NE TOLIKO!
K.ako sc človck izpremeni z leti!" so mi pri-pomnili Korenov dcd, ko so svojemu vnukcu Jožku namazali   dcbclo  plast medu  na kos rženega kruha.
^Vidiš!" so mi dejali, ,zdaj me najbolj veseli, če naredim komu veselje s tem, da mu kaj dam iz rok. Sam skoro nikdar ne pokusim medu; rad ga pa dam takimle otročičem. Če potem opazujem, kako jim gre v slast, je to moje največje veselje.
Ko   sem   bil   pa mlad   deček,  setn  bil  pa čisto drugačen. Tedaj setn imel pa vse najrajši sam, in silno težko mi je bilo, komu odstopiti kaj dobrega.  Skoro solze so mi stopile v oči, ako kdaj le ni bilo drugače,    i da sem moral komu podariti kaj svojega.
Še zdaj se dobro spominjam, kako me je zabo-lelo, ko mi je Močnikov Matijec le predaleč zasadil svoje oslre zobe v potico, nadebelo namazano z medom.
Moj oče — Bog jim daj nebesa, če jih še nimajo! — so imeli tudi čebele. Ravno tu je stal uljnjak kot sedaj; samo še večji je bil. Saj je čebela tedaj bolj nosila; bila je pač drugačna paša. Odkar so opustili rdečo ajdo in vpeljali sivo rusko — odtedaj ni več pravega medenega leta.
Nekega popoldne proti jeseni so odpirali moj oče panje in ogledovali zalogo. Jaz seveda sem stal poleg njih in verno ogledoval čebelno zalego, panj za panjetn.
Oče so menda tnenili, da me mika med. Zato so mi dejali, ko so opazili pripraven sat: ,,No: Tinče, skoči, skoči, do matere, da ti odrežejo kos potice, jaz ti jo pa narnažem z medom."
Četudi nisem pričakoval tega, vendar ni mi bilo treba dvakrat reči. V dveh skokih sem bil v hiši pri materi z očetovim naročilom.
V dveh skokih setn bil zopet pri očetu v čebel-njaku z lepirn kosom v roki.
»Na, pa tukaj ne boš jedel, kjer je vse polno čebel. Bi ti vedno sedale na med. Pojdi v hišo, gori
sa 136 is

,,Ne toliko!"
S2   137   5S
boš imei mir," so mi veleli oče, ko so mi dali z me-dom pomazani kos.
Oj, pa tudi v hiši ni bilo miru. Res, čebel ni bilo — toda komaj stopim v hišo, že pride za tnenoj prav pravi čmrlj v podobi Močnikovega Matijca. Prišel je pbme, da bi šla skupaj v šolo. Jaz sem hodil šele prvič v šolo in sem bil majhen; zato so me izročili naša mati njemu, da bi me varoval, da bi se ne iz-gubil v trgu, ali da bi me kdo ne tepel ali mi še kaj vzel ali raztrgal.
Pri Močnikovih so bili revni. Kaj boljšega kot močnik je pri njih menda redkokdaj prišlo na mizo, in najbrže so jim zato rekali pri Močnikovih. Moč-nikov Matijec je bil sicer potegnjen, toda droban deček, in kar na očeh se mu je poznalo, da po južini ni dosti manj lačen kot prcd južino.
Ko zagleda Matijec lepi kos v moji roki, kar za-piči vanj oči. Vkobal se vsede k meni na stol in milo pravi: ,Ti, Tinče, daj meni malo pokusiti!"
Jaz sem bil v veliki zadregi. Ne dal bi tnu bil rad, kcr sem sam komaj čakal, da vgriznem. Vendar naravnost tudi nisem mogel reči: Ne dam ti, — ko je bil pa Matijec moj varih.
,,No, vsaj enkrat naj vgriznem, da pokusim," poprosi   Matijec  vdrugič,  ko  vidi, da se obotavljam.
nNo,   padaj!" rečem jaz — ,,Pa samo  enkrat!"
Tedaj pa odpre Matijec nastežaj svoja usta. in velik del mojega kosa so obsegli njegovi zobje. Lep zalagaj je odkrhnil od mojega kosa.
Mene je kar zabolelo pri srcu, in obupno sem vzkliknil: nNe, Matijec! Kaj pa delaš? Ne toliko!"
Toda Matijec si ni storil mnogo iz mojega strahu. Vzel je odgrizeni kos iz ust in ga užival s slastjo. Mene je pa še danes sram pred samim seboj, če se domislim tega dogodka. Ko bi imel tedaj srce, kot ga imam danes, bi bil rekel: nNa, Matijec, ti imaš rad kruh z medom; doma ga nimaš, pa vzemi ta-le kos!" Sam pa bi bil šel k materi in bi jim b'l povedal: »Veste, mati, Močnikov Matijec je prišel pome, pa me je prosil medenega kruha, pa sem mu dal cel kos. Prosim, ako mi daste drugega." In mati bi mi bili dali
Si   138  IS                            
drugi kos, — prav gotovo bi mi ga bili dali, in jaz bi ga bil nesel k očetu v čebelnjak in bi jim bil po-vedal o lačnern Matijcu Močnikovem, in oče bi mi bili zopet namazali z medom in z Malijcem bi bila drobila vsak svoj kos in vesela bi bila oba.
K svoji sreči pa sem se od svojega očeta in matere naučil dobrotljivosti in usmiljenja in zdaj res ne občutim večjega vesel|a, kot to, če morem storiti komu kaj dobrega.
Zdaj spoznam resnico, ki jo je zapisal veliki apostol sv. Pavel:
.Mnogo blaženejše je dajati kot pre-jemati."                                  Ferdinand Gregorec