1 1 2 3 4 © Vladimir Gajšek, 1967, vse pravice pridržane. © INTELYWAY, 2009, elektronski spletni medij za širjenje umetnosti, razvoj kulture in napredek ustvarjalnosti, 2009, vse pravice pridržane. e‐knjiga http://www.intelyway.com/literatura/poezija/vladimir_gajsek‐pesmi_in_spevi.html CIP ‐ Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6‐1(0.034.2) GAJŠEK, Vladimir Pesmi in spevi [Elektronski vir] / Vladimir Gajšek ; ilustrator Vid Gajšek. ‐ El. knjiga. ‐ Ljubljana : Intelyway webmedia, 2009 Način dostopa (URL): http://www.intelyway.com/literatura/poezija/vl adimir_gajsek‐pesmi_in_spevi.html ISBN 978‐961‐6799‐04‐1 248359424 5 6 KAZALO POMLADNA PESEM ZA MRTVO SESTRO ........................................ 13 1 ......................................................................................................... 13 2.........................................................................................................14 3 ........................................................................................................ 15 4 ........................................................................................................16 5 ........................................................................................................ 17 PRISPODOBE LUČI ...........................................................................18 SELITEV LASTOVK ............................................................................19 GLAS IN VONJ.................................................................................. 20 BLAZNOST ........................................................................................23 1 .........................................................................................................23 2........................................................................................................ 24 3 ....................................................................................................... 25 4 ....................................................................................................... 26 5 ........................................................................................................27 GLADIATOR ..................................................................................... 30 1 ........................................................................................................ 30 2.........................................................................................................32 3 ....................................................................................................... 34 7 ODLIKOVANJE ZA NIČ..................................................................... 35 ROŽENKRANC ................................................................................. 37 1 ........................................................................................................ 37 2........................................................................................................ 38 3 ....................................................................................................... 39 4 ....................................................................................................... 40 5 ........................................................................................................41 6 ....................................................................................................... 42 MOJ STARI....................................................................................... 43 VRANE.............................................................................................. 47 2........................................................................................................ 49 3 ....................................................................................................... 50 KRIZANTEME.................................................................................... 51 SUŽENJ ............................................................................................ 53 TRAVNIK .......................................................................................... 54 ZASLIŠEVANJE................................................................................. 56 1 ........................................................................................................ 56 2........................................................................................................ 59 3 .......................................................................................................60 4 ........................................................................................................61 5 ....................................................................................................... 62 EDVARD ........................................................................................... 65 8 DOGODEK........................................................................................ 67 IDILA ŠT. 1 ........................................................................................69 IDILA ŠT. 2........................................................................................ 70 ZGODBA O KIPU ............................................................................... 71 IN MEMORIAM................................................................................ 74 FRONTA ........................................................................................... 76 JANUARSKI NOKTURNO .................................................................81 APRILSKI NOKTURNO..................................................................... 82 LATERNA MAGICA ALI MESEC........................................................ 83 JULIJSKI NOKTURNO...................................................................... 85 TRIPTIH ............................................................................................86 1 ........................................................................................................86 2........................................................................................................ 87 3 .......................................................................................................88 SEPTEMBRSKI NOKTURNO ............................................................90 SVEČE............................................................................................... 92 VMESNA TANKA – PESEM .............................................................. 93 1 ........................................................................................................ 93 2........................................................................................................ 94 3 ....................................................................................................... 95 4 .......................................................................................................96 9 10 11 12 POMLADNA PESEM ZA MRTVO SESTRO 1 Prišel sem iz daljnih, mrzlih krajev na breg domače reke — dih belih cvetočih akacij opaja moje telo sonce je umilo pobočje, kjer rasejo trte, spet so ljudje med hišami s starimi maskami na obrazih, prišel sem, da pozdravim tvoj grob, kjer rasejo marjetice, da v tej pomladni zemlji, tako mehki in domači, začutim prvo otroštvo z bosimi nogami. Zdaj mislim nate, ljuba sestra, na mrzle kraje, kjer veter bel, kjer sneg tke neskončne ravnice, v mraku, odhajajo nagi strti vojaki skozi sajasta mesta smrti. Toda to pomlad — zdi se mi, da greva preko naših polj, kjer žito — živo zlató utriplje, da lahko obiščeva gozd, kjer sva iskala gobe in maline, da si razkuštrava lase, se zjočeva in spet zasmejiva v brezskrbnem veselju. To pomlad — te vidim, v luči spolzkega, aprilskega meseca med tenčico oblakov in deževja, kako občuduješ moje srce, grgrajoče srce iz mišic, mojo mastno, rdečo, pojočo kri, moje zveneče besede, mojo strast in moje prazne rôke, ko stopam med ulicami kot slepec, ki bi rad zagledal otroško dušo. 13 2 Čeprav stanujem v kletki, okno je mrežasto in vsak pogled mrtev..., čeprav stanujem v grobnici, kjer od betona polzijo težke kaplje, kako mrak, živim. Moje hrepenenje vrši kot roj čebel skozi železne križe in se oplaja z medom sanj, ponoči se vrača vršenje v zatohli panj — vsak dan umre in drugi dan se rodi znova. Mar je Pravica v tvojih črtah obraza, Afrodita življenja? Morda je samo sen, ki tli počasi in dogoreva. Moja usoda, nekoč polna žalosti, vsajena na grobu pri cvetki marjetki, se je danes oblekla v belo oblačilo neveste. In njene prsi so slajše kot prsi lastne matere. 14 3 Kadar ni luči, ko se z odprtimi očmi zasanjam v strop, ko smrad po krvi in kosteh in po znoju napolni beton, se spomnim nate, o prezgodaj mi vzeta! Še čutim, še slišim tvoj mrtvi jok, iz sklenjenih, koščenih ročic prihaja očenaš in vse molitve, ki jih nažebrajo ljudje v črnem iz včerajšnjih sanj. Na drevesih je zgnilo sadje tvojih sanj o mladosti. Lakota vojne, kot žena z ugaslimi zenicami, s krvavimi rokami je brez usmiljenja raztrgala tvoje telo. Nad stropom je streha, na nebu se morda ljubijo lastovke, ali veter, ki poljublja griče, oškropljene s krvjo poslednjega sonca, ali kukavica, ki v lenih popoldnevih poje tako otožno, ali mesec, ki ugrabi device noči in zvezde — nad stropom je še streha, kjer počivajo golobi. Ti prisvitaš v moji notranjosti kot jutro, ki napolni naravo s svetlobo in mladostjo, in ne gledam, če zvéne kdaj pa kdaj kak cvet, ali če umre stara ptica — tudi ne jočem več zaradi tvoje smrti, o sestra! Poglej, jaz živim! Tebi nismo odprli vrat, odšla si daleč, daleč..., izvir čiste vodé je zacurljal in usahnil, odšla si nevedna in srečna. Tako vsak dan umiram s sijočimi očmi. 15 4 Danes jih imaš osemnajst v mrzli zemlji. Danes si brez imena — prekopali so tvoj grob. Ali lahko oslepiš oči, ki prvič spregledajo? Danes jih imaš osemnajst v tej pomladi. Vem, tudi tisoč let bo minilo in ti boš kot prerojena. Čutim te v sleherni stvari in te nagovarjam. Stojim ob drevesu in kri se pretaka v njegove žile, gledam ptice, sam sem med njimi, na večer poslušam žabe in z njimi regljam. Čutim te v vsej naravi, kot otrok, a ljudje mi poklanjajo novce zaničevanja. Pohlep, v oklepu hinavske čednosti jim sije v tresočih rokah in zdaj so mi prebodli usta in grlo. Ljudje, ki ne vedo kaj in kam z življenjem, ljudje, ki lahko mečejo utripajoče zlató v neskončne snežne ravnice, se bodo izgubili v lastnih očeh. In če bodo kot marjetice, jih bom ljubil, sprejel jih bom vase, ker samo umreti bodo znali, bodo mogli, morda jim bo to poslednji užitek. 16 5 Prišel sem iz daljnih, mrzlih krajev na breg domače reke — dih belih, cvetočih akacij opaja moje telo, sonce je umilo pobočja, kjer rasejo trte... spet so ljudje med hišami, s starimi maskami na bledih obrazih. Prišel sem, da pozdravim tvoj grob, kjer rasejo marjetice, da v tej pomladni zemlji, tako mehki in domači začutim prvo otroštvo z bosimi nogami 17 PRISPODOBE LUČI Zahvaljen bodi, divji človek, kako čudovito diši cvet vrtnice: tisoč let že mislim, kdaj bi ti povedal svojo zgodbo o divjakih, ki ne poznajo vzvišenih besed, frakov in dvornih koket, ki ne določajo svetohlinskih let hladnemu dnevu Zahvaljen bodi, divji človek, ki umiraš na svoji zemlji, zvezan v črne lase svoje žene, vonj njene kože, njenega telesa te omamlja, to je izvir k rajski ljubezni, tisoč let že mislim, zdaj se več ne sramujem, čutim, da nismo več trezni Blagoslavljam plodova, ki padajo iz mesa zemlje, blagoslavljam čisto, skrivnostno in magnetno srce, blagoslavljam ženske trebuhe in njihove ustnice, blagoslavljam obed v miru, samotne in brezskrbne večere Zahvaljen bodi, divji človek, medtem ko nekateri v motnih ogledalih, s prižganimi čiki mučijo svoje mrliške obraze, molčijo v mokrem molku in jočejo v pepel z lučjo umetnih glasov: — zahvaljen bodi, divji človek, ki se igraš v ljubeznivem dnevu s svobodo 18 SELITEV LASTOVK Samo prazna imena sijejo, sneg cvetja s koreninami v zemlji, mirovanje v trenutku, ki se giblje, svoboda nagonov v polnosti skrivnega sveta: samo prazna imena sijejo, dokler lastovke ne počrnijo oblakov, dokler ne zasenčijo sonca, dokler s čistim glasom ne preženejo kalne vode v reki globoki Kamorkoli, tak je bil njihov namen; toda so priletele k nam samo zaradi neštetosti posameznih krikov, imen, zaradi izvenzemeljskega v sebi, v krilih? V slepoti nagonov vidijo, čutijo cvrčanje kot spomin na otroštvo, vemo, kdaj odletijo in kdaj bodo spet priletele čez morje rojstev in umiranja in premišljujejo v jatah med čebljanjem o dolgi poti, ki so jo preletele v kratkem času, strižejo s krili zrak, plavajo po modrem morju neba, nad nami, vračajo se v stara gnezda, umirajo nad zemljo (padajo skozi zrak) na poti, ki se je kot videz odprla v smisel Samo prazna imena sijejo, nerazvozlana v globini rek, ki jih nosimo v notranjosti, ki jih slutimo na poti, kjer ni cilja, kjer miruje tema tišine v noči: — ostanimo skupaj kot lastovke v nagonih brez oblik, v koreninah in v belem cvetju — ali v mesecu, ki sije ta hip, ki z dremajočimi žarki prihaja in odhaja skoz krošnje, skoz speča gnezda lastovk 19 GLAS IN VONJ Vedno ostajajo prepreke v globini, v iskanju najvišjega bitja na zemlji, ali v nebesih, ki zjutraj v kotu prede mrežo kot pajek neslišni: takrat, še v starem tresljaju, čaka na plen Takšna je njihova vera, kjer vlada pesek in kjer so žene v bližini svetov, zemlje, smisla, kjer sem otipal drget glasu kot majhno vidro v ledeniku grla, priplavala je vsa bela iz vode; kjer sem videl dim vonja kot puščavniško in strupeno, rumeno zelišče, ki sem ga okusil To, kar sem okusil, spoznal, je bilo zaobjeto v vsem, a nespoznavno; ali bo takšna naša smrt ali podoba nezavesti v najglobljem, tihem spancu? In tako se mi zdi, da v igri meseca igrače vstajajo iz norega sveta in potonejo v jedro teme; začetek in konec sta zanimiva kot pajkova mreža, kjer se ujamejo trenutki v spevno klepsidro, skozi razgaljena nedra Vseeno: igra in vzgibi v mraku sobe, vse zveni in vonja, vse me otipava, ovohava, gleda me, posluša me, okuša me — in jaz ga okušam, potem ga tipam in potem in potem oblika rodi novo obliko, otroško barvasto izrezano sliko svoje podobe v mesecu, ki je odkril samo del pajkove drhteče mreže in del božjastno zgrabljene maneže: Katera nočna žuželka brzi s krili in poje? 20 21 22 BLAZNOST 1 Rekli smo mu, naj vendar ne hodi: starci iz naše prašne četrti so se smehljali on je odšel, moral je oditi, čeprav smo mu vsi rekli, naj ne gre, prinesli so nam fotografije, ko stoji za železnimi rešetkami jetnišnice lastnega duha, ker ni hotel imeti svojega doma, ker je vedel, da je vse skupaj lep nesmisel Z volovskim obrazom in sivkasto gladino oči, z ustnicami, ki požvižgavajo, z nasmehom, ki ni nasmeh, ampak je kakor obupani beg skozi pajkove goreče mreže skozi lepljive vrvi Resnice in Razuma in namišljenosti vsakdanjih pojmov... potem so nam še prinesli magnetofonske posnetke njegovega kričanja in momljanje, "ah pregrozno", so klicale matere in skrile svoje otroke, da ne bi videli da ne bi slišali da sploh ne bi skušali razumeti — govorili so še, da so ga našli na bregu močvirja, čisto golega, izmozgano truplo za božjo voljo! in zdravniki upajo, da ga bodo rešili: zdaj stoji miren in osamljen s svojim neizrazitim pogledom v lastno zmedeno drhtečo zlato notranjost, kakor da bi bil brez oči, momlja nerazumljive besede, požvižgava, o strahota in mi smo mu vendar rekli, naj ne hodi tja 23 2 Srce kakor srebrna težka posoda podivjanosti, bela sled mrličev in krizantem, izkopavanje kosti z rdečo zemljo vred, hihitanje mrličev, ki so se skrili v barake, bleda roža, ki ponoči vzcvete znova, trepetanje živih pod vsemogočno oblastjo bežanja, ali pa sploh ne to, ampak čisto nekaj drugega: — stari čolni ob reki, otroci med suhim listjem, cepetanje z nogami in klici k večerji, otroštvo so posušene solze na licih, stare počrnele majhne barake videl sem dekle ob oknu v kombineži in najraje bi vstopil — prekleta sramežljivost, o glasovi harmonike in ptic v hrepenenju za belo toplo goro ženskega telesa in srebrna pena peska na naših podivjanih srcih, kakor težka posoda mislil sem, da ima človek tudi kot človek vprašljivo odkupno ceno 24 3 Mislil je, da bo prišel pa nikoli ni prišel, ker je brez konca in lastovke letijo po nebu in cvrčijo — Ibis redibis non morieris in bello je rekla blazna Pitija nad žveplenim vrelcem... črne lepe lastovke so se še vedno vrnile naše vdove smrti s prastarim glasom — boril se je s svojo podobo ves popoldan ves popoldan pod žarečim rumenim soncem jokal je od besa, grizel je, kričal je, potem je omamljen odnehal V sebi nosi plod, nerazumljivo zorenje, zaenkrat še cvet ‐ in potem zmaga baje čisto navadna smrt, je rekel, pojmi ljubezni tukaj niso več važni, je jokal, ker smo razsvetljeni kot večne zvezde, ali pa smo zvezde, ki jih določamo 25 4 Nihče ni bil svetnik, ujet v lastno telo v besedah, ki niso meso postale: znova čutimo zlati glas Feniksa v ognju, izza retuše na dnu duše 26 5 Kot po navadi se vrnejo zlate sanje, o ljubi moji in škorci letijo skupaj na jug med nami ostajajo dnevi neizpolnjenega pričakovanja pričakovana popolnost v srcih iz brona: iz svinca so tvoje veke o blaženi iz svinca so tvoje zenice o blaženi iz svinca so tvoje šarenice o blaženi med nami vzgibi rožasto čustvo rožasti škorec kot po navadi škorci kričijo škor ‐ ci ‐ kriči ‐ jo, selili se bodo čez megleno morjé ustvarjanja in skoz senco skoz sen skoz krog brez omejitve 27 ČLOVEK Nag stoji v svoji veliki neznani sobi skače od stene do stene kriči poje zunaj so ljudje čisto navadni ljudje — potem prisluškuje jutru: svojemu lastnemu telesu, saj je brez smisla — gleda skozi zamreženo okno spominja se svojega otroštva in igrač utrujeno posedanje v nočeh brez spanja... stare preživele izživele podobe češčenje zamegljenega prizora praznega prostora, molčanje in lakota večna lakota podivjane ptice krilijo proti soncu, zobna proteza je na nočni omarici, to je tvoj konec, dragi in ne začetek 28 2 Tvoje srce je mrtev negiben ptič mogočen lep strašen — poslušaš ga čeprav ne govori, že zato ga raje poslušaš... metulji niso letali pomladi zate vse tiste lepe stvari, ki vstanejo po smrti naši (amen) Tvoje nago telo! počasi prinaša sonce opoldne v naročju ledeno nebo, ki utriplje kot tvoja žila in prinaša tvoj zemeljski grob: truplo medlob mrakob trhlob, ki ga nikoli ne boš dosegel v večnosti umskega 29 GLADIATOR 1 Rimljani kričijo v somrak arene, slepi zahtevajo krvi, vsak, ki se bori, s kopjem proti levu, se bori sam. V svetlobi žarometov žagovina popije vso kri. — Ali slišite? Vsak je jokal, ker je videl obrežje v črni barvi žrtvenikov, v samotnih slutnjah smrti, ki je kakor čmrlj: — večno leta s strjeno krvjo na krilih in izsesa male možgane. Potem nas nosi nad skrivnostnimi pokrajinami, vrže nas v mreže pajkov, sama se vedno reši. Tako je zapovedal cesar, ki govori o pravici. — Orožje odvržejo slabotni in izginejo brez spomina. Neprespani curki krikov usahnejo v žagovju. Zvečer si pripravljaš orožje, čistiš ga in ne veš, da so mreže, kopje in meč samo za zabavo Rimljanom, da so tvoje močne prsi v posmeh ženskam: in če se ti je sanjalo, da se boš rešil, ne verjemi. Pokrili te bodo z rumenim prtom in te odnesli med smehom in vinom. Rojstni bogovi te bodo poškropili z vodó. Pod železnimi strehami sirotišnic spi nežnost kaznjencev in njihovi pretkani nasmehi se bojijo in hrepenijo. Tisti, ki so določeni, spoznajo, kaj se je zgodilo — medtem, ko je za ograjami rasel zimzelen. 30 Sedaj je čas: pojdi lepo in junaško umri, medtem, ko se ti bo mračna množica smejala, v steno vsekaj svoje ime, ne boj se, to niso levi, saj kričijo samo ljudje, ko bodo odprli kletke živali, bo huje. Ne išči krivde, ker ne boš mogel postati zopet deček. Napadaj in brani se brez počitka: — pomisli, potem boš zaspal. 31 2 Lepi Feniks že poje zate, v grlu čutiš ognjeno besedo; ali otroško zamaknjenost v posmrtni maski? Žival je nekoliko lena. Ko se bo nažrla tvojega besa, jo bo drugi gladiator moral ubiti. Zelo temnó bo že in zrak bo dišal po žafranu. Pri polni luni bodo prihajali v areno vselej novi zmedeni obrazi. Skozi vso noč bodo tulili psi. Vrata palač bodo okrašena s cvetjem. Ne drhti! Kričanje ljudi je prevpilo pse. Iz tujine se vračajo zvezde, ki si jih imel rad kakor enodnevne lastovke; — povejte, kaj se je zgodilo? — Nekdo je padel. Mi smo vročična množica, v velikih knjigah so zapisana naša imena s tenkimi črkami iz mavca, svobodni smo in kričimo PANEM ET CIRCENSES, mi volimo naše vzvišene konzule in cesarja, sicer je vse samoumevno, hvaljeni patriciji. Zaviti v toplo odejo iz mraka in vina brezbrižni zaspimo. Konji z belimi telesi in krvavimi grivami topotajo prek naših katakomb. Vsak jezdi svojega brez uzd in ga ne more brzdati. 32 Veter nam v nejasnih zvokih piščali ukrade ime. Sedimo med dragim kamenjem in mislimo, da smo v nebesih. Vkovani v zlato. ... Bogovi noči so strašni in slepi: zvabljajo te na pot, ki se nikoli ne konča. Zopet imaš telo iz čiste vode: neskončnost Rimske ceste. Če hočeš, pojdi z bogovi noči, videl boš, kako veliko je podzemlje: in iz strupenih vrelcev teče voda življenja. Vsak je nekaj popije. Prikazni se ti bodo neprestano približevale, vendar bodo vedno enako daleč. 33 3 Harpije domujejo v zapuščenih kamnolomih med brinjem in trobeliko, rdeče pege sonca... in potem bo prišla polnoč z lačnimi pticami, nihče jih ne bo upal postreljati nihče ne bo mogel jesti kruha: zato bo moral zakrinkati svojo streho z njihovim sivkastim blatom, ali pa ga bodo harpije odnesle. Arene bodo zaspane in osamljene v toplih nočeh, čakati bomo morali na novo pošiljko sužnjev. ... Smehljaš se in se pogovarjaš s prijatelji, niti ne veš, čemu greš v Rim. Zabloditi ne moreš — na tvojem čelu se sveti napis iz kapelj krvi. Potem boš vežbal mesece in mesece, toda zmagal ne boš. Lep primerek učlovečene smrti boš: močan in slep, z mečem, s sulico, z mrežo. V rumenem prtu te bodo odnesli. 34 ODLIKOVANJE ZA NIČ Rože za mrliče, izobilje vonjev, rože brezvetrja oblačne ali drugačne, v zajetnih šopkih, v krep papirju ali v pesmih, da je vsaka pustolovščina izključno vrnitev v brezbarvno večno noč, niti ne noč brez zarje, ampak skraja brezkrajno zgolj gola praznina niča, manj kot upanje in sam ničes, in v vsaki besedi odkrita rana predrojstne neučakljivosti za prvi dih: zemlja slovenska je žitnoklasna in jasna v soncu odpoljubljenih čel in ustnic, prizanesljiva in milostna za luč in družino, za nasmehe v oknih, ko jutro prisvita med mrliške rjuhe in nago lepoto, na obdukcijsko mizo, kjer dva krokarja kljuvata v žensko meso in žagata, pilita, sekata mesarsko v živico prsi, ki so nekdaj dojile: perje med listjem, gnezda na vejah, zemlja slovenska je zlata od krušne sredice in zadnjih nasmehljanih ust, z večno ljubeznijo kje v daljni slutni zvezdi, zmagana zmaga sebstva, v večni noči žive smrti in z znamenjem grla in las, kakor amulet, gruda prsti ali ila, kamen in zlizana strastna beseda na dlani: zbogom ljubezen, dobro jutro odlikovanje, mapa zavrelice in nezadržnih sokov v sokrvici vseh izginulih dosedanjih teles, vseh izginulih dozdajšnjih besed, vseh izginulih preminulih 35 ljubezni, ki čakajo na novo vstajenje mesa in kosti, v koži pod vencem mrtvaškim, v koži pod prtom mrliškim! In dokler bom živel, bojo cvetele rože, tudi mrliške rože v vencih nabrane in metulji bodo začudeno letali, da se napijejo sončne luči in pesmi, med listi razkriljeni vpik, med svečami, ki nič ne vejo za smrt ali žalost: osvojene so vse nagrade, odlikovanja za za/ sluge ganjenih rjuh in ihtenja – človek, o človek, ti in jaz, v odprti jami, pod nebom vsega živega, v hudem in dobrem, nič več pentljic in rožic v laseh, nič več urejenih ustnic za mimobežni poljubček, ko uboga reva se vrneš v spomin in domov, ko poje poslednja tišina in je zaprta praznina brezprostorja in ko solze ledenijo, voščenijo, o rože za mrliče, izobilje vonjev, rože brezvetrja 36 ROŽENKRANC 1 Kadar sedim v buffetu ali na robu ceste čisto nenadoma pričnem govoriti o koncu zemlje in o koncu človeka ki bo zgorel v lastni viziji rož ki bosta v temí in v spominjanju: — sonce zakaj nisi zažgalo soli v naši krvi da bi bila sladka kakor med za otroke Verjemite z očmi in kličite medtem ko nekje spodaj šumijo venci posvečenci iz črnega zarjavelega papirja — na nosovih vam visijo očala umazani podleži z rahlim drgetom spoštljivih lobanj brez oči Pojdite od parka kot črni lastovičji angeli od parka na neskončne železniške tire na letališča na postaje na sodišča na vse skupščine uredništva med mahanjem z ruticami ali s svilenimi robci izginite s trepetanjem rok v neko umazano hišo med stebre vijolične gnile klasike zapuščeni pomiloščenci vekomaj za sen nezdramen a m e n 37 2 Poglejte nagačene ptiče: nekateri še nosijo sol v svojih svežih ranah Spomnite se na svoje otroštvo — klicali smo svetnike z neba in jih ni bilo klicali smo v mračne hodnike za vojaki in jih tudi ni bilo ki jih je bilo ki jih je bilo ubijavcev sedaj vemo da bodo naša telesa nagačena s suhim žaganjem ali s pepelom ali s sajami viseli bomo v toplem vetru poletja zasipaval nas bo veličastni sinji sneg sijejo zračna zrkla sipka stiskajo zrasle veke samo čisti curek bo izviral v materinem telesu v beli večni skali bodo vklesana naša imena 38 3 Dragi moji zlati bogovi Jeseni in zrelega sadja in vseh letnih časov in v ljubezni posušenih rožah v norem vetru smo zaspali kot tujci v lastnih domovih reka vedno ponavljajočega rumenega in nekaj prestrašenih ljudi na ulici prestreljenih na pločniku gnijejo trije golobi v škrlatni zapečatni visoki plamen a m e n 39 4 V moji sobi diši po starem lesu in po mrtvašnicah preperelih na mizi je steklenica žganja in moje zlizane roke rubinast kelih Kaj sem hotel reči — sedeti in nič misliti v snu spuščeni triptih veter spusti na cesto pse v črnih kapah proti dnu Ali slišite ali slišite kričanje volovskih obrazov ki niso več živi potem jih lastne podobe odpeljejo neznano kam samo nagačene ptice gledajo s steklenimi očmi in nekje zunaj trava mirnó diši o kako je duh omamen a m e n 40 5 Mati tvoje prsi so čudovito lepo dišale moje velike oči moje izgubljene oči ljudje so se pričeli imenovati človeštvo in so pozabili in so odšli med kosti v pozabljene arene Čez nekaj let ali stoletij brez duše v kazenskem odlogu izgubil sem občutek za lastno življenje in za čas navadno v večerih sem prespal na nežni travi obakraj vode belil se je repuh med zelenim šumenjem med zelenim pljuskanjem med želenim žgolenjem ti si molila k večnemu bogu in ko so bile cerkvene svečanosti si nesla žegnat kruh beli kruh beli kruh beli kruh in mene vsak tvoj poljub je bil rdečkast cvet rdeč ciklamen a m e n 41 6 Zdaj vem zakaj nosijo stvari v sebi prikrito rast in semenje lastnega odhoda in vztrajajo med mlakami olja in rjave zemlje samo prikrita spolzkost je v mojem telesu v tvojem telesu iz klice mesa in nekaj toplote Jutri bo mogoče že prvi sneg mi je rekla punca prižgem zvezdo rad bi vam še nekaj izpovedal: — karkoli in ko pišem dokazujem da nisem nikoli spoznal drugega kakor praznino VSEOBJEMAJOČO popolnost praznine in vi še verjetno verjamete v svoj vsakdanji kruh Posluh Mislim da je najlepši mrliški prt zemlja 42 MOJ STARI Povej kje je zdaj tisto spoznanje ki je zorelo v tebi iz noči v noč ki te je mučilo do blaznosti in imaš zdaj raje rešetke z obsegom tega kar ostane kot posnetek in kaže zdrobljeno jutranjo moč (velika grozna gora našega uničenja ali ljubezni velika jezera s prosojno svetlobo z ledom z vzhodom sonca obrežja hvaležnosti in časopisov v črnem tisku) ali te še ni dovolj izpral dež ali te še ni dovolj zasipal sneg ali te še ni izglodalo tisočletno sonce kaj imaš od svoje smrti ki je bilo iskanje v času ki se ne spreminja v dremajočih možganih vem rad bi se približal večnosti ali zvezdam ampak Mi te ne bomo pustili . . . (raztrgane verižice na vratovih deklet gola gluha razgreta telesa s kostmi ki so razpela krila v mozgu nekih drugih bitij plima in oseka v megli kjer jadrajo ptiči in lobanje po morju uličnega življenja) utapljanje v večno nove ritme v čas in v prah nedoslednega hiranja hitrosti hoje o star si norec toda sprijaznil si se z vsem med lučmi kot senca — ni ti mar kaj nosiš v sebi tebi je dovolj . . . lahko posedaš na pločniku na neznanem pragu ki je bil tvoj ki je več kot tvoj zdaj gledaš gosenice na vejicah neznanih rastlin 43 vidiš pajke v lenobnih mrežah in kriliš s krili mozga za lastovkami pozlačenimi od sonca kaj se sprašuješ Zakaj so mravlje znesle na sonce med atome peska svoja jajčka zakaj žuželke vztrepetajo na listih in iščejo izhod v veter dvignejo krila in ne odletijo ostanejo v cvetnih listih zakaj ostanejo ribe v višini vode in se dvignejo samo do roba nikdar čez rob kjer je konec luči in pretakanje v senco zakaj so oblaki oblečeni v belino bolnišnic kot beločnice kolikokrat si ponovil ZAKAJ kolikor je zvezd na nebu ljudje hodijo mimo tebe kakor pošasti spletene iz žice ki bi jih tako rad ubil ljubil ljubi svojega bližnjega svojega bližnjega ljubi svojega bližnjega Tvoje veke so ranjene od rdečega ali rumenega sonca ne moreš zaspati v sanjah senc o mrtva zenica v šareníci dneva se je prebudilo mesto iz sna tisoč mravelj pajkov gosenic . . . lastovk Ampak tebi je še vedno vseeno in v tem najdeš vzgib duše kaj sem hotel reči — že kot prijatelj ti pravim spametuj se v rasti v globino v čas brez čutil brez čutil in brez čutil pobegni iz brloga vzredi srečno golo družino hijena zapoj nam himno o čudovitem podzavestnem svetu z glasom lastovk ki so obešene na vrveh ribičev mrtve na obrežju brez vodé z ranjenimi grli ki so se vračale v svobodo mrzlične svobode v jatah Poglej tiste nore vojake ki odhajajo zjutraj po ulici pripenjajo si rože krvave križe na prsi ki ne bežijo čisto so pohlevni… 44 in kaj ostane meni kot novo rojstvo ostanka v sebi čutiš jeklene kragulje in dušo nago žensko telo ki bi ga objemal jemal . . . ljubil ubil na ravnini na ploskvah zdaj beži duša pred tabo in je ne ujameš ker je pred tabo ne moreš je ujeti v praznini mirujočega žejen si lačen si nagonski in ljudje si očitajo medtem v mračnih izbah grizejo se nekateri preprosto molčijo prebujeni mežikajo skozi šarenico v umiranje skozi življenje ki je umiranje ki je življenje In tisti ki so blaženi sedijo za rešetkami: — koncentracija logika krogi halucinacij svet v soju meseca v spanju v yogi hranimo se kot živali hranimo jih kot živali smejimo se nikdar ne jočemo glasno ne slišimo se v svetlobi v vlažnih kletkah kjer prerokuješ ti vstajenje iz nemogočih človekoljubnih zasliševanj... Črvi čakajo na človeka nihče noče izgubiti sreče ki jo oznanjaš v krvi zveličanja ničesar ne rečeš da bi pregnal sovražnike svojega Imena tvoja sreča je NORMALNIM tako tuja nevšečna neuporabna kajti biti pijan in spoznati bivánje stvari je najlaže to je takrat nemogoče 45 (glejva si v oči zunaj bodo lastovke zunaj bodo rože enodnevnice zunaj bodo cerkve ustanove skupščine vključil bom gramofon tako je namreč lepše tako je pač bolj skrito sploh ne vem zakaj bi se skrivala kako rad imam tvoje majhno lastovičje telo tvoj temni glas) »Biti slep in biti srečen z iznakaženim obrazom« sevati skozi senco videza zapomni si stari ne ugovarjaj ne momljaj jaz vem dobro to so stare izkušnje pretegni se ne bova več klepetala spet bo deževalo po najinih prsih na zemljo prah diši tako čudovito prah si bil in prah boš ostal prah si bil in v prah se povrneš rože dišijo z neznanim vonjem ki ti poboža srce mesen sadež bodiva tiho in čakajva nekaj se bo še zgodilo 46 VRANE V orumenelih hišah pozabe stanujejo vrane črno oblečene obraze skrivajo v žalne tančice o lepi gospodje v smokingih blizu je perfektura za zaprtim zidom z enimi samimi železnimi vrati in bitje v rdeči krinki meče drhteča še topla telesa na ulico človeški obrazi nekoč polni strahu so tako slovesno brezbrižni spijo ne jokajo več V pobarvanem krogu časa zatemnijo vrane nebo oni so mrtvi ničesar ne čutijo ne mislijo ne spoznajo ne storijo potem jih te živali kljujejo in jim pijejo mozeg najlepši kosi so za kralja za starega čarovnika ki pregleduje statistiko mrtvih Potem torej te živali konservirajo v tovarnah meso 47 za slabe suhe gluhe čase in molijo da takih časov sploh nikoli ne bi bilo da bi gospod bog očuval njih blaginjo na vekov veke upajmo da je bog dober In za nepremagljivim zidom pomislite sije nesramno julijsko sonce in ljudje tega sploh ne vedo pomislite oni so na vampingu ob reki in zopet čez nekaj ur bežijo mimo mimo mimo zidu nekateri se morajo zglasiti v prefekturi 48 2 Črn vran črna noč vran črno krilo spuščajoč do igre izgubljene s čačkami z otroškimi igračkami z lesenimi račkami o s plišastimi mačkami prvi dan kljuka črni vran v vrani dan drugega dne kraka vran kljuva v srce mrtvi jezik skljuva že tretji dan vranjekrili vran do ran skljuva življenje tjavendan 49 3 Ob uri zamolčani sem iskal kar sem iskal kdor sem da bi v snegu kot na pobegu našel snežni glas glas poslednjega človeka da bi z besedo človeško izgrlil glas ki ga ni bilo več Vrane so šle po moji sledi migotavo trepetavo čez goličavo kamor sem zakopal obraz kdaj že v suho sivo travo da mi izkljujejo oči da mi izkljujejo možgane razkričane da mi izkljujejo jezik v molku pozabljene poljane starikave in črne vrane 50 KRIZANTEME Vrane letijo čez vlažni obok neba na sever na sever veliki rumeni obrazi na cesti se smehljajo grozijo ubijajo Oprosti ker sem zamudila reče me prime pod roko nič hudega ji odvrnem potem sva tiho prižgem cigareto ponudim njej ne kadim odvrne greva v kino Zunaj veter trga listje in ga meče na tla vsi ljudje smo si tako smešno podobni In moja mama je predobra z mano kupuje mi čevlje in se smeje s širokim nasmehom ti si mlad mi pravi tako mlad a ko omenim vrane so njene oči otožne in dišijo po krizantemah prime se za prsi bodi tiho reče ne govori o črnem drevju potem gre pomivat posodo vsak popoldan so okna siva in mrzla tako sedaj živiva 51 tako živimo bojim se teh oken in svojega obraza vrane letijo na sever na sever Ljudje gredo iz kina čuj Krizantema pravim potiho ljubim te a ona se smeji ona ve da je več vredna kot vse te ulice ali vsi oblaki na nebu luna je mrzla kadar me zebe sem kakor mrtva Potem ostane soba iz luči in iz papirja v roki držim cvet krizantema diši po vosku zakaj nisi več ženska vprašam in ona molči misli si svoje a zame jo tudi to dovolj zame je končano položim jo v vazo in nalijem vode potem sedem na posteljo berem časopis moja mama je pri prijateljici klepeta o njenem lepem sinu 52 SUŽENJ Rekli so mu Prometej ko je napravil nov zločin ljudem je hotel ukrasti ogenj s sonca hotel je zažgati stari dobri pretepeni svet: — zdaj ždi v trebuhu ogromne galeje joče opravičuje se zasužnjen priklenjen opravičuje se pred svojimi gospodarji z biči v rokah ki so njegovi veličastni gospodje sodniki Veslaj so mu rekli in so ga pretepli do kosti da je bil podoben majhnemu krogu zvezde veslaj še naprej so mu ukazali in pljuvali v vodo medtem so po nebu letali požrešni galebi pivkali s hreščečimi glasovi hoteli so tistemu ki se je imenoval Prometej izkljuvati oči gospodarji so velikodušno to pustili Kje je tista obljubljena dežela so se potem spraševali zaskrbljeni ampak okostnjak je veslal dalje v usta so mu metali besede in zlato ki so ga imeli v sebi bili so odvisni od tega slepega zamaknjenega človeka ki je priklenjen na koncu so ga hoteli celo požreti ampak kosti so bile kot jeklo potem so gospodarji prosili naj jih vrne na breg saj je bil samo kratek izlet so jokali ampak slepi ni našel prave poti izgubljeni smo je šepetal mi vsi smo izgubljeni v nenehnem zibanju na vodi 53 TRAVNIK Izmučen od sonca poslušam svoj glas nekje v globini notranjega odkrivanja ko besede in misli samo padajo na dno in se ne vrnejo vizije ptičjega petja dotiki prstov in sonce na obrazih na ramenih v srednjem ušesu in prekrasna trava ki diši zeleno — sonce bo izžgalo naša telesa prazni bomo besede bodo govorile neprestano naprej za nazaj Ne/ prespani bomo objokani votli suhi Posušila bom svojo vodo ki je moja duša pravi reka In vsi boste pomrli v žeji človek jo prosi odpuščanja najprej se sklanja potem poklekne Reka je hlinila svojo jezo posušiti se moram pravi neizogibno je predaja se soncu ki je njen ljubimec obiskuje jo zvečer in podnevi sije skozi globino na dno skozi dihanje dolgih rok Reka bo nekoč suha struga krsta peska z mrliči STRAH potem bo nekoč noč z milijoni zvezd in z lakom pod sabo s pepelom pod sabo z mastnim vročim medenim pepelom in dekleta prihajajo kot svetloba na travnih kot življenje z nasmejanimi otroškimi očmi z zibelkami 54 prihajajo od obzorja neznanih morij ene same smrti ki je naša ki bo naša ki ostane naša ne domišljamo si da se bomo prebudili zjutraj sami si bomo morali izžreti usta ali grla poskrili se bomo v hiše pretepali se bomo nekateri bodo tekli po ulicah brez rok nekateri brez trupa brez nog s pepelom v suhih prsih gledali bodo v zvezde ur izmučeni od kričanja zaslutili bodo stali bodo nad žveplenimi vrelci svojih prepričanj nad skalami sanj nad vetrom nad travniki potem se bodo na koncu spraševali Kdo je bil njihov sovražnik Kdo me bo ljubil v travi so nevidni škržati ki jih slišim lezejo v moja usta takšna je moja ljubezen pomešana z zlato zemljo 55 ZASLIŠEVANJE 1 Odpeljali so ga z avtom... videli smo ga uklenjenega, sklonjenega, zdaj smo že lahko enkrat mirni, ne bojimo se več, ker smo videli lisice na rokah in majhne železne žuželke… odpeljali so tistega zločinca z belim, skoraj sivim obrazom v bobneči temi je preklinjal idiotsko človeštvo sam pri sebi, se oziral sam vase kot ranjen jelen, kaj me res ne razumete, je rekel, in ni mogel jokati, nasmehnil se je kot mačka: brez smisla se je zdaj prepirati, kričati resnico, enosmerno padanjem žrebanje, prezebanje, šibanje in izogibanje, kričati kar koli, kajti ni bilo nadčloveških muk, samo ozke, dolge celice, pripravljene za usmrtitev, kajti stolp, osamljenost ali blaznost ostanejo na vekov veke na vekov veke na vekov veke — ožgana gotika brez zvezdnega neba ali golih zlogov; potem ostane sam, resničen olupljen, lep, sklep, osebni bo razcep 56 POTEM zvezan v vlažni živalski kletki, razsvetljen v notranjosti, ogenj ali svetišče v duši kakor hiša in prazno dvorišče: brez zvezdne, mile noči, ki je zunaj, brez dolge, tihe noči, ki je zunaj, sploh brez vseh, ki so ZUNAJ sedanjega časa, z zledenelim čelom... Pogovarja se sam sabo skoz molčanje, skoz delirije, iskal bo, dokler ne bo našel resnice, ko hladni duhovi vstajajo pred zenicami, iskal bo, toda če je ne bo našel, ko bo umrl, kot so že tisoči drugih pred njim, nemočen, da bi utelesil besedo. POTEM zasliši večni, ostri kric Tistega, ki zaslišuje, zato ve, da mora biti discipliniran zaplombiran tapiciran ostrižen pohabljen izmučen in brezbiržno kadi cigareto, naklonjen lastni milosti; — kdo ti je dal cigareto, bomo vprašali, kako se morete usmiliti človeka in mu dati cigareto, TA človek je ubijal svoj obraz v medlem ogledalu: obsodimo ga, zaslišimo ga, gledal je Umirajočemu v oči, kajti ni verjel, v svetlobo svojih globokih zeníc; Ampak zdaj je tukaj, ves nebogljen, dresiran pri nedeljski 57 zadušni maši, Ta zločinec, oblečen v sivkasto raševino življenja v sivem kvadratu, v pajkovi železni srajci… kaj bi še radi zvedeli, videli, otipali, slišali, okusili, oglejte si ga, kako se smehlja: Priznati bo moral znova 58 2 Bistvo smrti je minevanje po rojstvu... umor — ne bodi zločinec, ker veš, da so vse rôke, ki jih stiskaš vsa drevesa vse halucinacije zaradi konca — vsi prividi o blaženem cvetju z neznanih dišečih otokov, vsaka pesem, neznatna ali veličastna misel vse Ljubezni v spletenem šibovju tvojega lesenega srca, ki bije počasi kot stenska ura domá, zaverovanost v neresnično morje, v izkljuvani čas: nemogoče je, zato je resnično plavati po reki lastne krvi in ničesar spoznati 59 3 Oh grenka kri kot solze v naših očeh kot naše pesmi v bledi, mrliški luči spoznanja Skozi naše oči sijejo neke druge oči in spoznanje, ki se te je dotaknilo, plašno kot ženska ljubezen, ustnice ali kot mrtvi metulji v mraku in vsak objem uničenja ti pripoveduje tisočletne zgodbe o odhajanju živih in zopet živih: — "Koliko je pravkar odbilo v zvoniku?", kar divjaj v celici, skupna hrana in ležišča s sivimi koci so tvoja srečna družina 60 4 Ali veste za nezakurjene sobe, kanclije in jetične gospode, za dom bolnikov, ki so kakor gobe, za barabe in zapore? ko postaneta železo in prah tvoja hiša ali belina slame, spomniš se postelje in svojega rojstva okoliša ali čudno našminkane mame... prazne, prašne škatle in podstrešje, tisoč nepomembnih stvari, podpisane IZJAVE, ko se zbudi v možganih ravnovesje Otrok potepal si se po cestah s svojimi črnimi psi in ljubil pisavo in prah in gledal kako se je prižgala Večernica, čudovita zvezda; malokdaj slišim čisti človeški glas, spomnim se zanemarjenega telesa, kako mi je všeč, kako mi je všeč... kajti mi vsi smo taki, tisti brez doma, ki lupijo grah, lepo oblečeni v salonih in avtih, mi vsi smo taki, okostje naših svetlih, mrtvih Upanj in strah v neskončnem morju trav v zahajajočem soncu, v rdečem obraz in nek drug obraz, ki bi ga rad spoznal 61 5 Slišimo pridušeno kričanje kaznjenca, zvezanega na stolu: njegova glava je gola žarnica, klice vetra in lajanje pobesnelih psov, trepetanje violine, ki igra v vodnjaku, priznaj, so mu rekle štiri ozke stene, priznaj, mu je rekel izmozgan obraz kuščarja, železna okna, medtem ko njegova glava sveti, samo priznaj, ampak zakaj noče zakaj ne govori zakaj vsaj ne zaihti ah kup nesreče , pravi izmozgan obraz Tistega, ki zaslišuje, si prižge cigareto in čaka, tvoje besede so pepel, ki ga trosi veter po naši domovini, ti si izseljenec, sramota vsej rodbini, tvoje solze so kaplje, v morju zgubljene tvoje telo je vodnjak, poln vode, ki jo hraniš zase... vse nam lepo povej, pravi Tisti, ki zaslišuje, norec, šepečemo mi vsi, povej vendar človek božji, kaj je s tabo, pičili te bomo z iglo v možgane enkrat dvakrat tisočkrat, ne boš molčal, verjemi 62 63 64 EDVARD (Balada) Kako da imaš krvav svoj meč Edvard Edvard kako da imaš krvav svoj meč kaj tožen si tako Ogenj je v mojem srcu ugasnil mati mati ljubezen ne bo gorela več dovolj je obžalovanja in senc Vrtnica sije v tvojih ustih Edvard Edvard in besede so ti zoglenele predolgo so čakale da prideš iz otroštva Hrepenenje je silno kot zemlja mati mati svet se je zapisal smrti ponosen življenje je lažje od kamenja Nihče te ne bo pobral iz groba Edvard Edvard sam v sebi boš ostal usta ti bodo črno zacvetela z glavo se boš še bolj v pesek zakopal Pusti me v hladni zemlji mati mati brez izhoda je tako lepo popotniki bodo vedno šli mimo in drevo bo ozelenelo 65 Z glavo cvetočo presekano Edvard Edvard ne smehljaj se mi tako v zemlji ostaneš večen z vsemi izgubljenimi očmi Sonce je mrtvo in bledo mati mati za njim mi je hudo dom je prazen mati mati padel sem pod vašo roko Umrl si v svojem sijaju Edvard Edvard slep si med nebom in zvezdami veličasten is v smrti gluh v svojem pokoju Prav ste storili takrat mati mati mir je prazen in zemlja razcvetena in sonce gre svojo pot ampak nihče ne zbeži v haldno jutro stopinje se izgubljajo pustite me spati 66 DOGODEK Nekega dne v lastovkah nekega poletnega dne v meni se dvigne človek z belimi drhtečimi rokami morda je prazen od ponižnosti prime se nekje ZNOTRAJ še v temi in vstane jaz sedem na stopnice on stoji in me gleda brez besede rad bi vprašal kdo je izmozgano truplo starega uradnika v črnem plašču ki vonja po naftalinu ali po smrti Vprašam ga če me pozna če me je kdaj že videl odkima z glavo okrašeno z mrtvim listjem Potem nekaj ne zavrešči le zahrešči morda je nož padel na cesto zapisati te moram pravi zapisati te moram smrti človeček kako ti je ime kako je ime tvojemu življenju V žalost ali veličino bi se rad pogreznil kar naju vedno približuje odvrnem 67 Nasmehnem se mu iz strahu rad bi se mu prikupil čutim težki nespoznavni krik v kamnu stopnice on se obrne tenek kot veter v laseh zaljubljencev in odide po ulici Najprej stojim skoraj smešen zbežim po stopnicah v mračno sobo in preštevam stoletja na stenah tistih ki si narisali v svoje duše nekaj lepih trenutkov tukaj so še otroške sanje mislim da bomo nekoč kakor leseni ali kamniti angeli brez solz v tihi cerkvi samo izmozgana glava starega uradnika bo z dremajočimi očmi gledala in stari smrtni šaljivec bo čisto sam 68 IDILA ŠT. 1 Na vročem zidu poletja ura bije štiri popoldne silhuete in dež rumenega peska je zasipal cvetje na oknih ljudje so se poskrili v hiše kot ob sodnem dnevu Nekdo je umrl na cesti in je postal neviden potem je njegov duh začel tuliti ponoči s psi potem je seveda njegov duh jokal z dežjem stare psalme sedel je za trhlo gostilniško mizo in pil žganje V julijskem popoldnevu je vse tako preprosto nič novega če ura bije štiri ali pet nič zanimivega če se osuje cvetje nageljnov dekletu na komaj prebujene prsi Stojim na oglu ulice in kadim cigareto nihče me ne vpraša kdo je bil otrok na našem steklenem vojaškem dvorišču z Velikim srcem ki so mu nenehno dopovedovali da mora postati človek ali ne kaj nekaj človeku podobnega ki je potem gledal lastovke z izmozganimi očmi in podobno Na naši majhni ulici ostanejo hiše z odprtimi vrati vendar ni nikogar, ki bi te sprejel in te poljubil kot človek ali kot odrešenik vsi so votli z zvoniki molčanje v prsih 69 IDILA ŠT. 2 Ob zeleni neznani reki smo postavili šotore in skrili vanje svoje ljubezni potem smo se sončili in kopali Moja Ani je imela lepe boke in še kaj ko sva sedala na vročem pesku in se poljubljala — beli prod beli prod in gledal sva v oblake na nebu in oblake v vodi mislim da je edino poljubljanje še imelo smisel mislim da sva tako preživela nedeljo dan iz štirih rjavih zvonikov Največja sreča je šop zelene trave ali nekaj suhega listja ob reki se sončijo čudoviti fantje in dekleta nekateri se gredo vojno in utonejo med vrtinci zlata otožnost in ostanejo nekje na muljastem dnu sivine Tisti ki preživijo se skrijejo v šotore potem se odpeljejo v mesto im me začudeno gledajo in mežikajo ker se nisem nikoli hotel igrati s puško Še zdaj sem pijan ali umazano slep kot bikki prežvekuje svoje počasne vase zaprte misli stojim na oglu ulice kaj me gledate tako zaničljivo gospa saj nisem nor moje je cvetje na oknih in oblaki so moji ljudje so moji nasvidenje nasvidenje nasvidenje nasvidenje vsi ki ste moji na veke 70 ZGODBA O KIPU Lepi marmornati kip vojaka stoji na podstavku dež je izpral letnico in ime — večer je drevesa dvigujejo otrple jesenske veje s praznimi gnezdi v veter mimo gre starec z rdečimi očmi mimo gre cipa mimo pride otrok se ustavi in si začuden ogleduje podstavek zazre se v zrkla mrzlega kipa zenice in zrklo oživijo Vojak potegne meč in zabode malega Ostani prosim tu do jutra mu reče posadi otroka na svoje mesto izdere meč in mu ga da v roke potem si prižge tobak in odide na otrokov dom Vaš sin stoji na mojem podstavku pove z nizkim obžalujočim tonom materi . Dulce est pro patria mori vpraša ona in se zjoče v kotu kuhinje in oče se je vrnil zgaran od dela molče večerja Oprostite da sem vas zmotil odvrne kip hodi po svetlih in mračnih ulicah pri sebi 71 mrmra vojna vojna potem gre v bar spozna se s cipo ki je šla mimo do jutra se poljubljata zjutraj odhiti k podstavku — V šolo moraš reče otroku postavi ga na tla vzame meč se vzravna na usta pričara stari smehljaj No zdaj pa v šolo zašepeče otrok zbeži po ulici V razredu govori učiteljica o lepoti domovine o dragocenosti svobode o velikem junaštvu kako lepo je biti kip si misli mali kako lepo je biti mrtev in nespoznaven gledati prižigajoče se luči in ljudje te občudujejo in se fotografirajo ob tebi morda se je kri strdila v rdeče žile marmora in kričati ni treba dolgočasiš se posmehuješ se večnosti čakaš na dež da te opere Lep dan je učenci gredo na ekskurzijo gredo si ogledat lepi marmornati kip vojaka z veliko čelado na glavi učiteljica zopet govori otrokom velike besede o slavni smrti in takonaprej 72 NEZNANI VOJAK okamenelo telo neznanega mrliča kip pomežikne otroku tako da tega nihče ne opazi vsi odidejo on ostane osamljen pod milim nebom z letnimi časi in prav gotovo sanja 73 IN MEMORIAM vsem ki so padli in še padajo ki so ravnokar padli vsem nevidnim lobanjam na nocojšnjem nebu breze so slapi krvi Jutri bo deževalo ljudje so črno bele tehnike v rahli sivini lahko noč avtobusi so dobre matere kupite liter pečenih kostanjev gospod kupite te dišeče krizanteme reče prodajavka z mladim nasmehom družina gre skoraj slovesno po cesti za njimi gresta fant in dekle objeta za njimi gre še tisoč ljudi kako lepo gorijo sveče pravi otrok in se smeji breze ostanejo vso noč z zemljo in s kamenjem in mislijo na zimo domači vrabci so v nasmehu otroka Zjutraj dežuje praznik je pozabljen dimnike preraščajo oblaki Whitman prodaja na oglu ulice pečene kostanje vsakogar šepetajoče in z vročimi ustnicami pozdravlja misli na travo zelene bilke v mladi rasti v glavi se mu zvrtijo zvezde in včerajšnji večer Vlaki odhajajo, Sonca vzhajajo in zahajajo sveče v hišah 74 spanec mi prerašča oči z zelenim mahom ljudje so mrtvi in dolgočasni zaprli se bodo v polževe hiše zalizani s slino 75 FRONTA Na terasi prepevajo vojaške kape, sklanjajo se k ustom deklet, kje si kadet, apologet plaket, zamaščene so roke od krvi ubitega sovražnika, orkester igra tango, dekle, pojdi z mano, naj bo tangov korak, daj mi med šušljanjem rjuh svoje ustnice, naj v luči meseca tvoje prsi strepetajo, naj še sence mrtvih onkraj šepetajo, okno bo prineslo vonj po junijskih rožah, jutri bom že bogve kje, morda bom že jutri, jutri ležal na polju teles in senc, poglej, deklica, življenje je še danes, ponavljam naj ti stare laži o ljubezni, o ljubezni vojaka, potipaj veno na moji roki, ne misliva na mrtve zastave in puške odvržene, na zarjavele bajonete, bombe, ki še niso eksplodirale, res je, vojaške obleke in raztrgane fotografije, oškropljene s krvjo, resje je resje, joj, svetlikanje lobanj v čeladah. Daleč za okni se sprehaja dan v črnem fraku, ljudje ne vidijo, kako se vračamo izčrpani, z medaljami in pohabljenimi obrazi, brez udov, ljudje ne slišijo vzdihov, ki se plazijo med vsakdanjim dobrojutro in dobervečer lahkonoč ‐ kakor ranjeni psi se vlačijo oblaki po rdečem nebu, slava jim, slava jim, slava jim, matere nosijo pod srcem pehoto, artilerijo, mornarico, rdeči križ itd., Ave, morituri te salutant, ave 76 kličemo z vlažnimi očmi, pripravljenimi na boj, vlaki peljejo na vse štiri strani neba, v naših rokah odsvitajo oči deklet mater sester. Dekle, sleci temna oblačila, tvoje prsi so blazine za moj vrat, lase imaš za moje roke, daleč so ljudje, zgradila bova kraljestvo brez kralja, dekle, kolena se mi tresejo, naj te poljubljam, kot poljubljajo tudi drugi, soba je topla od najinih vzdihov, tvoj trebuh je mehak, trebuh jadra, vsaj do jutri, do jutra, potem se razideva, vem, jokala boš, jaz bom morda nekoliko okajen, ko bom sam, ko bom mislil nate, bom klicar vesti, bom poljubljal katerokoli stvar, ki mi je blizu: Prazne cigaretne škatle z ljubezenskimi pismi. raztrgani telegrami, porcelanske kosti, orumeneli časopisi, FRONTA, okopi, regljanje, kriki strojnic, dekle, jaz čutim tvoja usta, žena, jaz bi rad videl otroke in tebe, sestra, mati morda ti nič več ne bom pisal, zrak diši po mehki krvi, po črni krvi, trava je zelena, tudi drugo leto bodo cvetele rože, konec sveta bo, ko bom umrl, umrl bi lahko tudi srečen, moji sinovi bodo srečni kakor svetje, ki rase na polju, 77 moje hčere bodo deklice z nasmejanimi očmi, otrokom bodo z veseljem rezali kruh, F R O N T A, beli napisi in črni obrisi ‐ ubijali bomo še naprej s slastjo, sporazumi, seje, konference, senzacije so v časopisih vsakdanjosti, medtem ko čas rosi na šipe kakor aprilski dež, ki bo vsako leto znova. Cerkev, ogromni oltarji z izsušenimi lici kristusov, Matere božje, ki trejo kačam glave, božje Oko, svetniki, joj srce, srce, prešinjeno in skrčeno, živo razparano, čutiš, kako brizga v tebi kri, blagoslavljamo vojake za ubijanje, joj, mračni glasovi, krvavo jagodovi, stare matere, stari očetje s prepotenimi srajcami, sključeni od dela, narodi, povejte mi, kje je Mati božja, prosil bi jo, naj mi vrne sina. 78 79 80 JANUARSKI NOKTURNO Otroško sem zamaknjen sam vase ob rdečem ognju, v spominih na tvoje ustnice, na tvoje telo, ki leži vodoravno, medtem ko prebiram Danteja ali Villona in gledam pršenje snežink ki zasipava vse bedne pod trhlimi napušči: — tiste, ki imajo votle, umetne kosti namesto lic, tiste, ki so si pripeli polivinilaste vrtnice v prsi, tiste, ki so v sinjih sajah zaprli veke. Pusti vse pajčevinaste privide v meni, ostani, ne izmikaj se mi vsako noč kot zvezda severnica! Kakor ledena gora je tvoje hladno telo, kot polarni, zelenkasti sij je tvoj pogled. Prisluhni, samo psi lajajo za krogom meseca. Ta pesem je golo steblo v zemlji mladostnega časa — in kal, ki grebe v globino čutil, požene skozi telo. Ujet sem v ptičjo kletko noči, neobrit kot star kaznjenec, na okna prši, to ni sneg, ampak mrzle kaplje v dremanju. V sobi ob motno dišečem, peklenskem ognju se zagovarjam, sam z molkom mesa in s trepetom pred jutrom. Mislil sem, da se boš vrnila z lastovičjim telesom. Sem res obsojen na to življenje med sencami sanj? Ženske duše, rajske ptice pojejo skozi pradavnino. Villon me hoče obesiti. Dante mi je prisodil nebesa in vrtnice. V vročici ostajam apatičen kot muha med čutili. Sneg in led v morju, v megli šklepetanje nadlahtnic me včasih zbudi. Otroško sem zamaknjen v tvoj lik ptice ob rdečem ognju. 81 APRILSKI NOKTURNO Na obzorju rjavem mesec tiho gre, kot stari bog — ko dekle ob oknu poje, njen glas je teman in vroč Vlažen in prozoren dež kaplja v zrcalo razbito: — samoten in mrtev je svet, kot grenka noč z žalostno dušo. Njen glas je teman, pekoč. V nežne cvete kaktusov sva potopila rdečo senco in ljubezen. Ampak v megleno, golo jutro suha roža več ne vzcvete. Kakor bledi vonj belih rož, kakor beden, plah odmév kakor zapuščeni gozd v praznih ustih spev zamre. Njen glas je teman, pekoč. Dež joče monotono pesem, v hiši mrzli mesec sveti Na obzorju, črnem in skrivnostnem, glej, kriki iz sivih vrtnic! Tako prihaja počasi Verlaine, pijan in žalosten iz smrti. Prisluhnem, kako medlo odmeva korak in se zgubi v tišinski črti 82 LATERNA MAGICA ALI MESEC Ponoči v katerem nadstropju, ki gori skozi bledo meglo, ki z žarki posamič se potaplja na dno, v izbi neznani črni ptič stoji z nemimi očmi, s tvojimi šarenicami in poje zbujen v temo: — nasmehne se, glavo vzame v svoje roké gol in osamljen sede na stol gleda mesec žolt Odprite okna, naj pade njegov glas na ulico mrtvo Katere stopnice vodijo v tisto sobo? Poslušaj, tako ti pravim, spremeni se v njo — dolga senca se potuhne po mačje v najtemnejši kot; dvorišče zeva z lačnimi usti brez otrok brez otrok, ogenj glasu se znova vžge pod mesecem Sedaj vidim njeno golo telo iz gume slišim petje, na stene se vsesavajo črke, potem odpadajo z žarki na dno ulice, v megleno noč, zlogi se množijo, število za številom... 83 Odprite okna, naj pade njegov glas na ulico Kaj še čakam z rožo v roki, z magično svetilko, ki skriva v sebi oči mučenikov, ki joče z očmi revežev kakor dež; zdaj boš odprla vrata, moraš me sprejeti, povem ti šest božjih resnic, dve in štiri, morda bom kaj zamolčal, takšna je moja navada, kadar te golo objemam Odtrgal ti bom lase z lobanje, dal ti bom rožo deviškosti, znova bom zbudil zevajoče zenice, na pisalno mizo bom položil tvojo drobno glavo — Spet poje in sprašuje, ničesar ne dokaže, besede se zmedejo na steni, kričí pisalni stroj... Odprite okna, naj pade njegov glas na ulico mrtvo 84 JULIJSKI NOKTURNO Stala je pred visokim ogledalom in si razpletala temne pramene las. V zelenem steklu je odsvitalo njeno telo, podobno drevesu z zrelimi sadeži. Ni me videla, čakala me je v mraku, bilo je še sivkasto in zunaj so dogorevali ognji na obzorju in krila ptic v trudno spanje: — čakala je potem šumenju teme in skozi vrt je tekla reka čričkov. Bilo jo je strah lastnih rok, lastnih belih vek, v njenih zenicah je pelo nekaj mrtvega, nekaj zadušenega, nekaj mokrega. Ni videla svojega obraza, zato so vse stvari vstale in ji pričele groziti z nevidnimi bodali. Nihče je ni hotel spoznati, ker je imela ustnice priprte za senco odsekanih rok— In vsa vrata so se zaprla. Stopil sem k njej, objel sem jo z dolgimi rokami, na srečo ni videla mojega modrikastega obraza, samo glava je pozvanjala kot kozarci iz stekla. V meni je brzela duša, bila je ognjena ptica, ki me je vedno spremljala. Ali me hočeš, rad bi ostal pri tebi, sem jo prosil, dokler ne izgine mehka mavrica zvezd, dokler ne bo sonce pozlatilo trav in nama vrnilo oči. 85 TRIPTIH 1 Večer je gozdna roža ali dekle ki mi mrši lase z mrzlimi prsti večer je slavec in veja s prvim poljubom in s prvim dotikom dekliških prsi večer je poletni gozd in vonj po mahu in najini telesi se nežno in kakor nevedni slačita večer je potem veter in sonce zlati pav na zahodu in sonce v smrekah in skrivnostni šumi o noči raje molčim tako slepa je in razposajena z vsemi radovednimi zvezdami 86 2 Ležala sva celo noč objeta mislim da so se nočne rože odprle začutil sem toplo solzo na svojih prsih prižgal sem luč na nočni omarici veter je bežal mimo okna pobožal sem jo po laseh ne joči se vse bo dobro sem rekel ona je ihtela dalje soba je postala velika mračna dvorana ležala sva tako sama bilo jo je strah zunaj so grulili golobi stisnil sem jo k sebi in naju pokril z odejo čez glavo budilka se je na srečo ustavila vem da bi lahko takrat drug za drugega umrla morda so se nočne rože zaprle 87 3 Zimsko jutro v šipah s sivimi vrabci s kristalnimi oblaki zvezde odhajajo proti drugemu nebu vlažna mlačna roka me boža angel z ženskim smehljajem mi grize vrat ima tako črne oči v mrzli sobi v topli postelji kako majhna je zemlja in koliko nebes kako daleč je mesto in midva sama tebi cveteta na prsih nageljna v očeh begata dva kanarčka v tej sobi naj te objemam objemam ura je ves dan osem zjutraj 88 Ko sem jo poljubljal, je zajokala z glasom temnejšim od teme. Poljubi me kot fant, razigrano in toplo, je rekla. — Solze so kakor težki, vroči biseri kapljale na moj obraz. Za zastori je že zahajal mesec proti reki. In vsi ljudje so sanjali pravokotne sanje. Nisem je mogel poljubljati kot fant, bil sem samo njen ljubimec, samo glas, ki ostane med rjuhami in se izgubi, kako trepet morja v meglí. In v hipu naju je bilo sram najinih golih teles in ljubezni. Najinih rok, najinih ustnic v poletni noči. Najinih ljubezni, ki so pozabljenje, izgubljene, kakor posušeni sivi cveti planike. 89 SEPTEMBRSKI NOKTURNO Prisluhni zadnjim čričkom, dekle, zadnji spev, vem, molčala bova, že se prebujajo zvezde ‐ čutiš vonj suhega listja, park je tako prazen – prijazen kakor neučakana bojazen. V najinih ustih ni besed, midva sva več od glasov, poglej, veter vrtinči prah ‐ lahko presediva vso noč na klopi, golobi padajo pred nama na tla, o, ostanejo samo luči, midva sediva z roko v roki, listje je brez bolesti, odmrlo, toda ta večer je poln najinih sanj, dekle, kaj bi skozi sence pohištvene opreme, rože v najini sobi še cvetejo, velike rumene krizanteme. Tipam tvoje prsi, med nama je temno, to je samo užitek, vem, naslonila mi boš glavo na rame, da pozabiva na sezname in seizmograme, nihče ne pride v ta zakleti park, kaj so solze v tvojih očeh, dekle, ne joči, vse bo še dobro, ta enostavna vsakdanjost je vendar kot vodnjak cvetja globoka, je nebo, ko se zazreva drug drugemu v oči, ne boj se, če so v mojih zenicah mrtveci, to so samo ljubimci, ki pijani umirajo, glej, ura je ena, spomin bo ostal v meni, 90 vstani, greva domov, dekle, morda je kanarček že pozobal zrnje, greva naslonjena drug na drugega, ker sva nekaj izgubila ali zopet nekaj našla, zjutraj greš v urad tipkat in jaz bom pisal, vzemi plašč, če te bo zeblo, slutim polne težke oblake, jutri bo deževalo, zapri oči, da te še poljubim za lahkonoč, in ti moraš ob šestih v službo, dekle, tako mirno je v najinih prsih, kakor da bi odmrlo listje pelo. 91 SVEČE Vroči vosek dogoreva s plamenom mesca na zapuščenem nebu in petje vodomca, teža, ki je ne čutim, kaplja skozi prozorne zenice In njegov glas, njegov let se izgublja previdno v meglo; pod njim šumlja gola reka in jesenska luč odkrije ulico V hladni sobi že dogoreva plamen mesca okoli kit mojega dekleta: ničesar ne razumem, naj spi, žolto perje ji sije ob vzglavju Mrtvo tkivo, ali najine blede roke, frfotanje s krili... — iz zenic pricurlja črna kri in kosmat dim Vzletela sva v nebo brez zavesti, kot vodomca — V zgodnjem večeru so pljuski šumeli: kdo bi jih razumel? Kako je odkril ptič globino sveta iz majhnega gnezda? Vse hiše svetijo in prazne sence gredo za postavami nedoumljive po ulici. 92 VMESNA TANKA – PESEM 1 Sneg cvetja v belem nenadno v vigredni svet zadehti čez dol in breg sončno opojno. Pijan od cvetja s tanko sledjo se vsak izgublja… ‐ 93 2 O, prepelica v žitu! Jutri bomo želi pšenično zrelo klasje. Pazite, da ne pokosite kdaj s srpom še gnezda mojih glasov! 94 3 Jesensko listje suši moje korake, medtem ko prši siv hladen dež čez hostje in je gosta tišina megleno zarasla svet… 95 4 Neskončna zima, ledene rože v šipi ‐ in ko hušknem v zrak, puščam soparo pesniškega navdiha neizrečenih besed. – 96 97 98 99 VLADIMIR GAJŠEK PESMI IN SPEVI 1. izdaja, 2009 založila in izdala Intelyway webmedia za založbo Vladimir Gajšek uredil Vladimir Gajšek jezikovni pregled avtor in Vid Gajšek opremil in tehnično uredil Vid Gajšek ilustrator Vid Gajšek © Intelyway webmedia, 2009, Ljubljana E vladimir.gajsek@intelyway.com E vid.gajsek@intelyway.com 100 101 102 103