, spet drugim je ta umetniška stvaritev všeč. Kaj menite vi? Milan Gabrovec: "Še preden je bilo odločeno, kdaj se bosta gradili kroži-šči, sem razmišljal o vsebini. Glede na to, da so naši običaji, šege in navade zelo bogati, še posebej pustno izročilo, sem bil prepričan, da jima je treba dati tudi takšno vsebino. To so bile usmeritve projektantom in tako je nastali so skulptura koranta in izrezi likov. Koran-ta je izdelal akademski kipar mag. Primož Pugelj, skice za like je izrisala ga. Olga Zorko, učiteljica umetnosti na OŠ Markovci, izrezali pa so jih v podjetju CPMS d.o.o. Po mojem mnenju je korant še kako prepoznaven, seveda za tiste, ki lik poznamo. Za tiste, ki ga ne poznajo, bi bil neprepoznaven tudi, če bi v krožišču stal živ človek. Iz tega razloga bomo ob obeh krožiščih postavili tudi tablo, na kateri bodo opisi vseh likov." Kaj vam pomeni dokončanje teh krožišč? Skulptura koranta v prvem krožišču spada med TOP 7 arhitekturnih stvaritev v Sloveniji; kako komentirate to "pridobitev"? Milan Gabrovec: "Dokončanje obeh krožišč pomeni v prvi vrsti bistveno povečanje prometne varnosti, v drugi pa tudi ene vrste veduto pri vstopu in izstopu iz Markovcev. Uvrstitev skulp-ture koranta med TOP 7 v Sloveniji pove, da ga je opazilo veliko ljudi in jim je všeč." Sprejet je bil prostorski načrt. Ste zadovoljni in kaj nam ob tem lahko poveste? Milan Gabrovec: "Seveda sem zadovoljen, čeprav so se pojavile nekatere težave, ki jih sproti tudi rešujemo. Trenutno smo v ponovni spremembi OPN--ja, saj želimo razširiti obrtno cono in dati možnost občankam in občanom, da predlagajo ponovne spremembe in to storiti v čim krajšem času." Mesečno se sestajate z župani sosednjih občin na posvetih in iščete rešitve glede hitre ceste, ki bo potekala skozi našo občino. Kaj lahko poveste o tem? Milan Gabrovec: "Glede na to, da bi morala ta cesta od Ormoža do Haj-dine biti zgrajena že 2013 in na vse dogodke, ki so se zgodili v zadnjih 20 letih, se mi je zdelo prav, da nekdo prevzame to iniciativo in z argumenti prepriča odgovorne, da je ta cesta nujno potrebna in da mora biti speljana po eni od južnih variant. S sklici teh sestankov bom nadaljeval in prepričan sem, da uspeh ne sme izostati." Kako je s potekom kanalizacijskih del v Novi vasi in dokončanjem vodovoda? Milan Gabrovec: "Dela se bodo nadaljevala takoj, ko bo to dopuščalo vreme. Glede na to, da smo se v Novi vasi odločili za mnogo širši projekt od prvotno načrtovanega, smo podaljšali rok za izvedbo do 20. maja 2018. Večino zemeljskih del smo končali, zato sem prepričan, da bodo vsa dela končana v roku." Smo v letu 2018. Kateri so investicijski projekti, ki jih načrtujete? Milan Gabrovec: "Največja investicija je dokončanje kanalizacijskega sistema in vse ostale infrastrukture v Novi vasi pri Markovcih (meteorne kanalizacije, javne razsvetljave, optične povezave, telekomunikacijskih povezav, elektike v zemljo, ureditev avtobusnih postajališč ...). Ob tem je ena večjih investicij še dokončanje kolesarke poti od Markovcev do Spuhlje. Nameravamo zgraditi tudi kolesarsko pot proti Novi vasi in začeti s projekti za kolesarsko pot skozi Borovce in od Novega Jorka proti Prvencem. Vesel sem tudi, da bodo svoje igrišče in prostore dobili v Strelcih. Namestili bomo tudi nekaj novih igral ob našem vrtcu in v nekaterih vaseh, ki jih še nimajo. Želimo komasirati in urediti parcele za stanovanjsko naselje v Markovcih, za kar smo naredili že kar nekaj postopkov. Lepši izgled bo dobilo tudi naše pokopališče, saj bomo v kratkem začeli z gradnjo ograje. V Bukovcih bomo zamenjali vodovodno cev in dogradili manjkajoči del kolesarske steze. Zraven naštetega bomo uredili še veliko manjših zadev, ki jih natančno ne moremo načrtovati." Smo v mesecu kulture. Za nami je kulturni praznik 8. februar. Kaj vam pomeni kultura in kako ocenjujete delo kulturnikov naše občine? Milan Gabrovec: "Okrog 25 let sem bil del ljubiteljskih kulturnih dejavnosti naše občine (predsednik, tajnik, podpredsednik, vodja, tudi koreograf ...). S podobnim sem se ukvarjal tudi izven meja naše občine in države, zato to dobro poznam. Vem, koliko energije in časa je treba vložiti in iskreno cenim delo vseh, ki se s kakršnokoli dejavnostjo ukvarjajo, pa naj bo to kulturna, športna, gasilska, dobrodelna ipd. Prepričan sem, da vsa naša društva delajo dobro." IP, ADR »Prijazna beseda greje tri zimske mesece.« (Japonski pregovor) J M 2 | Št. 8, februar 2018 Ukrepi za poplavno varnost V petek, 12. januarja. 2018, se je župan občine Markovci, Milan Gabrovec sestal z g. Tomažem Prohinarjem, direktorjem Direkcije za vode, in z go. Matejo Kla-neček, vodjo sektorja na Direkciji za vode, odgovorno za porečje Drave. Sestanka se je udeležil tudi podžupan Zvonko Črešnik. Spregovorili so o že opravljenih aktivnostih in ukrepih za poplavno varnost na področju občine Markovci in načrtih za varovanje pred poplavami v naprej. Župan je izpostavil, da je potrebno nemudoma popraviti brežino v Bukovcih pri Marohu, saj že najmanjše povišanje vodotoka povzroči poplave. Predlagal je tudi, da se brežina poviša v Novi vasi pri Markovcih, od zapornic mimo Nove vasi proti Bukovcem. Oba gosta sta obljubila, da bodo brežino v Bukovcih nemudoma popravili, o povišanju brežine v Novi vasi pa bodo razmislili in preučili možnosti. ZAKLJUČENA IZGRADNJA DVEH KROŽIŠČ V MARKOVCIH Občina Markovci se v letošnjem letu lahko pohvali s pridobitvijo dveh krožišč na dveh prometno najbolj nevarnih odsekih cest. To je t.i. črna točka na glavni cesti R2-228 v naselju Markovci, in sicer pri Kmetijski zadrugi Ptuj in ob trgovini Tuš. Res je glavnino stroška izvedbe del bremenilo Direkcijo za ceste, res pa je tudi, da brez skupnega sodelovanja z lokalno skupnostjo projekt ne bi bil realiziran. Izvajalec del CPP Ptuj d.o.o. je vsa dela zaključil v predvidenem roku znotraj pogodbene vrednosti. Ureditev centra rondoja, ki ni bil izveden v sklopu gradbene pogodbe izgradnje krožišč, smo zaključili šele v letošnjem letu. Gre za ureditev centra dveh krožišč, in sicer pri KZ Ptuj, kjer so prikazani tradicionalni markovski pustni liki (piceki, rusa, kopjaš, medo, vile, orač, pokač, kopajnarica). Omenjeni pustni liki so prikazani z izrezi na jeklenih ploščah (starano jeklo). Izris je izdelala naša domačinka, prof. likovne umetnosti v OŠ Markovci, Olga Zorko, izvedbo skulptur pa družba CPMS SISTEMI d.o.o., Nova vas pri Markovcih. V centru drugega krožišča, pri trgovini Tuš, je prikazan osrednji lik koran-ta. Gre za skulpturo, varjeno iz jeklenih palic, oblikovanih v lik koranta. Skulp-turo je izdelal akademski kipar mag. Primož Pugelj iz Brezovice pri Ljubljani. Osnovno arhitekturno rešitev za obe krožišči je izdelal arhitekt Iztok Vo-dušek iz Abiro d.o.o. Maribor. GRADNJA KANALIZACIJSKEGA OMREŽJA IN OBNOVE VODOVODA V NOVI VASI PRI MARKOVCIH ZA TERMINSKIM PLANOM Če se lahko pohvalimo glede pravočasne izvedbe del na krožiščih, tega nikakor ne moremo trditi za trenutno največje gradbišče v občini Markovci. To je izgradnja kanalizacijskega omrežja v Novi vasi pri Markovcih. Izvajalcu del, Komunala Slovenske Gorice d.o.o., do zimskega obdobja ni uspelo utrditi cestišč na celotni trasi izgradnje kanalizacije. Vzrokov je več, od dodatno naročenih del, predvsem izgradnja kanala meteornih vod, javne razsvetljave in del, ki so mu jih naročili upravljalci preostale cestne infrastrukture, kot je Elektro Maribor, Telekom in Teleing d.o.o., delno pa tudi zaradi vremenskih razmer - od nevzdržne vročine v poletnih mesecih (tudi do 37 °C) do deževnih dni v jesenskem času, ko izgradnja skoraj ni bila mogoča. Gotovo je precejšnji del krivde na izvajalcu del, ki ob ugodnih vremenskih razmerah ni dosegal dnevnih načrtov izvedbe, dela pa so se prenesla v čas manj ugodnih razmer. Opravičeno je tudi opaziti negodovanje posameznih vaščanov, saj imajo otežen dostop že od pričetka gradnje, to je od februarja. V tolažbo vaščanom lahko povemo le to, da je glavnina izkopov v zaključni fazi, pretežni del cestišča pa asfaltiran. Preostanek, cca. 800 m cestišča bo utrjen v zgodnjih spomladanskih dneh, ko bodo vremenske razmere dopuščale. V LETU 2018 INTENZIVNO NA PODROČJU GRADENJ KOLESARSKIH STEZ Izgradnja kolesarske steze ob glavni cesti, R1-228, Markov-ci-Zabovci-Spuhlja V mesecu septembru 2017 je Občina Markovci z Ministrstvom za infrastrukturo podpisala sporazum o sofinanciranju gradnje steze za pešce in kolesarje ob državni cesti R1-228, od naselja Markovci do naselja Spuhlja. Pretežni strošek izgradnje steze bremeni RS in se deli v razmerju 79 % RS in 21% Občina Markovci. Ker pa trasa kolesarske steze poteka v območju primarnega vodovodnega omrežja, katerega cevovod je azbestno cementni, je potrebna menjava obstoječega cevovoda. Ta strošek v celoti bremeni Občino Markovci. Delež financiranja celotnega projekta se v tem primeru deli v razmerju 58,21 % Občina Markovci, kar predstavlja 462.637,24 eurov in 41,79 % RS, kar predstavlja preostalih 332.145,64 eura. Te dni lahko lastniki zemljišč ob omenjeni trasi (severno od omenjenega odseka ceste) s strani DRI pričakujejo pogodbe o odkupu tega dela zemljišča. V kolikor bodo zemljišča pridobljena, bomo še v letošnjem letu pridobili 1,5 km kolesarske poti ob prometno najbolj obremenjeni cesti. Kolesarska steza ob Lokalni cesti LC 328211, Nova vas pri Markovcih od glavne ceste R1-228 do h. š. 93c v dolžini 521 m Lastniki zemljišč ob predvideni izgradnji kolesarske steze Nova vas pri Markovcih so že prejeli obvestila o nameravani gradnji in poziv k oddaji soglasja z geodetsko odmero zemljišč, na osnovi katerega bo tudi izveden odkup potrebnih zemljišč. Občina želi projekt realizirati še v prvem polletju tega leta, v kolikor to ne bo mogoče, pa bo izvedba nameravanega gradbenega posega možna šele po spravilu kmetijskih pridelkov (pozni jesenski čas). Da bo možno projekt realizirati še v spomladanskem času, prosimo lastnike zemljišč tudi preko tega medija, da čim prej pristopijo k podpisu soglasja za nameravano gradnjo in s tem posredno pripomorejo k varnejši prometni ureditvi ene od vpadnih cest v naselje Nova vas pri Markovcih. Sredstva v višini 110.000 eurov so zagotovljena v proračunski postavki1302269 Kolesarska steza NV z razširitvijo ceste. Kolesarska steza Prvenci s povezavo na kolesarsko stezo OC Novi Jork-Sobetinci v dolžini 950 m Gre za odsek izgradnje kolesarske steze v Prvencih od h. š. 25 (ob vodnjaku) do obstoječe kolesarske steze v zaselku Novi Jork (kolesarska steza OC Novi Jork-Sobetinci), in sicer vzhodno od obstoječe ceste. Gre za I. odsek ceste skozi naselje Prvenci. Za nadaljevanje izgradnje kolesarske steze bo potrebno korigirati traso obstoječe ceste, saj bo le tako možna izgradnja vzdolž celotnega naselja. Lastniki zemljišč načrtovanega posega bodo v kratkem prejeli obvestilo in poziv za odmero zemljišča. V letošnjem letu so za nameravano investicijo predvidena le sredstva za projektno dokumentacijo in za geodetsko odmero zemljišč na proračunski postavki 1302267 Kolesarska steza Prvenci. Kolesarska steza skozi naselje Borovci Skupaj s sosednjimi občinami pripravljamo projekt povezovanja kolesarskih stez. Ena od teh je kolesarska steza Borovci, ki bo na zahodu mejila z Mestno občino Ptuj, na vzhodu pa na območje Občine Dornava, oz./in Gorišnica. Trasa omenjene steze bo potekala skozi celotno naselje Borovci, in sicer severno od glavne sete G1-2 v dolžini 1700 m. Tudi v Borovcih lahko lastniki zemljišč nameravanega posega v kratkem pričakujejo pozive za odmero zemljišča. V letošnjem letu so za nameravano investicijo zagotovljena le sredstva za projektno dokumentacijo in za geodetsko odmero zemljišč in sicer na proračunski postavki 13022264 Kolesarska steza Borovci. Pri tem velja omeniti, da občina s slednjim projektom kandidira v povabilu za Dogovor za razvoj regij - OP za izvajanje EKP v obdobju 2014-2020 po prednostnih naložbah, kjer projekte financira Evropski sklad za regionalni razvoj. Št. 8, februar 2018 I 3 UtiT K M Ai< JOD VC£ V PRIREDITVE OB KULTURNEM PRAZNIKU OBČINSKA PRIREDITEV Osnovna šola Markovci in Občina Markovci sta bila tudi letos skupna organizatorja občinske prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku. 6. februarja ob 17. uri je v večnamenski dvorani potekala svečana kulturna proslava. Poleg učencev osnovne šole je nastopal Moški pevski zbor Markovci, ki je prireditev s himno tudi začel. Takoj na začetku je zbrane nagovoril slavnostni govornik, župan g. Milan Gabrovec, ki je v svojem govoru obžaloval premalo obi-skanost takšnih kulturnih prireditev in poudaril pomen narodne zavesti, ponosa na širšo in ožjo domovino. Tudi nastopajoči osnovnošolci so poudarili pomen kulture, ki je vir naše slovenske narodne identitete. Z deklamacijami in recitacijami so se učenci spomnili pomena velikana slovenskega pesništva, po katerem je kulturni dan tudi poimenovan. Slišali smo, kako zvenijo pesnikova dela v drugih jezikih, prisluhnili pa smo tudi uglasbitvam in ugotovili, da našo kulturo bogatijo dela številnih slovenskih skladateljev, slikarjev in arhitektov. Spomnili smo se še drugih besednih velikanov, poleg Prešerna smo pozornost posvetili tudi mojstru slovenske nevezane besede Ivanu Cankarju, predstavljena je bila dramatizacija črtice Skodelica kave. Rdeča nit prireditve je bila zavest o pomenu velikih umetnikov iz preteklosti, ki so dvignili našo umetnost na svetovno raven, ter zavedanje pomena kulture in umetnosti v sedanjosti. Kulturno prireditev, ki je temeljila na naši nacionalni zavesti, si je zamislila in z učenci pripravila učiteljica Sonja Pavlenič. Obiskovalci proslave so bili za svoj obisk nagrajeni s prijetnim kulturnim doživetjem. KULTURNI MARATON Ob 18. uri se je kulturna poslastica nadaljevala v avli predmetne stopnje z letos že desetim kulturnim maratonom. Z glasbo so se predstavili instrumentalisti od četrtega do devetega razreda, svoje pevsko znanje so pokazali učenci izbirnih glasbenih predmetov pod vodstvom Slavice Lajh, ki je tudi bila tudi letos mentorica in organizatorka maratona in je v svojem nagovoru ponosno povedala, da veliko učencev naše šole nadaljuje svoje šolanje na različnih glasbenih ustanovah. Naši učenci so pokazali tudi pesniške sposobnosti, saj so recitirali svoje pesniške stvaritve. Slišali smo doživete lirske pesmi in tudi prepesnitve Povodnega moža, pesniki so se preizkusili v različnih pesniških oblikah - v gazeli, sonetu ... Velik pomen na naši osnovni šoli pa ima likovna umetnost, ki jo lahko »dihamo« na stenah predmetne stopnje preko razstavljenih likovnih izdelkov. Učiteljica Olga Zorko, mentorica naših likovnikov, nam skupaj z njimi skoraj vsak mesec pripravi kakšno presenečenje in popestri naš šolski hodnik. Ob tej priložnosti je g. ravnatelj, Ivan Štrafe-la, pohvalil vse nastopajoče ter jim zaželel še več umetniškega navdiha. Odprl je tudi likovno razstavo, ki sta jo pripravili likovni ustvarjalki Vita Peklar in Viktorija Puc. Vita in Viktorija že več let uspešno sodelujeta na različnih likovnih natečajih ter kolonijah, tokrat pa se prvič predstavljata s samostojno likovno razstavo, ki bo v avli na ogled do konca meseca februarja. Vljudno vabljeni na razstavo ter na ogled naših prihodnjih kulturnih prireditev. Vida Vajda 4 | Št. 8, februar 2018 LIST \7, [VIA U KO VCíí V »Bi bližnji sosed varoval, svet' Marka.« (razmišljanje o slovenskem kulturnem prazniku, tukaj in zdaj) Naslov tega mojega sestavka se mi je ponujal kar nekaj dni in našla sem tudi odgovor oz. razlog za to. S februarjem pride kmalu svečnica in za njo že Blaž (v družini mojih prednikov in tudi v sedanji je to moško ime kar lepo zapisano). V noči med njima ne pusti zaspati prvo pokanje bičev, rožljanje zvoncev in še kakšen nevsakdanji glas. In se potrdi to, kar že tako vemo: kmalu bo fašenk (pust) in z njim vsi naši posebni fašenki, npr. Fašenk v Markovcih in podobno dogajanje v Ptuju ter vse naokrog ... Morda boste pomislili: kaj ima vse omenjeno opraviti s slovenskim kulturnim praznikom? Ima, več kot si mislimo! Naš pesnik France Prešeren je umrl 8. februarja 1849, a se ga seveda ne spominjamo samo na ta dan, ko smo odšli na mnoge kulturne prireditve in so nekateri ustvarjalci prejeli nagrade za svoje delo. Nanj nas spomni vsaka Zdravljica (naša himna), še največkrat ob uspehu naših športnikov (in upamo lahko, da se bo to zgodilo še v tem mesecu, na zimskih OI v Južni Koreji). A naj se vrnem k naslovu tega razmišljanja. Je zaključni verz znane Prešernove pesmi, soneta O, Vrba, srečna vas domača . In sem poleg te poznala mnoge druge Prešernove sonete, pa glose, balade in romance, pravzaprav sem v svojem poklicu imela to srečo, da sem mnoge srečevala skozi mnoga leta. In vedno znova sem bila ponosna na besede o cerkvi sv. Marka in ob zavesti: tudi tu, v mojem domačem kraju, imamo lepo cerkev z istim zaščitnikom (tudi v Zagrebu, v Benetkah in še marsikje se ljudje k njemu zatekajo). Sv. Marko, pred leti so se tudi učitelji in učenci OŠ prelevili v primerno opremljeno skupino in se postavili nekje na začetek tedanjega Fašenka v Markovcih ter nam vsem po svoje zagotovili zaupanje v srečo v tistem letu: pred ognjem dom, pred točo nam pšenico ...- bi jo naj varoval ta naš patron. Ti spomini, ki me od Prešerna nenehno vodijo še k Fa-šenku v Markovcih, mi prikličejo še nekaj drugih dogajanj, npr, ko sta se oba dneva skoraj združila, se je v povorki pojavila velika skupina »meščanov«. Bili so iz Prešernovih mest Ljubljane in Kranja, sredi med njimi pa sam Prešeren, ki je podarjal nam, velikim in malim svoje fige, lično zavite v zaščitne papirčke ... Nekaj vabil me je presenetilo v teh dneh, med njimi tisto iz OŠ in Občine Markovci, mikala me prireditev v Ptuju, saj je letos veliko oljenko za svoje likovno ustvarjanje prejela moja draga prijateljica, spoštovana Rozina Šebetič. Čestitam! Že odkar vem za njegovo veliko delo Vrata nepo-vrata in je pesnik Boris A. Novak spregovoril o svojem ustvarjanju, si želim položiti vse tri (debele) knjige na mizo z dovolj svetlobe in prebrati do konca ... Morda bi to že storila, a sem dajala prednost vsem tem časom, ki so zdaj že za nami: adventu, božiču, novemu letu ... in seveda vsem svojim dragim ljudem, tudi najmlajšim, ki že občutijo, da je umetnost, vse njene zvrsti, da je kultura nekaj, kar je tu, vse okrog nas. Kako bi sicer nespoštovala svoje povezanosti z vso našo dediščino, pa naj bo pustna ali ne, naj bo glasba, ples, ustvarjanje duhov ob večerih v marsikateri va-ško-gasilski dvorani in še in še ...? Vračam se k cerkvi sv. Marka in tokrat mislim prav na našo v Markovcih. Rada prihajam, navadno ob nedeljah, ko se vedno znova zahvalim kateremu od svojih prijaznih prevoznikov, se razveselim srečanj s starejšimi, ki so prinesli h krstu svoje dete. Izvem: "Dali smo mu ime Matija." in soseda v klopi mi pošepne: »Blaž mu bo ime«. Za fantka, ki se je rodil pred dnevi in »god prinesel s seboj« ., kot so rekle naše botre. Naj se moj sestavek izteče v spoznanje, da morda res nisem napisala tistega, kar sem želela, upam pa, da ste, bralci, občani Markovcev (vseh devetih vasi), lahko izluščili osnovno misel in željo: bodimo ponosni na vso našo kulturo, na vse ustvarjalne ljudi, na naše kraje, na ohranjanje in spoštovanje preteklega in sedanjega. In zaupajmo v prihodnost, v dobroto in ljubezen. Karolina Pičerko SONET Sonet nikakor ne gre mi v glavo, vendar vsak potrebuje hvalo, Zatorej vsaj malo je potrebno rešit' težavo. V roke spet sem vzel pisalo in za hip sem bil kot pesnik, ampak ne tako dober kot Vili Resnik, zato bom moral pogledat' v moje kazalo. V roke vzel sem nov papir, v glavi pa dobil sem mir, ki v hipu je kot strela zbledel. Spet ostal sem brez ideje, da napisal bom sonet, potreboval bom še sto let. Anej Florjanič, 8. r Ponujamo široko paleto medicinskih pripomočkov na narocilnico. Mlinska cesta 1A, Ptuj GSM: 070 74 99 73 e-mail: ¡nfo@novareha.si Tel/Fax: 02 782 01 06 Servis: 070 40 77 79 www.novareha.si Št. 8, februar 2018 I 5 CIST IZ MAJiiCOVCiiV Vstopili smo v praznično leto - FD Markovci praznuje 80 let Daljnega leta 1938 so naši predniki ustanovili Folklorno društvo Markovci. Začetek delovanja folklorne skupine sega v isto leto, ko je Janez Feguš na pobudo etnomuzikologa Franceta Ma-rolta zbral nekaj mladih fantov in deklet ter sestavil plesno folklorno skupino. Skupina je v kratkem času osvojila številna občinstva in zabeležila veliko nastopov, predvsem v okoliških krajih. Kljub bližajoči se drugi svetovni vojni je skupina delovala vse do napada na Kraljevino Jugoslavijo, saj je še meseca marca 1941 nastopila na akademiji v Markovcih. Začetno delo Janeza Fe-guša sta po vojni nadaljevala zakonca Anton in Terezija Štrafela. Z močno voljo in trudom sta želela nadoknaditi in obnoviti vse tisto, kar je bilo med vojno dotrajano in uničeno. Tako je skupina že leta 1946 zabeležila nastop v Zagrebu, meseca julija 1948 pa je bila povabljena na enotedensko gostovanje pri takratnih graditeljih Novega Beograda. Leta 1950 se je Anton Štrafela smrtno ponesrečil in tako sta veliko vrzel, ki je nastala v folklorni skupini, nadomestila njegova žena Terezija in brat Jože Štrafela, vendar je hitro po odhodu Terezije in po preselitvi Jožeta Štrafela na Ptuj skupina spet ostala brez vodstva. Leta 1956 je vodstvo folklorne skupine MALICE PON-PET „ °Go7/O zabavo z Um- i j. - . - ., ju - Vr V"' 3i)\/9Gknetet{irt scbčtc J~ 2.0 - 041, prevzel velik entuziast in dober poznavalec domačega ljudskega izročila, Franc Kolarič, ki je v skupini kot plesalec plesal od leta 1948. V nekaj letih trdega dela je izpopolnil "narodno nošo" in koreografsko predelal plesni program skupine, ki je temeljil predvsem na avtentičnih plesih iz Markovcev in bližnje okolice. Skupino je pripeljal na zavidljivo raven. Leta 1973 se mu je pridružila še žena Silvestra s pionirsko skupino, ki je prav tako v kratkem času osvojila številne ljubitelje folklore. Skupina si je s svojim trdim in predanim delom utrla pot na velike mednarodne folklorne prireditve - »Smotre folklora« v Zagrebu, kjer je nastopila vsega 6-krat, »Levački sabor« v Srbiji, »Balkanski festival folklore« na Ohridu v Makedoniji. Prav slednji nastop, na katerem je skupina sodelovala s 40-minu-tnim programom, se šteje med največje dotedanje uspehe folklorne skupine. Franc Kolarič je uspešno in strokovno vodil skupino vse do leta 1992, ko je vodenje prevzel Milan Gabrovec. Pod njegovim vodstvom si je skupina še dodatno utrdila prepoznavnost doma in v tujini. Skupina je gostovala v Italiji, Švici, Franciji, Lihtenštajnu, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Madžarski, Hrvaški, Srbiji, Bolgariji, Makedoniji ... Vodstvo društva je leta 2008 prevzela Anja Kostanjevec, umetniško vodenje folklorne skupine pa leta 2006 Peter Bezjak, ki je zbrane plese povezal v zaključene odrske postavitve in poskrbel, da je skupina začela ustvarjati nov in kakovosten program, ki vključuje plese iz celotne vzhodne štajerske pokrajine. Leta 2008 je skupina s pomočjo dr. Marije Makarovič in Anje Kostanjevec op- ravila raziskavo oblačilne kulture iz 1. polovice 20. stoletja iz okolice Markovcev, katere rezultat je bila nova kostumska podoba, prvič javno predstavljena ob praznovanju 70. obletnice. Leta 2011 sem društvo prevzel Janez Golc in ga vodim še danes. Društvo nadaljuje z vsakoletnimi mednarodnimi folklornimi revijami. Udeležuje se mednarodnih folklornih koncertov (Praga, Poljska, Nemčija, Srbija ...). Kopjaši, ki jih vodi Marko Forštnerič, so gostje vsakoletnih karnevalov na Ptuju, v okoliških vaseh in na mednarodnih karnevalih pod okriljem FECC (Pančevo, Le-skovac, Požarevac, Arlon ...). Po obširni raziskavi Petra Bezjaka je društvo v letu 2013 izdelalo še kostume iz 2. polovice 18. stoletja do 1. polovice 19. stoletja, kjer gre za t.i. belo, za panonsko oblačilno območje značilno nošo. Ljudske pevke ali sedem mladih, kakor jih kličemo, so v letu 2016 izdale zbornik »Pesmi korantove dežele«, katerega sestavni del je tudi zgoščenka. V letu 2013 je vodenje folklorne skupine prevzela Jasna Forštnarič. Njeno delo od leta 2015 nadaljuje Mojca Kostanjevec. Članom folklornega društva je skozi zgodovino uspelo ohraniti ljudsko pesem, plese in običaje. Vse to, kar smo s skupnimi močmi ohranili v Markovcih, vam želimo pokazati v prvem tednu junija, ko bo društvo obeležilo 80 let. Krona vsega bo jubilejni koncert, ki ga bodo pospremili razstava, zbornik društva, srečanje folklornikov z družabnimi igrami in velika vrtna veselica. Janez Golc \ VLA-STA TOPOLMIK S P I MOVA VAS PPM MARKOVCIH I ¿¿81 MAP-KOVCI Verjamemo, da je med vami ogromno takšnih, ki ste skozi čas soustvarjali podobo folklornega društva, zato naprošamo vse, ki bi se želeli pridružiti našemu velikemu praznovanju, da nas o tem obvestite. V želji, da bomo zagotovili čim boljšo in objektivnejšo predstavitev društva in to predstavili širši javnosti, vas naprošamo, da nam pomagate in pokličete naše člane: Janeza Golca (041 469 506), Marijo Prelog (041 327 043) ali pošljete gradivo na e-naslov info@fdmarkovci.si. Naš namen ob 80. jubileju folklornega društva je sestaviti plesne skupine različnih generacij. Vsi, ki bi želeli ponovno stopiti na plesni oder in zaplesati skupaj z nami, svojo zainteresiranost javite naši članici Mojci Kostanjevec (031 247 677) ali na e-naslov: info@fdmarkovci.si. Lepo vabljeni. 6 | Št. 8, februar 2018 17. občni zbor Pihalne godbe Markovci Godbeniki in godbenice Pihalne godbe Markovci so se v soboto, 20. januarja, zbrali na 17. zboru članov. Poleg članov so se ga udeležili tudi nekateri predstavniki kulturnih društev iz občine in župan g. Milan Gabrovec. Po otvoritvi so se godbeniki najprej z minuto molka poklonili spominu na pred kratkim preminulega zvestega člana Martina Kostanjevca. V nadaljevanju so skozi poročila organov društva bile predstavljene aktivnosti in delovanje v preteklem letu. Iz poročila predsednika je izhajalo, da je godba skozi vse leto nastopila na 38 javnih nastopih. Za toliko nastopov je potrebno pridno delati - vaditi, kar od godbenikov in godbenic terja precej truda, napora in odrekanja, za kar se jim je predsednik tudi posebej zahvalil. Zahvalil se je tudi vsem tistim dona-torjem, sponzorjem, Občini Markovci in drugim, ki so godbi pomagali, da je lahko nemoteno delovala in s svojimi nastopi popestrila in obogatila številne prireditve tako v domači občini, pa tudi v sosednjih in širše. Godbeniki so se lansko leto odločili za odpoved Miklavževega koncerta zaradi smrti njihovega člana. Dirigent, prof. Peter Gojkošek, je v svojem poročilu poudaril predvsem doslednejšo in čim množičnejšo udeležbo na vajah, saj je to edino zagotovilo za kvalitetno in uspešno nastopanje. Načrt dela, ki sta ga predstavila predsednik in dirigent za leto 2018, je zelo ambiciozen. Za realizacijo vseh zastavljenih ciljev se bodo morali vsi člani godbe zelo potruditi. Načrtovana je udeležba na dveh pomembnih tekmovanjih (državno tekmovanje pihalnih godb, ki poteka vsaka tri leta, ter tekmovanje za pokal Vinka Štrucla v Ormožu), dve večji gostovanji (v Avstriji in Srbiji), organizacija večje glasbene prireditve z več sodelujočimi skupinami v Markovcih in vsi ostali, že utečeni nastopi. Predsednik društva Boštjan Arbeiter si je zaželel, da bi se kulturna društva v občini bolj povezala in sodelovala ter imela tako več možnosti za dosego rezultatov in ciljev. Vse je seveda odvisno od pripravljenosti drugih društev, da pristopijo k pobudi. Tudi letos so bili v godbo sprejeti štirje mladi glasbeniki oz. glasbenice, česar so godbeniki zelo veseli, saj je vsaka okrepitev zelo dobrodošla. Besedo so dobili tudi navzoči gostje, pred- Foto: arhiv društva stavniki iz drugih kulturnih društev, ki so godbenikom čestitali za opravljeno delo, ter zaželeli uspešno delo tudi naprej. Tudi župan Milan Gabrovec se je godbenikom zahvalil za opravljeno delo in uspešno promocijo občine po drugih krajih. Živahno je bilo tudi pod točko razno. Primož Kelenc (vodja AccordArt) je prisotnim predstavil, kako zgledajo večje pa tudi manjše prireditve drugod po Evropi, še zlasti v Nemčiji in Avstriji. Mislil je predvsem na narodne noše, s katerimi se kaže pripadnost svojemu narodu, deželi in kulturi. Predlagal je, da bi lahko tudi v občini Markovci v kulturnih društvih postopno pričeli s to »novostjo«. Idejo je dal v premislek vsem prisotnim. Boštjan Arbeiter je izrazil željo, da bi v občini lahko nastala tudi mažoretna skupina v okviru društva ali kot samostojni klub. Zbor članov je tako izzvenel s celo vrsto pobud in želja, vendar pa je za vse to potrebnega ogromno prostovoljnega dela, prostovoljcev pa vedno manj, drugi pogoj pa so finančna sredstva, ki jih je za take namene tudi vedno manj. Če bo vsaj nekaj od navedenega uresničenega, pa bo to že korak naprej. Godbeniki se še enkrat zahvaljujejo vsem donatorjem in drugim dobrotnikom, ki so jim tudi v preteklem letu kakorkoli pomagali. Obiščete lahko tudi njihovo spletno stran http://www.godba-markovci.si in stran na profilu FB, na https://www.yo-utube.com pa si lahko ogledate nekaj nastopov. TM Svečnica Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja je zadnji dan božičnega časa. Na ta dan po cerkvah blagoslavljajo sveče. To je tudi dan zahvale, svetosti in medsebojnih srečanj. Imenujemo jo praznik luči. S pesmijo so jo tudi letos polepšale članice KUD-a Marko-vski zvon. Št. 8, februar 2018 I 7 CIST IZ MAJiiCOVCiiV Druženje vaščanov ob izdelovanju papirnatih rož Tudi v letošnjem predfašenskem času smo se Markovčani na pobudo vaškega odbora s predsednikom Alešem Kolednikom na čelu zbrali ob izdelovanju papirnatih rož in duhov. Okrasitev vasi z duhi je za našo vas zelo pomembna, saj vsi vemo, da gre velik del fa-šenske povorke skozi našo vas. Tako smo se v drugi polovici januarja zbirali v dvorani gasilsko vaškega doma in spretne roke žen in deklet so izdelle čudovite rože različnih oblik iz krep papirja, moški pa so oblikovali duhe s kovinsko žico in jih »nacerali« s papirjem in rožami. Po nekaj večerih druženja smo bili veseli ne samo naših duhov, ampak predvsem druženja, in to medgeneracijskega, saj so tudi otroci prisostvovali na naših "delavnicah" v izdelovanju rož iz papirja. V pričakovanju fašenka pa je bilo tudi v skednju pri Forštnaričevih, pri Kofandovih po domače, kjer se je ustvarjala zgodba "Razvoj jezerskega turizma v Markovcih". Izdelovale so se ladjice, čolnički ... V Markovcih je torej bilo delovno že pred svečnico, saj je bilo letos za vse priprave časa od svečnice do pusta časa enostavno premalo. Ker je za okrasitev potrebno veliko prostovoljnega dela in časa, za fašensko skupino pa tudi denarja, se vaški odbor zahvaljuje vsem, ki so na kakršen koli način pomagali pri izvedbi markovskega fašenka in predstavitvi naše vasi. Marija Prelog 12. bičov pok Iz 2. na 3. februar, natančneje ob polnoči, je v Markovcih letos potekal že 12. bičov pok, ki ga organizira Etnografsko društvo Ko-rant Markovci. Bil je dobro obiskan. Prišlo je veliko mladih fantov, ki so skupaj "počili" v najbolj nori čas leta. Kasneje so se jim pridružili tudi fantje iz Markovcev in Sobetincev, ki so bližajoči se fašenk pospremili z rožljanjem z zvonci. Pokač je eden od tradicionalnih pustnih likov. V rokah drži palico, na katero ima navezano dolgo vrv. Na glavi ima ponavadi klobuk, okrog pasu pa predpasnik, na katerem ima navezanih še več "žmicov". Pokač je eden prvih likov, ki začne s pripravami na fašenk. Z glasnim pokanjem poka vse do pepelnice. Ponavadi ne nastopa kot samostojna maska, ampak spremlja različne pustne like, kot so rusa, piceki in orači. Pokanje je zelo zapleteno. Enostavno je opazovati pokače, poskusiti pa nekaj povsem drugega. Mladi fantje si biče izdelajo doma ali pa si jih kupijo v Zabovcih pri gospodu Jožetu Muhiču, ki se že vrsto let ukvarja s to tradicijo. Sporočilo pokačev je: "Fašenk je zrel, pomalen de poča." Anej Florjanič, 8. razred Izdelovanje rož iz krep papirja v Markovcih. Foto: Marija Prelog 8 | Št. 8, februar 2018 17. OCENJEVANJE PUSTNIH KROFOV Udeleženke ocenjevanja »Naj krof za leto 2018« in prejemnica priznanja za najboljše krofe, predsednica Društva podeželskih žena občine Markovci, Slavica Vincek Društvo podeželskih žena občine Markovci je že v začetku leta pričelo s svojimi aktivnostmi. V januarju so žene in dekleta pripravile tečaj z naslovom Priprava sladic v kozarčkih, ki je potekal v vaško--gasilskem domu Prvenci-Strelci, za ptujsko kuren-tovanje so izdelovale duhe, seveda pa so članice bile aktivne v izdelovanju rož iz krep papirja tudi po domačih vaseh. V februarju je sledil kuharski tečaj Hitro pripravljene jedi, ki se je izvajal v gasilskem domu v Stojncih. V marcu načrtujejo tečaj uporabe računalnika. Že 17. leto zapored so v sodelovanju s KGZS, Zavod Ptuj, pripravile ocenjevanje pustnih krofov, ki vedno poteka prvo soboto po svečnici. Letos je to bilo že naslednji dan, 3. februarja, v prostorih župnijske dvorane. Na ocenjevanje lahko krofe prinese kdorkoli, ne le članice društva. Komisija, ki je bila v sestavi učiteljice praktičnega pouka iz Srednje živilske šole Maribor Marija Horvat, ki je bila predsednica, Bernarde Trafela in Terezije Bogdan, svetovalk na KGZS Ptuj, ter Darinke Meznarič, članice društva, je ocenjevala 12 vzorcev. Za ocenjevanje je bilo potrebno prinesti 5 krofov, ki so morali biti brez nadeva in brez sladkornega posipa. Komisija se je osredotočila na zunanji videz, videz sredice, vonj in okus krofa. Ocenjevanje je bilo javno in si ga je ogledalo in okušalo lepo število domačih članic, sodelovale pa so tudi članice iz Društva gospodinj Draženci in Zavrč. V »finalni« izbor so prišli trije vzorci in komisija je imela resnično težko nalogo za razglasitev »naj krofa 2018«, saj razlike skorajda ni bilo. Po posvetovanju je bila zmagovalna številka 3 in to so bili krofi, ki jih je ocvrla predsednica domačega Društva podeželskih žena občine Markovci, Slavica Vincek, ki je pred leti že prejela to priznanje. Čestitke društvu, ki se že 17 let trudi, da se predfašensko dogajanje popestri z za naše kraje značilno kulinariko. Marija Prelog Vile iz Bukovcev Fašenk v Bukovcih »Vsak otrok je umetnik, težava leži v tem kako ostati umetnik, ko odrasteš.« (Pablo Picasso) Št. 8, februar 2018 I 9 Ut)T K M AR JÖO VC£ V 27. FAŠENK V MARKOVCIH Pozdrav predsednika etnografskega društva Marjana Bezjaka Pozdrav župana Milana Gabrovca Voditeljica povorke v Markovcih Alenka Rožanc in predsednik etnografskega društva Marjan Bezjak Vrstni red nagrajenih skupin na 27. fašenku v Markovcih: 1. La parada los muertos, KUD Maska Stojnci 2. Duhci, Vopošnica, Bukovci 3. Mavrična fantazija, Spuhlja 4. Hugo in Hugolina, Športno društvo Moškanjci 5. Candy shop, mladina Bukovci 6. Mali Rimljančki, TD Sodinci 7. Zlate športne trofeje, Karnevalska skupina Mala vas 8. Aladin in čudežna svetilka, KTD Soviče-Dravci 9. The Mask, Dobova 10. Žive skice iz stojnskega sigeta Praktične nagrade so prejele naslednje skupine: Etnološko društvo Prforcenhaus iz Kostanjevice na Krki, Zaspančki Društva Kocil (Zg. Leskovec), Tlačani iz Spuh-lje, Markovsko jezersko morje in slovenska letalonosilka. 1.mesto - skupina iz Stojnc 2. mesto - skupina iz Bukovcev - Vopošnica 3. mesto - skupina iz Spuhelj 10 | Št. 8, februar 2018 LIST \7, [VIA U KO VCíí V Št. 8, februar 2018 I 11 UtiT K M Ai< JOD VC£ V Tekmovanje v znanju angleščine za učence devetih razredov V mesecu novembru je na naši šoli potekalo šolsko tekmovanje iz znanja angleščine za devete razrede. Sedem učencev, Dominika Raušl, Vanessa Malnar, Viktorija Puc, Miha Majcen, Maja Popošek, Lea Krajnčič in William Venne, je osvojilo bronasta priznanja. Dominika Raušl, Vanessa Malnar, Viktorija Puc in Miha Majcen so se uvrstili na območno tekmovanje, ki je potekalo 18. januarja na OŠ Olge Meglič. Tudi tam so naši učenci osvojili izvrstne rezultate, saj je med 96 tekmovalci Dominika Raušl osvojila tretje mesto in s tem srebrno priznanje ter se tako uvrstila na državno tekmovanje, ki bo v mesecu marcu. Srebrno priznanje je osvojila še Viktorija Puc. Vsem tekmovalcem čestitamo za uspeh! Učiteljice angleščine ČE BI BIL ŠOLSKA MIŠKA Miška je ljubka živalca. Teka po poljih, tudi v naše domove rada smukne. Je prava poslastica za muce. Tudi naša muca jih rada lovi in jih prinese pokazat pred vhodna vrata. Velikokrat pridejo v šolo, potem je to šolska miška. Če bi bil jaz šolska miška, bi obiskal vse učilnice. Ko pa bi bil lačen, bi odšel na malico. Vem, da je veliko hrane v jedilnici, kjer otroci pustijo veliko drobtin. Največ hrane je gotovo v kuhinji. Tudi tja bi se splazil. Pred kuharicami in otroki bi se skril. Podnevi bi počival pod omaro četrtega B razreda. Tu mi je najbolj poznano. Mogoče bi srečal kakšnega prijatelja. Skupaj bi se odpravila v računalniško učilnico in igrala računalniške igrice. Tudi v telovadnico bi se odpravila in skakala po blazinah. Vem, da bi mi bilo lepo, če bi bil šolska miška, ampak raje sem to, kar sem. Anže Bezjak, 4.b ŠOLSKA MIŠKA Nekega dne sem se zbudil v učiteljičini torbi. V njej so bil ključi za avto, na katerem je cofek. Čez nekaj minut smo se odpeljali v šolo. V šoli so me učenci videli in povedali hišniku. Hišnik je nastavil past. Na srečo ni delovala. Vzel sem sir in pobegnil. V šoli sem zaspal. Ob 22. uri sem se zbudil. V kuhinji sem našel sir; bil je slasten. V telovadnici je bilo veliko žog. Našel sem prijatelja po imenu Tonček. Skupaj sva igrala košarko in nogomet in reševala miselne naloge, ki so bile v razredih. Razmetala sva tudi ravnateljevo pisarno. Nekega dne sva šla iz šole. Šla sva na morje in tam ostala za vedno. V šolo se nisva vrnila, ker sva bila prava genija. Tai Žuran, 4.B USODNI ŠPAGET Bilo je navadno sobotno jutro. Vsak je opravljal svoje delo. Babi je bila na vrtu, ati je odšel v službo, sestra in bratec sta se igrala, mami pa je kuhala kosilo. Vse je teklo kot po maslu in nihče ni pomislil, da se lahko kaj zgodi. A nikoli ne reci nikoli. Bilo je že okrog poldan in dan se je počasi prevešal v popoldan. Mami se je mudilo v službo, zato je dala v lonec kuhat špagete. Pustila jih je na štedilniku in se odšla pripravljat. Ko se je vrnila v kuhinjo, je odprla lonec, da bi poskusila, če so špageti že kuhani. Vzela je žlico ter z njo segla v lonec. Špaget je posrkala z žlice in naenkrat se ji je zataknil nekje v sapniku. Začela je kašljati, da bi ga spravila ven, a ji ni uspelo. Zelo se je prestrašila in stekla na dvorišče. Začela je mahati in skakati, kolikor je le mogla, da bi jo babi videla. Ko jo je končno zagledala, je stekla k njej in jo spraševala, kaj se dogaja. Mami ji tega seveda ni mogla povedati, saj jo je v grlu še zmeraj dušil špaget. Čez nekaj časa je babi ugotovila, kaj se dogaja in jo začela tolči po hrbtu in tedaj ji je špaget padel iz ust. Vsi smo si zelo oddahnili in se potem še dolgo smejali. Mami ni nikoli več srkala špagetov iz posode. Melanija Strelec, 8. r Intervju z mojo mamo Zakaj si izbrala takšno srednjo šolo in zakaj te je to veselilo? Srednjo kmetijsko šolo na Ptuju sem izbrala zato, ker nisem vedela, kaj bi rada počela, ko odras-tem. Za gimnazijo sem imela premalo točk, v Maribor nisem želela, ekonomska šola pa me ni veselila. Po prvem letniku sem se naučila nekaj pomembnega za življenje, prej pa me ni veselila. Kako si prišla na idejo, da si šla na CSD Ptuj? V srednji šoli sem bila odlična in se nato vpisala na Fakulteto za socialno delo. V času študija sem imela osebno prakso na CSD Ptuj. Pri zaposlitvi sem imela veliko srečo, saj sem ob razpisu za pripravništvo bila edina kandidatka, ki je ustrezala pogojem za zaposlitev. Kaj vse delaš oz. opravljaš na svojem področju? Delam na področju, ki se imenuje Ukrepi CSD za zaščito mladoletnih otrok. To delo je zelo razgibano in tudi stresno. Opravljam razgovore s starši, z otroki, hodim na timske sestanke v šole ali na pedopsihiatrijo. Veliko obiskov imam na domu otrok. Moja naloga je, da preverim, če starši primerno poskrbijo za otroke. Otroke velikokrat namestim v krizne centre, tiste, ki se več ne morejo vrniti domov, pa v rejniško družino ali zavod. Kako potekajo vaši sestanki? Naši timski sestanki največkrat potekajo na CSD ali v šoli. Nanje so vedno povabljeni predstavniki šole ali vrtca, starši, po potrebi pa tudi osebni zdravnik in pedopsihiater. Na timskem sestanku se vedno iščejo možne oblike pomoči, kako pomagati otrokom in družini. Ali delujete na centru tudi v dvoje ali vedno deluješ sama? Največkrat delam sama. Pri zahtevnejših primerih vedno delujem v paru s sodelavko. Na obiske na dom prav tako hodiva dve. Mama, hvala, ker si mi predstavila nekaj utrinkov iz tvojega poklicnega življenja. Nejc Jakomini, 8. r V DALJAVI V daljavi vidim kup ljudi, brez skrbi vsak se drugemu smeji. Drug od drugega vstran hiti, človek pred drugim beži. V črno temo jih veter nosi, oni pa samo stojijo, v obraze sive bledijo. Ti ljudje niso, za kar se izdajajo, videzi le zavajajo. Zato raje pohitim in jih na miru pustim ter svoje življenje dalje živim. Marko Kovačec, 9. a V DALJAVI V daljavi, glej, sonce vzhaja, luna za gore odhaja, luna za gore odhaja, k nam po dan prihaja. Sonce svetlo bo ves dan odganjalo žalost vstran, odganjalo žalost vstran in jaz bom odšla v svet prostran. Tam na mirni in tihi poljani našla bom nov dan, našla bom nov dan in od tam več odšla ne bom. Lucija Janžekovič, 9. a GAZELA Realnost je kruta, zato karkoli delaš, sanjaj. Ko za vraga več ne veš, kaj počenjaš, sanjaj. Ko za sanje pretežka je glava, se za sekundo ustavi. Kljub temu kadar naprej stopaš, sanjaj. Edini čas, ko sanje niso potrebne, je čas njihovega lova. Takrat ko se zaganjaš za lepotami sveta, sanjaj. Svet brez sanj bil bi nezanimiv, zato ne pusti, da domišljijo sam sebi ugašaš, sanjaj! Viktorija Puc, 9. b SLUŽIMO Služimo za kruh! Služimo za kruh! Služimo za drugi napuh, nad nami je največji požeruh, ki je za naše zahteve gluh. Služimo zase! Služimo zase! Družinske zadeve dajemo nase, vse denarne težave požremo vase, zdaj nimamo več za klobase. Viktorija Puc, 9. b Raziskovalčev let Iz prs skočilo bi srce, kot sonce bi bilo, razsvetljevalo bi ta svet, začelo preudaren let. Možgani pa ostanejo v glavi, skrbijo za svoj dom, čakajo na srce, ki še vedno v svojo smer gre. Viktorija Puc, 9. b V bližini V bližini prelepi, glej, reka drhti, glej, reka drhti, se pretaka in valovi. Na polju posejanem, glej, žito rumeni, glej, žito rumeni, raste, da se človek smeji. V srcu človeškem, poglej, ljubezen se svetli, pretaka kri in srečo v sebi drži. Žan Glažar, 9.b GAZELA V življenju se ti zgodi mnogo stvari, življenje ne spi, lahko te sreča lovi ali te nesreča dobi, življenje ne spi. Nikoli ne veš, kdaj se življenje konča, ali te kdo brez sramu pretenta, življenje ne spi. Kot širni oblaki na nebu lebdijo, ljudje na zemlji še danes živijo, življenje ne spi. Rastline na zemlji dobro obrodijo, v kapljicah dežja se na novo zbudijo, življenje ne spi. Od nesreče ali starosti se grob zapre, potem se spet druga zgodba začne, življenje ne spi. Žan Glažar, 9.b V TIHI NARAVI V tihi naravi, glej, vse že zeleni, glej, vse že zeleni, vse se prebudi. Narava se budi, na novo se rodi, cvetje zadiši, spet vse zeleni. Globoko pod zemljo korenine vedo, da zeleno drevje bo in vse bo spet lepo. Monika Muhič, 9. b GAZELA Bilo je lepega sončnega dne, na trati. Ptički so žvrgoleli in peli, na trati. Odeja je bila na tleh, ljubezen v očeh. Sreča in veselje v očeh, na trati. Bila sta zaljubljena, od sreče izgubljena. Ničesar ju ni ločilo, na trati. Čar ljubezni se je izgubil v bolezni. Ostal bo vedno v spominu, na trati. Monika Muhič, 9.b ZAPIHAL JE VETRIČ Zapihal je vetrič, zapihal močno, prijel me za roko, pobožal lepo. Posušil je solze, pobožal srce, zapihal močneje, zdaj sonce me greje. Srce lepše bije, nasmeh se mi vije, je žalost odšla, z veselga srca. Lea Krajnčič, 9.a 12 | Št. 8, februar 2018 j ijt / /nrt>. tir M5& ^.v^/ , mJj h:, h- ii^dL rtiAl &JU fet U Anijuf^ ^ Lit JLl^ ^Uni URŠKA IN POVODNI MOZ Prispelo je vabilo, le kaj se bo zgodilo? Glej, no, glej, v Ljubljani bo ples, zdaj pa gre že res zares. Ko Uršika dobi vabilo, se od jeze peni kakor milo. Kaj mi bodo vsi ti malčki, ko pa zgledajo kot palčki? A vseeno se bom narisala, da bom malo zaplesala. Že prišla je ta nedelja, polna sreče in veselja. Le Urška bila je mrka, zgleda, kot ji smrt na vrata trka. Že ure in ure gleda okrog in zgleda, da raje bi pihala rog. Ura je sedem, še vedno sedi in nevoljna domov se mudi. A glej jo, kraljico, predrzno Urško lepotico, zdaj zagleda fanta iz sanj, ki na svetu jih je vedno manj. Približa mladenič se Uršiki zali, ki zgleda kot v mislih na svoji obali. Pogleda fantič Urški v obraz, v očeh zagleda ljubezni odličen dokaz. Vpraša jo: »Bi zaplesala?« Urška prikima kot ovčka mala. Odpeljal fantič je Urško na plesišče, ki zgleda že kot pravo mravljišče. Ko videli to so drugi, vsi povprašajo po uri. Plesala sta kot poročena ,a Urška kmalu bo pečena, saj plesalec zdaj zagleda punco dobrega ugleda. Lepša je od Urške, ki od zavisti strelja puške. Fant Urško kar tam pusti ter praznih rok jo zapusti. Oh, Uršika zala, ljubezen, veš, ni šala. Ajda Mikša, 8. r Povodni mož Bela Ljubljana, prestolnica Kranjske, tam živijo deklice sanjske. V nedeljo popoldan vse so plesale, s fanti se šalile in se smejale. Le Urška ne pleše, plesalca nima, noben fantič nje ne zanima. Naenkrat prikaže, na plesu se heroj, Urška si misli: 'Ta bo pa moj." Heroj povabi Urško: "Al' bi z mano zaplesala?" Urška pravi: "Ja." in že sta se sukala. Hitro sta se vrtela, lep ples je bil to. Takšnega Ljubljančan več videl ne bo. Potem pa sta v reko planila, temna ju voda je zagrnila. Gašper Vrtačnik, 8.r Urška in Rozamunda se srečata na plesu Urška iz Povodnega moža in Rozamunda iz Turjaške Rozamunde sta karakterno zelo podobni osebi. Obe sta samovšečni in mislita, da sta najlepši. Ples se je odvijal v soboto zvečer ob polnoči. Povabljene so bile vse glavne osebe del Franceta Prešerna. Seveda sta tam bili tudi Urška in Rozamunda. V trenutku, ko sta prišli, sta se takoj zagledali. Vsaka si je mislila: »Kaj pa ta dela LIST \7, [VIA U KO VC\l.V tukaj?!« Ker so bila na mizah napisana imena, kje se kdo usede, sta Rozamunda in Urška kot nalašč sedeli skupaj. Jezno sta se usedli in si spet mislili enako: »Spet ta?!« Seveda je bila med njima tekmovalnost. Najprej sta tekmovali, katera bo prej dobila soplesalca. To je bila Urška, saj si je izbrala povodnega moža. Rozamunda je bila besna, a tudi ona je dobila soplesalca. To je bil močan in lep Ostrovrhar. Ko sta se utrudili, sta se usedli. Začeli sta se pogovarjati. Najprej je Urška vprašala Rozamundo: »Ti si Rozamunda, a ne?« »Ja, ti pa Urška?« ji reče Rozamunda. »Ja, a me poznaš?« ji odgovori Urška. »Ja, ti si tista, ki je bila tako naivna in verjela povodnemu možu.« »Ej, ti predrznica, tega, da je povodni mož, ni mogel nihče vedeti. Sploh pa je tebe Ostrovrhar pustil zaradi lepše ženske, torej nisi najlepša, ampak sem jaz,« ji zatrdi Urška. Ko sta se tako prepirali, so ju slišali in videli vsi, ki so prišli na ples. Metali sta si hrano, vino ali tako rečeno vse, kar jima je bilo pri roki. Ko so to drugi gledali, ju niso več spoštovali in Rozamunda in Urška sta se začeli zavedati, kakšno sramoto sta si nakopali. Opravičili sta se druga drugi in postali prijateljici. Še vedno sta si bili konkurenca, ampak sta imeli boljši karakter. Skupaj sta hodili na izlete, na morje, v hribe ... Imeli sta veliko snubcev in če eni eden od snubcev ni bil všeč, ga je poslala k drugi. Seveda nikoli nista našli svojega pravega moža, ampak sta našli resnično prijateljstvo. Marko Bezjak, 8. r Denar Ko denar so iznašli Feničani, vse tam je brž zacvetelo, vse tam je brž zaživelo, začeli posvečati so se prvi pisavi. Denar so od njih prevzeli še Grki, to videli tudi so stari Rimljani. Ko k njim so prišli še Germani, Slovani, od denarja postali so spet celi mrki. In zdaj ta denar je že tu in zdaj ta denar je že tam. In včasih prestraši te z bu! Ker je to pač denar in denar je res car, ker je denar sveta vladar. Lea Roškar, 8.b Dramilo za Slovence »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava« je v pesmi Dramilo zapisal Valentin Vodnik. In res je tako. Slovenija je čudovita država. Imamo gorstva, morje in panonski svet. Ljudje smo si med seboj različni, vendar si znamo pomagati in stopiti skupaj, če je le treba. In to nas povezuje. Mnogokrat smo bili podrejeni drugim narodom in nekateri izmed njih nas imajo še vedno za manjvredne in nas podcenjujejo. Svetu smo prispevali ogromno raznovrstnih izumov in idej. Mnogi izmed nas so se povzpeli na sam svetovni vrh. Tudi dobesedno. Davo Karničar je bil prvi na svetu, ki se je s smučmi spustil z Mount Everesta. Tina Maze je dosegla vse, kar se je doseči dalo. Jacobus Gallus je bil pomemben slovenski skladatelj. Imamo tudi ogromno izvrstnih pisateljev in pesnikov, ki so slovensko književnost povzdignili na višjo raven. Tu je še ogromno znanstvenikov in uspešnih podjetij, ki Slovenijo predstavljajo svetu. Iz Slovenije prihaja tudi Melanija Trump, ameriška prva dama. Resnično smo lahko ponosni nase in na svojo domovino, saj nam nudi vse, kar potrebujemo za delo in uspeh. Naše šolstvo je urejeno, mladi dosegamo vse večje uspehe. Nekateri se udeležujejo celo tekmovanj na svetovni ravni. In skoraj vsak je lahko tako uspešen, če le da vse od sebe. Tudi turisti zelo radi obiščejo Slovenijo. Če se sprehodimo po Ljubljani, lahko srečamo Japonce in Kitajce, Angleže, Nemce, Američane, Afričane in seveda še mnogo drugih narodov. Navdušeni so nad lepotami Slovenije. Slovenci se mnogokrat sploh ne zavedamo, kakšno srečo imamo, da živimo tu. Torej, Slovenec, bodi ponosen nase in na svoj narod. Zapomni si, da za srečo ne potrebuješ bogastva, lepih oblek, čevljev in dobrega avtomobila. Potrebuješ le prave prijatelje. Vedno se trudi za uspeh. Imaš neverjetne možnosti, le izkoristiti jih moraš. Nikoli se ne pritožuj nad svojim življe- Št. 8, februar 2018 I 13 UtiT K M Ai< JÖO VC£ V njem, če za to nimaš razloga - bodi vzor ljudem okoli sebe, in življenje bo lepše. Lea Roškar, 8. r MEINE GEBURTSTAGSPARTY Mein Geburtstag ist am 21. December. Ich habe eine Geburtstagsparty für meine Familie und Freunde. Ich muss die Party vorbereiten. Die Party beginnt gewöhnlich am nächsten Samstag um 17.00 Uhr. Meine Mutter kocht und bäckt für die Party. Ich lade meine Freundinnen an. Wir feiern bei mir zu Hause. Wir tanzen und singen. Meine Familie und Freunde sind lustig, wir amüsieren uns. Meine Eltern schenken mir Kleider und Drogerie. Von meinen Freunden bekomme ich Geld, Bücher und Parfüms. Alle Gäste amüsieren sich bis in die späte Nacht. Es gibt viele Aufräumen nach der Party, aber das muss man einfach machen, wenn man die Party geniessen will. Ich mag Geburtstagpartys. Taja Lia Vidovič, 7. r My family Hello! My name's Uroš. I'm 11 years old, and now I will describe 10 members of my family. My father's name is Aleš. He's got black hair. He's forty-seven years old. His hobbies are homebrewing and playing board games. He likes football. My mother's name is Jasmina. She's forty-seven. She's got long blonde hair. Her hobby is cooking. She likes to go out with her friends so they can chat. My brother's name is Primož. He's thirteen years old. He's got short blonde hair. His hobby is swimming. He likes playing video games. My grandma's name is Regina. She's seventy-three. She's got long fair hair. She likes reading books. Her hobby is gardening. My grandpa's name is Ivan. He's eighty-one years old. He likes to read newspapers. His hobby is beekeeping. My cousin's name is David. He's seven years old. He likes animals. He's got a cat. Its name is Tiger. He's from Rače. My uncle's name is Urban. He's thirty-eight years old. He's got short black hair. He likes football. His hobby is football. My aunt's name is Marina. She's thirty-nine. She likes animals. Her hobby is cooking. She's got long brown hair. My cousin's name is Ana. She's twenty-three. She's a vegeterian. She likes animals. Her hobby's shopping. She's got long brown hair. My other cousin's name is Jana. She's thirty years old. She's got a boyfriend. His name is Aleš. Jana's a vegeterian too, so she likes animals. Her hobby is shopping. Uroš Dvoršak 6.b ZIMSKA ŠOLA V NARAVI 4. 12. 2017 smo se učenci 6. razreda OŠ Markovci odpravili na Roglo. Iz Markovcev smo krenili ob 8. uri. Imeli smo super voznika, ki nas je varno pripeljal na Roglo. Ko smo prispeli, smo najprej smučarsko opremo odnesli v malo hiško. Nato smo dobili ključ od apartmaja. Dobila sem ključ številka 305. Imeli smo malo časa, da smo si razpakirali kovčke in pripravili na smučanje. Na smučišče smo prišli ob 11.30. Razdelili smo se v dve veliki skupini. V prvi skupini so bili boljši, v drugi pa slabši smučarji. Jaz sem bila v drugi skupini, vendar verjamem, da bom zagotovo enkrat dobra v smučanju. Ko smo se naučili osnovnih veščin smučanja, smo šli na progo Uniorčka. Med smučanjem so nas zelo bolele noge, zato so nas učiteljica Špela, učitelj Drago, Sebastijan in gospod ravnatelj Ivan zelo spodbujali, da nam ni zmanjkalo energije. Po smučanju smo se odpravili v sobe, se preob-lekli, najedli in pospravili sobe. Ob 18. uri smo se zbrali na hodniku in se odpravili v hotel na ogled prostorov. V prostoru telovadnice hotela smo videli judoiste, kako trenirajo. Oblečeni so bili v kimone. Ob 19. uri smo se odpravili na večerjo. Večerja je bila zelo dobra, sladica pa odlična. Po večerji smo se odpravili v svoje sobe. Komaj čakam naslednji dan, da gremo ponovno smučat. Kaja Kumer, 6. a Napočil je dan, ko smo se 4. decembra 2017 odpravili na Roglo v zimsko šolo v naravi. Zjutraj sem se zbudila ob 7. uri in se oblekla ter najedla. Nato sva skupaj z atijem odšla pred šolo, kjer smo se zbrali učenci šestih razredov. Tam sem smučarsko opremo in kovček odložila na avtobus, s katerim smo se odpeljali na Roglo. Ko smo prispeli, smo najprej pospravili smuči, nato pa kovčke odnesli v sobe, kjer smo spali. V sobi sem spala skupaj z Manco, Nušo in Lejo. Ko sem se oblekla v smučarsko opremo, smo odšli na smučišče. Tam smo se najprej šli igre Bratec, reši me. Nato smo delali različne vaje. Ko smo se naučili zaustavljati na smučeh, smo odšli na progo Uniorček. Tam smo se na hrib vozili z vlečnico. Bila sem v skupini Snežinke, učila pa nas je učiteljica Špela. Ob 15. uri smo odšli v sobe, kjer smo se najedli ter pospravili sobe. Ob 18. uri smo se dobili z učitelji, s seboj pa smo vzeli zvezke za geografijo. Potem smo odšli na ogled hotela. Nato smo imeli večerjo, po njej pa geografijo. Učili smo se tudi plesno točko za božično prireditev. Ko smo prišli nazaj v sobe, smo se umili ter odšli spat. Lahko noč! Sara Janžekovič, 6. r Tretji dan šole v naravi. Ko je budilka zazvonila, sem se zbudila ter se uredila za zajtrk. Ob osmi uri smo odšli na zajtrk praznih želodcev, od zajtrka pa polnih. Po zajtrku smo seveda odšli smučat. Naša skupina se je odšla smučat na Mašin Žago. Na njej sem le enkrat padla. Ta čas je hitro minil, zato smo odšli na kosilo. Za kosilo smo jedli čevapčiče, krompirček, solato ter juhico. Čez kakšnih 20 minut smo odšli za uro in pol na smučišče. Moja skupina je že odšla na Košuto. Na Košuti se mi ni izšlo prav dobro, saj sem kar trikrat padla. Ura in pol je hitro minila, zato smo ob 16. 25 odšli v telovadnico. Deklice smo dolgo vadile za božično-novoletno prireditev. Fantje so z veseljem igrali nogomet. Telovadnico smo si delili z Osnovno šolo Olge Meglič. Ko smo odšli iz telovadnice, smo že imeli okusno večerjo, ki smo jo imeli ob devetnajsti uri. Jedli smo krompir, ribe ter seveda sladico. Po večerji smo imeli prost čas za obnove o današnjem dnevu, osebno higieno ter za gledanje Reke ljubezni. TA DAN SE JE LEPO KONČAL IN TUDI NASLEDNJI SE BO! Klara Tement, 6. a Četrti dan šole v naravi smo se zbudili ob 7. uri zjutraj. Preoblekli smo se in odšli na zajtrk. Po zajtrku smo šli v sobe in se preoblekli v kombinezone. Vzeli smo smuči in se smučali do kosila. Kosilo je bilo zelo dobro. Ko smo se najedle, smo šle v sobe in vadile skeč. Naša soba se je imenovala DREAM GIRLS. Čas je hitro minil in že smo šli nazaj na smučišče. Smučali smo se približno dve uri. Ko smo odhajali s smučišča, so učitelji rekli, da si moramo vzeti rokavice in čelado, saj smo kasneje šli na adrenalinske sanke. Bilo je zelo kul in strašljivo, ker smo se sankali skoraj v temi, tu pa tam je bila kakšna lučka. Ko smo vsi prišli s sank, smo šli v sobe in si vzeli vse potrebne stvari za nastop. Naša soba je s skečem predstavila bivanje v naši sobi. Ko smo se vse sobe predstavile, smo odšli v snežno dvorano, kjer smo učenci OŠ Markovci in OŠ Olge Meglič imeli zabavo - disko. Po dveh urah zabave smo bili že zelo utrujeni, tako da smo z veseljem odšli spat. Saša Bratuša, 6. a Mamice odigrale dramatizacijo December je za nami. Prinesel nam je veliko lepega. Padle so prve snežinke, obiskali so nas dobri možje ... Otroci so z navdušenjem pričakovali vsak trenutek in pripovedovali o njem. Še prav posebej so čakali dan, ko bodo v vrtec prišli njihovi starši in ko jim bodo mamice odigrale pravljico. Vsi skupaj smo se dobili v avli vrtca Markovci. Otroci, očki, babice, dedki in vzgojiteljice smo si z velikim zanimanjem ogledali dramatizacijo z naslovom Babica Zima. Vse mamice otrok iz skupine Zvezdice so odigrale eno izmed vlog. Bile so izrazito sproščene, nasmejane. Prav vsaka je bila naravnost odlična. Videti je bilo, kako uživajo. Med dramatizacijo sem opazovala otroke. Nepremično so sedeli in opazovali, doživljali pravljico. Vsak je ponosno gledal vse, še posebej svojo mamico. Občinstvo je bilo več kot navdušeno. Otroci so aplavz pospremili z močnim vzklikom: "Bravo, mamice!" Navdušeni so bili tudi očki otrok,ki so pokazali veliko željo po sodelovanju. V skupini Zvezdice v tem šolskem letu več pozornosti namenjamo sodelovanju s starši. Tako sem v začetku leta starše nagovorila in jih spodbudila k tesnejšemu sodelovanju. Odzvali so se z navdušenjem in dogovorili smo se, da bomo skupaj izpeljali tri srečanja. Prvo srečanje, kjer so bili starši vključeni kot pomemben del v vrtcu, je za nami. Drugo srečanje bo ob koncu meseca februarja. Dobili se bomo na igrišču vrtca, kjer se bomo skupaj igrali na snegu. Upajmo, da bo sneg! Zadnje srečanje bo v mesecu maju. Ogledali si bomo risani film v Mestnem kinu Ptuj. Spoštovani starši, hvala vam za lepe trenutke, ki ste nam jih pričarali. Otroci so še dolgo pripovedovali o ptičkih, lisičkah, volkih, medvedkih, zajčkih, ki jih je toplo oblekla babica Zima. Erika Janžekovič 14 | Št. 8, februar 2018 LIST \7, [VIA ti KO VC\l.V OBMOČNA OBRTNO-PODJETNIŠKA ZBORNICA PTUJ, Vošnjakova 13, 2250 PTUJ telefon: (02) 749-3950 20 LET OBRTI V LETU 2017: 1. AP-PRO PODJETJE ZA PROIZVODNJO IN MONTAŽO KOVINSKIH IN GALVANIZACIJSKIH IZDELKOV d.o.o., Breg 8, 2322 Majšperk 2. ARBEITER MARJANA s.p.-BAR MARINKA, Cirkulane 11a, 2282 Cirkulane 3. AVGUŠTIN MARJAN s.p. - ZAKLJUČNA DELA V GRADBENIŠTVU, POSREDNIŠTVO, Majšperk 87, 2322 Majšperk 4. FURMAN ANTON s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Dobrina 57A, 2287 Žetale 5. FURMAN MARIJAN s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Sedlašek 4A, 2286 Podlehnik 6. KODRIČ BRANKO s.p. - ELEKTRO STORITVE, Naraplje 1, 2322 Majšperk 7. KOVAČ ANDREJ s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO IN POSREDNIŠTVO, Orešje 22, 2250 Ptuj 8. NEDELJKO VLADO s.p. - MIZARSKI SERVIS, Polenci 8, 2257 Polenšak 9. PILINGER SILVO s.p. - MIZARSKI SERVIS, Spuhlja 47, 2250 Ptuj 10. ŠEGULA ALEKSANDER s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Spuhlja 103B, 2250 Ptuj 11. VEDERNJAK BORUT s.p. - OKREPČEVALNICA ARČI, Volkmerjeva cesta 18a, 2250 Ptuj 12. ZAGORŠEK JANEZ s.p. - AVTOMEHANIKA, Spodnji Velovlek 30B, 2250 Ptuj 13. ZELENKO ANTON s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Nova vas pri Markovcih 53, 2281 Markovci pri Ptuju 14. ŽNIDARKO DRAGO s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Lešje 3, 2322 Majšperk 25 LET OBRTI V LETU 2017: 1. ARNUŠ JANEZ s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO TER SPLOŠNA GRADBENA IN ZAKLJUČNA DELA, Podlehnik 81, 2286 Podlehnik 2. BEZJAK ALOJZ s.p. - GRADBENIŠTVO, Mala vas 34, 2272 Gorišnica 3. BRODNJAK VIDA s.p., TRGOVINA PRESTA, Miklošičeva ulica 3, 2250 Ptuj 4. CAFUTA FRANC s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO IN STORITVE Z GRADBENO MEHANIZACIJO, Zamušani 22c, 2272 Gorišnica 5. DOLENC DARKO s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Zgornje Jablane 20, 2326 Cirkovce 6. FRANGEŽ SREČKO s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Zgornje Jablane 11, 2326 Cirkovce 7. GRADBENIŠTVO VINKOVIČ d.o.o., Gorišnica 146B, 2272 Gorišnica 8. HIDUS PROIZVODNJA IN MONTAŽA HIDRAVLIČNE OPREME, TRGOVINA IN DRUGE STORITVE d.o.o., Gorišnica 3A, 2272 Gorišnica 9. KOLEDNIK JAKOB s.p. - ELEKTRO - SERVIS, Ulica 5. prekomorske 19, 2250 Ptuj 10. MEZNARIČ FRANC s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Bukovci 22, 2281 Markovci pri Ptuju 11. MILOŠIČ DANILO s.p. - MDE ELEKTRONIKA, Vareja 2A, 2284 Videm pri Ptuju 12. MLAKAR ROMAN s.p. - OKREPČEVALNICA MLAKAR, Kungota pri Ptuju 89, 2325 Kidričevo 13. KOROŠEC DANIEL - MLIN KOROŠEC d.o.o., Zabovci 42, 2281 Markovci pri Ptuju 14. PLOJ JANEZ s.p. - PLOJ TRANSPORTI AVTOPREVOZNIŠTVO IN POSREDNIŠTVO, Dornava 79A, 2252 Dornava 15. POTRČ IVICA s.p. - OKREPČEVALNICA ZELENI GAJ, Žabjak 65, 2250 Ptuj 16. POŽGAN ALOJZ s.p. - IZDELOVANJE IN SESTAVLJANJE IZDELKOV IZ PLASTIČNIH MAS, Kungota pri Ptuju 9, 2325 Kidričevo 17. PROSENJAK IGNAC s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Brstje 11, 2250 Ptuj 18. PUČKO FRANC s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Janežovci 10A, 2253 Destrnik 19. PUKŠIČ MARJAN s.p. - MIZARSTVO - POPRAVILA IN MONTAŽA, Trnovska vas 45A, 2254 Trnovska vas 20. PULKO DARKO s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO IN STORITVE Z GRADBENO MEHANIZACIJO, Abramičeva ulica 12, 2250 Ptuj 21. SAJKO BOGOMIR s.p. - MLINARSTVO IN AVTOPREVOZNIŠTVO, Slape 19, 2323 Ptujska gora 22. SERDINŠEK DUŠAN s.p. - AVTOPREVOZNIŠTVO, Tržec 37, 2284 Videm pri Ptuju 23. SPIRALA PROIZVODNO-TRGOVSKO PODJETJE d.o.o., Bukovci 181, 2281 Markovci pri Ptuju 24. VAJDA DRAGICA s.p. - FRIZERSTVO »DRAGICA«, Dravska ulica 19, 2250 Ptuj 25. ZAJŠEK MILAN s.p. - ELEKTROUNIVERZAL STROJNA ZEMELJSKA DELA ZAJŠEK, Kozminci 24, 2286 Podlehnik 26. ZUPANIČ ANA s.p. - FRIZERSTVO ANICA, Pleterje 42, 2324 Lovrenc na Dravskem polju 27. ŽOLGER JOŽEF s.p. - GRADBENE STORITVE AVTOPREVOZNIŠTVO ŽOLGER, Majšperk 14A, 2323 Ptujska gora 35 LET OBRTI V LETU 2017: 1. BRLEK AVGUST s.p. - ELEKTROINŠTALATERSTVO, Pobrežje 8, 2284 Videm pri Ptuju 2. FRIZERSTVO MARICA, FRIZERSKE STORITVE, d.o.o., Moškanjci 12, 2272 Gorišnica STATISTIKA ZA LETO 2017 2017 2016 KRSTI 39 ( - 9 ) 47 MOŠKI ŽENSKE Zakonski Nezakonski 22 17 10 29 POGREBI 34 ( - 7 ) 41 MOŠKI ŽENSKE 14 20 POROKE 13 8 Statistika po vaseh Vas Krsti Pogrebi A Bukovci 8 12 - 4 Stojnci 10 3 + 7 Nova vas 0 3 - 3 Markovci 10 2 + 8 Borovci 3 3 0 Zabovci 3 6 - 3 Sobetinci 0 0 0 Prvenci 1 1 0 Strelci 0 2 - 2 Drugod 4 2 + 2 SKUPAJ 39 34 + 5 Dogodki: romanje mladih družin v Assisi, srečanje zakonskih jubilantov, srečanje bolnikov Dela: nova spovednica, obnavljamo božji grob, v veroučni učilnici smo namestili nova okna, v župnišču prebelili stene. Posvetiti se je potrebno delu z ministranti. Delo z birmanci: od lanskih 57 jih je po birmi bilo pri maši 20, redno 11! Dobra praksa - molitev pred mašo, ljudsko petje pri maši med tednom. Tečaj za zaročence je vsak petek pri sv. Juriju na Ptuju. Prijava za poroko vsaj 3 mesece pred poroko! Priprava na krst: prvi ali zadnji torek v mesecu! Krščujemo vsako tretjo soboto ob 11. uri ali vsako nedeljo pri ali po 10. sv. maši. Markova nedelja bo 22. aprila 2018. Prvo sv. obhajilo bo 20. maja 2018. Razdeljenih sv. obhajil:17.000. Št. 8, februar 2018 I 15 Ut)T K M AR JÖO VC£ V V spomin Martin Kostanjevec (1947-2017) Kadar bom vandral zadnjič v življenju, ko bom zatisnil trudne oči, takrat prijatelji, zadnjič zapojte, pesem domača naj zadoni. Smrt nas užalosti, ko umre nekdo, ki je bil vse življenje dober, pošten, prijazen in vedno pripravljen komurkoli pomagati. Takšen je bil naš Martin Kostanjevec - Tina. V ponedeljek, 4. decembra 2017, nas je pretresla vest, da nas je le mesec dni po njegovem 70. rojstnem dnevu za vedno zapustil naš dolgoletni član. Za trenutek je zastal korak in misel, ki je spraševala: ali je res? Žal je bilo. Teden, v katerem so bile načrtovane še zadnje priprave na naš vsakoletni Miklavžev koncert, se je spremenil v teden žalosti in slovesa od našega člana, ki mu je najpomembnejša postranska stvar v življenju bila igranje trobente in tudi nogometa. Rodil se je 3. novembra 1947 v delavsko-kmečki družini v Bukovcih. Odraščal je s starejšim bratom in dvema sestrama. Po končani osnovni šoli v Markovcih je odšel na gradbeno šolo v Maribor, kot vajenec pa delal pri GP Drava. Pridobil si je poklic zidarja, ki ga je opravljal do 24. leta starosti. Ob delu je obiskoval večerno šolo za poklicnega voznika in se po pridobljeni kvalifikaciji zaposlil na Perutnini Ptuj, kjer je ostal kot poklicni voznik vse do upokojitve leta 1999. Svojo življenjsko sopotnico Ivanko je spoznal leta 1964. Štiri leta kasneje sta se poročila in zaživela skupno življenje na Martinovi domačiji v Bukovcih. V nekaj letih je ob domačiji zrasel nov dom za družino, ki se je povečala za sina Danila in hči Metko. Ob vsem navedenem je Tina našel čas za še dve ljubezni, za nogomet in glasbo. Z 12 leti se je priključil NK Stojnci in postal vratar. Gol svojega kluba je branil vse do 35. leta starosti v vseh starostnih kategorijah. Poškodba noge mu je preprečila nadaljnje aktivno igranje, a ni odnehal. Pridobil si je kvalifikacijo za nogometnega sodnika v 3. ligi. Tudi to je opravljal še nekaj let. Najdlje pa je Tina bil aktiven kot amaterski glasbenik - trobentač. Ljubezen do glasbe je podedoval po svojem očetu, ki je bil tudi muzikant in igral na več glasbil. Prvi prislužen denar od vajeniških nagrad je prihranil in si kupil svojo prvo trobento ter se vpisal v glasbeno šolo na Ptuju. Po končani šoli je ljubiteljsko igral s prijatelji na gostijah in veselicah. Približno 7 let je igral v ansamblu Sunce na Hrvaškem, igral pa je tudi pri bukovski godbi. Prišlo je leto 1999, ko so se po krajšem premoru spet začeli zbirati muzikanti, predvsem iz Stojncev, in se odločili za ponovno oživitev pleh muzike. Tina je bil med ustanovnimi člani. Po ustanovitvi Pihalne godbe občine Markovci pa ni samo igral trobente, ampak je več let opravljal tudi pomembne funkcije v društvu. Bil je prvi blagajnik, kasneje še tajnik, pa gospodar ... Ne glede na funkcijo je vedno prijel za vsako delo odgovorno, resno in požrtvovalno. Opravil je precej pomožnega dela, ki ga na zunaj ni opaziti, je pa bilo nujno potrebno, da je godba lahko nemoteno delovala. Ob vsem tem v 18 letih ni izpustil skoraj nobene vaje ali nastopa. Tina je bil zelo ponosen na markovsko pleh muziko, še bolj pa na sina in oba vnuka, ki že nekaj časa stopajo po njegovi poti. Za svoje delo je prejel srebrno in zlato Gallusovo značko, ki jih podeljuje JSKD RS in priznanje društva. Spoštovani Tina! Za vso tvoje nesebično, požrtvovalno delo se ti najlepše zahvaljujemo in ti želimo miren počitek v domači zemlji. Pihalna godba Markovci (TM) Zgodbe iz preteklosti (6) Človek in smrt Tebe, ljubi sinko, bratec, zemlja skriva, nam pa solza oko zaliva. »Vrednost neke kulture se pokaže tudi v tem, kakšen odnos ima do smrti in kako ravna z umirajočimi. Za današnjo družbo je značilno, da noče razmišljati o tem, da hoče odstraniti vse, kar jo spominja na bolezen, na trpljenje in na smrt. Vrtimo se na ravni IMETI. Imeti pomeni biti kos situacijam, imeti vse v svojih rokah, jih oblikovati kot sam želim, skratka, imeti pomeni biti sam gospodar nad vsem, kar pa je praktično nemogoče.« Tako je zapisala priznana zdravnica Metka Klevišar v enem izmed svojih člankov. Čaščenje umrlih je razširjeno po vsem svetu in tudi verovanje v drugo, posmrtno življenje je staro toliko kot človeštvo. Dan spomina na mrtve, 1. novembra, je dan, ko se pri nas in drugod po svetu spominjamo umrlih. Praznik je različica krščanskega praznika vseh svetih. Prav tako je v mesecu novembru svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč. Krščanstvo je rajne primerno častilo že od nekdaj. Spremenilo je pogansko animistično gledanje tako, da rajne prikazuje kot »duše v vi-cah«, ki se morajo očistiti grehov, preden smejo v nebesa, zato naj bi jim bila potrebna molitev živih. V nadaljevanju vam predstavljam dogodke, ki se jih spominjam iz otroštva. V veliko pomoč mi je bila pripo-vedovalka Marija Šterbal, ki se spominja, da je velikokrat hodila predvsem k sosedovim (Rekanovim, Rajzlovim, Roškarovim, Matjanovim) pomagat pri umrlem. Včasih so imeli ljudje več stika z umirajočimi. Umiranje so doživljali kot del življenja. Umirali so doma, sredi družine in že majhni otroci so se srečevali z umirajočimi v hiši in z vsemi obredi ob smrti. Nekoč so verjeli, da smrt napove svoj prihod. Kakršenkoli nenavaden ropot, škripanje, trkanje ipd. so si predstavljali kot napoved. Smrt se je napovedala tudi, če je padla slika nekoga na tla, če je sveča nenadoma ugasnila brez vetra ali pa je kje na podstrešju zaropotalo. Veliko so se zanašali tudi na sanje. Pripovedovalka Marija Šterbal pravi, da sanje o belem »gvantu« ponavadi napovedo, da se bo zgodilo nekaj hudega. Bližajočo se smrt bi naj začutile tudi živali (psi, ki tulijo). Najbolj razširjena je bila vraža o prepevanju čuka ali sove na bližnjem drevesu. Tedaj naj bi zagotovo nekdo umrl. Spominjam se, da so starejši ljudje ob petju čuka zmeraj trepetali in rekli: »Neše de hmr-ja«. Še vedno si ne znam razlagati tega dogodka, a so ob smrti moje babice vse domače živali stale nepremično in nekaj dni žalovale za svojo gospodarico. Ko je pri hiši nekdo umrl, je to bilo potrebno sporočiti ostalim. Na vasi so smrt oznanjali cerkveni zvonovi. Za mrliča so načeloma poskrbeli sosedje. Dokler je bil še topel, so ga umili in oblekli. Takoj ob smrti so prižgali svečo in ustavili kazalce na uri. Umrlega so oblekli v »tajakši gvant«. V starejših obdobjih so poročene oblačili v poročne obleke; ravno v ta namen so jih navadno hranili vse življenje. Neporočene so oblačili v svetla oblačila. Spominjam se, da so ob smrti mojega dedka in nekaj mesecev kasneje babice prišle k nam sosede in sorodnice ter pomagale pri pripravi prostora, mrliškega odra in okrasitvi s cvetjem in svečami. Vse to se je dogajalo v prostoru, imenovanem »hiša«, medtem ko so v kuhinji pripravljale vse za pogostitev in pripravo sedmine, hrano pa so prinašali vsi vaščani. Ponavadi se je prineslo živo kokoš, jajca, sladkor, olje. Pokojnika so položili na mrliški oder tako, da je bil z nogami obrnjen proti vratom. V prekrižane roke so mu obvezno dali rožni venec, ob glavi so mu na pokrit majhen stolček ali »šamrli« dali dve sveči in na sredini križ. V »trügo« so dali nekaj njegovega, ženskam ruto ali »robec«, moškemu pa robček. Tako se njegova duša ne bi več vračala domov. Ob mrtvaški oder so postavili klopi, na lesena stojala dali rože, mrliški prt so okrasili z zimzelenom. Vence ali »krence« so obesili na steno. Ljudje so navadno proti večeru, ko so končali z delom, prišli kropit umrlega. Nekateri izmed njih so ostali pozno v noč in so mrliča čuvali ali »vahtali«. Ob prihodu je bilo potrebno najprej poklekniti, zmoliti, umrlega so prekrižali po čelu, ustih in prsih in pokropili z žegnano vodo. Nato so molili za njegovo dušo. Nekdo je moral ob pokojniku bedeti vso noč. Ob tem so si pripovedovali zgodbe, se pogovarjali o »pokojnih«. (»No, pri nas so se navadno spraševali, ali ni morda naš grünt preklet«). Tretji dan po smrti so mrliča pokopali. Prvemu poslovilnemu govoru so ljudje prisluhnili na domačem dvorišču, pokojnika pa so še zadnjič položili na domači prag. Tako so še ga zadnjič prekrižali, se od njega poslovili, »trügo« pa zaprli. Te so bile za poročene temne barve, za neporočene bele. Pogrebci so bili sosedje in drugi vaščani, gasilci. Biti pogrebnik je bila velika čast. Sorodniki so svojo žalost izražali s črnimi oblačili. Veljalo je pravilo, da se za starši ali zakoncu žaluje eno leto, za ostalimi sorodniki pa pol leta. Mrliča je do cerkve in kasneje na pokopališče odpeljala konjska vprega, voz ali kočija pa je bila opletena z venci. V Sobetincih sta bila furmana s konji največkrat »Roškarov Julij« ali pa »Trünkov Simon Zürnen)«. Pogrebci so pokojnika spremljali peš do cerkve. Pred vozom z mrtvim je hodil navadno mlad fant s križem, za njim so hodili moški, za vozom najožji sorodniki, nato pa vsi ostali. Sledila je sveta maša v cerkvi. Od cerkve na pokopališče so pokojnega nesli na »nasolah« in vso pot molili. Poročene so nesli možje, neporočene fantje, ženske so nosile ženske. Spominjam se, da smo majhno 16 | Št. 8, februar 2018 Roškarov Julij pelje na pogreb. Foto: osebni arhiv preminulo deklico Anjo pospremila dekleta, oblečena v bela obhajilna oblačila. Po pogrebnem obredu je bila navada, da ljudje poljubijo pest zemlje in jo vržejo v grob kot izraz spoštovanja in ljubezni do pokojnika (»naj mu bo lahka zemlja«). Stara navada je pogostitev pogrebcev po pogrebu s hrano in pijačo. V starejšem obdobju je potekala sedmi dan po pokopu, iz tega izhaja izraz sedmina, načeloma pa takoj po pogrebu. Povabiti je bilo potrebno vse, ki so mrliča čuvali in nosili ter tudi duhovnika. Hrana se je nesla tudi pogrebnim pevcem. Pred jedjo je bila obvezna molitev. Osmi dan je bila maša zadušnica, kajti šele tedaj naj bi bil rajni prav pokopan. Včasih so tudi stari ljudje »šparali« za svoj pogreb ali pa si »zgučali«, kje naj bodo pokopani. Moram priznati, da sem ob prebiranju starih zapisnikov vedno znova ganjena, saj ti izražajo pravo realnost življenja. Pa naj izluščim samo dve zgodbi iz »Zapisnikov duš« iz 19. stoletja, ko je bila smrtnost veliko večja in so se ljudje zavedali svoje minljivosti veliko bolj, kot se je zavedamo danes. Tudi smrtnost dojenčkov je bila v tem obdobju zelo visoka; vsaka mati je v svoji rodni dobi pokopala vsaj enega otroka. Ko je umrl otrok, so njegovo ime dali naslednjemu živorojenemu. Bila pa sem presenečena nad dejstvom, da so mnogi dočakali 80 in več let, nekateri praktično vse življenje brez zdravnika in bolezni. Izpisala sem nekaj vaščanov iz Sobetincev: Josef Schescherko, roj. 1786 (80 let), Georg Strelletz, roj. 1803 (80 let), Maria Savetz, roj. Plochl, roj. 1802 (80 let), Franz Furbos, roj. 1847 (88 let), Josef Verbantschitsch, roj. 1790 (87 let), Ma- rija Verbančič, roj. 1832 (88 let), Muršec Jakob, roj. 1855 (84 let), Barbara Furbos, roj. Stepischnigg, roj. 1855 (91 let), Marija Lah, roj. Rožmarin (82 let), Marija Furbos, roj. Sok, roj. 1876 (86 let), Ana Muršec, roj. Muršec, roj. 1892 (81 let), Marija Petek, roj. Verlak, roj. 1895 (80 let), Elizabeta Vidovič, roj. Vajda, roj. 1888 (86 let). Zelo ganljiva je zgodba želarja Vida iz Sobetincev. Veit Vaida, rojen 10. 6. 1847, posestnik na Rajzelnovi želariji, je pokopal 5 otrok od osmih in dve ženi. V prvem zakonu sta skupaj z ženo Veroniko, roj. Vincek, imela 5 otrok. Umrli so trije otroci v starosti do enega leta. Dvajset dni po porodu je umrla tudi žena Veronika. Čez dve leti, leta 1889, ko je bil star 42 let, se je ponovno poročil z Elisabeto, roj. Markovič, s katero sta imela skupaj tri otroke, od katerih je prvorojeni Alojz umrl star 20 dni. Dve leti po rojstvu zadnjega otroka je umrla še žena Elizabeta. Čez eno leto je umrl sin Johann iz prvega zakona v starosti 21 let. Tako je ostal Veit Vaida v starosti 50 let po dveh zakonih in osem rojenih otrocih sam s 14-letno hčerko Mario iz prvega ter 5-letno Lizo in 3-letno Terezijo iz drugega zakona. Posestnik Andreas Horvath na Hr-vatovi kmetiji v Sobetincih, rojen 16. 11. 1824, in njegova žena Maria, roj. Strellatz, rojena 13. 2. 1838, imata zapisanih 7 otrok: Aloisius, Johann, Maria, Margareth, Johanna, Gertraud, Teresia. Od teh so štirje umrli v prvih mesecih po rojstvu, preživeli so le trije. Kmetijo je nasledil prvorojeni sin Alojzij. Uvodni verz je zapis na nagrobniku, namenjen mojemu stricu Marjanu. Zapisala sta ga moj dedek in babica, ko sta v grob položila svojega sina, preminulega v prometni nesreči. Zagotovo drži, da je najtežje pokopati otroka, saj s tem izgubimo svojo prihodnost. Kljub temu, da je moj dedek Alojz v dnevnik zapisal: "Izgubil sem sina v starosti 21 let, kar je bil moj najhujši udarec v življenju", pa se kljub temu ne spominjam, da bi kadarkoli potočil solze. V preteklosti so bili nekateri moški vzgojeni v duhu, da se za moškega ne spodobi, da bi izkazoval čustva in jokal. Odnos družbe do jokajočih moških se je skozi zgodovino spreminjal. Vse do 16. stoletja ni bilo nikogar sram jokati; jokanje je kazalo celo na možatost. Moških v času antike ni bilo sram jokati. To se kaže v Homerjevem epu Iliada, kjer sam Zevs, kralj bogov, toči solze iz krvi, ker more njegov sin Sarpedon umreti. Jok ni bil možat sam po sebi, ampak je izražal tudi to, da si je tisti, ki je jokal, zaslužil odpuščanje, za katerega je prosil. Ob koncu srednjega veka so morali močni ljudje kazati samoobvladovanje. Veljalo je, da če je moški lahko brzdal svoj jok, je lahko vladal nad drugimi. Če je moški v 19. stoletju želel, da bi ga imeli za možatega, se je moral obnašati kot vojak, kjer solze niso bile dobrodošle. Časi in navade se zelo spreminjajo. Na podeželju smo uspeli ohraniti le drobne elemente zapisanega običaja pri pokopu. S tem, ko zamenjamo star kamniti spomenik z novim, zbrišemo delček lastne zgodovine in naše dediščine. Pa naj zaključim z besedami, ki so jih nekoč izrekali ljudje, ko so se pogovarjali o »pokojnih«: »Bog jim dej mir božji.« Alenka Rižnar Viri in literatura: - Gričnik A., Trije mejniki življenja, Ce, 2011 - Klevišar M., Za bolj človeško umiranje, OID, 11/92 - Selenstands-Protokoll, Zapisniki duš za vas Sobetinci, Župnijski arhiv Mar-kovci - Zorko V., Ljudska verovanja in običaji ob treh življenjskih mejnikih, PF, DD, Mb, 2011 - Zgodovina.si - Pripovedovalka: Marija Šterbal, So-betinci Pozabljeni naravni ritmi Kratki zimski dnevi in dolge noči povzročajo spremembo vedenja pri živalih in ljudeh. Zaradi pomanjkanja sončne svetlobe se presnova upočasni in postanemo manj aktivni. Nekoč, ko smo ljudje še živeli v ritmu narave, je zima bila čas praznovanja, druženja in počitka ter priprave na novo aktivno obdobje. Današnji ritem življenja ne pozna počitka. Človek bi moral biti vedno v akciji, produktiven in ustvarjalen. Počitek je dobil negativen pomen: ljudje bi morali biti dobro podmazani stroji, ki se nikoli ne ustavijo. Od tod tudi mnogokrat slab občutek, ko naše moči opešajo in zaradi upokojitve ali izgube službe izstopimo iz tega hitro se vrtečega stroja. Morda je prišel čas, da se znova spoprijateljimo z naravnimi cikli. Kakšna ura spanja več ali pa kilogram, ki se je nabral zaradi zimske prehrane (nabiranja energijskih zalog), naj ne bodo alarm za slabo vest. Tudi preti- rana fizična aktivnost po tradicionalni kitajski medicini v zimskem času ni dobrodošla. Prav zato naj bo vedno dovolj sprehodov po zasneženi pokrajini ali pa jutranjega gibanja, ki je do telesa prijazno in nenasilno. Vaje 1000 gibov, ki jih je osmislil dr. medicine Nikolay Grishin, te pa so v prakso ponesli člani Društva Šola zdravja, so primerne za vse, ki kaj dajo na zdrav življenjski slog. Družbi je v pomoč, ko ljudje znajo in hočejo sami kaj narediti za ohranjanje dobre duševne in telesne kondicije. Vsakodnevno razgibavanje in druženje z različnimi ljudmi nam prinaša dobro voljo, ki zanesljivo preganja depresijo in črnogledost. Poleg tega si v skupini lažje poiščemo novega prijatelja ali sorodno dušo in se lažje vključujemo v družbeno oz. lokalno dogajanje. Tako si povrnemo izgubljeno samozavest in občutek koristnosti. V družbi se razvija tudi empatija do sočloveka, saj je skoraj vedno nekdo v naši bližini, ki mu lahko pomagamo ali potrebuje našo tolažbo. V Društvu Šola zdravja razvijamo solidarnost, prijaznost in dobro voljo, izmenjujemo izkušnje in sledimo ideji, da je vsak dan lahko nov začetek. Ne pozabimo, da v svetu, ki se vrti v ciklih naravnega kroga, ima vsak dan in vsak izmed nas svoj pomen. Ko se bodo dnevi podaljšali in bo slišati ptičje žvrgolenje, bomo z nabranimi močmi in mirom v sebi pripravljeni na prihajajočo pomlad. Mimi Šegina Občanke, občani občine Markovci, vabimo vas, da se nam pridružite pri jutranji telovadbi. Najdete nas vsak delavnik ob 8. uri pri vaško-gasilskem domu v Markovcih. Če želite telovaditi v vašem kraju, vam bomo z veseljem pomagali. Pridite in naredite kaj dobrega zase in za druge. Pridite, ne bo vam žal. Videli boste, da to ni samo telovadba, ampak nekaj več. Šola zdravja, skupina Markovci Pavel Horvat Št. 8, februar 2018 I 17 CIST IZ MAJiiCOVCiiV 90 let oskrbe za starejše v Domu Muretinci Začetki Doma upokojencev Ptuj segajo v leto 1927, ko je križniški red kot lastnik gradu v naselju Muretinci organiziral oskrbo starejših oseb. Do konca druge svetovne vojne je deloval kot ka-ritativna ustanova pod vodstvom Nemškega viteškega reda. Po osvoboditvi je skrb za starejše in onemogle prevzela država. Na 90-letni razvojni poti smo glede na vedno večje povpraševanje po storitvah institucionalnega varstva širili kapacitete, izvajali mnoge sistemske in posledično organizacijske spremembe, skrbeli za zadovoljstvo uporabnikov, njihovih svojcev, zaposlenih, prostovoljcev in drugih sodelujočih. Danes izvajamo dejavnost celodnevnega in dnevnega institucionalnega varstva v petih enotah: Ptuj, Muretinci, Kidričevo, Juršinci in Koper. Praznovali smo 10. oktobra, v tednu mednarodnega dneva starejših, v družbi prijetnih ljudi, stanovalcev, njihovih svojcev, zaposlenih in številnih gostov. Obiskala nas je tudi resorna ministrica, nekaj županov, predstavnikov drugih domov iz regije ter drugih, ki so kakorkoli povezani z delovanjem Doma. Župan Občine Gorišnica, gospod Jožef Kokot, ki tudi sicer redno prihaja v našo enoto, je poleg direktorice Jožice Šemnički, ministrice dr. Anje Kopač Mrak, predsednice Sveta zavoda Anke Ostrman in drugih zaželel dobrodošlico in vsega dobrega v prihodnje z željo, da se v občini zgradi še ena enota, še en Dom višjega standardnega razreda. Vse se je pričelo prav tukaj, v majhni vasici Muretinci, v gradu Muretinci, ki danes žal sameva. Tudi sama se spominjam prvega prihoda v grad, kjer je bilo nazadnje oskrbljenih približno 80 stanovalcev, v novem delu pa nekje 120 stanovalcev. V gradu so se raztezali široki svetli hodniki s polno cvetočih amarilisov, za katere so skrbele stano- valke in zaposlene, s pralnico, po eno kopalnico in jedilnico v etaži, kapelo in v nadstropju ambulanto. Stanovalci so bivali v velikih grajskih sobanah, tudi po 10 v eni. V pritličju je bil moški oddelek in v nadstropju ženski. Po velikem stopnišču so zaposlene nosile prav vse, vso prehrano, obleko in drugo perilo, ki ga ni bilo malo, in seveda tudi vsakega nepomičnega stanovalca. Obroke so pripravljale kuharice v dobro opremljeni kuhinji ob stranskem vhodu v Dom. Spominjam se tudi šivalnice, v kateri je šivilja šivala in krpala oblačila ter druge delovne pripomočke. Pred šivalnico je bila pisarna, v kateri je bila dokumentacija stanovalcev in velika črna knjiga, v katero so vpisovali stanovalce od prvih namestitev dalje. Vse je bilo napisano z zelo lepo pisavo. Knjigo še danes hranimo v arhivu ptujske enote. Danes delujemo v zgradbi, ki je bila zgrajena leta 1980, obnovljena leta 2006 in premore 50 enoposteljnih, dvoposteljnih in troposteljnih sob za 113 stanovalcev. Oktobra, ob praznovanju obletnice, smo pridobili nov večnamenski prostor. V njem bodo potekale dnevne aktivnosti ne le za stanovalce varovane enote, temveč za vse stanovalce v enoti. Tako bodo lahko vsi stanovalci uporabljali park, ko si bodo zaželeli sprehoda in ne le takrat, ko jih nekdo spremlja. Paviljon, kot ga imenujejo gradbinci, ima še krušno peč in zunanji del z letno kuhinjo. Ta del nam bo v poletnih vročih dneh omogočal dovolj sence za aktivnosti na prostem, za lažje organiziranje piknikov ter možnost za odhod na zrak stanovalcem, ki so vezani le na bolniško posteljo. Bivalni in delovni pogoji se dvigujejo na višjo kakovostno raven, kar nam dodatno dopolnjuje program »Skupaj proti demenci«, ki je namenjen vsem prebivalcem spodnjepodravske regije. Dom upokojencev Ptuj je nosilec programa in sodeluje še s sedmimi partnerji. Cilj je medsebojno povezovanje z namenom boriti se z demenco in proti njej. V okviru programa bodo potekala številna izobraževanja, delavnice, usposabljanja, skupine za samopomoč, animacije ... Osveščali bomo o demenci, jo skušali dodobra spoznati in se naučiti z njo živeti. Skupaj bomo stopili na pot k vzpostavitvi kakovostnejšega življenja oseb z demenco, tistih, ki zanje skrbijo v domačem okolju in institucijah, ter vseh, ki želijo vedeti več o tej zahrbtni bolezni. V imenu stanovalcev, njihovih svojcev ter zaposlenih se želim zahvaliti našim prostovoljcem. Ti skozi leto prihajajo v enoto in nam nesebično podarijo nekaj svojega časa, svojega znanja in pripravljenosti pri vodenju tedenskih pogovornih skupin za samopomoč, pri izvedbi izletov za stanovalce na invalidskih vozičkih, pri peki raznovrstnih dobrot, individualnih druženjih. Osnovni šoli Gorišnica se zahvaljujemo za prihode otrok na medgeneracijska druženja in na celoletna praznovanja rojstnih dni stanovalcev, ki jih olepšate s svojim programom, pripravo rojstnodnevnih in novoletnih voščilnic. Zahvala gre tudi gospodu župniku iz Markovcev in Zavr-ča, ki ob sobotah poskrbita za obred svete maše, ki ga stanovalci in starejši iz bližnje okolice radi obiskujejo. Vabimo vse tiste, ki še niste prostovoljci, pa bi to želeli postati, da se osebno oglasite v enoti, kjer vam bomo podali vse potrebne informacije o možnostih opravljanja prostovoljnega dela. Pravo prostovoljno delo mora biti vedno v obojestransko zadovoljstvo. Zadovoljen prostovoljec naredi zadovoljnega stanovalca in razbremeni zaposlene. »Pomembno je, da so ljudje okoli tebe PRIJAZNI. Potem je vse mogoče.« Jelka Sužnik, univ. dipl. soc. del. in vodja enote Muretinci Okolico gradu Muretinci že eno leto vzdržuje Društvo Baron Naselje Muretinci se prvič omenja leta 1322 kot Meretinczen, nato 1371 kot Moretinczen, 1433 Meritnicz in 1442 Mertinczen. Tu je verjetno že v srednjem veku sredi ravnice dravskega polja stal dvorec, ki pa se omenja šele leta 1542 pri cenitvi imetja. Takrat je bil last Luke Sze-kelyja, borlskega in ormoškega graščaka. Dvorec je leta 1574 podedoval Lukov sin Jakob, 1652 pa je prišel v posest grofa Maksimilijana Herbersteina. Ta ga je še isto leto zamenjal z nemškim viteškim redom za komendo St. Johann pri Herbersteinu. Nemški viteški red je kmalu nato zgradil sedanji grad, posest pa je upravljal iz Velike Nedelje. Križniki so grad leta 1671 obnovili in ga postavili v današnjo obliko. Njihova komenda je obsegala 14 občin: Cunkov-ce, Bukovce, Gajevce, Malo vas, Sv. Marka, Muretince, Novo vas, Prvence, Placerov-ce, Zabovce, Zagojiče, Sobetince, Stojnce in Strelce. Gospoščina je imela 188 hiš oziroma podložniških družin, ki so izpolnjevale vse fevdalne obveznosti. V starih gospodarskih poročilih križ-niškega reda se komenda Muretinci omenja vzporedno s komendo Velika Nedelja. V zadnjih stoletjih je imela ko- menda (grad Muretinci za križniški red) predvsem gospodarsko-upravni pomen. Razen z gospodarstvom se je križniški red ukvarjal tudi s karitativno in pastoralno dejavnostjo. Omenjeni so »špitalarji« in prva triletna šola, ki je pozneje postala štiriletna. V grajski kapelici komende je maševal križniški duhovnik le občasno, in sicer po potrebi. V 19. stoletju so križniki v komendi ustanovili veliko sirotišnico s pravo zdravstveno ambulanto, v kateri so opravljali celo manjše kirurške posege. Da je v sirotišnico pribežalo zelo veliko ubogih, priča tudi pokopališče z mrtvašnico. Grad je enonadstropna stavba v obliki podolgovatega četverokotnika z dvoriščem v renesančnem slogu. Štirje vogalni stolpi dajejo stavbi videz gradiča. V jugovzhodnem traktu je obokana klet, v pritličju pa dve sobi, ki sta služili križnikom za pisarno, obokan prostor za arhiv, stanovanje za oskrbovance, grajska kapela in še nekaj pomožnih prostorov. V prvem nadstropju z dvema stopniščem so bile preddvorana in sobe (16). V času avstrijske vlade so grajske prostore oddajali v najem prebivalcem, ki so pomagal obdelovati polje. Med prvo svetovno vojno so v gradu našli zatočišče galicijski begunci, Židi. Po vojni so križniki nekoliko obnovljene prostore oddajali v najem. V drugi polovici 1926. leta so ljubljanski križniki grad obnovili in 19. marca 1927 v njem odprli hiralnico. Med obema vojnama v graščini ni prišlo do sprememb. Gradu niso ne preuredili ne prezidali prevelikih sob, saj je z zunanjo podobo kazal videz urejenosti. Leta 1942 je okupator shrambo za poljsko orodje in vozove preuredil v barako za angleške ujetnike. Zanimivo je, da je zasnova gradu vse do danes ostala nespremenjena. Vsa tri stanovanjska krila so na dvoriščni strani opremljena z nadstropnimi arkadami. Te počivajo na okroglih stebrih, v pritličju so zazidane, v nadstropju zastekljene. Arkadni hodniki imajo v pritličju in nadstropju križne banjaste oboke. Graščino na vseh štirih vogalih poudarjajo pravokotni stolpi, ki so za nadstropje višji od drugih delov stavbe. Na zunanjih pročeljih so se večinoma še povsod ohranili prvotni baročni kamniti okenski okvirji, v notranjosti pa je ohranjenih tudi nekaj prvotnih portalov. Prav posebno lepo je izklesan z biserno vrvico okrašen portal, ki vodi z dvorišča v kapelo. Ta je urejena v pritličju severnega krila in hrani več baročnih oljnih podob ter nagrobno ploščo leta 1663 umrlega komendatorja Johana Jakoba z Žusma. Stavba je nastala po enotni zasnovi sredi 17. stoletja in pozneje ni doživela bistvenih sprememb. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran in država je v prostorih ustanovila dom za onemogle. Barako ujetnikov so temeljito preuredili in s tem pridobili prostor za 27 oskrbovancev. V te namene so uredili tudi ostale prostore. Grad je postal socialnovarstvena ustanova, od leta 1947 poimenovana Dom onemoglih Muretinci. Leta 1950 je bila vanj napeljana elektrika. Istega leta so obnovili zelo strmo streho gradiča. Vlaga, ki je pronicala skozi leseno ostrešje, je kvarila zgradbo in puščala vidne sledi na stropih v prvem nadstropju in na ometu, ki je odpadal. Obnovljena je bila tudi fasada; bila je enostavno pobarvana s sivo barvo. Leta 1954 so grad priključili na električni vod Mala vas, ker obstoječi priključek zaradi preobremenjenosti transformatorske postaje v Stojncih ni zagotavljal dovolj električne energije. Dom je nabavil drogove, ostali električni material pa je prispevala Kmetijska zadruga Muretinci. V začetku 18 | Št. 8, februar 2018 leta 1955 je bila v gradu le ena kopalnica, v kateri sta bili dve kadi in dve prhi z vodovodno napeljavo. Imeli so tudi lastno pekarno. Dom je v skladu z razpoložljivimi sredstvi vzdrževal osnovna dela. Tako je leta 1956 iz lastnega investicijskega sklada namenil sredstva za barvanje lesenih oken, ki so bila sicer zamenjana pred dvema letoma, niso pa bila pobarvana, popravilo stropa v hlevu in svinjakih ter napeljavo vodovoda v spodnji moški oddelek, pozneje tudi v stanovanjsko hišo pri cesti in v hleve. Za boljšo in hitrejšo povezavo z okolico so od Reševalne postaje Ptuj kupili rabljen avto Studebacker s prikolico. Za leto 1959 je bil izdelan predlog plana negospodarskih investicij za obnovo strehe in ostrešja, obnovo fasade in gradnjo jedilnice. Leta 1960 je Okrajni ljudski odbor Maribor financiral večja investicijska dela v jedilnici in kuhinji ter druge manjše adaptacije. V naslednjem letu so se investicijska dela nadaljevala, popravili pa so tudi napravo za sušenje perila. V letu 1962 so bili nabavljeni prvi pralni stroj, centrifuga, štirje bojlerji in pohištvo; napeljali so tudi vodovod in obnovili tla. Leta 1963 so sanirali studenec in namestili ročne »Corona« črpalke ter tako zagotovili vir vode. V letu 1965 so bili izdelani načrti za kanalizacijo, zgrajeno skupaj s čistilno napravo v letu 1966. V tem letu so tudi nabavili ladijski pod in sanirali pode tam, kjer je bilo nujno potrebno. V letu 1972 je bila napeljana centralna kurjava. V naslednjih dveh letih so se postopno adaptirali bivalni prostori in sanitarije. Tako je bilo leta 1976 v gradu 16 sob, od teh 10 štiriposteljnih, 3 šestposteljne in po ena pet-, sedem- in osemposteljna (skupaj 78 ležišč). Skupna površina sob je bila 399,85 m2. Leta 1985 je bilo na gradu zamenjanih 13 polkro-žnih oken ter izvedenih nekaj manjših popravil in slikopleskarskih del. SPlZ je 25. 3. 1986 sprejel razvojni program Doma. Tako sta bili za delovno enoto Muretinci iz sredstev sklada SPIZ v letu 1986 načrtovani kotlarna z deponijo na trdo gorivo in sanacija starega objekta (gradu) v letu 1990, v istem letu pa še adaptacija pralnice s sušilnico. Realizirana je bila le kotlarna na trdo gorivo v letu 1987. V SPIZ so bila leta 1988 predvidena sredstva za sanacijo gradu v Muretincih. Istega leta je sanitarni inšpektor izdal odločbo, da se morajo grajski prostori sanirati do konca leta 1989, inšpektor dela pa je prepovedal uporabo prostorov v gradu, jedilnice za ženske in kopalnico za moške. Istega leta si je grad ogledala republiška strokovna komisija SPIZ in ugotovila, da bi bila sanacija gradu kratkoročna rešitev, povezana z velikimi stroški. Po njeni oceni naj bi stroški, brez zagotovitve funkcionalnosti v objektu (neenak nivo tal, brez dvigala), znašali 70 % sredstev novogradnje, zato je predlagala nadomestno gradnjo v Muretincih. Dom je pri odboru za razvojne in druge naloge Skupnosti socialnega skrbstva pridobil soglasje za prekvalifikacijo sanacije starega objekta v nadomestno gradnjo v Muretincih. Sprejet je bil idejni projekt za novogradnjo in pridobljena vsa soglasja, razen Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Ta je namesto soglasja navedel, da je grad kulturni spomenik, ob katerem so že leta 1980 zaradi širitve dejavnosti dovolili gradnjo novih kapacitet Doma. Strinjali so se le v primeru novogradnje na popolnoma novi lokaciji in ob celotni opustitvi dejavnosti Doma na območju gradu. Ob nastali situaciji je bilo na svet Doma in komisijo za investicijske zadeve pri Republiškem komiteju za zdravstvo in socialno politiko v Ljubljani posredovanih več različic. Oba organa sta podprla predlog, da se celotne kapacitete preselijo na Ptuj, kompleks gradu pa se proda. Dom je zato dal grajski kompleks pri pristojnem cenilcu oceniti in zanj začel (zaman) iskati kupca. Iz Odloka o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Ptuj, sprejetega leta 1989 (sedaj območja Upravne enote Ptuj), je razvidno, da je grad Muretinci kulturni spomenik. Namembnost gradu v odloku ni bila podrobneje opredeljena, ugotovljena je bila le trenutna, ne dovolj ustrezna namembnost, s katero niso bile izražene vse zgodovinske in estetske vrednosti spomenika. Leta 1993 je križ-niški red Ljubljana podal vlogo za vrnitev leta 1948 podržavljenih nepremičnin svojemu predniku, nemškemu viteškemu redu. Vlagatelj je k zahtevi priložil dokumentacijo, med katero je bilo tudi potrdilo o pravnem nasledstvu Nadškofijskega ordinariata Ljubljana št. 1689/92 z dne 2. 10. 1993. Sekretariat za kmetijstvo Občine Ptuj je Domu kot imetniku pravice uporabe z začasno odredbo prepovedal vsakršno razpolaganje z nepremičninami do pravnomočnosti odločbe v korist križniškega reda Ljubljana. V delovni enoti Muretinci so do leta 1994 dejavnost izvajali v dveh stavbah: v gradu in stavbi ob gradu, ki je bila zgrajena leta 1980. Stanovalce iz bivalnih prostorov gradu so tega leta preselili v nov objekt delovne enote Ptuj (objekt E), kjer so bili zgrajeni nadomestni prostori za stanovalce iz obeh stavb. Stavbe ob gradu niso izpraznili, ker takrat še ni bila določena namembnost njenih prostorov. Tudi ta je bila že potrebna prenove. Leta 1994 je bil izveden ogled gradu. Pregledani so bili vsi prostori pritličja, vključno s kapelico, zakristijo ter prvo nadstropje. V poročilu je bilo zapisano, da je bila v vseh zunanjih zidovih prisotna zelo močna vlaga (v povprečju do 1 m višine), zaradi česar so se opleski tako luščili, da je ponekod odpadal omet, na določenih delih pa se je pojavila hišna goba. Na stropu sanitarij so bili vidni znaki zamakanja, zelo izrazita vlaga je bila v zidovih in obokih pralnice. Z Odločbo o denacionalizaciji Republike Slovenije Ministrstva za kulturo je bil leta 2002 grad vrnjen križniškemu redu Ljubljana v skladu s sklenjeno poravnavo. Del gradu, ki v naravi predstavlja kurilnico s kotlovnico v izmeri 24 m2 in kuhinjo s spremljajočimi prostori v izmeri 85 m2, ni takoj prešel v posest upravičenca, ampak je bil rok podaljšan za pet let. V tem času je Dom smel še naprej uporabljati te prostore. Leta 2004 sta predstavnika Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, skupaj s predstavnikom križniškega reda Ljubljana Jankom Štamparjem in predstavnico Doma mag. Kristino Dokl ugotovila, da je objekt v zelo slabem stanju in da od leta 1994, ko je Dom izpraznil bivalne prostore, ni več vzdrževan. Predlagala sta nujna popravila, ki bi preprečila propad. Tedaj so se dogovorili za nadaljnje aktivnosti vseh prisotnih, vsakega na svojem področju. 27. 10. 2004 je Dom upokojencev Ptuj ključe prostorov gradu in nove kurilnice predal priorju križniškega reda Ljubljana, v začetku leta 2006 pa izpraznil še kuhinjo in jedilnico. Križniški red je komendo Muretinci, ki je bila takrat v žalostno razpadajočem stanju, dobil nazaj. V letih od 2008 do 2010 so jo križniki delno obnovili. Na gradu Muretinci so postavili novo streho in strelovod, temeljito so obnovili grajsko kapelo, vgradili so nova okna, restavrira-li prečudovit baročni oltar s sliko. Resta-vrirati bo treba še veliko stransko sliko Marijinega vnebovzetja in sliko mrtvega Jezusa v grobu. Leta 2017 je Društvo Baron pripravilo vsebino za grad Muretinci. S priorjem g. Jankom Štamparjem smo hitro našli skupni interes in prve priprave so se pričele že v februarju 2017. Opravili smo rez sadnega drevja in trte. Izvajali smo košnjo trave. S programom še vedno ne moremo začeti, saj smo se prijavili na razpis LAS Haloze, kjer je naš projekt bil izbran, žal pa že deset mesecev čakamo odločbo iz Ministrstva za kmetijske trge. Na gradu bomo izvajali otroške delavnice, delavnice za starostnike, nekaj prostorov bomo uredili do te mere, da bodo možni vodeni ogledi. Načrtujemo velik mednarodni Baronov historial. Prvi korak k prepoznavnosti gradu smo naredili v mesecu oktobru, ko smo na konferenci avstrijsko-slovenske viteške zveze gostili predstavnike društev. Po konferenci smo opravili prvo srednjeveško trgatev. Janez Golc Oglašujte v Listu iz Markovcev! Doseg vašega oglasa v vsako gospodinjstvo občine Markovci. s ? .a ff M Ff e S 8 ■Ä 3? fi CENIK OGLASNEGA PROSTORA - zadnja stran ovitka 250,00 EUR -1/1 notranja stran 180,00 EUR - 2/3 notranje strani 110,00 EUR -1/2 notranje strani SO,00 EUR -1/3 notranje strani 60,00 EUR -1/4 notranje «rani 40,00 EUR - vizitka 20,00 EUR Spoštovani bralci in oglaševalci, v ceniku oglaševanja v Listu iz Markovcev še vedno velja: 1 + 1 gratis, torej enega plačate, enega dobite ZASTONJ, Uredniški odbor Št. 8, februar 2018 I 19 CIST IZ MAJiiCOVCiiV Obisk starejših vaščanov Že nekaj let zapored na praznik svetih treh kraljev v Markovcih obiščemo naše sovaščane, ki so starejši od 80 let. Tako smo se časovno uskladili člana vaškega odbora predsednik Aleš Koletnik, član Darko Štrafela in v imenu župnijske Karitas in Občinske organizacije Rdečega križa prostovoljka Marija Prelog in s skromnimi darili obiskali naše vaščane. V Markovcih je 18 vaščanov, ki so stari od 80 do 94 let: štirje so moški, ostalo so ženske, od teh pa tri bivajo v Domu upokojencev na Ptuju in v Muretincih. Vsak ima svojo zanimivo življenjsko zgodbo, le mi mlajši imamo vse premalo časa za poslušanje. Starejši človek je zelo vesel, če ima poslušalca. Najstarejša Markovčanka je Marjeta Kukovec, po domače Slatičva Mrgeca, ki je rojena 1924. leta in bo v juniju praznovala 94. rojstni dan. Marjeta se je poročila le dve hiši stran od svoje rodne hiše. Bila je doma pri Katrečenih v Sigetu, v spodnjem delu vasi. »Moj pokojni mož je bil Slatičov Peter, ki je bil vesele narave, saj je bil mu-zikant. Rodila sem dva sina, Tona in Janka, žal pa je najstarejši že pokojni. Tudi on je bil muzikant. Pri nas je kljub trdemu delu bilo mnogokrat tudi luštno, posebej, če je kdo imel god. Nekdaj je bil godovni dan bolj praznovan kot rojstni dan. Pozimi, ko smo skubili perje, prebirali fižol ali luščili bele koščice za bučno olje, je bil spet čas za muziko in ples. Še dandanes se z grozo spominjam, da je pri naši hiši gorelo. Takrat sem bila stara 10 let. Otroci smo pomagali staršem, saj nam je vse pogorelo, še živine nismo vse rešili. Danes pa mi je lepo. Snaha Marica lepo skrbi zame, vnuki in pravnuki pa me imajo radi,« nam je z nasmeškom na obrazu pripovedovala Marjeta. Zahvalila se nam je za obisk in povedala, da nas je že pričakovala. Našim sovaščanom želimo trdnega zdravja. Marija Prelog Najstarejša Markovčanka Marjeta Kukovec v družbi predstavnikov vaškega odbora: Aleša Koletnika in Darka Štrafela. Foto: Marija Prelog 95 let Neže Kostanjevec 90 let Marije Meško V ponedeljek, 8. januarja, je svoj 95. rojstni dan praznovala Neža Kostanjevec iz Stojncev 58. Rodila se je v kmečki družini pri »Sa-larvih« (Strelec) v Novi vasi pri Markovcih, zato jo še danes mnogi starejši domačini kličejo preprosto »Salarca«. Otroštvo je preživljala skupaj s šestimi brati in štirimi sestrami; bila 9. zapovrstjo. Da- Neža Kostanjevec nes živi le še ona. Po končani osnovni šoli je ostala doma in pomagala na kmetiji. Zelo živo se še spominja, kako so z ladjami prevažali pridelke čez Dravo iz Šturmovcev. Ko je dopolnila 18 let, se je pričela 2. svetovna vojna. Morala bi v nemške ženske delovne skupine, a je zaradi dela na veliki kmetiji tega bila oproščena. Svojega bodočega moža Romana je spoznala že pred začetkom vojne. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko, ki jo je končal v ujetništvu v Afriki, od koder se je vrnil v jeseni 1945. Z Romanom Kostanjevcem sta se poročila 25. januarja 1947. Po poroki se je Neža preselila v Stojnce na moževo domačijo. Kmalu sta začela graditi dom in ustvarjati družino. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: sinovi Jožef, Roman, Franc in Janez ter hčerka Marjeta, ki je umrla kot osemmesečna dojenčica. Prav tako sta danes pokojna njen mož Roman in sin Jožef. Kostanjevčeva je babica devetim vnukom in osmim pravnukom. Druga najstarejša vnukinja Metka je žal že umrla. Danes 95-letna Neža je svoje življenje preživela kot gospodinja na kmetiji, pridelovala pa je tudi zelenjavo in jo 25 let prodajala na tržnicah v Mariboru, Celju in Varaždinu. Na tržnice se je vozila s kolesom, vlakom in nekaj let tudi z mopedom. Mož Roman je bil zaposlen na gradbenem podjetju Drava, nekaj let pa tudi v sosednji Avstriji. Kljub letom pa Kostanjevčeva še vedno skrbi sama zase. V veselje ji je skrb za domače živali, pa seveda za vrt in grede. 95. rojstni dan je Neža preživela v prijetni družbi svoje družine, sorodnikov in prijateljev. Da je vzdušje bilo popolno, sta poskrbela vnuka Simon in Metod, ki sta s prijatelji za babico zaigrala nekaj veselih viž. Ob jubileju so jo obiskali tudi predstavniki vaškega odbora Stojnci in Društva upokojencev Markovci. Mnogim izrečenim dobrim željam se pridružuje tudi uredništvo Lista iz Markovcev. TM Marija Meško v družbi hčera in sina. Foto: Marija Prelog Marija Meško je doma v Sobetincih in je svoj 90. rojstni dan je praznovala 22. januarja. Članice OORK in župnijske Karitas smo jo obiskale v začetku februarja, ko sta njeni hčeri in sin še bili doma pri mami na obisku. Najstarejša hči je žal že odpotovala, saj živi v Nemčiji. Marija se je rodila v Stojncih. Njen dekliški priimek je bil Vidovič in 1949. leta se je omožila k Meškovim v Sobetince. V zakonu so se ji rodili 4 otroci: tri hčere in sin. Danes jo razveseljujejo trije vnuki in trije pravnuki. Marija je za svojih 90 let še vedno zelo čila in bistra, saj večinoma gospodinjskih opravil naredi sama. Ko nam je opisovala svojo življenjsko zgodbo, so se ji ob pripovedovanju pridružili tudi njeni otroci. Podoživljali so spomine na njihovo mladost in osnovnošolska leta, ko sta oče in mama v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja odšla v tujino, v Nemčijo, da bi otrokom omogočila boljše življenje. Zanje je skrbela babica, ki so jo imeli zelo radi in jo spoštovali. Po končani osnovni šoli sta starša vse štiri otroke odpeljala s seboj v Nemčijo, kjer so se izšolali in si ustvarili družine. Vedno so se radi vračali domov v Sobetince. Ko sta se z možem upokojila, sta se vrnila v Sobetince, kjer sta uživala zaslužen pokoj. Žal je Marija že nekaj let vdova, a jo otroci redno obiskujejo, saj so si ustvarili stanovanja doma na dvorišču. Izmenjaje se vračajo iz tujine in Marija je redko sama. Zelo je ponosna na svoje otroke, saj nam je z zanosom povedala, da so vsi štirje resnično dobri ljudje. V njihovem okolju v Nemčiji so spoštovani, radi pa se vključujejo tudi v vaško sobetinsko življenje. Mami, babici in prababici so pripravili zelo lepo praznovanje 90. rojstnega dne. Marija je hvaležna Bogu za vse dobro in tudi slabo, saj jo je to še bolj krepilo, da je bila močna v življenjskih situacijah. Vsem čestitkam, ki jih je prejela, se pridružujemo tudi člani uredniškega odbora Lista iz Markovcev. Želimo ji zdravja in optimizma. Marija Prelog 20 | Št. 8, februar 2018 -'TO Druge žive jaslice v Stojncih pri Kvarovi kapeli Na ne tako mrzel božični dan lanskega leta smo va-ščani Stojncev že drugič zapored priredili žive jaslice pri Kvarovi kapeli. Tudi letos je bilo precej dela, da smo lahko izvedli naš projekt, ki nas vsako leto združi v veliko družino. Sodelovala je skoraj enaka igralska ekipa kot leto poprej, pri izvedbi pa nam je pomagalo še več vaščanov. Celotno dogajanje sta povezovala voditelja Nika Rožanc in Alen Salihovic. Za dovršeno in zanimanja željno sceno so poskrbeli možje iz vasi, ki so se na to pripravljali dalj časa. Z božično zgodbo smo obiskovalce popeljali skozi staro svetopisemsko zgodbo ter jim skušali pričarati čarobno božično vzdušje. Po odigrani predstavi so se lahko posladkali z dobrotami, spili čaj ali kuhano vino. Predstavo bomo z veseljem priredili tudi to leto, na božični dan 2018. Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste nam na kakršenkoli način pomagali z delom, donacijami, materialom, živalmi. Hvala tudi vsem, ki ste nas počastili s svojo prisotnostjo. Hedvika Rojko r J i .* Jubilanta Angela in Janez Bezjak 60 let zakoncev Vajda Točno pol stoletja nazaj, 6. januarja 1968, na praznik svetih treh kraljev, sta zakonsko zvezo sklenila Angela in Janez Bezjak iz Borovcev. Pred 50 leti sta, enako kot letos ob njuni obletnici zlate poroke, stala pred oltarjem v farni cerkvi svetega Marka v Mar-kovcih in si obljubila večno zvestobo. Zakonca Bezjak sta vedno znala hoditi drug ob drugem in če ju povprašamo po receptu za tako dolg zakon, verjetno ne bi znala najti pravega odgovora. Sama vem, da ju je vedno spremljalo medsebojno spoštovanje, ljubezen, zaupanje in še mnogo vrlin, ki so potrebne za uspešen zakon. V zakonu sta se jima rodila Brigita in Janez. Razveselila sta ju tudi vnuka Eva in Žan, sedaj pa uživata v radostih ob pravnuku Tianu. Vsi skupaj jima ob življenjski prelomnici želimo veliko zdravja, ljubezni, medsebojnega razumevanja in še veliko let lepih trenutkov z vsemi nami. Eva Matjašič V januarju sta 60 let skupnega življenja praznovala Marija in Franc Vajda iz Stojncev. Marija se je v Stojnce priženila iz sosednjih Bukovcev in je edinka, Franc pa izhaja iz številne Šmitove družine iz Stojncev. Ob jubileju so se ob njima zbrali otroci s svojimi družinami, prav tako pa tudi edina še živeča sestra z družino po ženinovi strani. Vajdova sta babica in dedek 9 vnukom in 8 pravnukom. Praznovanje so pospremili tudi muzikanti, ki jih v Šmitovi družini ni malo. "Še na mnoga leta!" so jima zaželeli vsi prisotni. Št. 8, februar 2018 I 21 CIST IZ MAJiiCOVCiiV Čarobni božič V decembru, še preden se je leto poslovilo, so člani Kulturno-umetniškega društva Markovski zvon, s pesmijo obudili božično skrivnost. Veselili so se prihoda Božjega deteta in peli domovini ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Koncertu je dodala posebno noto tudi družina Rožanc. Dan po božiču je, kakor vsako leto na Štefanovo, farno cerkev krasila glasba. Čarobni božič, kakor so člani Kulturno-umetniškega društva Markovski zvon naslovili 22. božični koncert, je zopet povezal različne sekcije društva. Ob dremotni svetlobi sveč so nas pozdravili obrazi pevk Mladinske skupine, katerih glasovi so odzvanjali kakor kraguljčki, kar je govorila tudi njihova prva pesem. Ob jaslicah je Mešani cerkveni pevski zbor sv. Marko nagovarjal pastirce, se veselil in vriskal v nebo in nas popeljal po poti, ki sta jo prehodila sveti Jožef in Marija. Na odru so se pevcem kmalu pridružili tudi najmlajši - Otroški cerkveni pevski zbor Zvonček - in s skupno pesmijo vzklikali alelujo. Z ubranostjo otroških glasov so zapeli pesem Jezusu. Med njimi so se oglasili tudi posamezni glasovi, da so pesmi še mi-leje zazvenele. Na božičnem koncertu niso manjkali niti pevci Komornega zbora Glasis. Poskrbeli so, da smo se spomnili in občutili ljubezen, ki nam je bila dana. V njihovih vrstah smo pozdravili nove člane, ki so prvič v takem sestavu stali na odru božičnega koncerta. Med polnim programom božičnih pesmi se je našel prostor za domovino in za njej peto pesem na praznični dan, državni praznik. To čast so člani društva podelili družini Rožanc in ansamblu, ki jih je spremljal, še pred njimi pa je kvartet flavtisk zaigral domovinsko Domo v slovenski kraj. Za to priložnost jih je pripravila Pia Majerič. Ob nagovoru podžupana Zvonka Črešnika so vsi nastopajoči družno zapeli še slovensko himno, Prešernovo Zdravljico, vso koncertno dogajanje pa je posnela videosekcija Akcija! Člani KUD-a ob vseh zahvalah niso pozabili na farnega župnika, ki so mu ob godovnem dnevu podarili pesem, v kateri so se veselili skupaj z njim. Na ta večer ni bilo prostora za tišino. Vsak košček časa je bil zapolnjen z glasbo, za kar so med prehodi poskrbeli instrumentalisti, ki so bolj ali manj povezani z društvom. Ob koncu se je po dobrih voščilih za prihodnje leto razlegala pesem, ki se je v tistih dneh oglasila največkrat in ki najbolje predstavi pomen božiča: Sveta noč, blažena noč. Staša Meglic Druženje z upokojenim nadškofom msgr. Alojzijem Uranom V soboto, 13. januarja, so se v naši župnijski cerkvi zbrali sorodniki in prijatelji pri zahvalni sveti maši za 70 let življenja Nade Salihovic iz Zabovcev. Sveto mašo, med katero je bila blagoslovljena tudi podoba Marije Pomagaj iz Brezij, so v zahvalo za vso njeno požrtvovalnost in dobroto organizirali njeni otroci. Slovesno somaševanje je vodil upokojeni nadškof msgr. Alojzij Uran, ki je 6. januarja 2018, na praznik Svetih treh kraljev, praznoval 25 let škofovskega po-svečenja. Pri daritvi sv. maše so se nadškofu ob oltarju pridružili še urednik Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak, duhovnik Drago Svetko in domači župnik gospod Janez Maučec. "Povedali ste, da vam je škofovsko posvečenje podelil sveti papež Janez Pavel II. Ko je gospod nadškof prišel v našo župnijo, sem mu v pisarni pokazal samo eno sliko, namreč, kot novo-mašniki smo bili v Rimu in nas je prav tako pozdravil sedaj sveti Janez Pavel II. Oba nekako čutiva to božjo milost," je nadškofu dejal župnik Maučec, ki mu je tudi iskreno čestital ob jubileju. Nadškof Uran se je v pridigi najprej zahvalil župniku za pozdravne besede ter pozdravil vse prisotne, posebej jubilantko in njeno družino. "Kljub tolikim težkim preizkušnjam je zvesto skrbela za vse otroke, bila je predana svoji družini, bila motor in je to še danes. Ni težko ostati veder in zaupljiv, ko si mlad, zdrav in se vse odvija po tvojih načrtih. Težje je, ko se vse obrača v drugo smer, kot pričakujemo. Takrat je odločilno zaupanje, ki izhaja iz vere, da je Nekdo, ki je Upokojeni nadškof Alojz Uran v družbi cerkvenih pevcev in slavljenke. Foto: arhiv močnejši od nas, ki vidi dlje in nemogoče stvari obrača v mogoče. Mama Nada ve, da imamo velikega duhovnika Jezusa Kristusa, ki je šel skozi trpljenje in smrt, da je dosegel večno življenje," je dejal nadškof Uran v pridigi. Sveto mašo so naredili slovesno tudi cerkveni pevci. Posebej navdušen nad njihovim petjem je bil nadškof Uran, tudi sam odličen pevec. Tako so po maši med krajšim druženjem skupaj zapeli tudi v župnijski dvorani. Slišati je bilo nadškofu ljubo Prešernovo Zdravljico in pesem, ki jo je prvič slišal Pij-mo Šentjanževca. Bil je vesel druženja in se bo, kot je dejal v pogovoru, z veseljem odzval vabilu v našo župnijo. Marija Prelog 22 | Št. 8, februar 2018 Prednovoletni sprejem župana Milana Gabrovca V torek, 19. decembra, je župan Milan Gabrovec v dvorani gasilsko-va-škega doma v Novi vasi pri Markovcih sprejel podjetnike, predsednike društev, svetnike, člane občinske uprave, člane delovnih teles občinskega sveta, župane sosednjih občin ter druge, ki pripomorejo k razvoju naše občine. Vse prisotne je nagovoril s pozdravom ter s predstavitvijo dela naše občine. Predstavil je smernice za nadaljnje delo ter vizijo dela v prihodnosti. V poslanem vabilu je zapisal, da je december priložnost, da upočasnimo tok drveče reke in pustimo letu, da se skozi tisočere rokave izteče v podobah preteklega časa. Prepustimo se novemu, z novimi izzivi in novimi odgovornostmi. Zaželel je dobrega sodelovanja med vsemi dejavniki, ki soustvarjajo delo in razvoj naše občine. Po nagovoru so si zbrani ogledali monokomedijo v izvedbi igralca Tadeja Toša. Sledilo je prijetno druženje in klepet. Prisotni so si zaželeli dobro sodelovanje tudi v prihodnje. Le z optimizmom zazrti v prihodnost bo delo naše občine uspešno teklo še naprej. IP Zdravilne rastline za človeka in zemljo »Predavatelji«, člani društva NID »Sapientia«, s predsednico mag. farm. Vesno Forštnerič Lesjak. Foto: Marija Prelog V sredo, 17. januarja, je OORK v sodelovanju Naravoslovno-izobraže-valnim društvom "Sapientia", katerega predsednica je mag. farmacije Vesna Forštnerič Lesjak, izvedlo predavanje z naslovom Zdravilne rastline za človeka in zemljo. Predsednica je s svojimi aktivnimi člani pripravila predstavitev sedmih najpomembnejših rastlin, ki se uporabljajo v biodinamičnem kmetovanju in vrtnarjenju in jih imenujemo kompostni preparati. Vsaka izmed teh rastlin ima pomemben učinek na zdravje človeka in na zdravje zemlje in rastlin. Magistra Vesna svoje člane spodbuja, da postanejo aktivni, kreativni in razmišljujoči ter tako svoje delo predstavijo tudi širši javnosti. To nalogo pred publiko so vsekakor dobro opravili, saj so vsi svojo izbrano rastlino dodobra predstavili, čutila pa se je tudi pripadnost in ljubezen do društva. Tako smo veliko izvedeli o hrastu, bal-drijanu, koprivi, kamilici, njivski preslici, regratu in rmanu. Hrast oziroma hrastovo lubje, ki ga predelamo v kompostni preparat, predstavlja sile vitalnosti nadsončnega vodnega planeta Marsa. Preko komposta tla harmonizira in preprečuje bolezni, ki utegnejo nastati zaradi preveč bujne rasti. Kamilica je predstavnik podsončnih toplotnih energij planeta Merkur. Kamilični preparat ureja v tleh procese kalcija. Prsti posreduje sile zdravja, gnoju pa stabilnost dušika. Rman oz. rmanov preparat predstavlja energije podsončnega svetlobnega planeta Venere in s svojim žveplom v tleh ureja procese kalija in dušika. Kop-rivov preparat je predstavnik Sonca in v zemlji ureja procese železa. Podpira delovanje preparatov iz rmana in kamilice. Regratov preparat je koncentrat sil vitalnosti nadsončnega svetlobnega planeta Jupitra. Preparat ureja razmerje med kremenčevo kislino in kalijem. Baldrijanov preparat je koncentrat sil Saturna, ki oddaja sile vitalnosti in deluje s toploto. Preparat ureja procese fosforja, rastlinam pa daje sposobnost, da s fosforjem, ki je na razpolago, bolje razpolagajo. Njivska preslica je rastlina, ki pripada Luni. Uporabljamo jo kot sredstvo za varstvo rastlin. Zaradi visoke vsebnosti kremna, ki ga povezujemo s svetlobnimi silami Jupitra, pri rastlinah uspešno uravnava težave z glivicami. To so le osnovne kozmične povezave preparatov, ki so bili predstavljeni. O rastlinah je bilo povedanega seveda veliko več: botanična predstavitev, nahajališča, pripravki, uporaba in povezave med planetom, učinki v človeku in v zemlji. Počasi se človeku spet vrača zavest o povezavi in vračanju nazaj k naravi in materi Zemlji, zato so ta znanja še kako dobrodošla širši javnosti. Naravoslovno-izobraževalno društvo "Sapientia" se vsekakor trudi, da v nas prebudi to povezanost in ohranjanje rodovitne zemlje in narave ter seveda zdravje ljudi na naraven način. Veseli bodo novega članstva, več o delovanju društva pa najdete na spletni povezavi: www.nid-sapientia.com. Marija Prelog Št. 8, februar 2018 I 23 CIST IZ MAJiiCOVCiiV Lovski krst Vsak, ki želi postati lovec, mora lovskemu društvu nasloviti prošnjo za sprejem. Posameznik mora izpolnjevati z zakonom prepisane pogoje: da je polnoleten, da je državljan RS, da ni kaznovan, predložiti je potrebno izpit o varnem rokovanju z orožjem in da ima uspešno opravljen zdravniški pregled s psihotesti. Društvo mu dodeli mentorja, starejšega izkušenega lovca, ki ga uvaja v lovske aktivnosti. Kandidat je eno leto pripravnik. Po pretečenem pripravništvu in uspešno opravljenem lovskem izpitu sledi še lovski krst, s katerim postane polnopravni član zelene bratovščine, lovske družine. Lovski krst je sprejem novinca v članstvo lovske družine in se opravi po zadnjem pogonu glavnega lova. Krst je na šaljiv način opravljen obred in je izveden tako, da se novinec spominja svojega uplena divjadi. Tudi v Lovskem društvu v Markovcih je bilo tako. Starešina LD Markovci, g. Slavko Kukovec, je za krst imenoval tričlansko častno razsodišče, ki je primer pripravnika vzelo zelo resno v razsojo. Lovski birič je pripeljal osumljenca pred razsodišče, kjer so ugotovili njegovo identiteto in osebne podatke. Mlada in simpatična tožilka ga je obtožila cel kup nečednih stvari, ki bi jih naj storil osumljenec, in sicer bi naj položil na dlako srnjaka, ki je imel več velikih izrastkov in bi pozneje lahko postal celo jelen in bil za pleme v lovišču, zajca naj bi slekel do golega, teroriziral naj bi psa, da mu mora v gobcu prinašati ustreljene fazane in zajce in še cel kup drugih nečednosti. Osumljenec je nekaj stvari priznal, nekaj ne. Njegova zagovornika sta poskušala omiliti obtožbe njegova mentorja, vendar sodni zbor ni dal kaj dosti na njuno pričanje, češ, da sta bila podkupljena. Tožilka je zanj zahtevala najstrožjo kazen in ker je razsodišče menilo, da je kriv očitanih dejanj, so poklicali tudi zdravnico, da je ugotovila, če je obsojenec sploh sposoben, da se nad njim izvrši kazen, ki jo bodo zanj zahtevali. Nato je sledila cela vrsta vprašanj, na katera pa sta bila možna vsaj dva odgovora in tako je kandidat za lovca zelo težko podal pravilen odgovor. Na koncu so člani razsodišča staknili glave in sodba se je glasila: zbrane lovce mora pripravnik gostiti s hrano in pijačo do 24. ure, za povrh pa dobi dva hladna in en topel udarec po zadnji plati. Obdolženec se je ulegel s trebuhom na klop, glavo naslonil na lovino in predsednik častnega razsodišča ga je krstil: »Krstim te v imenu boginje Diane in lovskega patrona Hubertusa za lovsko čast in poštenje," ter mu vlil nekaj kapljic vina za vrat in po zadnji plati (sledi hladen udarec s palico po podaljšku hrbta). »V imenu zelene bratovščine in lovske druščine za složno življenje" (sledi drugi hladen udarec po zadnji plati s strani tožilke). »V imenu navzoče lovske družine za lovsko pravično ravnanje"(sledi še tretji, topel udarec). Nato je obsojenec poljubil primerek uplenjene divjadi, ki jo je imel pod glavo in postal enakovreden ostalim članom zelene bratovščine. Lovci so mu čestitali in se podpisali na palico, s katero je bila izvršena kazen in so jo krščencu podarili v spomin. Krščenec Miha Zelenik (sedaj že lovec): »Slišali ste, za kaj vse so me obtožili, pa čeprav od tega ni res prav nič. Dodeljeno kazen sem odslužil, tožilka kot izvrševalka kazni pa je to vzela zelo resno. Njeni udarci so bili kar boleči. Zdaj se lahko z dvignjeno glavo pojavim v lovišču in med svojimi stanovskimi kolegi.« Lep lovski pozdrav. Ignac Habjanič Štefanova tekma Ker nam je narava v decembru postregla z lepim vremenom, smo ribiči ŠRD Markovci izvedli še zadnjo tekmo v lovu rib s plovcem v letu 2017. V boj za osvojitev Štefanovega pokala se je podalo 19 tekmovalcev. Vodstvo tekmovanja je za tekmovalce poskrbelo s kuhanim vinom, da so si privezali dušo in se istočasno tudi malo pogreli. Zmagovalec tekme za Štefanov pokal je postal Slavko PLOŠINJAK (18.060 kg), drugouvrščeni je bil Viktor SLAMERŠEK (6.680 kg), 3. mesta pa se je razveselil Srečko KOLAR (6.600 kg). Viktor SLAMERŠEK, vodja tekmovanja: »Celoletni ciklus tekmovanj smo zaključili s Štefanovo tekmo, ker nam je vreme to dovoljevalo. Na splošno sem zelo zadovoljen s tekmovanji, ki so se odvijala skozi celo leto. Tekme so bile vzorno organizirane in vodene, pritožb tekmovalcev ni bilo. Vsi smo se imeli lepo in prijetno, kar je tudi cilj takih tekem, kjer je poudarek predvsem na druženju.« Stanislav PETROVIČ, podpredsednik ŠRD Markovci: »Sebi in drugim kar naprej dokazujemo, da smo ribiči prijazni in družabni ljudje ne glede na ribolovni uspeh, kajti v vsakem tekmovanju je nekdo tudi zadnji. Nikoli ni prepozno, pravijo: vsem ribičem, simpatizerjem ribolova ter ostalim občanom želim vse dobro v letu 2018.« Ignac Habjanič 24 | Št. 8, februar 2018 LIST \7, [VIA ti KO VC\l.V Kaj lahko vsak posameznik naredi za čebele in kako lahko vsi skupaj pomembno prispevamo k ohranjanju okolja in s tem pogojev za obstoj čebel? Težko pričakovana razglasitev svetovnega dne čebel in prvo praznovanje, ki ga bomo obeležili in praznovali 20. maja letos, nas navdaja z velikim veseljem. Svetovni dan čebel nas poleg velike prepoznavnosti opominja in nalaga odgovornost do čebel in ostalih opraševalcev, ki so zelo občutljivi na spremembe v okolju in jih zato upravičeno imenujemo indikator čistega okolja. Zavedati se moramo, da smo ravno ljudje tisti, ki s svojim obstojem in delovanjem lahko poskrbimo, da bodo čebele in ostali opraševalci še naprej opravljali svoje osnovno poslanstvo, opraševanje rastlin. Predvsem je naša naloga, da prav vsak posameznik po svojih močeh prispeva k ohranjanju okolja in s tem tudi našim zanamcem zagotovi pogoje za življenje. Ne smemo dopustiti, da nas naš notranji pohlep žene v nepremišljena dejanja, ki dolgoročno ogrožajo živalske vrste, kamor sodijo tudi čebele. Verjetno se niti ne zavedamo, da s takšnimi dejanji ogrožamo tudi sebe. Postavlja se vprašanje, kako lahko vsak od nas prispeva k ohranjanju okolja. Nekateri boste znali zelo hitro odgovoriti, da en sam tako ali tako ne more ničesar spremeniti. Ste že slišali za tisti znameniti rek, ki ga je nekoč izrekel Dalajlama: »Če mislite, da ste premajhni, da bi lahko kaj spremenili, poskusite zaspati s komarjem v sobi.« Pomemben je prav vsak posameznik, prav vsak šteje. Več nas bo, večji bodo premiki. Za vse, ki verjamete, da je svet lahko lepši, smo pripravili nekaj predlogov, ki so primerni za posameznike in večje skupnosti. Kako lahko vsi skupaj pomagamo? Čebelam je treba pomagati s sajenjem medovitih rastlin, predvsem avtohtonih. K temu lahko pripomore vsak od nas in jim pomaga preživeti. Na svoj cvetlični in zelenjavni vrt, na balkone in v cvetlične lončke posadimo medovite rastline, lokalne oblasti pa jih lahko sadijo na javnih površinah. Te rastline dajejo čebelam medičino in cvetni prah, nas pa bodo razveseljevale s cvetjem in svojo lepoto. Treba je le izbrati prave sorte, tako da bomo prijetno združili s koristnim, da bo torej lepo za naše oko in koristno za čebele. Katere medovite rastline, ki privabljajo čebele, lahko posadimo na domačem vrtu in na javnih površinah? Pomembnejše rastline za čebele so: leska, zvončki, trobentice, žafrani, vrbe, telohi, rese, divja češnja, vse začimbni-ce in dišavnice, vse sadno drevje, oljna ogrščica, akacija, lipa, javor, kostanj, sončnica, ajda, facelija in druge. Precej je tudi rastlin, ki jih gojimo kot okrasne in so prav tako koristne za čebele. S sajenjem avtohtonih in okrasnih cvetočih rastlin lahko precej pripomoremo k ohranitvi čebel. Na svoje vrtove sadimo medovite trajnice, kot so: skalni gro-beljnik, avbrecija, zvončnica, nageljčki, plamenka, grenik, teloh, jesenska astra, rudbekija, orlica, srčki, potonika, plah-tica, ivanjščica, lilija, maslenica, ostro-žnik, ameriški slamnik, rman, jetičnik, jesenska anemona, kamnokreč, šmar-nica, krvomočnica, hosta, hermelika, homuljica, jeglič, netresk in številne druge. S primerno zasaditvijo bo naš vrt zažarel v prelepih barvnih odtenkih, čebele pa bodo na njem pridno nabirale medičino in cvetni prah. Poleg okrasnih rastlin so zelo medovite vse za-čimbnice in dišavnice, ki jih je prav tako koristno imeti na vrtu. To so predvsem žajbelj, origano, bazilika, vse vrste met, hermelika, timijan, pelin, melisa in številne druge. Če imamo na vrtu veliko prostora, lahko zasadimo večje medo-vito grmičevje in drevesa, ki nam ne bodo samo popestrila okolice doma, ampak bodo privlačna tudi za čebele. Od grmov lahko sadimo dišeče vrtnice, lešnike, ribez in kosmulje, vse vrste vrb oziroma mačic, liguster, hibiskus, vse vrste drenov in kovačnikov ter druge. Od dreves sadimo lipo, divjo češnjo, pravi in divji kostanj, evodijo, japonsko soforo, cigarovec, tulipanovec, amorfo, gledičijo ter številne druge. Z avtohtonimi rastlinami je mogoče urediti vrt, ki bo prijazen do čebel, saj bodo v njem vedno našle nekaj paše, hkrati pa nam bo v lep okras in ponos. Jure Justinek, Nataša Klemenčič Štrukelj Čebelarska zveza Slovenije Naredimo nekaj dobrega zase Čisto navaden dan. Dnevu ukradem nekaj trenutkov zase in sedem na klopco v vrtni utici. Veter z juga odnaša še zadnje zaplate snega. Krokosi tisočerih barv radovedno kukajo izpod vse tanj-še bele odeje. V grmičku ob meni že cin-gljajo zvončki in poskušajo prebuditi še vedno speče vrtnice. Na brezi čez cesto živahno čebljajo vrabčki. Na strehi sosedove hiše se stiskata dva zaljubljena golobčka. Nato samček zajadra nad ribnikom, prijazno zagruli v pozdrav, zajame nekaj kapljic vode, zamahne s krili v slovo ter se vrne ženki v objem. V meni se oglasijo spomini. »Oh, kje je že to!« vzdihnem in položim glavo v naročje toplih sončnih žarkov, ki nežno božajo moje že osivele lase. Iz sanjarjenja me prebudi razigran otroški smeh. Nasmehnem se in si rečem: »O, kako lepo je živeti! Zdrav sem in nekdo me ima rad. Srečen sem!« Včasih pa mi še tako sončen dan zameglijo temne misli: »Res je, zdrav sem, nekdo me ima rad, srečen sem. Toda kako dolgo še? Morda samo še letos, morda tudi prihodnje leto, pa še prihodnje in ... Kdo ve?!« Priznam. Odgovora ne poznam. Prepričan pa sem, da je največ odvisno od mene, kako dolgo bom lahko še urejal svoj vrtiček, občudoval brstenje vrtnic, prisluhnil petju ptic in razigrane- mu otroškemu smehu ter užival v objemu tistih, ki me imajo radi. Vaščani moji, morda so tudi vam leta posivela lase, prinesla bolečine in vsilile samoto. Ne obupajte! Za vsako bolečino »roža« raste. Samo najti jo morate in posaditi. Pomlad prihaja. Narava se prebuja. Prebudimo se tudi mi! Posadimo zdravo seme, skrbno ga negujmo, ker bomo lahko samo tako pobrali v jesen zdrav in obilen sad. Naredimo nekaj dobrega zase. Spremenimo se. Saj vem: najtežje je spremeniti sebe, stare navade, ustaljeno življenje ..., toda zmogli bomo! Skupaj bomo zmogli, samo hoteti moramo! Kjer je volja, je tudi pot, rešitev. Sprejmite jo! Društvo Šola zdravja vas vabi, da se nam, ne glede na leta in sposobnosti, pridružite pri jutranji vadbi. Društvo ima svoje skupine po vsem svetu. Tudi v naših krajih. Ljubitelje zdravega načina življenje in druženja prepoznamo po oranžnih majicah, predvsem pa po dobri volji in optimizmom, s katerim so prežeti. Vsakodnevna jutranja vadba dela čudeže, posebno pa še, če ste vztrajni in vam megla, dež in mraz oz. kakršni koli drugi izgovori ne morejo do živega. Usposobljeni voditelji vas bomo spremljali tekom celega leta in vas navduševali nad vajami, ki so na- menjene krepitvi mišic, razgibavanju sklepov, izboljšanju ravnovesja, uživanju v naravi in druženju. Družili se bomo na svežem zraku ter v bližini vašega doma (pred gasilskim domom v Stojncih). Vadili bomo vsak dan pol ure (od 7.30 do 8. ure oz. po dogovoru), razen ob nedeljah. Ne potrebujete nobene opreme, nobenih pripomočkov, dovolj bo toplo oblačilo ter primerna obutev glede na vremenske razmere. Nikar ne odlašajte. Naredite nekaj dobrega zase. Nič vas ne stane. Samo odločiti se morate, premagati strah pred neznanim, si vzeti čas zase in se nam pridružiti. Mogoče se že težko gibljete, morda niste vajeni telovaditi ali pa se čutite izgubljenega v vrvežu sedanjega odtujenega sveta? Bodite brez skrbi! V Šoli zdravja ne tekmujemo in nihče vas ne preganja. Vsak lahko dela toliko in tako, kakor pač zmore in koliko želi. In kar je najbolj pomembno: Šola zdravja je lahko tudi vaš drugi dom, zatočišče pred hladnostjo in krutostjo sodobnega sveta. V njem boste vedno zaželeni. Ne skrbimo samo za zdravo telo, poskrbimo tudi za srce in dušo. Spoznali boste prijatelje. Drug drugemu se bomo potožili, se potolažili in se poveselili. Skupaj bomo zmogli in jutrišnji dan bo za vse nas veliko lepši. Najpogostejša bolezen našega časa je depresija. Razlogi zanjo so bolezen, malodušje, finančna kriza, zaprtost med štiri stene in prepričanje, da ne bo nikoli bolje. To pa ne drži! Samo poskusiti je treba in se izviti iz primeža negativnih prepričanj ter poiskati nekaj novega in koristnega. Društvo Šola zdravja vam je tokrat na dosegu rok, zato ne oklevajte. Pridružite se nam v ponedeljek, 5. marca 2017, ob 7.30 na igrišču pred gasilskim domom v Stojncih. Pridite! Posadimo zdravo seme, da bomo lahko že v jeseni pobrali z drevesa svojega življenja zdrav, okusen in obilen sad, ki nas bo obogatil z zdravjem, prijateljstvom in zadovoljstvom nad življenjem. In takrat? Sedli boste na klopco pred hišo, položili glavo v naročje toplih sončnih žarkov, se nasmehnili in si rekli: »O, kako lepo je živeti! Zdrav/-a sem in nekdo me ima rad. Srečen/-čna sem!« in tako bo še dolgo vrsto let. Za Šolo zdravja Stojnci Ivan Laura Št. 8, februar 2018 I 25 CIST ¡Z (VIA K KO VC H V Tajska je rajska (2. del) Tajcem se nikoli ne mudi nikamor, pa tudi z urami so rahlo skregani. Avtobus po navadi odpelje pol ure do uro kasneje, zna pa se zgoditi, da tudi pol ure prej, zato je dobro, če na dogovorjeno mesto prideš vedno malo prej. Vendar brez skrbi, ljudje vedno poskrbijo, da te odpeljejo tja, kamor si namenjen. Ko potuješ na daljše razdalje, ti na obleko prilepijo nalepko, kjer piše kam greš in potem te po svojem sistemu, ki je nam zahodnjakom nerazumljiv, pripeljejo na točko, kamor si namenjen. No, sobotni dan sva nadaljevala s pohajkovanjem v mestu. Kupila sva tudi dolge hlače za obisk kraljeve palače, ki sva jo obiskala naslednji dan. Bangkok je mesto, ki nikoli ne spi. Ulice so vedno polne ljudi in avtomobilov, na vsakih deset metrov stoji stojnica, kjer pripravljajo hrano, in čudni vonji, ki jih ima mesto, te spremljajo na vsakem koraku. V prehrani veliko uporabljajo ribjo olje in sojino omako. Vsa hrana ima specifičen okus ter je rahlo pekoča. Ta večer sva tudi jedla najbolj pekočo hrano po celotnem potovanju na Tajskem. Matej, ki ima rad pekočo hrano, ni zmogel pojesti lignjev na njihov način, ker so bili res izjemno pekoči. Pred nama je bila še zadnja noč v Bangkoku, zato sva se odločila, da jo preživiva tako kot se v glavnem mestu Tajske spodobi, na Khao San Road. Po dveh dneh v Bangkoku sva v enem izmed lokalov postala že kar domača in se spoprijateljila z osebjem, ki nama je tik pred odhodom iz mesta želelo prodati 19-letno domačinko, vendar kupčija ni obrodila sadov. Tretji dan tajske prestolnice me je že fizično izčrpal, saj sem zaradi nemogoče vročine, sopare in posledično dehidracije doživel rahel kolaps. Na srečo je to bilo v hostlu, a vsak popotnik ve, da je najboljše zdravilo za dehidracijo koka kola in veliko vode. Po zaužitih dveh pijačah se je stanje občutno izboljšalo, saj koka kola vsebuje veliko elektrolitov. Že sva bila pripravljena, da si pogledava kraljevo palačo, danes v dolgih hlačah. Ta dan je bilo obiskovalcev veliko manj, je gneča bila še vedno nepopisna. Pisani templji, vojska na vsakem koraku, vrvež množice, vse to je Grand Palace. V neposredni bližini je tudi tempelj Wat Phra; ta najpomembnejši bangkoški tempelj so začeli graditi leta 1782 in ga končali v dveh letih. Ima vse karakteristike samostana, le da v njem ne živijo menihi in nima stanovanjskih prostorov. V templju Wat Phra je najpomembnejši predmet čaščenja skrbno varovan smaragdni Buda, ki je narejen iz enega kosa žada in je visok 64 centimetrov. Ne ve se, kdaj je bil narejen, niti od kod izvira. Smaragdni Buda je primerno oblečen glede na letne čase. Preoblači ga lahko le kralj ali prestolonaslednik (kraljevi sin). V okviru kraljeve rezidence stoji še en tajski pomemben tempelj. To je Wat Pho - tempelj ležečega Bude; je eden najstarejših templjev, ki so jih kralji gradili za potrebe izobraževanja. V njem je bila prva univerza v deželi. Glavna zanimivost v templju je 46 metrov dolg ležeči Buda, ki počiva v nirvani. Kot smo pred časom izvedeli iz medijev, je v letu 2016 na Tajskem umrl kralj. Njegovo telo so balzamirali in ga lani 26. oktobra upepelili v kraljevem krematoriju. Ves mesec november je potekala pogrebna slovesnost, namenjena njegovim podanikom. Šele ob obisku Grand Palace sva ugotovila, zakaj tolikšne množice derejo na območje kraljeve palače - hočejo se posloviti od kralja. Tudi midva sva se zmešala v to množico in si ogledala kraljevi krematorij, ki je v celoti narejen iz zlata in je res veličastna stavba v centru Bangkoka. Po vseh ogledih človek dobi občutek, da Tajci svojega kralja častijo kot Boga, saj se mu priklanjajo na vsakem koraku, pa tudi oltarji, posvečeni kralju, so postavljeni po vsem mestu. Ta dan je bil eden izmed najbolj soparnih v Bangkoku, saj so jasno vreme prekinjale plohe, ki na kratko delujejo osvežilno, a je sopara po izlitju dežja še hujša. Proti večeru sva se odpravila v hostel, kjer sva prevzela prtljago in se počasi odpeljala do nočnega avtobusa. Čakala naju je 12-urna vožnja na sever. Prav presenetljivo je bilo videti avtobus, na katerem si sedež lahko dobesedno spremeniš v posteljo in vso noč počivaš. Avtobus je med potjo ustavil samo enkrat, saj je v njem WC, pred odhodom pa vsak potnik dobi vodo in manjši prigrizek. Pot na sever je trenila, kot bi mignil, saj sva prijetno utrujena noč prespala. Ob jutranjem prihodu v Chiang Mai na severu države je vse potnike avtobusa na postaji, na katero smo prispeli, čakal zajtrk, ki je še kako teknil, saj je pred nama bila pot v njihove hribe, bolje rečeno v džunglo med plemena. Kot sem že omenil, se Tajci redko kdaj držijo ure in tudi tokrat je bilo tako. Kar nečak časa je minilo, preden je prišel možakar, ki naju je skupaj z nekaj Francozi in dvema Italijanoma naložil v poltovornjak in nas odpeljal. Na začetku nam je ustavil na farmi orhidej. Rastline rastejo v zraku, pripete na vrvico, brez zemlje, zalivajo jih z oroševanjem in jim po potrebi tudi dodajajo hranila, sicer pa služijo kot hrana metuljem, ki jih gojijo na tej kmetiji. Metulji so veliko večji, kot smo jih mi vajeni. Po hitrem ogledu smo našo pot nadaljevali do slapov, kjer je bila naša začetna točka vzpenjanja med tajske hribe. Tukaj so nam postregli tudi kosilo, rezance s tofujem in zelenjavo. Kot sem kasneje ugotovil, je bila hrana, ki so nam jo pripravljali ljudje na podeželju, mnogo bolj okusna in dobra kot tista v mestih. Dejansko je bila nepopisno dobra, pa čeprav nisem ljubitelj pekoče hrane. Hoja po strmini, ki naj bi bila cesta, je zaradi vročine bila dokaj naporna, pa tudi lokalni vodič je vse skupaj oteževal in na sredini omagal. Potem ga je zamenjal drugi, ki je prvemu pripeljal motorno kolo, da se je naš dečko lahko odpeljal do vasice, kjer smo prenočili prvo noč. Ta vasica, imenovana Cup Cap, leži v osrčju džungle na višini 1200 metrov. Njeni prebivalci so pripadniki plemena Black Lahu, ki se ukvarjajo s kmetovanjem, redijo svinje, kokoši, še trideset let nazaj pa so živeli od pridelave opija in marihuane. Kot je omenil naš vodič, klicali smo ga King Kong, so se tukaj naselili pred 1000 leti, prišli pa so iz Samoe. Cesta do njih je res v katastrofalnem stanju. Domačini se vozijo s terenskimi vozili ali pa z motornimi kolesi, a v deževni dobi ne morejo v dolino, saj cesto odnese. Tudi Eden izmed mnogih templjev v sklopu kraljeve palače. Foto: MM. Domačin iz plemena Black Lahu. Foto: Matej Kirbiš hiše, ki so vse iz bambusa, stojijo na kolih, da jih ne odplavi, zraven tega pa so še varni pred kačami in drugimi živalmi iz džungle. Po prihodu v vas so nas namestili v kočo, kjer prenočujejo turisti, ki pridejo v to naselje. To je bila malo večja bambusova hiška, kjer je bilo skromno postlano na rogoznicah, pa vendar domače. Domačini so nam pripravili večerjo: krompir, riž, kuhano zelje, koščke svinjskega mesa in seveda pivo, ki ga pijejo res v ogromnih količinah. Umili smo se lahko z majhnim piskrčkom mrzle, zares mrzle vode in že smo bili pripravljeni na spanje. V tej vasi ni elektrike, tema pa je tudi že okrog šeste ure, zato smo dokaj hitro popadali v postelje in zaspali. Prav zanimivo je ponoči poslušati džunglo, ko se iz nje oglašajo nepojasnjeni zvoki, takšni kot jih po navadi slišiš samo v filmu. V teh vasicah imajo tudi ogromno psov. Psi so na Tajskem vsepovsod, so nena-padalni in zelo vsiljivi. (se nadaljuje) M. M. 26 | Št. 8, februar 2018 LIST IZ lYlAUKOVŒV Bukovski in prvenski kletarji opravili vincekovo rez Nekoč so vinogradniki na vincekovo v gorico odšli zgodaj ob sončnem vhodu ter opravili prvo rez trte. Ponekod jih je spremljal tudi farni župnik ter vse skupaj blagoslovil v dobro letine v vinogradu. Vinogradnik je odrezal od vsake sorte po tri rozge. Rozge so morale biti odrezane prav od reznika, iz katerega je bil nastavljen šparon za to leto. Gospodar- vinogradnik je odštel od pet do osem brstečih ok ter odrezal vrh, ostanek rozge iz vsake sorte pa je ponesel domov ter jih dal v vodo »kličit«. Rozge so pognale tja nekje do velike noči in nastavile grozde. Za vinogradnika je bilo zelo pomembno, koliko nastavkov grozdov je nastavila katera vrsta trte. To je bil pokazatelj vinogradniške letine. Zanimivo je bilo tudi, da je na cvetno nedeljo moral presmec zraven vsega rastlinja vsebovati tudi zeleno vinsko rozgo s ponosnimi grozdi, ki so morali biti vidni, to je pomenili, da bo dobra letina. Vaški kletarji iz Prvencev smo letošnjo leto sklenili, da opravimo vincekovo rez vaških brajd. Tako zdaj pri vaških kletarjih že kličijo rozge. Na cvetno nedeljo bomo videli, koliko bomo nabrali to leto. Na vincekovo smo imenovali tudi pripravnika kletarja, g. Mirana Vrban-čiča, ki bo na martinovo prevzel vlogo prvenskega vaškega kletarja za leto 2019. Bukovski kletarji, vinogradniki in ostali člani so rez opravili v četrtek po godu sv. Vincenca, na pohod pa se bodo odpravili v aprilu, saj jim je vreme tokrat ponagajalo. Rez so opravili pri sedanjem vaškem kletarju Francu Njegaču. Na srečanju se jih je zbralo zelo veliko. Med seboj so izmenjali izkušnje, se vsak nekaj novega naučili, na koncu pa se poveselili in zapeli par domačih. Ivan Golob, PM Društvo Baron aktivno soustvarjalo pustne dogodke na ptuju Tudi letos smo društvo Baron soustvarjali pustne dogodke na 58. Ptujskem kurentovanju. S sedaj že tradicionalno prinčevo kovnico in tiskarno, smo na mestnem trgu skozi 11 dnevni pust mimoidočim ponudili možnost, da si izdelajo kovanec ptujskega kurentovanja ali si odtisnejo motiv kurenta/koranta na ročno izdelanem papirju. Ob kulturnem prazniku smo se po mestnih ulicah predstavili z etnografsko masko Picekov, predstavili smo se na »mestnem korzu«, na srečanju vrtcev Slovenije v karnevalski dvorani smo predstavili koranta, na pustni torek, zadnji dan pusta pa nam je bila zaupana častna naloga - pokop pusta. K sodelovanju smo tudi letos povabili PD Prvenci-Strelci in skupino Turdion iz zavoda Dornava. Ponovno smo dokazali, da je skupno sodelovanje ponovno rodilo novo in neponovljivo zgodbo. Št. 8, februar 2018 I 27 UtíT K M Ai< JÖO VC£ V Ste zaključili srednješolsko izobraževanje ali opravili mojstrski, delovodski ali poslovodski izpit? Prijavite se na razpis za povračilo šolnin za izobraževanje do največ V. stopnje, na katerem lahko pridobite povrnjenih do 2.500 EUR. Povrnjeni bodo stroški šolnin, ki so nastali od šolskega leta 2014/15 do 2017/2018, ter stroški za mojstrski, delovodski in poslovodni izpit, ki so nastali od 1. 1. 2014 do 31. 8. 2018. ROK PRIJAVE Do porabe sredstev oz. najpozneje do 7. 9. 2018 Razpis je objavljen na www.sklad-kadri.si. VEČ INFORMACIJ dir@sklad-kadri.si ali na 01 434 58 84 9 RhMJBLiKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE. ZNANOST IN ŠPORT EUHOPSKA. UNIJA rwftü^ihi l-aCIJLMI 1411D y VA5-0- "i'HiniNuvr Program Sofinanciranje izobraževanja in usposabljanja za dvig izobrazbene ravni in pridobivanje poklicnih kompetenc sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Javni razpis za sofinanciranje šolnin za dvig izobrazbene ravni I. Sklad je 23. 6. 2017 na svoji spletni strani in v Uradnem listu RS št. 31/17 objavil javni razpis za sofinanciranje šolnin za dvig izobrazbene ravni. Namen javnega razpisa je povečati vključenost v vseživljenjsko učenje (VŽU) ter izboljšati kompetence, ki jih odrasli potrebujejo zaradi potreb na trgu dela, večje zaposljivosti in mobilnosti ter osebnega razvoja in delovanja v sodobni družbi. Skupna vrednost razpoložljivih sredstev je 6.675.453,74 EUR. Posamezni prijavitelj je lahko upravičen do sofinanciranja šolnine do največ 2.500,00 EUR. Predmet javnega razpisa je sofinanciranje stroškov izobraževanja posameznikom,: # ki so pred programom, za katerega uveljavljajo šolnino na tem javnem razpisu, imeli zaključeno največ srednjo poklicno izobrazbo ali manj; # ki bodo pred oddajo vloge zaključili izobraževalni program (do 31. 8. 2018); # so poravnali šolnino med 1. 1. 2014 in 31. 8. 2018: - za programe od a. do g. za šolska leta od 2014/2015 do 2017/2018, - za programe od h. do i. razpisane za obdobje od 2014 do 2018. Prijavni obrazec in druge informacije so dostopne na www.sklad-kadri.si. OKOLJU PRIJAZNE CENE GEODETSKE STORITVE ■ K LA fc LCC^.ffi mmmm ■ v- ■ •• A", v.:- • r- '• 1" -v;"' Anita Požegar s.p. InfoTel.: 041 588 358 PE: Trg osvoboditve 10, LENART~ anita@georrrera.si -M^Mm NAPOVEDNIK prireditev: ČETRTEK 1. MAREC, KRVODAJALSKA AKCIJA OORK MARKOVCI, OD 7.00 DO 11.00 SOBOTA, 10. MAREC, OB 17. URI, GASILSKI DOM V PRVENCIH: OBČNI ZBOR PD PRVENCI-STRELCI IN PROGRAM OB MATERINSKEM DNEVU SOBOTA 10. MAREC, DVORANA BUKOVCI: PRIREDITEV OB MATERINSKEM DNEVU IN OBČNI ZBOR KD BUKOVCI, OB 17.00 SOBOTA, 17. MAREC, OB 18. URI, POROČNA DVORANA OBČINSKE STAVBE: KONCERT KZ GLASIS IN KZ KOR PETEK, 13. APRIL, OB 18. URI, POROČNA DVORANA OBČINSKE STAVBE: SVEČANOST OB 60-LETNICI AVTO-MOTO DRUŠTVA MARKOVCI SOBOTA 24. MAREC, OB 18.00 URI, GD MARKOVCI: SREČANJE ŽENA IN DEKLET MARKOVCI LIST IZ MARKOVCEVje glasilo občine Markovci, ki glasilo tudi izdaja. Uredniški odbor: Ivan Golob, Patricija Majcen, Anton Majerič, Marija Prelog in Alenka Domanjko Rožanc. Odgovorna urednica: Irena Pukšič. Lektoriranje: Alenka Domanjko Rožanc. Grafična priprava in tisk: Evrografis d.o.o., Maribor. Natisnjenih 1250 brezplačnih izvodov. Naslov uredništva: Markovci 43,2281 Markovci. Telefon: 02 788 88 80. Spletni naslov: www.markovci.si. https://www.facebook.com/ ObcinaMarkovci Rok za oddajo gradiva za List iz Markovcev je 26. marec 2018. 28 | Št. 8, februar 2018