Igo Gruden:   Med nama ... — Miran Jarc:   Molčanje               169
Igo Gruden:
Med nama .. .
Med nama je vse polno zlatih niti, po mraku skrivno napeljanih cest, med nama so noči, vsa njih prelest in vzdihi zemlje v mračnih daljah skriti.
Med nama, draga, so neba odsviti, prameni svetlo-padajočih zvezd, med sanjami najtišjimi — bolest, utripi večnosti v akorde zliti.
Med nama je ljubav . . . kot cvet dehteči, ki v mraku dahne v gluhi molk jezera, v srce je zlata pala iz vsemira:
in — kolobarji preko vod hiteči —
so misli zbrale se v drhteče vale,
do tebe, draga, v noč se razbežale , . ,
Miran Jarc
K<
Molčanje.
kot težke, bolne misli tišina mučna se vlega, želj visokih polet zapira kot mrzli zid ječe. Otroški krik od nekod — kot meča ostrina seče dušečo, težečo tišino v duši — — Pogled mi uhaja v solnčno daljino: tam gozd sanjajoč se ziblje, globoko premišljujoč . . . reka se v solncnem blesku leskece, kot v sanjah trepeče . čez modro nebo oblaki, pastirjeve želje, beže . . . Vso kri besnečo, plamtečo bi dalo iščoče srce za hip, ki bi združil utrip moje duše z Neznanim, Iskanim A misli in želje se trudne pleto v razzarjenem toku, ki se strdeva v svinčeno mrzel obup.