------   416   —-
Dopisi.
Iz Trsta.   U. — 29. dne  u. m.  so  imeli Sveto-ivanci malo besedo za svoje domače.   Prišlo pa je tudi iz Trsta mnogo gospode, ker je izvedela, da se bode spet igrala Vilharjeva igra: „Slep ni lep." Vsi igralci so izvrstno igrali.   Pri tej besedi pa so pokazale še posebno svetoivanska dekleta, da so vrle Slovenke;   pele so na odru Vilharjevo „Slovensko dekle" prav dobro.   Druga dekle je   imelo sledeči govor:   „Presrčno Vas pozdravljam slovenske sestre in slovenski bratje.   Temu kraju se tedaj pravi čitalnica. — Ko smo dekleta nedavno slišale,   da se pri sv. Ivanu napravi čitalnica,  gledale smo debelo,   kakor  da   bi   nam   kdo   pravil  o turških vaseh.    Pozneje smo   mislile,   da   bode  tukaj dvorana, kjer se bode le jedlo, pilo in plesalo, pa tudi drugi so to mislili in še zdaj mislijo.   Zarad tega so povzdignili glas rekoč:   saj   se že  tako dosti greha  godi,  zdaj pa zarad čitalnice in v njej se  ga bo pa še več!    Se celo naše laške gospe,   kterim povemo,   so nas zarad naših vrlih slovenskih bratov, kteri so čitalnični udje, psovale in zasramovale — vrh tega pa tudi žugale, da nam ne dado več  perila.    Pravo   slovensko  dekle in slovenska žena se pa tacega žuganja  ne ustraši.    Lahko taki gospodi rečemo:   Ne bojte se ne,   da vam bomo vaše perilo s slovenskim duhom pokadile, kajti me čislamo duh slovenski, in škoda bi bilo za-nj.   Kar nam pa denarja daste,   ne daste ga nam zastonj ,   ampak  zaslužimo ga pošteno in trdo.    Onim pa,  kteri se boje pregreh,  rečem le to:   Ne dajte se za nos voditi,   vpišite se v čitalnico,   in videli boste,   da se tukaj vse pošteno in na postavni poti ravna,   tako,   da se ne žali ne bližnji ne Bog.    Možje   in   fantje hodijo   le-sem   brat  časnike  in bukve,  in se pošteno   veselit,   me dekleta in žene pa, da se v poštenem  imenu  veselimo   in   marsiktero  milo slovensko pesem peti naučimo namesti laških, s kterimi smo se  dozdaj   pačile.    Ostanimo   toraj   od   zdaj   dalje zmerom in do  konca svojega  življenja   zveste   hčerke matere Slave!    Našo čitalnico pa in tiste može,   ki se za-njo trudijo,  Bog živi!"   —  Tako je govorilo dekle, ter pokazalo, da tudi ženski spol gori za narod naš. Živile vrle Slovenke!   —   Svetoivanski  pevski  zbor je pel „Primorsko"   in  posebno  „Sablenka brušena" tako izvrstno,   da se,  kar se teh pesmi tiče,   lahko meri z najboljšim zborom. Deklamoval je neki mož Vilharjevo „Kmet" tako vrlo,   da ni bilo pred konec ploska,   dokler je ni še enkrat deklamoval. Slišal sem, da se zdaj uče Vilharjevo opereto „Jamska Ivanka".   Ne dvomim, da jim tudi ta poj de od   rok. — Svetoivanska čitalnica bode živela,   da   si  tudi ima nasprotnike,   kteri le od slovenskih žuljev žive in bogate. — Živeli vsi vrli Sve-toivanci! Ne udajte se!
Slovenja Bistrica. — Novo ustanovljeni čitalnici naši predsednik je gosp. dr. Vošnjak, gosp. Fr. Ra-tej blagajnik, gospodje: gostilničar Limavšek, kon-cipient J. Železnikar in župnik K. Ceneč pa odborniki.
Ii Idrije. ** — V 59. listu „Tagblatta" je bilo rečeno , da Kraševci svoje otroke v našo glavno šolo pošiljajo   in da   trgovci in   posebno pa učitelji zavoljo
------   417   ------
manjega obiskovanja šole mnogo zgubo trpijo. Na to se le spet more reči: „Ein Konigreich fur eine Wahr-heit im Tagblatt."
Po sporočilu c. k. glavne šole za 1. 1868. v Idriji bili so iz Notranjskega v 4. razredu 4 učenci, v 3. razredu jih je bilo 5, v 2. razredu 4, v 1. razredu pa je bil le eden, — v 2. razredu 2, v 1. razredu 1 deklica. Te številke tudi za letošnje leto veljajo, kajti ni jih niti več niti manj. Iz Postonje ni tukaj celo nobenega otroka v šoli; iz Planine in Senožeč je po eden. Stariši so jih poslali, kakor mi je iz gotovega vira znano, zavoljo tega od doma, ker njih domače okoliščine so take, da bi se otroci doma prav nič ne naučili. Zakaj jih pa niso v Postojno poslali, povedal bom kmalu.
Največ je tukaj gori imenovanih otrok iz tistih krajev Krasa, ki je bliže Trstu. Govori in povej Tag-blatovič! zakaj neki ne pošiljajo stariši otrok v Trst, ker celemu svetu je znano, da Krašovec ne tržuje z Nemčijo, ampak z Italijo, in da je njim laški jezik ko-ristneji kakor nemški, kterega ne potrebuje. Tukaj v Idriji je vse dober kup; plača se od otroka na mesec največ po 10 gold., kajti knap je zadovoljen, da dobi le majhen pripomoček k svojemu pičlemu zaslužku, da potem laglje svojo obilno družino ohrani. Tudi imamo tukaj nekoliko otr6k iz Vrhnike, gotovo zavoljo tega ne, da bi se v Ljubljani preveč slovenščine naučili (ker tako daleč z ljubljansko c. k. normalko še nismo prišli), ampak pošiljajo jih stariši le-sem ravno zavoljo rečenega vzroka. Imamo pa tudi otrok, ktere tukajšnji premožni stariši v ljubljansko c. k. normalko pošiljajo, & tudi gotovo zavoljo tega ne, ker se boje, da ne bi se v Idriji preveč slovenščine naučili. Ako se tedaj to sli uno zgodi, vsegdar so temu taki vzroki, kterih je treba vposebnih okolščinah domačih iskati, ne pa nepremišljeno ali pa tendencijozno trditi, da zvonec nemščine kliče otroke v druge šole.
Iz tega naj Tagblatovič razvidi, kako mu dopisniki debelo lažejo, ako „bedeutende Einbusse in ihrem Einkommen" podtikavajo drugam; poštenemu in značajnemu možu pa je dolžnost, da vsako stvar dobro
Eretehta, predno kaj reče, ne pa da jo v svet blusne, akor jo v smeteh pobere. — Gotovo je, da se vsakemu časniku lahko primeri, da včasih kaj pove, kar ni resnica; al resnicoljubni list prekliče laž, ki se mu dokaže — „Tagblatt" vrže si plahto čez oči in ušesa, pa nič ne vidi več in nič ne sliši!
15. dne u. m. nam je odbor čitalnice napravil prav prijeten večer. Deklamovalo in pelo se je in potem igral „Domači prepir" tako dobro, da pohvala med igro in po igri bila je prav zaslužena. Godba je tudi svoji nalogi zadostila. — Ravno tako zanimivi večer smo imeli 6. dne t. m. v spomin rojstnega dne dr. Preširna. Igrala se je igra „Bog vas sprimi!" Nismo dvomili nad dobro vršitvijo te igre, al tako izvrstne izpeljave ni nobeden pričakoval. Gospa J. kot „Spela" je, čeravno vprvič na odru, prav dobro izvršila svojo nalogo, ravno tako tudi oba gospoda; venec pa gre ta večer gospodi-čini K., ki je predstavljala „Majdo". Prav radostni ve-černici pripomogel je mnogo sveti Miklavž s svojimi darili, in tako smo prav zadovoljni zapustili dvorano. — Prihodnja „beseda" bode v čitalnici naši 27. dne t. m. Iz novomeške okolice. (Slučajno zakasnjeno.) Lep dokaz, da narodni duh tudi v naši nadepolni mladeži živo klije, bil je 2. dne t. m., ko so dijaci više gimnazije tukajšnje osnovali veliko slovesnost v spomin rojstnega dne našega slavnega pesnika Preširna. Srčna radost me je navdala, ko stopivši v lepo okin-<$ano čitalnico vidim dvorano prepolno novomeških domoljubov, da naposled ni bilo ne kotiča več praznega.
— Vvod slovesnosti je bil slavnostni govor g. K— o pomenu svečanosti, o življenji Preširnovem in delavnosti njegovi na literarnem polju s posebnim ozirom na dušni sad, ki so prirodile poezije Preširnove med Slovenci. Temu govoru je sledila budivna pesem „Slovan", ktero so dijaki pevci na občno zadovoljstvo peli. — Glavni del slovesne besede pa je bil dramatično vred-jen „Krst pri Savici." O krasni tej poeziji ni mi treba obširno govoriti, saj je znana vsacemu, kdor koli se zove Slovenca; rečem le to, da gospodje H. P. in K., kakor gospodičina M. Ogrinčeva so dovršili svoje naloge izvrstno. To niso bile le lepe besede, ampak živo čutje tega, kar je beseda govorila. — Po odpetih dveh pesmah „Strunam" in „Slavček" in dovršeni kratko-časne igri „Slep ni lep" je g. K. s končnim govorom navdušil vse pričujoče, kteri so po pesmi „Lahko noč" neradi slovo vzeli od slovesnosti, s ktero so si novomeški  dijaci prikupili vsva za domovino zavzeta srca.
Iz Žabnice poleg Škofjeloke. K. E. — Na dan sv. Andreja se je odprla slovesno tukajšnja nova šola, ktera seje zarad mnogih ovir skoraj 7 let zidala. Poslopje je lepo, število otrok vsakdanje šole znaša čez 80.
V Šentjurji 4. grud. — Prišedši unidan v Kranj zvem, da se g. Deschmann v članku: „ein naturhi-storischer Martyrer" tudi mene spominja v 90. listu lažnjivega blatnika ali „Tagblatta." Po navodu v Matičnem „koledarji" za leto 1869., stran 67., zdolej pod črto natisnjenih besedi mi podtika laž in trdi, da on in jaz nikoli nisva govorila o slovenskem rokopisu za ljubljansko muzejno društvo.
Naj pred vsem Deschmannovi pozabljivosti nekoliko na pomoč pridem. Bilo je o začetku minule letošnje spomladi, ko prekrasno glivo (Pilz), ki je izrasla v netnišnici borovniške postaje na nekem tnalu, v Ljubljano k njemu prinesem, naj bi pozvedel, kako se imenuje. Vzel sem takrat sabo še dva metopirja, ktere loviti mi je Deschmann večkrat naročal, rekši, da se v pod-moljih na Kranjskem zlasti na Notranjskem posebno znameniti nahajajo, in da bi se morebiti še kaj novega dobilo. Najprvo sva skozi lupo ogledovala glivo; on mi jo imenuje „polyporus sulfureus" in mi na listek napiše to ime. Potem vzame iz steklenice metopirja, ju nekoliko ogleduje ter pravi: pustite mi to tukaj, da o priložnosti stvari bolj na tanko pregledam. Radovoljno mu ju pustim, in še zdaj ju ima, ako ju ni že zavrgel. Pri tej priliki, ko te stvari ogledujeva, mi med drugim tudi reče: „Sie konnten auch was fur den Mu-sealverein schreiben" (vi bi tudi lahko kaj za muzejno društvo pisali). Jaz mu odgovorim: kratek popis borovniške okolice v prirodoslovnem obziru imam slovenski skoraj že dokončan. Na to mi reče: „A geh'n sie; wer wird das Slovenische lesen!" To so „ipsis-sima verba", prav lastne besede njegove, ki zadosti umevno poved6, ali je bila g. Deschmanna dobra volja sprejeti moj slovenski rokopis, in ali sem gled6 na besede: „kdo neki bo slovenske spise bral" — jaz ali o n lažnik ?
Kar on v svojem sestavku na dalje govori, da me je budil ter prosil, naj pridno preiskujem borovniško okolico in naj o rezultatih svojih študij v kakem mu-žejnem zboru sporočam, je sicer res; kajti to mi je priporočal še pred dvema letoma, ko mu nekaj gadov in kos rujavega železovca na ogled donesem. Ni pa res, da bi mu bil obljubil udeležiti se zborov tacega društva, v kterem zvonec nosijo tako zagrizeni sovražniki domačega (slovenskega) jezika.
Vendar k natančnejši karakteristiki zatiranja plodov „slovenskega uma in truda" naj povem še to: Kustos Deschmann piše: „Ze pred mnogimi leti sem nek-terekrat g. Robiču rekel,  da vsako pripravno sporočilo
------418------
za inuzejno društvo mi bo ljubo." Jaz sem mu poslal prav kratek nemšk popis jam ali podmoljev, ki se v Dobski okolici nahajajo, ki je v letniku 1862. leta na dveh straneh natisnjen, naprosi vsi ga, naj blagovoljno popravi pismene in jezikoslovne pogreške. Se v6, da vsak, kdor se s kako vednostjo še le pečati začne, dobro ve, da iz početka ne more veliko tehtnega pisati; mimo tega je moj takratni spis bil samo dodatek k Hauffen-ovemu, v letniku 1858. natisnjenemu popisu jam v omenjeni okolici, tedaj tudi ni mogel tako obširen biti, drugače, ko bi bil vse jame še enkrat popisal, kar bi nepotrebno bilo in brez koristi. Dobro pa vemo, da pred mnogimi leti tudi g. Deschmann ni veliko pisal v prirodoslovnih rečeh, akoravno se je s prirodoslovjem že marljivo pečal.
Na dalje pravi g. Deschmann: „ako bi bil jaz v „Koledarji" natisnjeni RobiČev spis dobil v roke, bil bi gotovo to, ker je znamenivo za občinstvo, sprejel v muzejni letnik ter vestno razglasivši skrbel za razširjenje najdene tvarine, kolikor je je do zdaj še neznane bilo." Tedaj le samo to bi bil razglasil, kar je novega in občinstvu do zdaj še neznanega. Kako pa je to, da v popisu Iške doline ali grabna našteva v muzejnem letniku 1858. leta na str. 99. itd. tudi takih rastlin, ktere se nahajajo v vsakem kotu? Kako je to, daje v muzejni letnik 1866. sprejel: „Versuch einer Kafer-Fauna Krains, von Moritz Siegel", in je v „Lai-bacherici" jej toliko slavo pel, dasiravno omenjena „Fauna" ni nič druzega kot zanikeren prepis Ludwig Redtenbacherjeve; zanikaren — pravim — ker v njej pogreša vsak, kdor se le kolčikanj se žužki peča, mnogo kranjskih, nasproti pa nahaja v njej mnogo tacih, kterih bodeš zastonj iskal na Kranjskem! Obljubil nam je kustos Deschmann v ravno tistem slavospevu, da o tem znamenivem (?) plodu ljubljanskega nemškega uma in truda bode še drugi pot govoril, — al brž ko se je starosta gosp. Schmidt v Šiški oglasil, naj učeni svet nikar ne misli, da seje on tega dela kaj udeležil, stisnil je g. Deschmann svoj rep med noge ter molči zdaj kot miška pred mucko.
Poglavito, kar kustosa Deschmanna v mojem spisu v oči bode, so polževa slovenska imena, ktera — tako pravi — „sem sam skoval ter s tem celo nič ne obogatil prirodoslovja naše dežele, še manj pa slovenskemu ljudstvu ž njim postregel, saj nobeden ne v6, kaj je krožkar, s vi t kar, kolačkar, obvajee-kar itd. Najizvrstnejši polžar — pravi na dalje — po samem imenu ne bo si vedel misliti polža kake gotove vrste, ako bi poleg ne stalo latinsko ime; kaj Če še le potem tak bralec, ki v takih rečeh izveden ni" itd.
Na to g. Deschmannu odgovorim le to, da ni res, da bi bil jaz sam vsa imena skoval, marveč posnel sem je iz slovarja, čegar sodelavec je menda tudi Deschmann v prirodoslovnih reččh bil; nekaj sem vzel iz knjige „štiri letni časi", ki jih je poslovenil izveden naravoslovec, nekaj pa — horribile dictu! — sem jih res sam skoval. Vprašam pa g. Deschmanna, od kod so pa Nemci taka imena dobili? So jih boje podedovali po Cimbrih in Tevtonih ali so celo od malika Tevta jim razodeta bila? Ali so jim z nebes padla? Ako imajo Nemci latinska ali grška imena v svoje narečje prevajati, ali ne bi bilo tudi Slovencem pripu-ščeno, živali, ki še nimajo imena, po vnanji obliki ali kakem drugem značaji tako ali tako imenovati ? Bode morebiti Slovencem še le treba g. Deschmanna milostivega dovoljenja za to prositi? Nemški Deschmann pravi: kdo v6, kaj je „krožkar", „svitkar" itd. — Al naj mi pove: kteri preprost Nemec pa ve, kaj je ,.Windeischnecke", „Schraubenschnecke", „Kreismund-schnecke", „Tellerschnecke",  „Thorschnecke" itd.,  in
vendar vsa  ta in še druga   nič bolj   poetična  imena je g. Deschmann zapisal v muzejni letnik 1858.!
Gosp. Deschmann sicer misli, da ravno tako lahka bi se „krožkar" imenoval „potičar", „svitkar" pa „jer-baščekar" itd. Na to mu vsak umen človek odgovori,, da res ravno tako lahko, ako bi polževa lupinja ali polž sam tej ali uni reči posebno podoben bil. Naj mi kustos Deschmann pove: zakaj da Nemec Alisma Plantago imenuje F r o s c h 16 f f e 1? Equisetumpa-lustre — Sumpf-Kandelwisch, Leontodon — Lowenzahn, Thlaspi — Taschelkraut? Bogme! da je Slovenec tudi tako „kunšten", kakor je Deschmann in oni Nemec, kije „alisma plantagoa krstil — risum teneatis amici! — za „Froschloffel", „equisetum p al u s tre" za „Sumpfkandel wisch"f Se ve , da g. Deschmannu in ljudem njegove vere bi najljubše bilo, da bi Slovenci v svojem jeziku kar nic ne delali na slovstvenem polji, da bi potem veliki Nemec Anton Auersperg mogel po pravici a ne lažnjivo* reči, da „vso slovensko literaturo lahko nese pod pazduho"! — Al gospodine Deschmann! vse Vaše oviranje in zaviranje je zastonj — Slovenec živi in hoče živeti in kaže to z delovanjem svojim čedalje bolj vsaka leto. Zavirajte narodno delovanje kakor koli: zadnja ura vam kljenka! Slovenci hočejo slovstvo svoje eman-cipirati nemške more.
KoneČno pa naj bode povedano še to, da noben pisatelj slovenskih imen na polji prirodopisnem noče šiloma vrivati nikomur, najmanj pa Nemcem in nemšku-tarjem; kdor nam boljših in primernejših oznani, prav hvaležni mu bodemo. Pa tudi ne hrepenimo kakor ne-kteri (exempla sunt odiosa) po prirodoslovnem „muče-niškem vencu", marveč le po tistem, o kterem sv. Avguštin pravi: „Omnium scientiarum disciplina est: cog-noscere creatorem et creaturam."
Simon Robič.
Iz Kranja 13. dec. — Tužnega srca sprejeli smo prežalostno novico, ktero nam je naznanil 10. t. m. telegraf, da občespoštovanega našega gospoda general-vikarja A. Kosa — ni več. V preblagem spominu bil je ranjki pri nas še od takrat, ko je tukaj bil za dekana, kajti milosrčnost njegova poznala ni nobene meje* — V znamenje hvaležnosti in spoštovanja se je tedaj tudi naš mestni odbor in corpore udeležil njihovega pokopa. Kakor pa vsa domovina, tako še bolj žaluje naš volilni okraj po britki zgubi svojega vrlega deželnega poslanca, kterega je v neugodnem Času dvakrat enoglasno izvolil za svojega zastopnika. Bodi mu žemljica lahka! — Pri tej priliki naj še omenimo, da se bode tudi letos s pomočjo čitalničino napravila „be-seda", ktere dohodek je namenjen revni naši šolski mladini. Nadjamo se, da milosrčne roke, ktere so nam lansko leto pritekle na pomoč, nam tudi letos ne bodo odrekle svoje podpore.
Iz Ljubljane. Ker je Njih Veličanstvo cesar še zmiraj v Peštu, so se poslanci našega deželnega zbora podali v Pest, kjer so v soboto prišli pred cesarja. Do-zdaj jih še ni nazaj.
— Predsedstvo c. kr. gornje-avstrijske kmetijske družbe v Lincu v pismu do gosp. dr. Hen. Costa, zastopnika te družbe v velikem zboru kranjske kmetijske družbe, imenuje obravnave tega zbora zelo važne in zanimive.   Častno je tako priznanje.
— Mesto Loka (poleg Kranja) je dobilo spet starodavno svoje zgodovinsko ime Skofja Loka. Da se odvrnejo zmešnjave z 8 ali 9 Lokami, ki jih imamo na Kranjskem, je mestni zastop prosil, naj sejmenuje spet Skofja Loka in c. k. vlada je dovolila. Škofijski katalog se je zmiraj držal starodavnega imena,   zato v
njem zmiraj nahajamo ime Škofja Loka (Bischoflak). Prav tako! — Da bi le še grda imena, kakor „Schweins-biichel" namesti lepega domačega ,,Sinja gora" itd. šle rakom žvižgat. Sveta jeza zgrabi človeka, ako vidi, da so vsiljenci z imeni naših mest, vasi, rek, gord itd. ravnali kakor sv— z mehom!
— (Smrt prečastitega gospoda general-vikarja Antona Kosa.) Cesar smo se bali v našem zadnjem listu, Žripetilo se je žaiibog! — Antona Kosa ni več! [uda bolezen vzela nam ga je 10. t. m. Le cel6 mala pešica je tacih, ki so hlinili žalost na obrazu, srce pa jim je veselja igralo, da je smrt pokosila - veljavnega narodnjaka. Brezštevilna pa je množina, kterim je srce presunil glas, da je preblagi mož oči zatisnil za zmirom. Zraven knezoškofijskega kapitelna je razposlal smrtni list po deželi tudi deželni odbor kranjski, v kte-rem je ves čas, kar je dr. Toman v državnem zboru, marljiv in dobro znajden referent občinskih zadev bil. Glasilo se je odborovo smrtno pismo tako-le:
„Britko nalogo spolnuje deželni odbor kranjski s prežalostnim tem naznanilom, da je preblagi njega ud, preČastiti gospod Anton Kos, infulirani stolni prost, knezoškofov veliki vikar, predsednik knezoškofijskega konzistorija, vitez ces. avstr. Franc-Jožefovega reda, poslanec v kranjskem deželnem zboru, podpredsednik Matice itd. itd. itd., danes zjutraj, 3 četrt čez sedem, po kratki pa hudi bolezni in prejetih sv. zakramentih za umirajoče, v 64. letu svoje starosti mirno v Gospodu zaspal. Truplo umrlega se bode ob 3/48 uri dopoldne 12. dne t. m. v stolno cerkev preneslo in po biljah in slovesni črni maši na pokopališče k sv. Krištofu spremilo. Izvrstna milosrčnost rajncega, plemeniti njegov značaj, neutrudljiva delavnost in iskreno domoljubje zagotavljajo mu časten spomin pri vsacem, ki mu je v življenji bliže stal — pri vseh, ki so ga poznali. Vsa dežela žaluje, da je zgubila po njem poštenega, mnogo-zasluženega zastopnika svojega!"
Prav je imel deželni odbor, ko je rekel, da dežela žaluje po prečast. generalvikarju. To je pričal velikanski slovesni pogreb, pri kterem je bilo ne le mestnega, ampak tudi ljudstva iz okolice ljubljanske in tudi od daljnih krajev toliko pričujočega, da ga že dolgo nismo videli toliko zbranega. Kranj je poslal vse mestne odbornike se županom na čelu k pogrebu. — Da pa tudi taki, ki niso bliže poznali ranjcega, izvedo kaj o njegovem blagem srcu, zato navedemo nekoliko iz njegove oporoke, iz ktere dije isti duh, ki gaje navdajal v življenji. Za glavnega deda je postavil ljubljansko stolno cerkev, ktero je pa zavezal plačati čez 20.000 gold. za dobrodelne ustave, na pr. ubožnici ljubljanski 500 gold., idrijski 500 gold., kranjski 1000 gold., radoliški 500 gold., jeseniški 5000 gold., jeseniškemu fajmoštru za poboljšek pičle dosedanje plače 5000 gold., cerkvi idrijski, kranjski, radoliški , kranjskogorski, fužinski vsaki po 500 gold., radeški 300 gold.; 3000 gold. za dve dijaški ustanovi; 1000 gold. za zidanje jeseniške šole; 1000 gold. jeseniškemu učitelju za poboljšek; 2000 gld. za večne maše v raznih krajih; 100 gold. Matici, 50 gold. čitalnici za oblačilo ubozih šolskih otrok itd. Manjši del svojega premoženja, to je graj-ščinico Boben pa je volil svojemu bratu in dvema vnukoma in četirim vnukinjam, kterim velik pomočnik je že za čas svojega življenja bil. Tudi svoje posle je prav po očetovsko preskrbe!. Tako dela toliko obreko-vana „mrtva roka"! Njim, ki ne vedo, kako si je blagi gospod, ki je že o življenji toliko dobrot delil, prihranil to premoženje, povemo, da je to dedovino po svojem očetu  dobil,   ki je bil grajščak na Gorenskem.
------    419   —
Večen spomin rojaku,  o kterem se pač po pravici reči more, da je bil mož ves po  volji Božji!
Na grobu
prečastitega nepozabljivega gospoda
ANTONA KOSA,
stolnega prosta,  knezoškofovega velikega vikarja itd. itd.
Razodeni pesem žalostna čutila,
Pevaj srca najbridkejše bolečine: Črna zemlja nam možaka je pokrila,
Sina vrlega slovenske domovine.
Luč očesa je vgasnila ljubeznjiva, Vtihnile na veke v ustih so besede,
Srce blago v prsih blaženih počiva, Palca je pastirska padla z roke blede.
V njem pastirja je zgubila cerkev sveta,
Vrlega namestnika vladikovina, Mi, prijatli dragi, dobrega očeta,
Sina zvestega slovenska domovina.
Kranj in Idrija in ž njo Ljnbljana,
Kraj na vsa, Slovenija žaluje cela; Srcem vsem je smrt njegova britka rana
Zgubo tako obžaluje vsa dežela.
¦v
Čudni, o Gospod, so  sklepi volje Tvoje;
K sebi vzel si ga, da daš mu prej plačilo, Da ga sprejmeš prej med zveste sine svoje,
Da mu vrlo delo prej bo tje sledilo.
Blagor mu, ki se preselil v kraj presrečni,
Kjer nevihta ga življenja vec ne drami; Ločil se od nas je, — al spominek večni
Mu ostal bo v srcih, živel bo med nami!
J. Bile.
—  SI. čitalnica ljutomerska je naši ljubljanski poslala fotografijo tabora ljutomerskega, — nov dokaz prijazne vzajemnosti.
—   SI. vredništvo „Slov. Naroda" je za spominek Vodnikov poslalo gosp. dr. Jan. Bleiweisu 36 gold., ki so donesek „besede" vrlih novomeških gimnazijskih učencev v spomin Preširnov. Gospod doktor je izročil ta denar ljublj. hranilnici, ktera hranuje ves Vodnikov denar.
—  (Poberki iz „Tagblatta.") „Tagblatt" je skušal te dni denuncijant biti „Novic", kterim to očituje, da so rekle, da sta minister Giskra in Berger vojaščine odkupila svoje dečke, in s tem pokazale, da pri vsaki priliki sedanje ministre rade piknejo (ein's an-hangen). „Tagblattu" naj bo na to ta odgovor: ,,Novice" te novice niso iz prstov izcuzale, ampak jo pobrale ne samo iz enega, ampak iz več Časnikov dunajskih. Ali je minister dr. Berger oženj en ali ne, tega „Novice" ne vejo, ker se nič ne brigajo za geneolo-gijo ministrov. In če minister Berger ni oženj en, iz tega še ne sledi, da minister dr. Giskra ni kterega sin-čeka vojaščine odkupil, o temu pa „Tagblatt" nič ne pove. Sicer pa bi bil g. Dežman, revident slovenskih časnikov, lahko odvrnil to nesrečo, da ne bi bile „No-vice" ministru otrok pripisovale, kterih nima, ako bi ne bil čakal na to, da so „Novice" to novico povzele iz dunajskih časnikov, ampak da bi bil brž dementi zaklical dunajskim Časnikom! — Kader ,,Tagblattu misli, da kak njegov „Leitartikelu ne bi imel dosti ve-
-----    420    -----
ljave, si pokliče „mehrere Biirger von Laibach" na pomoč, da mu pošljejo kak „Eingesendet". Tako manevrira spet zoper g. Svetca, da se je predrznil zagovornik biti društva Sokolovega, ko je tožilo nesramni dopis iz Ljubljane v stari „Pressi", in da v zagovoru svojem ni rožic sadil nemškutarenju ljubljanskemu. Zato primejo Svetca zdaj „mehrere Biirger", češ, da Ljubljana ne potrebuje magistratnega komisarja, ki je celo leto na Dunaji, ki ne pozna policijskega opravilstva itd. Gosp. Svetčeva edina pregreha, da ga „Tagblatt" obira, je ta (in to ves svet ve), da ne stoji v vrsti Tag-blattovih „mehrere Biirger", sicer bi g. Dežman in njegovi prijatli Kromer, Brolich in Derbič morali vedeti, da so bili 5 ali 6 let na Dunaji v državnem zboru in jih nobeden ni pozival, naj popustijo svoje službe. Da pa g. Svetec ni tak policista, kakor ga hoče imeti „Tagbiatt", to mu ravno v mestu in po deželi daje veljavo, ker prva zapoved tudi tej službi je: pravica. Sicer pa rečemo le to: Naj tisti „mehrere Biirger" stopijo z odprtim vezirom pred svet, da jih pozna g. Svetec in jih poznamo drugi, kajti se zakotnimi na-padniki se noben pošten človek ne boruje! — Imenujte se, da vemo, kdo ste, da potem preračunimo, koliko davka plačujete v mestno blagajnico „am Zinskreuzer und Bierzuschlag"!