Pri Slovenski matici — od leposlovja do filozofije Med novimi knjigami Slovenske matice zadnjih let opažamo precej po-Književnost pestren program s širše začrtanim profilom, kar ni brez odmeva pri bralcih, ki jim je blizu specifična knjiga, naj gre za filozofsko delo, za strokovno-znanstveno pridobitev ali tudi za leposlovje. Ti odjemalci znajo priti mimo siceršnje reklamne bleščavice, kakršna spremlja marsikatero knjigo obrobnega pomena. Tudi pri Slovenski matici ne zagotavlja vsaka knjiga biser, vendar pa je vse več naslovov, ki dejansko pomenijo kulturno in specifično pridobitev. Roman Antona Slodnjaka Pohojeni obraz je prišel med nas kot presenečenje. Ne da ne bi spoznali leposlovna nagnjenja slavističnega znanstvenika, vendar pa je Pohojeni obraz ostal v rokopisu vse do danes, če izvzamemo nekaj odlom-kovnih revialnih objav. Da gre za zgodnje Slodnjakovo delo, nam govori več elementov, ne da bi mogli datirati nastanek romana. Očitno gre za literarni torzo, vsaj rahle oblike, v ospredju pa je dogajanje ob koncu prve svetovne vojne na območju Maribora in Slovenskih goric; pisatelja zanima narodna usoda — ne le ta — kot se zrcali skozi avtobiografsko, zgodovinsko in etično sečišče pri dijaku Marinu, ob drugih osebah, ki tvorijo dotikališča z glavno osebo. Slodnjak se tu razodeva kot pisatelj, ki združuje osebno barvito realistično zapažanje in odražanje z ekspresivnimi prvinami. Kratko študijo o tem delu je strnjeno podal Joža Mahnič, poskrbel je tudi za slovarček manj znanih besed. Skoda, da roman ni izšel ob nastanku. Postavili bi lahko svojsko vzporednico s Kreftovim romanom Človek mrtvaških lobanj. V okviru Slovenske filozofske misli smo kot drugi zvezek dobili Estetiko Franca Vebra. Med štirinajstimi knjižnimi deli je Estetika zagotovo njegovo najizrazitejše delo, nastalo sredi dvajsetih let. Med dvema vojnama je bil Franc Veber najpomembnejši slovenski filozof, kot pravi Frane Jerman v Spremni 909 910 I.Q. besedi. Veber se je filozofsko navezal na svojega učitelja A. Meinonga, dokaj blizu pa je bil fenomenologiji Edmunda Husserla. Če vzamemo v misel, da je Husserlova fenomenologija širše prodrla v zavest šele v povojnem času poznih petdesetih let in v šestdesetih letih, potem se Vebrova Estetika ne glede na njegov lastni delež in specifiko razodeva kot posebno delo, ki tedaj očitno ni imela širšega odmeva in se nam danes razodeva tako v svoji zgodovinski veljavi in mestu, kot ga ima v okviru slovenske estetske misli, kot tudi v povpraševanju, kakšno mesto ji pripisujejo filozofi danes. Veber pojmuje filozofijo brez časovne opredeljenosti, bolje, zunaj zgodovinskega toka. Čeprav se da njegova Estetika razložiti na več načinov, poenostavljeno rečeno mu je najprej potrebno razmerje med predmetom in doživljanjem, nato med doživljanjem in subjektom, potem sledi ontološka plat z razmerjem med doživljanjem in substancialno stvarnostjo. Po Uvodnih mislih se je poglobil v psihologijo elementarnega estetskega doživljanja, v drugem delu sledi psihologija kompleksnega estetskega doživljanja, zatem normativna estetika in kot zaključek podaja definicijo in psihološki izvor ter klasifikacijo umetnosti. Vebrova Estetika je jezikovno nepopravljena, bolje, v neposodobljenem jeziku. Frane Jerman je v Spremni besedi podal dokaj strnjeno podobo v Vebrovi filozofiji in še posebej Estetiki in ob koncu izrazil dvom o Vebrovem psihologizmu ter opozoril na primerjavo z R. Ingardnom ter na študijo D. Pirjevca. S tem gotovo niso izčrpane možnosti za razpravo, škoda, da ni F. Jerman izpeljal svoje študije od analize do sinteznih spoznanj. Niko Košir je za Filozofsko knjižnico prevedel Joseja Ortega y Gasseta Upor množic. Španija, ki nima pravih filozofov, ali vsaj s številnimi in izvirnimi imeni se ne more ponašati, je dobila z Ortegom y Gassetom glasnika »racionalnega vitalizma«, kot je sam označil svojo filozofijo. Tudi Ortega y Gasset — podobno kot Unamuno — ne more mimo don Kihota, samo drugače. Značilna je njegova misel: »Človek ni stvar, ampak drama.« Po prvi svetovni vojni se je oprijel eksistencialistične miselnosti, poudaril vlogo razuma. V svojem antropološkem in socialnem pojmovanju o negotovosti človeške kulture in nuji, da z nenehnim naporom ohranjamo, poživljamo kulturo, sicer grozi novo barbarstvo. Razločnica med individualnimi in družbenimi odnosi je storjena, da bi bolje prišlo do zaznavnih razlik, dasi je oboje medsebojno prepleteno, povezano. Svari pred nacionalističnim zoženjem in se hoče odpreti svetu. Najsi ima filozofija Ortege y Gasseta svojsko podobo in miselno vsebino, je v bistvu oznanjala kritiko industrijske družbe in človekove odtujitve. Franc Jerman je napisal Nekaj besed o španski filozofiji. Med Razpravami in eseji je v 29. zvezku Zdzisjaw Darasz prikazal spremembe v slovenski knjižni zavesti Od moderne k ekspresionizmu. Za prevod in obsežne opombe je poskrbel Tone Pretnar. Darasz ni nepoznano ime med slovenskimi slavisti, s svojimi nastopi je opozoril nase na simpozijih v Ljubljani. Sedanja študija je v jedru prevod Daraszeve poljske disertacije. Pri Daraszevem razglabljanju gre za tiste pojavne značilnosti v književnosti, ko moderna (v širšem pomenu) jenjuje v svoji intenziteti in se že javljajo naznanila ekspresionizma. Avtor je mnenja, da »ekspresionistično gibanje v slovenskem slovstvu razodeva večjo življenjsko moč kot v drugih evropskih književnostih«. Darasz si je prizadeval prikazati aktivno udeležbo slovenskih modernistov v idejno-estetski zavesti dobe. Za lepo knjižno opremo je poskrbel Julijan Miklavčič. I. G.