Metoda Mikuljan
PRIPRAVA UUDI NA STAROST Z VIDIKA
SOCIALNEGA DELA
UVOD
Področje priprave ljudi na starost strokov-
no še ni obravnavano tako in toliko, kolikor bi
bilo to v našem družbenem prostoru potrebno.
Posledice tega so tudi stiske in težave ljudi, ki
se v zadnjem obdobju življenja še povečujejo.
Jože Ramovš (1992: 74) opozarja, da imajo
današnji slovenski starostniki verjetno najvišji
standard materialne oskrbe v naši dosedanji
zgodovini, navzlic temu pa so večkrat socialno
tako marginalizirani in psihično osamljeni ka-
kor verjetno še nikoli doslej. Zanje je značilna
nizka kvaliteta življenja (sestavljajo jo: materi-
alni standard, psihično in duhovno stanje
Človeka in njegovo socialno in kulturno funk-
cioniranje).
Franci Leskovšek (1991: 48) ugotavlja, da
je samomorilnost pri upokojencih dvakrat višja
kot pri ostali populaciji. Zanimive pa bi bile
tudi raziskave o alkoholizmu pri starostnikih,
saj bi posredovale še enega od pokazateljev
kvalitete življenja v tem obdobju.
To stanje je tako s strokovnega kot z druž-
benega vidika zaskrbljujoče, saj število starih
ljudi narašča, nataliteta pa pada. S stališča
družbe to tudi pomeni, da bo moralo manjše
število aktivnih skrbeti za naraščajoče število
nezmožnih in vzdrževanih članov, kar dokazu-
jejo tudi statistični podatki:
a)	v domačem okolju živi več kot 300.000
ljudi, starih nad 60 let (in več kot 200.000 ljudi,
starih nad 65 let),
b)	v domovih za stare je približno 12.500
ljudi, kar je približno 15% vseh državljanov
Slovenije (11% je starih nad 65 let) (Ramovš
1992: 15).
V	Sloveniji je bilo leta 1992 zaposlenih
654.000 ljudi, upokojencev pa 447.000, kar
pomeni, da pride en upokojenec na več kot
enega in pol zaposlenega, če drugih vzdrže-
vanih članov ne upoštevamo (Fajdiga Sever:
1993).
Glede na znano dejstvo, da se bo s starostjo
»srečal« vsak član družbe, se zastavlja vpraša-
nje, zakaj naša družba in država (ki je pravna
in socialna), ne posveti več pozornosti pripravi
ljudi na starost.
Problem starosti je namreč družben in o-
seben in pravi čas za pripravo na starost so
srednja leta življenja. Za današnjo srednjo
generacijo je zdaj čas, da začne pripravljati
sebe in družbene razmere na starost v spre-
menjenem številčnem razmerju med generaci-
jami, saj bo sicer tedaj to pretežak družbeni
problem.
Vloga priprave ljudi na starost je pomem-
bna tudi z vidika prenosa zgleda doživljanja
starosti in osebnih in zgodovinskih izkušenj na
mlajšo generacijo.
O naveden pri nas ni veliko ustrezne litera-
ture, najbolj kompleksno je delo s starimi — s
socialnega vidika — obravnaval J. Ramovš s
sodelavci v knjigi Skupine starih za samopomoč
(1992).
V	svetovnem prostoru je na problem staro-
sti in starih ljudi z opisom mračnega, degrada-
cijskega, izločitvenega in sramotnega odnosa
zahodne civilizacije do starih ljudi najbolj od-
mevno opozorila francoska pisateljica Simone
Članek je modificirana pisna naloga za ugotovitev strokovne usposobljenosti na Ministrstvu za delo, družino in socialne
zadeve Republike Slovenije.
45
METODA MIKUUAN
de Beauvoir (1987) ter pozvala k radikalni
spremembi osnovnega družbenega odnosa do
gospodarstva, do vrednot in do samega
življenja (torej tudi do starih). Stari ljudje si
svojega položaja nikoli ne priborijo, temveč
jim je vedno vnaprej dodeljen.
Zanimiva so tudi dognanja strokovnjakov,
da zgodovina pozna tudi drugačen, pozitiven
odnos do starih (antična Grčija, Rim).
ZAKONODAJA IN OSNOVNA SPOZNANJA O
STAROSTI
ZAKONODAJA
Starost obravnavajo in urejajo številni med-
narodni dokumenti (programi, konference) —
zlasti s stališča družbenih odnosov, socialnega
in materialnega položaja vse večjega števila
starih ljudi na svetu ter glede na to, ali skup-
nosti naredijo dovolj za human odnos do tega
dela prebivalstva. Med temi dokumenti so:
•	Dunajski mednarodni plan akcije o sta-
ranju (v okviru OZN in njenih specializiranih
enot),
•	Evropska listina o starih,
•	Listina o pravicah starih žena (sprejeta v
okviru organizacije EU RAG, ki je pridružena
članica OZN),
•	programi UNESCO, ki priporočajo
različne oblike izobraževanja za starejše in
upokojence.
Sprejeti so pomembni, simbolno označeni
datumi:
•	31. oktober je dan starejših oseb,
•	leto 1993 je evropsko leto starejših oseb,
•	1992 do 2001 je desetletje starejših.
Plan R. Slovenije 2000 v poglavju »Možne
smeri razvoja socialnega skrbstva« vključuje
skrb za ostarele in jo ima v perspektivi razvoja
za zelo pomembno: starega človeka ohraniti
čimdlje zdravega, aktivnega in vitalnega v nje-
mu znanem domačem okolju; integriran naj bi
bil v življenje krajevne skupnosti (KS), druž-
beno angažiran, torej v središču dogajanj in ne
odrinjen na rob družbe. Socialne službe, centri
za socialno delo (CSD) v občinah in KS, do-
movi za starejše občane, gerontološke usta-
nove naj delujejo kot usklajevalci aktivnosti,
programov in vsakdanjega dela.
Navedeno področje ureja ustrezna zako-
nodaja: Zakon o socialnem varstvu. Zakon o
zdravstvenem zavarovanju, Zakon o pokojnin-
skem in invalidskem zavarovanju. Zakon o
zakonski zvezi in družinskih razmerjih...
Staranje ne nastopi kar naenkrat (npr. ob
upokojitvi), ampak je proces, negativne posle-
dice pa lahko nastanejo prej ali pozneje, zato
je pomembna tudi delovna zakonodaja: Zakon
o delovnih razmerjih, splošna kolektivna po-
godba, branžne in podjetniške kolektivne po-
godbe.
OPREDELITEV OSNOVMH POJMOV
Staranje je proces, ki se začne relativno
kmalu (ob rojstvu) in traja dolgo (do smrti).
O starosti obstajajo različne definicije, zato
je pojem težko natančno opredeliti:
a)	fiziološka: je proces upadanja življenj-
skih funkcij, ki je v korelaciji s časom; viden
postane šele po obdobju zrelosti in konča se s
smrtjo;
b)	psihološka: je niz dogodkov v poznem
obdobju življenja posameznika, po doseganju
zrelosti;
c)	duhovna: dosežena je s pridobljenimi
življenjskimi izkušnjami, modrostjo, izobliko-
vanimi vrednotami;
d)	sociološko-socialna: je umik oz. izločitev
iz dotedanjega družbeno aktivnega življenja,
upokojitev.
Starost je torej obdobje v življenju posame-
znika in produkt procesa staranja. Povezana je
s kronologijo, vendar ne samo z njo. Ljudje iz
iste generacije večkrat niso na isti ravni sta-
rosti. Individualne razlike v tempu staranja in
subjektivno določanje pomena besede starost
otežujejo določanje meje začetka obdobja sta-
rosti. Tako je bila npr. v nekdanji Sovjetski
zvezi ta meja 65 let, v Veliki Britaniji 70 let, v
Združenih državah Amerike 75 let. V Sloveniji
je dogovorjena meja 65 let. Z razvojem se ta
meja počasi, a vztrajno zvišuje.
POVZETEK TEORIJ IN NAČELA SOCIALNEGA DELA NA
PODROČJI) STAROSTI
O Staranju je veliko različnih teorij, znane
so zlasti biološke, psihološke in socialne.
Vsaka od njih razčlenjuje staranje iz svojega
zornega kota.
a) Biološke teorije povezujejo procese stara-
nja s pešanjem življenjskih funkcij organizma.
Ti procesi se končajo s smrtjo. Raziskovalci
46
PRIPRAVA UUDI NA STAROST Z VIDIKA SOCIALNEGA DELA
razlikujejo primarno (vzroki so v dednosti) in
sekundarno staranje (posledica travm in kro-
ničnih obolenj).
b)	Psihološke teorije izhajajo iz razvojnih te-
orij in iz teorij osebnosti. Najbolj znana j.e
Eriksonova teorija življenjskih obdobij. Živ-
ljenje je razdelil na osem obdobij, za vsako so
značilne krize in konflikti. Zadnje, osmo ob-
dobje je obdobje doseganja osebne integritete
in odklanjanje čustvenega obupavanja, kar
človek doseže, če uspešno preživi prejšnja ob-
dobja. Ta teorija temelji na moškem iz za-
hodne družbe, ki živi v materialno ugodnih in
stabilnih razmerah. Nekateri se zavzemajo 2 a
teorijo Charlotte Bühler, ki je poleg psiho-
loškega upoštevala še biološki vidik življenja.
Življenje je razdelila na pet obdobij. Zadnje,
peto obdobje je biološko pešanje in traja od
65. leta do smrti. Oseba se umakne iz poklica
in dela, razmišlja o preteklosti, prihodnjosti in
smrti, značilna je osamljenost.
Zanimivo je hinduistično razumevanje živ-
ljenja: v otroštvu prevladuje težnja k zadovolj-
stvu, ki se ohrani še pozneje, v mladosti in
srednjih letih prevladuje težnja k uspehu, v
zrelih letih prevladuje občutek dolžnosti (do
potomcev, ostarelih staršev), v starosti pa je
najpomembnejša težnja k razumevanju in do-
jemanju smisla življenja, človek se trudi, da bi
se osvobodil prejšnjih teženj.
c)	Sociable teorije — najbolj odmevni sta:
•	teorija zmanjšane aktivnosti, ki trdi, da
staranje spremlja proces zmanjšane aktivnosti
ter da med starimi ljudmi in družbo nujno pri-
haja do zavračanja, ki je vzajemno in tipično
za večino starih ljudi; staranje je psihološko in
biološko neizogibno;
•	teorija aktivnosti pa trdi, da večina nor-
malnih starih ljudi ostane dejavna tudi v sta-
rosti; da je aktivnost ali pasivnost starih oseb
odvisna zlasti od življenjskega sloga v aktivnem
obdobju ter od socialnih in ekonomskih oko-
liščin; da je vzdrževanje in razvijanje telesne,
mentalne in socialne aktivnosti nujno za
kvalitetno staranje.
Socialne težave starih ljudi so mnogotere,
materialne in odnosne. Zato se odpirajo nalo-
ge na področju oblikovanja socialnogeronto-
loške in gerontagoške teorije ter razvijanja
metodologije za reševanje odnosnih zagat (na
primer avtonomne starostniške samopomoči in
heteronomne strokovne in laične socialne po-
moči starim ljudem).
Načela, iz katerih naj bi izhajalo socialno
delo na področju starejših, so:
1.	zagotoviti materialno preskrbo starih
ljudi;
2.	gojiti kakovostne temeljne človeške od-
nose (oz. skupine);
3.	omogočiti starejšim predajo temeljne
življenjske izkušnje (s tem da se stari ljudje
vključijo v temeljne človeške skupine skupaj z
obema mlajšima generacijama);
4.	omogočiti starejšim, da dajo zgled pre-
prostega življenja v zadnjem obdobju, sprošče-
ne vedrine in vedre sproščenosti; stari ljudje so
za mlado in srednjo generacijo pomembni zla-
sti zaradi tega, kar so: če pametno preživljajo
starost in se človeško poslavljajo od življenja,
so srednji in mladi generaciji nujno potreben
zgled za preživljanje tega obdobja življenja;
5.	starejšim omogočiti opravljanje zadnjih
osebnih nalog pred odhodom iz časa in pros-
tora, kar vključuje pogled nazaj, sedaj in
naprej.
STAROST IN PRIPRAVA NANJO
Starost je torej pojav, ki zadeva vsa podro-
čja oz. vse vidike človekovega življenja, vendar
ne enakomerno in ne enako. Tako je za starost
značilno pešanje bioloških funkcij organizma
(pri vseh starostnikih, vendar različno inten-
zivno), spremenjeno emocionalno doživljanje
(različno pri različnih ljudeh), nadaljujejo ali
odpirajo se možnosti intelektualnega, ustvar-
jalnega in duhovnega udejanjanja (kar pa je
zelo odvisno od posameznika, njegove gene-
tike in pogojev življenja). Znanstveniki namreč
opozarjajo, da je od vsega posameznikovega
življenja odvisno, kakšna in kolikšna bo starost
(upoštevajoč družbene pogoje). Pomembna je
ugotovitev, da je dolžina življenja odvisna od
genetskih faktorjev, od geografsko-klimatskih
okoliščin, od zdravja posameznika, zdrave
prehrane in od drugih življenjskih okoliščin
(življenje na vasi, v zakonu...). Dejavniki, ki
vplivajo na daljše življenje (in daljšo starost) in
bi jih morali upoštevati vse življenje, so:
L skrb za zdravje že od rane mladosti,
2. ukvarjanje z dejavnostjo, ki je družbeno
koristna in si jo je oseba sama izbrala,
47
METODA MIKUUAN
3.	dobri pogoji za življenje,
4.	zdrava prehrana,
5.	počitek — aktiven in pasiven, vendar še
pred izčrpanostjo,
6.	fizična aktivnost in obremenitev,
7.	sveži zrak — dovolj kisika v stanovanju
in na delovnem mestu,
8.	življenjski optimizem, visoka morala,
pozitivna čustva,
9.	osebna higiena,
10.	zdravniški nadzor zdravstvenega stanja.
Negativni dejavniki, ki skrajšujejo dolžino
življenja (in starosti), so tudi tu velika nape-
tost, nezadovoljstvo in stresi.
Pozornosti vredno je tudi dejstvo, da žen-
ske živijo dlje kot moški. V Sloveniji je bila v
letih 1988/89 povprečna življenjska starost žen-
ske 76,67 let, moškega pa 68,8 let.
V Sloveniji področje starosti relativno do-
bro pokriva sistem zavarovanja in socialna
mreža centrov za socialno delo, splošnih so-
cialnih zavodov (domov za stare), posebnih so-
cialnih zavodov (za odrasle kronično duševno
bolne ali manj razvite ljudi), zdravstva (geri-
atrija), društva upokojencev, cerkve. Pojavljajo
se nove oblike skrbi za stare: društva starih za
samopomoč, društva prostovoljcev, geronto-
loška društva, univerza za tretje življenjsko ob-
dobje, krajevne skupnosti.
Upoštevati je treba, da s starostjo tegobe
rastejo in se množijo. Dosti jih poraja sámo
pešanje človekovih moči, za druge pa je krivo
napačno gledanje na starost v današnji družbi
in s tem povezana marginalizacija starih ljudi.
Težave in stiske starih ljudi lahko sistema-
tiziramo kot:
•	telesno-materialne (revščina, nezmož-
nost za vsakdanjo oskrbo...),
•	duševne (potrtost in druga negativna
čustvena razpoloženja, izgubljanje spomina...),
•	odnosne (osamelost, odrinjenost od
dogajanja...),
•	bivanjsko duhovne (duhovna praznina,
ko ne vidi smisla svoje preteklosti, sedanjosti
ali prihodnjosti...).
To so tudi področja, na katera bi bilo treba
usmeriti strokovne in družbene napore.
Vse omenjeno je treba poznati in upošte-
vati pri učinkoviti pripravi ljudi na uspešno
starost (da se je moč izogniti vsaj nekaterim
negativnim pojavom, ki jih prinaša starost, ali
pa jih zmanjšati ali onemogočiti in poudariti,
okrepiti ali ustvariti pozitivne pogoje in po-
jave). Tudi od ustrezne priprave na starost je
namreč odvisna kvaliteta življenja v zadnjem
obdobju. Strokovnjaki se v glavnem strinjajo z
ugotovitvijo, da je upokojitev za ljudi šok, stres
(izjema so osebe, ki niso bile zadovoljne z de-
lom ali ki zaradi slabega zdravstvenega stanja
niso bile več sposobne za delo). Začne se nam-
reč drugačen, spremenjen način življenja.
Spremembe se nanašajo na življenjski stan-
dard, vsakodnevne dejavnosti, družbene stike,
pa tudi na doživljanje starostnikove lastne
vrednosti (samopotrditve). Konec poklicne de-
lovne dobe pogosto pomeni izgubo določenih
funkcij in vlog. Občutek nepotrebnosti, življe-
nja brez vsebine, izguba avtoritete, odgovor-
nosti, morebitna finančna negotovost lahko
posamično ali kot sindrom pripeljejo upoko-
jenca (v prvih mesecih po upokojitvi) v resna
krizna stanja. Jedro problema je tako skoraj
vedno v soočanju s spremembami. Nekateri
ljudje zelo težko prenesejo spremembe. Tudi
zato jih je treba pripraviti na starost, da se
sprijaznijo z dejstvom in da si prizadevajo za
novo identiteto, za drugačen pomen in organi-
zacijo življenja.
Vendar obstajajo tudi pri doživljanju upo-
kojitve razlike med moškim in žensko. Ženske
so (v glavnem) poleg zaposlitve skrbele še za
dom in družino oz. gospodinjstvo, ki jim ostaja
tudi po upokojitvi (morda so deloma izjema
samske ženske ali ženske brez otrok in ženske,
ki so v službi opravljale pomembna, odgovorna
dela; te težje doživljajo upokojitev).
Strokovnjaki opozarjajo, da ima redkoka-
teri bodoči upokojenec načrte o tem, s čim se
bo ukvarjal v prihodnje. Navzlic temu so sta-
rostniki na tem razpotju kar precej prepuščeni
samim sebi.
PRIPRAVA IVA STAROST V PODJETJU
PREDSTAVITEV PROBLEMATIKE
Podjetje je gotovo eno od mest, kjer je
mogoče zaposlene v zreli dobi in na prehodu v
starost primerno pripraviti na starost. Res je,
da med zaposlenimi prevladujejo mlajši in de-
lavci v srednji dobi. Po drugi strani pa je tudi
res, da se je povečalo število tistih, ki se želijo
čimprej upokojiti, zlasti zaradi spremenjenih
48
PRIPRAVA UUDI NA STAROST Z VIDIKA SOCIALNEGA DELA
družbenih razmer in, posledično, zaostrenih
pogojev dela. Sedaj se namreč tudi pri nas po-
javlja značilnost (ki jo je bilo doslej opaziti v
glavnem v sodobnih družbah), namreč, da se
»generacije krajšajo«: mladina v ranih letih ni
optimalno primerna za zaposlitev, ljudje, ki se
bližajo koncu srednjih let, pa tudi niso več
zaželeni. Tako je optimalna starost, ki je na-
jprimernejša za zaposlitev, od 20-25 do 35 let
(kar je razvidno tudi iz objav in razpisov v
sredstvih javnega obveščanja). Strokovnjaki so
tudi ugotovili, da skuša moderna družba raz-
vrednotiti vlogo let tako pri delu kot v prostem
času; meni, da je izkušenost manj pomembna
kot življenjska moč in izvirnost, in to daje lju-
dem občutek manjvrednosti, ki ga še povečuje
nižji dohodek.
Zanimivi so podatki iz uradne evidence
podjetja:
Na dan L 1. 1994 je bilo v podjetju zapo-
slenih 900 delavcev, od tega jih je 71 starih 50
in več let.
V podjetju se nihče posebej strokovno ne
ukvarja s starejšimi delavci in z njihovo pri-
pravo na starost. V podjetniški kolektivni
pogodbi (skladno z zakonom) je določba o var-
stvu starejših delavcev (delavci, stari nad 50
let, imajo 3 dni več letnega dopusta, pri more-
bitni razporeditvi na lažje, sicer manj plačano
delo jim ostane plača enaka). Za upokojene
delavce pa je poskrbljeno z naslednjimi ukrepi:
•	ob upokojitvi prejmejo odpravnino (po
zakonu), vendar se hkrati v posameznih de-
lovnih okoljih od njih pričakuje »pogostitev
zaradi odhoda«,
•	novoletna čestitka, darilo,
•	možnost letovanja v predsezoni ali pose-
zoni po sindikalni ceni,
•	sprejemanje internega glasila (ki je gla-
silo menedžerjev).
S starostnimi upokojitvami in tehnološkimi
presežki delavcev se ukvarja kadrovska služba,
z invalidskimi upokojitvami pa socialna služba.
Pri invalidskih upokojitvah individualno ob-
ravnavajo posameznike tudi z vidika starosti (v
patološkem oz. funkcionalnem in doživljaj-
skem pomenu) in z vidika priprave na starost,
vendar ne celovito ali vsestransko in ne
sistematično.
PRIKAZ NEKATERIH PRIMEROV
Primer 1:
Delavka, rojena leta 1942, z višješolsko izo-
brazbo, oddelkovodja, se je predčasno upoko-
jila. Višješolsko izobrazbo si je pridobila pred
nekaj leti s študijem ob delu. Zatem je bila na
invalidski obravnavi, vendar ji invalidnost ni
bila priznana. Podjetje je prišlo v krizo in
iskale so se »notranje rešitve«, med drugim
tudi predčasno upokojevanje delavcev. De-
lavka je izpolnjevala pogoje zanj, vendar ga je
zavračala. Je poročena, mož je upokojen,
otrok je že zaposlen, živijo v lastni hiši. Čez
nekaj časa pa se je odločila za predčasno
upokojitev in se zaposlila pri sorodniku, ki ima
precej veliko podjetje, in sedaj tam veselo
dela. Ne počuti se stara.
Primer 2:
Delavka, rojena leta 1948, z nedokončano
osnovno šolo, je opravljala nekvalificirano de-
lo. Je vdova z dvema otrokoma (eden je samo-
stojen z lastno družino, drugi je dijak). Živijo
skupaj v lastni hiši. Delavki je bila priznana in-
validnost II. kategorije, vendar ji podjetje ni
moglo zagotoviti ustreznega dela; ni pa ji
omogočilo opravljati dela, ki ga je delavka
želela opravljati (in tudi zmogla), ker zanj ni
imela ustrezne izobrazbe. Delavki se je zdrav-
stveno stanje poslabšalo, ves čas je bila v bol-
niškem staležu in se je želela invalidsko
upokojiti. Ko je bila invalidsko upokojena, je
bila presrečna, čeprav je vedela, da se ji
zdravstveno stanje ne bo izboljšalo. Vendar ji
je bila zagotovljena socialna varnost. Počuti se
sicer bolna, a ne stara (v kronološkem smislu).
Primer 3:
Delavec, rojen leta 1953, v poklicu priučen,
je že nekaj let hudo bolan, bolezen pa se
stopnjuje. Že pred invalidsko obravnavo so bili
vsi (lečeči zdravnik, specialist, sodelavci) pre-
pričani, da bo upokojen. In res, invalidska ko-
misija se je odločila delavca upokojiti. Vendar
je šla njegova žena naslednji dan na invalidsko
komisijo, in delavca so upokojili le za polo-
vičen delovni čas. V delavčevem delovnem
okolju imajo veliko razumevanja za njegovo
zdravstveno stanje, saj mu omogočajo oprav-
ljanje dela, čeprav delavec resnično ni več
sposoben za nobeno delo in je, grobo rečeno,
»številka na papirju«. Vendar podjetje s tem
pomaga delavcu in njegovi družini. Delavec in
49
METODA MIKUUAN
njegova družina (2 otroka) stanujejo v bloku.
Družina se je ob (polni) upokojitvi prestrašila,
češ, delavec »je premlad, da bi doma čakal na
smrt, tako pa je le vsak dan v stiku z ljudmi«.
Pa tudi dohodek družine bi se zmanjšal. Kako
se delavec počuti? V glavnem bolnega, in tak
je tudi videti. — Nedavno pa se je upokojil.
Primer 4:
Delavka, rojena leta 1945, ima poklic, a je
zaradi poklicne prekvalifikacije (invalid III.
kategorije) končala srednjo šolo in se zaposlila
v našem podjetju. Vpisala se je na višjo šolo, a
je ni končala. Bila je zelo dobra delavka: pri-
zadevna, vestna, prijazna. Doma je skrbela za
hišo, družino (mož zaposlen, otroka sta se
šolala), za onemoglo sorodnico. Vendar se ji je
zdravstveno stanje poslabšalo. Invalidska ko-
misija ji ni priznala nadaljnjih pravic iz inva-
lidskega zavarovanja. Zaradi dolgotrajnega
bolniškega staleža in reorganizacije v podjetju
je nihče več ni potreboval. Postala je tehno-
loški presežek. Postala pa je tudi zagrenjena.
Sorodnica je medtem umrla, otroci so postali
samostojni. Delavka se je »borila« za svoje
pravice, vendar ne preveč posrčeno. Podjetje ji
je potem sicer zagotovilo delo »lepljenja ku-
vert« ipd. za nekaj ur, za nekaj dni, kakor so jo
pač potrebovali. Delavka tega psihično ni pre-
nesla, in ker je medtem hudo zbolel še mož, je
dala soglasje, da postane tehnološki presežek.
Delavka se ne počuti staro, pač pa se počuti
razočarano in prevarano, saj bi bila še
sposobna opravljati ustrezno delo. Na to pa
verjetno vplivajo tudi druge okoliščine: pod-
jetje je v tem času kljub dogovorjeni prepovedi
zaposlilo nekaj mladih ljudi (s srednjo, višjo in
visoko izobrazbo); poleg tega je postal novi di-
rektor srednješolec po opravljenem priprav-
ništvu — brez delovnih izkušenj.
Primer 5:
Delavec, rojen leta 1940, s poklicem in do-
datnimi posebnimi znanji, je 20 let abstiniral.
Potem je recidiviral. Zdravstveno stanje se mu
je poslabšalo, potem kap in obravnava na inva-
lidski komisiji. Delavec se ni želel upokojiti.
Priznana mu je II. kategorija invalidnosti. Sam
z ženo (upokojeno) je živel v bloku (odrasel
otrok živi v drugem kraju). Zgradil je hišo,
prodal stanovanje in pil. Zaradi alkoholizma
so pri delu nastale težave, ker ni bil več sposo-
ben varno opravljati dela. Na zdravljenje
alkoholizma ni pristal. Zdravstveno stanje se
mu je še poslabšalo, zato ponovno invalidski
postopek (kar je težko sprejel, saj se je izogibal
celo zdravniškim pregledom, tako da smo mo-
rali v službi »intervenirati«). Večkrat nam je
dejal, da se bo pač upokojil, ker pravijo, da je
tako najbolje, dela zanj nimajo, čeprav bi la-
hko delal, ipd. Torej se tudi zdaj ni želel upo-
kojiti. Invalidska komisija ga ni upokojila, saj
je bil pri njem problem alkoholizma očiten.
Sam je zavračal upokojitev, ker mu je tak
način življenja ustrezal: zjutraj, še pred začet-
kom dela, je lahko šel »na kozarček«, enako
med delom, ker je precej hodil po material...
Po nekaj mesecih je umrl (kap).
Vloga socialne delavke: Ljudje se srečujejo s
starostjo na različne načine (kot je razvidno
tudi iz opisanih primerov). Zato je vloga so-
cialne delavke v konkretnih primerih različna
zlasti v nadrobnostih. V vseh primerih pa te-
melji na spoznanjih o starosti, ki jih je treba
približati tako ljudem, ki se z njo srečujejo (na
način samospoznanja in lastnega notranjega
sprejetja starosti in njenih posledic ter izobli-
kovanja stališč do nje, hkrati pa tudi na naČin
informacij npr. o načinu organiziranja in
izrabe Časa ipd.). Bistvena spoznanja je treba
posredovati tudi odločujočim v podjetju (vo-
dilnim, nadrejenim), ki lahko vplivajo na
določen del življenja teh ljudi ali vsaj na to,
kako ga doživljajo. Pri posameznih primerih,
kjer se pojavljajo in prepletajo še druge težave
(npr. alkoholizem), pa je treba poleg nave-
denega upoštevati še spoznanja relevantnih
strok.
Uporabljena metoda dela je individualna.
RAZPRAVA, SKLEPI IN PREDLOGI
Kot so ugotovili strokovnjaki, je starost
nezaželen pojav, ki je »dan na stranski tir«.
Skoraj nihče se noče z njim prostovoljno so-
očiti, razen ko je v to prisiljen. V današnjem
času je še bolj tako, čeprav ne vedno v bese-
dah, pač pa v vsakdanjih, drobnih dejanjih, ki
lahko so za posameznika zelo pomembna.
Tako vsakodnevno, »nepomembno« dogajanje
dokazuje, kako današnji čas večkrat odvzame
pomen in funkcije (»oddelanim«) letom, kar
prispeva k še večji prizadetosti in odrinjenosti
starejših ljudi. Sama sem to pogosto slišala od
50
PRIPRAVA UUDI NA STAROST Z VIDIKA SOCIALNEGA DELA
starejših delavcev, pa tudi od delavcev srednjih
let, ki so jih kljub mnogim »oddelanim« letom
(ko so bili delovni pogoji v fizičnem pomenu
neprimerno težji kot danes) »potisnili v kot«.
Pri teh ljudeh nisem videla le prizadetosti,
razočaranja, obupa, videla sem tudi njihove
solze. Pa ne le zaradi objektivnih razmer, pač
pa tudi zaradi odnosa do njih. Vendar obsta-
jajo tudi izjeme — redka delovna okolja, kjer
imajo drugačen odnos do starejših, prisluhnejo
njihovim željam in jim poskušajo v okviru za-
konskih možnosti pomagati.
Praksa potrjuje tudi spoznanje, da ljudje ob
nepričakovani in zase nezaželeni upokojitvi
doživijo pravi »upokojitveni šok«. Posebno
težko doživijo upokojitev ljudje, ki so glede na
svojo izobrazbo opravljali bolj zahtevna in
odgovorna dela (kar jim je uspevalo tudi zato,
ker so delali vestno, prizadevno in predano),
in samski, zlasti v primerih, ko nimajo ustrez-
no rešenega stanovanjskega vprašanja.
Naj opozorim še na pomembno dejstvo, da
precej naših delavcev prihaja iz okolice mesta
(doma imajo zemljo), in dosti teh delavcev se
med zaposlitvijo in po upokojitvi ukvarja s
pridelovanjem zlasti zelenjave (zaradi mož-
nosti prodaje v različne hotelske in gostinske
lokale). Za te ljudi in za ljudi s poklicnim
znanjem (ki se ukvarjajo s »sivo ekonomijo«)
upokojitev ni šok.
Vodilni in drugi odločujoči ljudje se očitno
ne zavedajo ali se nočejo zavedati, da kro-
nološka starost še ne pomeni enake funkcion-
alne in doživljajske starosti; da lahko imajo
starejši in stari ljudje še veliko življenjske ener-
gije, ki bi jo morala vgraditi v svoje delovanje
podjetja ali družba, ki želi skladno in humano
delovati. Stari ljudje imajo veliko življenjskih
izkušenj, ki so kot zgodovinski spomin nujne
za normalen družben razvoj. Če hoče družba
napredovati, mora imeti sistemske modele za
sožitje starih z mladim in srednjim rodom, da
prek njih stari spontano vnašajo zgodovinsko
izkušnjo v življenje sodobnosti.
Lep zgled upoštevanja in cenjenja izkušenj
je Kitajska, ki je pred leti najela upokojene
nemške strokovnjake, da so ji pomagali pri
dvigu gospodarstva. In rezultati se postopoma
že kažejo.
Starost torej ni samo problem pogleda in
stališča družbe, pač pa tudi problem osebnega
gledanja. Oboje je treba spremeniti.
Vendar navedena spoznanja še niso dovolj
resno prodrla v jedro družbe, podjetij in
drugih institucij. Posebej zaznaven (kot je tudi
iz opisanih primerov razvidno) je primanjkljaj
ustreznih aktivnosti na področju priprave na
starost (tudi individuahio).
Predlogi: Eden od možnih pristopov reše-
vanja navedene problematike je organiziranje
skupin samopomoči za pripravo ljudi na sta-
rost. Te se lahko organizirajo v večjih podjet-
jih, krajevnih skupnostih, institucijah ali s
posredovanjem centrov za socialno delo. Tako
bi lahko seznanili ustrezen del prebivalstva z
vsemi vidiki staranja (s poudarkom na pozitiv-
nih in kreativnih možnostih, ki jih to obdobje
ponuja), z zdravim načinom življenja, zdravo
prehrano, s primernimi aktivnostmi, pomenom
in načinom medsebojnega stika, z različnimi
možnostmi drugačnega organiziranja življenja,
s smiselnostjo tega obdobja ipd. Posamezniki
morda odkrijejo nadarjenost, sposobnost in
veselje za stvari ali dejavnosti, za katero niso
vedeli, da jo imajo ali niso imeli časa zanjo.
To bi bilo mogoče izvajati z različnimi me-
todami, npr. s socialno andragoško metodo
(verjetno modificirano), z logoterapijo, po
potrebi tudi z realitetno tehniko, ali pa s kom-
binacijami teh in drugih metod, odvisno pač
od članov skupin in voditeljev.
Pozitivno bi bilo, da bi se mladina v šolah
učila tudi o življenju in v okviru tega tudi o sta-
rosti. Tako bi se starost lažje detabuizirala, de-
marginalizirala. Seveda bi bili ob vsem tem
nujno potrebni tudi ustrezni ukrepi, s katerimi
bi družba podprla in pospešila tako usmeritev,
delo in poglede na starost.
SKLEP
Priprava ljudi na starost v naši družbi še ni
dovolj aktualizirana. Vzrokov za tako stanje je
več: 1. treba je dobro poznati fenomen starosti
z vseh njegovih vidikov (psihološkega, socio-
loškega, fiziološkega, ekonomskega in social-
nega), 2, starost je še prevečkrat tabuizirana,
strašljiva in problematična. Značilnost naše
družbe in civilizacije pa je, da odriva vse nepri-
jetne stvari življenja, tudi starost in vse, kar je
z njo povezano. Posledice tega so raznovrstne,
ključna pa je stiska na prehodu iz zrele dobe v
51
METODA MIKUUAN
starost in v doživljanju same starosti. Kljub kurativno delo na tem področju, potrebna pa
napisanemu pa v naši družbi obstajajo poten- bi bila večja pomoč in podpora družbe,
ciali (kadri) za preventivno (osveščanje) in
Literatura
B. Acceto (1987), Starost in staranje. Ljubljana: Cankarjeva založba.
S. de Beauvoir (1987), 5íaro5í I, II. Beograd: Bigz.
J. Bohak(1981), Srednja leta. Celje: Mohorjeva družba.
M. birsa (1992), Življenje po Šestem križu. Murska Sobota: Pomurska založba.
A. Deeken (1977), Tudi starost je lahko lepa. Celje: Mohorjeva družba.
P. Fajdiga Sever (1993), Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Ljubljana: Slovenska univerza za tretje živ-
ljenjsko obdobje pri Andragoškem društvu Slovenije.
M. Fiske (1985), Srednja leta. Murska Sobota/Ljubljana: Pomurska založba/Centralni zavod za napredek gospodin-
jstva.
V. E. Frankl(1986), Zašto se niste ubili. Zagreb: Oko 3 ujutro.
H. Franks (1990), Ženska v najlepših letih. Ljubljana: Ganeš.
D.	T. Jaffe (1991), Kaj lahko sami storimo za svoje zdravje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
R. Lenne (1978), Depresija, bolezen našega časa. Ljubljana: Cankarjeva založba.
F. Leskovšek (1991), Samomorilnost na Gorenjskem. Socialno delo 30, 1-2: 40-52.
E.	Lucas (1985), I tvoja patnja smisla ima. Zagreb: Oko 3 ujutro.
S. M. Peck (1990), Ljubezen in duhovna rast. Ljubljana: Mladinska knjiga.
D. POKORN (1987), Z zdravo prehrano v pozna leta. Ljubljana: Prešernova družba.
H. PoŽARNlK (1981), Umetnost staranja. Ljubljana: Cankarjeva založba.
J. Ramovš (1990), Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige.
-(1990), Sto domačih zdravil za dušo in telo. Celje: Mohorjeva družba.
J. Ramovš, T. Kladnik, B. Knific in sod. (1992), Skupine starih za samopomoč. Ljubljana: Inštitut za socialno
medicino in socialno varstvo.
J. Rode virk (1991), Skupina za samopomoč starejšim v KS Savsko naselje. Socialno delo 30, 1-2: 83-84.
J. Ruceu (1977), Dolga pot. Ljubljana: Rdeči križ.
P. RussianOFF (1990), Kdaj se bo meni nasmehnila sreča. Ljubljana: Založba Mladinske knjige.
V. SmiuaNIc (1987), Psihologija starenja. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva.
A. Trstenjak (1971), Človek samemu sebi. Celje: Mohorjeva družba.
-(1986), Ko bi še enkrat živel. Celje: Mohorjeva družba.
M. ŽnidaRŠIč (1975), Starost in zdravje. Maribor: Zavod za zdravstveno varstvo.
52