Vv «sdl LEDÀR X GORIŠKE OHORaJEVE RVŽBE * 1 9 2 g PLATNICO IN ZAGLAVJA RISAL MAKSIM GASPARI GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA PRESTOPNO LETO IZDALA IN ZALOŽILA GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA NATISNILA „KATOLIŠKA TISKARNA" V GORICI - 1927 Prestopno leto 1928 ima 366 dni; med temi je 52 nedelj in 8 zapovedanih praznikov med tednom. Začne se z nedeljo, konča s ponedeljkom. Tekoče cerkveno leto se je začelo s 1. adventno nedeljo, 2. decembra 1927. Občno in državno leto se začne na novega leta dan, 1. januarja 1928. Godovinska števila za 1. 1928. Zlato število:.....10 Epakta:......VIII Solnčni krog:.....5 Rimsko število: . . . .11 Letni časi. Nedeljska črka: Letni vladar: . . . AG Merkur Pomlad se začne 20. marca ob 21. uri 45m — Poletje se začne 21. junija ob 17. uri 7m — Jesen se začne 23. septembra ob 8. uri 6m — Zima se začne 22. decembra ob 3. uri 4m — Pomni-. V koledarju je naveden srednjeevropski čas; za goriški meridijan bi bil krajevni čas 672 minut kasneje. Mrki solnca in lune leta 1928. Leta 1928 bo mrknilo solnce trikrat, luna pa dvakrat. Po srednji Evropi bo viden samo solnčni mrk 12. novembra. 19. maja popolni solnčni mrk; začetek ob 12.25, konec ob 16.23. Viden bo v južnih pokrajinah južne Amerike in južne Afrike. 3. junija popolni lunin mrk; začetek ob 11.18, konec ob 15.02. Viden bo na zahodu Južne in Severne Amerike, v Avstraliji in vzhodni Aziji. 17. junija delni solnčni mrk; začetek ob 21.02, konec ob 21.52. Viden bo v vsej severni Rusiji. 12. novembra delni solnčni mrk; začetek ob 8.33, konec ob 13.03. Viden bo v Evropi, v zahodni polovici Azije, v severovzhodnih pokrajinah Afrike, na Sredozemskem morju in v severnih delih Ind. morja. 27. novembra popolni lunin mrk; začetek ob 8.24 konec ob 11.39. Viden bo v zahodni in severni Evropi, v Ameriki, v Avstraliji in .v vzhodni Aziji. Cerkveni zapovedani prazniki so razen navadnih nedelj še sledeči: Novo leto ali obrezov. Gospodovo, nedelja, 1. januarja. Sv. Trije kralji ali razglašenje Gospo« dovo, petek, 6. januarja. Sv. Jožef, ženin D. M., ponedeljek, 19. marca. Velika noč ali vstajenje Gospodovo, nedelja, 8. aprila. Kristusov vnebohod, četrtek, 17. maja. Binkošti ali prihod sv. Duha, nede* lja, 27. maja. Sv. Trojica, nedelja, 3. junija. Sv. Rešnje Telo, četrtek, 7. junija. Sv. Peter in Pavel, apostola, petek, 29. junija. Vnebovzetje Marije Device, sreda, 15. avgusta. Praznik vseh svetnikov, četrtek, 1. no« vembra. Brezmadežno spočetje Marije Device, sobota, 8. decembra. Božič ali rojstvo Gospodovo, torek, 25. decembra. Pepel ni ca ali začetek posta je v sredo, 2. marca. — Od božiča do pepelnice je 8 tednov in 3 dni ali 66 dni. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. adventne nedelje do božiča, in od pepelnice do velikonočnega ponedeljka. Posti. 1. Pomlad, (postne) kvatre 29. febr., ; 2. Dnevi zgolj posta, se sme uživati 2. in 3. marca. j meso, pa se sme le enkrat do sita 2. Poletne (binkoštne) kvatre 30. maja, najesti) imajo f. 1. in 2. junija. 3. Dnevi strogega posta (se ne 3. Jesenske kvatre 19., 21. in 22. sept. : Sme uživati meso in se sme le enkrat do 4. Zimske (adventne) kvatre 19., 21. |j sjta najesti) imajo +f. in 22. decembra. 1. Dnevi zgolj zdržka (da se ne sme uživati meso, pa se sme večkrat najesti Razen tega naj se vsak vernik ravna do sita) imajo *. po predpisih svoje škofije. Vremenski ključ s katerim vsakdo lahko zve za vreme celega leta naprej, ako le ve, kdaj se izpre-meni luna (t. j.: ob kateri uri nastopi prvi krajec D, ščip ®, zadnji krajec C. in mlaj ©). — Ta vremenski ključ je napravil slavni zvezdoslovec J. W. Herschel in dunajska kmetijska družba ga je 1. 1839 spoznala za najbolj zanesljivega. — Pomeni pa, kadar se izpremeni luna: Ob uri Poleti Pozimi Ob uri Poleti Pozimi od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od^2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 4. do 6. dež sneg in vihar od 16. do 18. lepo lepo od 6. do 10. spremenljivo dež ob: severo-zapadniku, sneg ob vzhodniku od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 22. do 24. lepo lepo Opomba. — Celo leto se razdeli na dva dela, t. j na poletje in na zimo; za poletje velja čas od 15. aprila do 16 oktobra, ostali čas pa velja za zimo. Običajni civilni prazniki. 1. Vse nedelje. — 2. Novo leto. — 3. Sv. Trije kralji. — 4. 21. aprila, praznik dela. — 5. Vnebohod. — 6. 20. septembra. — 7. Vsi svetniki. — 8. 4. novembra. 9. Božič. — Za Trst tudi dan Sv. Justa. Državni prazniki s samo dopoldanskim delavnim urnikom. 8 januarja: Rojstni dan Nj. V. kraljice Helene. Pustni četrtek, pondeljek, torek — Vel. četrtek — Vel. sobota — Vel. pond. — 2. aprila — 20. julija — 18. avg. —' 15. sept. — 2. okt. — 2. nov. — 11. nov. rojstni dan Nj. V. kralja — 20. nov. — 24. dec. — 31. dec. Latinska in slovenska imena mesecev. I. Januar — Prosinec. H. Februar — Svečan. III. Marec — Sušeč. IV. April — Mali traven. V. Maj — Veliki traven. VI. Junij — Rožnik. VII. Julij — Mali srpan. VIII. Avgust — Veliki srpan. IX. September — Kimavec. X. Oktober — Vinotok. XI. November — Listopad. XII. December — Gruden. Znamenja za lunine izpremene. Mlaj prvi krajec J), ščip ali polna luna zadnji krajec C 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek * 7 Sobota © Novo leto, Obrezovanje Gospodovo. Ime Jezus; Makarij Aleks. Genovefa, devica; Anter, papež; Florencij, škof, muc. Tit, škof; Angela Fol. Telesfor, papež, mučenec; Emilijana, devica. Sv. Trije kralji. Razglašenje Gospodovo. Valentin (Zdravko), škof; Lucijan, mučenec.__ 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota < 1. po razgl. Gospodovem. Sv. Družina; Severin, opat. Julijan in Bazilisa, mučenca. Pavel, puščavnik; Agaton, papež. Higin, papež, mučenec; Salvij, mučenec. Arkadij, mučenec; Ernest, škof. Veronika Mil., devica; Hilarij, cerkveni učenik. Feliks (Srečko) Nol. ' 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po razgl Gospodovem. Maver, opat; Habakuk. Marcel, papež; Bernard, mučenec. Anton, puščavnik; Marijan; Sulpicij, mučenec. Sv. Petra stol v Rimu; Priska, devica, mučenica. Marij in tovariši, mučenci; Pavlin, škof. Fabijan in Sebastijan; Neofit, mučenec. Neža (Janja), devica, mučenica; Fruktuoz, škof. 22 Nedelja • 3. po razgl. Gospodovem. Vincencij (Vinko), muč. 23 Ponedeljek Zaroka Marije Device. 24 Torek Timotej, škof; Evgenij, mučenec; Babila, muč. 25 Sreda Spreobrnjenje Pavlovo. 26 Četrtek Polikarp, škof, mučenec; Marija, mučenica. 27 Petek * Janez Zlatoust, cerkveni učenik; Vitalin, papež. 28 Sobota , Roger in tovariši; Julij an, škof. 29 Nedelja » 30 Ponedeljek 31 Torek 4, po razgl. Gospodovem. Frančišek Sal., cerkv. uč. Martina, devica, mučenica; Janez Mil. Peter Nol., spoznavavec; Marcela._ @ Ščip dne 7. ob 7.08 (sneg). @ Zadnji krajec dne 14. ob 22.14 (lepo in prijetno). • Mlaj dne 22. ob 21.19 (dež in sneg). } Prvi krajec dne 29. ob 20.26 (sneg). JANUAR IMA 31 DNI Novo leto: Po osmih dneh je bilo otroku dano ime Jezus. (Lk 2, 21.) 1. nedelja po razgl. Gospodovem: Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52.) 2. nedelja po razgl. Gospodovem: O ženitnini v Kani galilejski. (Jan. 2, 1—11.) 3. nedelja po razgl. Gospodovem: Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13.) 4. nedelja po razgl. Gospodovem: Jezus med viharjem v ladjici spi. (Mt 8, 23—27.) Solnce stopi v znamenje vodnarja dne 21. ob 7.57. — Dan zraste za 1 uro 1 minuto. — Dan je dolg od 8 ur 25 minut do 9 ur 26 minut. DAVKI: Izobešeni so seznami davkoplačevalcev. Dobro jih preglej! A I 1 Sreda Ignacij (Ognjeslav), škof, mučenec. Brigita, devica. 2 Četrtek Svečnica. Darovanje Gospodovo. (Nezap. praznik.) 3 Petek * : Blaž, škof, mučenec; Oskar, škof. 4 ; Sobota | Andrej Korsini, škof; Janez od Brito._ 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja ® Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. predpepelnična nedelja. Agata, devica, mučenica. Amand, škof; Doroteja; Tit, škof. Romuald, opat; Rihard, spoznavavec. Janez od Mata; Emilijan. Ciril Aleks., cerkveni učenik; Apoloni j a, devica muč. Sholastika, devica; Viljem, puščavnik. Lurška Mati božja; Viktorija, devica, mučenica._ 12 Nedelja 13 j Ponedeljek 14 i Torek 15 Sreda 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota 2. predpepelnična nedelja. Sedem svetih ustanov. Katarina Riči, devica; Gregor, papež. Valentin (Zdravko), mučenec; Avksencij, opat. Favstin, mučenec; Jordan, spaznavavec. Julijana, devica, mučenica; Onezim, škof. Frančišek Kle; Gregorij; Kristijan, muč. Simeon, škof, mučenec; Flavijan, škof._ 19 Nedelja 20 Ponedeljek 21 | Torek • 22 Sreda ff 23 Četrtek f 24 Petek ff 25 I Sobota f 3. predpepelnična nedelja. Konrad, puščavnik. Sadot in tovariši, perz. mučeniki; Elevterij, škof. Pust. Irena; Feliks; Maksim. P e p e 1 n i c a. Sv. Petra stol v Antiohiji; Margareta K. Peter Damijan, cerkveni učenik; Romana. Prestopni dan. Matija (Bogdan), apostol; Sergij, mučenec._ 26 Nedelja 1. postna nedelja. Valburga, devica; Feliks, papež. 27 Ponedeljek f Matilda, devica; Viktor. 28 Torek f i Gabriel od Žalostne Matere božje. 29 i Sreda ff Kvatre. Roman; Antonija; Rajmund._ @ Ščip dne 5. ob 21.11 (dež in sneg). C Zadnji krajec dne 13. ob 20.05 (sneg). • Mlaj dne 21. ob 10.41 (mrzlo). J Prvi krajec dne 28. ob 4.21 (sneg). FEBRUAR IMA 29 DNI. 1. predpepelnična nedelja: O delavcih v vinogradu. (Mt 20, 1—16.) 2. predpepelnična nedelja: Prilika o sejavcu in semenu. (Lk 8, 4—15.) 3. predpepelnična nedelja: Jezus ozdravi slepca. (Lk 18, 31—43.) 1. postna nedelja: Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—11.) ZAPISKI "Solnce stopi v znamenje rib dne 19. ob 22. 20. — Dan zraste za 1 uro 30 minut. Dan je dolg od 9 ur 28 minut do 10 ur 58 minut. DAVKI: Prvi obrok plačaj od 10.—18. Sicer doplačaš kazen! 1 Četrtek f 2 j Petek ff 3 i Sobota t Albin (Belko), škof; Hadrijan, mučenec. K v a t r e. Simplicij, papež; Henrik Suzo, spoznavavec. | K v a t r e. Kunigunda, cesarica; Andrej, mučenec. 4 Nedelja 5 Ponedeljek f 6 Torek f 7 Sreda t 8 Četrtek f 9 Petek ff 10 Sobota f 2. postna nedelja. Kazimir, spoznavalec; Lucij, papež. Janez Jožef od Križa. Perpetua in Felicita. Tomaž Akvinski, cerkveni učenik. Janez od Boga, spoznavavec; Filemon, mučenec. Frančiška Rimska, vdova; Pacijan, škof. 40 mučencev; Makarij._ 11 Nedelja 12 Ponedeljek f 13 Torek f 14 Sreda f € 15 Četrtek f 16 Petek ff 17 Sobota f 3. postna nedelja. Sofronij, škof. Gregorij Vel., papež; Bernard, škof. Teodora, mučenica; Kristina, mučenica. S r e d o p o s t n a. Matilda; Evtihij; Pavlina. Klemen M. Dvorak, spoznavavec; Longin, muč, Hilarij in Tacijan, mučenca; Heribert, škof. Patrik, škof; Jedert, devica. _ 18 Nedelja 19 Ponedeljek f 20 Torek f 21 Sreda f • 22 Četrtek f 23 Petek ff 24 Sobota f 4. postna (sredpostna). Ciril Jeruzalemski, cerkv. uč. Jožef, ženin Marije Device. Aleksandra, mučenica; Janez P. Benedikt, opat; Serapion, škof. Lea; Katarina Gen.; Benvenut, škof. Jožef Oriol; Pelagija; Viktorij an, mučenec. Gabriel, arfaangel.__ 25 Nedelja 26 Ponedeljek f 27 Torek t 28 Sreda f » 29 Četrtek f 30 Petek f+ 31 Sobota f 5. postna (tiha) nedelja. Oznanjenje Marije Device. Emanuel, mučenec; Ludger, škof. Janez Dam., cerkveni učenik. Janez Kapistran, spoznavavec; Kastva, mučenica. Ciril, mučenec; Bertold. Žalostna Mati božja. Modest, škof krški; Benjamin, mučenec.__ (5) Ščip dne 6. ob 12.27 (sneg in dež). C Zadnji krajec dne 14. ob 16.20 (lepo). • Mlaj dne 21. ob 21.29 (dež in sneg). ) Prvi krajec dne 28. ob 12.54 (dež). MAREC IMA 31 DNI. 2. postna nedelja: Jezus se na gori izpremeni. (Mt 17, 1—9.) 3. postna nedelja: Jezus izžene hudiča iz mutca. (Lk 11, 14—28.) 4. postna (sredpostna) nedelja: Jezus nasiti pet tisoč mož. (Jan 6, 1—15.) 5. postna (tiha) nedelja: Judje hočejo Jezusa kamenjati. (Jan 8, 46—59.) <&§) ZAPISKI {§$9 Solnce stopi v znamenje ovna dne 20. ob 21.45. — Začetek pomladi. — Noč in dan sta enako dolga. — Dan zraste za 1 uro 46 min. — Dan je dolg od 11 ur 2 min. do 12 ur 48 min. DAVKI: Od I,—8. preglej seznam dodatkov k direktnim davkom! 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek f Torek Sreda f Četrtek f © Petek Sobota tt t 6, postna (cvetna) nedelja. Frančišek Pavelski. Marija Egipč., spoznavavka. Rihard, škof; Hionija. Izidor Sev., škof; cerkveni učenik; Kozim, puščavnik. Vel. četrtek. Vincenci j. Vel. petek. Sikst I., papež. Vel. sobota. Herman Jož. 8 Nedelja Velika noč. Vstajenje Gosp. Albert, škof; Julija Bili. 9 Ponedeljek Veliki ponedeljek. (Nezapovedan praznik.) Tomaž. 10 Torek Ecehiel, prerok; Marko B.; Mehtilda. 11 Sreda Leon Veliki, papež, cerkveni učenik; Belina, devica. 12 Četrtek Julij L, papež; Angelus; Zenon, škof. 13 Petek * € Hermenegild, mučenecj Ida, devica. 14 Sobota Justin, mučenec; Valerijan, mučenec.__ 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * < Sobota 1. povelikonočna (bela). Teodor, mučenec; Peter G. Benedikt Jožef Labre. Anicet, papež; Rudolf, mučenec. Apoloni j, mučenec; Antia, mučenec. Leon IX., papež; Konrad; Ema, vdova. Neža (Janja) Mont., devica; Teodor. Anzelm, cerkveni učenik; Simon, škof; Bruno, škof. 22 Nedelja 2. povelikonočna nedelja. Soter in Gaj, papeža. 23 Ponedeljek Adalbert (Vojteh), škof, mučenec. 24 Torek | Jurij, mučenec; Fidelis S., mučenik. 25 Sreda Varstvo sv. Jožefa; Marko, evangelist. 26 Četrtek * Klet in Marcelin, papeža. 27 Petek * Peter Kanizij; Peregrin; Cita, devica. 28 Sobota__Pavel od Križa, spoznavavec; Vital, mučenec._ 29 Nedelja 3. povelikonočna ned,, varstvo sv. Jožefa. Peter, muč. 30 Ponedeljek Katarina Sienska, devica; Marijan, mučenec._ © Ščip dne 5. ob 4.38 (sneg in vihar), t Zadnji krajec dne 13. ob 9.09 (dež). • Mlaj dne 20. ob 6.25 (spremenljivo). J Prvi krajec dne 26. ob 22.42 (lepo). APRIL IMA 30 DNI. 6. postna I cvetna) nedelja: Jezus jezdi slovesno v Jeruzalem. (Mt 21, 1—9.) Velikonočna nedelja: Jezus vstane od mrtvih. (Mk 16, 1—7.) 1. povelikonočna (fcela) nedelja: Jezus se prikaže ob zaprtih durih. (Jan 20, 19—31.) 2. povelikonočna nedelja: Jezus dobri pastir. (Jan. 10, 11—16.) 3. povelikonočna nedelja: Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan 16, 16—22.) Solnce stopi v znamenje bika dne 20. ob 9.17. — Dan zraste za 1 uro 37 minut. — Dan je dolg od 12 ur 51 minut do 14 ur 28 minut. DAVKI: Drug obrok davkov plačaj od 10.—18. Do 9. pa vloži morebitni rekurz proti odmeri davka, ki je bil naznanjen v januarju! 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek * 5 Sobota Filip in Jakob ml., apostola. Atanazij, cerkveni učenik; Sekund, mučenec. Najdenje sv. križa; Mavra, mučenica. Flori j an (Cvetko), mučenec. Pij V., papež; Irenej, škof; Angela, mučenica. 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota < 4. povelikonočna nedelja. Janez Evang pred lat. vrati. Stanislav, škof, mučenec; Gizela, kraljica. Prikazen Mihaela, arhangelja. Gregorij Nacianški, cerkveni učenik; Beat, spoz. Antonin, škof; Janez Av. Frančišek H.; Mamert, škof; Sigismund, kralj. Pankracij, mučenik; Imelda. _ _ _ 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 | Sobota « 5. povelikonočna (križeva) nedelja. Servacij, mučenec. Bonifacij, mučenec; Paskal, pp.} Izidor; Zofija. j Križevo. Janez Nepomuk; Ubald, škof. Kristusov vnebohod. Erik, kralj; Aleksandra, devica; Feliks, spoznavavec. Peter Celestin, papež; Ivo, spoznavavec._ 20 ! Nedelja 21 Ponedeljek 22 | Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek * 26 ; Sobota ft * 6. povelikonočna nedelja. Bernardin Sienski, spozn. Feliks Kantal, spoznavavec. Emil (Milan), mučenec. Janez Krstnik de Rossi; Deziderij, mučenec. Marija Devica, pomoč kristjanov. Urban I., papež; Zofija B.; Gregor VII. papež. Filip (Zdenko) Neri.__ 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda f 31 Četrtek Binkošti. Prihod Sv.. Duha. Beda Čast. cerkv. učenik. Binkoštni ponedeljek. (Nezapov. praznik.) Viljem. Marija Magdalena Pazzi. K v a t r e. Ivana Orleanska. Ferdinand, kralj. Angela,, devica; Kocijan, mučenec.__ © Ščip dne 4. ob 21.12 (spremenljivo). i Zadnji krajec dne 12. ob 21.50 (lepo). # Mlaj dne 19. ob 14.14 (spremenljivo). ) Prvi krajec dne 26. ob 10.12 (dež). MAJ IMA 31 DNI. 4. povelikonočna nedelja: Jezus obeta učencem sv. Duha. (Jan 16, 5—14.) 5. povelikonočna nedelja: Jezus uči o moči molitve. (Jan 16, 23—30.) 6. povelik. nedelja: Jezus govori o pričevanju sv. Duha. (Jan 15, 26—27; 16, 1—4.) Binkoštna nedelja: Jezus govori o sv. Duhu in o ljubezni. (Jan 14, 23—31.) ZAPISKI {§&> Solnce stopi v znamenje dvojčkov dne 21. ob 8.53. — Dan zraste za 1 uro 15 minut. Dan je dolg od 14 ur 31 minut do 15 ur 46 minut. DAVKI: Vloži prošnjo za znižanje davka ali pa za oprostitev, če nisi več v službi, če ne opravljaš več obrti ali pa če moreš kako opravičiti zahtevo po znižanju! 1 Petek ff Kvatre. Fortunat, spoznavavec; Juvencij, mučenec. 2 Sobota f Kvatre. Erazem, škof, mučenec; Marcelin, mučenec. 3 Nedelja ® 1. pobink, Presveta Trojica. Klotilda, kr.; Pavla, dev. 4 Ponedeljek Frančišek Kar., spoznavavec; Kvirin, škof. 5 Torek Bonifacij, škof, mučenec. 6 Sreda Norbert, škof; Bertrand, škof; Artemij, mučenec. 7 Četrtek Presveto Rešnje Telo. Robert, opat; Baptista. 8 Petek * Medard, škof; Pacifik; Maksim, škof. 9 Sobota Primož in Felicijan, mučenca. 10 Nedelja 2. pobinkoštna nedelja. Margareta, kraljica; Bogomil. 11 Ponedeljek ® Barnaba, apostol; Marcijan, mučenec. 12 Torek Janez Fakund, spoznavavec. 13 Sreda Anton Padovanski, spoznavavec; Akvilina, devica. 14 Četrtek Bazilij, cerkveni učenik; Elizej. 15 Petek * Srce Jezusovo; Vid, mučenec: 16 Sobota Jošt, opat; Frančišek Reg.; Gvido Kortonski. 17 Nedelja • 3. pobinkoštna nedelja. Kronanca svetogorska. Adolf. 18 Ponedeljek Efrem Sirski, cerkveni učenik. 19 Torek Julijana; Gervazij in Protazij. 20 Sreda Silverij, papež, mučenec. 21 Četrtek Alojzij (Vekoslav), spoznavavec; Alban, mučenec. 22 Petek * Pavlin Nol., škof; Ahacij; Nicej, škof. 23 S-obota Agripina, devica, mučenica; Eberhard, škof. 24 Nedelja ' 4. pobinkoštna nedelja. Janez Krstnik. Kres. 25 Ponedeljek Viljem, opat; Henrik, škof; Prosper, škof. 26 Torek Janez in Pavel, mučenca. 27 Sreda Hema, vdova; Ladislav. 28 Četrtek Irenej, škof, mučenec; Leon II. papež. 29 Petek Peter in Pavel, apostola. 30 Sobota Spomin sv. Pavla; Lucina. (g) Ščip dne 3. ob 13.14 (veliko dežja), g Zadnji krajec dne 11. ob 6.51 (spremenljivo). 9 Mlaj dne 17. ob 21.42 (spremenljivo). ) Prvi krajec dne 24. ob 23.47 (lepo). JUNIJ IMA 30 DNI. 1. pobinkoštna nedelja: Jezusu je dana vsa oblast. (Mt 28, 18—20.) 2. pobinkoštna nedelja: Prilika o veliki večerji. (Lk 14, 16—24.) 3. pobinkoštna nedelja: Priliki o izgubljeni ovci in izgubljenem denarju. (Lk 15, 1—10.) 4. pobinkoštna nedelja: Čudežni ribji lov. (Lk 5, 1—11.) osa ZAPISKI [§&> * .v Solnce stopi v znamenje raka dne 21. ob 17.07. — Začetek poletja. — Najdaljši dan in najkrajša noč. — Dan zraste do 22. za 19 minut in se zopet skrči do 30. za 4 minute, Dan je dolg od 15 ur 48 minut do 16 ur 3 minute. DAVKI: Od 10,—18. Plačaj tretji obrok davka! * 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 4 5 6 7 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ® 5. pobinkoštna nedelja. Presv. Rešnja Kri; Teobald. Obiskovanje Marije Device; Oton, škof. Leon II., papež; Bernardin. Urh, škof; Berta, devica; Lavrijan, škof. Ciril in Metod, apostola slovanskih narodov. Izai.ia, prerok; Bogomila; Dominika (Nedeljka). Vilibald, škof; Pulherija.__ 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek < 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 6. pobinkoštna nedelja. Evgenij III., p.; Elizabeta, kr. Nikolaj in tov., mučenci; Anatolija, devica. Amalija; Veronika; Felicita. Pij I., papež; Olga; Sidronij, mučenec. Mohor in Fortunat, mučenca. Anaklet, papež; Frančišek; Evgenij, škof, mučenec. Bonaventura, cerkveni učenik; Just, mučenec._ 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek « 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 7., pobinkoštna nedelja. Vladimir, kralj; Henrik, kr. Devica Marija Karmelska. Aleš, spoznavavec; Marcelina, devica. Friderik (Miroslav), mučenec, Kamil Lelijski. Vincencij (Vinko) Pavlanski; Aurea (Zlata). Margareta, devica, mučenica. Prakseda, devica, mučenica; Danijel, prerok._ 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek * 25 j Sreda 26 Četrtek 27 . Petek * 28 Sobota 8. pobink. nedelja. Marija Magdalena, spokornica. Apolinarij, škof, mučenec, Liberij, škof. Kristina, devica, mučenica; Roman, mučenec. Jakob (Radoslav) st., apostol; Krištof, mučenec. Ana, mati Marije Device; Valent, mučenec. Pantaleon, mučenec; Natalija, mučenica. Viktor (Zmagoslav), papež; Nazarij, mučenec. 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek 9. pobinkoštna nedelja. Marta, devica; Beatrika, m. Abdon in Senen, mučenca; Julita, mučenica. I Ignacij (Ognjeslav) Lojola. © Ščip dne 3. ob 3.49 (mrzlo in dež). C Zadnji krajec dne 10. ob 13.16 (veliko dežja). • Mlaj dne 17: ob 5.36 (dež). > Prvi krajec dne 24. ob 15.38 (spremenljivo). JULIJ IMA 31 DNI. 5. pobinkoštna nedelja: O grehu v misli in besedi. (Mt 5, 20—24.) 6. pobinkoštna nedelja: Jezus nasiti štiri tisoč mož. (Mk 8, 1—9.) 7. pobinkoštna nedelja: O lažnivih prerokih. (Mt 7, 15—21.) 8. pobinkoštna nedelja: Prilika o krivičnem hišniku. (Lk 16, 1—9.) 9. pobinkoštna nedelja: Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 41—47.) (Sta ZAPISKI Solnce stopi v znamenje /ev$ dne 23. ob 4.03. —• Začetek pasjih dni. — Dan se skrči za 58 minut .— Dan je dolg od 16 ur 3 minute do 15 ur 5 minut. DAVKI: Objavljeni so dodatki k direktnim davkom. Vloži utok proti odmeri davka od premičnega bogastva (dohodnine), ako se ti zdi to opravičeno. 1 2 3 4 Sreda ® Četrtek Petek * Sobota Vezi sv. Petra, apostola; Makabejski bratje. Porciunkula; Alfonz M. Liguorski. Najdenje sv. Štefana; Lidija. Dominik (Nedeljko), spoznavavec; Janez Vianney. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda @ Četrtek Petek * Sobota 10. pobinkoštna nedelja. Marija Devic? Snežnica. Gospodovo spremenjenje. Sikst II. papež. Kajetan; Donat, škof, mučenec. Ciriak in tovariši, mučenci; Miro, škof. Roman, mučenec; Afra, mučenica. Peter Faber. Lavrencij, mučenec; Pavla, devica muč.; Hugo, šk. Suzana, devica, mučenica; Tiburcij; Filomena, d. m. 12 13 14 15 16 17 18- Nedelja Ponedeljek Torek ff Sreda • Četrtek Petek * Sobota 11. pobinkoštna nedelja. Klara, devica; Hilarija, muč. Janez Berhm.; Kasijan. Evzebij, sp.; Atanazija, devica. Vnebovzetje Marije Device. Rok; Joahim, oče Marije Device. Hiacint, spoznavavec; Julijana, dev. muč.; Emilija, d. Helena (Jelena), cesarica; Agapit, mučenec. 19 20 21 22 23 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek * Petek * Sobota 12 pobinkoštna nedelja. Ludovik Toloz., škof. Bernard, opat, cerkveni učenik; Samuel, prerok. Ivana Franč. Šantalska, devica. Timotej, m.; Hipolit, škof, mučenec. Filip (Zdenko) Ben., spoznavavec; Viktor, škof. Jernej, apostol; Ptolomej, škof. Ludovik, kralj; Patricija, devica; Genezij, mučenec. 26 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * ® 13. pobinkoštna nedelja. Zefirin I., pap.; Bernard Of. Jožef Kalasancij; Antuza; Gerhard, škof. Avguštin, cerkveni učenik; Hermes. Obglavljenje Janeza Krstnika; Sabina, mučenica. Roza Limanska, devica; Feliks (Srečko) mučenec. Rajmund (Rajko), spoznavavec; Izabela, devica. © Ščip dne 1. ob 16.31 (lepo). G Zadnji krajec dne 8. ob 18.24 (spremenljivo). # Mlaj dne 15. ob 14.49 (spremenljivo). 1 Prvi krajec dne 23. ob 9.21 (spremenljivo). © Ščip dne 31. ob 3.34 (dež). AVGUST IMA 31 DNI. 10. pobinkoštna nedelja: Prilika o farizeju in cestninarju. (Lk 18, 9—14.) 11. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi gluhonemega. (Mk 7, 31—37.) 12. pobinkoštna nedelja: Prilika o usmiljenem Somarijanu. (Lk 10, 23—37.) 13. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi deset gobavih. (Lk 17, 11—19.) (SS® ZAPISKI (9*9 ( * Solnce stopi v znamenje device dne 23. ob 10.54. — Konec pasjih dni. — Dan se skrči za 1 uro 34 minut. — Dan je dolg od 15 ur 2 minuti do 13 ur 28 minut. DAVKI: Od 10,—18. plačaj četrti obrok davkov. 1 Sobota f I Egidij (Ilij), opat; Verena. Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek < Petek Sobota 14. pobinkoštna. Angelska. Štefan, kralj; Maksima, m. Evfemija, Tekla, Erazma, Doroteja, tov., device muč. Rozalija, devica; Roza Vit. Lavrencij Just., škof; Viktorin, škof. Caharija; Peregrin. Marko in tovariši, mučenci; Regina, devica, mučenica. Rojstvo Marije Dev. Mali Šmaren. (Nezap. praznik.) 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 , Četrtek 14 Petek * < 15 Sobota 15. pobinkoštna nedelja. Peter Klaver, sp.; Serafina. Nikolaj Toledski, spoznavavec; Pulherija, ces. Prot in Hiacint, mučenca. Ime Marija; Macedonij, škof; Valerijan, mučenec. Frančišek K.; Mavrilij; Notburga, devica. Povišanje sv. križa; Ciprijan, škof. Nikomed, mučenec; Porfirij, mučenec; Melitina, muč. 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda f 20 Četrtek 21 Petek f+ 22 Sobota f fr 16. pobinkoštna nedelja. Mar. Dev. 7 žal.; Ljudmila. Lambert, škof; Hildegarda; Rane sv. Frančiška. Jožef Kupertin, spoznavavec. Kvatre. Januarij in tovariši; Konstancija, dev. m. Evstahij in tovariši, mučenci; Kandida, dev. mučenica Kvatre. Matej, apostol in evangelist; Jona, prerok. Kvatre. Tomaž Vil., škof; Mavrici j, mučenec._ 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota d 17. pobinkoštna nedelja. Linus, pap.; Tekla, mučenica. Marija, rešiteljica jetnikov. Kamil in tovariši; Kleofa; Firmin, škof. Ciprijan in Justina, muč.; Vigilij, škof. Kozma in Damijan, mučenca; Kaj, škof. Venčeslav, kralj , mučeneo; Marij al, mučenec. Mihael, arhangel; Evtihij, mučenec._ 30 Nedelja 18. pobinkoštna nedelja. Hieronim (Jerko), cerkv. uč. C Zadnji krajec dne 6. ob 23.35 (lepo).. • Mlaj dne 14. ob 2.21 (dež). ) Prvi krajec dne 22. ob 3.58 (dež). © Šcip dne 29. ob 13.43 (veliko dežja). os® ZAPISKI Solnce stopi v znamenje tehtnice 23. ob 8.06. — Začetek jeseni. — Dan in noč sta oba enako dolga, = Dan se skrči za 1 uro 40 min.« Dan je dolg od 13 ur 25 min. do 11 ur 45 min. DAVKI: Pred 20. se razobesijo seznami oseb, ki so podvržene davku od premičnega bogastva. 1 2 3 4 5 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota < Remigij, škof; Janez Dukl. Angeli varuhi; Leodegar. Kandid, mučenec; Felicija, devica; Evald, mučenec. Frančišek Seraf., spoznavavec; Edvin, kralj. Placid in tovariši, mučenci; Gala, vdova. Brunon, spoznavavec, Vera, devica, mučenica._ 7 8 9 10 11 12 13 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota < 19. pobink. Rožn. venca. M. D., Kralj. sv. rožn. venca. Brigita, vdova; Simeon; Benedikta, devica. Dionizij in tovariši, mučenci; Rustik. Frančišek Borgia, spoznavavec; Ludovik, spoz. Aleksander Sauli'; Nikazij; Firmin, škof. Maksimilijan, škof, mučenec; Serafin, škof. Edvard (Slavoljub), kralj; Koloman, mučenec._ 14 Nedelja 15 Ponedeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 20. pobinkoštna nedelja. Kalist, papež, mučenec. Terezija, devica; Avrelija, devica. Gal, opat; Gerard Maj. Margareta Mar. Alakok; Hedviga. Luka, evangelist; Just, mučenec; Julijan, puščavnik. Peter Alkant., spoznavavec; Etbin. Janez Kanci j, spoznavavec; Felicijan, mučenec._ 21 22 23 24 25 26 27 Nedelja ' Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 21. pobinkoštna. Posv. cerkva. Uršula in tov., muč. Kordula, devica, mučenica; Marija Šaloma. Klotilda, devica, mučenica; Severin, škof. Rafael, arhangel; Kristina. Krizant in Marija; Krišpin. Evarist, papež, mučenec; Amadej (Bogoljub). Frumencij, škof; Antonija, devica; Sabina._ 28 i Nedelja ® 29 Ponedeljek 30 | Torek 31 Sreda ff 22. pobinkoštna. Kristus Kralj. Simon in Juda, apost. Narcis, škof; Ida, devica. Alfonz Rodriguez; Angelus. Volbenk (Volkoslav), škof; Krištof; Lucila._ C Zadnji krajec dne 6. ob 6.06 (spremenljivo). • Mlaj dne 13. ob 16.56 (lepo), i Prvi krajec dne 21. ob 22.06 (lepo). © Ščip dne 28. ob 23.43 (lepo). OKTOBER IMA 31 DNI. 19. pobinkoštna nedelja: Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1—14.) 20. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan. 4, 46—53.) 21. pobinkoštna nedelja: Prilika o neusmiljenem hlapcu. (Mt 18, 23—35.) 22. pobinkoštna nedelja: O davku cesarju. (Mt 22, 15—21.) ZAPISKI ®§9 Solnce stopi v znamenje škorpijona dne 23. ob 16.55. — Dan se skrči za 1 uro 43 minut. Dan je dolg od 11 ur 42 minut do 9 ur 59 minut. DAVKI: Plačaj peti obrok davkov od 10,—18.! 1 Četrtek Praznik vseh svetnikov. 2 Petek * Spomin vernih duš. 3 Sobota_ Viktorin, škof, mučenec; Rajnerij; Just, mučenec. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja ff Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 23. pobink. nedelja. Zahvalna. Karel Boromej; Vital. Caharija in Elizabeta. Lenart (Lenko), opat. Janez Gabriel Perb., mučenec; Engelbert, škof. Klavdij in tovariši, mučenci; Bogomir, škof. Teodor (Božidar), mučenec; Teofil (Bogoljub); Andrej Avelin, spoznavavec; Trifon._ 11 Nedelja 12 Ponedeljek® 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 24. pobinkoštna nedelja. Martin (Davorin), škof. Martin (Davorin), papež; Livin, škof. Stanislav Kostka, spaznavavec. Jozafat Kunčevič, škof, mučenec; Serapion, mučenec. Leopold (Levko), kralj; Jedert, devica. Otmar, opat; Neža As.; Edmund, škof. Gregor i j Čudodelnik, škof; Viktorija, mučenica. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pobinkoštna nedelja. Odon, opat; Roman, muč. Elizabeta, kraljica; Poncijan, papež. Feliks (Srečko) Val. Darovanje Marije Device; Kolumban, spoznavavec. Cecilija, dev., mučenica; Filemon; Maver, mučenec. Klemen, papež, mučenec; Felicita, mučenka. Janez od Križa, spoznavavec; Flora, devica._ 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek d Sreda Četrtek Petek 26. pobinkoštna nedelja. Katarina, devica, mučenica. Silvester, opat; Leonard P. Virgilij, škof; Bernardin; Valerijan,. škof. Gregorij III., papež; Jakob M. Saturnin, mučenec; Gelazij, papež; Demetrij, muč. Andrej (Hrabroslav), apostol; Konstancij, spoz. ® Zadnji krajec dne 4. ob 15.06 (lepo). • Mlaj dne 12. ob 10.35 (mrzel veter). J Prvi krajec dne 20. ob 14.36 (lepo). ® Ščip dne 27. ob 10.06 (mrzel veter). NOVEMBER IMA 30 DNI. 23. pobinkoštna nedelja: Jezus obudi Jajrovo hčer. (Mt 9, 18—26.) 24. pobinkoštna nedelja: Prilika o pšenici in ljuljki. (Mt 13, 24—30.) 25. pobinkoštna nedelja: Prilika o gorčičnem zrnu in o kvasu. (Mt 13, 31—35.) 26. pobinkoštna nedelja: O razdejanju Jeruzalema in poslednji sodbi. (Mt 24, 15—35.) <&§] ZAPISKI ©$9 Solnce stopi v znamenje strelca dne 22. ob 14.01. — Dan se skrči za 1 uro 16 minut. — Dan je dolg od 9 ur 57 minut do 8 ur 41 minut. DAVKI: Počitek! 1 Sobota Edmund in tovariši, muč.; Natalija (Boženka) d., m. 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Ponedeljek Torek < Sreda Četrtek Petek Sobota 1. adventna nedelja. Bibiana; Pavlina, mučenica. Frančišek Ksaverij, spoznavavec; Luciji, škof. Barbara, devica^ mučenica; Peter Hriz. Saba, opat; Krispin, mučenec. Miklavž (Nikolaj), škof; Azela, devica. Ambrozij, škof, cerkveni učenik; Agaton, mučenec. Brezmadežno spočetje Marije Device._ 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda < Četrtek Petek Sobota 2. adventna nedelja. Peter Fourier, škof; Delfina. Lavretanska Mati božja; Melhiad, papež. Damaz, papež; Hugolin, puščavnik. Aleksander, mučenec; Epimal, muč.; Maksencij, u. Lucija, devica, mučenica; Otilija, devica. Spiridion, opat; Kondrag Of.; Nikarij, škof. Kristina, dekla; Valerijan; Jernej, škof.__ 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota t 1 tt t 3. adventna nedelja. Albina (Zora), devica mučenica. Lazar, škof; Vi vina, devica. Gracijan, škof; Teotim, mučenec. Kvatre. Urban V., papež; Favsta, vdova. Evgenij in Makarij, mučenca; Kristjan. K v a t r e. Tomaž, apostol. Kvatre. Demetrij in Honorât, mučenca._ 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota ff 4. adventna nedelja. Viktorija (Zmagoslava), devica. Adam ih Eva; Tarzila; Irmina. Božič. Rojstvo Gospodovo. Štefan, prvi mučenec. (Nezapovedan praznik.) Janez Evangelist, apostol. Nedolžni otročiči; Kastor, mučenec. Tomaž, škof, mučenec; David. lomaz, sjcoi, mucenec; uavia.___ Nedelja po božiču. Evgenij, šk.; Liberij, šk.; David, Silvester, papež; Pavlina; Melanija._ 30 Nedelja 31 I Ponedeljek kr. Zadnji krajec dne 4. ob 3.32 (sneg). Mlaj dne 12. ob 6.06 (sneg). Prvi krajec dne 20. ob 4.43 (sneg). Ščip dne 26. ob 20.55 (sneg). DECEMBER 31 DNI. 1. adventna nedelja: O poslednji sodbi. (Lk 21, 25—33.) 2. adventna nedelja: Janez Krstnik pošlje svoja učenca do Jezusa. (Mt 11, 2—10.) 3. adventna nedelja: Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19—28.) 4. adventna nedelja: Janez Krstnik poklican v službo predhodnika. (Lk 3, 1—6.) Nedelja po božiču: Simeon in Ana oznanjujeta Gospoda. (Lk 2, 33—40.) Solnce stopi v znamenje kozla dne 22. ob 3.04. — Začetek zime. — Najkrajši dan in najdaljša noč. — Dan se skrči do 21. za 19 minut in zopet zraste do 31. za 5 minut, — Dan je dolg od 8 ur 39 minut do 8 ur 25 minut. DAVKI: Od 10.—18. plačaj zadnji obrok davkov. V tem mesecu daj vidimirati obrtno dovoljenje. * ¿Povsod ¿Boga! '¿Devica JMarija mi hočemo povsod ¿Boga! ¿Razgrni plašč usmiljenja, ¿¡Mati\ nad svodom našega neba. ¿Pošlji z ljubljenim Sinom iz blagoslovljenih dalj povsod ¿Boga, ki naš je (3če, povsod ¿Boga, ki naš je Dir al j! ) ! !!! !! !!! ***"!!! ""!!"!!!" """?! ! ! "! """!! """"!"!!"" 02010010101000535353484848010101012353235353482353534848484848484848484848482348482323238923535353232323534848482323232323232323534823232323232323235353010100 32020000000000010101010101010202020202020000000001010202000053530102020002000000000153530248 02020210060000000002010100000101010202000002020505050202000102020000010101010101000053020202000053010101532301 IVAN REJEC: KAKO DOBRO JE, ČE KRISTUS KRALJUJE. SšgS&SSSeijMETNIK g. Tone Kralj je I I T pj v volčanski župni cerkvi Sfi l^J ffl naslikal lepo podobo, ki jo §]_tu zraven podajemo v po« snetku. Kaže, kako pritiska k Jezusu skupina nesrečnikov: spokor? niča se joče ob rob Gospodove obleke, mati proseče drži k njemu umrlo hčer* ko, pohabljenec s trpinskim obrazom mu poljublja plašč, slepec roko. Jezus je kraljevsko zravnan nad trpečo sku* pino; z obličja mu diha moč in do« brota, srce ima odprto, in mej tem ko levico podaje siromakom pod sabo, kaže z desnico kvišku v kraljestvo večne blaženosti, kamor upira tudi oči. Res: »Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src, — neskončno veličastno, — bogato za vse, ki Te kličejo!« Dobro je njim, katerim Jezus kraljuje. * * * Sv. Janez evangelist pripoveduje: Pilat je šel v sodno hišo in poklical Jezusa ter mu rekel: »... Torej kralj si?« Jezus je odgovoril: »Tako je, kralj sem« (18, 37). »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (18, 36). Za izjavo, da je Sin božji, je bil Jezus na smrt ob* sojen od judovskega zbora; za izjavo, da je kralj, je bil obsojen po Pi* latu. Za obe resnici je Kristus umrl. Zanji so po Kristusu umirali mu* čenči vseh vekov: namreč za kras Ijestvo Sina božjega. Paganom so kralji veljali za priču« joče, vidne bogove; bili so neomejeni oblastniki nad podložniki, gospodarji njih premoženja in celo njih duše. V paganskih državah podložnikova ose* ba ni imela nobene samosvoje pravice in svobode; vsemu je bila mera — kras Ijeva neomejena oblast. Pagansko kraljestvo je bilo tiranstvo, ki je po* žiralo vso svobodo in dostojanstvo človeške osebe podložnikov. Ko je pa Kristus oznanil in privedel svoje božje kraljestvo, je teptanim ljudem razodel, da so v njegovem kras ljestvu podložniki obenem otroci božji, ki ljubeče molijo: »Oče naš, kateri si v nebesih,... pridi k nam tvoje kraljestvo.« Še večje časti so deležni upravičenci božjega kras ljestva: Kristusovi so — v razmerju, kakor je mladika do trte: »Ostanite v meni in jaz v vas... Jaz sem trta in vi mladike«. Vsi verniki so deležni celo Kristusove kraljevske časti, saj so z njim eno skrivnostno telo: Kris stus je temu telesu glava, verniki nje= govi udje; Kristus kot glava združuje vse ude svojega telesa in jih prešinja s svojim življenjem. Zato sv. Peter naziva kristjane: »sveto ljudstvo... kraljevsko svečeništvo«. Iz te vere so zajemali prvi kristjani najmočnejše nagibe za čistost, posvečenje in kr* ščansko popolnost; odtod so razumeli potrebo reda, edinstva in vzajemne pomoči ter so se živo zavedali ob» čestva. Kristusovo kraljestvo je bila tedanjim kristjanom taka polnost do* brot, da so z veseljem zanje živeli in umirali: umirali tudi v krvavem mu« čeništvu, s čimer so na j zmagovite j eru* šili raz sebe in raz vso družbo poniže« vavno krivico paganskega kraljestva. Skrivnostni kvas kraljestva milosti v dušah je vernike dvignil, obnovil, prerodil v Kristusa. Notranja zveza s Kristusom je naravno utirala pot zu* nanji organizaciji božjega kraljestva, ki je sv. Cerkev. Ljudje, ki so s Kris stusom — glavo eno skrivnostno telo, po socialnem nagonu človeške narave in zaradi verskih socialnih vezi (za= radi ljubezni do Boga Očeta in do bližnjih — bratov) nujno tvorijo so* cialno, vidno božje kraljestvo, v ka* terem kraljuje nevidni Kristus in vidni njegov namestnik, papež. No« tranje in zunanje božje kraljestvo se prepletata. Harmonično se združuje in dopolnjuje pravna organizacija in živi organizem, božjepravna družba in iskrena občestvenost, avtoriteta in osebnost, trdna uredba in pa socials nost bratske ljubezni, ki gori v svobodnih otrocih božjih. Hladne stene, mrzle pregraje in stopnje (hierarhijo) ožarja in ogreva nadnaravni sijaj in to« plota (življenja v Kristusu), da one po* stajajo prosojne in privlačne. (Grivec, Socialna misel V., 109.) Oboje božje kraljestvo pa: notranje in vidno zuna« nje — pripravljata vernike za končno in večno kraljestvo božje v nebesih, kjer kraljuje Kristus v večnem bla« ženstvu občestva svetnikov. Poleg resnice, da je človek Jezus hkrati Bog Sin, ni bilo v prvotnem krščanstvu močnejše, tvornejše ideje, kot je ta o kraljestvu Kristusovem. O kako iskreno so kristjani apostolske in mučeniške dobe z vsem srcem »iskali božjega kraljestva in njegove pravice«, prav tako, kakor veleva Kri* stus. In resnično! Zgodovina je priča, da je docela obveljala tudi Jezusova obljuba: »In vse drugo vam bo na* vrženo«. Z močjo duha, ki je izviral iz Kristusovega kraljestva, iz skriv« nostnega Kristusovega telesa — se je reševalo socialno vprašanje, se je ob* navijalo gospodarstvo, znanost in umetnost. Da spoznamo navdušenje naših pr* vih krščanskih dedov za Kristusa * kralja, je treba, da prisluhnemo njih besedi, ki nam še zveni v liturgiji, to je v bogoslužnih molitvah. Te so nam« reč častitljiva dediščina iz prvih kr* ščanskih vekov. No ideja, ki najbolj vlada liturgijo (bogoslužje) v cerkve* nem letu, je ideja kraljestva Kristuso? vega. Takoj prvo adventno nedeljo, ko se začne cerkveno leto, se oglasi litur» gija: »Kralja, Gospoda, ki bo prišel: pridite molit!« Od daleč zagleda verna občina veličastvo in oblast Kristusovo ter ga vprašuje: »Oznani nam, ali si ti tisti, ki bo kraljeval v Izraelu?« In odzove se veseli klic občine: »Od* prite, knezi, vrata, da vstopi Kralj slave!« — On je Sin človekov, ki pri* haja na oblakih neba, in »njemu je dano kraljestvo in čast in vsi narodi, vsi rodovi, vsi jeziki mu morajo slu« žiti«. Vladal bo s pravičnostjo in mo= drostjo: »Kraljeval bo in bo moder ter bo vršil sodbo in pravico na zems lji«. In kakšen bo uspeh Kristusovega kraljestva? »V tistih dneh bo oteto izvoljeno ljudstvo in Izrael bo varno prebival«. Kaj čuda, da to Kristusovo ljudstvo z vsem srcem hrepeni in ko? prni po svojem Kralju, tembolj ko gleda krog sebe in čuti na sebi brez* pravno tiranstvo paganskih kraljev. »Pošlji, Gospod, Jagnje — Gospo* darja zemlje!« »Pridi, vojvoda Izra* elove rodbine, pred katerim umolks nejo posvetni kralji!« »O Emanuel, Kralj in Postavodajavec naš, pridi ter nas otmi!« Tej zaupni adventni prošnji božje občine sledi prihod Kraljev na božič. Božična liturgija je res blagovest o prihodu Kristusa * kralja. Takole poje o njem: »Mirotvorni Kralj se je po* veličal, po čigar obličju koprni ve* soljna zemlja, — poveličal se je miro* tvorni Kralj nad vse kralje vesoljne zemlje«. Občina pa veselo sprejema svojega Kralja ter ga prosi, naj ji za* vlada. A njegova vlada ne bo le zu* nanja, najprej mora zakraljevati z do* broto v srcih. »Jutri bo uničena hu? dobija na zemlji in bo zavladal nad nami odrešenik sveta«. »Danes se nam je blagovolil poroditi nebeški Kralj iz Device, da bi izgubljenega človeka nazaj poklical v nebeško kraljestvo«.. — Te vrste iz prvih božičnih večernic je Simon Gregorčič izpel v najlepši svoji pesmi »Sveta odkletev«. Sen sanja srce moje zlat: Odprto je nebo, in ven se usiplje zbor krilat. — Kaj bo, kaj bo pač to? Čuj, gori kliče večni Bog: »Nocoj bo svet odklet, in konec bode rev, nadlog in raj mu ustvarim spet.« Kot jasni utrinki trop duhov spusti se v solzni dol, nesoč zemljanom blagoslov in lek za žal in bol. In božji sli se razkrope križem zemlje, preganjajoč hudobijo in zrno* to, zdraveč bolezni in rane, deleč bla« gost in krepost. Resnice sonce sije zdaj, ljubezni greje žar, in svet je zopet cveten raj in srečna vsaka stvar. Oj to je zemlje vzvišen god, človeštva zlati dan! Prenovljen svet, prerojen rod, kot božji sen krasan!... Z višav nadsončnih kraljev kralj se zemlji nasmehlja, in prst njegov iz daljnih dalj jo dvigne do neba. Na večno stisne jo srce ljubezni prve vnet, s poljubom sladkim govore: »Zdaj moj otrok si spet!« * * * Srce, le sanjaj ven in ven, o sen, ne uniči se! A pač! Izgini sen kot sin, a daj, uresniči se! Ako se je kdaj ta pesnikov sen ures« ničil, je bilo to v Cerkvi prvih kristja« nov, ko se je bilo Kristusovo kra« ljestvo v srcih in v življenju naj» globlje ukoreninilo. Kakor pravljica se zdi današnjim ljudem poročilo o življenju tiste krščanske dobe. Ver« niki so se tačas živo zavedali, da so kot člani cerkve eno s Kristusom in v Kristusu. Zato so bili tedanji kri« stjani med sabo enega srca in enega duha; med njimi ni bilo ubožnih, ker so bogatejši »prinašali prispevke k no? gam apostolov in se je delilo vsake« mu, kakor je kdo potreboval« (Apost. dela 4). Studenec in središče tega bratskega življenja pa je bila evharistija — za« krament presv. Rešnjega telesa. Ev? haristični Kristus je kralj in kruh ob* enem. In prvi kristjani se udeležujejo evharistije ne samo za svojo korist in svoje posvečenje, marveč tudi za po« svečenje in pospeševanje občestva — krščanskega in celo občečloveškega. Saj je prav evharistija in evharistična daritev (sv. maša) najbolj živi spomin in najuspešnejše sredstvo skupnosti s Kristusom in v Kristusu: vsi, ki so deležni evharističnega kruha, posta« ne j o (po nauku sv. Pavla) en kruh in eno telo, čigar glava in srce je Kristus. V evharističnem bogoslužju se razno« lično izraža, da so vsi kristjani bratje v Kristusu. Škof in duhovnik nago« varja pri maši vernike za svoje brate, verniki pa spoštujejo škofa in du« hovnika za svojega očeta. Podložniki jn predstojniki, ubožci in bogatini, preprosti in izobraženi: vsi so udje telesa Kristusovega, vsi bratje, ena krščanska družina, en organizem. To je najidealnejša enakost, bratstvo in svoboda. (Grivec, Socialna misel V., 108). Iz tako jakega notranjega življenja prvotne Cerkve je razumljiv čudež, kako je mogla s čisto neznatnimi na« ravnimi sredstvi ohraniti versko in socialno edinost; in v današnji sve« tovni Cerkvi dejstvo vesoljne edino« sti ni manjši čudež. Cerkev namreč ni zgolj vnanja pravna organizacija predstojnikov in podložnikov, ampak živ organizem: telo Kristusovo, ki svoje ude zopet in zopet obnavlja ter si jih osvaja. Naravno, da se je blagoslov Kristu« sovega kraljestva razlival tudi na po« svetna kraljestva in njih sestavine: na države, narode, družine. Blagoslov Kristusovega kraljestva je rosil na vse naloge držav in družin: na vzgojo in red, na gospodarsko blagostanje, na znanost in umetnost. Saj so udje Kristusovega telesa hkrati člani dru* žine in države. Zato je krščanska družba uživala sad posvečevanja, ki ga Kristus vrši na svojih udih. Zlasti je Kristusova najvišja avtoriteta in postava v krščanski družbi merila dolžnosti in pravice vladarjem in podi ložnim, bogatim in ubogim. Sv. oče Pij XI. je v pismu o Kristusu*kralju z dne 11. decembra 1925. izjavil: Iz Kri« stusovega kraljestva so izhajale za vso človeško družbo nad vse velike do* brote: pravična svoboda, red in bla* gost, sloga in mir... Res, dobro je tam, kjer Kristus kraljuje. Zakaj pa je danes tako zelo druga* če? — Zakaj družba, ki je po imenu še krščanska, tako zelo pogreša lju* bežni in pravice, svobode in miru, ki so nujni sadovi resničnega krščan* stva? Papež je v navedenem pismu pokazal na bolezen, ki razkraja člo* veško družbo že stoletja, tako da jo grozi uničiti: ta kuga je laicizem. Lai* cizem imenujemo tisti nauk in tisto težnjo, ki načelno zanika Kristusovo gospostvo nad človeško družbo ter t skuša to družbo odtegniti Kristusovi božji avtoriteti. Ker Kristus živi v Cerkvi, je dosledno, da laicizem izri* va Cerkev in vsakršen njen vpliv iz družbe in iz poedinih oblik in nalog te družbe. Laicizem — odpad družbe od Kri* stusa*kralja se ni zgodil mahoma, am* pak počasi — po kosih. Prvi so od* padli — tako pravi Krek v »Socia* lizmu« — vladarji, ki niso marali svo* jo oblast vršiti kot božjo službo, am< pak so zahlepeli po neomejeni oblasti starih paganskih imperator jev. Za vla* darji so se izneverili krščanskim na* čelom veliki voditelji gospodarskega življenja: veliki trgovci, bankirji, deželni knezi, ki niso več delali iz duha krščanske pravice in ljubezni, da ustrežejo življenjskim potrebam druž* be, ampak rajši zavoljo dobička. Od* tod se je porodil kapitalizem. Obe ti vrsti odpadnikov sta najbolj priprav vili tla tistemu odpadu od Kristusa, ki se je izvršil celo v imenu boljše vere in popolnejšega krščanstva v tako zvani reformaciji, ki jo je spro* žil Luter. Poleg Kristusove Cerkve so vstale krive cerkve. No državni ob* lastniki so obojne priznali za enako* vredne ter hkrati skušali obojne vpre* či v svoj posvetni jarem. Kako zelo se je v zadnjih vekih zadušila svo* boda Kristusovega kraljestva! — toži sv. oče papež. — Poslej so po vrsti od* padale ali pa so se po kapitalu in po« litiki tirale v odpad: znanost, umet* nost, šola. Naposled je vsemogočna državna postavodaja posegla v dru* žino: proglasila je zakon za posvetno zvezo, ki se utegne tudi razdreti, to je — vpeljala je civilni zakon in raz* poroko. Laicizem je končno proglasil popolno neodvisnost postave in nrav* nosti od Kristusa. In kakšni so sadovi večstoletne lai* cizacije? Hudo je, Kristus več ne kra* ljuje. Papež v imenovanem pismu le to izraža, kar sami vidimo in izkusi« mo. — V človeški družbi je povsod razsejano seme razprtij; zavist in so* vražnost gospodarita med narodi in ovirata pomirjenje; pogostokrat se skrivajo pod plaščem javne blaginje in ljubezni do domovine samoljubje in dobičkaželjnost, ki vidi le lastno in zasebno korist ter vse po tem meri... Nikdar še ni bilo toliko revolucij, ko* likor v zadnjih desetletjih. Vse veli* kanske armade in najboljša tehnična oborožba jih ne more zaprečiti. V do* bi, ko so bili vsi vladni kabineti v Ev* ropi laicizirani, to je: odtegnjeni vpli* vu Cerkve, je izbruhnila naistrašnejša vojna, kar jih je svet videl. Hudo je, kjer Kristus ni več kralj. Zato vladajoči papež, vidni namešt* nik nevidnega Kristusa, kliče svetu v spomin največjo resnico svetovne zgodovine: kako dobro je in potreb* no, da Kristus kraljuje, zato vpeljuje praznik Kristusa*kralja. Posebno na* še ljudstvo mora razumeti Kristusove besede: »Iščite najprej božjega kra* ljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo navrženo«. Sv. oče Pij XI. blagoslavlja Goriško Mohorjevo družbo. o riti en 31 C)/?C rfern t cxjjfijrcx e C?/j ¿fc* frVu / r, J /icTC/it co/ineriJOcrii^OCtri /ititt/t C ^Jfapejro/-/- rncct/77 6rY,/je/-iX//T ^/'/"Hr iSi/SOJ/c?/r „ .Mli , cx ct>rrt m arcAr? fttt..'rt rrtarej t&rti *eaficftonerrt imocrtirtttu PO GORAH IN DOLINAH JOŽE TRENTAR: V PLANINSKEM KRALJESTVU IN BRATOVSTVU. (ANDREJ KOMAC, PLANINSKI VODNIK IN TOVARIŠI V SVETOVNEM SLOVESU.) AM sem planinec, hribolazec in ljubim gore iz srca. Veliko lepega sem užil po planinah, kar se ne da s peresom popi« sati, ne z besedo dopovedati. Mnogo sem se pa tudi naučil po božjih solnčnih planotah in vrteh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost bož« jega stvarstva. Naravo preprosto, ne« popačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril. Tam gor, iz velike bližine, zemlja tako zaupno občuje z nebom, vrhovi s planinami, planine z dolina« mi, visoko z nizkim, — vse v bratski slogi in prijaznosti. V kristalnočistem vzduhu, v morju čistih zlatih solnčnih žarkov, v svetem miru, v široki svobodi, ki je tako ves lika, kakor nese oko in hrepenenje duha, se tudi srce človeško očiščuje in osvobojuje dolinske prašne in ka« lužne navlake. Tu, kjer človek vidi, kako majhen je in ko lazeč črv šibek ob veličastni, trepet in blažen zanos vzbujajoči vesoljnosti, skopni ko sneg prevzetnost, domišljavost in samo« zaljubljenost. V tej naravini zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku. Tu je drug drugemu drag, drug drugemu za« upen, drug drugemu rad pomaga, oba •se sitita in pojita iz iste neizmerne sklede božje — ko ponižni samostan« ski bratje — drug poleg drugega skup« no uživata veličino narave, razodevata, prelij ata drug v drugega prepolnost najvzvišenejših in najnežnejših srčnih čuvstev. Tu neha dolinska razlika v čuvstvo* vanju med starim in mladim, bogatim in ubogim, učenim in preprostim si« nom narave. In osebe, ki so kdaj skup« no uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost — pra« vo prijateljstvo! Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega očeta, ki kraljuje nad nebom in planino. Dr. Kugy in njegova knjiga: Iz življenja planinca. Tega, kar sem napisal, nisem samo tu in tam bral iz knjig, nisem samo slišal od njih, ki so isto izkusili na sebi, — to sem tudi sam doživel. Zato sem čital z velikim, globokim umevanjem in z največjo slastjo pre« lepo Kugyjevo knjigo »Iz življenja planinca«,*) okrašeno s premnogimi divnimi slikami. Vso to knjigo pre* vevajo in oživljajo tudi gori opisana čuvstva. Ko bi jo le mogel vsakdo pre« citati, preliti vase, — neizmerno bi obogatel, tudi na umu, še bolj na žlaht« nosti srca. Kugy opisuje v svoji knjigi nedosežno lepo in toplo krasoto naših planin. Nihče še ni tako lepo pisal. Vmes pa opisuje z isto toploto naše ljudi, svoje ljube spremljevalce in vodnike. Opisuje planinske naravne krasote, opisuje pa tudi prav tako le« *) Dr. Julius Kugy »Aus dem Leben eines Bergsteigers«, Bergverlag Rudolf Rother, Miin* chen 1925. Knjiga obsega 335 strani v veliki obliki ter stane 16 zlatih mark. poto človeških src, njihovo preprost tost in žlahtnost, vernost, otroško vda* nost in ljubezen. Iz vse knjige, ki je kakor z dišečimi planinskimi cvetkami in biseri posuta, pa se smeji ko biser* na planinska rosa njegovo plemenito srce v vsej čistoti, toploti in pestri krasoti, da moramo reči: »Da, tako je ustvaril Bog človeško srce! Tako srce bi moral imeti vsak človek, pa bi vla* dal po vsem svetu planinski božji mir...« Dr. Kugy je svetovno znan turist in navedena njegova knjiga je najbrže edina te vrste v vsem svetovnem slov* stvu. Mimogrede omenim, da je Kugv poklonil to svojo knjigo tudi sedanje* mu papežu Piju XI., ki je bil poprej kot milanski knjižničar dr. Achille Ratti sam izmed najglasovitejših ita* lijanskih planincev. Bil je tudi v ne* kem pomenu tekmec dr. Kugyjev po najvišjih evropskih gorah Monte Rosa (4635 m) in Mont Blancu (4810 m). Pij XI. je našemu dr. Kugyju po« slal nato v dar nemško izdaja kras* no ilustrovane knjige svojih planin* skih spisov.**) Med raznimi osebami, ki jih Kugy tako lepo opisuje v svoji knjigi, je po* sebno poveličal našega človeka, po« kojnega Andreja Komaca, po domače Mota, pristnega Trentarja. Bil mu je najljubši vodnik in oseben prijatelj. Po tej knjigi, ki se prevaja iz nem* ščine v razne svetovne jezike, je Kugy čez ves svet razglasil krasoto naših planin in vsemu omikanemu svetu predstavil svojega ljubega prijatelja, njegovo preprosto plemenitost, pa tudi naše ljudstvo, ki je zastopano po tem nenavadnem možaku in drugih tovariših, ki jih Kugy tako ljubko opi* suje ter jih bomo srečali tudi v priču* jočem spisu. In če je tak možak ko dr. Kugy spoznal za vredno, da govori o tem možu pred vsem svetom, se tudi jaz prav nič ne pomišljam pisati o njem, čeprav ni sam nič 'pisal, razen **) Alpine Schriften des Dr. Achille Ratti (Papst Pius XI.) Rudolf Mosse, Abt. Buchver* lag, Berlin SW 19, Jerusalemer Strasse 46—49. Knjiga stane s poštnino vred 16.50 zlatih mark. sila redkih okornih pisem in ni slovel ne kot gospodarski ne kot znan« stveni delavec. Bil je le mož naše krvi, kost naše kosti, list naše gore, le vzo* ren družinski oče in ubog kožar, bil je celo najspretnejši trentski divji lo* vec — bil je le sin planin in človek z bogatim srcem. Preden bomo dalje govorili, je naša dolžnost, da se vsaj površno seznani* mo tudi z osebo dr. Kugyja. Rojen je bil v Trstu 1. 1858. Dr. Julij Kugy Kugyjev oče je bil doma iz Podlipe pri Podklpštru, v slovenskem koToš* kem ozemlju. Tudi sedanji gospodar, ki se je priženil k hiši, se piše za Ku* gyja. Ta govori tudi slovenski in prav tako tudi dve Kugyjevi sorodnici. Kugyjev oče se je bil preselil v Trst. Tam je imel znamenito trgovino s kolonialnim blagom. Tudi sin, naš pi* satelj, veleturist, se je posvetil po ne* nadni očetovi smrti 1. 1883. trgovini, čeprav je bil izučen jurist. Mati Ku* gyjeva je bila hči znanega slovenske« ga pesnika Ivana Vesela Koseskega. Sin jo je zelo ljubil in bila je res vzor* na mati. Kugy pripoveduje o nji, kako je bilo, ko je odhajal na gore: »Ob slo« vesu me je vsakikrat pobožno pokri« žala in pri tem se ji je bolestno zga« nilo okoli usten. Jaz sem se pri kri* žanju držal mirno in si prizadeval, olajšali ji bridki trenutek s kakim slabim dovtipom (šalo). Ta slabi dov« tip je imel tudi ta namen, da bi jo pripravil v dobro voljo in smeh, če bi ji šlo tiste dni, ko me ni bilo doma, na jok. Tudi ko sem bil že osivel in je bila ona že stara mamica, sem se pu« stil lepo pokrižati, zrl v drgetajoče ustnice in postregel s kakim slabim dovtipom. Ko je ni bilo več, je pre« vzela križanje neka ljuba mi teta. Naj misli kdo o tem kakor hoče, a jaz ve* rujem, da so bili vsi tisti mnogošte« vilni angeli varihi, ki so imeli tekom let z mano posla, prav gotovo v neki zvezi s temi križi.« Kugy je zdaj v 70. letu starosti. Mož je visoke, močne, strumne postave in še vedno pravi korenjak. Pred leti je tehtal do 120 kg, a bil kljub temu (kot naš vitki, suhi in koščeni dr. Tuma), zelo spreten v kretanju, neutruden v hoji in plezanju ter močan ko med* ved. Pred nekaj leti si je neprevidoma nakopal sitno telesno hibo, da ne zrno« re več težjih naporov, plezanja in vspenjanja. Vendar doma, v Trstu, ne vzdrži dolgo in ob vsaki priliki zbeži vun, vun med svoje stare prijatelje — planinske doline in zelenosive ve« likane — pogovarjat se ž njimi in uživat planinsko razkošje, mir in ši« roko, nemoteno svobodo — s svojo priljubljeno, zvesto čedro (pipico) v ustih. Čeprav piše dr. Kugy v svoji knjigi, da »žal nisem zmožen slovenskega je« zika,« moramo razumeti to tako, da ni zadostno zmožen književnega je® zika, ker ima docela nemško vzgojo. Končno naj povem še to, da čita dr. Kugy slovenščino prav in gladko in piše vedno in povsod v knjigi vsa naša imena oseb in krajev pravilno in z na« šimi črkami. Če je meni letos dejal,*) da se mora slovenščine šele učiti, je to deloma res, a tudi dokaz njegove skromnosti, ker je v vseh rečeh naj« raje temeljit. Sicer pa: »S politiko se nisem nikoli pečal in vsako narodno navskrižje in zagrizenost sovražim iz srca,« mi je večkrat ponovil z vidnim zadoščenjem. Vemo, da nas ljubi in da ljubi vse pošteno na svetu in to nam zadostuje. Naš brat je in naš ljubljenec. Kakšni so bili nekdaj Trentarji. Matija Kravanja. Kako je dr. Kugy našel Andreja Komaca. Dr. Kugy je prehodil vse alpsko go« rovje od Julijskih Alp tja čez Koroš« ko, Tirolsko, Švico in južno Francos« ko. Naše planine pozna do zadnjega kotička, vrha in vršička. Že dijak v Trstu se je zelo pečal z botaniko (rast« linstvom) in cvetic iskaje prehodil ves Kras in Istro pa Dobraške gore na Koroškem. Z manjših gora ga je z vso silo vleklo na visoke. V tem ga je pod« žigal zlasti znani pesnik našega »Zlat toroga«, R. Baumbach. Zato ga je po« sebno Triglav in njegovo pogorje bolj in bolj vabilo. L. 1877. je zašel prvič v Trento, v prvi vrsti, da bi poiskal zna* menito cvetico »Scabiosa Trenta«. In stikal je za njo mnogo let po vsem triglavskem pogorju z vsem hrepene« njem; šlo je, ko da bi iskal čudovite triglavske rdeče rože »mogote«. Kon« čno se je izkazalo, da tiste cvetke sploh ni nikjer. Na teh potih je dr. Kugy skušal pri« lesti tudi na Suhi plaz ali Škrlatico (2738 m). Za vodnika je več let imel znanega Antona Tožbarja, po domače *) Opomba. Šel sem ga prosit dovoljenja, da smem prevesti nekatere odstavke v knjigi. — Skoraj ves ta spis je Kugyjev — v slovens skem šibkem prevodu in je njegov tekst povs sod označen z narekovaji. Ker je spis poljuden in se vrstijo posamni prevedeni odstavki za» poredno, kakor se nahajajo v knjigi sami, ni» sem smatral za potrebno, označevati jih s stranmi izvirnika. — Pisatelj. Špika iz Trente pri cerkvi Device Ma* rije, ki mu je bil 1. 1872. zadnji trent« ski medved odtrgal vso spodnjo če« ljust z jezikom vred. Zdaj pustimo govoriti pa dr. Ku< gyja. Zna veliko boljše in lepše. »Pri lovcih savske doline je vladalo praznoverje, da je Suhi plaz nedo« stopno zavetišče divjih koza ali gam* sov ter da se ne sme notranjega svc= tišča njegovih razoranih sten nihče niti dotekniti. Trentarji pa so bili dru* gačnega mnenja. V Trenti so bile tedaj (okoli 1. 1880.) lovske razmere v polnem neredu. Sko* raj vsak moški je bil divji lovec. Predrzno veselje do podjetnosti in nenavadna plezalna sposobnost in spretnost je vodila Trentarje daleč vun v lovišča Julijskih gora, bogata na gamsih; bilo jih je med njimi, ki so po cele tedne lovili po tujih loviš« čih, obuti v neslišne copate, ter s ples nom trgovali. Ker so bili predrzni in zviti ko lisica., so delali lovskim ču« vajem in orožnikom velike skrbi in sitnosti. Njihovo nagnenje do lova se ni dalo ukrotiti. Večkrat sem imel v svojem sprem* stvu Trentarje in ti so se vedli kot brez uma, ko so zagledali gamse, tako jih je to razburilo. Ker niso smeli no* siti s sabo orožja, ko so šli z mano, so drli in skakali za splašeno divjačino čez stene in čeri, da jih ni bilo mo< goče ustaviti; plesali in vriskali so, brlizgali na prste, s cepini (palicam podobnimi pikoni) po stenah kot ob« sedeni od lovskega zlodeja razbijali in razgrajali, izginjali po cele ure in me puščali samega, dokler jih nisem kasneje spet našel na kaki višji, raz» glednejši točki, kako so, kakor v snu zamaknjeni, zrli v daljavo. Kajkrat sem tedaj pa kasneje videl tu in tam visoko v stenah postavo, kako se je tiho pomikala naprej, a se na moj klic izgubila brez sledu, ko da bi jo bile pogoltnile stene. Kdo je bil? »Divji lovec, Trentar,« so mi vsaki* krat odgovorili. Med njimi sem iskal svojega moža (vodnika). Tako je naneslo, da sem se pri vseh svojih poskusih (kako bi prišel na Suhi plaz) 1. 1878. in 1879. lotil te silne gore od trentske strani in bilo je naravno, da je bil Tožbar moj prvi spremljevalec... L. 1880. me je pa prosil, naj ga oprostim nadaljnih poskusov na Suhi plaz, ker se čuti že starega in trudnega. (Imel je že 45 let, Kugy pa 22). Iskal sem dalje in iz* vedel, da se nahaja prosluli divji lo* vec Mafija Kravanja spet doma v trentski dolini. Skoro je stal pred mano dolgi rdečebradec. Nagovoril me je po laško. Začudil sem se in po* vprašal, kako da pozna ta jezik? Da je bil pravkar v laški deželi. — Kje neki? »Gospod, odkrito povem, po nedolžnem v Kopru.« Kako dolgo pa? »Devet let, gospod, dolgih devet let.« Pa da naj le potrpim, da je od dolge ječe malo oslabljen, pa da bo gotovo izpolnil svojoi nalogo, prav gotovo. Da je bil že tam na tistih podih, da so tam gamsi, vse polno gamsov da je tam, da jih hoče zopet videti. Naj se le zane* sem nanj, prav lepo me bo vodil in me popelje po »buona strada.« — In na njegovem ubogem, zmučenem obrazu je plamtela divja lovska strast iz sta* rih časov. Izvedel sem, da je pravkar prestal devetletni zapor radi ponare« janja denarja. Ustavljal se mi je malo, a kljub te« mu sva se pogodila. Najine priprave so bile kmalu končane in odpravila sva se. Kar priteče za mano mlad fant (27 let), bos in golorok. S sabo da naj ga vzamem. On da me bo vodil, noben Trentar da ne zna tako plezati, da se lahko kosa z vsakim, ž njim da mi bo jutri Suhi plaz zagotovljen. Kako tež* ka mu je morala biti taka samohvala: bil je Andrej Komac. Kaj se je pač godilo tedaj v njegovi skromni duši? Zavrnil sem ga, češ, da sem že pre* skrbljen in ne potrebujem več ko ene* ga spremljevalca. Pa se ni vdal. Z ma« no da hoče brezplačno, le da bom vi* del, kaj zmore. »Gospod, vzemite me s sabo, boste videl, potem me boste vedno jemal s sabo.« Nad 20 let je Andrej od tedaj hodil z mano, od tistega dne sem ga vsaki« krat »vzel s sabo«. Tako dolgega in tako gladkega govora pa nisem od njega nikdar več čul. Njegove proseče oči, jokajoči ton njegovega glasu, ne* kaj posebnega v njegovem pogledu in v vsej osebnosti me je zmagalo, da sem se vdal. Pozneje sem večkrat mi* slil, da so mi ga morale same gore po» slati: »On bodi tvoj vodnik!« Ko je skozi toliko let mirno stoječ name čakal, povpraševal, kam sem na* menjen ter poslušal moje želje in na* črte, nato pa se tiho smehljal in često začel kar naprej korakati, ne da bi zinil, se mi je zdel ko poslanec od zgoraj, ko da bi bil prejel od nevidnih moči naročilo, naj gre po me, ko da bi pričakoval in spremljal gosta, ki so ga bili k sebi povabili in je napo» vedan in dobrodošel in ki ga on prav gotovo k njim privede. Stekel je nazaj, da se opravi, a do* hitel naju je kmalu v »Velem potoku« (v Vz uri). Takoj je prevzel vodstvo. Ubogi Kravanja se je moral večkrat ustaviti, počivati in zaostajati. Biva* kirali (prenočili na prostem) smo v Hrušici onostran sedla Vratic (že na kranjskem ozemlju) in ob sedmih dru* gega dne so se že oglašali naši zmago* slavni klici z vrha ... Tik pod Velikim kaminom je Andrej oprezno kvišku pogledal in se obrnil na levo. Zgrabil je bika za roge (tako ga najlažje pre* magaš) in se dvignil po vseskozi str* mih kaminih in čez zelo slabo, pre* visečo steno naravnost gor, ne da bi se obotavljal ali se pomišljal, poiskati kaj boljšega in sicer s takim pleza* njem, ki spada še dandanes med naj* težavnejše, kar se jih spominjam v Julijskih Alpah. Plezal je neprimer* ljivo mojstrsko in z občudovanja vredno lahkoto, hitrostjo in eleganco. Kaj takega še nisem videl in mi tudi kasneje ni prišlo več pred oči. .. Takoj sem opazil, da se ni Andrej težavnih točk nikdar lotil od spredaj in s porabo moči. Napadal jih je od strani, ko da bi se igral, kar tako, in že je bil gori, preden si mogel dobro zapopasti, kako namerja izvršiti svoje delo. Previsečo steno je dosegel in pre* plezal z mojih ramen. Lahkih nog se je razkoračil na levo na gladke stene in že je tudi gori nad mano izginil. Kravanja se je bil ločil od naju in iskal svojo »buona strada« bliže Ve* likega kamina. Slednjič se je okrenil na najino pot, moral pa čakati pod previsom, dokler ni Komac nazaj pri* tekel, mu vrgel vrv (po kateri je ple* plezal previsečo skalo) in prišel z ve* liko zamudo na vrh. Andrej Komac — Mota. Dolgo smo praznovali na vrhu zma* go. Sezidali smo dva kamenita moža in ker je bil Kravanja prinesel s sabo nekaj barve, sem narisal dan in leto preplezanja na ploščo večjega kame* nitega moža. Na povratku sem prosil Andreja, naj se spusti čez previsečo skalo po vrvi. Ko sem pa opazil, da pleza doli prosto brez vrvi s samimi nogami, izpostavljen grozni nevar* nosti, sem mu svarilno zavpil. »Tiho, tiho,« mi je zašepetal, se sklonil glo* boko doli, me zgrabil za roko, ki sem mu jo prožil ter se spustil na lahko, kakor vzmet, prožno ko maček dol na moj ozki rob.« Še to o Andreju Komacu, nekda« njem divjem lovcu. Na kranjskem svetu, od Stenarja čez Rogljico in Suhi plaz je imel baron Born lov. Ko so lovili, je šel Mota pod Križ pred »Vratica« in tam čakal. Ko so gonili na kranjski strani, so pribe* žali gamsi skozi Vratica na Križke pode. Tam jih je pa Mota postrelil. Nekoč ga je Born povabil na lov, ker je vedel, kaj dela Andrej ob Vra« tih. A Mota je odgovoril: »Tu je bolj« še.« Od tedaj prislovica na Kranj« skem: »Ko gams skozi Vrata Trentar« jem glavo pokaže, jo že zgubi.« Tako je pripovedoval pok. triglavski župnik Jakob Aljaž ter pristavil: »Trentarji so pač Trentarji!« Še par besed o Matiju Kravanju. Spet je zašel na kriva pota in vnovo so ga zaprli. Kugy pravi dalje: »Kljub temu se mu je posrečilo, ustanoviti si boljše življenje. Poročil se je blizu Žage z neko vdovo, ki je imela veliko zaupanje v božjo dobroto in usmilje« nost. Tam je umrl čez nekaj let. — Vseh se spominjam, ki so hodili z mano po gorah, in potruditi se hočem, da vsakomur izmed njih postavim v teh »Spominih« preprost skromen spo« menik. Tudi od njega se nočem ločiti brez zahvale in tudi njemu, ubogemu grešniku, bodi posvečen križec zaradi srčnega hrepenenja po sinjih gorah in po tako nepremagljivo vabečih ga gamsih, radi hrepenenja, ki ga je trlo in použivalo v temini težkih jetniških let.« Triglav in njegovi čari. Ne bilo bi prav, ako bi prezrl na« slednji Kugyjev odstavek o Triglavu. O njem pravi, da mu »je bila srčna želja, videti in spoznati to goro, ki me je zanimala, od vse strani, opazovati in zasledovati vsako njeno potezo, do« kler je ne bi docela umel... Tako je potem gora zrastla pred mojimi očmi v ostro obrisano mogočno osebnost in ta me je tem bolj prižemala nase, čim bolj se mi je posrečevalo, spoznati globlje in jasnejše njeno bistvo, in zapopasti njen pomen. — Zdi se mi, da tudi ljudska duša prav tako čuti in hodi posebna pota, da kuje imena svojim goram šele tedaj, ko je po sto« letnem opazovanju njeno osebnost in njen značaj natančno in pravilno spo« znala in zajela. Zato naj bi starodavna ljudska imena negovali s spoštova« njem in ljubeznijo. Iskati bi jih mo« rali, kjer so se zgubila, in ljubosumno nad njimi čuvati. V njim lastnem po« sebnem zvoku in v starodavni prvot« nosti so namreč postala imena gora del gorskih osebnosti in često izražajo bolje in natančnejše ko vsak opis in najbolj pesniško vtis in duševno raz« položenje, kako so gore iz temin sta« rih časov stopile v opazovalni krog in zavest ljudstva. Tako je prišlo, da sem bil na Tri« glavu okoli 40 krat... Triglav je bil idealna gora moje mladosti, kot Tren« ta idealna dolina visokega gorovja ... Iz »Zlatorogove» čarobne dežele je segal v mo;e sanje ter jih obvladoval mnogo let. Nobeni drugi gori nisem postavil toliko oltarjev ko njemu. Kako mi je bilo srce, ko mi je zazvenelo n;'egovo ime, od starosti posvečeno, od pripovedk prepredeno, bližino božanstva oznanjujoče. In ali niso rojenice milo blagoslavljajoč šle mimo mene, tiho, ko sem v davno po* topljenih svetih triglavskih nočeh dre* mal v vsej mirnosti ob stražnem og* nju? In ali mi ni stopila noga na ozko polico, kjer je »stena spredaj, zadaj zrak pa sinji, pod nogami pa brezdanje žrelo.« ki je po n:i trentski lovec zločinsko zasledoval Zlatoroga, dokler niso za* cvetele iz stene krvavordeče triglavs ske rože? In ali mi ni v njegovih zk dovih in skalnih morjih za poldne in proti večeru cvetela v najgloblji taji nosti in sladki poeziji neka druga cvetka, ne smrtna cvetka one žalob« ne pripovedke, pač pa svetla, ljuba, čudovita cvetka mojega srca, »Scabio* sa Trenta«, ki je nudila mojemu pla» Kapelica Device Marije na Kredarici pod Triglavom (2515 m). »Trentarji so smatrali to za nemo« goče. Še nihče se ni bil dvignil na vrh po tej strani. Ko da bi bila gora za« kleta. Strah pred tehničnimi težko« čami ni mogel pri tem odločevati. In v resnici ni bilo le teh tam nikdar za krasne trentske plezavce. Je li bil mor« da ostanek praznoverskega strahu iz pradavnih poganskih časov, ki jih je zadrževal, da bi se doteknili sila mo; gočno kipečega prestola bogov? An« drej se je očajal. Ko sva se pa sreč« nega dne 8. 8. 1881. lotila te poti, je uporabil vso svojo moč in podjetje se je posrečilo mnogo- brže in laže, nego sva si bila mislila. »Kugyjeva pot« je napisala moje ime na veliko zapadno triglavsko steno.« Kugy popisuje na drugem mestu pot iz Mojstrane na Triglav o božiču. Imel je s sabo prijatelja. Spremljala sta ju Andrej in še živeči in še vedno krepki Jože Komac (p. d. Paver v »Tu je pa nakrat padel Andrej v mo« jo veliko žalost ne« nadoma v težko ne« zavest, iz katere se je le polagoma vzbu« dil. Oba vlaka, ki sta oba Trentarja imela odpeljati v Kranjsko goro, naju pa v Trst, sta se križala kmalu na to na postaji Mojstrana«Dovje in tako sem se ločil po tem veličastnem dnevu ne brez težke skrbi za moža, ki mu ga ni para.« O grozotah Jalovca pa o zvestem Andreju in zamišljenem Bobku. Kugyja je izmed vseh trentskih gora prvi zvabil Jalovec (2643 m). L. 1877. se je odločil iti nanj iz Loga pod Predelom. Spremljal ga je kožar Miha Černuta od sirarne na koritniški pla« nini. »Bil je že osivel, močan in ši« rokopleč, pravi bovški tip, oko in kret« nje so ga izdajale za planinca, morda tudi za predrznega in preizkušenega divjega lovca.« Ko sta prišla čez Veliki kot v stene, ga je Miha navezal na vrv. Došla sta na ozko, zelo poševno, gladko polico tik nad groznim prepadom. Tu Miha sezuje svoje lesene coklje in jih kar tam pusti. Tudi Kugy se je moral se« zuti. Bil-je pa tako nepreviden, da je tudi sam pustil tam čevlje in nogavice. ninskemu življenju toliko let pobudo in vsebino? Resnično, med listi, ki vsebujejo zgodovino moje planinske mladosti, ga ni niti enega, ki bi nanj ne bil napisal sivi očka Triglav svojih skrivnostnih znamenj.« Šlo je za to, da odkrije Kugy nepo« sredno pot iz Trente na vrh Triglava po njegovih zapadnih stenah. Trenti). Kugy mu pravi »divji Jo« že«, to pa zlasti radi njegove telesne moči in silovite predrznosti; bil mu je za Andrejem veliko let za vodnika. Popis te poti je čudo krasen. Vendar pa je bila ta pot, vseskozi po visokem in poledenelem snegu in ledu zlasti za Andreja, ki se je s sekanjem sto« pinj največ trudil, silno težavna in utrudna. Tudi niso po poti skoraj nič počivali. Ob 4. zju« traj so odšli, o pol« noči se vrnili. In pripoveduje nam, koliko je moral trpeti bos in po kolenih lazeč čez prod in ostre robove do vrha. »Morda je bila to kazen božja,« pravi, ker je bil pred materjo skrival svoj načrt in se delal, ko da hoče na Sv. Višarje. »Za* kaj tudi tam roma vernik v vrh bos«. »Vrnila sta se po isti poti. Brašno na* ma je že davno pošlo, bil sem zelo la* čen in v sirarni koritniški sem po* vprašal po kruhu in vinu. Ker niso imeli ne tega ne onega, sem si pripra* vil preprosto pijačo iz snežnice in kisa ter pojedel nekaj sirovih rep. Černuta me je povprašal, če ni morda preveč dva goldinarja za plačilo in dal sem mu tri. Za slovo me je objel z elementarno nežnostjo in z železno močjo... in mi pritisnil na lica z žic* notrdimi kocinami svojih na debelo pristriženih brk dva poljuba, ki sta me še dolgo potem žgala. Tako me je odpustil Jalovec oni prvi krat. Kasneje sem še večkrat povprašal po Černutu, a kadar sem prišel v Log, je bil vselej z doma ali po vrheh. Tako nisem, na žalost, nikdar več videl vr* lega moža.« Dr. Kugy je sklenil preplezati silo* viti »izzivajoči« Jalovec (2643 m) tudi od severa, po silno strmem in ne« varnem sneženem žlebu, in pa od se* vero vzhoda. Celo najboljši izvedenci so trdili, da je od te strani nedosto* pen. » ... Dovolj sem vedel, z Andre* jem sva se ga takoj lotila in takoj sem dosegel čudo* lepo zmago. Ne gre to* liko za strmino, čeprav je le=ta na po* samnih točkah zelo huda, največja ne« varnost preti od kamenja in ta je tem večja, čim manj snega je v tem straši nem, visokem žlebu. Jalovec ni sploh nikaka lahka gora in nobenega njego* vega vstopa (poti) ni podcenjevati. V njegovem bistvu tiči nekaj kljubovali nega in izzivalnega. Izgleda in vede se ko predrzen pretepač, ki čuti, da mu ne more nihče blizu: »Le pridi bliže, če imaš korajžo!« Nekega dne, nebeško lepega maj« skega jutra, je bilo tako lepo, da sva (z Andrejem) sklenila, sploh nič de* lati in tako ljubemu Bogu dan ukrasti. Legla sva v dolini Planici (pod Jas lovcem) v rušje ter ostala tam v bla* ženem uživanju do večera. Čez goro so se prelivali veletoki bele svetlobe in lepi pomladanski oblaki so pluli' s široko razpetimi jadri. Kakor daleč je segalo oko, so krog in krog cvetele srebrne zvezdice planinske drijade, ozračje je bilo napolnjeno s smolna? tim in cvetličnim vonjem. Solnce je sijalo toplo in jasno. V majsko zelenih gozdovih so peli in vzkli» kali ptički, z višin je vabil zaljubljeni klic divjega lesnega petelina. Ta dan nisva nič dosegla in vendar ni bil zgubi ljen, zakaj ostal mi je v spominu tako nepozabno, kakor katerikoli dan ve* like zmage.« »Drugikrat sva jo udarila v zgodi njem poletju počasi gor po sneženem plazu proti Jalovčevemu žlebu. Nisva še bila prišla visoko nad gozd. Kar za* slišim nakrat Andreja, ki je stopal malo pred mano, razburjenega vpiti in ko pogledam kvišku, zagledam, da je skakal v silnem strahu dol proti meni. Nisem razumel, kaj hoče, ni našel pravih besed, zgrabil me je kar za roko ter me vlekel strani proč. Za* pazil sem, da nama preti neka nevar* nost, in med tekom sem posnel iz po« samnih strganih besed, da je videl, kako se je visoko gori na Jalovcu utr» gala velika skala, pravkar zdrknila po sneženem žlebu in se zdaj po strmem podu vali proti nama. Skoro bo tu. Odskočila sva kakih 40—50 m in gle* dala brez diha. Nakrat, po par trenuti kih, se prikaže pošast. To ni bila skai la — cela hiša je bila. Obstala je za trenutek, ko da bi ne vedela, kam naj se obrne. Nato se je počasi' nagnila nai prej, se nerodno prekobalila, zletela nato ko vzmet v zrak, treščila z ne» znansko silo na tla, da je zemlja za« molklo zagrmela in se skale raztres» kovale, se zatorkljala spet na stran, ko da bi bila pravkar prišla iz gostilne, pustila strašno sled na onih mestih, kjer sva prej stala, se valila globlje in globlje, se zakadila tuleč in pokajoč z velikanskimi skoki skozi gozd, do* kler ni slednjič končala svojega po® to vanj a globoko doli v dolini ter se ustavila z zadnjim mogočnim sunkom. Tu je stala in zdelo se mi je, ko da bi vse gore začudene in nevoljne gledale za tem motilcem miru. Silni skali so sledili manjši kameneni plazovi, pre« treseni prodovi se niso mogli umiriti, bežeč trop gamsov je skočil na police, — dolgo je trajalo, preden se je po» legla divja prekucija. Nato sva tudi midva sedla in nisva ta dan več mislila na vrh.« »Ko sem spet prišel v ta kraj, da bi spoznal tudi to pot (z južnovzodne strani) na Jalovec, me ni več sprem* ljal Andrej. Moj ljubi mladi prijatelj Albert Bois de Chesne (Boa d' Šen) je bil med tem vzel v najem ves trent* ski lov ter nastavil Andreja za prvega, Tožbarjevega sina (Špika pri cerkvi) pa za drugega lovca. Prejel sem pa od Bois de Chesnea pravico, naročiti k sebi Andreja, kadarkoli bi hotel; vendar sem se je posluževal te pra* vice le tedaj, ko sem brezpogojno potreboval Andrejeve zmagovalne mo* či.« »Tokrat sem bil v družbi prijatelja dr. Bolaffia in spremljala sta naju Ojcinger (doma iz Ovčje vasi pod Sv. Višarjami) ter sin starega Pečarja (p. d. Bobka) iz Kranjske gore. Prišli smo sem od Belca (Pelca 2437 m) ter biva* kirali (prenočevali na prostem) v ruš* ju, južno pod Jalovcem. Kranj skogo* rec je imel poleg drugih čudnih last« nosti tudi to navado, da je sedel prav tik ognja ter se ž njim vsega obkrožil, tako, da se je videlo, ko da sedi no* ter sredi plamena. Tudi ni legel po noči, kot smo mi storili, temveč je sedel vedno strumno pokonci in gle« dal pazljivo naokrog, ko da bi bil pre* nočiščni paznik; spal ni tudi nič in vlekel venomer svojo čedro (pipico). Vzel sem ga večkrat s sabo, bil je zelo priden in poraben, poznal je svoje gore in videlo se mu je, da se je trdo, a dobro šolal. »Ko je prišla nočna ura in je ogenj svetlo zaplapolal, smo ga pozorno opa« zovali in po noči smo se večkrat dvig* nili, da smo se ozrli po njem. In res, tu je sedel sredi plamena, strumno po* konci, pazno gledajoč naokoli, obsi« pan od celih rojev isker in suho obličje in skromno postavo so mu oblivale magične rdeče luči. Zdaj pa zdaj je prijel z roko goreč ogel ter ga previd« no del v čedro. Nismo mogli zapopa« sti, včasih bi se bili kmalu nehote tri* krat pokrižali. Osupli smo se povpra* sevali, ni li morda začaran proti ognju in če se ni morda ta dobra duša kon* čno na kak zagoneten način šolala na nekem kraju, ki ga naša domišljija vidi polnega večnega ognja.« »Ko sem se po oni noči ob prvem jutranjem mraku prebudil, — kdo je sedel, tiho se smehljajoč poleg mene, držeč v eni roki 4 sveža jajca, v drugi pa vrečico krompirja? Andrej je bil. Da, samo Andrej je mogel biti! Po« zdravljen, ljubi Andrej, kako si prišel sem gor? Kaj bi to: naš ogenj je bil zagledal visoko gori pa si mislil: to mora biti le Kugy! In odpravil se je po noči na dolgo, strmo pot, pet ur daleč. Tako smo dobili dober zajtrk. Nato pa se je vrnil v dolino, mi pa smo se lotili južnovzhodne Jalovčeve stene.« Razor. Kako je Korobidelj pil špirit. Prenočevanje na vrvi. »Da bi proučil, je li možno preple* zati Razor (2601 m) po njegovih se* vernih stenah, sem se podal s kranj* skogorskim vodnikom Rogarjem, po domače Korobidljem čez križko ste* no, Glavo in Žlebec na vrh. Andrej je bil namreč prepozno prejel mojo brzojavko in ni prišel (v Kranjsko goro). Rogar je spadal med ono malo vrsto mož, izmed katerih sem si je» mal spremljevalce za manjša podjetja. Večkrat mi je bil za nosača. Zelo rad je govoril sam s seboj in iz teh samo* govorov je odsevalo takratno njegovo dušno stanje ali pa je natančno napo* vedal, kar namerava pravkar storiti. Tako smo v bivaku (prenočišču) vse* lej pravočasno izvedeli, da sezuje zdaj čevelj, zdaj nogavico leve noge, potem čevelj in nato nogavico desne noge in da jih hoče osušiti ob ognju. To je bilo zlasti za Andreja neusah« ljiv vir zabave.« »Rogar je bil, kot mnogi Kranjsko« gorci, vedno malo raztresen in »odso« ten«. Imel je dve strasti: čebelorejo in kegljanje. Ta zadnja ga je, na žalost, ovirala v varčevanju ter povzročala težke udarce njegovim zelo skromnim premoženjskim razmeram. Ko sem ga jeseni 1. 1914., blizu čez 20 let, spet obiskal in ga videl kot starega moža, sem zapazil, da je postal še bolj raz« tresen in »odsoten«, izvedel sem pa v svoje veselje, in sicer iz njegovega sa« mogovora, da je od tedaj opustil keg« Ijanje ter se povsem posvetil čebelo® reji. V družbi ž njim nisem sicer nič velikega doživel, vendar sem imel vedno rad dobrega, tihega in skrom« nega moža, ki je voljno storil, kar je mogel.« Še eno silno zanimivo o drju. Kugyju in Rogar ju. Bila sta na Razorju. »Docela se je že zmračilo, ko sva se vrnila na Križ. Brzo sva plezala nav® zdol po križki steni, ki takrat še ni bila zavarovana (z železnimi klini, oprijemki), a v tem naju je prehitela noč in zgrešila sva smer ter, držeč se preveč na levo, zašla končno po veliki temi v skrajno strme stene. Tu sva se stisnila v ozko duplino v steni in tam preždela visoko nad črnim prepadom vso bridko mrzlo noč. Hrane nisva imela nič več. Takrat sem nabiral za nekega znanca hrošče in v nahrbtniku sem imel veliko, s špiritom napolnje« no steklenico, že polno hroščev. »Proti polnoči se obrne Rogar škle« petajoč z zobmi name in me poprosi požirek šnopsa (žganja). »Ga nimam,« mu rečem pomilovalno. »Pač,« me za« vrne, »v hroščevski steklenki«. Misel je bila prav tako velika ko preprosta. Ponudim mu steklenko in ga gledam z mešanimi čuvstvi, kako ga je krep« ko potegnil. Menil je, da mu je zelo dobro delo in res se mi je zdelo, da zdaj bolj prenaša mraz ter da je vse boljše volje. — Tudi mene je bolj in bolj stresalo. Skušnjava me pograbi, premagam stud in tudi sam napravim požirek. Prav peklensko je žgalo, pa tudi sam sem se po požirku oživel in ojunačil ter čutil, da se mi kri vse ži® vahneje pretaka. Nato je prišel spet on na vrsto. Za njim zopet jaz. Noge hroščevskih mrličkov so nama že šče« getale ustnice. Grozno je bilo to po® pivanje! Nato je začel fantazirati. Me® sec, ki je stal nad našo, skoraj na v« pično skalo, nama neviden, je obseval v globočini iz črnega dolinskega rušja štrleče bele skale, a on jih je imel za baklje. Prav gotovo da prihaja rešil« na ekspedicija naju iskat. Skoro je čul tudi že glasove iskalcev. Stopil je na rob ter glasno klical, bolj in bolj milo in glas prav čudno strahotno dvi« gajoč, da bi pač opazili, kje se naha« java. Dolgo ga nisem mogel prepri® čati, da se moti. Špirit sva popila. Da bi ga pomiril, vtaknem majhno svečo v stensko razpoko in jo prižgem. Ko bi bil kdo opazil malo, samotno, tre« petajočo lučko sredi strmo kipeče ste® ne, kdo bi mu bil mogel dopovedati, da tam gori ne straši! Hudo noč sem preživel z ubogim, zbeganim možem ob svoji strani. Kje si bil, moj hladno misleči, jasno gledajoči Andrej z lev® jim srcem?« »Čez nekaj tednov sem prišel z An« drejem na najvišji skalni pod ob Ra® zorju. Prvi in drugi dan naju je lovil dež, tretji dan sva — prva — preple« zala Razorjevo severno steno.« Kasneje enkrat je preiskoval Kugy z Andrejem in »divjim« Jožetom Ko® macem Strugovo Špico in Ponco nad belopeškimi jezeri. Noč jih je prehi« tela visoko gori v stenah in za pre« nočišče jim je šla trda. Dobili so le majhen prostorček na neki skali. Tam je rastlo tudi nekaj rušja. »Bilo je tako strmo, da smo se za noč privezali na skale. Globoko navpično pod nami v temnem prepadu je moral biti vhod na Strugovo Špico. Posrečilo se nam je zakuriti ogenjček. Ga je li kdo videl iz doline? In kako si je neki razlagal zgubljeno rdečo iskro visoko gori na nočnem grebenu Ponce?« »Moje ležišče je viselo tik ob pre« padu. Pritlikav borček pred mano me je čuval in ščitil s svojo korenino in bornimi rokami — vejami. Dobro je bilo! Noč je bila svetla, mi smo ležali pol speč pol čuječ in zdaj pa zdaj smo preizkušali vrvne vozle. Globoko pod sabo sem videl obe jezeri. Lahna tan« čica je visela nad njima, mirno in tiho sta sni vali. Visoko nad nami je kipel v nebo Mangart, črn, molčeč velikan. Okoli njegove orjaške glave so mig* ljale blesteče zvezde v slovesnem ras janju. Daleč zunaj v dolini so polago« ma ugašale lučce druga za drugo. Goz« dovi so spali. Počivaj tudi ti, ljuba duša. O da bi tako varno in dobro zavarovani počivali ob vseh brezdnih, ki vodi kdaj ob njih naše življenje! Da bi nas držale močne vrvi, nas ob* jemale in čuvale skrbeče roke, nas zvesto varovale nam prijazne moči, v vseh nevarnih nočeh, v temini težav, skrbi in bridkosti do svetlega odrešil« nega dne! Solnce je vzšlo, ko smo stali na gre« benu ... Andrej — največji divji lovec. Smrt starega Tožbarja (Špika). Med Prisojnikom (1547 m) in Razor« jem se nahaja takozvana »Prisojni« kova škrbina« (1955 m). Ta »je imela zame« piše Kugy, »vedno nekaj po« sebnega, skrivnostno privlačnega. Iz« razite škrbine med tema visokima vr« homa so me vedno mikale. Iz Trente sem jih večkrat posetil. — Toda straš« na stena, ki pada onostran v Krnico (v Piščensko dolino proti Kranjski gori) in se njen strah vzbujajoči vtis še po« večuje, ker stoji tik škrbine velikan« ski, svareče dvignjen prst (skala), sta me bila nagnila k temu, da sem verjel Kranjskogorcem, ki so smatrali to ste« no za neprehodno. In zdaj sem izve« del, da to ni res, marveč da jo upo« rabljajo najdrznejši trentski divji lov« ci, da hodijo po nji lovit gamse na kranjska tla. Vedel sem, pri čem da sem in govoril sem z Andrejem. Zdaj moram pa nekaj povedati, o čemer sem do zdaj molčal. In ne povem na glas, le vsakemu posebej na uho. Med predrznimi divjimi trentskimi lovci je bil prav on (Andrej) najpredrznejši. Najpredrznejši, najspretnejši, naj« bogatejši na uspehih, najnedosežnejši, zakaj nikdar ga ni nihče zalotil! — Dobro se spoznam na to, a kakor daleč naokrog sem prehodil vsa gamsova lo« višča, nikdar nisem naletel na moža, ki bi bil boljše poznal divjačino ko on. Pač premnogemu se bo čudno zde« lo, da sta ga Albert in Gaston Bois de Chesne takoj nastavila za prvega lov« ca, kakor brž sta prevzela trentski lov. Zdelo se je, da sta postavila kozla za vrtnarja, toda dobro sta vedela, kaj sta storila. Andrej je postal na mah naj« vzornejši lovec in kaj je nastalo iz gamsov in iz trentskega lova po nje« govih goječih rokah, o tem treba pov« prašati njegova lovska gospoda; in ta dva sta ostala svojemu najmarljivej« šemu, v življenju in smrti najzvestej« šemu služabniku do zadnjega vdana in naklonjena z naravnost gorečo lju« bežni j o. In kdo je bil bolj poklican v to, komu je bilo lažje čuvati trentski lov? V pečeh se je zaslišal strel. Po« sluhne, — saj pozna vsako puško v dolini. »To je bil Vertelj!« Prideva do Prisojnikove severne stene, do nekega mesta, kjer je bil malo dni poprej za« klan gams. Pogleda na tla, oškroplje« na s krvjo: »Janez!« Poznal je svoje ljudi in njih navade.« Zdaj pa nekaj malega o starem Tož« barju (Špiku) in njegovi družini. Kot že vemo, je očetu Tožbarju 1. 1872. (37 letnemu) na lovu zadnji trentski med« ved odtrgal vso spodnjo čeljust z je« zikom vred. Kljub temu je ubogi mož še ozdravel in delal ko poprej. Nekaj let je bil celo najljubši Kugyjev vod« nik. Ko je pa s 17 letnim sinom Anto« nom, sedanjim gospodarjem Špikom dne 22. 12. 1891. sekal smreko, se je zvalila nanj in ga ubila. Dr. Kugy piše: »Žalosten je bil za« me dan, ko sem prejel vest, da je Tož« barja, ubijavca medveda, pri sekanju smreke ubilo deblo! Po tako ubogem, tako težkem življenju! V hiši nasproti cerkvici Sv. Marije gospodari zdaj njegov sin. Od otroških let sem ga gledal, kako je doraščal. Postal je mo* čan mož, spreten plezalec, ko najboljši Trentarji. Po svojem očetu je pode* doval visoko spodobnost, čut za svo* bodo in ginljivo vdanost. Prav tako nežen je do svojih otrok, kot je bil oče. Mala Tožbarjeva hišica je kraj mehkih src. Kadar vstopim v njegov dom, napravi vsakikrat, kot je napra* vil njegov oče, neko kretnjo, ko da bi hotel v stari podaniški zvestobi pri* pogniti koleno pred mano in solze mu stopijo v oči, ki pri tem zrejo tako ostro in obenem tako proseče in so tako dobre, kot oči njegovega očeta. Tudi on je nekatere redke krati pri* šel k meni, ko ga je Andrej poslal mesto sebe, čeprav je kot drugi lovec mojega prijatelja navezan na lovišča trentskega lova. — »Ali ne, kako lahko se razume, da je v moji domovini, v Julijskih Alpah, trentska dolina moja domovna dolina?« Sila zanimivi Peternelc in njegove »kapelice«. Dr. Kugv je iskal prehoda od Ve* likega Kota na Mangart. (Med Jalov? cem in Mangartom.) »Prišel sem,« pri* poveduje, »z obema lovskima gospo* doma, Albertom in Gastonom, z An* drejem in Kvrhom (Trentarjem) v Kranjsko goro. Tam smo si poiskali za svoj težki »bivak — nahrbtnik« no* sača. Ker nismo dobili Rogarja, so nam nasvetovali starega lovca, uranja Peternelca; pojde gotovo rad z nami. Naleteli smo na moža, ki je bil po navadi Kranj skogorcev malo v za* dregi, zelo zamišljen, vedno raztresen in mislil na vse kaj drugega, če je kdo ž njim govoril, ki je pa slednjič v tre* nutku zbranosti le dal spoznati, da hoče biti za tistega, ki ga je bilo nam treba.« »Tako smo veselo korakali gori po dolini Planici. Peternelc se je odliko* val s tem, da je vladarsko preziral di* sciplino v hoji. Če smo mi počivali, — in to smo večkrat storili —, ker je bil septembrski dan res krasen, pot pa dolga, — je šel on meni nič, tebi nič kar naprej; ko smo mi vstali in sli da* Ije, je pa on legel počivat. Zdaj je z živežem natrpani nahrbtnik plul po celo uro hoda nad nami po rušju, sko* ro nato pa je zaostal daleč za nami. Pri tem je lezel Peternelc vedno ob stenah dalje, izginil po cele ure in se ni oglasil, če smo ga klicali. In ko je spet nakrat stal pred nami, nam je po Mangart. (Od Ponce.) tiho kakor v sanjah dejal, da je našel »lepo kapelico«. Nismo takoj razu* meli, končno smo pa uganili, da so mu »kapelice« prežalne vbokline v steni, (naravna skrivališča za lovce, ko preže na divjačino) ki so od znotraj pokrite s travo ali peskom ter obokane s si* rovo gotičnim špičastim vrhom (kot gotična cerkvena okna) ali s prijaznim okroglim lokom. Pokazalo se je, da ni mogel mimo takih »kapelic« dalje. Tu je odložil nahrbtnik, ko da bi moralo biti tako, sedel, zrl v daljavo ter mi* slil in mislil.« »Ker je bil moj bivak (ki ga je upo* rabi j al druge krati) za našo veliko družbo premajhen, smo stopali dalje višje proti sedlu Vel. Kota in našli v neki gorski usedi pripravno, zelo pre« visno skalo in tu smo si pripravili le» žišče. Peternelcu pa menda ni ugajal ta prostor, zato si je poiskal drugega proč od nas, si zakuril lasten ogenj in luč njegove »kapelice« nam je svetila vso noč. Na kaj je pač mislil dobri, samotno sedeči mož vso lepo poletno noč?«... »Po skalnatem podu smo se klatili okoli pol dne. Najprej sem plezal s Peternelčkom malo proti drnatim ste* nam Mangartovega grebena in pri tem me je ljubeznivo opozoril na dve »kapelici«. Nato smo se obrnili proti pobočju Žagarice, ki jo je Albert z Andrejem in Kvrhom docela preplezal po tu spuščaj očem se, strmem, ploš* čatem žlebu, midva z Gastonom pa, ki sva bila malo zaostala, sva se mo* rala med tem tiščati v zavetju pred nes prestano doli žvižgajočim kamenjem. Popoldne smo se zopet sešli na podu. Peternelca smo seveda pogrešali, a smo ga slednjič našli v prelestni, od solnčnega svita napolnjeni »kapelici« — sladko spečega ... »Tudi Peternelc je že davno mrtev. Večna luč pokopališčne kapelice mu sveti, ko tako tiho v grobu leži in sa* nja in premišljuje.« Še eno grozno o divjem Jalovcu. »Divji Jože«. Kugy opisuje pozimsko pot na divji Jalovec: »Moralo je biti okoli ene popoldne. Popolnoma tiho je bilo. Nebo se je razpenjalo jasno čez globoko zasne* žene, v zimski krasoti svetleče se go* re, solnce je sijalo skoraj pomladan* sko toplo. Kamenenega moža (vrh Ja« lovca) ni bilo videti, ležal je globoko pod orjaškim, nad groznim prepadom kipečim ledenim previsom.« »Sestop sem uredil tako, da sta šla Krammer (tovariš) in Ojcinger (vod? nik) naprej, njima je sledil moj pri« jatelj (dr. Bolaffio), Jože (»divji Jo* že« Komac) in jaz sva ostala kot naj= močnejša zadaj in sicer Jože za mano. Vse nas je vezala vrv. Kot povsod na takih nevarnih mestih, je šlo tudi tu» kaj počasneje dol nego gor.« »Prešli smo morda tretjino strehe in tedaj se obrne moj prijatelj name, ali stojim varno. On sam da nima ta trenutek trdnega stališča. Zakličem mu, naj se le zanese na mojo vrv in ga ostro opazujem. V trenutku, ko za? pazim, da se mu je stopinja omajala in je začel drseti, dvignem smeje vrv kvišku, zakaj zavedal sem se svoje varnosti. Toda bliskoma se utrga pod težo mojega telesa (120 kg) strmo le« žeča ledena plošča, na kateri sem stal, izgubim ravnotežje, noge mi zlete v zrak in že telebnem na hrbet. V na* daljnem trenotku bi bila najina teža potegnila vso družbo v globočino. Spreletelo me je, da smo izgubljeni. Prav v istem trenotku, ki je odločeval življenje nas vseh, začutim, že pada* joč, da se je od zadaj vrv napela. Jože je stal v derezah (krapežih) na suhi steni in se z vso močjo oprl nanjo. To mi je pomoglo, da sem se za trenutek ustavil in bliskovito sem se obrnil, za* grabil z obema rokama v stene in ta« ko vzdržal sebe in prijatelja.« »Vse to se je zgodilo mnogo hi* tre je, kot se da povedati; odigralo se je vse v par trenutkih in v polni tU šini. xKo sem zopet trdno stal, sem za* gledal spodaj ko stena bledo Ojcin» ger jevo obličje in začudeno mi je pri* hajal na uho glas prijateljev, če sem tudi jaz padel. Toda on je varno visel in skoro je tudi on stal na trdnih no* gah. Povsod sta izvršila mož in vrv svojo dolžnost. Ko je Jože prišel dol do mene, je še trepetal po vseh udih. Dolgo smo stali tihi, zrli v solnčni svet ter se veselili na novo pridobljen nega življenja.« »O petih je bilo, ko smo nastopili sestop skozi orjaška vrata velikega žleba. Skoro se je stemnilo in prižgali smo svetilke še sredi njega. Res čud* no je moralo biti videti, kako so tri bingljajoče lučke niže in niže plavale dol skozi črno žrelo in kako so ob iz« hodu spodnjih vrat trepetale okoli naših glav v veselo vrtečih se krogih, medtem ko so čili zmagoslavni vriski zveneli skozi stene. Ni bilo pač no? bene nevarnosti več. Od tu dalje smo hodili s počasnimi in trudnimi koraki po globoki gazi, ki smo jo bili utrli zjutraj. Tako me je Jalovec odpustil pozimi. Ko sem se konec doline ozrl nazaj nanj, je kipel njegov črni rog že vi* soko v zvezdno nebo. »Zahvali se rao« ji velikodušnosti!« je zavpil za mano. Pozneje bomo slišali še- o drugem junaškem činu »divjega Jožeta«. Tihotapci. Kanin (2592 m) je edina gora Ju? lijskih Alp, na katero se pride čez pravi ledenik. Kugy je šel čezenj ve* likokrat, a vedno po isti poti, ki je vodila daleč na okoli po ozkih poli* cah. Zato se je namenil noiskati dru? go pot navpično v vrh. »Meseca septembra 1895. sem se do» govoril z Andrejem, da se snideva v kaninski koči. Jaz sem bil prišel čez Rabelj in Neveo že navsezgodaj. An* drej je imel priti zvečer od Bovca čez Prevaljsko sedlo. Ko sem tako sam sedel pri kaninski koči in gledal na tihe skalne podove, zapazim cel trop od 40 do 50 težko obloženih mož, ki so očividno silno previdno lezli po Preval j skem snežišču dol. Pa ko stre« la naglo so izginili in ne malo sem se čudil, zakaj in kako so to storili. Čez pol ure se mi pridruži temnopolten Rezijanec. Delal se je, ko da bi name* raval na sprehod ali da bi hotel po? gledati za gamsi ter mimogrede me povprašal, odkod in kam. Ko mu je bilo jasno, da sem turist, ki se ga ni? ma bati, je stopil na rob pobočja in zabrlizgal na prste. Težko obložena družba se je brž spet prikazala na snežiščih in v eni uri že stala pri me< ni. Tihotapci so bili. Rezijani, ki so prenašali težka bremena iz Bovca čez Prevaljsko in Grubeljsko sedlo v Re? zijo. Pri koči so dolgo počivali. Okoli poldne zaslišim dva strela. Skoro je došel tudi strelec. Nesel je ubitega gamsa, od krogle razmesarjenega snežnega jereba in starodavno puško na kremen, po obliki in teži podobno majhnemu topu. Bil je pravi divjak, Bovčan, -po imenu Kovač, drvar in divji lovec. Imel je dovolj vzrokov, da se je izogibal avstrijskim orožni? kom in raznim neprijetnim pojasnje? vanjem in se zato začasno klatil po tej okolici tostran meje. Mirno smo ležali pred kočo, ko je prav tiho došel Andrej. Kako me je gledal, ko me je našel v tako lepi družbi! Kovača je namreč dobro poznal. Pravil mi je o njem, da je izboren strelec. To mi je potrdil tudi že od krogle razcefrani jereb. — Rezijani so bili že odšli, mi smo se pa udobno ugnezdili v koči. Proti večeru je priplul na nebo črn oblak, ki je zakril goro v temo, visel nekaj časa nad kočo ter nato iztresel na nas vso svojo grozno silo. Treščilo je večkrat zaporedoma prav tik nas. Enkrat je vrglo Andreja na tla in ko sem ga poln skrbi povpraševal, kako to, da je padel, mi je po svoji navadi s par besedami odgovoril, da ne ve, »ali od strele ali od strahu«. Pa tudi jaz sem bil čutil udarec. Drugi dan smo našli brž, kar smo iskali, — nam? reč navpično pot po snežišču na vrh Kanina. Višja gora. Dr. H. Tuma. Idealni Andrej in praktični Ojcinger. Dr. Kugy se je bil namenil preple? zati »nedostopno« Visoko Gamsovko (Hohe Gamsmutter 2550 m) v Zajeze? ri, nasproti Sv. Višarjam. Brzojavil je bil Andreju, naj ga pride čakat na Trbiž, a ta je brzojavko prepozno prejel. Zato je odšel Kugy na pot z rabeljskim vodnikom Rud. Baum? gartnerjem. »Pravkar sva plezala,« pripoveduje Kugv, »po ozkih policah nad veliko previsečo steno dol, ko je nakrat pri? drl iz globočine klic, ki mi je bil znan. Ni bil klic Rablja, klic Trente je bil, klic domačih gora, tovariša brez bo? jazni in pogreška. Zadrževal sem sa? po in poslušal. Še enkrat Andrej! Pre? pozno je sicer bil prejel brzojavko, a je kljub temu takoj odpotoval, uganil moj cilj, me iskal in našel, čeprav še ni poznal tega kraja. Še zdaj ga vidim pred sabo, kako je slonel ob ograji, zapirajoči stezo k stari višjegorski koči. Skoraj ko da bi kolebal ob misli, je li prav storil1 in ali je še dobrodošel. Kako je čez ma« lo časa mirno in z lahkim obžalova« njem v glasu dejal: »Videl sem Vas gori. Slabo je kazalo.« To je bil lep popoldan v stari višje« gorski koči! Drugi dan je šel z nama na Mrzlovodsko Gamsovko (2508 m), to se pravi, on naju je vodil na vrh z vladarsko gotovostjo in s tako nagli« co, ko da bi bil proučil pot že poprej v vseh njenih posamnostih. Skoraj se je zdelo, da hoče reči Baumgartner ju: »Le sem poglej, jaz sem vodnik svo« jega gospoda!« Z občudovanjem je sledil oni njegovemu, ko strela nagle« mu, nikdar se motečemu določevanju smeri. Res, da je Andrej menil o Mr= zlovodski Gamsovki: »Povsod se lah« ko gre!« in vendar smo jo najbrže mi prvi preplezali; k večjemu, da je bil morda kdaj pred nami gor kak lovec na gamse, ne da bi bil postavil kako znamenje. — Dr. Kugv našteva razne turiste, ki so preiskovali pogorje Višje gore in drugih silovitih sosedov. V opombi pravi na to: »Še enega moža pa moram tu omeniti, ki je, kot jaz, blizu 50 let hodil po teh gorah (Julijskih Alpah), a vedno sam in molčeč, tako, da jih je le malo vedelo zanj. Ta ie dr. Heni rik Tuma iz Gorice. Večkrat ome« njam v tem poglavju moža, ki ima še« le priti in mu bo odkriti še to in ono, kar je ostalo skrivnostnega. Marsikaj od tega je dr. Tuma, na katerega so me opozorili šele zadnji čas, že po« jasnil, toda celotna odkritja je pa globoko v sebi zakopal. »Mož, ki ima šele priti« bo torej prav storil, da naj« poprej poskusi temu molčečemu mo« žu razvezati jezik, preden poj de sam na delo. Zame je to zdaj že prepozno. Marsikaj bo ta »prihajajoči mož« na« šel tudi v slovenskem slovstvu, ki je meni ostalo zaprto, ker žal, nisem zmožen slovenščine. V vseh vpraša« njih toponomastike (krajepisja) bo dr. Tuma, tako sodim, najbolj mero« dajen. Toda govori naj in tega ga prosim tudi na tem Ie mestu.« Na južni strani Višje gore je stala udobna in z vsemi želodčnimi ma« mili bogato opremljena Findeneggova koča. Dr. Kugy naj pripoveduje sam: »Mično je bilo Ojcingerjevo razmerje do nje. Naj smo prišli na vrh od za« pada, severa ali vzhoda, vsakikrat je tako sedel, da je imel kočo pred očmi. Uglasil je svoje grlo, se naslonil nazaj in jodlal (melodijozno vriskal) in pel; pri tem ga je čuvstvo tako obvladalo, da je moral zamižati. Nato se je obr« nil zvestodušno k meni: »Gospa oskrbnica je že zunaj. Bi ne verjel, da zna tako jodlati! Pa kako zna kuhati in kako dobro pivo ima! Vrla žena!« Jaz sem molčal in nisem hotel odvr« niti pogleda v daljavo. In bolj in bolj polno hrepenenja je plulo petje gor in dol, da je od sten odmevalo. Pev« čevo grlo je postalo suho in hripavo. Končno mi reče dobro umevno: »Ka« ko, gospod doktor, ali ne po j demo na kozarec piva?« In skoraj vselej je zmagal on. Saj človek nima kameni« tega srca! Tudi Andrej je imel svoj določen sedež. Toda skromni Trentar iz do« line, zasenčene od gora in uboge na solncu, ki je vkljub vsemu težkemu življenju ostal idealist kot njegov stari gospod, ni mislil na materi j alne užitke. Obraz mu je bil obrnjen proti poldnevu. Južne barve so ga očarale. Njega je vabila laška dežela. »Je vi« deti vse drugače na to stran,« je dejal tiho, ko je tako zrl tja čez v smejočo se deželo solnca, proti italskim sinjim goram.« Junaški čin »divjega Jožeta« na Špiku nad Policami. Dr. Kugy je plezal v spremstvu Jo« žeta Komaca in Ojcingerja na Špik nad Policami (Montaž, 2752 m). Takole pripoveduje: »Bilo je eno izmed onih plezanj, pri katerih ne moremo nič imenovati lahko, ker za* htevajo veličastna izpostavljena (ne* varna) mesta od vsakogar zelo visoko mero odgovornosti. Sprejel nas je plitev »strm žlebič«, ki nas je privedel po nekem ovinku na desno, potem bolj na levo na ozke police in na majhno prodno teraso. Nad to se pa stena vzpenja tako vi* soko in strmo, da smo se takoj zave* dali, da smo došli na silno resno in najbrž odločilno mesto. V tem tre* nutku so zatrepetali sem proti nam izgubljeni tihi zvoki zvonov. Na Sv. Višarjah je zvonilo poldan. V vroči borbi s stenami smo pozabili, da čas hiti. Kako ginljivo je bilo, ko so se naši ljudje odkrili in nekaj časa proti Sv. Višarjam obrnjeni pobožno in ti* ho molili! Božji mir je plul v presun* Ijivi svečanosti skozi stene in vse je prisluškovalo v pobožnosti in po* nižnosti. Stali smo na zloglasnem mestu, ki je dobilo kasneje ime »Ojcingerjev prelaz«. Na levo se odcepi strmi ba* stijski (koničastemu trdnjavskemu stolpu podobni) rob. V prvi tretjini stenske visočine je vzbočena, vodo* ravna, ozka, plitva razpoka, ki je ka* zala, da je najbrž mogoč zelo strm vspon do širše gorenje police v drugi tretjini stenske visočine. Vse to sko* raj navpično nad groznimi brezdni. Slo je zato, da dosežemo spodnjo po* lico, nato da krenemo na desno vprek ter da preplezamo skozi razpoko na gorenjo polico. Lažje poti ni bilo in Ojcinger se je takoj lotil tega mesta. Pri tem je bil pa prenagel in kljub mojemu opominu niti nahrbtnika ni bil odložil. Ko se je po oni razpoki porinil kvišku, da mu je manjkalo do gornje police morda komaj še poldru* gi meter, nam je zaklical dol, da ne more naprej, ker ga ovira nahrbtnik. Zavpil sem mu, naj spleza nazaj dol. Vendar je visel preveč nerodno in ne* gotovo in spet mu je bil narhbtnik napoti, da bi se malce okrenil. Bal se je, da pade. Nato sem mu brž gor zavpil, naj odvrže nahrbtnik. Tudi te« ga ni mogel. »Potem padem tudi sam,« sem zaslišal doli in že se je poznalo tudi na glasu, da obupuje. Videli smo strašno nevarnost. Visel je med ne* bom in zemljo in ni mogel ne naprej ne nazaj. Vrv, na katero je bil nave* zan, sem sicer kolikor mogoče trdno in pripravljeno držal, toda edini kr* mol (polica), ki je bil na razpolago, je bil čisto majhen in negotov. Oj= cinger je bil že previsoko nad mano. V padcu bi ga bil težko vzdržal in še mene bi potegnil za sabo. Kratek pomenek z Jožetom. Od spoda j se ni dalo pomoči. Za vsako ceno je moral priti nad Ojcingerja. In že je skočil spretno ko maček in z divje odločnim pogledom na rob bastije in izginil za njo. Dolgo je trajalo, neskončno dol* go! Če bi me kdo vprašal, bi mu mo< ral reči, da najmanj dvajset minut, morda pol ure. Ojcinger se je hrabro držal. Osrčeval sem ga z nekaterimi mirnimi besedami, če je dospel dol do mene tesnoben vzklik nepotrpež* ljivosti ali brezupnosti, uprl se z no« gami in telesom kolikor se je le dalo trdo, pazil na vrv in skrbno presodil vse možnosti za slučaj, da bi siromak res padel. O Jožetu ni bilo še vedno nič videti ne slišati. »Ne morem več,« je nato dejal Ojcinger nekajkrati in s strahom sem opazil, da so se mu za* čele noge tresti. Nakrat en kamenček! Jože se je brez glasu prikazal nad na* ma. Kot orel z razprostrtimi krili je plezal doli. Izvršil je pravljično moj* strsko delo. Nikdar več nihče ne pre* pleza onih mest. Naglo je privezal svoj pas na slečeno suknjo in spustil en konec do Ojcingerja. Temu se je posrečilo za silo in z zadnjimi močmi zvezati nas z vrvjo, Jože je potegnil kvišku in kmalu nato je ležal Ojcin* ger na gornji polici. Oba sta morala nekaj časa počivati. Nato sta spustila vrv doli. Bolaffia sem pustil naprej, za njim dal potegniti gor nahrbtnike in cepine in zadnji sem šel jaz. Ta žlebič spada med najtežje, kar sem jih kdaj preplezal. — Jože mi je za* gotovil, da ni više gor nobenih težar več. In tako je tudi bilo.« — Dr. Kugy pravi v opombi, da je te spomine dol* goval Jožetu in Ojcingerju. Dotlej (do 1. 1925.) jih namreč še ni bil ob* javil. Na drugem mestu pravi o Jo« žetu: »Že dolgo pred Andrejevo smrt« jo je bil Jože moj stalni spremi jeva« lec in vodnik. Njegovi naravnost si« loviti in brezobzirni moči se imam za« hvaliti za mnogo lepih uspehov. Nje« govi razbornosti (trezni premišljeno« sti), ki smo jo videli na zimskem Ja« lovcu, svoje življenje. Kamorkoli smo prišli, je vlekel s svojo prekrasno divjo osebo, s svojim drznim orlov« skim pogledom oči vseh nase.« Komac Jože je bil več let tudi dr. Tumov spremljevalec in vodnik. Kugyjevi vodniki. Andrejeva smrt. O svojih vodnikih piše: »Poleg An« dreja sem v svojih zadnjih pripove« stih večkrat imenoval druge može, ki so mi tovariševali po Julijskih Alpah. Povedati moram, kako je prišlo do tega. Nihče izmed njih mi ni bil pra« vi vodnik, ko sem ga spoznal in si ga pridružil. Postali so to šele kasneje v moji šoli. Vsi so bili prvovrstni ljudje. Jože Komac (»divji Jože«) je Trentar in je bil izmed najbolj pre« drznih divjih lovcev, kar sem jih sploh kdaj poznal. Močni Osvald Pe« samosca, »pravi pristni Lauf«, in nje« ga šibkejši, a v plezanju skoraj prav tako spretni bratranec Jožef, spadata med najboljše kozje lovce Rakolan« ske doline. Osvald je najbrž prvi iz« med vseh. Oba imata malo premo« ženjce v Piani nad Salettom. Anton Ojcinger si je pridobil velike izkušnje po gorah in svojo izredno spretnost v plezanju kot drvar in planinski pa« stir. Poleg tega je najbrž v mladosti mnogo gledal za gamsi, zakaj spozna se na njihove navade, njihove steze in nahajališča ko noben drugi na se« verni strani, in užene izlahka v kozji rog vsakega poklicnega lovca. Podla« go svojemu premoženju je postavil kot »Žagar« po bolgarskih šumah, ka« mor je hodil za delom. Tam je mar« sikaj doživel in po bivakih ve o bol« garskih roparskih tolpah in njihovih krvavih poveljnikih toliko pripove« do vati, da se ti lasje ježi j o. »Ha, dr a« gi moj!« Lepo je bilo, ko je prišel Osvald sem čez, da bi pri Ojcingerju skupno name čakala. Zelo rada se imata. Ojcinger ga je pogostil in Štirje trentski vodniki: Od leve na desno: Jože Komac (»divji Jože«); Tožbar Anton ml. (»Špik«); Ivan Berginc (»Štru* keljc«); Andrej Komac ml. (Mota). Osvald se je brez zavisti veselil to« plega bogastva svojega tovariša. Ako smo se sešli pri Pesamoscu, nam je pa ta prisrčno ponudil, kar je imel: črno kavo, polento in montažki sir. Najlepše imata oba — resni, temni Lah, ki se ne zna smejati, in življenja veseli, vedno na šale in dovtipe pri« pravljeni Korošec, ki kaže v smehu svoje zobe — za me vedno skupno: zvestobo. Ta ostane do smrti.« Kako je Kugy sam častil svoje vod« nike«spremljevalce in čuval njihovo čast tudi nasproti drugim, nam lepo kaže tudi naslednji dogodek. Kugy je brzojavil Andreju Komacu, naj pri« deta z Jožetom Komacem na Trbiž in ga počakata v hotelu. Čakala sta v preprosti gostilniški sobi. Kugy se je nahajal v sobi prvega razreda, kjer je bila sama visoka gospoda. Na nje« gov poziv ju je natakar privedel k njegovi mizi in Kugy jima je naročil imenitno večerjo ter se ž njima pri« jateljsko razgovarjal. Gospoda je vse to gledala zelo po strani in glasno go« drnjala na Kugyja., zakaj je povabil »te kmetavze« v to sobo. On pa je to »veledostojno« gospodo takole zavr« nil: »To sta tudi velika gospoda, za« služita ves ozir, priznanje in spošto« vanje kot človeka, pa tudi zato — moje življenje je v njunih rokah!« — Molčali so. In še to je pripovedoval Andrej: »Nekoč sem vodil tržaškega cesarske« ga namestnika s par drugimi visoki« mi gospodi na Triglav. Naložili so mi težak nahrbtnik, spotoma pa naj bi še temu in onemu pomagal nositi. Molčal sem. Oni so se basali in silili z vsemi mogočimi finimi jedrni in pi« jačami, jaz sem pa otepal suho čom« povo (krompirjevo) polento pa skuto in topil sneg za pijačo. Molčal sem. Z mano so govorili le, če je bilo po« treba in kakor s kakšnim tovornim oslom. Molčal sem. Ko smo prišli na vrh, sem se hotel vrniti domov v Trento, a ni šlo; moral sem jim nesti prtljago dol v Mojstrano. V Mojstra« ni mi je hotel plačati cesarski namest« nik po vodniški tarifi, le pot gor na Triglav, ne pa tudi poti s Triglava v Mojstrano. Pa sem mu dejal ves raz« ježen: »Bil sem vam za vodnika in težkega nosača, za kar se nismo bili pogodili in ne tiče v naš vodniški po« sel. Druga gospoda si naroča za težke reči nosače posebej. Jaz sem bil dozdaj po gorah že s sto in sto imenitnimi gospodi, pa so me vsi spoštovali in z mano lepo delali kot s tovarišem. Z nikomur se še nisem preganjal za pla« čilo — z Vami se tudi ne bom, čeprav sem ubog siromak. Še krajcarja ne vzamem od Vas. Pa še to, čeprav me daste ko j zapreti: če nima cesar spo« dobnejših namestnikov, naj raje kar doma čepijo!« Obrnil mu je hrbet in odšel. Potem piše Kugy: »Prišel je žalost« ni dan, ko je naju z Albertom silno zadela vest, da je Andrej izginil. Na« potil se je v Kranjsko goro. Vrnil se ni, tja ga tudi ni bilo. Bali smo se zlo« čina. Albert je takoj odpotoval v Trento, a med tem ga je šlo vse iskat in (čez dva dni) so ga našli. Zadela ga je bila srčna kap (v 55. letu staro« sti) malo strani od poti na našem gor« njem počivališču pod Vršičem.« Ta kraj se imenuje »Huda ravan« (okoli 1550 m). Ležal je pod veliko, košato smreko že skoraj ves zasnežen. Našel ga je prijatelj Anton Tožbar, po do« mače Špikov Tona. Iz spisa*) »Planinskega cvetja na grob našemu Motu« posnemam: »Ko je (Bois de Chesne) izvedel o njegovi smrti, je z brzo naglico prihitel iz daljne Nove Gradiške v Slavoniji, je z vodnikom Špikom (Ant. Tožbar« jem) pregazil v hudi zimi žamete in plazove iz Kranjske gore čez Vršič, da bi se udeležil pogreba, a došel je prepozno. Le par vrstic iz njegovega pisma: »Njegova smrt me je tako pre« tresla, da ne morem povedati. Ne sra« mujem se povedati, da se mi je mno« go solz potočilo po licih. Zdi se mi, kakor bi ne bilo res, da mi ne bo ni« koli več videti zvestega tovariša.« Tam na preprostem trentskem poko« pališču je klečal mož dolgo, dolgo, plakal in molil in se poslavljal od blage duše.« Tik nad »Hudo ravan j o« vodi nova pot iz Trente mimo Sočinega izvirka na Vršič. Ob poti je dal postaviti Albert Bois de Chesne rajnemu An« dreju »znamenje«, t. j. zidano kape« lico s podobo, kakor so po Trenti in Soči v navadi in kažejo, kako je po« nesrečenec umrl. Na podobi je bilo napisano ime in letnica smrti. Jaz sem tedaj v svoj cerkveni dnev« nik zapisal svojemu dragemu prijate« *) »Planinski Vestnik« I. 1909. str. 92. lju v spomin naslednje stihe, ki naj bi tolmačili njegovo željo ter bili za« pisani na spominski deski: »V planinah bil je dom najljubši moj, pod smrekami tu našel sem pokoj. Oj zmoli zame očenaš, prijatelj moj!« Omenim tudi še, da je rajnega An* dreja Komaca zelo veselil vsak nov načrt in napredek »Slovenskega pla« ninskega društva« in da mu je veliko pomagal s svojimi nasveti in obilnimi izkušnjami. »Albert in brat Gaston sta čuvala nad družino. Dolgove, ki so bremeni* li hišo po delitvi dediščin in niso pu« stili prva leta vrlemu možu spati, je že davno poplačal. Zadnji ostanek z nagrado za mojo knjigo »Otvoritve« na zgodovina Julijskih Alp«, ki je po mojem mnenju tikala le njemu. Al* bert mu je priredil majhen mlin. Ta« ko je torej živel po trdih začetkih svoja zadnja leta kot erarični gozdni čuvaj in Bois de Chesnejev lovec in kot prav majhen posestnik mlina ob šumeči Soči in kot dober družinski oče brez skrbi in v majhnem blago« stanju. Nočem vsega navesti, kar sta (brata Bois de Chesne) storila zanj (za družino).*) Bog ju je bogato bla« goslovil. Pa tudi jaz hočem v tej knji« gi svojega življenja reči z vso trent« sko dolino: Bog ju blagoslovi! Ne le radi trentske doline!« Andrej, najstarejši od štirih sinov, ki se je v vseh ozirih tako močno vr« gel po očetu, da se je kakikrat zdelo, da je ostalo vse pri starem in da je le Trenta šla nazaj za eno človeško do« bo, je postal njegov naslednik. Vsaki krat, ko je stopil pred me, ki sem ga poznal od otroških let, sem opazil pri prihodu in odhodu, da me hoče nago« voriti. Že je iskal s polnim srcem be« sed, ki so mu tako težko prihajale na dan, ko očetu. V očeh sem mu bral, kaj je hotel reči: »Hvaležnost od oče« ta na otroke in otrok otroke, hva« ležnost od početka na vso večnost!« *) O svojih, premnogih dobrotah, ki jih je naklonil pok. Andreju in družini, skromni dr. Kugy molči. (Opomba pis.) Tedaj sem mu presekal besedo in na« meravani govor ni bil nikdar govor« jen. Ubogi mladi Andrej! Že davno je pogrešan (od 1. 1914.). Na galiških bojiščih leži. Noga se mu ne okrene več v trentski mir. »Nikoli ne vemo, kako bo,« je bila ena izmed misli, ki jo je naš stari An« drej večkrat imel navado povedati. Trebiške Lope (pogrešeno Lepa Špica, 2398 m) je bil prvi vrh v tem kraljestvu (jezerskem), ki sem ga iz Trente gor preplezal z Andrejem Ko« macem. Dviga se iz velikega obrob« nega nasipa, ki meji Trento in dolino »sedmerih triglavskih jezer« ter ob« vladuje s svojim ostrim rezom (gre« benom) obe kraljestvi enako. To da« je njenemu razgledu prav poseben značaj in čar. Še danes me vleče spo« min tja, prav tako mogočno kot pred blizu 45. leti, hrepenenje po novostih in odkritjih. In ko stojim zdaj gori, se sklonim najprej proti trentski do« lini. Tam doli išče moja prva misel in moj prvi pogled skromnega mesta, kje leži ob zelenem bregu nad mla« dostno Sočo malo, s kamenjem obzidano pokopališče. Pozdravim tiho gi« njen srce in spomin naj zveste jšega moža: Andreja Komaca. Zakaj tam spi on, zmagovalec, ki me je z neu« strahljivim očesom in varno roko vo« dil skozi vsa dela in napore, težave in nevarnosti, čez vse vrhove Julijskih Alp do najvišjih časti, ki so jih mogle te gore nuditi. Dokler bom užival luč sveta in bom mogel povračati zvestobo za zvesto« bo, bo živel nikdar pozabljen v mo jem spominu.« Ill!lllllilllllilll[|[|[||lllllllilll]|j||lllllllllllllllllllffl MOHOROV: TOLMINSKI TIT MANLIJ TORKVAT. piAT justitia, pereat mundus! Po V *■ pravici, pa če velja ves svet! Te« mu svojemu življenskemu in stanov« skemu geslu vsekdar zvest, sem se od« ločil, jaz, učeni pravnik Jurij Kos, po božji dobroti cesarski sodnijski ko* misar in svetovalec, da bom popisal svojim ljubim sinovom in vnukom v opomin, svojemu rodu v počaščenje, vsem učenim in preprostim pa v pouk in zabavo, kakšno sodbo je sodil moj ded po stari šegi in postavi v letu se* demnajst sto šest in petdesetem, kako se je izkazal kot pravičen in stanovi* ten sodnik in kako je za vse čase s svojim dejanjem proslavil — da malo z velikim vzporedim — ime moje tol* minske dežele, s tem, da je postal njen prvi in daj Bog, da ne njen zad* nji in edini Titus Manlius Torquatus.« »Da pa bodo vedeli tudi preprosti moji rojaki, ki bukovskega ne umejo in brati ne znajo, kdo je bil Titus Manlius Torquatus in s kakšnim ime* nom si je proslavil ime mimo pagan* skih časov še celo v naše krščanske šole in šolarje, čujejo naj, kar pripo* veduje šegavi rimski pisec Publius Li* vius: da je bil namreč Titus Manlius Torquatus rimski vojvoda in se boje* val z Latinci. Da ne bi trosil po nepo* trebnem svojih vojnih sil, je pod smrtno kaznijo prepovedal svojim vojščakom, visokim in nižjim, boriti se s sovražniki na lastno pest. Zgodilo pa se je, da je izzval sovražni odlič* njak v orožju po imenu Geminius Maecius njegovega lastnega sina na junaški dvoboj. Mladi Manlius je v boju premagal izzivača in ga oplenil orožja. .Vesel svoje zmage je stopil nato pred svojega očeta. Stari Man* lius je pokazal mrko nanj in velel: I, lictor, deliga ad palum!*) Tako je dal sam oče lastnemu sinu odrobiti glavo, zato ker mu poslušen ni bil. Fiat ju* stitia, pereat mundus! Po pravici, pa če velja ves svet!« »Bil pa je moj tolminski Titus Man* lius moj ded Luka Kikli, župan korit* niški, in je modro gospodaril svoji srenji z dvanajstimi prisedniki iz se* lišč v nemškem kraju — loco teutho* nico — pod gorami Voglom, Rodico in Črno prstjo v Gradišču, Nemškem Rutu in Stržišču. Sodil ni s palico v *) Točno: Pojdi, liktor, priveži h kolu! roki kakor župani drugje v sosedstvu po Slovenjem, sodil je z mečem, ka= kor je pravico imel in prejel od oglej* skega patriarha Pertovta in avstrijskih cesarjev, da bo rutharius in teu* tonicis — t. j. sodnik koritniški tisti, ki ne bo odra j to val ne davka ne de* setine mimo dva in trideset novcev oglejskega denarja cerkvi in enega obeda t. j. kosila in večerje za Meše* lovo cesarskim glavarjem v Tolmin. Tako je županil že dvajset let prav in pravično in celo za vzgled vsem so* sednim srenjam po Slovenjem, in ko je svojo zakonsko pridrugo pokopal, mu je bilo šestdeset let in je imel sina Jerneja in hčer Lucijo, ki je po božji previdnosti imela postati zakonska žena Janezu Kosu, mojemu ljubemu očetu, Bog mu večni mir daj in ne* beško veselje, amen!« »Bilo pa je to v letih Marije Tere* zije, ko so se vzdignili sovražniki z vojskami nadnjo, da bi ji vzeli krono in zemljo, meneč, da je ženska roka preslaba za žezlo in prešibka za meč. Pa se je zgodilo, da so narodie vsega cesarstva vstali visoki gospe na pomoč. V tistih nujah in silah so poslali iz Tol* mina tudi Koritničanom in Nemcem iz Ruta povelje, naj dajo mladeničev za vojsko, kar dotlej po starih pravicah nikoli navada ni bila. Sklical je tedaj moj ded, moj Manlius, sodnik Kikli, može iz dvanajsti je in se z njimi po* svetoval. Možje, je rekel, pisma ima* mo, da smo za vse čase prosti vsakte* rega krvnega davka mimo desetih mož v sili, ki smo jih dolžni za bram* bo glavarju v Tolmin. Pa so taki časi in tako povelje, da zdaj vseh naših glavarjev poglavarji naše moči potre* bujejo. Dali jo bomo kakor smo jo že, ko je bilo treba proti Turkom. Kakor proti pesjanom gre zdaj voj* ska proti hudobnim sramotilcem na* še ljube nebeške matere Marije. Kralj, ki je zavrgel vso čast in poštenje, se je vzdignil nad našo cesarico. Mora* mo ji pomagati, tako nam veleva gosposka! Pravica veljaj, pa če gre za ves svet! Tako je govoril moj Tor* quatus in možje v dvanajstiji so po* trdili, da bodo dali deset mož po stari šegi in postavi. In še so ukrepali, ko« ga bi dali. Kdor ima sina edinca, temu ga ne bodo vzeli. Kdor jih ima več, šel bo eden, najsi mu bo ljubo ali pa ne. In še tako so sklenili, da pojdejo tisti najprvi, ki jih je doma najmanj škoda, fantje razgrajači, potepi in preklinjavci, ki jim ne za delo ni ne za čast.« »To zadnje so premodro sklenili. Zakaj krivično bi bilo, da bi mirnega srca ljudje na vojski umirali, potepi in rogovileži pa doma ležali. Huda je vojska, pa je dobra šola vsem srbo. ritežem, objestnim potepom in prete. puhom. Tudi beremo, da je šel že mnogoteri, ki je v mladosti svojo čast izgubil, radovoljno sam na vojsko, . kjer si je izgubljeno ime zopet pri* dobil, repectationem perditam, izgub. Ijeno čast.« »Povedati moram namreč, četudi ni prijetno slišati, da se je bil tedanji mladi rod po Nemškem v Grantu, Rutu in Stržišču sila izpridil. Kar nič več se mladi niso bali ne očetov ne mater. Kakor mladi junci so rogovi, lili, voglarili, razgrajali ponoči, popi. j ali v dolini in se nato krvavo prete. pali. Težek denar so trosili, sovraštvo so netili med seboj in mladeniči s Slo. venjega. Domača in tuja dekleta so sramotili, še pred duhovsko gospodo so se vedli sirovo, še starih ljudi niso častili. Pač pa so dan za dnem kot lovski tat je lazili za divjačino v se« nožetih pod Voglom in počeli še mar. sikaj drugega nečastnega in nepošte. nega. Težke nuje je imel moj oče z njimi. Zapiral jih je v srenjsko ječo berlin, pa so mu uhajali in ga zasmeh. Ijivo psovali, da je »buderle« t. j. ko. zel med šestimi špringerli t. j. zajci in šestimi lamperli t. j. bicki v dva. najstiji.« »Ko je tedaj prišlo cesarsko pove. lje glede vojaških novincev, je raz. glasil moj ded, da bo neusmiljeno vsakega v vojake dal, ki bi ga še za? lotil, da se pretepa, rogovili ponoči in razsaja. Tako je tudi storil. Zgodilo se je Stendlerjevemu Lenartu iz Granta ali Gradišča. Njegov oče je bil bogat in je imel prijateljev med možmi v dvanajstiji. Takrat je prišlo zato do prvega spora med mojim dič. nim Torkvatom in prisedniki. Na. sprotovali so mojemu dedu, zmogli ga pa niso. Lenart je moral v vojake. Vojska mu je postala dobra šola. Ni. ti lasu mu niso skrivili, prislužil pa si je visoko cesarsko pohvalo in jaz sam sem ga slišal hvaliti mojega deda, da je pravično sodil in dobro naredil.« »Kakor pa sem že povedal, je imel moj ded sina Jerneja in hčer Lucijo, ki jo je snubil Janez Kos iz Stržišča. Jernej in Janez sta si bila prijatelja. Bil pa je Janez — moj poznejši dragi oče, bolj moder in je večkrat obračal strica mojega Jerneja k dobremu. Pa je že tako, da mladi ljudje niso sta? novitni in kdo bi zameril, če še pismo uči, da najbolj pravični sedemkrat pade na dan.« »Imel je tedaj Jernej zoprnika v Stržišču, Kusterlovega Matevža. Nje. gova mati je prišla v pondeljek po svetem Jakobu k mojemu dedu, žu. panu Kikliju in mu rekla: ,Joh, joli! Sina Matevžka, joh, so mi skoraj ubi. li. Vaši galjoti so ga. Pravice hočem za otroka nesrečnega, ki trpi, da ga kar pogledati ne morem.' Rekel je moj ded: ,Urša si in dobra ženska. Lej, pa je le res. Ne vem, če si ga do. bro vzgojila svojega Matevžka. Go. den ptič je, gotovo je sam iskal, kar je našel. Nu, kdo ga je? Kar sem re. kel, oporekel ne bom. Pretepačev pa ne. V vojake pojde, pa če je sam ce« sarjev sin. Ti le skaži, kdo je bil. Si razumela?' Tako je rekel moj ded in baba je trdila, da je bil Janez Kos. Moj ded pa kar ni mogel verjeti: bi rekla, da ga je moj Jernej, laže bi ti verjel,' je dejal. Pa je dal poklicati fanta, ki je snubil njegovo Lucijo, in ga izprašal. Fant je mirno obstal: .Kdor ga je, za prav ga je.' ,Pa ali veš, da pojdeš v suknjo vojaško?' je vpra. šal moj ded. ,Pa pojdem, oče, če je tako,' je odgovoril fant. In še je pro. sil, naj pozdravi moj ded v njego. vem imenu Lucijo. Takle, sinovi mo? ji, je bil moj oče, poštenjak in pri? jatelj. Prav malo je bil kriv, več je bil njegov drug Jernej. Pa ni hotel tožiti. Vzel je krivdo nase. Pa je bil tudi moj stric Jernej prijatelja vre? den. Ko je izvedel, kako in kaj, pred očeta je stopil in povedal po pravici. ,Lepa žlahta,' je bil hud moj ded, ,to? rej ti in Janez. Pa oporekel ne bom. Pojdeta!' Tako je tudi bilo. Fiat ju* stitia, pereat mundus!« »Hvala Ti, moj dični Manlius! S tisto besedo, ko si v dvai\ajstiji od? ločil trdo in neovrgljivo, dav naj trpi, kdor je zaslužil, ko se nisi ustrašil v vojake soditi svojemu zetu in lastne? mu sinu, si osramotil može v dvanaj? stiji, ki so Ti bili bridki radi Stendler? jevega. Hči Lucija Ti je rekla, da se je prijokala v bolezen, Tebi samemu so osiveli še zadnji lasje, hrbet se Ti je upognil pod bremenom, ki si ga bil sam naložil pretežko. A slejkoprej si sodil pravično, trdo z mečem v roci, kakor si prednost imel pred vsemi sodniki in župani na Slovenjem. Ave, mi Tite Manli! Slava Ti, slava Ti!« »In ko je sedem dolgih let minilo, mi misere Torquate, moj bedni ded, zdajci je stopil jesenskega večera pred Te zagorel in strašno zapuščen vojaški grenadir. ,Oče,' je pozdravil, ,ali Lucija še živi?' ,Še,' si odgovoril, ,še živi, Janez! Kaj pa Jernej?' In je povedal grenadir: ,Zunaj pred vrati stoji, pa nima desnice več in ves je slep.' Ti, moj dični Manli, pa si stopil pred hišo in sprevel1 vanjo sina Jer? neja, slepca nesrečnega izpod Lavdo? na pri Zorndorfu. Ave, Tite Manli, slava Ti, slava Ti!« »Postal je tedaj Janez Kos moj oče in županja hči Lucija moja mati. Sle? pi stric me je pestoval in pripovedo? val o svojih vojskah. Šest jezikov je znal, dvajset dežel je videl, sam Lav? don mu je zlato kolajno na prsi pri? pel in cesarica mu je do smrti dajala groš za rano. Prislužil si ga je bil v bitki pri Kolinu. Kakor pisal, tako verjel.« »S svojim podpisom potrdil, jaz, Jurij Kos, cesarski komisar in sveto? valeč v tem letu 1813. na dan sv. Lu? cije. Slava Očetu in Sinu in svetemu Duhu! Fiat justitia, pereat mundus!« J02E HRAST: NABREŽINSKI KAMNOLOMI. [ AHKO si mislimo, da vsi naši bravci že poznajo Nabrežino, vsaj slišali ali čitali so gotovo že kaj o Na? brežini in nabrežinskih kamnolomih. Znana je pač skoro po celem svetu. Nabrežino so poznali že Rimljani. V Sesljanu in v Timavu so imeli Rimi j a? ni svojo zimsko luko. Na obrežju pod Nabrežino so si rimski velikaši zidali Eden nabrežinskih kamnolomov. svoje vile, kamor so hodili stanovat po zimi. In že takrat so visoko cenili nabrežinski kamen. Da bi znale stene govoriti! Stene tistih rimskih kamno? lomov, ki so jih sužnji in vojni ujet? niki z žilavo roko izkopali, z znojem in včasih tudi s krvjo rosili. Koliko trpljenja, koliko vzdihov bi še danes odmevalo iz tistih nagromadenih ku? pov iveri, ki so že davno preraščeni z grmičevjem in mahom! Kako so Rimljani rili kamenje? Za svoje pa? lače, templje, spomenike so potre? bovali večinoma velikih kosov. In te so morali iz skale šele rezati in riti. Po velikosti kamnov (blokov, pravijo kamnarji danes) so naredili v skalo podolž približno en centimeter glo« boko zarezo, na vrhu bolj odprto, v dnu pa lepo zaokroženo. V to zarezo so tedaj zabili polno suhih hrastovih zagozd. Takrat je bila okolica Nabre« žine zarastla s starimi, mogočnimi hrasti. — In potem so zagozde toliko časa močili z vodo in škropili, da so se napile vode, se napele tako, da je kamen počil po zarezi podolž. Kamen ima namreč žile, »daske« jih imenu« jejo. In če ravno po daski zadeneš, se ti lepo kolje, kakor les. Pa le redko kedaj se je to res posrečilo. Mnogo« krat so morali le z roko in s kladivom in jeklom kamen sekati in rezati glo« boke kanale, da so kamen ločili od skale in potem posamezne »bloke« dvignili. In kolikokrat poleti vode ni bilo! Še toliko ne, da bi svojo žejo potolažili. In izvirkov na Krasu ni. Ta« krat je le kladivo in klesalo pelo. Drobce, ki so odletali, to so iveri, so znašali na kupe. Obdelane kamne pa po smučeh do morja in na ladjo. Ne« kateri tudi trdijo, da so te kamne po posebnem rovu spuščali do morja. Da se pa kamen po rovu ni razbil, so rov poprej zalili s svincem. Tako je ka« men le polagoma po svincu drsel do ladje. Še danes gledaš sledove tega dela in moraš občudovati pridnost, na« por, trud, trpljenje rimskih težakov. Vi mučeniki dela, naših kamnolomov — kje ste sedaj? Ali se bomo kedaj videli? Takrat šele nam boste vse po« vedali in razložili. Ali morda že sedaj hodite okoli nas in občudujete nas, nove težake, ki tudi s trudom in zno« jem iščemo zaslužka in kruha sebi in svojim otrokom? Ko so Rimljani zapustili te kamno« lome, se tudi drugi niso več zanje bri« gali. Pozabili so tudi, kako se kamen kolje. Ko so gradili mostove za južno železnico, niso kamen'a klali z zagoz« dami, ampak razstreljevali so ga s smodnikom. Zato je vse tisto kamenje tako nepravilno, razpokano, nakaže« no. Še le v novejšem času se je delo v kamnolomih bolj redno in pravilno razvilo. Zlasti od leta 1880. dalje. Se« daj kamen zopet koljejo po daski. Od strani, kjer se kamen drži celine, najprej narede tako globoko zarezo, »kanal«, kolikor mora znašati debelost bloka. Spredaj pa zabijejo v zarezo zagozde, kakor stari Rimljani. Seveda so zagozde železne. Med kamen in za« V kamnoseški delavnici. gozdo pride še železna podloga. Potem pa z debelimi bati udrihajo po zagoz« dah, in v kratkem se kamen lepo ulo« mi po daski. V zadnjem času seve je kamnolomska industrija še bolj na« predovala. Najtežja dela brzo oprav« ljajo stroji. Kanalov in tistih globokih zares danes ne delajo več. Z jekleno žico prerežejo najdebelejšo skalo. Samo pri ulomu si morajo še pomagati z zagozdami. Tak ulomljen blok dvi« galo dvigne iz jame na voziček. Potem pa pod žago z njim! In v kratkem času je že na kosih, lepo in gladko odžagan. Čudovito zanimivo! Imajo danes ob« lič, ki ti kamen poobla kakor mizar les. Stružec ti ga naredi lepo okrogle« ga kot je najlepši steber in likalo ti ga zlika, da ti kamen odseva kakor zrcalo. Prijatelj, ko te sreča zanese na Nabrežino, ustavi se in poglej. Videl boš globoke jame, kjer so še Rimljani delali. Videl boš žago dijamanterco in jekleno žico, ki v eni uri prežaga naj« debelejši kamen. Občudoval boš raz* ne stroje in dvigala. Pa tudi klesalo, ki samo obdeluje kamen. Stisnjeni zrak ga peha in goni. Pa nikar ne misli, da je to brez truda. Kar stresa človeka, da po dolgem delu delavec niti rok ne čuti več. Samo eno te prosim: Ko bo solnce pripekalo, ko bo kamen tako vroč, da ga z roko ne boš mogel pri* jeti, ko te bo peklo skozi čevelj in podplate, takrat pridi in se spomni, ko* liko so morali na solncu prestati stari sužnji in delavci od zore do poznega mraka in koliko mora pretrpeti še dandanes kamenar, da pošteno preživi sebe in svoje. Solkanski most (stari), zgrajen iz nabrežinskega kamna. Po vojski so nastopili za Nabre* žino trdi časi obnavljanja. Včasih je v kamnolomih in delavnicah ži* velo in imelo lep zaslužek do 15 tisoč ljudstva. Pa še vedno pride in gre skozi nabrežinske delavnice vsak dan 60 tisoč lir in morda še več. In obljublja se, da bo še bolje. Baje da bo milanski kolodvor stal črez 30 milijonov lir, in največ kamna bo šlo iz Nabrežine. Pa tudi drugam po sve* tu se izvaža nabrežinski kamen. Mno* go ga gre v Južno Ameriko, v Severno, na Angleško, Belgijo itd. Naj bi nas brežinsko kamnolomstvo, ponos in kruh tisočerih Kraševcev, popolnoma zacvetelo! PODGORSKE TOVARNE. \T Podgori ob Soči stojijo velike to* * varne, kjer streže strojem 3000 ljudi. Oglejmo si jih! Že v zgodnjem srednjem veku so v Podgori zajezili Sočo, da so lovili les, katerega so tok minski drvarji splavljali po Soči v do* lino. Tisti jez so potem najbrž rabili za mline in stroj ar ne, dokler ni goriška družina Ascoli v osemnajstem stoletju jez popravila in sezidala papirnico. Papirnica se je vedno bolj izpopolnje* vala in prehajala iz roke v roko, do* kler je ni kupila družba Leykam*Jo* sephsthal in ustvarila iz nje največji tovarniški obrat v deželi. Onstran Podgore, v Stražicah, pa so zasnovali Ascoli svilarno, katero je pa že pred vojsko spremenila nova lastnica Brun* nerjeva delniška družba v tkalnico za bombaževino. Vojska je oba obrata popolnoma uni* čila, toda hitro- po vojni je Brunner* jeva delniška družba k svoji prejšnji posesti v Stražicah dokupila še pod* gorske tovarniške razvaline ter po* stala tako lastnica celotne vodne moči v Podgori. Ta družba je takoj ob nakupu nare* dila velikopotezen načrt za. novo bom* bazno tovarno na obeh bregovih. Naj* prej so porabili jez v Stražicah tako, da so tam postavili veliko električno centralo, ki naj bi nudila gonilno moč lastnemu obratu, preostanek pa tudi okoliškim občinam. In res imajo danes razne vipavske vasi ter soška dolina do Kanala električno luč iz te nove elektrarne. V Podgori pa so začeli na razvalinah stare papirnice zidati novo tovarno; to so lope, katerih strehe počivajo ena na drugi v dolgih nepreglednih vrstah. Ker nosijo strehe teh lop sloki beton* ski stebriči, so nastale na ta način tri zaporedne dvorane, ki merijo vsaka najmanj po štiri sto metrov v dolžino. Svetlobo dobivajo te velike dvorane od zgoraj. Višina namreč, katera na* stane med slemenom ene lope in ka* pom druge, je eno samo okno, visoko do dva metra, široko pa do sto metrov. V notranjosti teh dvoran stoje v ravnih vrstah mehanične statve. Ko bodo vse te statve tekle, pravijo, da jih bo več kot pet tisoč. Danes niso še vse v obratu. To velikansko stavbeno središče pa obkrožajo še druge pomožne stavbe: pomožna električna centrala na paro, razna skladišča, ekspedicija, obratna vodstva, avtomobilske garaže, poseb« no pa belilnica za platno in visoke peči na plin, skozi katere beži izvrše« no platno, da ob tem ognju izgubi mo« rebitno kosmičavost. Tik severnih to» varniških vrat stoji velik zavod za delavke, katere tam stanujejo pod vodstvom redovnic. Celokupno tovarniško ozemlje je obdano z betonskim podzidkom, na katerem sloni visoko žično omrežje. Le štirje vhodi vodijo v tovarno. V Stražicah, na levem bregu Soče pa se nahajajo poleg električne centrale še generalno ravnateljstvo, mehanične delavnice in velika lastna livarna za statve. Med tvornico na desnem in na« pravami na levem bregu Soče tečejo lesena mostova in žična vspenjača. Nad Stražicami se nahajajo delavske hiše. Poleg obstoječih bodo postavili še šestdesetih novih, ki bodo imele tudi svojo cerkev v sredi. Eno posebnost ima podgorska to« varna: zaposlene so večinoma ženske. Plača je precej različna, ker se izučene tkalke pač ne morejo meriti z začet« nicami. Želeti je, da bi se tovarne dobro razvijale, da bi tako še tisoči domači« nov dobili kruh pa tudi možnost za pošteno življenje. NOVA CERKEV V VRTOJBI. 1924. je mons. Valentinčič posvetil temeljni kamen in 13. dec. 1925 je go« riški nadškof posvetil cerkev. Delo so pod nadzorstvom obnovitvenega ura« Nova cerkev v Vrtojbi. da v Gorici izvršile Stavbinske zadru« ge v Gorenji in Dolenji Vrtojbi. V krasni romanski stavbi, ki je električ« no razsvetljena, odmevajo nove orgle. Vrtojbenska cerkev je ena najlepših v širokem pasu, kjer je divjala vojna. VRTOJBA sredi pokopališč« — „ to ime je prinesla vojna naši fari. Ko je vojna končala, je bila vsa vas ena sama razvalina. Spet je vstala iz tal velika bela vas in sredi nje je vlada postavila velelepo svetišče. Leta Blagoslovljenje zvonov na Katinari. Žene in dekleta so v lepi domači narodni noši. FRANC RUPNIK: O ČEŠČENJU NEKATERIH CERKVENIH ZAVETNIKOV. S posebnim ozirom na Pivko. \I raziskovanju naše domače zgo« dovine zavzema važno poglavje zgodovina naših cerkva. Saj ima sko« ro vsaka vas svojo cerkev, večkrat še po dve ali celo tri. In s temi cer« kvarni je združen velik del vaške zgo« dovine: vanje so naši dedje vlili mar« sikako potno kapljo, ko so jih s tru« dom in žrtvami postavljali in pozneje popravljali; v senci košate lipe pri cerkvi so se nekdaj shajali vaški očetje in po resnem preudarku dolo« čali smeri mišljenju in ravnanju va« ščanov; za zidom okoli cerkve, v stol« pu in v cerkvi je našlo zavetje pre« strašeno ljudstvo, kadar se je nena« doma prikazal v deželi strašni Turek. Na domačo cerkev so naši očetje s ponosom zrli, vanjo so se zatekali v dušnih in večkrat tudi v časnih stiskah. Če pa je treba določiti, koliko je kaka cerkev stara ali kdaj se je tam postavila prva cerkev, pa navadno zastonj brskaš po starih listinah in virih. Naše cerkve so po svoji zidavi, po stavbinskem slogu večinoma plod mnogih prezidav v teku stoletij; raz« ne letnice najdeš vklesane na teh stav« bah zunaj in znotraj; stare listine nam povedo, da je tega in tega leta že sta« la cerkev, a njih prvotni nastanek je zakrit v gosti megli preteklosti. Edini vir, iz katerega moremo naj« večkrat vsaj približno sklepati na sta« rost kake cerkve, je cerkveni zaveti nik (patron), svetnik, kateremu v čast se je zgradila cerkev. Če vemo, kdaj se je češčenje tega ali onega svetnika pri« čelo in kdaj najbolj cvetelo, navadno tudi približno vemo stoletje, v katerem so tistemu svetniku postavili največ cerkva. Kakor se na nebu zvezda pre« mičnica prikaže daleč na obzorju in potem večer za večerom svetlejše ža« ri, polagoma pa zopet izgine v brez« mejne daljave, tako zašije v življenju krščanskega ljudstva podoba kakega svetnika v svetli luči ter ogreva, to« laži, krepi in blagoslavlja trpeče in stiskane zemljane, a sčasoma stopi zopet v ozadje in se dvigne druga. Tako se n. pr. sedaj pri nas posebno goji češčenje presv. Srca Jezusovega od 1. 1899. dalje, češčenje brezmadež« ne device in matere Marije od 1. 1854. dalje — skoro v vsaki cerkvi hočejo imeti oltarje ali vsaj podobe teh dveh — prav v zadnjih dneh pa je začelo veselo poganjati češčenje sv. Male Te« režije Deteta Jezusa. Pa bo prišel morda čas, ko bo to ponehalo, in se bodo pokazale na obzorju našega cer« kvenega življenja nove skrivnosti, no« vi svetniki, ali pa se bodo dvignili ta« ki, ki so danes ljudem v naših krajih še malo poznani. Nekateri svetniki se častijo izza prvih krščanskih stoletij vseskozi, n. pr. sv. Marija, sv. Mihael, sv. Janez Krstnik, sv. Jurij, sv. Marjeta in dru« gi. Nekatere so začeli klicati na po« moč v časih hudih stisk in nesreč, n. pr. v kužnih boleznih sv. Boštjana in sv. Roka, v vednih smrtnih nevarno« stih za časa Turkov sv. Barbaro in sv. Jožefa. Takim svetnikom in svet« nicam na čast so zidali nove cerkve, ali pri starih prizidavali kapelice, ali pa v cerkvah postavljali altarje včasih nove včasih pa tako, da so opustili na kakem altarju češčenje prejšnjega svetnika. Tako so se v teku stoletij menjavali svetniki na altarjih naših cerkva, kakor je pač zahtevala potre« ba ali ljubezen in navdušenost ljud« stva. Na mnogih altarjih vidimo zgo« raj nad podobo svetnika, kateremu je sedaj altar posvečen, nadstavek z manjšo podobo, kar nam večkrat na« znanja, da je bil nekdaj altar na ti« stem mestu posvečen temu svetniku. (Tako na Pivki: v Predjami je bila prej glavna altarna slika Marija vne« bovzeta ne pa žalostna; v Rakuliku je bil veliki altar sv. Janeza Nepomuka, dokler je bil še v Ljubljani v franči« škanski cerkvi, posvečen sv. Janezu Krstniku; najbrže je bil tudi na me* stu altarja sv. Valentina na Razdrtem nekdaj manjši altar sv. Štefana in La* vrencija.) Včasih so pa tudi cerkev samo po* svetili drugemu patronu, bodisi ob ka* kem večjem popravljanju, bodisi da so na mestu stare cerkve zidali novo. Če niso prejšnjega patrona popolno* ma pozabili, so mu morda odkazali prostor v stranskem altarju. Zato so nekatere cerkve lahko starejše kakor moremo soditi po češčenju sedanjega patrona. Sedanji rodovi že dolgo več ne vedo, da ima večina naših cerkva na svoiih mestih svoj poseben pomen. Zal, da je ta del naše cerkvene zgo* dovine še zelo malo preiskan. Namen tega spisa je, pokazati v redkih obri* sih našemu ljudstvu vero in mišljenje naših starih dedov in njihove potrebe in stiske, ki so jih silile, da so postav* Ijali cerkve na določenih mestih in jih posvečevali ravno določenim svet* nikom. Ker mi je določen le tesen prostor v Koledarju, sem izbral le značilnejše svetnike in svetnice. Kar je v naslednjem povedano o češčenju svetnikov v obče, velja seveda za vse dele naše dežele, omenjam pa še po* sebej cerkve na Pivki, ki sem jih na* tančnejše preučil. Sv. Marija. (Slavina, Knežak, Predjama, Strmica.) Marijo, božjo mater, častijo kristja* ni vse čase od začetka krščanstva, a n jeni prazniki so se v teku stoleti j po* lagoma upeljevali. Do 5. stoletja po* sebnih Marijinih praznikov ni bilo, od tedaj pa jih je od vzhodne cerkve sprejemal tudi Rim, tako da so se v 7. stoletju praznovali v Rimu že štirje poglavitni Marijini prazniki (svečni* ca, oznanenje, vnebovzetje in roj* stvo). Z imenom Jezusovim vred so oznanjevalci krščanske veTe nesli med paganske narode po Evropi tudi ime Marijino. Zlasti so ti misijonarji radi posvečevali prve cerkve med pagani Marijinemu vnebovzetju. Tako sta bili n. pr. škofijski cerkvi v Akvileji in Trstu posvečeni na naslov Mariji* nega vnebovzetja. Razumljivo je to* rej, da so prvi krščanski duhovniki, ki so prihajali v naše kraje deloma iz Akvileje, največ pa (na Pivko) iz Tr* sta, stavili radi prve cerkve po vzoru svojih maternih cerkva. Na Pivki je najstarejša župnija v Slavini s cerkvijo Marijinega vnebo* vzet j a, iz česar smemo sklepati, da je bila tukaj Marijina cerkev že za go* spodstva Rimljanov. Slavinska župni* ja je bila pred 12. stoletjem edina župnija na Pivki in je obsegala seda* njo hrenoviško, postojnsko in studen* sko župnijo, morda tudi Zagorje in Knežak. V listinah jo najdemo prvi* krat imenovano 1. 1267. Sedanja cer* kev je podobna romanski baziliki, * kdaj je bila sezidana, je nemogoče do* ločiti. Slika Marijinega vnebovzetja t velikem altarju je doslej še neznano delo znanega slovenskega slikar ja Ma* teja Langusa iz 1. 1828. Druga zelo stara cerkev Marije vne« bovzete je župna cerkev v Knežaku. Bila je nekdaj podružnica trnovske župnije, 1. 1645. se je tam ustanovila kaplanija, ki se je 1. 1839. povzdignila v samostojno župnijo. Ko so se okoli 1. 1400. devinski graščaki plemenitaši Walsee začeli prepirati s tržaškim ka* pitlom zaradi patronata nad žunnija* mi na Krasu, in se je spor v teku de* setletij vedno bolj poostreval, je pa* pež Pij II. (nrej tržaški škof") dne 6. novembra 1462. ukinil župnijo sv. Pe* tra v Trnovem in povzdignil podruž* nico Marije vnebovzete v Knežaku v župno cerkev. To je pomagalo, da sta se obe stranki pomirili, nakar je pa* pež 21. julija 1464. premestil župnijo zopet v Trnovo. Tudi v Predjami je cerkev posve* čena Marijinemu vnebovzetju. Posta* vila se je tukaj cerkev, ko ie v gradu Jami gospodoval vitez Nikolaj Logar (Lueger), oče znamenitega Erazma (Predjamskega). Posvetil jo je leta 1449. tržaški škof Enej Silvij (po* znejši Pij II.") in jo obdaroval z raz* nimi odpustki. V Strmici pri Studenem je cerkev posvečena Mariji Snežnici. A v sta« rejših zapiskih se cerkev ne imenuje s tem naslovom in tudi se ni prazno« vala posebna cerkvena slovesnost ne 5. avgusta, na praznik Marije Snežni« ce, ne na kak drug Marijin praznik. Šele v cerkvenem zapisniku 1. 1803. je določeno slovesno praznovanje v cerkvi Marije Snežnice v Strmici dne 5. avgusta. Pač pa se je vršila velika slovesnost, obletnica posvečenja cer« kve, na praznik sv. Vida (15. junija). Ta dan je prišla v Strmico ena proce« sija (hrenoviška) iz Studenega, druga pa iz Planine. Ohranjena ie listina, s katero izpričuje tržaški škof Orsini, da je 22. junija 1611. posvetil v cer« kvi Matere božje nad Strmico veliki altar v čast isti Materi božji — cer« kev sama kaže, da je bila zidana ka« kih sto let prej — a obletnica posve« čenja naj se vsako leto praznuje na praznik sv. Vida. Zakaj vse to? Sv. Vidu je posvečen desni stranski altar. Ali ne spominja morda slovesnost na praznik sv. Vida, da je bila cerkev v Strmici pred 1. 1611. posvečena sv. Vi« du. ki se je moral umakniti Materi božji na stranski altar, ljudstvo ga je pa še naprej vdano častilo? Žal, da o tem nimamo nobenih gotovih starih podatkov. Sv. Mihael. (Šmihel pri Postojni.) Sv. nadangel j Mihael nastopa že od prvih časov kot veliki bojevnik zoper satana in njegovo malikovanje, kot varuh sv. vere. Zlasti je cvetelo če« Ščenje sv. Mihaela v 6. in 7. stoletju. Ko se je v naših pokrajinah krščan« stvo borilo s paganstvom, so se že v rimski dobi in tudi pozneje za časa pokristjanjevanja Slovencev stavile cerkve v čast sv. Mihaelu. Na mestu starih paganskih tempeljnov in rim« skih gradišč nas spominjajo pogosto Mihaelove cerkve na zmago krščan« stva nad paganstvom. Nad Šmihelom pri Postojni je bilo že davno pred Kristusom veliko in dobro utrjeno gradišče — v zadnjem času sodijo nekateri zgodovinarji, da je bila tam predrimska trdnjava Me« tullum, ki so jo Rimljani v letih 35 Kipi na desni strani velikega altarja v Hrenovicah. do 33 pred Kristusom po hudem boju razdejali. Ob južnem pobočju so se pozneje zopet naselili ljudje in ver« jetno je, da je že v rimski dobi na okopih razdejane paganske trdnjave zakraljeval sv. Mihael. Po njegovi cer« kvi je dobila tudi vas svoje ime. Večkrat se upodoblja sv. Mihael s tehtnico v roki, ker ima po ljudskih pripovedkah nalogo »duše vagat«. Cerkev mu v svojih molitvah izroča duše umrlih vernikov, naj jih pripelje »v sveto luč, v raj poveličanja«. Zato so v prejšnjih stoletjih, zlasti v 13. in 14. stol., stavili na pokopališčih ka« pele v čast sv. Mihaelu. Taka kapela je bila n. pr., kakor poroča Valvazor, zraven župne cerkve v Vremah. Sv. Janez Krstnik. (Matenja vas, Bač pri Knežaku.) Ob času pokristjanjevanja slovan« skih in germanskih narodov se je zelo razširjalo češčenje sv. Janeza Krstni« ka. Povod temu je praznik sv. Ivana dne 24. junija, to je v dnevih poletne« ga solnčnega obrata, ob katerem so paganski Slovani in Germani častili z velikimi slovesnostmi solnčno bo« žanstvo. Prvi oznanjevalci sv. vere so se namreč radi ravnali po onem na« vodilu, katero je bil dal papež Gre« gor Veliki sv. Avguštinu in tovarišem, ki so odhajali misij onarit na Angle« ško, naj ne podirajo starih (pagan« skih) tempeljnov, temveč le malike, na njih mesto pa postavljajo krščan« ske oltarje. Zato so skušali krščanski misijonarji, kolikor so mogli in smeli, prilagoditi se duhu narodovemu in njegovim običajem s tem, da so ver« ske resnice in službo božjo navezo« vali na uredbe paganskega verstva. Preprosto ljudstvo pa je večkrat svo« je naziranje o bogovih preneslo na krščanske svetnike. Tako so na mestu paganskega solnčnega božanstva za« čeli stari Slovenci častiti sv. Ivana, zato je razumljivo, da se je njegove« ga praznovanja prijelo več paganskih navad. Kresovi po naših hribih na predvečer sv. Ivana, goreče plameni« ce in druge navade so ostanki solnčne« ga bogočastja. Izmed svetišč sv. Janeza Krstnika v Primorju je posebno znamenit sa« mostan sv. Ivana pri Devinu. Tu je bilo pravo ognjišče krščanske prosve« te za našo deželo. Od tu so prodirali menihi z lučjo krščanske resnice po starih cestah čez Kras tudi v pivško in podnanoško ravnino in gotovo to« di širili češčenje svojega samostan« skega zaščitnika. Cerkve sv. Janeza Krstnika imajo pa še svoj poseben pomen, ki ga nam kaže že priimek svetnikov. Krstitelj našega Odrešenika je prav pogosto patron starih krstnih cerkva in kape« lic. Ker so cerkve sv. Ivana prvotno služile za krščevanja, so jih gradili ob vodi. (Vedeti moramo, da so vseskozi do 13. stoletja in ponekod še dalje redno krščevali ne z oblivanjem, am« pak s potapljanjem človeka v vodo.) Na Pivki sta cerkev pri Materiji vasi (Štivan) in kapelica v Baču pri Knežaku, obe posvečeni sv. Janezu Krstniku, postavljeni ob vodi. O pomenu cerkve v Štivanu ne morem reči nič gotovega. Ljudska govo« rica ve, da je stala nekdaj cerkev sv. Janeza na pašniku pri Grobšah, a ni danes nikjer nobenega sledu. Iz ime« na Grobše — pravilno Grobišče — bi mogli sklepati na kako starodavno človeško stanovališče tam v bližini, ki je imelo svoje pokopališče (grobišče) in zraven še tempelj, na čegar mestu so krščanski misijonarji postavili al« tar sv. Janeza Krstnika. Našli so že tam v okolici razno orodje iz pred« rimske dobe in rimske novce. Pač pa je zelo verjetno, da je bila kapela sv. Janeza v Baču nekdaj krst« na kapela za tamošnjo okolico, v bli« žini cerkve Matere božje v Knežaku. Še pred nedavnim časom je bila tam precej večja cerkev sv. Janeza (približno 15 m dolga), sedanja ka« pela je le prezbiterij (= prednji del) prejšnje cerkve. Če sodimo po ohra« njenih temeljih cerkvenega zidovja, se zdi, da je bila prvotna kapela se« verni del, ki je v tlorisu kvadrat in ni v nobenem sorazmerju z ostalo stav« bo. Še 1. 1693. se imenuje v vizita« cijskem zapisniku tržaškega škofa Millerja na prvem mestu cerkev sv. Janeza, potem pa novejša sv. Ane. Sv. Martin. (Hrenovice, Tabor nad Zagorjem.) Sv. Martin, rojen v mestu Sabariji v Panoniji (ob današnji ogrsko«av« strijski (štajerski) meji, je postal oko« li 11 372. škof v Turu v Galiji (na da« našnjem Francoskem). Ko je prevzel škofovsko službo, je bilo po deželi še mnogo nevernikov in so še stali tem« plji bogov. S svojo gorečnostjo in s čudeži je trumoma izpreobračal gal« sko ljudstvo, rušil kipe in templje bo« gov in sekal sveta drevesa. Pri tem delu ga je večkrat očitna pomoč božja obvarovala gotove smrti. Umrl je 11. novembra 397. Že v 5. stoletju se je dvigala nad njegovim grobom krasna bazilika, 1. 461. že vemo, da so Kipi na levi strani velikega altarja v Hreno» vicah. (Delo Mihaela Cussa 1. 1695,—1699.). slovesno obhajali njegov praznik. Frankovski kralji so ga izvolili za za* ščitnika svojega kraljestva. Ker je bil sv. Martin v življenju tako goreč boritelj zoper malikoval. stvo, so krščanski misijonarji radi stavili njegovo vzvišeno podobo na« mesto paganskih božanstev na altarje in mu posvečevali cerkve. Iz frankovskega kraljestva so pri. ha j ali prvi misijonarji med paganske Slovence in zanesli tudi ime sv. Mar. tina v naše dežele. V dobi pokristja. njevanja Slovencev se je sezidalo mnogo cerkva sv. Martina po naših gričih in dolinah. Splošno smemo reči,, da je pri nas češčenje sv. Martina naj. bolj cvetelo od 7. do 10. stoletja in da je tudi največ njegovih cerkva iz te dobe. Navadno predstavljajo sv. Marti, na na konju, kako z mečem deli svoj plašč revežu, ali pa včasih tudi kot škofa z gosjo poleg sebe (»Martinova gos«). To slednje nas spominja še na razne paganske navade, gostije in za. bave v pozni jeseni po končanem poljskem delu, ki so se prenesla na praznovanje sv. Martina. Na Pivki sta iz starodavnih časov dve cerkvi sv. Martina: župna cerkev v Hrenovicah in cerkvica na Taboru (Šilentaboru) nad Zagorjem. Župnija v Hrenovicah se v zgodo. vini prvikrat najde 1. 1318., a kdaj je nastala iz slavinske župnije, ni znano. Verjetno je, da je že dolgo prej, pre. den je postala samostojna župnija, bil pri cerkvi sv. Martina nastavljen kaplan za podnanoški del slavinske župnije. Starosti sedanje cerkve ni mogoče določiti, ker se je v teku sto. letij večkrat prezidala, njena zuna. njost in notranjost izpreminjala. Mo. gočno lep je veliki altar, ki ga je izde. lal (razen tabernakeljna in prednjega dela) italijanski mojster Mihael Cussa v Ljubljani v letih 1695. do 1699., in ga je župnik Andrej Semen kupil le. ta 1787., ko so za vlade cesarja Jože. fa II. prodajali na dražbi cerkvam ugrabljeno premoženje, ob enem z velikim altarjem v Rakuliku za sra. motno nizko ceno 200 goldinarjev. Glej sliko! Cerkev sv. Martina na Taboru nad Zagorjem stoji ob nekdanjem pra. zgodovinskem stanovališču, iz česar smemo izvajati veliko starost cerkve. Pozneje (menda v 14. stol.) se je dvig. nil tam na robu hriba mogočen grad Šilentabor, ki je bil velike važnosti zlasti ob turških vpadih v naše de. žele. V cerkvi na slavoloku so lepe slike (freske) iz srede 15. stoletja, ki so bile do lanskega leta zakrite z be. lilom. Pri sv. Martinu na Taboru je bil že pred 1. 1683. nastavljen vikar, odvisen od župnika v Košani, a leta 1722. se je preselil v dolino k cerkvi sv. Helene v Zagorju. Sv. Jurij. (Šmihel pri Postojni, Jurišče, Žeje.) O življenju in smrti sv. Jurija ne vemo nič gotovega. V tem se strinja* jo vsa poročila, da je bil višji rimski vojak, doma iz Kapadocije v Mali Aziji, ki je umrl mučeniške smrti pod cesarjem Dioklecijanom. Lahko reče* mo, da je sv. Jurij »veliki mučenec«, ki so ga v vsem starem in srednjem veku izmed mučencev najbolj slavili. Navadno ga upodobljajo kot zmago* valca nad zmajem. Pravljica celo pri* poveduje, da je rešil sv. devico Mar* jeto iz zmajeve oblasti. Toda na naj* starejših podobah ne vidimo zmaja, pravljica o boju sv. Jurija z zmajem je prišla k nam iz orijenta v 12. ali 13. stoletju. Boj med dobrim in hudim, to namreč znači boj z zmajem, se nam na tak način predstavlja že v sv. pismu in se je v prvih časih kr* ščanstva vpletel v življenjepise neka* terih svetih oseb. Ker se praznik sv. Jurija obhaja v zgodnji pomladi, tedaj ko so se pa* ganski Slovenci spominjali zmage bo? ga Radegosta nad zmajem (= zimsko temo) in rešitve Vesne (= pomladi), je naravno, da je ljudstvo po spreo* brnenju h krščanstvu preneslo to svo* je naziranje na krščanskega junaka sv. Jurija. Razne slovesnosti in ljud* ske navade na Jurjevo, ki se pa danes že zelo opuščajo, nas torej spominja* jo še na paganstvo naših dedov. Po slovenski deželi so nastale prve sv. Juriju posvečene cerkve naibrže že v rimski dobi. Vitežki junak, ki ga je cerkev postavila na altar, je zlasti ugajal bojevitim Rimljanom in nje* gova podoba je hitro izpodrinila pa* ganskeaa vojnega boga Marsa. Pri nas so po mnogih krajih taborile rimske legije, zato je verjetno, da so nastale po rimskih kolonijah in trdnjavah že v 4. stoletju cerkve sv. Jurija. Morda sega nazaj v tiste davne ča* se cerkev sv. Jurija pod Šmihelom pri Postojni. Že omenjena starodav* na trdnjava nad vasjo in pa cesta iz Trsta v Emono, ki je peljala prav mi* mo grička sv. Jurija, mi daje povod k temu mnenju. In ljudska govorica trdi, da je cerkev sv. Jurija starejša kot sv. Mihaela, a da je bila manjša kot sedaj. Tudi cerkev v Juriščah (ime vasi od sv. Jurija) je gotovo že davno sta* la. Kakor trdi zgodovinar Rutar, je peljala za vlade Rimljanov cesta iz Starega trga skozi Dane navzgor čez Javornik (»Stare Vogelnice«) na Ju* rišče in Par je, od tu pa med sv. Pri* možem in Toborom v reško dolino in dalje proti Trstu. Višina Gradec (787 m) na vzhodni strani Jurišč spo? minja na staro naselbino. V srednjem veku se je po naših krajih zelo širilo češčenje sv. Jurija ob križarskih vojskah (12. in 13. sto* letje), ko so se vračali vitezi iz svete dežele in ga slavili kot zmagovalca nad neverniki. In zopet ob turških na* valih so se mu izročali kot mogočne* mu zaščitniku. Nekdaj je bila tudi cerkev sv. Ju* rija na Počku pod Javornikom in je spadala k vasi Žeje. Imenuje se leta 1300. Ko je bila 1. 1762. cerkev skoraj v razvalinah, je tržaški škof prepove* dal maševati v njej, dokler se dostoj? no ne popravi. Žejanci pa je niso ho? teli popraviti, ampak so 1. 1772. zidali rajši novo doma pri vasi, kakor jo imajo sedaj. Sv. Marjeta. (Koče, Paičje.) Sveta mučenica Marjeta je v sorod? ni zvezi s sv. Jurijem, nekak sv. Jurij v ženski podobi. Tudi ona ima na svojih podobah zmaja, ki ga navadno prebada z dolgo palico s križcem na vrhu. Sv. Marjeta se je začela častiti med Slovenci že v 7. in 8. stoletju. Posebno pa je zableščalo njeno ime ob križar? skih vojskah v družbi deviških mu* čenic sv. Katarine in sv. Barbare. Pr* votno se je praznoval njen god 12. ju* lija, a ko se je v drugem tisočletju za* čelo širiti češčenje sv. Mohorja, je oglejski patriarh Rajmund premestil god sv. Marjete na dan 19. julija; to* da kakor beremo v naših župnijskih zapiskih, se še v začetku 19. stoletja Glavni altar v župni cerkvi v Hrenovicah. v tržaški škofiji imenuje na dan 12. julija* sv. Marjeta pred sv. Mohorjem in Fortunatom. To kaže, kako se je ljudstvo trdno oklepalo sv. Marjete. Naše ljudstvo jo je častilo kot po* močnico zoper vodne moči in viharje — morda zato, ker prebada zmaja, kajti vse divjanje vodnih sil in neviht so ljudje nekdaj pripisovali hudobiji škodoželjnega peklenskega zmaja. Za* to najdemo cerkve in altarje sv. Mar* jete navadno ob vodah, jezerih in močvirjih. Ta pomen je imela stara, sedaj po* drta cerkev sv. Marjete pri Palčju, kjer v okolici večkrat nastopi voda. Okoli 1. 1590. je bila na Pivki velikan* ska povodenj, tri leta je menda stala voda po vsi dolini. V zahvalo, da je na priprošnjo sv. Marjete povodenj nehala, je slavinska župnija zaoblju* bila vsako leto na dan 2. julija (ne* kdaj zapovedan praznik Marijinega obiskovanja) procesijo k cerkvi nad Palčjem. Procesijo so opustili 1.1777., ko je bila božja služba v tej cerkvi prepovedana vsied nevarnosti, da se podere. V nadomestilo so postavili sv. Marjeti po škofovem naročilu v cerkvi sv. Nikolaja, v Palčju stranski altar. Tudi v Kočah imajo cerkev sv. Mar* jete, ki naj varuje povodnji polja in vasi. Sedanja cerkev se je postavila nova v letih 1862.—63., altarji so pa še iz stare cerkve na istem mestu. V hrenoviški župniji častijo sv. Marjeto v cerkvi sv. Barbare na Stui dencu — okoli in okoli vasi je mnogo močvirja —kjer ji je posvečen stran* ski altar. Ta altar je ob enem z dru* gim stranskim altar jem sv. Ahaci j a — izdelana sta bila 1. 1690. in posve* čena 1. 1693. — za obema stranskima altarjema v Šmihelu najstarejši v žup* niji. Sv. Lavrencij. (Orehek, na Gori nad Studenim Radohova vas.) Slavni rimski dijakon sv. Lavrencij je umrl 1. 258. strašne mučeniške smrti, spečen na razbeljenem ražnju. Nad njegovim grobom v Rimu se je že za cesarja Konštantina (4. stol.) dvignila cerkev, še danes ena izmed sedmih poglavitnih rimskih cerkva. V sred* njem veku je bilo v notranjosti rim* skega mesta 20 Lavrencijevih cerkva, kar nam priča, kako priljubljen in slavij en je bil ta svetnik. Oznanjevalci sv. vere so iz Rima po* nesli ime sv. Lavrencij a na vse kraje sveta, povsod najdemo njegove cerkve in oltarje, največkrat v bližini staro* davnih selišč in gradov. Sv. cerkev prosi na svetnikov god Boga, naj nam pogasi plamene strasti, kakor je dal sv. Lavrenciju premagati ognjene mu* ke. Zaradi tega je postal sv. Lavrencij ne samo pomočnik v dušnih bojih zo* per strasti, ampak tudi varuh pred ognjem, kar pa danes že davno ni več, ker je ob koncu 15. stoletja na nje« govo mesto stopil sv. Florijan. Mnoga stoletja nazaj sega češčenje sv. Lavrencija v Orehku pri Postojni. Zanimivo je, da so tukaj zraven cer« kve starega zaščitnika pred ognjem postavili drugo v čast novemu (sv. Flo« rijanu). V zvoniku pri sv. Lavrenciju visi eden najstarejših zvonov v deželi. Na njegovem spodnjem robu beremo: Vivencius Nicolae me fecit. (Vivencij Nikolajev me je naredil). Ta ljub« ljanski zvonar je deloval po Kranj« skem nekako v letih 1340 do 1355. Torej je ta zvon star že blizu šest sto let. Cerkev sv. Lavrencija na Gori nad Studenem je bila v prejšnjih časih ne« kaka božja pot. Še sredi 18. stoletja so šli hrenoviški farani na praznik 10. avgusta v procesiji na Goro, potem se je pa to opustilo'. Najbrže je bila ta procesija ostanek nekdanjega velike« ga zaupanja ljudstva v varstvo sv. Lavrencija. Sv. Florijan. (Orehek.) Rimski častnik sv. Florijan je umrl mučeniške smrti v Lavriaku na da« našnjem Gornjem Avstrijskem, vrgli so ga s kamnom obteženega v reko Anižo. Nad njegovim grobom so po« stavili pozneje cerkev in samostan, ki je danes eden najlepših v Avstriji. Sv. Florijana so častili in mu po« stavi j ali cerkve po nemških avstrijskih deželah že v prvih stoletjih, ko se je razširilo tam krščanstvo. Najstarejše slike in kipi ga nam predstavljajo kot vojaka z vojvodskim klobukom, me« čem in zastavo. Šele od konca 15. sto« let j a dalje ga vidimo, kako iz golide izliva vodo na gorečo hišo. Iz tega sledi', da v srednjem veku niso častili sv. Florijana kot varuha pred ognjem. Iz spisov Martina Luthra vemo, da so do takrat izročali gospodarji svoja po« slopja sv. Lavrenciju v varstvo, in se mu je šele ob njegovem času pridružil sv. Florijan, o katerem se ni do tedaj nič vedelo. Zakaj je prišlo do te izpre« membe, ni znano. Od konca 15. stoletja dalje se je vedno svetlejše bleščala zvezda sv. Florijana nad katoliškim ljudstvom, visoka umetnost mu je hitela postav« ljati mogočne altarje in kipe, preprosti vaški umetniki pa so ga upodobi j ali po neštetih hišah in gospodarskih po« slopjih, da bi jih obranil ognjenega plamena. Tja v zadnja desetletja 15. stoletja smemo postaviti tudi postanek cerkve sv. Florijana v Orehku pri Postojni. V tistem času so postavili tudi mogo« čen stolp (spodaj 7.70 m v kvadrat, debelost zida 1.40 m) s strelnimi li« nami za pribežališče in brambo proti Turkom. Ta stolp s cerkvenim obzid« jem vred je bil torej nekak tabor. Ta« krat je bil namreč, kakor poroča Val« vasor, orehovški grad v razvalinah in ga je šele 1. 1584. grof Ahac Thurn po« polnoma na novo sezidal. Stolp je ohranjen še danes razen novejšega go« renjega dela in strehe. Ker je bila (in je) cerkev sv. Flori« jana v Orehku edina na Pivki temu svetniku posvečena, so' nekdaj na nje« gov praznik (4. maja) od vseh strani prihiteli tja priporočit se njegovemu varstvu: prišle so procesije iz župnij Slavina, Senožeče in Knežak. Sv. Just. (Belsko, Parje.) Med najstarejše cerkvene patrone naše dežele spada sv. Just. Umrl je mučeniške smrti v Trstu za vlade ce« sarja Dioklecijana, tam so shranjeni tudi njegovi ostanki. Zraven prve ško« fijske cerkve Matere božje so posta« vili v 6. stol. tudi cerkev sv. Justa. Ko so pa v začetku 14. stol. iz obeh cerkva naredili eno, sedanjo stolno cerkev, ji je ostalo ime mlajše cerkve (sv. Justa). Umevno je, da so misijonarji iz Tr« sta širili tudi slavo zaščitnika tržaške« ga mesta po naših krajih. Zato so cer« kve sv. Justa sledovi delovanja tržaš« kih blagovestnikov po Istri, Goriškem (Podgora pri Gorici, Gojače pri Čr« ničah, Vogersko in Ustje pri Vipavi), po Krasu (Utovlje) in Pivki (Parje in Belsko), Nerazumljivo pa mi je, kako je zašla cerkev sv. Justa v gorenjo soško dolino pod skalni Krn (Koseč). Onstran Gorice v Furlaniji in onstran Hrušice in Javornika na Kranjskem ni najti nobene cerkve tega svetnika. O cerkvi sv. Justa v Belskem pri Po« stoj ni govori ljudsko izročilo, da je najstarejša cerkev na Postojnskem in da so iz daljnih krajev nosili tja po« kopavat mrliče. Četudi ta govorica ni verjetna, se vendar v njej izraža velika starost cerkve sv. Justa. Sv. Nikolaj. (Landol, Palčje, Orehek.) Sv. Nikolaja lahko štejemo med najbolj priljubljene svetnike v za« hodni in vzhodni cerkvi in so mu tu« kaj in tam posvečene mnogoštevilne cerkve in kapele. Živel je v začetku 4. stoletja v Mali Aziji in se je kot škof v Miri posebno odlikoval v de« janjih ljubezni do bližnjega, češčenje njegovo je že zgodaj vzklilo najprej na Vzhodu, v 7. stol. najdemo njegovo ime že tudi v Rimu. Ko so pa 1. 1087. italijanski trgovci prepeljali njegovo truplo v Bari (v južni Italiji), se je slava njegovega imena naglo razširila po celi Evropi in v naslednjih (12. do 14.) stoletjih so postavili na stotine Nikolajevih cerkva. Predstavlja se nam navadno kot škof, ki drži v roki knjigo in na njej tri zlate krogle, ker je preskrbel trem ubogim devicam doto s tem, da je po noči na skrivaj vrgel denar skozi okno v njihovo hišo. Odtod izvira tudi na* vada, da otroci na predvečer sv. Niko« laja nastavljajo posode, ki se po noči na skrivaj napolnijo. Včasih vidimo tudi ob njegovih nogah tri otroke v čebru, ker je nekoč tri otroke, ki jih je brezvestna gostilničarka zaklala in nasolila, zopet oživil in krstil. Ker je nekoč s svojo molitvijo rešil ladjo na morju iz velike nevarnosti, ga zelo ča« stijo mornarji, ribiči in veslači in tako je postal varuh popotnih ljudi sploh. Njegovemu varstvu je nekdaj izročil popotnik na morju ali na su« hem svoje imetje in življenje. Zato najdemo Nikolajeve cerkve in kapele ob rekah pa tudi ob starih cestah. Kakor močni gradovi čuvajo Nikola« jeve cerkve ob nevarnih potih, kjer ogražajo ceste gorski hudourniki ali dolinske povodnji, in vzbujajo tolaž« bo in pogum popotnikom. V Laridolu (pri Postojni), skozi k a« terega je vodila od časa Rimljanov pa do srede 18. stol. velika cesta iz Trsta v Ljubljano, stoji na gričku nad cesto cerkvica sv. Nikolaja. Ravno tam še dandanes ob večjem deževju poplavi voda cesto in s svojo deročo silo grozi celo živini in vozovom. Že ])red mnogimi stoletji so posta« vili cerkev sv. Nikolaja v Palčju pri Št. Petru in se mu priporočali v var« stvo, preden so se podali na dolgo in samotno pot čez gore skozi širne goz« dove v cerkniško ali loško dolino. Vas Orehek je imela še pred dobri« mi sto leti tretjo svojo cerkev: zunaj vasi nad cesto proti Prestranku je sa« mevala mala cerkvica sv. Nikolaja. Njegova altarna slika visi sedaj na zidu v cerkvi sv. Lavrencija. Sv. Jera (Jedert.) (Slavinje, v gozdu Hrušici.) Sv. Jera, našemu ljudstvu že od dav« na dobro znana svetnica (17. marca), je bila opatinja samostana Nivelles v današnji Belgiji. Umrla je 1. 659. Prva stoletja po smrti so jo kot mo< gočno pomočnico častili po Nizozem« skem in severozahodni Nemčiji. Krna« lu že so misijonarji prenesli njeno češ« čenje na Tirolsko, odkoder se je v drugem tisočletju razširilo čez Ko« roško tudi v naše kraje. Sv. Jera se včasih upodobi j a kot opatinja s predilno preslico v roki, ali pa z opatsko palico, po kateri tekajo miši gori in doli. Na god sv. Jere — to vedo še naše stare predice — se ne sme presti, ker bi potem miši razgrizle vreteno in prejo. Kako je prišla ta svetnica v zvezo* z mišimi, ni gotovo pojasnjeno. Verjetno je, da so se pre« nesli poganski običaji starih Germa« nov (boginja Freija) na krščansko svetnico, ki je tako postala pomočnica proti mišji nadlogi v hiši in na polju. Ker so imeli Nemci nekdaj navado, da so ob spravi med sovražniki ali ob slovesu pred odpotovanjem pili v čast sv. Jeri (St. Gertrudisminne), je po« stala zaščitnica popotnikov, ki so bili v skrbeh za varno in dobro prenočiš« če. Odtod nam postane jasno, zakaj najdemo vse Jerine cerkve ob starih cestah ali pa v hribih, včasih celo po višjih gorah, namreč ob gorskih pre« hodih in prelazih, kjer se je trudni ali zakasneli popotnik oziral na Jerino cerkev in klical: »Sv. Jera, božja Mati, daj mi dobro jempergati.« (Slišal tako od stare Joževke v Hruševju.) Ob državni cesti Trst (Gorica) « Postojna stoji na precej strmem griču na Slavinjah cerkvica sv. Jere, spodaj ob cesti pa je staro znano prenočišče »pri Pikcu«, ki seveda danes s svojimi prostornimi praznimi hlevi spominja na nekdanji živahni promet. Sedanja cerkev kaže, da je bila zidana proti koncu 15. stoletja. Ima dva stara zvo« nova: malega iz 1. 1572., velikega iz 1. 1602., ki sta znana po lepo brnečih glasovih. Pod hrenoviško župnijo je spadala še v začetku prejšnjega stoletja cer« kvica sv. Jere v Hrušici, ob stari cesti iz Vipavske doline na Logatec in Ljub« ljano. Tam je bila v rimskih časih po« staja »In Alpe Julia«, katere ozidje se še pozna. Tud skozi ves srednji vek so tam počivali in prenočevali potniki in vozniki. L. 1584. se je vpeljal poštni promet med Gradcem in Benetkami. Ena poštna postaja je bila v Hrušici ob cerkvi sv. Jere do 1. 1728., ko se je obrnila vozna pošta na Planino in Razdrto. Ko so se pozneje začeli skri« vati po gozdovih Hrušice roparji in so imeli celo v cerkvi sv. Jere svoje zbi« rališče in veselice (1. 1788.), se je božja služba tam vedno bolj opuščala in cer« kev je sčasom razpadla. Sv. Lenart. (Gorenje pri Predjami, Klenik pri Št. Petru.) Sv. Lenart (Leonhard) je oznanjal krščansko vero po Akvitaniji, kjer je ustanovil in vodil samostan Noblac pri Limogesu (na današnjem Srednjem Francoskem) in umrl 1. 559. Frankovski misijonarji so prenesli ime sv. Lenarta na Bavarsko, kjer je bil v srednjem veku med najbolj češ« čenimi svetniki. Od tam se je zlasti od 13. stoletja dalje širila njegova sla« va po drugih deželah. Po nekod so ga klicale na pomoč žene pri težkih po« rodih, ker je nekoč kraljici Klotildi rešil življenje. Njegove podobe nam ga pogosto predstavljajo z verigami na rokah; ker se je neki obsojenec v molitvi zatekel k njemu in bil rešen težkih verig, je zaslovel kot patron jetnikov. Posebno pa je zažarelo ime sv. Lenarta od začetka 15. stoletja dalje, ko ga je kmečko ljudstvo po« stavilo za varuha živine. Zato najde« mo njegove cerkve prav velikokrat po naših živinorejskih krajih, zlasti ob pašnikih in planinah, da bi varoval dragoceno kmetovo imetje pred kugo, boleznijo in nesrečami. Ta zadnji pomen imata tudi cerkvi sv. Lenarta v Gor en j ah pri Predjami in v Klenku pri Št. Petru, saj kralju« jeta obe sredi širnih hribovitih pla« njav, kjer so bili nekdaj še več kot danes prostrani pašniki. Zato mora« mo tudi postanek teh cerkva staviti v 15. stoletje. ooooooooooooooooocxx!>oooooooooooooooooooooooooocxdc>oc)ooooooooooooooooooooooooooogosto tudi res pravi »tički«. Zavržene novoro* jenčke dobri ljudje prinašajo k nam sestram; pobrali so jih Bog ve kje, zavite v cunje, v kos papirja ali vtak* njene v kako vrečo. Večkrat pa jih tu* di brezsrčne matere same polože po* noči pred vrata sestrskih hiš. Ko zju* traj odpremo vrata, najdemo na pra*® gu ali ob zidu te uboge črvičke. A niso samo arabski, mohamedanski ali zamorski otroci, mnogi izmed njih imajo tudi evropske in krščanske ma* tere. Število teh revčkov, žal, raste vsako leto, tako da je naša najdeni* šnica že premajhna. V zadnjih treh letih se jih je nabralo nad dve sto, in samo v tekočem letu že nad osemde* set. Prva naša skrb je, da jih damo krstiti — včasih jih moramo tudi kar same — in potem se s pomočjo blagih dobrotnikov vzgajajo po raznih se* strskih zavodih. Naj omenim samo še obiskavanje ubožcev po mestu. Za to so določene štiri sestre, vsaka ima svoj del mesta, tako da ima na oskrbi vsaka kakih šestdeset ubožcev in družin. Med te* mi je mnogo takih, ki so boljšega sta* nu, ki se pa sramujejo pokazati svoje uboštvo, dasi so pogosto večji reveži kot drugi, ki očitno beračijo. Pri tem obiskavanju ubožcev sem že večkrat naletela tudi na naše slo* venske rojake, ki trpe veliko pomanj* kanje. Tu so zdaj plače prav majhne, brezposelnih pa je veliko. Hvala Bogu, da je v Egiptu in po* sebno v Aleksandriji precej blagih in bogatih gospa, članic Vincencijevega »društva krščanske ljubezni«, ki rade podpirajo uboge. Vsak mesec obiščejo te gospe v spremstvu sester vse naše uboge po mestu in jih razvesele s pri* jazno besedo in podporo. Koliko iz* gubljenih sinov (in hčera) se po takih obiskih vrne zopet k ljubemu Bogu, ki jim je, tako se človeku zdi, vprav zato poslal trpljenje in pomanjkanje, da bi zopet našli pot v Očetovo hišo. Obiskujemo in podpiramo pa samo katoliške ubožce vseh obredov, Latin* ce, Grke, Armence, Maronite in Kop* te: drugoverci imajo tu v Aleksan* driji svoja lastna podporna društva. Pa čemu to naše delo v tuji, daljni deželi? Ah, tu čaka na milijone duš odrešenja, čaka božje resnice. In mi želimo priti do teh revnih musliman* skih src s krščansko ljubeznijo in zaupamo v obljubo božjo, da bo pri* , šel čas, ko bomo vsi en hlev in en pa* stir. Dragi ro jaki, pomagajte nam pri delu za rešitev duš! Jak. Soklič: f MILAN SAŠELJ. MA božično vigilijo 1926 je po težki bolezni šel k nebeškemu Mojstru po večno plačilo duhovnik Milan Sa* šel j. Rodil se je 21. oktobra 1865. v Mo* kronogu na Kranjskem. Bil je izmed onih idealnih Kranjcev, ki so prišli iz lju* bežni do Boga in do ljudstva službovat v I* str o. Bil j e ka* plan pri sv. Ivanu v Trstu, nato v Va* tovljah, potem župnik v Šmarjah in od leta 1910. do svojega prisilnega odhoda v sept. 1923, prvi župnik v prijaznem Klancu. Od 1923 do smrti je bil župnik v Žičah na Štajerskem. Sašelj ni bil le vzoren dušni pastir, ampak tudi dober delavec na kultur* nem polju. Bil je predsednik katehet* skega društva za tržaško škofijo, usta* novitelj posojilnic in hranilnic in kmetskih zadrug. Tudi literarno se je udejstvoval po* kojni župnik in sodeloval skoro pri vseh naših listih. A glavno: bil je dii* hovnik, ki je živel in trpel za ljudstvo. Ljudstvo svojega velikega dobrotnika nikdar ne bo pozabilo. SVETILNIK ZMAGE V TRSTU. DNE 24. maja 1927 so v navzočnosti Nj. V. kralja Vik. Emanuela III. slovesno posvetili spomenik zmage v Trstu. Spomenik stoji na griču pri Greti. Visok je 86 metrov. Za zgradbo so porabili 3000 ton cementa in kam* na. Ob vznožju stoji velikansk kip mornarja, lepo delo kiparja Mayer j a. Mogočna električna žarnica razsvet* lju je z močjo enega milijona sveč tr* žaški, zaliv in kaže ladjam v daljavi pot v tržaški pristan. KRALJICA HELENA. f^vNE 8. januarja 1873 se je v kra* U ljevskem dvorcu na Cetinju ro< dila črnogorskemu kralju Nikoli hči Jelena. Mlada kraljična je dorastla v krasno, visoko naobraženo in žlahtno princezinjo. Zagledal jo je kraljevi sin na drugi strani morja, v Italiji, in jo je izvolil za svojo družico. Dne 24. okt. 1896 se je Nj. V. Viktor Ema= nuel III. poročil s kraljičino Jeleno Črnogorsko. Kraljica Helena je predvsem vzor* na mati. Dala je Italiji pet otrok: Prin= cezinje Jolando, Mafaldo, Ivano in Marijo ter prestolonaslednika princa Humberta, ki je zdaj 23 let star. Vzgo= jila jih je v vrle, delavne ljudi. Drugi znak Nj. V. kraljice Helene je ta, da je zelo usmiljenega srca. To je pokazala posebno 1. 1908., ko je stra* hovit potres razrušil Mesino in je pod ruševinami bilo mnogo mrtvih in ra« njenih, pa je postala bolniška strežs niča in je prenašala vse napore, vzbu* jajoc ganotje in hvaležnost. Svojo požrtvovalno ljubezen je raz* krila med vojno, ko je spremenila kraljevske dvorane v bolnišnico ter ranjenim lajšala bolečine in jih lju« beznivo tolažila. Naši kraji imajo Nj. V. kraljico v lepem spominu od časa, ko je visoka gospa (1. 1921) obiskala deželo ob Soči ter povsod zbudila najlepša čuv* stva spoštovanja in občudovanja. lilillllllllllllllllllllllllllllllllllll 30LETNICA LJUDSKE POSOJILNICE V ŠEMPETRU. T^RI desetletja so potekla, kar so se * umni in pošteni gospodarji zbrali pa si segli v roke in si obljubili, da si bodo vzajemno pomagali pri gospo« darstvu. Ustanovili so zadrugo. Po naši deželi so začele polagoma kliti hranilnice in posojilnice, pozneje mle« karske in kmetijske zadruge. Ena prvih in najbolj zaslužnih zadrug na Goriškem je Ljudska posojilnica v Šempetru. Ustanovili so jo vrli možje = doma* čini leta 1896, dne 26. avgusta. Pri usta* novnem občnem zboru je bil navzoč tudi mladi dr. Janez Ev. Krek; ž njim je prišel delavski voditelj Jože Go* stinčar. Zborovanje je vodil kaplan Fr. Knavs. Med udeleženci je bil poz* nejši ravnatelj Anton Jakončič, ki je krepko podpiral novo zadrugo. Govoril je tudi dr. Krek, jasno, po domače, prepričevalno. Vsi navzoči so se vpisali v zadrugo, ki je začela poslovati dne 1. januarja 1897. Trideset let dela leži za njo! Prvo načelstvo je bilo takole sestavljeno: Načelnik g. Peter Brumat, ki je pa v kratkem odstopil, a na njegovo mesto je prišel g. Andrej Blažica; drugi od* borniki so bili: kaplan Fr. Knavs, Ja« nez Blažica, Andrej Merljak, Franc Černic in Andrej Bizjak, v nadzor« stvu je bil g. Anton Jakončič. Izmed teh je večina ostala na svojih mestih do L 1926. in tridesetletnico zadruž« nega delovanja je dočakal g. Fr. Čer« nic, ki vodi posojilnico od prvega za« četka do danes. Posojilnica je najprej poslovala v kaplani j i, odkoder se je leta 1900 pre« selila v hišo »Kmetijskega društva«. Leta 1910. pa si je posojilnica oskr« bela svoj ponosni »Zadružni dom«, kjer posluje še danes. Kakor zbira koklja piščeta pod svoje peroti, tako je skrbela tudi Šempeter« ska posojilnica, da bi čim več zaved« nih mož privabila v svoj delokrog. Priredila je zborovanje v Vrtojbi dne 29. avgusta 1897, kjer je kaplan Knavs s prepričevalnim govorom pridobil posojilnici Vrtojbo z 15 udi, med temi tedanjega župana Nemca Jožefa (Rov« tarja), Batističa Ivana, Černeta Ivana (Bolafijo) itd. — Z 20. marcem 1898 se je pridružilo še Vogersko šempe« terski posojilnici, ko sta pristopila g. župnik Ant. Berlot in župan Gregorič Andrej na čelu drugih občinarjev. Posojilnično naoelstvo si je s svojim previdnim, požrtvovalnim in nesebič« nim delom pridobivalo vedno več za« upanja. Na predlog g. župnika Berlota, sedanjega predsednika Goriške Mo« horjeve družbe, je naoelstvo nakupilo posestva barona Locattelija v obsegu 123 njiv za skupno ceno 170.000 K. Posestvo je parcelirala in ga oddala za nizko ceno domačinom, prejšnjim ko* Ionom, in jim tako pripomogla do sa« mostojnega gospodarskega in družin« skega življenja. Da je posojilnica tudi drugod lajšala socialno gorje ter imela povsod in vedno odprte roke, vedo povedati dobrodelni zavodi v Gorici pa tudi posamezni dijaki in drugi, ki so pomoči iskali pri posojilnici. Pri posojilnici so posebno požrtvo« valno sodelovali: oba Pavletiča deka« na, potem gg. kaplani v Šempetru Fr. Knavs, Josip Ličan, Zakrajšek Pri« mož, Ivan Brezavšček, vikar vrtojben« ski Ed. Štrekelj, župnik Ant. Berlot iz Vogerskega, Ant. Jakončič in drugi. Trideset let dela! Kdo ve za težke ure naših zadrugarjev, za skrb in delo, brez nehanja, brez počitka — nese« bično, v blagor naših gospodarjev. Trud teh vrlih mož ni bil zaman. Šempeterska posojilnica, prva raj« fajzenovka na Goriškem, je postala najmočnejša kmečka posojilnica vse dežele. Kako se je razvijala, kažejo sledeče številke. Imela je: Leta 1897 1910 1927 Članov 147 476 704 K. v. K. v. L. C. Promet 107.265 19 374.547 80 2.655.784 27 Hranilne vloge 21.327 72 244.523 29 884.834 57 Posojila 22.804 22 316.546 62 929.718 50 Rezervni fond -- - 17.218 01 [56.903 63 Koliko posestev je hranilnica pod« prla, koliko družin rešila, kolikim na« šim gospodarjem pomagala, da so utr« dili svoje gospodarstvo. Pozdravljeni, vrli možje, ki ste delali in še delate za to ustanovo! Bog bo plačnik za Vaše nesebično delo. V sedanjem načelstvu so gg.: Blažica Jože (načelnik); Franc Černic; Sokol Franc; Brumat Franc, vsi iz Šempetra. Soban Ivan in Lasič Franc iz Vrtojbe; Furlan Jože zastopa Vogersko. V nad« zorstvu so pa gg.: Mervic Jože, načel« Zadružni dom v Šempetru. nik, Furlan Ivan, Švara Frančišek, vi« kar, Franke Ivan, župnik, Gorkič Fr. Jušt. Sedanje načelstvo in nadzorstvo Ljudske posojilnice v Šempetru. Šempetrska »Ljudska hranilnica« je spomenik, ki priča, kake velike in lepe sadove rodi prava zadružna misel, pra« va delavna vzajemnost med možmi poštenjaki. FRANC KODRfi: »Hčerke! Vaš sklep je zelo težak. Sestra Previdnosti ima dvojno nalogo Marte in Magdalene. Z duhom mora biti pokopana v Bogu, z dejanjem pa mora ved* no učiti, vzgajati in tot laziti bližnjega. Zatajiti morate same sebe, odreči se morate človeškim na» sladnostim ter ljubiti trp« ljenje. Ali ste na vse to pripravljene?« Mladen* ke: »Da, duhovni oče. Z božjo pomočjo bomo iz* vrševale voljo božjo.« Nadškof: »Hvala Bogu! Bog, ki je v vas delo za® čel, naj ga tudi dovrši.« Mladenke; »Amen«. Nato so se mladenke približale nadškofu, ki jim je po vrsti položil lesen križ na ramo in krono s trnja na glavo. Pri tem je slovesno izgovoril besede: »Evo ti, ljubljena hči, križ našega Gospoda Jezusa Kristusa. Bodi vedno pripravljena, da boš iz ljubezni do Jezusa trpela in boš vselej izpolno® vala njegove zapovedi. Morala se boš odreči marsičemu ter prenašati zani® čevanje in poniževanje; toda veliko bo plačilo v nebesih.« OBLJUBE ZA REDOVNI STAN. T\jAŠ prevzv. knezonadškof je lani v ^ nunski kapeli ženske bolnišnice v Gorici sprejel devet mladenk v res dovni stan. Zelo zanimiv in naravnost ganljiv je prizor, ko so mladenke po® padle na tla, dočim je klečal nadškof z vso duhovščino pred oltarjem. Vsa cerkev je molila in pela litanije vseh svetnikov. Ob koncu se je nadškof obrnil ter podelil novinkam blagoslov. Goriški knez in nadškof je vprašal mladenke: »Kaj želite, hčerke?« Nato so odgovorile: »Želimo, da se odene« mo v redovniško oblačilo kot novinke zavoda sester Previdnosti.« Nadškof: ..................................................................................................................................................................... S—IC: TRISTOLETNICA V KLANCU. MA praznik sv. treh kraljev je klan® ška fara praznovala tristoletnico, kar je bila ustanovljena. Na dan tri® stoletnega jubileja je prihitel v Klanec sam milostivi škof g. dr. Alojzij Fogar, ki je posvetil novi veliki zvon in zapel slovesno zahvalnieo. Na novo združeni pevski zbor je krasno prepeval; ljuid® stva od blizu in daleč se je nabrala nepregledna množica. — V marcu se je vršil sv. misijon, ki je za tristo® letnico prenovil tudi dušo fare. Ob tej priliki je bil blagoslovljen umetniški kip presv. Srca Jezusovega, ki ga je za Klanec izdelal akademični kipar France Gorše. 'i Cerkveni pevski zbor v Klancu. Tudi svoje opasilo — tristoto — je fara sv. Petra nadvse slovesno praz« nóvala. Prejšnje dni je bilo prvo sv. obhajilo, ki je združilo nad 70 otro? čičev pri obhajilni mizi; na praznik je pa cerkveni zbor proslavil svojega pa* trona z lepo uspelim cerkvenim kon« certom. Bog nam daj še takih lepih dni! .............................Wim.................................................................. JAKOB SOKLIČ: MLEKARNA V HRUŠICI V ISTRI. (Za 25 letnico.) I EP je svet v istrskih Brkinih: lepi grički, vmes pa majhna, lepo obdelana polja. Posebno tam okoli staro« slavne Hrušice. Na skalnatem gričku se dviga stara, imenitna cerkev sv. Kerševana (sv. Krizogona). Okoli nje hiše in hišice; še dalje pa na vsaki re= bri cerkvica s prijazno vasico. Blago« stanje se pozna temu kraju — lepe ceste, prijazne hiše. Mnogo je pomogla k blagostanju mlekarna v Hrušici, ki letos praznuje svojo 25 letnico. Težko je bilo kmetu preje v teh krajih. Zaslužka nobenega, mesto daleč, stroški vedno večji. Prav božja previdnost je bila, ki je poklicala v Hrušico blagopokojnega dekana Antona Rogača. Ta mož je z žalostjo v srcu opazoval, kako istrski Dekan Mihael Hušo, duša hrušiške zadruge. kmet leze v dolgove; ustanovil je zato hranilnico in posojilnico v Podgradu. Toda, to še od daleč ni zadostovalo. Treba je bilo kmetu zagotoviti gotov dohodek. Veliko se je dobri mož po« svetoval z drugimi možmi, imel po« menke s kmeti in končno se mu je posrečilo sklicati na dan Brezmadež= ne, 8. decembra 1901, ustanovni občni zbor. Ta občni zbor je precej pregnal nezaupanje kmetov; nova zadruga je sklenila zidati primerno mlekarno. Doli pod vasjo, ob poti na Pregarje, so izbrali v prijetnem zatišju prostor. Vse je delalo z velikim veseljem in upanjem na boljšo srečo. 15. aprila 1903 je bila mlekarna blagoslovljena. Dekan Rogač je lahko vesel zapel za« hvalno pesem. Po malem je šlo. Ni bilo denarja, ni bilo kredita, a izborni voditelji mle« karne — poleg g. Rogača še Slavoj Jenko, nepozabni župan in poslanec iz Podgrada, ljubeznivi Rajko Logar, ka« plan iz Pregarj;a (f 19. I. 1919) in še mnogi drugi — so znali dobiti oboje. Iz malega početka je zrasla ena naj« večjih naših zadrug v Istri. Vse oko« ličanske vasi — do Tater, do Sobonj, do Vodic — dajejo mleko v Hrušico. Pozneje se je ustanovila podružnica mlekarne v Brezovici, ki razteza svoj delokrog do Herpelj. Kmetje dajejo v mlekarno pošteno mleko, ki jim koncem meseca prinese lepe denarce. Po mlekarni dobe zadružniki — okoli 1000 jih je! — svoje potrebščine bolj po ceni kot v trgovini in si tako spet prihranijo. Mlekarno in njene izdelke — poleg mleka še maslo in sir, v Trstu zelo cenijo. Zakaj je mlekarna mogla toliko do« seči v 25tih letih? V vzajemnosti je moč. Brez sloge bi mlekarna že kdaj razpadla in ne napredovala tako da« leč, da ima milijonske letne promete. In še nekaj. Od vodstva odvisi vse. In mlekarna v Hrušici je imela vedno vzorno vodstvo. Do svoje smrti je bil požrtvovalen predsednik dekan Rogač, za njim njegov naslednik, vrli dekan Mihael Hušo, ki je duša zadruge. Tudi kapelani so kot tajniki brezplačno delali; pomagalo je učiteljstvo; tudi pok. notar Tomo Šorli je dosti koristil zadrugi. K prvemu jubileju velike dobrot« niče brkinskega kmeta želimo obilo" sreče in razcvita še v bodoče. Naj bi se ljudstvo še z večjo ljubeznijo okle« nilo svoje zadruge. V zadružništvu je kmetova rešitev! Ililllllilillllllllllllliilllli NAŠE MESEČNE SLIKE. T ETOŠNJI koledar je dobil novo obleko. Akademski slikar Mak« sim Gaspari, znani umetnik grudo« rodnega duha, je v naslovni risbi iz« razil apostolsko misel Mohorjeve družbe: Sveti Mohor, prvi škof oglej« ski, krščuje slovanskega moža. Na levici stoji škofov tovariš, sv. Fortu« nat mučenec, na desnici pa slovanska mati z detetom. Ta zgodovinski pri« zor, ko slovenski rod v deželi trt sprejme krst in krščansko vero, je slikar postavil na čelo novemu ko« ledarju. V dvanajstih mesečnih slikah je slikar načrtal značilne obrise staro« slavnih Marijinih svetišč v naši do« mačiji. K tem slikam par besed po« jasnila. Prva slika nam kaže božjo pot Ma«. rijino Celje nad Kanalom. Svetišče stoji na zelenem griču visoko nad' Sočo in gleda tja na beneško stran; pa tudi proti tolminskim goram in na goriško ravan se odpira širok raz«, gled. Blizu Ogleja se dviga v gradeških lagunah na ljubkem otočiču staro« davno Marijino svetišče Barbana. To je sila stara cerkev. Dal jo je sezidati oglejski patrijarh Elija krog leta 580. Nad glavnimi vrati cerkve je vsekan napis: »Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.« In res prihajajo romarji iz vse Julijske krajine z ladjicami na otok. Slovenci iz nadiške in šentlenartske doline pa hodijo romat na slavno Sta« ro goro, ki že dolga stoletja gleda z griča na njih lepo deželico. Nad mirenskim poljem ob robu kraške planote stoji na kamnitem griču sloveča cerkev Žalostne Matere božje na Gradu, zraven nje pa dom očetov lazaristov. Slika nam kaže sta« ro predvojno cerkev. Iz razvalin se je po vojni dvignilo krasno novo sve« tišče. Sveto goro pri Gorici vsi poznamo. Kako- močan in preprost je bil stari stolp, cerkev pa kot velika domača izba, kjer so se zbirali verniki, da počastijo Marijo! Zdaj se dviga na Sveti gori novo, veličastno svetišče, večje in razkošnejše. Na visokem gorskem vrhu skoro 1800 metrov nad morjem stojijo Sve« te Višarje kakor bela planinska roža. V 14. stoletju so tu sezidali naši pred« niki cerkvico. Na Sv. Višarje so se v turških časih zatekali, da si v trd« nem taboru rešijo življenje. No zdaj romajo tja na višavo verniki z goriš« kih Gor in iz koroških dolin. Log pri Vipavi leži sredi prostrane ravnine, ki se razteza od Ajdovščine proti vznožju Nanosa. Sem hodijo Vipavci na božjo pot. Kako so naši predniki ljubili Ma« rijo, nam priča to, da so v vseh naših gorskih središčih župne cerkve pos ve« čene Materi božji: v Kanalu, ToL minu, Kobaridu. V spomin na to lju« bežen do Marije stoji na osmem za« glavju slika kobariške župne cerkve. Tudi stara škofijska cerkev v Kopru časti Marijo kot svojo zavetnico. Oglej, ognjišče, odkoder sta sveti Mohor in mučenik Fortunat prišla v deželo ob Soči oznanjat krščansko vero! V prvih stoletjih po Kristuso« vem rojstvu je bila rimska Aquilea bogato trgovsko mesto, ki je štelo krog pol milijona prebivalcev. Tu je živela krepka krščanska občina, tu je grob sv. Mohorja. Sedanja bazilika je bila posvečena 1. 1031, kakor nam svedoči še danes ohranjeni napis: »To svetišče je bilo posvečeno v čast Ma« teri božji in svetim mučencem.« Tudi istrski Hrvati imajo lepa Ma« rijina svetišča. Paz pri Cerovlju v pazinskem okraju je znana božja pot istrskih seljakov. Lazaret pri Kopru je lepa vasica v naši Istri. Slika kaže starodavno sve« tišče z značilnim stolpičem. NOVOMASNIK, BOD' POZDRAVLJEN! gESTORICA naših rojakov je le« tošnje poletje prvič pristopila k altarju Gospodovemu. Prvo sv. mašo so obhajali gg. Darko Goljevšček na Marijinem Celju, Albin Martinčič v Gorenjem Cerovem, Anton Žagar v čezsoči, Alojzij Gulič v Tomaju, Mi« roslav Zorn v Prvačini ter Karel Ce* sar v Trstu. Bog jih vodi in ohrani! Slika nam kaže slovesen novomašni sprevod, ki prihaja iz cerkve na Ma« rijinem Celju. DVA NOVCA. Srbska narodna pripovedka. (Po Vuka Karadžiča zbirki prevedel Alojzij Gradnik.) DIL je siromak, ki se je na vse mo? goče načine skušal pretolči. Na« posled nabere neki dan vrečo mahu, položi povrhu malo volne in nese na trg, da proda vse skupaj, z vrečo vred, za volno. Na potu sreča moža, ki je istotako nesel na trg vrečo šišk, da jih proda za orehe, š katerimi je bil po vrhu šiške malo pokril. Na vprašanje enega in drugega, kaj nosi v vreči, odgovori prvi, da nosi volno, drugi pa orehe. Nazadnje se dogovorita, da bi blago kar tu na potu menjala. Tisti, ki je imel mah, je do« kazoval, da je volna dražja od orehov, in je zahteval nadavek. Ko pa vidi, da oni, ki je imel šiške, noče o nadavku nič slišati, ampak samo zamenjati eno za drugo, preudari, da so orehi ipak boljši od mahu. Po dolgem pogajanju se navsezadnje dogovorita, da plača oni, ki je imel šiške, drugemu še dva novca povrhu. Ker jih pa ni imel pri sebi, mu jih je ostal dolžan in za po? roštvo, da mu jih bo v resnici plačal, sta se pobratila. Ko sta zamenjala vre? či, sta jo popihala vsak na svojo stran in vsakdo od njiju je bil prepričan, da je drugega opeharil. Prišedši domu in izpraznivši vrečo' pa spoznata oba, da ni pravzaprav nihče od njiju pre? varan. Čez nekaj časa se vzdigne tisti, ki je imel mah, da poišče svojega pobra? tima in iztirja od njega dva novca. Najde ga v nekem selu v službi pri popu in mu reče: »Čuj, pobratim, pre? varil si me.« Oni pa mu odvrne: »Ne boš, pobratim, ti si mene!« Prvi ga j a* me nato tir jati za tista dva novca, tr? deč, da je treba plačati, kar je obe? čano in s pobratimstvom potrjeno. Tudi oni je mnenja, da je treba pla? čati, ali se jame izgovarjati, da nima denarja. »Ampak,« pravi, »moj pop ima za hišo globoko jamo, v katero se večkrat spusti. Bržčas ima v nji de? nar ali kakšne druge dragocenosti. Po? slušaj, zvečer spusti mene v jamo in ko jo opleniva, si razdeliva dobiček in tedaj ti plačam tista dva novca.« Oni drugi pristane na to. Proti večeru poišče popov hlapec vrečo in vrv in prišedši s pobratimom do jame, zleze v vrečo in ko ga pobratim zveže pre? ko srede, ga spusti v jamo. Ko se oni spodaj izkobaca iz vreče in jame ti? pati krog sebe in ne najde ničesar, ka? kor samo žito, pomisli sam pri sebi: »Če povem pobratimu, da ni ničesar, poj de lahko proč in me pusti samega v jami in kaj bi rekel jutri pop, če me najde v jami?« Pri teh mislih zleze zopet v vrečo, se dobro zveže z vrvjo in zakliče pobratimu: »Pobratim, po? vleči vrečo, polna je božjih darov!« Pobratim povleče in si misli: »Kaj, naj to?le delim s pobratimom? Bolje je, da obdržim vse sam, on pa naj gleda, kako pride iz jame.« Oprta vrečo s pobratimom in jo pobriše preko sela, za njim pa se spusti cel trop psov la? jajoč in goneč ga kakor divjo zver. Ko nekoliko obstane in se mu vreča pobesi, mu zakliče pobratim iz vreče: »Potegni više, pobratim, psi so me ugriznili!« Ko oni to čuje, vrže vrečo na zemljo. Tedaj se oglasi oni iz vre« če: »Tako, pobratime, si me hotel pre« variti?« Oni pa mu odvrne: »Pri moji veri, tudi ti si me prevaril.« In po dol* gem prerekanju obljubi oni, ki je bil dolžan dva novca, da jih bo gotovo plačal, ko se pobratim drugi pot vrne, in na to se razstaneta. Po dolgem času si je tisti, ki je bil pri popu v službi, prislužil lastno hi* šico in se je oženil, Ko sedi neki dan z ženo pred hišo, zapazi oddaleč po« bratima, ki se je napotil prav k nje* govi hiši, in zakliče ženi: »Žena! Glej, moj pobratim prihaja! Dolžan sem mu dva novca. Zdaj si ne morem več pomagati, ker sem mu obečal, da mu jih plačam, ko me pride obiskat. Po* slušaj me: jaz ležem, ti pa me po« krij in padaj v omedlevico in joči in stokaj, da sem umrl, pa se on povrne domu.« To rekši leže v hiši na hrbet in prekriža roke, žena pa ga pokrije in jame jadikovati. V tem pa se že prikaže pred hišo pobratim in pozdra« vi ženo in jo vpraša, ali je to hiša tega in tega; žena, skoro v omedlevici, mu odgovori: »Joj meni, gorje meni ne« srečnici, tam v hiši leži mrtev!« Tedaj ji reče pobratim: »Bog bodi milostiv njegovi duši! Bil je moj pobratim. Skupaj sva delala in trgovala in ko sem ga že našel takšnega, bom poča« kal, da ga spremim do groba in vržem zemljo nanj.« Žena mu reče, da bo moral dolgo čakati, dokler ga ne po« kopljejo, in da naj rajši gre. On pa ji odgovori: »Bog varuj! Kako bi mogel tako zapustiti svojega pobratima? Ča« kal bom, četudi tri dni, dokler ga ne pokopljejo.« Ko žena to na tihem po« ve svojemu možu, ji naroči ta, naj gre k popu in pove, da je on umrl in naj ga nesejo v cerkev, okrog katere je bilo na brdu tudi pokopališče, pa bo pobratim že odšel. Žena gre in pove to popu, pop pa pride z nekaterimi možmi, ki naložijo tega laži«mrtveca na nosila, odnesejo v cerkev in ga na nosilih puste sred cerkve, da tu po običaju prenoči, zjutraj pa, da ga bla« goslove in pokopljejo. Ko zapusti pop z ostalimi pogrebci cerkev, izjavi po* bratim, da on svojega pobratima, s katerim je toliko trgoval in jedel kruh in sol, za nobeno ceno ne zapusti sa« mega, ampak da ga bo- celo noč stra« žil. In tako ostane v cerkvi. Tisto noč pa so se klatili ondod hajduki, ki so bili oropali neki dvorec in odnesli mno» go zlata, obleke in orožja. Ko pridejo do cerkve in zagledajo znotraj goreče sveče, rečejo med seboj: »Stopimo v to cerkev, da si razdelimo v nji svoj plen.« Ko opazi pobratim, da prihaja« jo oboroženi ljudje v cerkev, se skrije v neki kot; hajduki pa, stopivši v cer« kev, posedejo in si razdele zlato v če* ladah, obleko in orožje pa si je lahko vsak izbral po svo ji volji. Za vse so se pogodili in poravnali, samo ena sablja je ostala, za katero so nekateri od njih mislili, da je vredna zlata. Tedaj jo vzame eden od njih v roke, skoči na noge in reče: »Počakajte, na tem mrliču bom poskusil, ali je takšna, kakor jo vi hvalite: če mu z enim ma« hom odsečem glavo, je res dobra.« Po teh besedah stopi k nosilom; ali laži« mrlič se naenkrat dvigne in zakliče: »Mrtvi! Kje ste?« Oglasi se mu pobra« tim iz kota: »Tu smo, vsi pripravi je« ni!« Ko hajduki to čujejo, vrže proč sabljo oni, ki jo je držal, drugi pa pu« ste svoj plen na kupu in skočijo na noge in jo urežejo čez drn in strn. Ko so bili že daleč, reče njih poglavar: »Za božjo voljo, nikar, tovariši! Ho« dili smo po hribih in dolinah, ponoči in podnevi, bili smo se z ljudmi in vzeli z naskokom stolpe in gradove in se samega vraga nismo bali do danes, ko so nas v strah pripravili mrtvi! Ali je med nami junak, ki se lahko vrne in pogleda, kako je zdaj v cerkvi.« Eden njih se oglasi: »Jaz že ne.« Dru« gi pravi: »Jaz ne smem!« Tretji: »Raj« ši se spravim na deset živih, kakor na enega mrtvega!« Nazadnje se najde eden rekoč, da poj de on. In res se vr« ne in se priplazi polagoma pod cer« kveno okno, da bi slišal, kaj se v cer« kvi godi. Tu sta si medtem pobratima porazdelila ves hajduški plen; zlato, orožje in obleke in se navsezadnje sprla zaradi dveh novcev. Malo je manjkalo, da si nista skočila v lase. Hajduk, ki je čepel pod oknom, ni mogel slišati drugega kakor klic: »Kje sta moja dva novca? Daj moja dva novca!« V tistem pa zapazi oni, ki je bil dolžan, hajduka pod oknom in ne tri, ne štiri segne urno z roko skozi okno in mu sname kapo z glave in jo pomoli pobratimu: ,Na, za tista tvoja prekleta dva novca!« Ko hajduk to sliši, jo odkuri, kar ga noge nesejo in prišedši napol mrtev do svojih tova* rišev, jim zakliče: »Hvala Bogu, da smo še živi kožo odnesli! Mi smo si s čeladami zlato delili, zdaj pa so vstali vsi mrtvi v takšnem številu, da sta prišla jedva dva novca na vsakega, na enega pa še toliko ne, ampak so vzeli mojo kapo in mu jo dali za dva novca.« LUDOV1K ZORZUT: SPtička bregarica. Velikonočen spev. Čez breg, breg, breg, čez breg drobi, iz brajdic v brajdice hiti... Hoj, ptička bregarica, se ti mudi? O ptička bregarca, pošto j, ves beli dan je tvoj, veliko noč, veliko noč zapoj! Je razorana rjava plantica, je posejana rdeča dantica, pobranana je črna lehica. In cvete grah po grivicah, poganja sirk na njivicah. So mlade trte že obrezane, so na kolčeh povezane, v prežlahtnosti spočele so. Pobelile so črešnje gričke vse, pobelile so črešnje hribčke vse, v devištvu vse vzcvetele so. O ptička bregarica, pošto j, pošto j, ves beli dan je tvoj, veliko noč, veliko noč zapoj! Čez breg, breg, breg, čez breg drobi, iz brajdic v brajdice hiti: Gospod je že od mrtvih vstal, velikonočno zarjo je prižgal. Zarana zjutraj je v sprevodu šel, pod nebom v slavi zmage je žarel! So črešnje cvetja mu poklanjale, vstajenju rožice pozvanjale, mu dahnile ves vonj dišav iz brajdic, njivic in dobrav. Ljudje so šli, so k zmagi šli za njim; klic »aleluja« se je dvigal iz dolin ... * * * Ko v cvetju zarja se razlila je, vse drobne sestrice budila je čez breg, čez breg oznanjujoč iz brajdic v brajdice pojoč: velika noč, velika noč! A. ČUK: ZAPISKI RIMSKEGA ROMARJA. BI šli radi v Rim?« me je vpra« ,, šal prijazni voditelj Marijinih družb, veleč, gospod Leopold Cigoj, ko sva stala na verandi krasnega se* meniškega dvorca v Gorici. Če bi šel rad v Rim! Videti večno mesto, duhovno središče krščanskega sveta, stopiti v temne podzemeljske hrame, kjer spijo sveti mučenci, piti lepoto veličastnih cerkva, ki pričajo o katoliški požrtvovalnosti, — kdo ne bi tega rad! Pa še to je bilo lepo, da nisem šel v Rim le na sprehod, ampak so mi naložili važno opravilo, naj po? ložim v imenu tisočev slovenskih fan? tov na altar svetega Alojzija spomin? sko knjigo z življenskim vodilom. To življensko vodilo, ki je zloženo v duhu mladega viteza nebeškega, Alojzija, so podpisali sto tisoči katoliških mlade? ničev vsega sveta. Tudi naši fantje so postavili pod te spomenice svoj pod? pis. V goriški nadškofiji je postavilo pod to vodilo svoj podpis 4612 sloven? skih mladeničev. Vse te spomenice je odbor za Alojzij evo proslavo dal ve? zati v veliko skupno knjigo. Ob zatonu jubilejnega leta so zastopniki vseh katoliških narodov prišli v Rim, da položijo to slovesno zavezo katoliške mladine — na tisoče knjig s podpisi — na grob sv. Alojzija. Tja je šla moja pot. Bil je mrzel, veder večer — 29. de? cembra — ko je vlak odžvižgal črez soški most v furlansko deželico. Ko je padla noč, se je naš voz spremenil v pravo domačo spalnico. Prav po ti? hem sem moral govoriti z mladim du? hovnikom, ki je vstopil v Padovi in je brž navezal pogovor z menoj. — Kam? V Rim! — Odkje? — Iz Gorice. — In ko je to začul, je koj začel hvaliti naše kraje, slovensko poštenje, ljubezni? vost, dobrotljivost, da se mi je kar topilo srce, ko sem čul slavo kanalskih gor, kjer je ta mladi gospod preživel vojna leta kot bolniški strežnik. Po« vedal mi je, da sodeluje pri Opera Cardinal Ferrari v Milanu. To je veliko središče za dobrodelno in prosvetno delo lombardskih katoli? čanov. V živem pogovoru nama je te* kel čas, dokler se nisem truden na« slonil v kot in zadremal. Ko sem odprl oči, smo v meglenem jutru drčali mimo slavnih Firenc sko« zi rjavkasto, pusto ravnino proti jugu. Vlak brzi ko sproščen konj in požira kilometre. Ves voz drema. Črez ure pa se naenkrat predrami, ko pade klic: Roma, Roma! Na daljnem obzorju vstaja kupola, temna v jutranjem solnčnem nebu. Tam je cerkev sv. Pe« tra. Tam je srce krščanstva. Na rimskem kolodvoru sem padel v strašno gnečo, iz katere me je rešil prijazen kočijaž, starina z lepo rdečim nosom in me zapeljal v zavod salva? torijancev, kjer sem dobil pol hleba in kar je treba in viteško gostoljubnost. Napočil je 31. december, slavnostni dan v čast sv. Alojzija. Preskrbel sem si vstopnico za cerkev sv. Petra, ki je bila ob 9. uri že polna ljudi, večinoma mladeničev. Po sredi cerkve je pe? Ijala ograjena pot za papeški sprevod, ob straneh so stali stasiti gardisti. Zdaj zapojo srebrne fanfare staroslav? no melodijo: Tu es Petrus! Ti si Pe« ter! In kakor očarane obstoje mno? žice v tišini in se nakrat zdramijo in iz prs te cvetoče mladine zadonijo v raznih jezikih pozdravni klici. Pa* peški sprevod se polagoma bliža. Zra? ven mene stoji skupina Japoncev in par nemških študentov. Ko neso mi? m o papeža, ki blagoslavljaje gleda na mlade tisoče, zakličemo tudi mi svoj pozdrav: Živijo! Pri tihi sv. maši je pel moški zbor. Ko se približa povzdigovanje, zadoni? jo fanfare in med grobno tišino se razlegne visoko nad altarjem angelski zbor dečkov. Zdaj, ko klečimo tu fantje iz raznih dežel sveta, črni Afričani in svetlolasi severnjaki, Ja? ponec poleg Slovenca, Italijan poleg Rusa, čutim, ko še nikoli, kakšna sre? ča je biti katoličan, kakšna moč in živ» ljenska sila je v veri. Po maši sem v družbi milanskih di? jakov obiskal katakombe sv. Cecilije in druge znamenite kraje. Pod večer pa smo šli v cerkev sv. Ignacija, kjer naj bi se, kot je bilo določeno, pred grobom sv. Alojzija zbrala odposlan? stva katoliške mladine. Na mogočnem stebrovju se dviga veličastna cerkev kakor zmagoslavna, blesteča pesem. Le bojevniški red je? zuitov je mogel dvigniti to močno, sijajno svetišče, pravi kraljevski dom. Po njem valovi razkošna luč in tre? peče po zlatih okraskih in rdeči svili, ki odeva altarje. Altar svetega Aloj? zija je ko velika rdeča roža, odeta v zlato. Raz leče govori redovnik o Aloj? zijevem viteštvu, v njegovi slavi, o naši zavezi. V dolgih vrstah stoje prek cerkve tisoči in poslušajo. Ko konča, se množica zgane in zdaj sto? pamo, gruča za gručo, k oltarju sve? tega Alojzija in polagamo nanj spo? menice s podpisi tovarišev, ki so do? ma v hišah, na poljih, v tovarnah, v šolah. Ko se po dolgi uri zvrstimo, zadoni enoglasno, iz ene duše veli? častna bojna in zahvalna pesem: Te Deum laudamus! In tudi jaz jo z močnim glasom po? jem in v mislih pozdravljam vse ti? soče vrlih slovenskih fantov, čijih pod? pisi leže nad grobom viteza božje lju? bežni. PETER POPOTNIK: TRIPOLIS. TZO se je naša ladja začela odmikati * od sicilske obale, je bleščala na nebesu, ki se dviga ko srebrn obok nad morjem, jutranja zarja. Popoldne pa so se zgrmadili črni oblaki, morje je završalo — in moj tovariš Francelj, ki je s tolminskih gor doma, je ves bled tičal v medkrovju in mi pravil svoj testament. Tema je pala na mor? je, noč brez zvezd nas je zajela; pa je šla ladja skozi vihar kakor pšica, ki jo je vešč strelec spustil z loka. Po polnoči je vihar poneha val, oblaki so odhrumeli na vzhodno stran, Francelj je prilezel na krov in je povedal, da se bo še oženil, če bo v Tripolisu kaj kupčije. Naš Francelj je namreč zdaj zastopnik velike milanske družbe, ki kupcuje s kolonijami. V prvi zarji je zablestel pred nami srebrn pas in zadaj lahni obronki: Tripolis, glavno mesto Tripolitanije, dežele, ki jo je Italija zasedla 1. 1911. Tripolitanija meri nad 900.000 kvas dratnih kilometrov in na njej prebiva 550.000 ljudi, večina Arabcev. Tripolis je lepo mesto, nekaj večje ko Gorica. Tako je ko vsa vzhodna sredozemska mesta: bele hiše z ravnimi strehami se tišče skupaj, iznad nje dviga kaka mošeja grbasto kupolo in vitke stol? piče (minarete). Tako se nam vidi Tripolis z morja, ko pa izstopimo — kakšno pisano življenje! Mesto se deli v tri dele: v evrop? skem mestu vidiš lepe hiše in palače, šole, urade, krasno katoliško kate? dralo. Potem stopimo v židovsko me? sto Hara. Tu čepijo staroveški do? movi z zamreženimi okni, med njimi se vijugasto pletejo ozke, mrke ulice, iz katerih se odpirajo na desno in levo vrata v prodajalnice. Arabski del me? sta je seve najrazsežnejši. Tu se širijo proti mestnim vratom Menšija ba? zarji, velika tržišča, na katerih se ste? kaj o pridelki morja in puščave. Hej, kako je tu živo! Med grmadami blaga porivajo zagoreli Arabci trmoglave osliče in gugajoče se kamele, obložene z vrhanimi bremeni zelenjave, z me« hovi olja, in vsak čas ti zadoni na uho krik: »Balek, balek!« (Umakni se!) Tu so nakupičene grmade lubenic, mandelj, rozin, dateljev za sladko« snedeže; v velikih ilnatih vrčih se les« keče olje iz nasadov, ki rastejo po vi« sečih bregovih za mestom. Kaj si še poželiš, Francelj, slonove kosti ali morskih gob, nojevih peres za klobuk ali kož puščavske divjačine? Na dol« gih osteh visi meso kamel in ovnov. Nad vse lepe so pa dragocene tkane preproge, ki jih prodajajo imenitni arabski trgovci v lopah. Tržišče, ki sega do obali, je živo in šumno do poldneva. Potem pa pre« maga solnce vse stvari, rastline in ljudje povesijo glavo in počivajo; v senci zidov, v kavarnah, pod oboki se« dijo in ležijo in gledajo, kako se vije dim svalčic v zrak. Dolg je popoldan, le dremaj, Francelj. V morju se kopat nama je vljudni židovski oštir odsve« toval, ker tam prežijo trume morskih psov, ki ti odgrizejo nogo kar tako za južino. Noč pade naglo, čim ugasne solnce. Zvezde poj o na nebesni jas« nini. Sediva na ploščnati strehi in gle« dava črez mesto tja proti Tažiuri, kjer začne puščavsko kraljestvo. Od tam se bodo v zgodnjem jutru pomikale dolge karavane kamel, oblo« ženih s tovori, in z njimi bodo prišli sinovi afriških puščav po istih pešče« nih cestah, koder so tisočletja hodili njih dedi. ■■■i« R. BEDNARIK: VLADARJI ZRAČNIH VIŠIN. Santa Maria. V lanskem Koledarju smo brali o junaškem generalu Nobile«ju, A« mundsenu in njegovih tovariših, ki so z letalom prepluli te« čaj. Od lani do le« tos pa sta človeški um in volja upo« korila ves zračni ocean. Drzni letalci so poleteli preko Atlantskega oceana (velemorja): kar je je bilo doslej sko« raj nemogoče, to se je zdaj uresničilo. Človek je dobil kri« la in obvladuje zrač« ne višine. Že leta 1919. je ameriški poročnik Read poletel iz New Yorka v London. Isto leto so poskusili svojo srečo še štirje Angleži. Za polet preko južne polovice Atlantika sta se pa pripravila Portugalca Cabral in Continho. Dvig« nila sta se v zrak v Lizboni 30. marca 1922. Letela sta čez Kanarske in Kap« verdske otoke do otoka Sv. Pavla. Tu se je prvo letalo razbilo. Poslali so jima drugo. A šele na tretjem letalu sta po enem mesecu pristala na cilju. V januarju 1. 1926. je poletel Španec Mello Franco do Buenos Airesa. Par mesecev potem je poskusil svojo sre« čo letalec Fonk in za njim še Portu« galec Sarmento de Beires. Oba po« skusa sta se nesrečno končala. Drznim pa niso ti opomini vzeli poguma. Ita« lijanski letalec De Pinedo je tiho de« Arabci s kamelami. lal priprave, da razpne preko oceana zračni most med starim in novim sve« tom. Napolitanec Franc De Pinedo je že sloveč letalec. Oče ga je spočetka po« slal v pomorsko akademijo. Kot po« De Pinedo leti nad oceanom. morski častnik se je De Pinedo ude« ležil svetovne vojne. Potem se je od» ločil za zrakoplovca. Že I. 1924. se je proslavil z dvojnim poletom v Rotter« dam in potem v Carigrad. Njegovo ime je pa šlo črez ves svet, ko je pre« plul po zraku progo Šesto Calende « Tokijo in nazaj, 55.000 kilometrov. Po tem poletu je postal polkovnik in je prejel najvišja odlikovanja. Ta utrjeni mož se je pripravil za novo podjetje. Izbral si je letalo, ki ga je dal krstiti kot Krištof Kolumb svojo jadrnico na ime »Santa Maria«. Za tovariše na poletu je določil letalskega stotnika Karla Del Preteja in meha* nika Zacchetija. Prva jutranja zarja 13. februarja se je razlivala preko letališča Elmas juž« no od mesta Cagliari na Sardiniji, ko je tiho drdral proti letališču avto z les talci in podministrom Balbom. Malo« številnim zaupnim osebam ter časni* kar jem daje poveljnik De Pinedo po« jasnila. Hrane so naložili prav malo. Tudi prtljage ni; vsak ima vse svoje na sebi, pač, pa so natovorili več ben« cina in še nekaj : gramofon. Peta z ju* traj je že. Podminister podpiše še la® dijsko knjigo in potrdi odhod, letalci se ukrcajo v čolnič, ki jih pripelje do »Sante Marie«, ki čaka sredi zibajo« čih se valov. Velikanski ptič sredi morja zabrni in v drznem loku od? plove na jug, proti novim ciljem. Br« zojavke so že odbrnele proti Braziliji, da je »Santa Maria« na potu. Vzemimo kartico v roke in zašle« dujmo pot junaških letalcev. Prva po« staja je bila v Bolami v portugalski Guineji. Sem so pa že dospela ne« ugodna poročila od vremenoslovca prof. Eredije, ki je napovedoval hude zračne vrtince v tem delu Atlantika. »Santa Maria« je morala počakati. V Bolami je De Pinedo praznoval še svoj 37. rojstni dan. Potem je uravnal krmilo nazaj na sever v Dakar in od tam v Porto Praia na Kapverdskih otokih. 22. februarja ponoči je odletel preko Atlantika. Do braziljske obali pa ni mogel dospeti, marveč se je vr« nil k otoku Fernando di Noronba. 24. februarja je »Santa Maria« priletela v Porto Natal, prvič na kopno on« stran oceana. Kdo popiše navdušenje v Braziliji in v Rimu, ko se je zve« delo, da so letalci po hudih naporih zmagali oceansko širino. 26. februarja je veselje prikipelo do vrhunca, ko je De Pinedo pristal v braziljski presto« lici Rio de Janeiro, slovesno sprejet od vseh državnih oblastev med zvo« nenjem zvonov in ploho cvetlic. Spre« jem v Rio de Janeiru so še prekosile svečanosti v argentinskem glavnem mestu Buenos Airesu, kamor je ita« lijansko letalo priplulo 2. marca preko S. Pavla, Santosa, Porto Aleigre in Montevidea. »Santa Maria« je imela že 13.100 kilometrov pota za sabo. Po končanih dnevih počitka, časti in slave so se letalci spet dvignili in pristali 15. marca v Asuncionu, glavnem mestu Paraguaya. Od tu dalje proti severu so junaki zraka pluli nad nepredirni« mi in neraziskanimi braziljskimi »sel« vas« (pragozdovi). Gorje, če odpove letalo in se pogrezne v divji pragozd; ni več rešitve! Toda motorji brne z natančno gotovostjo in 20. marca je letalo že nad največjim veletokom sveta, nad Amazonko. Pot vodi zdaj nad veletokom do Para ob obali, po« tem spet na sever preko antiljskega otočja in Kube do Novega Orleansa, prve postaje na severnoameriških tleh. Dva polkovnika, odposlanca predsed« nika Coolidgeja, prineseta De Pinedu in tovarišem prve pozdrave Združenih držav. Posadka si privošči potrebnega počitka, ker ni že par tednov spala vzdržema po štiri ure. Iz Genove pride še brzojavka, da je ondotna univerza proglasila De Pineda za častnega dok« torja zemljepisnih ved, potem je tre« ba spet v zrak proti mestu Sv. Anto« na, preko Hot Springsa v Phoeniks na umetno jezero Roosevelt. Tu je do« letela letalce huda nesreča; ko so na« kladali bencin, je neznanec vrgel v posodo' z bencinom gorečo žveplen« ko. Letalo, je docela zgorelo, le la= dijsko knjigo, kamor zapisujejo ob« lastva prihode in odhode, je poveljnik rešil. Nesreča pa junaškega De Pineda ni strla. Pisal je domov po novo letalo. Med tem se je s tovariši odpeljal z vlakom v Washington, kjer je bil sprejet in odlikovan od državnega predsednika Coolidgeja. 11. maja je »Santa Maria II.« že rezala zračne valove ob obali proti Novemu Orleans su in nad razlitim valovjem Mississi* pij a do Chicaga. Smer je vodila po« tem čez Montreal v Quebec. 20. maja je pa le srečno pristala v Trepasseyu, od koder jo je le še ocean ločil od starega sveta. De Pinedo je uravnal krmilo proti Azorskim otokom. Toda par sto milj pred Azori se je letalo moralo spustiti v morje. Po par dneh nadčloveške borbe z viharnim morjem f- « j STATI Chicago De Pinedova pot. je rešila De Pineda in njegove ju« naške druge španska jadrnica »In« fante de Segres«, ki je zavlekla s po= močjo parnika »Superga« »Santo Ma= rio 11.« v varen pristan. V Horti na Azorih so letalo popravljali. 11. junija pa je že priletelo v Lizbono. Drzna trojica je stopila po petmesečnih na« porih spet na evropska tla. Še nagel polet okoli Pirenejskega polotoka v Barcelono, obisk pri kralju v Mad« ridu in nato domov! 16. junija proti večeru je v Ostiji pri Rimu pričako* vala navdušena množica junaške mos že. Sam ministrski predsednik Musso« lini jih je sprejel in jih odpeljal v Rim, kjer so jih po 45.000 kilometrov dolgi zračni poti čakale časti, ki jih naklanja domovina le najboljšim si« novom. Ponesrečeni poskusi. Že v uvodu smo srečali junake, ki so svoj poskus, da bi preleteli ocean, plačali z življenjem. Tudi zmage, ki jih beremo na teh straneh, so bile od« kupljene z borbami in strašno smrtjo morda najboljših. Za polet so se pripravljali tudi Uru= guajci, pa jim ni uspel. Portugalci so zgradili hidroplan »Argus« in dali po« veljniku de Beirosu nalogo, naj po« nese portugalski prapor čez Atlantik. Toda že 100 kilometrov od afriškega obrežja je letalo padlo v vodo. Šele po dolgih mukah je »Argus« precej polomljen pristal 2. junija v Portu Natal. Še bolj žalostna usoda je čakala na najpogumnejša francoska letalca Nun« gesserja in Colija. Na letalu »Oiseau blanc« (Beli ptič) sta hotela priti iz Pariza v New York. Isti dan ko je doletela De Pineda nesreča na jezeru Roosevelt, se je »Beli ptič« dvignil v zračne višave. Celo Francijo je pre« vzelo mrzlično trepetanje, ali bosta njena letalca odnesla palmo zmage. »Beli ptič« je še ropotal nad Irsko, potem ni več bilo poročil o njem. Iz* ginil je brez sledu; nihče ne bo odkril, kje je usoda določila groh junaškima Nungesserju in Coliju, ki sta hotela na povelje domovine zmagati ali umreti. V dnu francoskih src je dolgo brlel medel žarek upanja, da je »Beli ptič« Obtičal kje sredi kanadskih pro* stranstev, toda našli ga ne bodo nit koli več. Prvi polet črez Atlatski ocean. Kar se ni posrečilo »Belemu ptiču«, to je dosegel mladi Američan Karel Lindberg. Še ko je bila »Santa Ma* ria« sredi pota, so se na newyorškem letališču Curtiss Fieldu pripravljali ameriški letalci za polet v Evropo. »Miss Columbia«, »America« in »Spi« rit of Saint Louis« so čakali, na odhod. Vse je pa potolkel slednji, ki ga je vodil 25 letni »leteči norec« Lind« berg. Po njegovih žilah teče švedska kri. Rojen je v mestu avtomobilov De« troitu. Bukve fantu niso ugajale, po« svetil se je zrakoplovstvu. Tu se je tako izkazal, da so nekateri bogatini zložili potrebno svoto za letalo. Mla« denič je bil brž pripravljen in kar ču« dili so se tekmeci letalci v New Yor-ku, ko jim je fant povedal, da name« rava s svojim majhnim letalom in sam poleteti v Pariz. Smejali so se mu. Toda 20. maja zjutraj so videli, da gre za res. Lindberg je ukazal nalo» žiti nekaj malega živil, poslovil se je še od svojih tekmecev Chamberlina in Byrda in ob pol osmih odletel na sever k Novi Fundlandiji. Brez pre« stanka je letel odtod čez ocean z br« zino 200 kilometrov na uro po 49. vzporedniku. Mladi predrznež je sam s svojim »Duhom St. Loiusa« med nebom in morjem. Kako blizu se mu reži smrt! Toda sreča mu je še bila mila; imel je ves čas veter za hrbtom. Le sredi oceana ga zaloti sneženi me« tež. Naslednji dan je samotni letalec zagledal sredi oceanskega valovja ri< biške ladje. Spustil se je prav nizko in na vse grlo vpil, naj mu pokažejo smer. K sreči je že čez eno uro ugle« dal Irsko. Na francoski obali se je Lindberg spustil skoraj na tla. Ko se mu je v večernem mraku zalesketala srebrna reka Sena nasproti, je že imel smer proti Parizu. Velikanski žaro« meti so kazali pot na letališče Le Bourget vzhodno od Pariza, kjer je »letečega norca« pričakovalo nad sto tisoč ljudi. Okoli desetih in pol 21. maja obkroži »Spirit of Saint Loius« letališče in se v elegantnem loku spu= sti na tla. V 36 urah je Lindberg pri* letel iz New Yorka v Pariz! Prvi v zgodovini človeštva! To pove vse. Pariza, da, cele Francije, se je pola* stila silna navdušenost, ko so imeli Lindberga s svoji sredi. Karel Lindberg. Policija je komaj ubranila, da niso navdušeni Lmdbergovi oboževalci le* tala razrezali na koščke, ker vsakdo je hotel odnesti kos za spomin. Fran* coski avijatiki so ameriškega tovariša le na ta način odnesli iz množice, ki ga je hotela zmečkati, da so ga pre« oblekli v francosko uniformo in od* vedli na ameriško poslaništvo. Dru« gi dan je javil Lindberg po radiju svoji mamici v Ameriko, da je »Ali right« (vse dobro). Potem so pa za* čeli sprejemi, vabila na vse strani, Lindbergu so pripeli viteški križec častne legije, ponujali mu sto tisoče dolarjev, celo ženitne ponudbe so mu kar kupoma prihajale. Že bolj utru« jen od teh slovesnosti kot od poleta samega, je odletel v Bruselj k bel« gijskemu kralju in od tam v London, kjer mu je sam angleški kralj pripel najvišje odlikovanje na prsi. 11. junija je povsod slavij eni junak prispel na vojni ladji »Memphis« v Washington. Že spotoma je dobil ob« vestilo, da je povišan v polkovnika. Nad ladjo se je prikazalo ameriško letalo, ki je spustilo na krov polkov« niško uniformo za Lindberga. V slo« vesnem sprevodu je korakal mladi polkovnik s presrečno materjo ob strani k spomeniku Jurija Washing« tona, osvoboditelja Amerike, kjer ga je čakal predsednik republike Coo« lidge z najvišjimi dostojanstveniki. Drugi polet. Na binkoštni ponedeljek je pristalo na berlinskem letališču že drugo le« talo, ki je v enem samem poletu pre* plulo ocean. Letalo nosi ime »Miss Columbia«. Zgradil ga je italijanski inženir Bellanca. Letalo je vodil 33 letni Chamberlaine, ki je vzel s seboj tudi enega potnika, milijonarja Le« vina. Plula sta skozi neprodirno me« glo, izgubila smer, a ko sta zagledala pod seboj parnik »Mauretanijo«, sta izračunala, da sta že blizu Angleške. V hudem mrazu — bilo je 18 stopinj pod ničlo — sta jadrala 6000 m visoko proti Franciji. V Berlinu je že čakal predsednik republike, vlada, poslanci in tisoči ljudstva, kdaj se prikaže visoko v zraku jekleni ptič iz Amerike. Ljud« stva se poloteva že nestrpnost. Iz« vidna letala se vračajo s slabimi po« ročili. Naenkrat pride brzojavka iz Eislebena, da se je »Columbia« mo« rala vsled pomanjkanja bencina spu« stiti na tla zraven vasice Bischofsrode pri Eislebenu. Vaščani so brž pre« skrbeli nekaj bencina in pokazali Chamberlinu smer. Spet pride v Ber« lin brzojavka, da sta Amerikanca že na potu. Godba igra ameriško him« no, čez pol ure morata biti že tu. Ni ju še...! Zdajci se oglasi brzojavna postaja v Kottbusu in javi, da sta le« talca spet zgrešila smer ter pristala pri vasi Klinge uro hoda od Kottbusa. Pri pristajanju se je pa še vijak zaril v zemljo. Brž sedejo v Berlinu na avto zastopniki oblastev in ameriške« ga poslaništva ter se odpeljejo v Kott« bus, kjer so meščani že na vse mo« goče načine proslavljali Chamberlina in Levina. V torek ob šestih zvečer so Berlin« čani opazili visoko pod nebom rume« no letalo obkroženo od šestnajstih belih in črnih nemških letal. Brž so spoznali »Columbio« in drli na sredo letališča. Zastopniki vlade so pristo« pili in častitali Amerikancema, ki sta v 41 urah in pol preletela 6283 kilo« metrov dolgo pot. S tem sta potolkla tudi Lindberga, ki je naredil le 5800 kilometrov. »America«. 29. junija ob šestih zjutraj je vzpla« val v zrak tretji jekleni ptič, ki si je hotel priboriti palmo zmage nad oceanom. Znani premagalec severne« ga tečaja Rihard Byrd se je lotil 5835 kilometrov dolge poti, ki loči New York od Pariza. Na svoje ogromno letalo »Amerika«, tipa »Fokker«, je vzel cel kup pisem. To je prva zračna pošta med starim in novim svetom. V letalo so sedli še trije junaški Byr« dovi drugi. Letalci so upali, da bodo v 39 urah v Parizu. Toda usoda je hotela dru« gače. »America« je lepo preplula oce« an; brezžični brzojav je izborno de« loval. Byrd je pred francosko obalo poslal domov sporočila, da vidijo že svoj cilj pred seboj. V tem hipu je magnetna igla odpovedala. Megla je bila gosta, dež se je ulil in štiri živ« Ijenja so visela v temi med nebom in zemljo. »America« je izgubila smer. Zaman je radio klical postaje, naj mu naznačijo smer. Letalci so dvakrat krožili prav tik Pariza, a vsled goste megle niso mogli opaziti svetilnikov na letališču Le Bourget. Nevede so leteli nazaj proti morju. Bencina so imeli le še za tri ure. Smrt je gotova, če ne najdejo smeri. Radiotelegrafist v Le Havru je še ujel pretresljivo br« zojavko z »Americe«: S. O. S. Tako kličejo- na pomoč parniki sredi mor« ja, ko se potapljajo. Klic pomeni: Rešite naše duše. Potem ni več bilo glasu o Byrdu in njegovih tovariših. V temi in megli so se letalci odlo« čili, da se spuste na zemljo, saj po« ginejo itak več ko gotovo. Z neznan« sko silo volje je Byrd povedal tova« rišem, da »America« pada. Naenkrat grozovit pok, letalo je treščilo v mor« je. S silo- izvlečejo vsi omamljeni kav« čukast čoln in se deloma s plavanjem, deloma z veslanjem rešijo na par sto metrov oddaljeno obrežje v bližini kraja Ver«Sur«Mer. Letalo se je zme« raj globlje pogrezalo v valove. Tako blizu cilja so že bili in ga niso do« segli. Strašna zavest! Vsi izmučeni so popadali na tla. Ko se jim je vrnila za« vest, so se napotili proti neki lučki in so prišli do hišice, kjer je bival čuvaj morskega svetilnika. Brž je ta zbudil vso soseko, ki se je napotila reševat pokvarjeno letalo. Byrd in njegovi tri« je dečki so pa spali, dokler niso na« slednje jutro, to je bilo 2. julija, pri« šli v Ver«Sur«Mer zastopniki vlade in ameriškega poslaništva iz Pariza. Triumfalen je bil sprejem teh štirih letalcev. Morda še bolj kot Lindber« gov, ker so ti zmagali v borbi s smrtjo. Opisani poleti so vzbudili upanje, da bo mogoče že v najkrajšem času urediti zračni promet med Ameriko in Evropo. Ko smo v duhu spremljali junake v zraku, smo se pač uverili, da je teh« nika zgnetla ves sodobni človeški rod v eno- celoto, kjer je en del odvisen od drugega. Toda, žal, da se kaže ta ce« lota le na zunaj in da smo si ljudje kljub tehničnim pridobitvam, ki raz« dalje in prostranstva krčijo, še bolj daleč in tuji kot kdaj prej ... POSLANICA V ČAST SV. CIRILU IN METODU. KRALJESTVO BOŽJE mm2 5lovanski katoliški narodi so v letu 1927 s posebno slovesnostjo ob' hajali 1100 letnico rojstva sv. Cirila. Ob tej priliki je vladajoči papež Pij XI. naslovil na škofe slovanskih nas rodov poslanico, ki je tako znamenita in odkazuje katoliškim Slovanom tai ko važne naloge, da nam mora vliti novih pobud in veselja za versko živ lj en je ter za delo za zedinjenje. Pot slanica slove: Častiti bratje! Pozdrav in apostolski blagoslov! 1. Prav in primerno ste sklenili pro« slaviti enajststoletnico rojstva sv. Cirila Solunskega, apostola slovan* skih narodov; nič manj hvale vreden pa ni vaš sklep, proslaviti ob tej pri« liki tudi spomin sv. Metoda, njego« vega brata in apostolskega tovariša, ter tako oba skupno kar najlepše po« častiti; saj sta bila — da navedemo besede sv. Cirila samega — »tovariša, ki sta orala isto brazdo na Gospodovi njivi«. Zakaj gorečnost, ki je prevzela sveta brata za razširjanje svete vere po vaših krajih, je bila obema tako skupna in ju je tudi podžigala na tako skupno delo, da ni mogoče enega od drugega ločiti. Zato je tudi naš pred* nik bi. sp. Leon XIII. v okrožnici »Grande munus« z dne 30. septembra 1. 1880. oba obenem slavil in za oba zapovedal že starodavno skupno čaš« čenje vsemu katoliškemu svetu. 2. Toda če sta sv. Ciril in Metod vsej cerkvi v slavo in čast, ju morajo vendar slovanski narodi, ki sta jih z velikimi napori Kristusu rodila, pred vsemi drugimi častiti in posnemati. Zato je treba, častiti bratje, da se njiju sveto in delavno življenje ver? nemu ljudstvu zlasti ob tem jubileju s spisi in govori pogosto predočuje. Skrbite tudi z vso vnemo za to, da bodo mladeniči, svetni in kleriki, po šolah, gimnazijah in univerzah gledali na ta dva slavna nebeščana kot na svoja vzornika. Zakaj dasi sta izšla iz preugledne solunske rodbine in se v Carigradu kaj najbolje izobrazila v govorništvu in modroslovju, vendar nista hlepela po svetni slavi ali se po« našala s svojimi odlikami, niti se nista dala premamiti od veličja na cesar« skem dvoru in od dvorskega živi je« nja, ampak sta se učila najprej v s a« moti ponižno Bogu služiti, posvetila se vsa sveti cerkvi in nje blaginji, po« tem pa pogumno šla na misijonska pota, polna nevarnosti in težav, k Sa« racenom, h Kazarom, k Judom in na« posled k Slovanom, imajoča pred očmi vedno isti cilj, božjo slavo. Zgo« dovina izpričuje, kakšne kreposti, kakšna odlična svojstva so dičila ta dva apostolska moža; z obširnim zna« njem se je družila v njiju srčna ple« menitost in ponižnost, z apostolskim delom trajna molitev, pazna skrb za sveto čistost in rado vol j na telesna pokora. 3. Naj bosta torej sv. Ciril in Me« tod slovanskim narodom učitelja po« polnejšega krščanskega življenja, to« da bodita tudi vsem vašim rojakom, ki sta jim bila nekdaj prva sejavca svete rimske vere, ne le nebeška za« vetnika, temveč tudi vodnika, da ohranijo ali dosežejo milost katoliš« fcega občestva! V njiju srcih se je namreč globoko vtisnilo, kair je prosil Kristus pri zadnji večerji nebeškega očeta, da bi bili vsi eno, eno vsi nje« prevzela pooblaščen je in poslanstvo govi učenci, globoko tudi, kar so spo« za utrjevanje in širjenje Kristuso* ročili vzhodni očetje o vesoljnem vega kraljestva; bila sta pod vednim edinstvu krščanske cerkve. Zato nista varstvom Naših prednikov; eden je malo pred smrtjo v Rimu naredil re» dovne obljube, po smrti so ga Rim* ljani počastili s splošnim žalovanjem; drugi je bil v Rimu posvečen za ško* fa; tu se je odobrila in potrdila raba bogoslužja, katerega sta bila uvedla v krajih, ki sta jih pridobila za Kri? stusa; še mnogo drugih znakov pas peške naklonjenosti je vse bolj raz * vnelo njiju duši za apostolstvo. Ali ne dokazuje vse to, da ni bilo za sveta brata nobene bolj srčne zadeve, no? benega trdnejšega in bolj premišljen nega sklepa, kakor da bi bila kar naj* tesneje združena z rimsko cerkvijo? Kaj bi se torej čudili, ako sta sveti Ciril in Metod — sinova Vzhoda, po domovini Bizantinca, po rodu Grka, po apostolstvu Slovana — vsem vse postala, da bi vse pridobila za edin« stvo katoliške cerkve? 4. Naravno je potemtakem, častiti bratje, da nam je nad vse ljuba vaša namera, postaviti letos ti dve luči Vzhoda nekako višje na svetilnik, da bi kakor nekdaj na zemlji tako sedaj, ko sta poveličana v nebesih, svetila vašemu ljudstvu in ga vabila in vzpod« bujala s čudovitim zgledom svojih kreposti na krščansko mišljenje in življenje. Od svetih bratov naj se uči duhovščina, uče naj se redovniki in Bogu posvečene device, nedolžno in čisto živeti in življenje darovati za zveličan je duš; krščanske družine naj se uče verno čuvati postave o neraz* družnosti krščanskega zakona, o pra? vilni vzgoji in pouku otrok; vsi verniki slednjič, kateregakoli stanu, kmetje in delavci, veljaki in držav* niki, učenjaki in učitelji, oblastniki, ki Sv. Ciril in Metod. skrbe za občno blaginjo, naj se uče (Naslikal Tone Kralj v župni cerkvi v Volčah.) služiti resnici, pravici in ljubezni, ako hočejo, da se vrne mir med narode hotela slovanskih ovac pasti prei, do* in državljane in se bo njih domovina kler jih jima niso v pašo odkazali Pe= vedno lepše razcvitala. »Vemo sicer trovi nasledniki, ki jim je od Boga — da ponovimo besede Leona XIII. izročena vsa Kristusova čreda. Šla sta — koliko težav dela napotje, zlasti tudi v Rim; tu sta od rimskega papeža ker premnogi hočejo ohraniti in celo razširiti zmoto tistih, ki so od sv. Ci« rila in Metoda prejeli vero, a jo za« pustili. Toda zveličanju bližnjega je treba pogumno služiti in nobenega se strašiti truda, ko treba braniti ka« toliško vero.« Da, kakor je malo prej pripomnil isti papež, »treba je tiste, ki niso v katoliškem edinstvu, a še časte in spoštujejo sveta brata, pri« vabiti, da bodo zahrepeneli po zdru« žitvi z Apostolsko stolico z zavestjo, kako nespametno je, če so ločeni od nje, ki sta jo učitelja njih vere, kakor nazivajo sveta brata, častila kot rna« ter in učiteljico.« 5. In tu moramo ne samo spomniti, temveč z zasluženo hvalo priznati vse, kar se je glede te tako plemenite in važne zadeve pri vas že storilo. Mi« slimo namreč na spise in časopise, ki so jih že doslej izdali učeni in izObra« ženi možje vaše narodnosti, dalje na pobožne ustanove, ki se pod Našim in vašim vodstvom ter pokrovitelj« stvom, častiti bratje, pod imenom »Apostolstva sv. Cirila in Metoda« tako marljivo ustanavljajo — pravila je po vašem prizadevanju Apostolska stolica nedavno pregledala in nanovo odobrila —, potem zlasti na kongrese na Velehradu (kjer je umrl sv. Me« tod), ki se prirejajo od časa do časa in ki smo jih že večkrat pohvalili, in na Zavod sv. Cirila in Metoda, ki se je prav tam ustanovil za vzgojo mla« deničev, da bi kdaj med slovanskimi narodi vredno in uspešno vršili apo« stolsko službo (temu zavodu je Naš neposredni prednik Benedikt XV. bi. sp. podelil naslov in pravice papeš« kega zavoda). 6. Da bi se vsi Slovani verno spo« minjali in zvesto izpolnjevali, česar je sv. Ciril umirajoč Boga prosil: »O Bog, ki si ustvaril vse angelske vrste in breztelesne moči, razpel nebo in utr« dil zemljo ... pomnoži svojo cerkev z novimi množicami in združi vse v edinstvu duha, zedini izbrano ljudstvo v svoji sveti veri in verni izpovedi in vdihni v njih srca svojo blago vest, da se bodo napravili na dobra dela in de« lali, kar je Tebi všeč!« Da bi dobrot« ni Bog te prošnje obilno uslišal in izpolnil v blagor vašemu narodu, to naj doseže apostolski blagoslov, ki ga v poroštvo nebeških darov in v znak Svoje očetovske ljubezni vam, častiti bratje, vsem duhovnikom in vsemu vašemu ljudstvu z veseljem v Gos« podu podelimo. V Rimu pri sv. Petru, dne 13. febru« arja 1927, v šestem letu Našega pa« peštva. Pij XI., papež. Illlllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll S. JOSIPINA GAJŠEK: BETLEHEM. 7DI se mi, da je to ubogo, a prijazno ^ mestece, če ne bi imelo nekaj »evropejskih« hiš, prav tako, kakor je bilo ob rojstvu božjega Deteta. Pre« bivalcev šteje okoli 12.000. A niso vsi doma; zdaj po vojski jih hodi veliko v Ameriko ali na Francosko dela iskat. Soditi po številu rojstev, bi mo« ralo mesto bolj rasti, ker je rojstev zelo veliko. Tu ni nič posebnega, če je v eni sami družini 13, 15 ali celo 18 otrok; toda zelo jim mrjejo, ker ne znajo skrbeti za njih zdravje in živ« ljenje. — Prebivalci so po večini ka« toličani, drugi so Grki, Armenci in mohamedanci. Zunaj mesta »na de« želi« pa šatorijo beduinci, zagrizeni muslimani. Tu v Betlehemu delujemo me usmi« ljene sestre sv. Vinc. Pavelskega. Naš zavod šteje 12 sester, 7 Francozinj, tri so domačinke z arabskim materinskim jezikom, ena Angležinja in jaz Slo« venka. Ali če nas bi bilo še enkrat to« liko, pa bi vse imele polne roke dela. Najprej imamo tu v zavodu bolnico z 80 posteljami. Bolniki so po navadi domačini, Evropejcev je malo in še ti po največ duhovniki, redovniki, se« minaristi, redovnice iz vseh krajev in koncev sv. dežele. Ali ti ubogi do« mačini! V kakšnih cunjah pridejo v bolnico, vsi strgani, umazani, sestra« dani! Sprejemamo jih brez razlike ve« roizpovedi, Grke in mohamedance ra-vno tako kakor katoličane. Da bi imel zavod več sredstev, saj bi po« magale še večjemu številu; ali zavod je privatna last družbe, kakih držav« nih podpor nima in tri četrtine bolni« kov ne more nič plačevati. V hiši ima« mo zdravnika, Francoza, ki mu sestre pomagamo pri operacijah, pri preve« zovanju itd., kakor je navada po bol« nicah. V izrednih slučajih pride še drug zdravnik iz Jeruzalema. V ambulanco pride vsak dan okoli 100 bolnikov, največ iz mesta, neka« teri pa tudi od daleč, po 4—5 ur hoda. Zdaj poleti je precej slučajev griže, tudi očesnih bolezni je veliko. Težje obolele sprejmemo takoj v bolnico in mnogim reši dobra, higijenična oskrba življenje; veseli nas, če moremo v slučaju smrti rešiti kako dušo. Po navadi oskrbujemo ambulanco sestre same, seveda po zdravnikovih navodi« lih; trikrat na teden pa zdravnik sam sprejema bolnike, jih preiskuje, jim piše zdravila itd. Malo križa pa tudi povoda za potrpežljivost nam daje klepetavost teh ubožcev. Vsak vam razklada na dolgo in široko začetek in potek svoje bolezni; in če začne Arabec kaj pripovedovati, potem to teče, kakor bi izlival, in noče biti zlepa konec besedi. Vprašate morebiti, kako se razume« mo z njimi. Veliko jih razume dobro francosko. Ti ljudje se namreč čudno lahko naučijo tujih jezikov; so, ki se z lahkoto izražajo v petih, šestih je« zikih. Seveda tudi sestre se naučimo njih arabščine. Zdravnik in nekatere sestre jo govorijo čisto gladko. Tudi jaz se trudim, da se je naučim in ka« dar morem in znam, povem po arab« sko. In kako se vesele bolniki, če vi« dijo, da se zanimam za njih jezik! Včasih mi začnejo od veselja kar plos« kati. Seveda včasih se nam pri tej naši arabščini pripeti tudi marsikaka smeš« na in tedaj se smejem o vsi, bolniki in sestre. V zavodu imamo nadalje oddelek za matere, to pa zato, da pri nezakon« skih materah preprečimo umore otrok. Pogosto se nam posreči, urediti divje zakone ali spraviti padlo mater zopet na pravo pot. Po navadi ti nezakonski otroci ostanejo v naši najdenišnici in jih krščansko vzgajamo. Storimo resda veliko dobrega, ali koliko več bi se še dalo storiti, če bi imeli več sredstev! Za koliko detomorov še zve« mo! Še žalostne je pa je, če pridejo taki otroci v roke judom ali mohame« dancem. Na ta oddelek prihajajo se« veda tudi poročene matere, ker vedo, da bodo ob rojstvu otrok dobro po« strežene. Za vse te matere imamo na« stavljeno posebno babico. Domača lekarna preskrbuje z zdra« vili bolnico, bolnike v ambulanci, pa tudi na dom pošiljamo in nosimo zdravila, zopet največkrat samo za »Bog plačaj«. Obiski v mestu so namenjeni po« sameznim ubožcem, posebno pa rev« nim družinam. Podpiramo ubožce vseh veroizpovedi. Sestra, ki je za to določena, jim prinaša hrane, kaj mi« loščine v denarju, oblačila za otroke, povabi mater, naj pride v zavod po riža; preskrbimo jim dela, sprejema« mo matere kot dojilje za najdenčke itd. Pogosto jim dajemo tudi duhovne miloščine, jih poučujemo v katekiz« mu, jim razlagamo, kako se je treba pripraviti za spoved in sv. obhajilo, jih pripravljamo, da se posveti vsa družina Srcu Jezusovemu itd. Najzanimivejši pa so naši obiski pri beduinih. K tem divjim revežem se ne upa zlepa kdo, saj še zastopniki javne oblasti niso varni pri njih. Edina, ki se ji teh divjakov ni treba bati, je usmiljena sestra, ki prihaja, da jim prinese zdravil, obvez, primerne hrane za bolnike itd. Me smo' jim vse« lej prisrčno dobrodošle in smo popol« noma varne pred njimi. Samo popo« to vanje k njim je precej težavno. Na pot se napravimo zgodaj zjutraj, zdaj v eno zdaj v drugo vas oziroma ša« torišče. Za na pot nam je treba oslov, ker so vajeni nerodnih, strmih stez. Osle oprtamo z pletenicami in škatlja« mi, v katerih so razne dobrote za te reveže, potem se vsedemo na dolgo« ušce in hajdi k beduinom! To vam je pogled, ne res? — ponosno, kot hrabri vojščaki na konjih, usmiljene sestre na oslih. Ali drugače ni mogoče. Ja* hamo po 3 do 5 ur daleč, poleti kaže toplomer 45° do 50°, pozimi pa, kadar ni dežja, smo v neprestani vojski z mrzlo burjo, ki zanaša nas in naša osleta sem in tja. Ko pridemo v kako šatorišče, to vam je dirindaj! Vse leti vkup, vse kriči od veselja, vse nas pozdravlja, bolniki vseh vrst priha« jajo, matere nosijo vkup svoje bolne otroke, vse se nam prisrčno zahva« ljuje. Ker po tukajšnjih vaseh ni var« no prenočevati, moramo gledati, da smo ob zatonu solnca zopet doma. To pa tem bolj, ker tukaj mraka sko« raj ni: takoj ko solnce zatone, je tudi že tema. Vračamo se precej zmučene, a s sladko zavestjo, da smo tem za? puščenim siromakom napravile nekaj veselja in jim pomagale v bolezni in da tako s krščansko ljubeznijo meh® čamo te muslimane, da bo kdaj — kedaj bo to, to ve samo božja Pre« vidnost — njih srce volj ne j še za spre« jem krščanstva. Pa tudi drugače: saj veste, da je sv. dežela domovina usmi« 1 j enega Samarijana in človeka, ki je padel med razbojnike. Naj bo, kadar hoče in kakor hoče, ljubezen donaša zmeraj dobre sadove. Potem pa še naša najdenišnica! Pred vojsko so imeli v zavodu le ne* kaj najdenčkov. Po vojski pa smo z velikimi žrtvami in po prestanih mno= gib. sitnostih začele s pravo najdeniš« nico. Ali se vam ne zdi to prisrčno lepo? Ravno v Betlehemu je zavod za te uboge zapuščene črvičke! Včasih dobro poznamo starše teh ubožčkov, po večini pa so to zavrženi otroci ne* znanih nam staršev, sirote, ki pod mi« lim Bogom nimajo človeškega bitja, da bi se zanje zavzelo, kakor samo nas. Prav veliko jih pomrje — seveda so prej krščeni — ker pridejo že vsi bolehni na svet (zlasti sifilitični). Ali če umrje eden, nam prinesejo mesto njega tri druge; zdaj enega, ki so ga dobri ljudje pobrali napol živega s kupa gnoja pred mestnimi vrati, zdaj nam jih prinesejo naše sosestre iz Kajfe, iz Nazareta itd. Danes imamo v najdenišnici 33 teh angelčkov — vsi so seveda krščeni —, samo da ti an« gelčki niso brez telesa, ampak imajo usta, da jedo in pijejo, in treba jih je oblačiti. Ali se ne bi našel tudi med slovenskimi rojaki kdo, ki bi hotel, hotela biti boter ali botra kakega takega zapuščenega črvička? Pošlje naj nam samo kak dar zanje in pa ime, na katero naj bo njih varovanec krščen.*) — Ko ti malčki malo do« rastejo, jih pošljemo k našim so« sestram v Jeruzalem. Tu hodijo pri sestrah v šolo, dečki se uče kakega rokodelstva in vsega drugega, da si bodo mogli pozneje služiti svoj vsak« danji kruh. Deklice, ki so jim starši pomrli ali ki jim ne vemo za starše, pa obdrže sestre v zavodu. Zdaj jih imajo 35 do 40. Učijo se arabsko, francosko in angleško ter vsega gospo« dinjstva. Ker je znano, da so dobro vzgojene, jih med 14. in 18. letom sko« raj vse prav lahko poročijo. In tukaj ni to nič čudnega, da se poročijo že v teh letih. Tukaj štejejo dekleta, ki imajo nad 18 let, že med stare device. Monamedanci in Grki jih poročajo že med 10. in 14. letom, kar pa kato« ličanom ni dovoljeno. Celo premož« nejši iz Jeruzalema in od drugod pri« hajajo k s. prednici — po neveste. Seveda s. prednica gleda skrbno na to, da se poročajo samo s poštenimi in zanesljivimi ženini. Pred poroko mora ženin nevesti vsega potrebnega nakupiti in ko je vse urejeno, oddajo nevesto: vse se naredi po tukajšnjih običajih prav slovesno. In tako ima« mo vedno več katoliških družin. Tako torej v kratkih besedah naše delovanje. Vsem pa, ki bodo za naše ubožčke kaj darovali, obljubim, da bom molila zanje pred jaselcami božjega Deteta v Betlehemu. * Naslov sestre je: Čast. sestra Jožefina Gaj« šek, Betlehem, Hôpital français, Palestina. IGNACIJ LEBAN — BATUJSKI: MONSIGNOR IVAN NEP. MUROVEC. SVETOVNA vojna ni pokopala na« rodom samo vojakov na bojnem polju, ampak tudi mnogotere delavce na prosvetnem in dobrodelnem po* lju, ki bi lahko še zdaj med na« mi delovali. Med temi je bil mons. Ivan Nep. Mu-rovec. Njegova zibelka je tekla v prijaznem Pod« melcu, v vasi, ki leži ob soški že« leznici. Rodil se je 12. aprila 1859. Oče mu je bil Jas nez, mati pa Jera Blažetič s Rneže. Njegov prvi učitelj je bil tedanji g. ka» plan Štefan Krkoč, doma iz Gojač v črniški župniji, ki je umrl kot vikar v Lokavcu. Ta njegov prvi podpiratelj in edini dobrotnik je svetoval staršem, da so ga dali v šolo v Gorico. Doma niso bili prav ubožni, a za denar je bila trda. Plačevali so po 1 goldinar na mesec za stanovanje; obed in večerjo pa je dobival mali Ivan po samostanih, dokler ni stopil z drugo latinsko šolo v deško semenišče. Večkrat je sam pripovedoval, koliko je prestal po« manjkanja in lakote; a vkljub temu je vztrajal. V tej bridki šoli pomanj* kanja se je naučil skromnosti za celo življenje. Za duhovnika je bil posvečen dne 24. junija 1882. Prvo službo kot du« hovni pomočnik je nastopil v Ko« baridu, kjer je imel za predstojnika blagega in plemenitega dekana An« dreja Jekše*ta, ki je bil njegov rojak in sorodnik. Ta vrli mož je bil vzoren predstojnik; ob raznih prilikah in za« devah je dajal svojim duhovskim to« varišem modre svete in navodila. Te njegove vrline je opeval slavni pesnik S. Gregorčič, bivši njegov kaplan in vdan prijatelj, takole: Pač mnogo možkih, malo mož naš vek rodi; a kar nebo nam dalo mož med prvimi si ti. Globok ti um in čut gorak odzgor je dan, značaj si skoval si krepak kot gore nezmajan. Modrosti uk na srci vgret lepo učiš, in, kar na srčni seješ svet zvesto, skrbno gojiš. Tak predstojnik se zlatim značajem je blagodejno vplival na mladega ži« vahnega duhovnika Ivana, kar se je poznalo v celem njegovem poznejšem življenju. Sicer pa je bil Ivan Mu* rovec že sam dobro podkovan v vseh duhovskih vedah in tudi v tedanjih narodnih in svetovnih zadevah, tako, da se je sam dekan prišel večkrat po« svetovat in razgovorit ž njim. Ivan Murovec je bil že v Kobaridu zelo goreč duhovnik, kar je pokazal posebno v spovednici. Seveda ni manj* kalo mladega Ivana v prosvetnem društvu »Čitalnici«; udeleževal se je vsake prireditve, zlasti je s svojim lepim, močnim, globokim basom po? magal pri petju. V Kobaridu je prijateljsko občeval tudi s pesnikom Krilanom (Jos. Pa* gliaruzzijem), ljubljencem - Simona Gregorčiča. 2 njim sta se navduše« vala za naše najdražje vzore, ki jih je pesnik izlil v milodoneče verze. Iz Kobarida je bil poslan 1. 1885. kot vikarij v Log je, odkoder je moral ho« diti vsaki teden podučevat krščanski nauk v eno uro oddaljeno Robidišče. Od tam je bil 1. 1888. premeščen v bližnje Sedlo, 1. 1892. pa je dobil žup« nijo pri sv. Luciji, a že 1. 1893. je po« stal dekan v Cerknem, kjer je bil vedno pri delu. Sodeloval je pri po« sojilnici in pri gospodarskem društvu. Silno ga je bolelo, ko se je Cerkno v političnem oziru razdvojilo, največ radi gospodarskih vprašanj. Prizadeval si je na vse moči, da bi se pomirili duhovi (razdeljeni so bili med bele in črne) in začeli zopet skupno delovati. Tu v Cerknem se je pokazal na njem blagodejni vpliv kobariškega de« kana Jekšeta. Kakor pri Jekšetu so se tudi pri Murovcu zbirali vsak teden skoro vsi duhovniki cele dekani je, ki so komaj čakali določenega dneva, da se pri dekanu pogovorijo o tekočih duhovskih zadevah, pa tudi o drugih vprašanjih, zlasti kako pomagati ljud« stvu v gospodarskem in prosvetnem oziru. Ivan Murovec je povsod, kamor je prišel, ljubil lepoto hiše božje. V cer« kljanski župni cerkvi je marsikaj od« stranil, kar se ni skladalo se slogom in lepoto cerkve, ter nadomestil z drugim, tako, da je cerkev dobila vse drugo, lepše lice. Posebno blaga in lepa lastnost Mu« rovčeva je bila, da je rad imel dijake. Z največjim veseljem jih je spreje« mal, pogoščeval ter se ž njimi pogo« varjal. Mnogi bivši dijaki se ga še zdaj spominjajo in so mu hvaležni za njegove nauke in podpore. Izmed teh dijakov zavzemajo mnogi odlične službe, bodisi v duhovskem bodisi v svetnem stanu. Med temi sta tudi njegova nečaka: preč. g. Miha Kra« gelj, vrli župnik v Šempasu, kateremu se ima zahvaliti pisec teh vrstic za večino podatkov o pok. stricu, in vlč, g. Ivan Seljak, vikar v Stržišču, zelo vnet duhovnik in šaljiv družabnik. Kakor povsod tako je tudi v Cer« knem zelo skrbel za cerkveno petje. Kako ponosen je bil na izvrstni cer« kveni pevski zbor v Cerknem, ki še sedaj lepo uspeva pod spretnim or« ganistom in skladateljem G. Bevkom. L. 1907. se je moral s težkim srcem ločiti od priljubljenega Cerkna. Vzrok temu je bila nesreča. Ko se je vračal domov z dekanijskega nadzorovanja na Št. Viški gori, se mu je na kam« niti stezi izpodrsnilo in zlomil si je desno nogo v piščali pod kolenom. Si« cer je po par mesecih ozdravel, a še dolgo je čutil bolečine v nogi. Spre« videl je kmalu, da bi vsled tega ne mogel več natanko izpolnovati svojih dolžnosti v Cerknem, zato je zapro« sil po želji prevzvišenega nadškofa in vse duhovščine črniškega dekanata za črniče, ki so bile zanj mnogo lažje od gorate cerkljanske fare, Na svojem novem mestu se je kma« lu privadil, saj je prišel med prijatelje in znance. Ravno tako se je takoj pri« lagodil delovanju v cerkvi in zunaj cerkve. Po umrlem dekanu msgr. An« tonu Cibicu je sprejel posojilnico in hranilnico, pri kateri je sodeloval do svojega odhoda. Kjer je bilo delo, tam je bil Murovec zraven. Najbolj vesel je bil, ko je videl napredek v cerkvenem in prosvetnem oziru. Ka« kor je v svojih prvih letih podpiral dr j a Antona Gregorčiča, ki je tako živahno ustanavljal šole v Gorici, tako je tudi pozdravljal krščansko prosveto, za katero se je bojeval dr. Anton Mahnič. Ker se pa tudi dobe dela in napredka menjajo, ga najde« mo vedno tam, kjer je raslo in se razcvitalo cerkveno življenje, pa tudi krščanska narodna prosveta. Če je spoznal, da gre delo po pravi poti, ni varčeval ne s trudom ne z delom ne s podporo v denarju. Po Vipavski dolini so najbolj kvarno vplivali in še vplivajo javni plesi; zato je z naj« večjim navdušenjem pozdravil usta« navijanje Marijinih družb in izobra« ževalnih društev. Sam je takoj usta* novil Marijino družbo v črničah 1. 1910. in izobraževalno društvo s te* lovadnim odsekom »Orlom«:, ki je sprejemalo pod svoje okrilje najbolj« še mladeniče, vnete za vero in krščan« skb življenje. Ker pa potrebuje vsako delovanje svojega glasila, kjer se da« jejo smernice in navdušenje za vo« dilne vzore, je Ivan Murovec dal po« budo za ustanovitev katoliškega tcd= nika na Goriškem in je podprl to podjetje in ga ni zapustil tudi v naj« skrajnejši sili. Kako lepo so se takrat razcvitala izobraževalna društva in Marijine družbe ter netila krščansko in narodno zavest! Temu se moramo zahvaliti, da se je ohranilo nekaj ver« skih dobrin tudi po končani vojski in v spremenjenih razmerah. Dekan Mu« rovec je bil najkrepkejša opora novega krščanskega gibanja na Goriškem. Črniški občinarji ne bodo nikdar pozabili, kako je bil Ivan Murovec vnet za blagostanje občine, saj si je vedno prizadeval, da bi vodili občino pravi možje brez vsake sebičnosti. Pri cerkvi si je zagotovil trajen spo« min, ko je prizidal lepo, svetlo novo zakristijo. L. 1914. je postal kanonik stolne cerkve v Gorici. Tudi za to častno mesto se je težko odločil, ker nje« govo veselje je bilo življenje med ljudstvom in za ljudstvo na deželi. Poleg knezonadškofove želje je vpli« vala zopet bolezen na nogi, kjer so se ob gotovih časih pojavljale bole« čine. Mislil je, da mu v mestu ne bo treba mnogo hoditi. V novem dosto« janstvu so ga čakale nove dolžnosti in novo delo; rad je sprejel vsako opra« vilo, ki se mu je naložilo od knezo« nadškofijstva in ga dovršil vestno, skrbno in točno. Knezonaškof ga je imenoval za arhidijalkona, t. j. nad« zornika dekanijskih cerkva v slo ven« skem delu škofije; tudi je bil imeno« van za izpraševalca za župnijske iz« pite. Seveda v začetku se ni mogel privaditi mestnemu življenju, a kmalu se je prilagodil novim razmeram in je bil zadovoljen, tem bolj, ker ni bilo dneva, da bi ga ne bil obiskal kak prijatelj z dežele. * A tudi v novi službi je monsignor kmalu čutil, da človek nima stalnega na zemlji. Vojna vihra je zadela tudi Gorico; in v vojnem ozemlju živeti ni prijetno. Že v poletju 1915 je odšel iz Gorice v Škof j o Loko, kjer je že več let prej bival njegov stari prija« telj Wester, bivši kurat v Otaležu. Mislil je, da v tem prijaznem mestecu vsaj deloma pozabi na Gorico; a ni bilo tako, ker domotožje ga je silno mučilo. Najrajše je zahajal po tolaž« bo k očetom kapucinom, ki so bili večinoma njegovi znanci. Poznalo pa se mu je na obrazu, da ga ne muči samo življenje v begunstvu, ampak da mora imeti še kako telesno bole« zen, saj je večkrat tožil o bolečinah v črevesih. Revež niti slutil ni, da ima raka v želodcu. Drugo polovico 1. 1916. je večkrat silno trpel, toda vsakikrat, ko ga je prišel obiskat kak prijatelj, je pozabil na vse bolečine in se po« govarjal o lepi a nesrečni goriški de« želi, kakor bi bil popolnoma zdrav. Proti koncu 1. 1916. je že ostajal v po« stelji, zlasti ko je imel hude napade v želodcu. In čutil je, da bo podlegel ter je bil vedno pripravljen na smrt. P. Otokar ga je hodil obiskovat, tolažit, pa tudi pogosto spovedat in obhajat. Sem ter tje so mu ponehale bolečine; takrat se je brž zvedril in še pošalil se je s prijatelji begunci: »Veste,« je rekel, »gledati moramo kakor miš iz jame in se hitro potuhniti, če je tre« ba.« Mislil je s tem na goriške nepri« jetnosti. Posebno mu je bila v mislih še zadnje trenutke goriška mladina, katero je vedno ljubil in podpiral. V Škof j i Loki je bival tudi vlč. g. Štefan Valentinčič, kurat v pokoju, doma iz Solkana. Ko je ta nekoliko pred njim umrl, je Murovec izrazil željo, naj ga zakopljejo zraven goriškega sobrata, češ: »da ne bom sam tu na Kranj« skem«. Dasi je bil v vsakem oziru pripravljen na odhod s tega sveta, vendar se je bal sodbe ter večkrat vzkliknil: »Kaj bo z nami, delali smo premalo, prepovršno;« a takoj se je potolažil, da ni dajal nikdar pohuj? sanja, govoreč: »Ne, tega pa ne«. Blagi mož je mirno v Gospodu za* spal dne 31. januarja 1917 v navzoč? nosti nečaka župnika M. Kraglja. K pogrebu so prihiteli begunci duhov? niki in drugi od vseh strani kranjske dežele. Položili so ga k večnemu po? čitku — po njegovi želji — poleg Va? lentinčiča. Imata vsak svoj spominek. Dobri Škofjeločani skrbijo, da sta ta grobova dveh goriških duhovnikov vedno lepo nasajena z zalimi cvetli? cami. Monsignor Murovec bi se bil rad v oporoki spomnil goriške mladine in katoliških naprav, a ni imel ne de? narja ne drugega imetja, Še pohištvo mu je vojska uničila. Tu imaš, dragi prijatelj Ivan, v le? tošnjem koledarju skromen spomin, ki je vzrastel na goriških tleh s željo: A nam pa daj, o Bog, še mnogo mož, mož vrlih kot si ti! (S. Gregorčič). Illlllllllllllllllllllllllllilill AVGUŠTIN ČUK: GOSPOD TOMAŽ. riOSPOD Tomaž je bil petdeset let ^ učitelj — to nekaj pomeni! Nje? govih učencev je tisoč in tisoč. Ko smo ga v juliju 1927 spremili na stari britof v Solkanu, mu je Soča šumela po? slednji pozdrav in sto in sto glav se je sklanjalo pred njim, ki je bil oče? tovski prijatelj trem rodovom veli? kega trga solkanskega. Tomaž Jug se je rodil v Solkanu dne 20. decembra 1841 v družini majhnega trgovca, posestnika in godca. Že v maju 1859 je bil imenovan za pomož? nega učitelja na ljudski šoli v Medeji, kjer je poučeval v furlanščini. Potem je služboval v Kobaridu, Kanalu, Ris hembergu, leta 1872. pa je prišel v Solkan, kjer je poučeval celih 36 let. Tu je bil občinski tajnik, orglavec, pe? vovodja Čitalnice, — vedno veder in vesel, vsem, malim in velikim, ljubi gospod Tomaž. V letih 1880—83 je skupaj s tovarišem Vinkom Černi? cem iz Šempetra izdajal učiteljski list »Šolo«. Begunska leta je preživel (1916 do 1919) v Blokah pri Cerknici, kjer je še poučeval. Glavno njegovo delo je bilo v šoli. Tomažev vzornik je bil škof Slomšek. V srcu gospoda Tomaža je bilo zapi? sano vodilo: Sveta vera bodi nam luč — materni jezik bodi nam ključ — do zveličan?ke narodne omike. Zato je gospod Tomaž vzgajal dečke in de? klice- v dobre kristjane in zavedne domoljube. Zvestoba! je bilo napi? sano na ščitu tega skromnega viteza. Naj orgla in poje zdaj pred obličjem večnega Boga, kateremu je zvesto služil vse dni. Ulllil!!llllll!!lil!lili!!!!ll!llil]ll!lllll ALOJZIJ GRADNIK: Iz »Pesmi starega begunca«. Zakaj te nisem hotel prej poznati? Zdaj, ko zapuščam te in se bojim, da morda te za vedno izgubim, šele spoznavam prav, kaj si mi bila. Zdaj, ko zapuščena in osamela beže pred mano tvoja bela sela, in zdaj, ko si se vsa očem že skrila — zdaj šele ljubim prav te, mati, mati! JOŽE ABRAM: DR. JANEZ EV. KREK. (OCE VOJNIH BEGUNCEV.) Za desetletnico njegove smrti. Bratje, rad bi dal vsaj malo vašemu spominu: da bi v duši zadišalo vam po rožmarinu in po trti, breskvi, oljki... vam šumeli vali Soče v moji tej besedi, ki na begu z vami hoče vteči časov zmedi. (Oton Župančič: Goriškim beguncem.) DOŽMARIN ima svoj duh, naj )> * bo zelen ali suh,« poje naša na« rodna pesem. Rožmarin nas spominja na ljubi dom, kjer nam je krasil in s prijetnim vonjem polnil okna in vrt. Spominja nas na drago, ljubo nam osebo, ki nam ga je dala ob slovesu kot deviško čist spomin. Govori nam, da prava ljubezen in zvestoba nikdar ne zgubi na svojem duhu, na iskreno? sti. Nosimo ga pripetega za klobuk, zataknjenega na prsih in priča svetu, govori, da je naš spomin, naša lju? bežen do vsakogar, ki nam je ljub in do vsega, kar nam je drago, nemin? ljiva, kakor rožmarinov duh. Prav tak rožmarinov šopek nosi v svojem srcu tudi slednji naš nekdanji ubogi vojni begunec vsakomur v ča? sten in hvaležen spomin, ki ga je po širnem svetu bratovsko sprejel in mu izkazal usmiljenje. Ta rožmarin nese vsakdo s seboj tudi v grob in na onem svetu se prebudi — z večno dišečim rožmarinom v srcu. Eden je pa izmed naših bratov, ki mu še danes bujno zeleni in diši rož? marin v časten in hvaležen spomin v srcih prav vseh vojnih beguncev in mu bo dišal na vekov veke. Ta naš brat, brat vseh, je pokojni dr. Janez Ev. Krek. Kakor majnikova pomlad proti solncu, tako kipe in duhte proti njemu vsa srca beguncev naše dežele skupno kakor en sam velikanski rož? marinov gaj ... Pa ne samo onim, ki so poznali tega ali»očeta usmiljenja in bratovstva« po licu ali pa vsaj po imenu in delih ter uživali vede ali nevede dobrote, kruh iz njegovih rok, — ne samo njim, tudi onim, ki so v otroški nevednosti jokali po svetu ob ljubeči roki svojih trpečih mater,.— tudi njim, ki so se še plašno pritiskali na njihova tuž? na prsa, — tudi njim, ki so šele po vojni izpregovorili prvikrat presladko ime »mama, mamica«, tudi njim naj veljajo moje besede! Tudi oni, ki še ne nosijo tega rožmarina v svojem srcu, naj si utrgajo vršiček iz teh mo? jih besed, naj si ga vsadijo v svoje nežno, mlado srce, naj ga v njem skrbno gojijo iz ljubezni do bridkega nekdanjega trpljenja svojih bednih očetov in sladkih mater in v hvaležen, nevenljiv spomin in čast njemu, ve? likemu očetu vseh naših beguncev, ki jim je po svoji moči oslajal pre? grenko kupo begunstva. Da spodobno počastimo tega velikega moža, treba pa, da najprej vsaj v glavnem spoz? namo njegovo življenje in njegovega duha. Na žalost, da ne moremo na tem mestu opisati tudi njegovega vse? stransko tako plodovitega delovanja. Trebalo bi nam napisati velikansko knjigo. Tako se moramo zadovoljiti le s površnim opisom njegovega živ? ljenja, značaja in samaritanskega de? lovanja za uboge naše begunce. Kratek življenjepis Krekov. Dr. Krek se je rodil 27. novembra 1865. pri Sv. Gregorju nad Sodražico, blizu Ribnice na Dolenjskem. Nje« gov oče Valentin je bil učitelj, rojen v Selcih nad Škofjo Loko, mati pa je bila Marija ali Mica Štupica iz S o« dražice. Družina bi bila ob pičli plači očetovi le težko izhajala, ako bi ne bila pomagala hiši tudi mati z delom svojih rok. Nobenega dela se ni stra« šila ali sramovala, hodila je rada tudi kmetom na polje pomagat. Po njenem vzgledu je tudi naš dr. Janez Krek ob vsaki priložnosti prijel rad za vsako kmetsko delo, zakaj vsako pošteno delo je v čast človeku. Oče Valentin je umrl 1. 1875. v Komendi pri Kam« niku v 38. letu starosti in uboga mati vdova se je preselila s svojimi 5 ma« limi otroki v Selce na dom Krekovega deda. Živeli so od neznatne pokojnipe in majhne trgovine s špecerij skim bla« gom in trafiko. Hiši so pravili »v Stoku«, materi »Štokarjeva mati« in naš Janez je bil »Štokarjev študent«, kesneje pa »Štokarjev dohtar«. Janez je bil najstarejši izmed otrok. Od vseh živi zdaj le še sestra Cilka, ki je go« spodinjila bratu od 1. 1896. do smrti. Krek je začel hoditi v šolo k svo« j emu očetu, ko ni imel še niti pet let. Nemščine se je učil na normalki v Škofji Loki, gimnazijo (latinske šole) in bogoslovno semenišče je dovršil v Ljubljani, za doktorja sv. pisma se je izučil pa na Dunaju, kamor ga je bil poslal škof in poznejši naš goriški nadškof in kardinal dr. Jakob Missia. Na Dunaju, v zavodu imenovanem »Avguštinej«, je bil med njegovimi predstojniki s učitelji tudi naš sedanji knez in nadškof dr. Frančišek Sedej, ki je bil takrat vodja bibličnih štu« dijev (svetopisemskih naukov) v zavodu. Ker je bil Krek silno nadarjen, mu ni delalo učenje preglavic. V semeniš« ču in na Dunaju je bil vedno odlič« njak, na latinskih šolah pa ne, ker se je preveč pečal z drugimi stvarmi, zlasti z učenjem modernih jezikov. Novo mašo je pel Krek na Brezjah dne 23. julija 1. 1888. Petje mu je oskrbel s svojimi pevci sam, letos v 83. letu starosti umrli, slavnoznani župnik, skladatelj in starosta planin* cev, Jakob Aljaž. O novi maši pravi Krek, da je bila zanj »poročni dan« in za novo mašo so zvonovi »zvonili lepše, tisočkrat lepše, kot za po« roko.« Po končanih šolah je bil dr. Krek nekaj mesecev za kaplana v Ribnici. Od tam je prišel 1. 1892. za stolnega vikarija v Ljubljano. L. 1895. je po* stal profesor bogoslovja v ljubljan« skem bogoslovnem semenišču. Upo« kojen je bil malo pred smrtjo. Umrl je pri prijatelju župniku Bajcu v Št. Janžu na Dolenjskem dne 8. oktobra 1917. Zadela ga je kap. Pokopan je v Ljubljani pri Sv. Križu. Na grobu so mu postavili krasen, pomenljiv spo« menik. Krekova učenost in delavnost. Dr. Krek je razumel blizu 20 starih in modernih jezikov in nad polovico teh je bil zmožen v besedi in pismu. Zanimivo je to, da se je v petdesetem letu starosti z lahkoto in kljub mnogo« vrstnim drugim vsakdanjim opravi« lom naučil še silno težkega in nam do cela tujega madjarskega jezika. A ne le v učenju jezikov in v bogoslovnih vedah se je dr. Krek odlikoval, prav tako je kazal izredno nadarjenost za vse, česarkoli se je lotil. Bil je prvi krščansko socialni delavski voditelj1, največji prosvetni delavec, najodlič« nejši zadružni organizator, najumnej« ši in najspretnejši ljudski zastopnik, velik pospeševalec treznostnega gi« banja in tudi odličen pisatelj. Napisal je veliko in zelo učeno knjigo »So« cijalizem«, dalje »Črne bukve krneč« kega stanu« in vse polno drugih vsa« kovrstnih učenih spisov. Spisal je ve« činoma sam celo veliko delo »Zgodbe sv. pisma«, ki jih je v snopičih izda« jala Družba sv. Mohorja oelih 20 let. Pisal je lepe povesti za ljudstvo, po« ljudne igre (Tri sestre, Turški križ, Sv. Lucijo itd.), in zložil tudi celo vrsto prisrčnih pesmi. Člankov pa, ki jih je napisal v razne časnike in zlasti v pouk delavskemu in kmečkemu ljud« stvu, je na tisoče. Ker je bil Krek zelo zdrav in mo« čan, se je zdelo, da je kar neutrudljiv. Govoril je silno lahko. Cesto je g o« varil isti dan po tri, štirikrat na raz« nih krajih, najprej v cerkvi, potem pa na zborovanjih; zvečer so pa, ča« kale nanj še razne seje in sestanki, da je prišel domov velikokrat še le po« polnoči in šel brez večerje spat. Krekov značaj. Krek je bil srednje visok, čokat, vendar pa zelo okreten in nenavadno močan. Zdrav je bil ko riba t je do svojega 48. leta. Bil je velik prijatelj proste narave, dolin, gozdov, zelenih hribov in visokih gora in to mu je zelo utrjevalo že itak krepko zdravje. Da je le utegnil, pa je zbežal iz mesta v širni božji svet, najraje1 v gore. Dve napaki je imel. Preveč je kadil, pa na zdravje ni pazil nič in zlasti v vojnih letih si je nakopaval po svojih nepre« stanih in težavnih potovanjih prehlad za prehladom. Po značaju je bil Krek zelo živahen in velik šaljivec. V zasebni družbi ali na shodih pa tudi v cerkvi ga je bilo pravo1 veselje in užitek poslušati. Vsa« komur je vedel dati dobro, prijavno besedo, celo z otročiči se je zelo rad zabaval in pogovarjal — seveda prav po otroško«učeno —, se ž njimi igral, šalil, smejal, ž njimi prepeval in vpil. Pel je Krek silno rad. Pa je tudi znal pesmi vse polno. Pel je pa naj« raje narodne. A ni znal le slovenskih, tudi drugih slovanskih je znal veliko in pa pesmi drugih evropskih narodov. Nekoč, se spominjam, nam je pel na= rodne pesmi v skoraj vseh evropskih jezikih. Naše narodne pesmi je tako ljubil, da si jih je dal peti od prija« teljev, kot za slovo, še tik pred smrtjo. Dobro je čutil in vedel o nji, da ne bo dolgo odlašala. Še isti večer ga je res zadela kap. Po mišljenju in vsem vedenju in de« lovanju je bil Krek odločen^ popoln demokrat. Ljudstvo, preprosto, de= lavsko, je ljubil nad vse. Z gospodo se je družil le, v kolikor je bil v to' prisiljen. Visoke gospode in pa takih, ki so se povzdigovali nad druge, bodi z denarjem ali s puhlo domišljavostjo, sploh ni maral. Ogibal se jih je. Naj« bolj pa je sovražil ljudske pijavke, oderuhe in neznačajneže. Pa one, ki so> zavajali naše verno ljudstvo v svo« bodhomiselnost in brezverstvo. Pri Kreku je prevladovalo srce. Po do« brem srcu je vse presojal. Neusmilje« nih ljudi ni mogel. Na ljudskem shodu v Kobaridu 1. 1904. se je predstavil takole: »Neki goriški list me je zelo lepo priporočil svojim čitateljem in s tem nehote napravil veliko reklamo za današnji shod. Napovedal je namreč citate« ljem, da bodo videli na shodu govor« nika drja, Kreka, ki ga bodo lahko spo« znali po njegovi zunanjosti, ker nosi strgan klobuk in umazano suknjo. — Res, priznam, da imam strgan klobuk, a pod klobukom je fina glava! Pri« znam, da imam umazano suknjo, a pod suknjo nosim zdravo srce, ki je vse vneto za naše dobro a bedno ljud« stvo.« — Ko je nekoč v dunajski zbor« niči napel vse svoje sile proti vladi, da bi obvaroval ubogo bosansko' ljud« stvo silno velike škode, mu je minis« ter Bilinski očital, »da ga tako strast« no napada kljub svoji sveti (duhov« ski) obleki.« Krek ga je pa brezobzirno zavrnil: »Ako Bog da, bo pod mojim skromnim duhovskim oblačilom tol« klo srce, ki veže z zvestobo do Cer« kve tudi zvesto ljubezen do reve že v, zatiranih, resnicoljubnost in sovraštvo vsem izkoriščevalcem, oderuhom in hinavcem!« Do smrti je pričal, da je mož iz ljudstva. Preprost v obleki, pre« prost, skoraj malo neroden v vedenju, preprost v besedi. Živel je zelo pre« prosto. Kar mu je sestra skuhala, je z veseljem použil in nikdar ni govoril ravno o tem, kaj bi rajši ali da bi kako jed celo grajal. Živel je zelo pogosto tedne in tedne pri hribovski družini in ž njo zajemal iz iste sklede. Doma pri sestri je jedel vse, kar je dobil na mizo, z leseno žlico in vedno v ku« hinji. Med jedjo se je prav po d:p« mače in veselo pogo varal s sestro in z gosti, ki so ga večkrat obiskovali. Sestro je vedno klical in imenoval »dekle«, »naša dekle«, ona njega pa ,oča«, »naš oča«. Čudno se vam bo zdelo, če vam po« vem, da ni imel Krek nikdar vse živ« ljenje ne dežnika ne ure. Tudi obleko je nosil zlasti v mlajših letih le bolj ponošeno, perilo iz domačega platna, klobuk leta in leta isti, čevlje pa — nizke škornje. Tak je hodil tudi na Dunaj v državni zbor. Šele tekom let se je sicer preprosti a fini sestri Cilki posrečilo, ga malo olikati. Sestra je skrbela za vse njegove po« trebe. Obleko mu je o potrebi na« ročala, ne da bi on vedel za to. Mero je dala vzeti kar po stari obleki. Ona mu je plačevala tudi dolgove, ki si jih je silno veliko nakopal kot porok brezvestnim posojilojemalcem pri raz« nih zadrugah in bankah. Da je mogla za vse to skrbeti, mu je zasegla pro« fesorsko plačo in mu odštela mesečno od nje le majhno svoto za tobak in druge malenkosti. Kar je pa poleg tega zaslužil, je bilo vse njegovo in to je razdajal in razsipal raznim siro« makom, potrebnim društvom itd. do zadnjega groša. Ko je imel Krek de« nar, so to vedeli vsi, ko ga ni imel, pa nobeden. * * * Krek in njegovo razmerje do drugih narodnosti. Umestno se mi zdi reči dve tri tudi o duševnosti Krekovi z ozirom na druge narodnosti. Krek je bil tudi v tem pogledu vse« skozi katoliški mož. Za vzgled mu je bil Kristus in njegovi apostoli. Svoj narod, jezik in domovino je ljubil iz srca, a v Kristusu tudi vse druge na« rode. Nikdar ni kazal nikake mržnje do nobenega. Silno se je zanimal za vsak narod. Zato se je tudi učil toli« kih, blizu vseh evropskih jezikov, pro« učaval zgodovino, književnost in kul« turno stanje posamnih narodov. Kot socialnemu zgodovinarju mu je bilo teh študij tudi nujno treba. V svoji-duši se je čutil povsod, kamor je pri« šel, kakor doma, bil je pravi ud »člo« veške vesolj nosti«. To je svet dobro vedel in zato so ga tudi povsod visoko cenili in na učenih, bodi verskih, gospodarskih ali kakr« šnihkoli socialnih mednarodnih in nacionalnih zborovanjih, shodih, po« svetih itd. so ga tudi drugonarodni elementi smatrali za domačega, svo« jega. Vse narodnosti in njihovo du« ševnost je poznal, vsem se je znal do« cela prilagoditi. Bil je n. pr. podpredsednik »Zveze protialkoholnih društev« s sedežem na Dunaju. Za posredovalca z vlado je bil določen on in ne kak Nemec. Na kongresu v Solnogradu je Krek pred« sedoval. Veliko takih slučajev bi lah« ko našteli in to tudi z ozirom na druge narode. Vsi nam pričajo o Krekovem bratskem čuvstvovanju do vsakega na« roda. Še to omenim. V »Krščansko so« cialni zvezi v Ljubljani« je uvedel te« čaje za vse važnejše evropske jezike. Nas Primorce zanima pa predvsem Krekovo razmerje do italijanskega naroda. O tem naj navedem vsaj ne« kaj podatkov. Italijanščine se je na« učil že na gimnaziji in je je bil po« polnoma vešč v besedi in pismu. Za italijansko književnost in kulturo (prosveto) se je vedno zelo zanimal. Spominjam se še iz dijaških let, kako visoko je cenil, pa tudi študiral slo« vitega zgodovinarja Cesare Cantu. Silno se mu je priljubila svetovno znana proletarska pesnica A da Negri in v svojem delavskem listu »Naši moči« je objavil dolgo vrsto odličnih prevodov njenih pesmi. Sedanji tr« žaški škof dr. Fogar, ki je med vojno par let občeval z Krekom, je bil ves zavzet nad njegovim poznavanjem in občudovanjem italijanske stare in mo« derne književnosti. Koncem prejšnjega in začetkom se« dan jega stoletja je dr. Krek večkrat obiskal Trst in imel tam krščansko socialne delavske shode in sestanke. Nekoč je imel na nekem takem shodu tudi italijanski govor. Iz onih časov je zelo zanimiv in za Kreka značilen naslednji dogodek. Peljal se je v Trst. Na Opčinah je vstopilo v isti voz večje število tržaških socialnih de« mokratov. Da bi Kreka izzivali so zapeli znano pesem: Quando moriro sotto la bandiera rossa, senza preti, senza frati... (Kadar jaz umrl bom — pod rdečo zastavo — brez duhovnikov, brez me« nihov...) A Krek, ne bodi len, vsta« ne, se obrne in poje ž njimi. V tako zadrego jih je spravil, da so kar ob« molknili. On pa jim je brž nato, ko da bi se ne bilo nič zgodilo, začel pra« viti, kako je vesel, da so vstopili, zakaj skoraj dolg čas mu je že bilo samemu. Položaj se je na mah spremenil. Izprva osupli italijanski delavci so se začeli glasno smejati (samim sebi) in razplel se je med to čudno družbo prijazen in zelo živahen pogovor. Krek jim je pra« vil, da gre v Trst prav radi delavske organizacije; in prav do Trsta«, mi je pravil sam, »je trajal ta izredno zani« mivi delavski shod v vagonu«. Ko so se v Trstu poslavljali, so izrazili de« lavci željo, da bi ga kaj radi poslušali na kakem velikem delavskem shodu. Tudi v Rim je Krek potoval, in sicer je vzel s sabo prtovškega cerkvenika Petra Pavlica, pri katerem je stanoval dolgo let o počitnicah. L. 1913. se je mudil več časa po Zgornji Italiji ob vznožju veličastnih Alp in ob tamoš« njih divnih jezerih. Znano je tudi, da se je Krek pred vojno zelo zavzemal za italijanske de« lavce v Ljubljani ter imel tudi leto za letom zanje misijone in duhovne vaje v italijanskem jeziku, — kakor je na drugi strani oskrbel v dušnem oziru slovenske delavce na Westfalskem v Nemčiji. Kako je Krek skrbel med vojno za veliko kolonijo italijanskih vojnih be« guncev v Ljubljani, o tem bomo slišali kesneje v zadnjem poglavju. Na tem mestu le še to: Kar se tiče Krekove mi« selnosti z ozirom na druge narode in še posebej na Italijane, nam služi za klasično pričo sedanji tržaški škof dr. Fogar, ki je bil tudi sam oče i talij an« skih vojnih beguncev v Ljubljani in ki jim je skrbel za kruh in pristno itai« lijansko vzgojo. Krekova mati. Na razvoj Krekovega značaja, v prvi vrsti preprostosti in usmiljenosti, je poleg Kristusovega vzgleda in naukov vplivala najbolj njegova mati. Bila je »mati ubogih«. Našim materam v uteho in bodrilo, pa tudi v čast bodi to, kar tu posna« mem o Krekovi materi iz peresa pro« fesorja Ivana Dolenca (Izbrani spisi dr. Jan. Ev. Kreka, I. Ljubljana 1923. str. 12—13): »Glavne poteze v značaju Krekove matere so bile izredna ljube« zen do revežev, srčna pobožnost in ve« libo veselje do branja. V njeni hiši so bili berači iz Selške doline kar do« mi« ... Bolno beračico je imela v hiši do smrti. »Na nekem hlevu je umrl berač, prijateljček alkohola. Kje bo ležal na mrtvaškem odru? Vsakdo se ga je branil — pa ga je vzela Kres kova mati, čeprav so potem teden dni pobirali za njim uši. Revežem ni dala samo daru uboge vdove; povpraševala jih je tudi po njihovih težavah z dobro besedo, ki gre bolj v slast od kruha in vode. Pri njej so berači shranjevali svoje malhe. Če je prišel k njej lačen revež, mu je šla kuhat kaj jedi tudi sredi popoldneva. Tudi ob dveh popol« noči je še potrkal berač « znanec na okno: »Mamka, odprite!« brez skrbi, da bi ne dobil prenočišča.« »Pri Krekovi materi se niso shajali samo berači, ampak skoraj vsa selška vas, v poznejših letih tudi obiskovalci doktor j evi iz drugih krajev.« ... Umrla je za krvavenjem možganov 9. marca 1903. O materini smrti se je izrazil dr. Krek, »da je bil to najbrid« kejši udarec, ki ga je kdaj zadel.« Kaj je zgubil z materjo, nam silno lepo in genljivo pripoveduje v pesmi »Mladim dnem«. Tudi svoj duhovski poklic pri« pisuje materinemu vplivu in njenim molitvam. Mi pa recimo na splošno, da so šla, kakor nekdaj od starega Tobija za si« nom Tobijem, tako tudi tu dobra dela Štokove matere za sinom Janezom, da ni zašel na kriva pota in je postal ve« lik pred Bogom in ljudmi. Krekovo delo usmiljenja za vojne begunce. Dr. Krek je posvetil Bogu in uboge« mu ljudstvu celo življenje. Povsod ga je spremljalo usmiljeno srce materino — čut za reve in težave siromakov. Marijo, Mater usmiljeno1, je posebno častil in pogosto pel: češčena bodi, o kraljica, nebes in zemlje ti Gospa, mogočna, usmiljena Devica, vsa čista in brez madeža! Marija k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo, objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo! Ni čuda, da se je Krek tako zavze« mal tudi za naše vojne begunce. Ko« maj so došli v Ljubljano, jih je sprejel z odprtimi rokami ih — solznimi očmi. Tolažil jih je s toplimi besedami ves čas in jim vlival v srca poguma in za« upanja v Boga: »Potrpite, počakajte in spet se vrnete v svojo ljubo Goriško, v svoje ljubljene rojstne kraje, v svoje vinograde in sadovnike, na svoje ljubo božje južno solnice!« Krek je Primorce že od nekdaj zelo rad imel in zato tudi kaj rad zahajal v naše kraje. Silno mu je ugajal pri« morski mehki, odkritosrčni značaj in dobro srce, kakor je večkrat priznal meni in drugim. »Ko grem dol na Pri« morsko, ko da bi šel domov k materi, bratom in sestram!« Krek je s pomočjo »Gospodarske zveze«, ki ji je bil načelnik, takoj oskrbel begunce za prvo silo z vsem potrebnim. »Gospodarska zveza« jim ' je po njegovem naročilu darovala 2 vola. Izdal je tudi poziv na Ljubljana čane, naj prispevajo zanje z denarjem, obleko i. dr. Prelat Kalan je v imenu deželnega odbora izročil večjo svoto in darovi meščanov so prihajali od pov« sod. Tovarnar usnja K. Polak jim je da'1 veliko usnja zastonj, mnogo pa po znižani ceni — tudi v nadaljnih letih. Pokojni naš Teodor Hribar, ki je pre« nesel svojo zalogo v Ljubljano, jim je tudi daroval precej blaga za obleke ali jim ga odstopal po> nizkih cenah iz skladišča, čeprav ni trgoval. Bil je v vojaški službi in je prihajal pogosto v Ljubljano. Krek je takrat tudi takoj posredoval, da so dobili begunci stanovanja po Ljubljani, in okolici, dokler jih ni ve» čina odšla v taborišča ali na kmete po Kranjskem in v druge dežele. Pri dunajski vladi se je trudil, da bi takoj poskrbela za primerna stanova« nja. Sam je obiskoval begunska tabo« rišča, zahteval od vlade ljudomilo oskrb in ravnanje s temi velikimi ubož« ci in tudi to, da so se po vseh tabo« riščih takoj otvorile vse potrebne ljud« ske in tudi razne obrtne šole. Ker je bilo iz taborišč zlasti v po« četku vse polno pritožb čez glavarje in druge oblasti, je naročil Krek, naj se točno* sporoče vsi neredi in pritožbe njemu oziroma zato postavljenim de« legatom. Po taboriščih pa tudi drugod so be« gunci gotovo veliko neprijetnega in krivic užili. Toda pomisliti moramo, kaj in kako bi bilo, ko bi ne čulo — vsaj od daleč — nad njimi očetovsko skrbno oko Krekovo! Žal, da so pa mnogi, ki je bila njihova dolžnost go« voriti, Kreku marsikaj zamolčali. Ako bi bil dobro poučen, bi se bil še bolj zavzel za uboge begunce. Tudi o tem bo še govorila zgodovina! Ker je bilo iz taborišč zlasti v po« večkrat toplo zavzel za begunce. In njegova je v prvi vrsti zasluga, da je vlada izdala postavo o begunskih pod« porah in druge postave in odredbe v zavzel za uboge begunce. V Ljubljani je Krek v prostorih »Zadružne zveze« odprl »Posredovali nico za begunce«. Ta je bila izprva in« formativnega značaja, potem se je okrepila v podporno ustanovo. Imela je dva urada, za Slovence in za Ita« lijane. Obema je bil dr. Krek pokro« vitelj in oče, vsak pa je imel svoj od« bor. Slovenski del so vodili profesor Berbuč, dr. Pavletič in vrli pevmski župnik Budin, italijanskega pa seda« nji tržaški škof dr. Fogar in pa nad« škofijski tajnik profesor Caneva. Dr. Krek je obiskoval pisarni ob vsaki priliki, tudi večkrat na dan in je ved« no predsedoval vsem sejam. To pisarno so oblegale skozi leta in leta dan na dan stotine beguncev. Na« njo so se obračali ne samo begunci, raztreseni po Ljubljani in po Kranj* skem, ampak tudi oni iz taborišč in od vseh krajev Avstrije in Ogrske, ka* mor so bili poslani ali so si samosto-j* no šli poiskat bivališča. Ta pisarna je bila pravi blagoslov za vse naše begunce. »Gospodarska zveza« je imela tudi aprovizacijo in pa mesnico. Kako- je dr. Krek skrbel za svoje ljube begun* ce — brez razlike na narodnost — tudi s to aprovizaciijo, ki ji je on načeloval, to vedo najboljše begunci sami. Zgodilo se je, da je hotel avstrijski general Borojevič pregnati naše be* gunce s Kranjskega. Krek pa jim je dajal poguma: »Le trdno se držite!« In poslal je k deželnemu predsedniku Schwarzu reč: »Slovenci in Furlani so pošteni, delavni ljudje! Pustite jih pri miru!« Krek je naročil drju. Fogarju, seda* njemu tržaškemu škofu, naj ima v največji ljubljanski cerkvi, pri sv. Ja* kobu, vedno vso službo božjo za ita* lijanske vojne begunce v italijanskem jeziku. V tem jeziku naj jim pridi* guje, v tem jeziku naj pojejo- itd. ves čas, dokler bodo v Ljubljani. Posre* doval je pri škofiji, da se je to zgodi« lo. Po zatrdilu dr. Fogarjevem je Krek vedno rad govoril z italijanskimi be* gunci v njihovem materinem jeziku in bil v moralnem in gmotnem oziru njihov velik dobrotnik. Po Krekovi smrti je dr. Fogair na prošnjo' itali* janskih beguncev imel v cerkvi sv. Jakoba slovesno mašo zadušnico z govorom. In cerkev je bila polna hva* ležnih Italijanov. Navzoči so bili sko* raj vsi, kar jih je bivalo- v Ljubljani. Še to: Begunci vseh krajev Primor« ske so sklenili delovati na to-, da bo* do, ko se povrnejo domov, imenova* le vse prizadete občine — slovenske in italijanske oziroma furlanske — iz hvaležnosti »očeta dr ja Kreka« za častnega občana. Do tega ni prišlo. V dno srca mu bodo pa gotovo- vsi hva* ležni na vse večne čase. — Častno in stalno občanstvo pa je prejel Krek za vse občine vkup — v nebesih! * * * Velika j e bila Krekova nadarjenost, ogromno njegovo znanje in neverjet* na njegova delavnost in vztrajnost, čez vse velika pa je bila njegova lju* bežen, ki jo je pil iz Kristusovega srca. Ta pa je potrpežljiva, je dobrot* ljiva, ni zavistna, se ne hvali, se ne napihuje, se ne obnaša nespodobno1, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse pokrije, vse veruje, vse upa, vse prenese. (Sv. Pa* vel Kor. I. 13, 4—7.) llllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll LEOPOLD TURŠIČ: JTiloja mamica. Mamica moja, povej mi, kaj imaš vlažne oči — kaj si res plakala zame dni in noči? Mamica moja, povej mi, kaj imaš zguban obraz — ali te gube vklesal res sem le jaz? Mamica molja, srebro že imaš vpleteno v laseh — ali si bila res zame v vednih skrbeh? Mamica moja vdano v križ se na steni ozre — novo si solzo z očesa z vzdihom otre. JANEZ LAHARNAR: PRVI GORSKI SLAVCI. PIŠEM spomine na tri gorske slav? čke, ki so se imenovali Adolf Har« mel, Franc Ilovar in Janez Kokošar. Ravno letos praznuje slovensko ce« cilijanstvo zlati jubilej svojega delo« vanja. Kako je začelo cecilijanstvo pri nas? Cecilijanski duh se je razširil na Goriško, omejen v začetku le na do« lino in okolico reke Idrijce. V Cerk« nem sta delovala pok. g. Harmel in Ilovar ter izpopolnila zbor, zasnovan od skladatelja Trepala, poznejšega kurata v Jagerščah (1878). Leto poz« neje je bil premeščen g. Harmel v Šebrelje, Ilovar pa na Št. Viško goro. Ilovar ustanovi pevski zbor; mene pa pošlje v orglarsko šolo v Ljubljano. Tam sem se vadil z vso vnemo teorije glasbe in igranja celo leto. Pred začetkom šolskega leta pa pride g. Harmel, me preskuša in pravi mojemu očetu: »Kaj boš fanta pošiljal v šolo; k meni naj hodi, bo zagotovo toliko, če ne več dobil kot v orglarski šoli. S tem sem dobil res dobrega in vestnega učitelja, ki me je učil teorijo glasbe, harmonijo, modu« lacijo, korala itd. Končno pa me je izročil v nadaljno izobrazbo gospodu Kokošar ju, ki je kaplanoval v Cer« knem. Gospod Janez Kokošar me je uvedel v višje pokrajine glasbe in me seznanil s klasično cerkveno glasbo. Velik in navdušen cecilij anec je bil tudi župnik Franc Ilovar. S pevskim zborom je postopal jako strogo. Za« hajal je k raznim prireditvam v Ljub« ljano, se vračal ves navdušen: »Tako se mora peti, tako Foerster igra, vi le kričite, ne poznate pp, kvarite si gla« sove itd.« Večkrat je zarohnel nad ka« planom Pipanom, ki je imel grozno močan tenor: »Molči, Kraševec.« Pev= ci so se ga v resnici bali in ko smo na« stopili s kako težko skladbo na koru, smo že poprej želeli, da bi on imel mašo, ker če je prišel na kor, ni bilo gotovo, da bi tam ne vzrojil. Pevski zbor je poučeval skoraj skozi vse svoje bivanje na Št. Viški gori (nad 13 let) in dosegel velike uspehe. Peli smo celo Palestrinovo mašo »Brevis«. Vseh velikih latinskih maš se je pelo, 12 od raznih skladateljev, veliko vlog iz »Laudatio« in »Cerkvenega glas« benika« in »Musica sacra«. Zraven tega mnogo slovenskih in narodno « slovenskih pesmi. Zbor je bil ob svo« jem času med prvimi na Goriškem. Župnik Ilovar je odšel iz Št. Viške gore v Bovec dne 27. nov. 1889. Ko je odhajal, smo mu peli v slovo, s sol« zami v očeh. Leta 1881., kot 15 leten deček, sem začel hoditi v šolo h gosp. župniku Harmelu. Čeravno je pot precej dolga in neprikladna, vendar sem po njej vesten korakal skozi štiri leta, naj« manj vsak mesec enkrat. Harmel je bil pri učenju jako natančen, pa vse» eno prijazen. Rekel mi je večkrat: »Dokler čisto ne znaš, ne smeš priti.« Pri njem sem bil vedno dobrodošel; pripetilo se je, da je celo zapustil fino družbo, ter se umaknil v učilnico in me poučeval. Zabičeval mi je: »Na Sv. Vid pridem k vam, le glej kako in kaj boste peli. Tako poje naš zbor, ta skladba je prikladna, le glej, da ne . boste mazali.« In ko je na praznik Sv. Vida prejel vodstvo našega kora, so pevci po zelo dobrem uspehu govorili: »Kako lahko je peti pod vodstvom tega gospoda! V tem delu sem bil negotov, pa je hitro on popravil.« Doma v Šebreljah je imel zelo do« bro izučen zbor, s katerim je nasto« pal na raznih veselicah. Nekoč so peli novoizdane Volaričeve skladbe in ob tej priliki mi je rekel: »Janez, sedaj pa že znaš toliko harmonije, da bi lahko napisal kaj takšnega. Le po« gum, pa pošlji mi v pregled.« Napisal sem skladbo za mešani zbor: »Vina brž na mi'zo« v obliki mazurke. Kak mesec potem čitam, da so jo peli v Idriji in Harmel mi pravi: »Treba je še dosti poprave, zato ne prevzemi se. Preden daš kaj iz rok, mora biti do* vršeno.« »Saj ste jo Vi tja poslali.« »Kaj še, vidiš jo tukaj.« »Lahko, ker ste jo prepisali.« Pa se nasmehne in mi pravi: »Le priden bodi!« Ko se je bližal dan slovesa od Šebrelj, mi pošlje gospod Rejc, sedaj župnik v Solkanu, bese? dilo, katero naj uglasbim k slovesu vrlega moža Ad. Harmela. 23. junija leta 1888. smo jo peli z žalostjo v srcu, ker poslavljali smo se od moža, ki nas je ljubil in ki si je pridobil vsa srca vrlih Šebreljcev. * * * Trije gorski slavci Janez Kokošar, Adolf Harmel, Franc Ilovar — kako rad bi vas še enkrat videl in slišal peti, vi blagi možje, ki ste peli m nas učili peti v božjo slavo. Pojte in or? glajte zdaj, vrli cecilijanci, skupaj s sveto Cecilijo v nebeškem raju! iiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim JOSIP FON. P\NE 26. decembra 1926 je zatisnil ^ oči dvorni svetnik Josip Fon, biv? ši državni poslanec goriškega okraja v dunajskem parlamentu. Njegovo veliko, tiho delo za naše ljudstvo je še tako malo raziskano, da moremo postaviti v spomin temu znamenitemu našemu javnemu delavcu le nekaj naj? vidnejših podatkov. Rojen je bil 26. aprila 1865 v Volčah pri Tolminu, gimnazijo je študiral v Gorici, odkoder je šel v Gradec, kjer je 1. 1891. postal doktor prava. Vstopil je v sodno službo, postal sod? nik in 1. 1907. sodni tajnik. Leta 1907. je kandidiral na programu Slovenske ljudske stranke poleg dr. j a Antona Gregorčiča v goriškem okraju in je bil z ogromno večino izvoljen za dr? žavnega poslanca. Enajst let je vršil to važno službo, in sicer vztrajno, tiho, vestno in z velikimi uspehi. V glavnem je bila njegova zasluga, da se je preneslo slovensko moško uči? teljišče v Gorico ter da se je ustano? vila slovenska gimnazija v Gorici. V tej dobi je bil več let na čelu Go? riške zveze, takratne naše zadružne centrale. Leta 1909. je bil izvoljen v goriški deželni zbor, kjer je skupaj s furlanskimi poslanci započel veliko akcijo za nov kolonski zakon. Zelo Josip Fon. mnogo je storil za podvig živinoreje, ureditev planin, za pomoč trtorejcem. Zato ni čuda, če mu je v letu 1913 od? dalo 9142 naših mož svoje glasove in da je že pri prvih volitvah z ogromno večino (njegov protikandidat je imel * 5134 glasov), bil izvoljen v deželni zbor. Tam je krepko delal in je tudi med vojno mnogo dobrega storil za goriško deželo. Po vojni se je naselil najprej v Ljubljani, potem v Mariboru, kjer ga je dosegla smrt. Spomin na veliko delo, ki ga je po? slanec Josip Fon izvršil za goriško deželo, ostane zapisan v srcih tiso? čerih naših mož, ki so ž njim skupaj delali za podvig dežele. JOŽA LOVRENČ1Č: Legenda o i. Cesar Trajan je vojsko zbral in daleč, daleč jo peljal, spredaleč v ravno Dacijo, doli za vodo Donavo. Se dolgo bojevali so, sovražnika končali so — in vprašal cesar je Trajan: »Kedo je bil najbolj srčan?« Vojakov hrabrih sto in sto zaklicalo je spreglasno: »Najsrčnejši je Placid bil, ko lev se hrabro je boril!« Trajan pohvali Placida, poveljniško mu palčko da: »Ker si boril se presrčno, pa vladaj zame to zemljo!« Se vzdignil je med vojsko hrum: »Vivat magister ekvitum1) in živi cesar naj Trajan, ki zmagal danes je ta dan!« Odšla je vojska v Sirmijo, Trajan in Placid šla pred njo, in ko so v Sirmijo prišli, so v Sisciji zimovali.. I II. Je Placid bil vojščak srčan, pa bil je tudi lovec znan: ko listje rumenelo je, srce mu v les želelo je. Napolnil s pšicami je tok in v roko vzel je prožen lok, da v lesu bi lovil zverjad, kot jo je že tolikokrat. Ni dobro Placid v les prišel, je na jelena naletel; ni bil navaden jelen to, visoko je držal glavo, imel rogovje sprelepo, je v triintrideseto šlo, in še med njim je ves svetal, da mu je res kar vid jemal, lepo se svetil sveti križ, , o/ sveti križ, ključ v paradiž... ') Naš poveljnik naj živi! sv. Evstahiju. Je Placid pšico v roko vzel in jo na lok napet je del, da sprožil bi v jelena jo in bi podrl žival lepo. Spremilo jelen v Placida pogledal je in puščica na toku mu obstala je, jo roka še držala je. Še jelen je spregovoril, bil glas njegov je ljubezniv, oj ljubezniv tako zelo, da zadrhtelo je drevo: »Oj Placid, kaj me le loviš, ti ni zadosti sveti križ, da bi sprevidel in spoznal, da sem za te življenje dal! Jaz Kristus sem, tvoj večni Bog, in sklenil sem, ko šel si v log, da bi zverjadi nastrelil, da tebe jaz bom ulovil!...« Je Placida prešinilo, na črno padel je zemljo in je pregovoril pred Njim: »Gospod, kaj hočeš, da storim?« Je Jelen odgovoril to: »Vrni se v mesto Siscijo, z družino se krstiti daj, potem vrni se spet v ta kraj! Ko sem ¿e spet pripelje pot, kaj sem namenil ti dobrot in kaj namerujem s teboj, izvedel boš, Placidus moj!« Ni mislil Placid več na lov, pri priči je odšel domov, domov tja v mesto Siscijo, krstiti sebe dal, dva sina in ženč ... III. Evstahij čakal je težko, kdaj dan prežene noč temno in pogasi žar svetlih zvezd, da v gozd bi šel po novo vest. Je noč zbledela, jasni zor je že posvetil iznad gor, se v gozd Evstahij je ravnal in v gozdu na kolena p al: »Gospod, tvoj hlapec je prišel, in čaka, kaj boš razodel!« Ni dobro še izgovoril, že se Gospod je oglasil: »Oj blagor ti Evstahij zdaj, zdaj in na veke vekomaj, ker s svojimi si me spoznal in verno se krstiti dal. Poslušaj me, kaj zdaj ti dem, kaj zdaj ti dem, kaj ti povem: kot Joba sem služabnika — preskusim te Evstahija! ...« »Gospod,« Evstahij vdano de, »pripravljen sem trpeti vse, to uro že, če ti želiš, samo da me ne zapustiš!« IV. Evstahij vrača se domov, a preden uzre domači krov, naproti, s solzami oblit, mu prihiti sin Agapit: »Oj oče, žalostna novost, pri nas je črna kuga gost — živina vsa in hlapci vsi pred uro so podlegli ji!« Pogledal sina je vesel Evstahij in tako mu del: »Bog nam je dal, Bog nam je vzel, on sam je vsega gospodar, češčeno mu ime vsekdar!« In šla sta in preden prišla sta v Siscijo, Teofista na poti še sta srečala: »V dom, oče, vdrli so tatje, imetje nam pobrali vse in še jim ni dovolj bilo, še hišo upepelili so!« Pogledal sina je vesel Evstahij in tako mu del: »Bog nam je dal, Bog nam je vzel, on sam je vsega gospodar, češčeno mu ime vsekdar!« So blizu Siscije bili, še mater so zagledali. »Teofista, kaj novega, da si tako vsa žalostna?« Evstahij vprašal je ženo. »Kaj bi ne bili žalostni, ko smo tako ob vse prišli, in še se ajdje nam smejo, in nas iz mesta gonijo!« Teofista dejala je. »Sedaj smo tu,« Evstahij de, »zahvalimo Boga za vse, potem pa na Črno morje, in koj v Egipt peljimo se, za grehe pokorimo se!« — In šli so, šli in so prišli ob Savi in ob Donavi tja, kjer morje valovi, in v ladjo koj vstopili so in se v Egipt vozili so: spretiho morje je bilo, kot olje je bilo voljno; ko spet se mesec je mladil, priplula ladja je pred Nil in ladjar je spregovoril: »Odpni, Evstahij, zdaj mošnjo in plačaj vožnjo mi lepo, saj ni, saj ni tako dragd, pet drahem le je na glavo!« Evstahij je mošnjo odpel, odpel jo je, iz nje je štel, štel je previdno in skrbno — drahem je trikrat pet bilo ... Ladjar zasmeje se na glas: »Evstahij, pa bom za ta čas v poroštvo obdržal ženo, saj ji nič hudega ne bo! ...« Nič pomagala prošnja ni, spet jadra so razgrnili, potegnil veter je močan in ladjo gnal je v rimsko stran. Evstahij žalosten je bil, a sina je le tolažil: »Ne jokajmo, ne plakajmo, pomoč nebes počakajmo, saj Bog jo dal je, Bog jo vzel, če hoče, nam jo bo otel — On sam je vsega gospodar, češčeno mu ime vsekdar!« Še sinoma je dal roko in šli so v dežel globoko, da bi iskali živeža, oj živeža potrebnega. Prišli so k vodi globoki, Evstahij misli, govori: »Kako bi le prek nje prišli, ko ni mostu in ni brvi!« Na rame sina mlajšega zadene si Agapita in ga prenese prek vode pa še po Teofista gre. Ni še prebrodil pol poti, nad Teofista zakadi požrešen volk se in strašan in ga odnese v les teman. Evstahij zakriči glasno in še obrne se urno, da z Agapitom za volkom bi šel in ga pobil s kolom, a ko že h kraju je prišel, Agapita je zgrabil lev in ga odnesel je renčeč, kar nič se za očeta ne meneč, ki roke je v bolesti vil in še tako je govoril: »Bog ju je dal, Bog ju je vzel, če hoče, mi ju bo o tel — on sam je vsega gospodar, češčeno mu ime vsekdar!...« Tako Evstahij rekel je, se v bližnjo vas zatekel je, ga v službo vzel je trden kmet in mu je služil petnajst let-- V. Cesar Trajan je v stiski bil, od vseh strani mu je grozil srdit sovražnik in močan — pa je razglasil neki dan: »Oblastniki v deželah vseh, v pregroznih stiskah vam lesteh sporočam in naročam to: Kedor mi Placida dobo, da vodil mojo bo vojsko — plačilo čaka ga lepo, enakega nikdar nikdo ni dobil še in ga ne bo!...« Sta dva vojščaka slišala poziv in sta si mislila: »Kaj, če bi našla Placida? Midva služila sva pod njim, poznava ga, iščiva ga, ga najdeva, vesel bo Rim in še si srečo vstvariva!« In šla sta in iskala ga in sta tudi v Egipt prišla in še v vasico kraj morja in srečala sta tam možš, se vračal je domov s polja. Lepo sta ga pozdravila in še sta ga povprašala: »Mož, bi povedati nam znal, ni li v Egipt sem pribežal pred leti Placid, naš vojščak, ki mu nihče ni bil enak?« »Kaj vama, o j vojščaka, dem, za Placida kar nič ne vem, če pa sta utrujena, kar v vas, lahko postrežem vama jaz!« In ko ju v vas je pripeljal in jima živeža iskal, vojščaka govorila sta: »Mož me spominja Placida! Ko vrne se, poglejva ga, če brazgotino v čelu ima, ki jo dobil je še tiron,1) potem je za gotovo on!« Evstahij se povrnil je, dobrot pred nju razgrnil je — vojščaka pazno gledata in brazgotino ugledata in skočita brž na noge in mu poljubljata roke, še ga lepo pozdravita, cesarjevo mu stisko javita: »Pozdravljen, Placid, ti naš voj, sedaj te vzameva s seboj: od vseh strani sovrag grozi, premagaš ga edino ti! Tako je rekel car Trajan, ki čaka na te dan na dan.« Evstahij se nič ustavljal ni in nič se obotavljal ni: »Saj božjo voljo le storim, če se odpravim v Rim!« Tako sam sebi je dejal in se na dolgo pot ravnal... VI. Ko je Evstahij v Rim prišel, poveljstvo vojske je prevzel in ž njo je šel na Jutrovo, sovražno zmagal tam vojskč. So spet domov se vračali, ob morju so počivali, in ko so drugi kockali, 1) Vojak prostak. dva mlada centuriona sta ob morju se sprehajala, si svoje zgodbe pravila in kot nikoli še tega sta se močno začudila, kako ju je spet združil Krist — Bila sta Agapit in Teofist... Pogovor njun poslušala in pazno ju je gledala spred hiše dekla poštama, in ko sta še objela se, je dvignila bele roke, »Otroka moja!« dela je in srečna omedlela je... Sta brata se spogledala, kaj bila žena bi le*ta, in sta jo s tal privzdignila in ko se je zavedela, jima je vse povedala, in mater prepoznala sta in jo poljubovala sta in so hvalili vsi trije Boga za čudno svidenje in še prosili ga srčno, da bi očeta našli prav tako — VII. Je v taboru zatrobil rog, pustiti treba je ostrog in se na lajje vkrcati in proti Rimu kreniti. Teofista vsa žalostna sinova je objemala: »Kaj vama, ljuba sina, dem, od vaju jaz več v stran ne grem, k poveljniku stopila bom, da z vama smem, prosila bom!« K poveljniku stopila je in milo ga prosila je: »Dovoli, jasni mi gospod, da smem še jaz z vojsko na pot! Preteklo je zdaj petnajst let, sinova sem dobila spet, sta .vojevala se s teboj: moj Teofist, Agapit moj!« Poveljnik razprostre roke, oči mu orose solze, »Teofista!« zakliče še, »o pridi na moje srce! In centuriona moja dva, sinova draga moja dva, pridita, hvalimo Boga!« — VIII. Je ladja brzo plavala, valove šumno rezala, ni je dočakal več Trajan, vzprejel jo je car Hadrijan. Pozdravil je poveljnika oj Placida — Evstahija in ž njim na čelu je vojske slovesno šel skoz ulice, da bi na Kapitoliju zahvalili se Jupitru ... Prišli na Kapitolij so, Evstahij rekel je srčno: »Poslušaj, cesar, kaj ti dem, jaz v tempelj k Jupitru ne grem, ne grem in ne žrtvujem mu, ker zvest sem svojemu Bogu — jaz in družina moja vsa verujemo le v Kristusa!« Obrnil cesar je oči, zaškripal divje je z zobmi, Evstahija zgrabiti dal, v amfiteater ga poslal, za njim sinova in ženo, da bi mu delali družbo — in iz rešetk — železnih kletk spustili leve so na nje, a levi ko krotke ovce pred njimi, glej, obstali so in jim roke lizali so ... Se Hadrijan usmilil ni, še bolj zaškripal je z zobmi: »Če levi jih ne marajo, pa bronast vol jih maral bo, kar hitro vanj jih spravite, na sredo ga postavite, ogenj pod njim napravite, da ves lepo se razžari in ko j v pepel jih spremeni!« Je množica po sedežih drhte zadrževala dih, da slišala bi jok in stok. Ni joka, stoka nič bilo, le čudo je pripustil Bog: golobčki štirje pod nebo so se pred ljudstvom dvignili s palmami zelenimi... MLADINSKI KOTIČEK IVAN KOŠIR: DEJANJE SV. Dragi otroci! Zelo me veseli, da se vas je letos toliko zbralo tu v kotičku, kjer se hočemo zopet kaj pogovoriti o Dejanju sv. Detinstva. Ker imate do« bre glave, se gotovo še spominjate, kaj smo lani govorili. Tisti, ki vas lani ni bilo zraven, pa lahko greste gledat v Mohorjev koledar za 1927. na stra« ni 105. Najpoprej vam moram povedati dve veseli stvari. Lani sem vam rekel: »Mene bi zelo veselilo, če vam bodo mogli takrat, ko se boste vpisali (v sv. Detinstvo), dati podobico in svetinji« co.« Sedaj vam lahko povem, da vam bodo podobico dali, svetinjice pa ne. Zadovoljite se s podobico. Tisti go« spod v Gorici, ki zbira prispevke za sv. Detinstvo, ima cele skladanice teh podobic. Mi duhovniki jih dobimo od njega in potem jih damo otrokom, ki se vpišejo v sv. Detinstvo. Le oglasi« te se pri domačem gospodu in prosite ga, da vas vpiše, ako še niste vpisani. Kaj boste morali storiti, kaj moliti, koliko darovati, sem že lani razložil, boste pa tudi na hrbtu podobice našli natisnjeno. Tam na hrbtu podobice boste brali tudi te«le besede: »Dosmrtni člani po« stanejo tisti, ki darujejo enkrat 100 lir.« Ne vem, če bo med vami kedo ta« ko bogat. Če bo, naj meni piše, da ga prihodnje leto razglasim tukaj«le v kotičku. Morda bi vi otroci naprosili kakega odraščenega, da bi plačal 100 lir in tako postal dosmrtni zaveznik Dejanja sv. Detinstva. Če se vam to posreči, pišite mi. Vsem pa priporo« čim, da bi dali za sv. Detinstvo kaj več in ne samo 5 stotink na mesec ali 60 stotink na leto. Saj vidite, kako DETINSTVA. malo je to. Skusite darovati vsaj eno liro na leto. Mislim tudi, da bi mnogi izmed vas večkrat med letom mogli dati kak poseben dar za sv. Detinstvo. Potrudite se! Podobica Dejanja sv. Detinstva. Na hrbtu podobice boste brali lepo »Molitev k Detetu Jezusu«. Takole se glasi: O ljubi Jezus, po Jožefovi in Ma« rijini skrbi si se hotel rešiti grozne smrti nedolžnih otročičev in si po« delil tem nežnim mučenčkom za iz« gubo časnega — večno življenje; Jezus, ti sladki prijatelj otrok, sprejmi ljubeznivo, blagoslovi in posveti tudi nas, ki se želimo po* svetiti Tvojemu sv. Detinstvu, da bi mogli po Tvojem zgledu in pod Jožefovim in Marijinim varstvom postati rešitelji ubogih poganskih otrok. Amen. To molitev lahko večkrat molite. Pod to molitvico bo duhovnik, pri katerem se boste oglasili za sv. Detin* stvo, zapisal vaše ime in dan, kedar boste pristopili. Spoda j vidite neka j latinskih besed. Tiste besede povedo, da je škofija dovolila natisniti te podobice. Vse to je na hrbtu podobice. Vi pa že težko čakate, da bi vam razložil po« dobico samo. Podobica kaže, kako misijonarji rešujejo in krščujejo po« ganske otroke. Ali vidite tistega veli« kega psa, ki gre proti otročiču, kateri leži na tleh, blizu vode? Pes bi rad otroka raztrgal in požrl. Tam na Ki* tajskem je po cestah polno psov brez gospodar ja. Jedo, kar dobe. Če najde* jo otroke, katere so poganski stariši zavrgli, jih raztrgajo in pojedo. Am* pak pes, ki je naslikan na naši podo« bici, otroka ne bo dobili, ker mu ne bo pustil Kitajec, ki otroka varuje. Vidi* te, kako je nameril palico, da bo od* gnal psa. Ta Kitajec je misijonarjev pomočnik, katehist imenovan. Taki domači katehisti misijonarjem silno veliko pomagajo. Pomagajo jim tudi katekizem učiti, zato jim pravijo ka* tehisti. Za katehistom vidite misijonarja, kako krščuje otročiča, katerega mu drži misijonska sestra. Da bi vaše mo* litve, o otroci, izprosile prav mnogim pogančkom milost sv. krsta! Drugo misijonsko sestro vidite, ka* ko hiti katehistu na pomoč. Pobrala bo otročiča, katerega bi rad pohrustal grdi pes, in nesla misijonarju, da bo krstil še njega. Če bosta otroka umrla, poj deta duši v nebesa. Če bosta žive* la, ju bo treba rediti. Tu bodo poma* gali vaši darovi, dragi deležniki sv. Detinstva. V ozadju slike vidite nekaj pošlo* pij, kaker jih imajo v tistih daljnih deželah. — Upam, da sedaj razumete, kar je na vsprejemni podobici našli* kano in napisano. Le lepo hranite po* dobico! Druga vesela reč, katero vam mo* ram povedati, je pa ta, da se je v naši deželi vpisalo precej otrok v sv. De* tinstvo. Ko bi vedel, koliko, bi vam tudi povedal. Poglavitno je, da se šte* vilo množi, in da otroci pridno molijo ter darove zbirajo. Ne vem, če ste vi« deli vsi »Vestnik«. Te bukvice izidejo vsako leto in na zadnjih straneh po« ročaj o, koliko se je v posameznih krajih nabralo za sv. Detinstvo. V Vestniku za 1. 1926. je iz naših krajev naznanjeno še bolj malo zbirk. Slišim pa, da jih bo v Vestniku za 1. 1927. več. Prosite vašega duhovnika, da vam bo oskrbel nekaj Vestnikov. Vi si jih posodite drug drugemu, da bo vsak, ki je v sv. Detinstvu, Vestnik bral. Seveda tisti, ki že znate brati. Vestnik vsako leto piše lepe reči o mi« sijonih. Gotovo ga bodo radi brali tu* di odraščeni. Ali ne bi bilo prav, da bi eden, ki gladko in razločno bere, pred družino na glas bral, drugi bi pa po« slušali? Tako bi se cela družina vnela za misijone. Naredite tako, otroci, pa boste tudi vi majhni misijonarji v svoji družini. Mislil sem vam povedati še, kako je bilo Dejanje sv. Detinstva ustanov« ljeno. Ampak letos je moja glava vsa ubita, da sem se že preveč utrudil. Pa k letu, če Bog da! liSiSSiSMiiSiiiiiii IGO GRUDEN: IGRA NA OBRAZU. Tukaj je oltarček; tukaj lučic parček; tu blazinic dvoje; tukaj vratca pa držijo skozi cerkev v zakristijo; glej, že gre cerkovnik Kime, že je tu — za vrv še prime — pa zapoje: don, don, don, veliki ta zvon ... Oltarček je čelo, lučee oči, blazinice so lica, vratca so usta, vrv pa nosek. DEKLIŠKA GREDA TINKA: TRI ZGODBE O DEKLICI KATARINI. Ali jo poznate, deklico iz davnih dni, ka« tere duh še vedno živi med nami in nam priča, da se lahko tudi priprosto dekle s pomočjo milosti božje dvigne do popolnosti? Katarina Benincasa je živela v trinajstem stoletju v Sijeni. Bila je hčerka priprostih stari šev. V tistem času ni bilo šol za priproste lju» di, zato se je Katarina šele kot dorasla dekli« ca začela učiti pisati in brati. V kratkem času se je naučila citati. Pisala pa ni nikoli sama. Znamenita svoja pisma, ki se še danes čitajo, je narekovala drugim. Do petnajstega leta je živela v očetovi hiši, potem je postala redovnica v tretjem redu sv. Dominika in je opravljala dela usmiljenja po Sijeni. Katarina in učeni pater. Glas o svetosti sijenske deklice se je naglo širil. Hodili so k njej, da bi jo videli in govo« rili ž njo, ker je bilo slišati, da je čudovito ras zumna. Vsak je bil presenečen nad njeno mo« drostjo. Bili so pa tudi taki, ki so hoteli božjo dekli« co skušati, ker niso verjeli v njeno globoko svetost. Živel je v tistem času neki učen pater frančiškan. Znan je bil po svoji visoki na« obrazbi in po svojih krasnih govorih. Ta mož ni hotel verjeti kar so mu pripovedovali o de« janjih deklice Katarine. Posmehoval se je onim, ki so jo občudovali in častili, jezil se nad onimi, ki so ji v vsem sledili. Hotel je na vso moč preprečiti, da bi Katarina, preprosta in neizobražena deklica, vodila velike in ugled« ne ljudi. Zato je upeljal pogoste govore, s katerimi bi zatrl tako početje. Da bi dobil bolj pre« pričevalne dokaze, je sklenil, da bo sam obi« skal Katarino. Bil je gotov, da se bo deklica v pogovoru ž njim zmedla in s tem dokazala, da je njena svetost puhla in prazna. Na večer 25. novembra — na praznik sv. Katarine — se je napotil omenjeni frančiškan v družbi ne« kega sobrata proti Katarininemu domu. Ko sta vstopila v revno sobico, je obstal. Ničesar drugega ni bilo v njej kot majhna skrinja, kjer je hranila obleko, in lesena klop, na ka« teri je spala. Polkne so bile zaprte. Sobica je bila razsvetljena le od brlivke, ki je gorela pred Križanim. Katarina se poznemu obisku ni začudila. Ostala je mirna in je gosta pri« jazno povabila, naj sedeta. Frančiškan je se» del na skrinjo, tovariš na klopico, Katarina na tla k njunim nogam, kakor je imela na« vado. Nekaj časa so vsi trije molčali. Katarina je mirno čakala. Končno izpregovori pater: »Slišal sem mnogo govoriti o tvoji svetosti in vem, da ti je Gospod dal poseben dar za raz« lago sv. pisma. Prišel sem z upanjem, da bom iz tvojih ust slišal krepko in tolažilno besedo.« Katarina je vdano in krotko uprla svoje čiste oči v govornika in rekla: »Močno sem vesela, da vas vidim, oče. Vi gotovo temeljito po« znate sv. pismo, ker ga vsak dan razlagate dušam, ki so vam izročene v varstvo. Tudi semkaj ste prišli brez dvoma le zato, da me poučite in okrepčate z besedo božjo. Prosim Vas, da to storite!« Tega mož ni pričakoval, nekoliko ga je zmedlo, a le za hip. Začela sta živo razprav« ljati o božjih resnicah in Katarina je bila vedno močnejša. Ko je zazvonilo »zdravo Ma« rijo«, sta se redovnika poslovila. Katarina ju je spremila do vrat, pokleknila pred učenega patra ter ga prosila blagoslova. Frančiškan, ki se je čutil pobitega, je v naglici naredil sv. križ in rekel: »Moli zame, sestra!« Oddaljil se je tih, jezen in presenečen, a še vedno z za« ničljivim posmehom na ustnih. Ko je dospel v samostan, je takoj legel k počitku, ker za drugi dan je bil napovedal govor. Zbudil se je, ko se je začelo daniti. Bil je truden in žalosten. Oblekel se je in začel ho« diti po sobi, a njegovo razpoloženje se ni iz« premenilo. Naenkrat so mu privrele solze po licu. Začudil sc je in se jezil, ker je sovražil brezpomemben jok. In čudno je bilo to, da kadar si je solze obrisal, so se mu nove ulile. Sprva je mislil, da je to hud prehlad. Hodil je neprestano gor in dol čas je bežal in sol« ze niso hotele usahniti. Odpovedal je govor in ostal v sobi do večera. Ko se je zmračilo, se je spomnil na kraj, kjer je bil prejšnji večer ob istem času. In zopet je videl malo celico razsvetljeno le od blede lučce. Na kri« žu se je blestelo belo telo Zveličarjevo in pod križem je sedela nežna deklica z bledim obra« zom in upirala v Križanega svoje velike črne oči. Zdelo se mu je, da se njene ustnice pre« mikajo. In tedaj je spoznal svoj greh in da je Ka« tarina prežeta z resnico božjo ter da se je ona prav darovala Bogu. Uvidel je, da je sam ma» lovreden. Hinavec je, ker so njegovi govori živi, goreči, a srce mrzlo. Njegova vera je plitva, ker tako samoljuben človek ne more močno verovati. Pogledal je po sobi in nič več mu ni ugajala velika, krasna soba z iz» brano knjižnico, z udobno posteljo in z mehkis mi stoli. Živo je videl pred seboj revno so= bico one, ki je bila Bogu ljuba. Ko je to premišljeval, so se mu solze posus šile in izginila je žalost in jeza iz njegovega srca. V sebi je začutil veliko radost in le eno je želel: iti h Katarini. Drugo jutro še pred zoro je pohitel k njej. Padel je pred njo na kolena in jo prosil od» puščanja, da jo je hotel izkušati in soditi. Se= del je tudi on na tla in poslušal dobro mamico duš, Katarino, ki mu je govorila o frančiškan* skem redu. Spomnila ga je na pomen rašes vinaste obleke in bosih nog in ga vabila, naj se zopet povrne na pot, ki jo je začrtal asiški ubožček — sv. Frančišek. Pater je ponižno poslušal besedo sijenske device. Vrnil se je v samostan, ki je bil zelo velik in zelo bogat. Zbral je vse kar je imel in je razdal revežem. Potem se je umaknil v samo» ten klošter na hrib Amiata in je tam živel v slavo božjo. Katarina in obrekljiva starka. Katarina je prestala mnogo hudih bojev. Čeravno je živela sveto življenje in je dan za dnem delila same dobrote, so govorili o njej razne izmišljene grdobije. Njene redovniške tovarišice, ki so jasno vis dele njeno svetost, so jo pred hudimi jeziki na vso moč branile. A Katarina jim je vedno govorila: »Nočem, da me zagovarjate, a ho» čem, da takim ljudem rečete, da ne poznajo še vseh mojih napak, ker če bi za vse vedeli, bi gotovo molili, da se poboljšam.« Med res dovnicami so bile tudi take, ki niso hotele vi* deti njenih svetih dejanj in njenega spokors nega življenja. Posebno huda je bila neka starš ka, ki je vsled neozdravljive bolezni dolgo les žala. Katarina, čeravno je vedela, da jo starka po krivici obdolžuje, ji je neprestano z ves liko potrpežljivostjo stregla. V svojem čistem srcu ni občutila jeze, začela je celo premis šljevati, ni li kedaj res zakrivila stvari, ki so jih govorili. Mučila jo je ta skrb, dokler ni neko noč videla, kako ji Bog ponuja dva vens ca: enega zlatega, drugega trnjevega. Rekel ji je: »Če hočeš v življenju nositi zlatega, ti ostane za večnost trnjevi.« Katarina je dobro razumela Gospodove besede. Vse bo potrpela, tudi še tako hude udarce bo z veseljem pres našala, samo iz ljubezni do Kristusa. Naslednje jutro se je vrnila k bolnici ra= dostno kakor zmagalec, ki se vrača iz boja. Starka je bila tisti dan neznosna; obsula je mlado tOvarišico z grdimi besedami. Podila jo je, naj gre od nje, da ne potrebuje njene pos strežbe. In znova^ so padale na mlado redovs nico grde in neresnične obdolžitve. Katarina je ostala mirna, obličje se ji je svetilo kakor ožarjeno od nevidne luči. Ostala je pri bols niči dolgo časa, ker je zapazila, da se stanje bolnice slabša. Vse je lepo uredila in počiš stila. Ko je hotela bolnico umiti, je z grozo zagledala na starkinih prsih globoko in smrs dljivo rano. Takoj je prinesla vina in olja, da jo izpere. Ko je odprla rano in natočila in nastrgala v skodelico polno gnojne snovi, se je od groze in studa stresla. — Tedaj je nas stal v njeni duši hud boj zoper samo sebe. Zasovražila je vse, kar je telesu prijetnega. Skrivnostna moč jo je poživila. Dvignila je skodelico do rožnatih ust in izpila do dna strašno zelenkasto rumeno pijačo. »Dekle, dekle, se hočeš mar umoriti!« je kričala starka vsa iz sebe. Iz njenega okames nelega srca so privrele grenke solze kesanja. O Bog, koliko je zakrivila nad to božjo des klico! Kako je mogla sovražiti to čisto in plemenito bitje? Sam Bog naj ji prizanese! Prosila je Katarino, naj ji odpusti, nato je velela poklicati prednico ter pred njo in vses mi redovnicami je preklicala, kar je slabega govorila o svetniški deklici. Katarina pa je hvalila svojega Gospoda za izkazano milost. Kako je Katarina osvobodila jetnika. Neki perudžijski plemič, Nikolaj Toldo po imenu, je bil obsojen na smrt, ker se je pres grešil proti tedanji vladi. Mladenič je bil ves obupan. Hodil je gor in dol po ječi kakor izgubljen in ni hotel nis česar slišati o spovedi. Umreti tako mlad in za tak majhen pregrešek! Kako je bilo vse to nespametno in žalostno! Kaka groza ga bo objela, ko bo položil glavo pod hladno ostrino, in v tem bodo travniki posuti z marjeticami, in pod nebom se bo dvigal škrjanček ter ve» selo žvrgolel! Umrl bo pred krutimi in rados vednimi očmi množice. Raz mrtvaškega odra bo lahko zadnjikrat videl gore, ki zakrivajo njegovo lepo domovino, njegov dom, prostost in življenje! To je mislil jetnik in njegova bridkost je naraščala. Ko je Katarina slišala govoriti o nesreči mlas deničevi, se je napotila k njemu v ječo. Začudeno je pogledal Nikolaj Toldo na des klico v beli halji. Prvi hip je mislil, da stoji pred njim prikazen. Radoveden je bil, kaj to pomeni. Kaj mu bo povedala mila obiskovals ka? Mu prinaša morda rešitev? V resnici mu je Katarina prinesla novo življenje, ne ono, ki bo končalo pod sekiro, temveč drugo, ki se bo začelo po smrti in bo trajalo večno. Začela mu je govoriti ljubeče, kakor mamica otroku. On jo je mirno poslušal in v njem je rastlo spos znanje, da edino v Bogu one deklice, ki stoji pred njim, je pravo življenje, resnična pros stost in sreča. Čudež se je dogodil. Mladenič se je popol» noma spremenil in ko je Katarina odhajala, jo je prosil, naj se vrne naslednje jutro. Zgodaj v j,utro se je Katarina napotila k jetniku. Pe» ljala ga je k maši in bila navzoča, ko se je ob» hajal. Bil je miren in srečen. Bal se je edino onega trenutka, ko mu bo rabelj glavo odsekal. Zato je poprosil Katari» no: »Bodi pri meni v hudem treuntku, ker ta» ko sem gotov, da bom umrl srečen!« in naslonil je glavo na dlani sijenske svetničice. Katarina je tedaj začutila v sebi veliko radost in željo dati življenje za Gospoda. Govorila je obso« jencu kakor sestra bratu, tolažila ga je s ču» dežno milobo in bil je miren in močan. Na določeni dan je Katarina šla na morišee in ga pričakovala. Radovedna množica je že bila zbrana. Slednjič je dospel tudi obsojenec pokorno kakor ovčka. Ko je zagledal Katarino, se je pričel smehljati ter jo prositi, naj ga pokriža. Deklica mu je naredila znamenje svetega kri» ža kakor mati, ki blagoslavlja svoje dete. Z milim glasom mu je rekla: »Poklekni, moj lju« bi brat, ker kmalu boš v pri Gospodu Jezusu Krotko jo je slušal, Katarina je odpela ovrats nik in mu neprestano govorila o trpljenju in smrti Gospodovi. Njegova usta so z veliko Iju« beznijo izgovarjala le dve imeni: Jezus, Kata« rina! dokler ni njegova lepa glava padla v ro« ke božje deklice. * * # To so tri zgodbe naše sestrice svete Kata« rine Sijenske, ki bodi z nami, dokler je ne za* gledamo v božjem raju, kar nam Bog daj. Illllllllllliiilllllilllllll M. U. G.: PREPROSTI JEDILNI LISTI ZA KOSILA ZA TEDEN DNI. PONDELJEK: 1. Rumena postna juha z re« zanci. 2. Parjen krompir s fižolovo polivko. Juha: Deni v kožico dve žlici masti; ko je vroče, prideni pol korenčka, en četrt čebule, kešček zelene, koreninico peteršilja in par koščkov na tanke liste zrezanega kruha. Ko ti med mešanjem zarumeni, zalij s 3 1 vrele vode, prideni še par zrnc celega popra in malo mu« škatnega cveta ter primerno posoli. Vre naj kake pol ure. Potem precedi ter zakuhaj v juho rezance. Mesto rezancev uporabiš lahko tudi krpice ali makarončke. Za rezance naredi precej trdo testo iz četrt litra moke in dveh do treh jajc ter primerno množino vode. Raz« deli v dva hlebčka ter vsakega posebej raz* valjaj v tanko krpico. Ko se krpi nekoliko osušita, ju zavij vsako posebej ter zreži v ko« likor mogoče tanke rezance. K juhi lahko pri» deneš sira. Parjen krompir s presnim maslom: Zreži olupljen krompir na kocke, debele kot lešnik ter ga oplakni v vodi. Razgrej v kožici pre« snega masla, deni vanj drobno zrezane čebule in zelenega peteršilja, da zarumeni, potem prideni krompir, zalij do polovice z juho ali toplo vodo, malo osoli ter pari pokritega, da se zmehča. Fižolova polivka: Namoči že prejšnji večer pol litra fižola, naslednji dan ga daj kuhat v drugo vodo, osoIT in prideni lorberjev list in nekoliko limonove lupine. Ko je fižol mehak, odlij vodo v posebno posodo, zmečkaj fižol, prilij nekoliko vode ter ga pretlači. Deni v kožico dve žlici masla ali masti, nekaj drobno zrezane čebule, ko zarumeni, dve žlici moke ter pretlačen fižol, potem prilij nekoliko kisa in toliko fižolove vode, da je polivka primer» no gosta. Daj jo s krompirjem na mizo. TOREK: 1. Ječmenčkova juha s klobaso. 2. Krompirjev pire s posoljenim zeljem. Juha: Zakuhaj v treh litrih vrele vode četrt litra ječmenčka, osoli ter pusti, da vre dobri dve uri. Nasekaj drobno zelenega peteršilja, česna ter polovico klobase in nekaj slanine, prideni k ječmenčku ter pusti, da še nekaj ča* sa vre, potem daj na mizo. Pire: Olupi 8—10 srednjih krompirjev ter jih skuhaj v slani vodi; odcedi potem vodo in zmečkaj krompir kolikor mogoče fino. Pride« ni košček presnega masla, par žlic smetane in toliko mleka ali krompirjeve vode, da je pri« meroma rahel, dobro zmešaj, deni na krožnik in zabeli z ocvirki ali drobtinicami, ocvrtimi na masti ali na maslu. Posiljeno zelje: Iztrebi in nareži dve ali tri zeljnate glavice kakor za salato. Deni nanj žlico soli in malo kumnje, premešaj in pusti, da nekoliko stoji. Potem deni v kožico dve žlici masti, ko je vroča, malo fino zrezane čes bule; ko je ta rumena, pa žlico moke. Ožmi zdaj zelje ter ga daj v prežganje, prilij malo kisa in juhe ali vode ter pusti, da še kake pol ure počasi vre. SREDA: 1. Francoska juha. 2. Zapečeni res zanci. Juha: Zreži na rezance pol korena, eno ko« lerabo, pol koreninice peteršilja, eno zeleno, pol glavice ohrovta. Vse to operi ter ocedi. V primerno kožico deni eno žlico masti, ko je ista vroča, stresi vanjo zelenjavo ter jo spraži. Ko je že precej rumenkasta, prideni eno žlico presnega masla in ko se speni, še eno žlico moke. Premešaj narahlo in zalij z dva in pol litra goveje juhe ali vrele vode. Prideni zdaj še poparjenih ter na rezance zrezanih gob, par žlic zelenega graha; to naj vre nekaj časa. Po« tem prideni še na rezance zrezana in v masti s čebulo popražena jetra. Prideneš lahko tudi kake ostanke pečenke. Juhi prideni popečene* ga kruha, ali zakuhaj malo riža. Če zakuhaš riž, prideni jetra nazadnje, da ne postanejo trda. Zapečeni sirovi rezanci: Zamesi testo iz do» brega pol kg moke, 2 jajec in nekaj vode. Raz« valjaj ga za nožev rob debelo. Ko se malo osuši, ga zreži na prst dolge in pol prsta široke rezance. Skuhaj jih v slani vodi in polij z mrzlo vodo. Nato jih zabeli z v presnem maslu scvrtimi drobtinami ter jih postavi na gorko. Posebej zmešaj en četrt 1 smetane, 2 jajci in majhen krožnik drobno zdrobljenega sira (skute) in nekaj zrn soli. Nato devaj v namazano in z drobtinami potreseno kožico par žlic rezancev, potem par žlic nadeva itd. menjaje, dokler imaš kaj. Zgornja plast bodi nadev. Nato postavi v pečico, da se zapeče.. ČETRTEK: 1. Vranična juha s popečenim kruhom. 2. Žlikrofi. Juha: Iztrgaj s topim nožem vsebino 1 ali 2 vranic ter izžvrkljaj to v mrzli juhi. V kožico deni 2 žlici presnega masla ali masti. Ko se speni, prideni nekoliko drobno zrezanega pe» teršilja in par žlic moke. K temu prideni iz» žvrkljani vranici, nekoliko majerona in 2 1 juhe ali vrele vode. To naj še malo vre. Deni potem v juho na rezance zrezan in popečen kruh. Napravi tesfe> kakor za rezance. Žlikrofi: Sesekljaj ostanke mesa, kakršnega» koli; dobra so tudi kuhana pljuča. Prideneš lahko tudi v mleku namočenega kruha, dodaj popra, peteršilja, majerona, timeza, na masti pražene čebule. Napravi iz tega male krogli« ce. Testo zvaljaj in zreži v kvadrataste krpe, deni na vsako kroglico nadeva, namaži robove z jajcem ter jih stisni in obreži v polkrogu s koleščkom. Tako pripravljene cmoke skuhaj v slani vodi, odcedi ter deni na pločevino, kjer si ocvrla poprej drobtine na masti. PETEK: 1. Grahova juha z ocvrtim kruhom. 2. Koruzna gibanica. Juha: Skuhaj v treh litrih slane vode 1 1 zelenega graha. Vzameš lahko tudi suh grah, samo ga je treba namočiti že prejšnji večer. Vodo, v kateri se je namakal, odlij ter deni v drugo kuhat. Ko je grah mehek, ga odcedi, stresi na sito in pretlači, vmes vlivaj na sito tudi grahove vode. Potem deni v posodo tudi 2 žlici presnega masla, zelenega peteršilja in 2 žlici moke; ko zarumeni, prilij grahove juhe ter zmešaj. Na juho deneš na kocke zrezan, v jajcu povaljen in ocvrt kruh. Koruzna gibanica: V 2 1 mleka daj 5 dkg presnega masla in za kavino žličko soli, vme» šaj toliko koruzne moke ali zdroba, da dobiš tako redko testo kakor kaša, prideni še pest bele moke in par dkg kvasu ter vse dobro premešaj. Namaži ploščevino ter vlij nanjo polovico tvarine, namaži z marmelado ali po« suj s svežimi krhlji jabolk ali hrušk i. t. d., do« lij še drugo polovico ter pusti, da vzhaja. Na« to deni v vročo pečico ter dobro speci. Pečeno zreži na primerne kose. SOBOTA: 1. Krompirjeva juha z makaroni 2. Rižev pečenjak. Juha: V 2 in pol 1 slane vode skuhaj 6-8 na kocke zrezanih krompirjev. Prideni drobno sesekanega česna, zelenega peteršilja, lorbrjev list, malo timeza in stolčenega popra. V ko» žici segrej 2 žlici masti in zarumeni 2 žlici moke in pol žlice drobno zrezane čebule. Na» to prilij par žlic kisa in nekoliko krompirjeve vode ter zmešaj da bo gladko, prilij krom» pirju; zakuhaj en četrt kg makaronov. Rižev pečenjak. V 1 in pol 1 mleka skuhaj ne premehko pol kg riža in deni na hladno. Potem mu primešaj malo presnega masla in sladkorja, 2—4 jajca ter osoli. Ko si vse do» bro premešala, deni na vročo mast za dva prsta na debelo ter rumeno zapeci. Pečenega zdrobi in potresi s sladkorjem. Lahko ga tudi zrežeš. Preden deneš v pečico, primešaš lahko zrezanega, s sladkorjem in cimetom zmešane» ga sadja. NEDELJA: 1. Goveja juha z jetrnimi vlož» ki. 2. Meso, pražen krompir, jabolčni hren. 3. Sirove palačinke. Goveja juha z jetrnimi vložki: V 3 1 vode deni 1 kg govejega mesa, malo kosti in jeter, potem še prideni koreninico peteršilja, kos ko» rena, kolerabe, prav malo zelene, pora, par zrnc popra, košček lorberjevega lističa, pazi, da počasi zavre in pusti vreti pokrito 2 do 3 ure. Pen ne pobiraj. Preden jo scediš, jo pu» sti nekaj minut mirno na strani stati. Če ho» češ imeti lepo, fino meso, ga pristavi v vroči vodi, če pa hočeš imeti dobro juho, ga deni v mrzlo vodo. — Vmešaj 2 žlici masti, 2 jajci, prideni eno osminko 1 mleka, eno osminko 1 drobtin, nekoliko zmečkanega česna, malo popra, soli, drobno zrezane, v masti ocvrte če» bule, majerona, zelenega peteršilja, 15 dkg na» strganih pretlačenih jeter in pol žlice moke, rahlo zmešaj ter zakuhaj v vrelo juho male vložbe. Pražen krompir: Skuhaj 8—10 srednjih krompirjev, olupi, zreži na tanke koleščke. Se» gre j v kožici masti, prideni drobno zrezane čebule; ko zrumeni, stresi vanjo krompir, po» tresi s soljo, ga rahlo premešaj ali prepolji, pokrij in praži, da zrumeni. Zmes pa še pre» polji in hitro pokrij. Gotovega deni na krož« nik, naloži zraven meso. Jabolčni hren: Olupi par jabolk ter jih zri* baj, prideni malo ob pomarančo ali limono drgnjenega sladkorja ter sok 1 pomaranče ali limone, nekoliko vina in zribanega hrena, pre» mešaj, če je pregosto, prilij vina, kisa ali vode, po okusu še prideni tudi sladkorja. Sirove palačinke: Speci jajčnih krp kakor za omlete. V skledi zmešaj okrog 30 dkg do» bro odtečenega svežega sira, skute, en četrt 1 kisle smetane, par jajc, malo drobtin, slad« korja, soli, lahko tudi opranih rozin, namaži posamezne omlete, prerezi vsako poševno črez pol ter jih zloži na pomazano pločevino tako, da sloni konec prerezane omlete na prejšnji. Povrh zlij s par žlicami smetane žvrkljano jaj» ce, postavi v pečico ter rumeno zapeci. Ko jih daš na mizo, jih potresi s sladkorjem. □□□□monmDDmn^ □ 0 0 □ GOSPODARSTVO □ □ _ B □ H □ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□D VIPAVSKI KLETAR: KAKO SI OHRANIMO DOBRO VINSKO KAPLJICO. Namenil sem se napisati iz dolgoletne sku« šnje nekaj navodil, kako naj si ohranimo do« bro vinsko kapljico. Ta navodila so pisana v prvi vrsti za one, ki vina ne sami pridelujejo, ampak si ga kupujejo. Pa tudi vinogradniki bodo našli v njem kako zrno. — Prvi pogoj. Poudarjam: dober sod je prvi pogoj za do« bro vino. Če pravi stari latinski pregovor: Zdrava duša v zdravem telesu! bi rekel jaz: dobro vino le v zdravem, dobrem sodu. Sode imej ločene, posebne za belo vino in posebne za črno vino. Če se napolni sod, v katerem je bilo prej črno vino, z belim, dobi neprikupljivo barvo, četudi si sod prej morda še tako čisto opral. Ako so sodi dobri, zavinjeni, se ohrani v njih tudi bolj šibko vino. Ako so pa sodi slabi, pusti, se pokvari v njih še tako dobro in močno vino. Radi tega' je treba vedno in skrbno paziti, da se ohrani sod nepokvarjen in v dobrem stanu. Sod naj bo vedno dobro podložen, da se pri točenju ne zgane, ker gibanje dela vino motno in kalno. Kako se ohrani sod dober? Ko se vino porabi iz soda in je sod že pod» ložen in ni več v njem čistega vina, se mora ostanek tekočine, gošča takoj iztočiti iz soda in sod se mora oprati. Oprani sod naj se od« cedi na ta način, da se zvrne na veho ali pil« kino ¿dprtino. Osušeni sod zažveplaj in zabij zamasek, kakor da bi bilo vino v njem. Vse to naj ti bolj natanko razložim. Kako se sod opere? Ni zadosti, da se samo izplakne, ampak se mora pri pranju vložiti nekoliko majhnih, ostrih kamenčkov ali še bolje za ta namen naprav« ljeno verižico, ki se lahko kupi v vsaki večji prodajalni železnine. To pobere iz soda vso lego. Ako ima sod mnogo lege, se mora z ve« rigo in vodo dvakrat obračati na vse strani; če je le malo lege, zadostuje enkratno obra« čanje. Ko so se kamenčki iztresli iz soda, ozi« roma vzela iz njega veriga, se pere sod toli« kokrat (dvakrat, trikrat), dokler ne teče iz soda voda ravno tako čista, kakor smo jo vlili vanj. Kako se sod zažvepla? Za to je potrebno, da si vsakdo kupi stroj« ček za žveplanje sodov. Dobi se pri klepar« jih. Kleparji izven vinorodnih krajev jih ni« majo, jih pa bodo gotovo izdelovali in pro« dajali, če se bo po njih popraševalo. Tak strojček obstoji iz majhne posode z vratci, ka« mor se položi žveplo in zažgf. Iz te posode gre potem žvepleni dim v sod po zakrivljeni cevi, katera se nastavi na veho. Sod je na« vadno zažveplan, kadar se začne pri vehi ka« diti iz njega. Še bolj gotov si, da je sod do« bro zažveplan, ako se ti zdi, če potrkaš nanj_ kakor da je napolnjen s tekočino. Lahko se zažvepla sod tudi tako, da se obesi žveplo v treskah na žico, se ga prižge in pusti v sodu goreti; toda če je sod vlažen še od vina, zlasti močnejšega žveplo noče goreti v njem. Kot zamaški se rabijo dandanes večinoma plutasti zamaški (gobe), ki se kupijo v vsaki mirodilnici. Rabijo se tudi zamaški iz trdega lesa, a pri izbijanju takega zamaška se sod navadno potrese in vino postane kalno; tudi se pri lesenem zamašku izgubi vino, ako se pipa hitro ne zabije. Nasprotno je prav lahko nastaviti pipo, ako so pri sodih plutasti za« maški. Pipa se kar enostavno nastavi na za» mašek, udari se po njej in v trenutku teče že vino, ne da bi se ga kaj poizgubilo. Vehe ali pilke se rabijo drugačne za pre« važanje, drugačne v kleti. Za prevažanje se rabijo pilke iz mehkega lesa, okrog katere se lahko ovije čisto drobna cunja, da-se prav prileže odprtini in ne pušča vina. Kjer se ku« pi vino, naj se naroči, da ne zabijejo ali od» žagajo vehe popolnoma vodoravno s sodom_ ampak naj je ostane zunaj za pol ali eden cen» timeter, da se doma lažje odbije. Če je nam« reč pilka preveč zabita, se potem pri izbijanju z raznim orodjem odprtina kmalu pokvari in tako postane sod za prevažanje neraben. Ko je vino došlo v klet, se mora mehko ve« ho s cunjo odstraniti in nadomestiti z drugo iz trdega lesa najbolje iz hrastovega. Ta pil» ka mora biti tako dolga, da sega v sodu ne« koliko v vino, zunaj soda pa naj je bo kakih 5 do 10 cm in to radi tega, da se prav lahko odbije. Pilka naj se ne ovija s cunjo, ker ta« ke cunje večkrat povzročajo, da vino dobi okus po kislem. Pilke naj bodo pripravljene za vsak sod po» sebej po velikosti odprtine. Najbolje napravi take pilke mizar, ki ima stružnico. Skrbeti je treba tudi za pipe, da so čiste in take velikosti, da se dobro ujemajo z za» maškom pri sodu. Ko se pipa odrabi, se mora vselej omiti od zunaj in še zlasti od znotraj, kjer ostane ved» no nekaj lege. Najlažje se pipa očisti od zno» traj z drobno palčko in s tem, da se toči sko» zi pipo čista voda. Oprati se mora pipa vsa» kikrat, ker drugače se pokvari kakor sod in dobi večkrat duh po plesni, kislobi itd. in vino, ki je zelo občutljivo, se navzame pri točenju hitro takega duha. Ako je pipa suha, naj se namoči, da ne bo puščala. Če se pa pluta pri pipi izrabi, naj se vloži nova. V me« stu je več takih delavnic, ki izvršijo to po ceni. Ako se ne veš kam obrniti, poprašaj v mirodilnici za takega mojstra. Kakor je splošno znano, se napravlja v so« du na vinu, ako ni vedno napolnjen, kan ali vinski cvet. To so drobna bela zrnca oziroma glivice, ki vino šibijo, zlasti če se vino po» časi toči, oziroma pije. Kako temu pomagati? Pomaga se, če se žvepla sod vrh vina, in si» cer naj se to zgodi redno vsaki teden. Ako ima sod gori opisano pilko, se hitro odbije, vzamfe stroj, košček žvepla prižge in v par minutah je vino zavarovano. Seveda se mora pilka vsakikrat dobro zabiti. S tem se zabra» ni, da se ne morejo razvijati one glivice ter vino ohrani svojo moč in dober okus do zad» njega. Tako ne bo imelo tudi vino nikdar okusa »po nizkem«, kakor pravimo. Malo tru» da in skrbi, pa si ohraniš dobro kapljico. V ta namen je dobro žveplo v treskah, kakor smo že gori omenili, a boljše je azbestno, ki se dobi tudi v mirodilnici. To so drobni traki, podobni debelemu papirju. To žveplo je sicer nekoliko dražje a ima to lastnost, da hitro izgori, ne pusti tolikega duha po žveplu in takoj učinkuje. Ako bi slučajno kedaj dobilo vino okus po žveplu naj se toči skozi majhen bakren lijček, ali pa naj se pretoči v drugi sod skozi lij iz iste kovine. Zadostuje tudi, če se dene v navaden lij košček bakra ali či» sta bakrena pokrivača. Da se ohrani dobro vino, je treba dalje tudi dobre kleti, zlasti poleti. Če pride gor» kota v klet, se v njej pokvari tudi najboljše vino. Kleti naj bodo v novih hišah na severo» vzhodni strani, oziroma voglu in če je mogo» če pod zemljo. Ono stran hiše solnce naj» manj obseva. Kdor pa nima dobre kleti za poletje naj si da napraviti stojalo z več predali za ležeče steklenice. Na te predale se pritrdijo po dve in dve latici, med katerimi leži vsaka ste» klenica z grlom obrnjenim na zunanjo stran. Latici naj bosta tako skupaj, da se stekle» niča ne more zganiti. Porabi steklenice po 1 ali pol litra; napolnjene zamaši in zamaške pritrdi z vrvico na vrat steklenice. Na takem stojalu shraniš lahko cel hI vina in še več. Kadar potrebuješ vino, prereži vr» vico pri zamašku, odstrani previdno zamašek ter pazi pri tem, da se steklenica ne zgane; vino natoči skozi mali lijček iz tam ležeče steklenice naravnost v namizno steklenico. Kar je lege, ostane na dnu. V takih stekle» nicah se ohrani vino tudi v bolj gorkem pro» štoru, ker v ležeče zamašene steklenice rie more priti zrak in zato nima vročina tolikega vpliva na vino, da bi se pokvarilo. Tako ohranjeno vino pa ni še, kakor pras vimo, vino »v buteljkah«. Za buteljke se mo» ra vino že prej pripraviti in mora biti staro dve do tri leta. Tako vino se mora vsako leto po dvakrat pretočiti, prvo leto celo trikrat. Na tak način dozori vino in postane čisto kot kristal. V ta namen se rabijo steklenice iz bolj močnega in debelega stekla. Ko so se na» polnile steklenice z vinom, se mora zabiti za» mašek s posebno pripravo ali strojčkom, ki se kupi za majhen znesek v trgovini za že» leznino. Ko so steklenice zamašene, se po« moči zamašek s stekleničnim grlom v raz» topljen vosek, kar zabranjuje, da ne more zrak do vina. Take buteljke se lahko ohranijo mnogo let, zlasti če se postavijo v hladen pro« štor in se zasujejo s peskom. Kaj pa, če si kdo kupi vina za delj časa? Če si kdo kupi večji sod vina in ga me» sečno ne porabi, naj pretoči v manjše sode, ker vino, ki se toči dolgo iz večjega soda, na» vadno ošibi, četudi se žvepla. Kadar se pretaka vino v manjše sodčeke, naj se najprej operejo po zgornjem navodilu. Ko se od ocedi, naj se zavini t. j., pred na» takanjem vlije se v sod nekoliko vina, s ka» terim se sod oplakne okrog in okrog. Za sod od enega hI zadostuje četrt litra, za sod od pol hI pa ena osminka. To vino pa se ne sme pustiti v sodu, ampak se mora izliti. Porabi se lahko za jesih ali kis. Pri vinu velja nam» reč pravilo: vino ne sme priti nikdar v ne« posredno dotiko z vodo, tudi v sodu ne. Preden se sod natoči naj se zažvepla z azbestnim žveplom .Za sod od 1 hI zadostuje pol trak» ca, za sod od pol hI četrt trakca. To vzdrži vino bolj stalno in mu ohrani prejšnjo barvo. Sploh naj ima vsak, kdor hoče imeti dobro kapljico, več malih dobrih sodov na razpo» lago. Sodi za dovažanje naj bodo iz bolj de» belega lesa, če le mogoče iz hrastovega. Mali sodi za dom so lahko iz bolj tenkega, vendar pa iz trdega lesa, kakor kostanjevega, aka» cijevega ali hrastovega. Prazni sodi naj bodo vedno zažveplani in dobro zamašeni. Hranijo naj se v primernem prostoru, ki ni prevlažen, pa tudi ne presuh. V vlažnih kleteh sodi navadno splesnijo; na suhem, zračnem kraju postanejo pa pusti. Ako je sod splesnel od zunaj, naj se ga tudi od zunaj opere. Pokvarjenih sodov naj se ne loti nihče sam popravljati, ako ni popolnoma vešč tega dela. Najboljše, da se tak sod izroči umnemu kle» tarju v kakem vinorodnem kraju, ki bo takoj vedel, ali se da sod še popraviti ali pa je morda za vino že neporaben. Kdor ima več napolnjenih sodov ali sod* čkov, naj zalije vsak teden vse sode iz soda, iz katerega se toči vino za vsakdanjo rabo. Kako orodje in kake priprave naj ima, kdor hoče ohraniti dobro kapljico? Na pripravnem stojalu naj ima tole: • 1. več pip po debelosti zamaškov; 2. pilke razne debelosti iz trdega lesa; 3. lesen bet, ker z železnim kladivom se pri udarjanju lah* ko pokvari sod; les naj se zabija in odbija z lesom; 4 .stroj za žveplanje; 5. nekoliko pre« diva za ovijanje pip preden se zabijejo; 6. žveplo rumeno in azbestno; 7. kositern lij za pretakanje. Kdor se bo ravnal po teh navodilih, bo imel vedno dobro kapljico in ne pride nikdar v zadrego, kadar postreže z vinom ob raznih prilikah svojim gostom in prijateljem. ALOJZIJ BAJEC, ravnatelj Zadružne zveze v Gorici: 0 PRISTOJBINAH. S kraljevim dekretom z dne 12. avgusta 1927. štv. 1463. so. bile znižane kolkovne in regi« strske pristojbine, zato je bilo treba prire« diti za letošnji koledar Goriške Mohorjeve družbe novo besedilo. Preden pričnem naštevati pristojbine, napi« šem to. kar mora vsak brezpogojno vedeti o pristojbinah. Dolžnost plačevati pristojbine, je bila raz« tegnjena na nove province dne 1. julija 1923. Pristojbine se plačujejo pri registrskem ura« du. — V svrho pristojbin moramo predložiti regi« strskemu uradu vsako pogodbo najkesneje 20 dni po nje izstavitvi. Dolžnost prijave zadeva vse prizadete po* godbenike. Za neresnične ali opuščene prijave je treba plačati občutno kazen. Spisov podvrženih registraciji a ne prijav* ljenih v registracijo, ne moremo uveljaviti pred sodnijo, dokler ni bila izvršena registra* cija in plačana razen pristojbine še občutna kazen. 1. Menice. Navedem le tiste menice, ki prihajajo za nas v poštev, namreč: a) menico, ki zapade v plačilo v enem me* secu; b) menico, ki zapade v plačilo v 'štirih me* secih; c) menico, ki zapade v plačilo v šestih me* secih, d) menico, ki zapade v plačilo po šestih me* secih in e) menico, na kateri ni vpisan dan zapadlo* sti (bianco*menica). Menica pod a) je izključno trgovska meni* ca. Trgovec si da natisniti menice, ki morajo biti po obliki in besedilu enake menicam, ki jih prodaja državna uprava. Te menice pred* loži, preden jih uporablja, registrskemu ura* du, da jih kolkuje. Kolkovna pristojbina znaša za vsakih 1000 lir ali odlomek, 40 centezimov. Kolkovati jih mora neposredno pred upora* bo, ker so te menice neveljavne, če je prešlo od dneva kolkovanja do dneva njihove upo* rabe več kot 45 dni. (Kraljevi dekret 14. no« vembra 1926. štv. 1944). Menica pod b). Te menice naj uporabljajo naši posojilničarji za taka posojila, katera se je posojilojemalec obvezal plačati najpozneje v štirih mesecih. Stanejo: za zneske do 200 lir L —.20 za zneske nad 200 do 400 lir L —.30 za zneske nad 400 do 600 lir L —.50 za zneske nad 600 do 800 lir L —.60 za zneske nad 800 do 1000 lir L —.90 za zneske nad 1000 lir ali od* lomek od 1000 lir se plača od tisoča........L —.90 Menica pod c). Te menice naj uporabljajo naši posojilničarji za taka posojila, katera se je posojilojemalec obvezal plačati najpozneje v šestih mesecih. Stanejo: za zneske do 200 lir L —.40 za zneske nad 200 do 400 lir L —.60 za zneske nad 400 do 600 lir L 1.— za zneske nad "600 do 800 lir L 1.20 za zneske nad 800 do 1000 lir L 1.80 za zneske nad 1000 lir ali od« lomek od 1000 lir, se plača od tisoča........L 1.80 Menica pod d). Te menice naj uporabljajo naši posojilničarji za taka posojila, katerih se posojilojemalec ni obvezal plačati v šestih me» secih. Stanejo: za zneske do 200 lir L —.80 za zneske nad 200 do 400 lir L 1.20 za zneske nad 400 do 600 lir L 2.— za zneske nad 600 do 800 lir L 2.40 za zneske nad 800 do 1000 lir L 3.60 za zneske nad 1000 lir ali odlo* mek od 1000 lir se plača od tisoča....... . L 3.60 Pri menici pod e) navedemo lahko dan pla» čila (zapadlost) na tri načine: a) Na vpogled (a vista). Ta menica je plač« ljiva takoj, ko jo je upnik predložil dolžniku (akceptantu) v plačilo. Mora jo pa predložiti v plačilo najkesneje v dveh letih, računši od dneva izstavitve, sicer je neveljavna. b) En mesec po vpogledu (Un mese dopo vista). Ta menica je plačljiva en mesec po» tem, ko jo je upnik pokazal dolžniku (akcep« tantu) in zahteval plačilo. Dolžnik mora zapi* sati na to menico dan, na kateri mu je bila pokazana. To menico je treba pokazati dolž» niku najkesneje dve leti po nje izstavitvi, si» cer je neveljavna. c) Je menica in bianco. Na tej menici osta« ne prostor, kjer sicer vpišemo dan zapadlosti, prazen. Ako ni bil med upnikom in dolžnikom dogovorjen dan plačila, lahko vpiše upnik po= ljubno zapadlost na menico in ¡o predloži ak« ceptantu v plačilo. Kolkovna pristojbina za te menice znaša ravno toliko kot za menice pod d). K vsem kolkovnim pristojbinam, ki so na» vedene pri vsaki posamezni menici, moramo doplačati še 10 centezimov za potrdilo plačila, ki ga zapiše upnik (imetnik menice) na hrbet plačane menice. Za vse tu navedene menice se zniža pristoj« bina za polovico, če so izstavljene v državi in plačljive v inozemstvu; ali pa izstavljene v inozemstvu in plačljive v državi, toda zadnje le pod pogojem, da je bila menica v možem« ski državi pravilno kolkovana, sicer je pod* vržena ta menica istim kolkovnim pristojbin nam kot menice, ki so izstavljene in plačljive v državi. 2. Zadolžnica. Ako denarni zavod dovoli posojilo na vknjižbo, mora poseči po zadolžnici. Zadolžnico napišemo na »carta bollata« za 3 lire. Na »carti bollati« se sme popisati le prostor, ki se nahaja med vodoravnimi in po« končnimi črtami. Registrska pristojbina znaša L 1.30 za vsa« kih 100 lir; vknjižninska taksa je znižana od L 2.50 na L 1,— za vsakih 100 lir. Potemtakem stane zadolžnica za 1000 lir brez pravice vknjižbe: Carta bollata .......3 lire Registrska pristojbina 10 krat 1.30 13 » skupaj . . 16 lir Če pa zadolžnico vknjižimo, mo« ramo plačati še vknjižninsko pri« stojbino, ki znaša 10 krat 1,— 10 » Vsega skupaj torej . . 26 lir 3. Knjige. Trgovski zakon navaja le dve vrsti trgov« skih knjig: a) Libro giornale in b) Libro degli inventari. V kategorijo pod a) spada naš blagajniški dnevnik, v kategorijo pod b) pa: knjiga za hranilne vloge, knjiga za posojila, knjiga za tekoče račune, knjiga za deleže, knjiga inventarja in knjiga bilanc. Pri konsumnih zadrug spada: amerikanski žurnal, knjiga došlih faktur in knjiga faktur o prodanem blagu v katego« rijo pod a), knjiga upnikov in dolžnikov, skontro blaga in knjiga, v katero vpišemo konec leta v za« logi se nahajajoče blago pa v kategorijo pod b). Zakon zahteva, da trgovske knjige, ki jih vodijo banke, trgovci, industrijalci, gospodar« ske zadruge, posojilnice in druge sorodne ustanove, kolekujemo na ta način, da nalepi« mo na vsako polo v vezani knjigi, obsegajočo 4 strani, po en kolek za 10 stotink. 4. Istotako kolekujemo pri zadrugah imenik članov in zapisnike načelstvenih in nadzorstve« nih sej ter zapisnike občnih zborov s kolekom 10 stotink za vsako polo obsegajočo 4 strani. 5. Hranilne knjižice, glaseče se na ime vla« gatelja ali na prinesitelja, kolekujemo tako, da nalepimo na vsak list, obsegajoč 4 strani, ko« lek za 50 stotink. 6. Knjižice tekočih računov, sem spadajo tudi posojilne knjižice, kolekujemo, če ne ob« segajo več kot 5 pol, s kolekom dveh lir, ako pa obsegajo več kot 5 pol, kolekujemo vsako polo s kolekom za 50 stotink. Koleke, ki smo jih nalepili na knjige in knji« žice, prepečati registrski urad. 7. Računske izvlečke in prepise računov iz trgovskih knjig, obvestila o bremenopisih in dobropisih na tekočem računu, potrdila o pra« vilnosti računskega izvlečka, kolekujemo, ne oziraje se na višino zneska, s kolekom 20 sto« tink. 8. Zapiske, zaključke in prepise naročil, če« tudi niso podpisani, a so izstavljeni: a) po trgovskih potnikih in zastopnikih tr« govskih hiš, b) po dobaviteljih ali trgovskih hišah samih, ne oziraje se na vrednost naročenega blaga, kolekujemo s kolekom 10 stot. 9. Istotako kolekujemo s kolekom 10 stotink potrdila o sprejetju naročil, ki jih pišejo do« bavitelji naročnikom. 10. Knjige tujcev, ki jih vodijo hotelirji, go« stilničarji in druga podobna podjetja, koleku« jemo vsako polo s kolekom 2 lir. 11. Izpiske ali prepise iz matrik, naj jih vodi kdorkoli, to so: domovnice, poročni listi in rojstni listi, mrtvaški listi pišemo na »carta bollata« za 4 lire. 12. Navadna potrdila, pobotnice, račune, se« zname in podobne listine kolekujemo: do zneska L 100.— s kolekom L —.10 do zneska L 1000.— s kolekom L —.50 do zneska L 3000.— s kolekom L 1.— do zneska L 6000.— s kolekom L 2.— do zneska L 10000,— s kolekom L 3,— do zneska L 13000.— s kolekom L 4.— do zneska L 16000,— s kolekom L 5.— do zneska L 20000.— s kolekom L 6,— do zneska L 23000,— s kolekom L 7,— do zneska L 26000.— s kolekom L 8.— do zneska L 30000,— s kolekom L 9,— itd. za vsakih 1000 lir ali odlomek od 1000 lir 30 stotink več, do zneska 200000 lir. Pobotni« ce za zneske čez 200000 lir kolekujemo s ko« lekom 60 lir. 13. Izmenjava blaga. Pod izmenjavo blaga (scambio) razumevamo kupčijo z blagom, ki se vrši med pridelovate» ljem, tovarnarjem, trgovcem in zasebnikom. Doslej smo delili blago v štiri pristojbinske kategorije; nova naredba pa je odpravila zad» njo kategorijo t. j. pristojbino na luksurijozno blago, ki je znašala 2 in 3 lire za vsakih 100 lir fakturne vrednosti. Po sedanji naredbi delimo blago le v tri ka* tegorije. V I. kategorijo spadajo pridelki in izdelki, ki jih. neobhodno potrebujemo za preživljanje. V II. kategorijo spadajo surovine in nekate» re potrebščine za kmetijstvo. V III. kategorijo spadajo izdelki, polizdelki in luksurijozno blago. Predmeti I. kategorije so: Žito, koruza, ječmen, riž in njihovi podiz» delki: otrobi, krmilna moka in riževe pleve. Nadalje: moka, drobne otrobi, testenine, vrtni pridelki, sveže in suho sadje, paradižnikove konserve, meso, mesni izdelki, mesne in ribje konserve, perutnina, domači zajci, ribe, jajca, mleko, maslo, sir, slanina, mast, rožiči, olje in olive, kis, če ni v botiljkah, sladkor, kava in kavine primesi. Nadalje: kurivo, petrolej in bencina, milo za pranje in lug, in računi o iz» vršenih nepremičninah. Račune o predmetih I. kategorije kolekuje» mo za zneske: od 1 do 100 lir s kolekom L —.10 od 100 do 1000 lir s kolekom L —.50 od 1000 naprej s kolekom L 1.— Predmeti II. kategorije so: Surovine, apno, kreda, cement, barve, ope* karski izdelki, umetna gnojila, žveplo, asfalt, oves, bencina in petrolej, če se ne uporabljajo za kurivo, svilodi (galeta), predivo, karbid, kmetijski pridelki, tamarindo, vosek, kosti, bombaž, žima, morska trava, s3no, kostna mo® ka, gobe, led, pesek, koruza za krmo, masti in olja za strojni pogon, volna, hmeli, surov marmor, cementni! izdelki za stavbinske svrhe, kovine v kosih in palicah, med v satov ju, pro= so, laneno olje, slama, surove koše, sviloprej« kino seme, laneno seme, soda, stearina in cu* nje, navadno vino in celuloza. Račune o predmetih II. kategorije kolekuje» mo za zneske do 20 lir s kolekom L —.10 do 40 lir s kolekom L —.20 do 60 lir s kolekom L —¡-.30 do 80 lir s kolekom L —.40 do 100 lir s kolekom L —.50 do 200 lir s kolekom L 1.— do 300 lir s kolekom L 1.50 do 400 lir s kolekom L 2,— Itd. za vsakih nadaljnih 100 lir ali odlomek od 100 lir, 50 stotink več. Predmeti III. kategorije so: Navadni krojaški, čevljarski, mizarski in drugi izdelki in polizdelki rokodelcev; sukno, tkanine in podobni predmeti, ki odgovarjajo našim vsakdanjim potrebam. Nadalje govedo, vštevši ono, ki je določeno za zakolj, in zakla» na živina. Izdelki iz morske pene, izdelki iz srebra in zlata, luksurijozni avtomobili, izdelki iz slonos ve kosti, biseri, rokavice iz kože, čipke, kožu® hovina, glasovirji, perje za okraske ženskih klobukov, vezenine, svila in orijentalske pre» proge. Nadalje mizarski izdelki boljše vrste kakor: 1 postelja za 1 osebo, ki stane nad 1500 lir 1 postelja za 2 osebi, ki stane nad 2500 lir ] nočna omarica z nast., ki stane nad 400 lir 1 predalčnik z nastavkom, ki stane nad 2000 lir 1 omara z dvemi vrati, ki stane nad 3000 lir 1 qmara s tremi vrati, ki stane nad 5000 lir 1 omara za obleko, ki stane nad 2000 lir 1 jedilnica, ki stane nad 3000 lir ] miza za raztegniti, ki stane nad 1500 lir 1 tapecirana stolica, ki stane nad 300 lir 1 kanape, ki stane nad 1200 lir 1 naslonjača, ki stane nad 600 lir 1 miza, ki stane nad 500 lir 1 omara s steklom, ki stane nad 1500 lir Nadalje: umivalniki, toaletne mizice, pisalne mize, divani, omare za knjige, navadne oma» re, ki stanejo nad 2000 lir. Nadalje omare za shrambo perila, posode in drugih podobnih predmetov, tapeciranih na« slonjačev, počivalnikov itd., ki stanejo nad 1000 lir. Račune o predmetih III. kategorije koleku» jemo za zneske do 20 lir s kolekom L —.20 do 40 lir s kolekom L —.40 do 60 lir s kolekom L —.60 do 80 lir s kolekom L —.80 do 100 lir s kolekom L 1.— do 200 lir s kolekom L 2.— do 300 lir s kolekom L 3,—. do 400 lir s kolekom L 4.—, itd.za vsakih nadaljnih 100 lir ali odlomek od 100 lir, 1 liro več. 14. Les. Glede mehkega, t. j. hojevega, smrekovega, borovega in mecesnovega lesa veljajo od 1. ju< lija 1925 sledeče določbe: Pristojbina znaša za vsakih 100 lir vrednosti ali povprečne tržne cene: a) L 1.50 od hlodov, pripeljanih iz gozda, ne oziraje se na to, ali so bili kupljeni od države, občine ali zasebnega gospodarja. b) L —.50 od hlodov obtesanih s sekiro. c) L 1.— od žaganega lesa (desk), od vsega tistega lesa, ki se je nahajal dne 30. junija t. 1. v skladiščih trgovcev. Račune o razprodaji lesa, od katerega je bila plačana pristojbina, navedena pod a), b) in c) kolekujemo: od 100 lir L —.10 od 100 do 1000 lir L —.50 od 1000 do 200000 lir po L —.30 za vsakih tisoč lir. Od pogodb, napravljenih med lastniki goz« dov in onimi, ki so kupili gozdove za izsekati, se plača razen pristojbine navedene pod a) še 1 odstotna registrska pristojbina. Od lesa, ki ga uvozimo iz inozemstva, znaša uvozna carina: a) od preprosto obtesanih hlodov, ki po svoji naravi niso sposobni za predelavo, po L 0.25 od kvintala; b) od surovega ali s sekiro obtesanega lesa po L 0.40 od kvintala; c) od desk v dolžini 4 metrov, od onih v dolžini pod in nad 4 metre in od tramičev v poljubni dolgosti po L 1.— od kvintala; d) od tramičev pod 4 metre dolžine po L —.75 od kvintala. Opomba: Carino za uvoženi les iz možem» stva določa ministrstvo za vsakega pol leta naprej. Zgornje postavke veljajo za čas od 1. januarja do 30. junija 1927. Illlllillllllllliillilllillllll POSTNE PRISTOJBINE. za kraljestvo in italijanske naselbine, kakor tudi za ljudovlado S. Marino, za Dodekanez in Albanijo. Pisma, navadna za vsakih 15 gramov L —.50 » v kraju samem za vsakih 15 gramov ........» •—.25 » naslovljena vojakom (izvzem» ši častnike) in za županstva za vsakih 15 gramov ...» —.25 Dopisnice, z daljšim besedilom . . » -—.30 » z daljšim besedilom v kraju ter naslovljene vo« jakom.......» -—-.15 » s plačanim odgovorom . » —.70 » s plačanim odgovorom v kraju.......» —.30 » s samim podpisom in da» tumom.......» —.10 Razglednice, z ne več negoli 5 bese» dami.......» —.20 » z več negoli 5 besedami v kraju ali poslane vo» jakom......» —.20 » z več negoli 5 besedami izven kraja.....» ■—.30 Posetke (vizitke) z ne več negoli 5 besedami.......» —.20 Obvestila o rojstvu, smrti, poroki in slična . . .....» —.20 Trgovski računi (fakture), ki ne pre» segajo 15 gramov......» —.30 Rokopisi za prvih 200 gramov . . » —.60 » za vsakih nadalj. 50 gr. do najvišje teže 2 kg .... » —.20 Časopisi in sicer dnevniki za vsak iztis, ki ne presega 50 gra» mov v poštno tekočem ras čunu ........» —.01 Časopisih in sicer dnevniki, ki pre» segajo predpisanih 50 gra» mov za vsakih nadaljnih 25 gramov dodatna pristojbin na (v pošt. tek. računu) . » s.006 Časopisi in sicer vsaj polmesečniki za vsak iztis, ki ne presega 50 gramov (v pošt. tek. ras čunu) . .......» 5.013 » isti, za vsakih nadalj. 50 g (v pošt. tek računu) . . » «.011 Mesečniki, (v poštno tekočem raču» nu) za vsak iztis do 50 gr . » ».016 » isti, za vsakih nadaljnih 50 gramov (v poštno tekočem računu) dodatno . ...» ».011 Računski izvlečki časopisnih uprav . » —.10 Tiskovine večje obsežnosti, kojih ena stran presega 25 cm, iz« vzemši če jih odpošlje za« ložnik, plačajo dodatno pristojbino......» —.10 » periodične (časopisi) posla« ne izven poštno tek. rač. od zasebnikov za vsakih 50 gramov......» —.10 » neperiodične, (knjige, bro« šure itd. poslane od kogar si bodi za vsakih 50 gr) . » —.10 (do največje teže 2 kg) Vzorci brez vrednosti za prvih 100 gr » —.35 » brez vrednosti za vsakih na» daljnih 50 gramov (do najvi» šje teže 350 gramov) ...» —.15 Za take vzorce je dovoljena teža 350 g v Italiji in 500 g za pošiljke v inozemstvo. Ekspresna pristojbina, poleg običaj« ne pristojbine........» 1.25 Ekspresne pošiljatve se dostavlja» jo le v mejah obveznega pošt. o« krožja, izven tega se dostavljajo proti sledečim potninam: a) do 500 m ..........» —.30 b) nad 500 m za vsak km ali del istega..........» —.60 Te potnine se pri slabem vremenu in za nočni čas zvišajo do dvoj« nega zneska. Priporočitev (rakomandacija) poleg običaj, pristojbin ......» 1.25 (Odšk. za izgublj. priporoč. poši» Ijatve znaša 25 L). Priporočitev za dopisnice in tiskovine » —.60 Zavarovanje pisem (denarnih), vrhu običajne pristojbine in pristojbine za priporočitev za prvih 200 L . » —.80 za vsakih nadaljnih 100 L (ali manj) » —.30 Zavaruje se lahko do zneska 1000 L ; pri poštnih uradih II. raz» reda do 500 L . Povratnice (ricevute di ritorno) . . » .60 Povzetje, stalna pristojbina . . . » —.50 Za poštnoležeče pošiljatve vrhu obi» čajnih pristojbin ......> ako te pristojbine ne plača odpoši» ljatelj, plača naslovljenee . . . > Zavoji do teže 1 kg......> » do teže 3 kg.....> » do teže 5 kg.....> » do teže 10 kg (vse brez na» vedbe vrednosti) . . . . * Pri zavojih večje obsežnosti 50°/o doplačila. Zavoji nad 10 kg se ne sprejmejo. Poštna spremnica za zavoje stane 2 L (oz. 3 L) kar se pa pri plačanju pristojbine od« šteje. Zavarovanje zavojev, poleg običajne pristojbine za prvih 200 L.......» » za vsakih nadalj. 100 L ali ulomek istih . . » Zavarovani zavoji morajo biti zašiti v platno in šivi gosto za« pečateni, Povzetje pri zavojih do 100 L . . » Pristojbina za shrambo zavojev na pošti pri navadnih zavojih dnevno » vendar le do najvišje vsote 5 L Pristojbina ista pri zavojih z naved. vrednostjo dnevno......» do najvišje vsote 8 L Brezplačno hrani pošta zavoje le tri dni. Odškodnina za izgubljene navadne zavoje znaša 25 L Poštne nakaznice do 25 L . . . » » od 25 L dol 50 L » » od 50 L do 100 L » » od 100 L do 200 L » » za vsakih nad. 100 » L ali ulomek istih » » naslovlj. vojakom z » najvišjim zneskom 25 L .....» Tiskovina poštne nakaznice . . . » Brzojavne nakaznice poleg običajnih pristojbin za navadno nakaznico in za brzojavko še.....» Najvišja dovoljena svota 1000 L. Reklamacije priporočenih in zavaro» vanih pisem, nakaznic in zavojev » Pismene prošnje za vrnitev ali pre» membo naslova že odposlanih po« šiljatev itd. ......,. . » Poštne legitimacije ......» Splošna določila. Nefrankirana pisma, nefrankirane dopisnice z daljšim besedilom, nefrankirani trgovski računi, rokopisi in vzorci plačajo globo, ki znaša dvojno vsoto pri» stojbine. Nezadostno frankirani pa plačajo globo dvojne vsote primanjkljaja. Nefrankiranih ali nezadostno frankiranih dopisnic ali razglednic, ki ne obsegajo več negoli 5 besed besedila, pošta —.15 —.30 2.50 5.— 7.50 12.50 1,— —.50 —.60 —.25 —.40 —.40 —.80 1.20 2,— —.50 —.20 —.10 —.50 —.40 —.60 2,— sploh ne odpošilja, kakor tudi drugih zgoraj ne navedenih po» šiljatev. Brzojavke, navadne 25 st. za besedo » najmanj (10 besed) » za vsako nadaljno besedo » nujne plačajo trikratni znesek (10 besed) . . » za vsako nadaljno besedo Brzojavna nakaznica (poleg 25 stot. za vsako besedo) . . , Brzojavna nujna nakaznica plača stalni znesek ... in 75 stot. za vsako bes Navadno obvestilo, da je došla br zojavka na svoj naslov . . . Nujno obvestilo....... Navadno obvestilo za brzojavno na kaznico ........ Nujno obvestilo ...... 2.— 0.25 6,— 0.75 2,— 6,— 3,— 9,— POŠTNI PROMET Z INOZEMSTVOM. Navadna pisma v Avstrijo, Češko» Slovensko, Rumunijo in Ogrsko za prvih 20 gramov.....L 1.00 za vsakih nadaljnih 20 gramov . » —.75 Dopisnice v te države .....» —-60 PRISTOJBINE ZA DRUGE DRŽAVE. Pisma do 20 gramov...... » za vsakih nadaljnih 20 gramov Dopisnice .......... » s plačanim odgovorom . . Razglednice s samim podpisom . . » z daljšim besedilom Rokopisi za vsakih 50 gramov . . » najmanjša pristojbina Vzorci, odprti, za vsakih 50 gramov (do 2 kg)....... » najmanjša pristojbina . . Tiskovine za vsakih 50 gr (do 2 kg) Priporočitev za pisma, dopisnice, ti» skovine ..... Povratnice ......... Trgovske fakture odprte, do 20 g Reklamacije ....... Prošnje za spremembo naslova itd. . Ekspresi .......... Povzetje (poleg sorazmerne pristojbi» ne L —.50 za vsakih 100 lir in ulomek)...... Poštne legitimacije....... Pristojbina za poštnoležeče pošiljke, ako plača odpošiljatelj . » ako jo plača prejemnik Zavarovalnina za vsakih 300 lir . . Škatle z označeno vrednostjo, poleg pristojbin za priporočitev, za» varovanje in obnovitev na ca» rinskem uradu za vsakih 50 gr najmanjša pristojbina . . . 1.25 —.75 —.75 1.50 —.25 —.75 —.25 1.25 —.25 —.50 —.25 1.25 1,— 1.— 2.50 2.50 2.50 1,— 5,— —.20 —.30 1.25 1,— 5.— Pristojbina za obnovitev škatle na car. uradu .....» 2.50 Mednar. poštne nakaznice: stalna pri« stojbina (poleg sorazmerne pristojb. L 0.50 za vsakih 100 L ali ulomek) . » 1.20 illllllllllllilllllllllllllll SEJMI. Ajdovščina — 10. marca, križev petek, 24. junija, 10. avg., 15. okt. —• Akvileja (Oglej) — 26. do 28. marca, 11. do 13. julija, 19. do 21. decembra. — Avče — nedeljo po 5. avgustu. — Bazovica —- 20. dne vsakega meseca. — Bi. tinje — dan sv. Ane 26. julija. — Boljunec — 24. vsakega meseca in 1. septembra. — Bovec — 14. febr., dan po veliki noči in po binkoštih, nedeljo po 25. juliju, nedeljo po 28. okt., 21. novembra in nedeljo po 13. decembru. — Bre. ginj — prvi četrtek aprila in prvi četrtek ok« tobra. — Brestovica — 28. aprila, 3. julija, 17. oktobra. — Buje — 31. januarja, 8. septembra. — Buzet — ponedeljek po sv. imenu Mariji« nem. — Cerkno — sredpostni ponedeljek, 23. aprila, 14. septembra, 4. novembra. — Cerovo — 25. aprila, 16. maja, 26. junija, 12. julija, 16. avgusta. —- Cres — 5. do 7. avgusta. — Če po. van ■— 15. septembra. — Červinjan — ponede« ljek po sv. Martinu 3 dni. — Črniče — prvo nedeljo po sv. Vidu. — Črni Vrh — sv. Jurija dan, nedeljo po sv. Marjeti, ponedeljek po malem Šmarnu, nedeljo po sv. Martinu. — De. kani — 9. marca, 9. jun., 9. septembra, 9. de« cembra (živinski semnji). — Devin — 24. ju« nija (konjski semenj). — Divača — 26. dan vsakega meseca. — Dolina — 4. julija. — Dol. Otlica — prvo nedeljo v septembru. — Dom. berg — 15. septembra. — Dutovlje — 3. fe« bruarja in vsakega 4. dne v mesecu (živinski in kramar, sejmi). — Goče — dan sv. Andreja (prašiči). — Gorica — vsak drugi in zadnji če« trtek v mesecu, 16. marca osem dni, 24 avgu« sta 14 dni, 1. okt. osem dni, ponedeljek po sv. Andreju 14 dni. — Gorjansko — dan sv. Mo« horja. — Gradišče ob Soči — vsak drugi torek, 20. januarja, ponedeljek in torek po prvi ne« delji aprila, osem dni po veliki noči. — Her. pelje —■ vsak drugi dan v mesecu. — Hrastov. Ije — na praznik sv. Treh kraljev — Idrija — velikonočno sredo, 16. maja, o sv. Janezu, 15. sept. 15. oktobra sv. Terezije dan, 16. novem« bra, dan sv. Barbare. — Ilirska Bistrica — prvi ponedeljek meseca junija, ponedeljek po sv. Juriju, prvi ponedeljek po malem Šmarnu, po« nedeljek po sv. Martinu. — Jelšane — 1. apri« la. — Kanal — ponedeljek pred sv. Martinom, 19. marca sv. Jožefa dan (nov!). —■ Klana — na dan sv. Roka, 16. avg., dan sv. Jeronima, 30. septembra. — Kobarid — 9. marca, 13. ju« nija, dan po rojstvu M. D. in ponedeljek po zahv. nedelj. — Kojsko — ponedeljek po sv. Juriju, ponedeljek po posv. cerkva. — Komen — sv. Jurija 24. apr. sv. Tilha (v Svetem), mal. Šmarna (v Tomaževici), sv. Ivana (v Volčjem Gradu), sv. Križa (v Ivanjem Gradu). — Ko. per — 21. septembra, 21. oktobra. — Krmin — 25. junija in 4. septembra po tri dni, vsak ponedeljek v mesecu živinski trg. — Kubed — drugi ponedeljek po rožni nedelji, ponede* ljek po sv. Martinu. — Labinj (Albona) — 29. junija, 8. oktobra. — Log (pod Mangartom} — dan sv. Štefana, prvo nedeljo v avgustu. — Log (pri Vipavi) — 15. avgusta, 8. septembra, — Lokev — veliki ponedeljek, 9. novembra. — Lokovec — sv. Petra in Pavla. — Lovran — 24. in 27. aprila. — Lož — 15. marca. — Milje (Muggia) — 26. junija, 7., 8. in 9. oktobra. — Monfalcone (Tržič) — 20. marca in 6. decem« bra po dva dni, — Moščenice — 2. februarja, 29. novembra. — Naborjet — ponedeljek pred Vsemi svetimi. — Nabrežina — 5. aprila, ti. septembra, 27. oktobra. — Novi Grad (Castel« nuovo) — 8. aprila, 8. junija, 27. novembra. — Osp — zadnjo nedeljo junija, prvo nedeljo novembra. — Pazin — 2. avgusta. — Piran — 24. aprila in 15. septembra po dva dni. — Pla. nina — sv. Jurija dan, 12. julija, sv. Roka, sv. Andreja. — Podgrad (Istra) — vsak mesec dne 8., le v novembru 27. Ako je isti dan praz« nik, pa prvi delavnik. —- Podraga — na dan cerkv. žegnanja, v nedeljo po sv. Mohorju in Fortunatu, 15. julija. — Pontabelj —■ 30. ju« nija, 8. septembra, 16. oktobra. ■— Poreč (Pa« renzo) — 21. novembra. — Postojna — pone« deljek po vnebohodu, sv. Luke dan, 24". avg., 3. decembra in prvi dan vsakega meseca. — Povirje — ponedeljek po sv. Antonu Padov. in po sv. Frančišku Ksav. — Prem — ponede« ljek po sv. Gregorju, ponedeljek pred malim Šmarnom, ponedeljek po sv. Uršuli. — Prosek --• sv. Martina dan, 11. novembra, ako je ta dan nedelja, pa dan poprej. — Rakitna — po« nedeljek pred sv. Gregorjem, četrtek po sv. Juriju, sv. Medarda, ponedeljek pred sv. Simo« nom in Judo. — Renče — prvi ponedeljek v septembru. — Ricmanje — sv. Jožefa dan. — Rihemberg — veliki torek, 4. julija, kvat. so« boto v septembru, 21. decembra. Če je 4. ju« lija in 21. decembra nedelja, dan pozneje. — Ročinj — 30. novembra. — Rovinj ('Rovigno) — 11. do 20. novembra. — Senožeče — četr« tek po binkoštih, ponedeljek po kvat. nedelji v septembru. — Sežana — dne 12. in 22. vsa« kega meseca (živ. semenj). V slučaju praznika se vrši semenj naslednji dan. — Slap pri Vipa« vi v ponedeljek velikega tedna, 22. novem« bra, sv. Lucije dan. — Slavina.Prestranek —-24. junija (v Matenji vasi). — Slivje — 15. as prila, 26. septembra. — Sorica —• sv. Luke dan (živinski sejm). — Spodnja Idrija — sv. Roka dan. 16. avgusta (za živino), ponedeljek po ne« delji rožnega venca, 11. novembra, 17. marca, 3. maja. — Suta pri sv. Tilnu — 11. julija, 1. septembra, 7. oktobra. — Sv. Anton (pri Ko« pru) ponedeljek po sv. Antonu Pad., 20. okto« bra. — Sv. Križ.Cesta — ponedeljek po sv. Reš. Tel., 14. septembra. — Sv. Lucija (pri Tolminu) — 14. februarja, sv. Lucije dan, to« rek po veliki noči, torek po binkoštih, v ne« deljo po 28. oktobru, 21. novembra, 13. decem« bra. — Sv. Mihael (Nadanje Selo) — 30. no« vembra. — Šmarje — v tednu po jesenskih kvatrah, 3. febr., 22. nov. — Šmarje pri Kopru — ponedeljek po prvi nedelji meseca oktobra. — Štanjel — 7. januarja, 21. maja, 30. junija, 22. avgusta. — Šturje — 1. februarja, ponede» ljek po beli nedelji, v sredo po nedelji rožn. venca. — Št. Peter na Krasu — dne 10. vsake« ga meseca (živinski in kramarski sejmi). Ako je ta dan nedelja ali praznik, pa dan pozneje. To so živinski in kramarski sejmi, tudi za kos nje in prešiče. Na praznik sv. Petra in Pavla velik kramarski sejem. — Št. Vid pri Vipavi — 14. marca, sv. Vida dan in 20. junija. — Št. Viška gora — sv. Jožefa, sv. Vida, 15. ju« nija, sv. Petra in Pavla. — Tolmin — 23. apri* la, 21. septembra, nedelja po Rešn. Telesu, sv. Matevža 21. septembra. — Tomaj — 29. ju» nija. — Trbiž — prvo soboto v aprilu in okt., 30. junija, 16. oktobra. — Tribuša (Dolenja) — sv. Jakoba dan. — Trenta — sv. Ane dan, 8. septembra. — Trnovo — ponedeljek po sv. Treh kraljih, 24. junija, 19. oktobra, ponede» ljek po sv. Petru in Pavlu. — Turjak (Monfals cone) — 20. aprila, 10. oktobra, 9. decembra po dva dni. — Ukve — zadnji ponedeljek v mar» cu in septembru. — Unec —• prvi ponedeljek v marcu (živinski sejem). — Vipava — mesec» ni sejmi 20. vsakega meseca; pustni ponede» ljek, velikonočni torek, ponedeljek pred ma» lim Šmarnom, na dan sv. Simona (28. oktobra). — Vodnjan — 10. avgusta, 13. decembra. — Volosko — 16. maja, 26. julija, 16. avgusta. — Vremski Britof — 15. avg. — Vrh (Idrija) — ponedeljek po tretji nedelji po veliki noči, 27. julija, 9. septembra. — Vrhpolje (pri Vi« pavi) — 22. januarja, sv. Primoža dan. — Za» gorje — 10. marca, torek po binkoštih, 17. sep» tembra, kvaterni ponedeljek pred božičem. flillliHttliUllilii KRAJEVNA IMENA V URADNEM ITALIJANSKEM PREVODU. Vse slovenske, hrvatske in nemške občine, vasi in sela v Italiji so dobila nova uradna ime» na in' sicer v italijanskem jeziku. Poštni uradi morajo odklanjati vse priporočene in zavaro» vane pošiljke, zavoje, nakaznice in brzojavke, ako kraj in pošta nista napisana v uradni obliki. Zato priobčujemo izvleček iz kr. odlokov z dne 18. januarja 1923 št. 53 in z dne 5. julija 1923 št. 1489, ki določata nova uradna imena naših krajev. Razlaga k tisku: Imena krajev, ki so sedež občin, smo tiskali z VELIKIMI črkami. Z = županstvo; p = pošta. A. FURLANSKA POKRAJINA. AJBA = Aiba; p Ročinj. — AJDOVŠČINA = Aidussina; p. — Ajševica = Aisevizza; p. — ANHOVO = Anicova Corrada; p Plave. — AVCE = Auzza; p. Bača = Baccia; ž Grahovo, p Podbrdo. — Bača = Baccia di Modrea; ž in p Sv. Lucija. — BANJŠICE = Santo Spirito della Bansizza; p Grgar. — Barbana = Barbana nel Collio; ž Biljana; p Dobrovo. — BATE = Battaglia della Bansizza; p Grgar. — Batu je = Battu» glia; ž in p Crniče. — Bela = Bella di Vipac» co; ž Podkraj, p Col. — Bela pristava = Bella Prestava; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna). —-BILJANA = Bigliana; p Dobrovo. — BILJE = Biglia; p Miren. — Bodrež = Bodres; ž in p Kanal. — Bogu = Bogo; ž Vrabce, p Št. Vid pri Vipavi. — Borjana = Boreana; ž Kred, p Kobarid. — BOVEC = Plezzo; p. — Brdice = Brizza; ž Kožbana, p. Dolenje (Dolegna). — Brdice = San Lorenzo di Brizza; ž Biljana, p Dobrovo. — BREGINJ = Bergogna; p. — BRESTOVI CA = Brestovizza in Valle; p Tr» žič (Monfalcone). — Brezovk = Bresovico; ž Kožbana, p. Dolenje (Dolegna). — BRJE — Boriano; p Komen. — Brje = Bria dei Furla» ni; ž in p. Rihemberg. — BUD AN JE = Bu» dagne; p Vipava. — Bukovica = Boccavizza; ž Vrtojba, p Volčjadraga (Valvolciana). — Bu» kovo = Pieve Buccova; ž Cerkno, p Grahovo. Ceglo = Castelletto Zeglo; ž Medana, p Do« brovo. — CERKNO = Circhina; p. — Cerovo dol. = Cero di sotto; ž in p Števerjan. — Ce* rovo gor. = Cero di sopra; ž in p Števerjan. — COL = Zolla; p. — Coljava = Zolliava; ž Gabrovica, p Komen. Cadrg = Ciadra; ž in p Tolmin. — ČEKOV* NIK = Ceconico; p Idrija. — CEPOVAN = Chiapovano; p. — CEZSOCA = Oltresonzia; p Bovec. — Cezsoški log = Loga di Oltreson» zia; ž Cezsoča, p Srpenica. — Čiginj = Cighi» noj ž in p Volče. — Cipi = Cippi; ž in p Šta» njel. — Črna = Cerna d'Idria; ž Dole, p Idrija. — CRNICE —- Cernizza Goriziana; p. — ČRNI VRH =- Montenero d'Idria; p. DESKLE = Descla; p Plave. — Doblar = Doblari; ž in p Ročinj. — Dobravlje = Do» braule di Santa Croce; ž in p Sv. Križ. — Do» brovo = Castel Dobra; ž Biljana; p. — Dol = Vallone; ž Opatjeselo, p. Miren. — DOL = Dol; ž DolsOtlica, p. Ajdovščina. — DOLE = Dole; p Idrija. — Dolenje = Dolegna di Vipacco; ž Planina, p Ajdovščina. — Dolga poljana = Campolongo di Vipacco; ž Budanje, p Vipava. — Dolje = Dollia; ž in p Tolmin. — DORNBERG = Montespino; p, — DRE2» NIČA = Dresenza; p. — Drnovk = Domovi» co; ž Biljana, p Dobrovo. — Duplje = Duple San Tommaso; ž Vrhpolje, p Vipava. — Dvor = Dor di Plezzo; ž in p Bovec. ERZELJ = Ersel in monte; p Vipava. Fojana = Fleana; ž Biljana, p Dobrovo. GABERJE = Gabria, p Štanjel. — Gabrije = Gabria al Vipacco; ž Sovodnje, p Miren. — Gabrije = Gabria di Tolmino; ž in p Tolmin. — GABROVICA = Gabrovizza; p. Komen. — GOCE = Gozze; p Vipava. — GODOVIC = Godovici; p. — GOJACE = Goiaci; p Cr» niče. — Golobrdo = Collobrida; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna). — Gorenja vas = Go» regna di Canale; ž in p Kanal. •— GORJAN» SKO = Goriano; p Komen. — Gorje = Go» riani di Circhina; ž in p Cerkno. — Gozd = Bosco; ž in p Col. — Gradišče = Gradiscutta; ž Renče, p Prvačina. —• Gradišče = Gradi» schie di Vipacco; ž in p Vipava. — GRAHO» VO = Gracova Serravalle; p. — Grant = Grandi; ž in p Grahovo. — GRGAR = Gar» garo; p. — Griže = Grise; ž Vrabce, p Št. Vid pri Vipavi. Hlevnik = Claunico; ž Kožbana, p. Dolenje (Dolegna). — Hom^c = Comes; ž Sedlo, p Breginj. — Hruševica = Crussevizza di San Daniele; ž in p Štanjel. — Huda južna = Villa Iüssina; ž Grahovo; p. — Hudi log =.Bosco» malo; ž Sela, p Tržič (Monfalcone). IDERSKO = Idresca d'Isonzo; p Kobarid. — Ideršček = Idresca di Dole; ž Dole, p Idrija. — IDRIJA = Idria; p. — Idrija = Idria della Báccia; ž in p Sv. Lucija. — Idrijska Be» la = Bella d'Idria; ž in p Črni vrh. — Idrijski log = Loga d'Idria; ž in p Črni vrh. — Ivanji grad = Castelgiovanni; ž Gorjansko, p Ko» men. Javornik = Giavornico; ž in p Črni vrh. — Jakovice = Giacozze; ž Vrabce, p Št. Vid pri Vipavi. — Jelični vrh = Ieliccini Val Zala; ž Dole, p Idrija. — Jesenica = Gessenizza; ž in p Cerkno. — Jezerca = Geserza; ž in p Dre» ženca. KAL Cal di Canale; p Avče. — Kal = Cal di Plezzo; ž in p Bovec. — Kal = Cal di Gracova; ž Grahovo, p Hudajužna. — KAM» NJE = Camigna; p črniče. — Kamno = Cá» mina; ž Libušnje, p Kobarid. — KANAL = Canale d'Isonzo; p. — Kanji dol = Canidól; ž in p Črni vrh. — Kanomlja spod. = Canonla bassa; ž Spodnja Idrija, p Idrija. — Kanomlja gor. = Canonla alta; ž Spodnja Idrija, p Idrija. — Kanomlja sred. = Canonla media; ž Spodnja Idrija, p Idrija. — Klane = Clanzi in Valle; ž Brestovica, p Komen. — Kneža = Chiesa San Giorgio; ž Grahovo, p. Podmelec. — KOBARID = Caporetto; p. — Kobdilj = Cobidil San Gregorio; ž Štanjel. — KOBJE» GLAVA = Cóbbia; p Štanjel. — Koboli = Cobolli; ž in p Štanjel. — KOJSKO = Quisca; p. — KOMEN = Comeno; p. — Koritnica = Coritenza di Plezzo; ž in p Bovec. — Koseč = Cossis; ž in p Drežnica. — Kosovelje = Cossovella; ž Pliskovica, p Komen. — Kosta» njevica = Castagnavizza del Carso; ž Temni» ca, p Komen. — Kovk = Cucco; ž in p Col. — Kovk = Cucco; é Šturje, p Ajdovščina. — Kozana = Cosana del Cóllio; ž Kojsko. — Ko» zarno = Cosarna Santo Spirito; ž Biljana, p Dobrovo. — Kožaršče = Cosarsa; ž in p Vol» če. — KOŽBANA = Cosbana nel Cóllio; p Dolenje (Dolegna nel Collio). — Krasno = Crásena Furlana; ž in p Kojsko. — KRED = Čreda; p Robič (Robis). — Kregolišče = Cre» golisehie; ž BjJe, p Komen. — Križna gora = Montecroce di Tarnova; ž in p Col. — Krn = Montenero di Caporetto; ž Libušnje, p Koba» rid. — Krnice = Carnizza d'Idria; ž Spodnja Idrija, p Idrija. — Kronberg = Moncorona; ž in p Solkan. — Kuk = Cucco di Gracova; ž Grahovo, p Podbrdo. Labinje = Labigna; ž in p Cerkno. — Ladra — Ladra; ž Libušnje, p Kobarid. — Lažna = Lasna Valfredda; ž Trnovo, p Čepovan. — LE» DINE = Ledine; p Idrija. — Levpa = Pieve di Leupa; ž Kal, p Avče. — LIBUŠNJE = Li» bussina; p Kobarid. — Lipa = Lippa di Come» no; ž Temnica, p Komen. — LIPALJA VES = Laglesie San Leopoldo; p Pontafel. — Lisja» ki = Lissiachi; ž in p Štanjel. — LIVEK = Luico; p. — Logaršče = Logarsca; ž Ponikve, p Podmelec. — Logje = Longo; ž in p Breginj. — LOG spod. = Bretto di sotto; p Log sr. — Log sred. = Bretto di mezzo; ž Log; p. — LO» KAVEC = Locavizza di Aidussina; p. — Lo» ke = Locca; ž in p Solkan. — LOKOVEC = Locavizza di Canale; p Čepovan. — Lokve = Crocera di Loqua; ž Trnovo, p Čepovan. — Lokvica = Loquizza Seghetti; ž Opatjeselo, p Miren. — Lome = Lome in Monte; ž in p Čr» ni vrh. —• Lom kanalski = Lom di Canale; ž Kal, p Sv. Lucija. — Lom tolminski — Lom di Tolmino; ž in p. Sv. Lucija. — LOŽE = Lose; p Vipava. — Ložice = Losizze di Zuanutti; ž in p Št. Vid pri Vipavi. — Lubinj = Lubino; ž in p Tolmin. — Lukovec = Locavizza di San Daniele; ž in p Štanjel. Magozd = Magosti; ž in p Drežnica. — Mahniče = Machinici Comparetti; ž Vrabce, p Št. Vid pri Vipavi. — Mali dol = Dol pic» colo; ž in p Komen. — Male polje = Poglie piccolo; ž in p Col. — Manče = Mance; ž I.ože, p Vipava. — MEDANA = Medana; p Dobrovo. — Medvedje brdo = Montorso; ž in p Godovič. — Mihalji = Micali; ž Škrbina, p Komen. -— MIREN = Merna; p. — Mirnik = Mernico; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna). — Mlinsko = Molin d'Idresca; ž Idersko, p Kobarid. — Modreja = Modrea; ž in p. Sv. Lucija. — Modrejce = Modreuzza; ž in p Sv. Lucija. — Morsko = Villa Morsca; ž in p Ka» nal. — Mrzli log = Loga di Montenero; ž in p Črni vrh. Nadrožica = Villa Nadrosizza; ž Gorjan» sko, p Komen. — Neblo = Nebola; ž in p Dolenje (Dolegna). — Nemci = Casali Nen» zi; ž in p Trnovo pri Gorici. — Nemški rut = Rutte di Gracova; ž in p Grahovo. — No» vaki dol. = Novacchi di sotto; ž in p Cerkno. — Novaki gor. = Novacchi di sopra; ž in p Cerkno. — Nova vas = Novavilla; ž Opatje» selo, p Miren. — Novelo = Novello; ž Tem» niča, p Komen. — Nožno = Nošena; ž Kož» bana, p Dolenje (Dolegna). Obloke = Oblocca; ž Grahovo, p Hudajuž» na. — OPATJE SELO = Opacchiasella; p Mi» ren. — Orehek = Orecca di Circhina; ž in p Cerkno. — Orehovica = Oreccovizza; ž in p Št. Vid pri Vipavi. — Orehovlje = Raccoglia» no; ž Bilje, p Miren. — Orešje = ,Oressia; ž in p Col. — OSEK = Ossecca; p Sempas. — Otalež = Ottales; ž in p Cerkno. — Otlica = Ottelza; ž Dol»Otlica, p Ajdovščina. — OZE» L J AN = Ossegliano; p Šempas. Peč = Peci; ž Sovodnje, p Miren. — Pečine = Pècine; ž Ponikve, p Slab ob Idriji. — Pes trcvo brdo = Colle Pietro; ž Grahovo, p Pod« brdo. — Pevma = Piuma; ž Podgora; p. — PLANINA — Planina; p Vipava. — Planina = Planina di Circhina; ž in p Cerkno. — Pla« ve = Plava; ž Deskle; p. — Plešivo = Plessi« va di Medana; ž Medana, p Dobrovo. — PLI* SKOVICA = Pliscovizza della Madonna; p Komen. — Plužne = Plùsina; ž in p Bovec. — Podbela = Sant'Elena Natisone; ž Sedlo, p Breginj. — Podbreg = Piediriva; ž in p Št. Vid pri Vipavi. —■ Podbrdo = Piedicolle; ž Gra« hovo; p. — Podbrje = Podibosco; ž in p Št. Vid pri Vipavi. — PODGORA = Piedimonte del Calvario; p. — Podgrič = Pogricci; ž in p St. Vid pri Vipavi. — Podklanec = Piediriva; ž Dole, p Idrija. — PODKRAJ = Podicrai del Piro; p Col. — Podmelec = Piedimelze; ž Tok min; p. ■— Podpoznik = Poggio Pôsino; ž Koža bana, p Dolenje (Dolegna). — PODRAGA = Podraga; p Št. Vid pri Vipavi. — Podsabotin = Poggio S. Valentino; ž Podgora, p Pevma. — Polje = Pôglie grande; ž Vrabce, p Št. Vid pri Vipavi. — Poljice = Poglizze di Monte Sanvito; ž Št. Viška gora, p Cerkno. — Polju« binj = Polubino; ž in p Tolmin. — PO« NIKVE = Paniqua; p Slap ob Idriji. — Pore« če = Porecci di Vipacco; ž in p Št. Vid pri Vipavi. — Porzen = Porsen; ž Grahovo, p Podbrdo. — Potok = Potocco del Confine; ž Dole, p Idrija. — Potoki = Potocchi di Cre« da; ž Kred, p Robič (Robis). — Prapretno = Pràpeno; ž in p Tolmin. — Prapretno brdo = Pràpeno del Monte; ž Št. Viška gora, p Slap ob Idriji. ■— Predel = Predil; ž in p Log. — Pred« griže = Pregrise in Montenero; ž in p Črnivrh. -— Preserje = Pressèrie; ž in p Komen. — PR« VAČINA = Prevàcina; p. — Puštala = Pu« stalla; ž in p Čepovan. Rakovec = Racovizza; ž Ponikve, p Podme« lec. — Ravna = Ràuna del Castello; ž in p črniče. — Ravne = Ràuna di Dresenza; ž in p Drežnica. ■— Ravne = Ràuna di Sàbbice; ž in p Tolmin. — Ravnica = Raunizza di Gar« garo; ž in p Grgar. — Reka = Recca San Gio« vanni; ž in p Cerkno. ■— RENČE = Ranziano; p. — RIHEMBERG = Rifembergo; p. — Ro« bedišče = Robedischis; ž in p Breginj. — ROČINJ = Ronzina; p. — Rubija = Rùbbia; ž Škrbina, p Komen. — Rubije = Castel Riib« bia; ž Sovodnje, p Miren. — Rupa = Ruppa di Merna; ž in p Miren. — Rute = Rutte di Volzana; ž in p Volče. Sanabor = Senabôr Val Bella; ž in p Col. ■— SEDLO = Sèdula; p Breginj. — SELA = Sel« la delle Trincee, p Tržič (Monfalcone). — Sela = Sella; ž Vrabce, p St. Vid pri Vipavi. — Selce = Seize di Caporetto; ž Libušnje, p. Kobarid. — Selišče = Sellischie di Tolmino; ž in p Tol« min. — Selo = Sella del Bivio; ž in p Črniče. — Selo = Sella di Volzana; ž in p Volče. -— Senik = Senico; ž Kožbana, p Dolenje (Do« legna). — SKRILJE = Scrilla; p Sv. Križ. — SLAP = Slappe Zorzi; p Vipava. — Slap = Slappe d'Idria; ž Sv. Lucija. — Slapnik = Sla« penico; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna). — Smast = Smasti; ž Libušnje, p Kobarid. — Snežeče = Solesenchia; ž Biljana, p Dobrovo. — SOČA = Sonzia; p. — SOLKAN = Salca* 110; p. — SOVODNJE = Savogna d'Isonzo; p Miren. — SPODNJA IDRIJA = Idria di sotto; p Idrija. — SRPENICA = Serpenizza; p. — Stanovišče = Stanovischis Serpentina; ž Sedlo, p Breginj. — Staroselo = Sella di Capo« retto; ž Kred, p Kobarid. — Strmec = Bretto di sopra; ž in p Log. — Strmec = Stermizza di Montenero; ž in p Črnivrh. — Stržišče = Sant' Osvaldo; ž Grahovo, p Hudajužna. — Sužid = Susida; ž in p Kobarid. — SVETA LUCIJA = Santa Lucia di Tolmino; p. — SVETI KRIŽ = Santa Croce di Aidussina; p. — Sveto = Sutta; ž in p Komen. — Svino = Villa Svina; ž in p Kobarid. ŠEBRELJE = Sebreglie; p Slap ob Idriji. — ŠEMPAS = Sambasso; p. — Šent Maver = San Mauro ali' Isonzo; ž Podgora, p Pevma. — Šent Mihel = San Michele; ž Ozeljan, p Šem» pas. — ŠENT PETER = San Pietro di Gori» zia; p. — Šent Tomaž = San Tommaso di Scrilla; ž Skrilje, p Sv. Križ. — ŠENT VID = San Vito di Vipacco; p. — ŠENT VIŠKA GO« RA = Monte Sanvito; p Slap ob Idriji. — Ši« belji = Sibeglia; ž škrbina, p Komen. — Škofi = Scoffi; ž Brje, p Komen. — ŠKRBINA = Scherbina; p Komen. — Škrljevo = Scrio; ž Kožbana, p Dolenje (Dolegna). — Šlorenc == San Lorenzo di Nebola; ž Biljana, p Dobrovo. — ŠMARJE = Samaria; p Štanjel. — Šmartno = San Martino; ž in p Kojsko. — ŠTAN« DREŽ = Sant'Andrea di Gorizia; p Štandrež. — ŠTANJEL = San Daniele del Carso; p. — ŠTEVERJAN = San Floriano del Collio; p. — ŠTURJE = Sturie delle Fusine; p Ajdov» ščina. TEMNICA = Temenizza; p Komen. — TOLMIN = Tolmino; p. — Tomaževica = Tomasovizza; ž in p Komen. — TRENTA = Trenta d'Isonzo; p Soča. — TRIBUŠA gor. = Tribussa sup.; p Slap ob Idriji. — Tribuša spod. = Tribussa inf.; ž Št. Viška gora, p Slap ob Idriji; TRNOVO = Tarnova della Selva; p. — TRNOVO = Ternova d'Isonzo; p Ko« barid. -— Trtnik = Tertenico; ž Grahovo, p Podbrdo. — Tubi je = Tuble di Boriano; ž Brje, p Komen. — Tupelče = Villa Tupelce; ž Kobjeglava, p Štanjel. Ukanje = Ucagna dei Marchi; ž Anhovo, p Kanal. — UKVE = Ugovizza; p. — USTJE =. Ustie; p Ajdovščina. Vale = Valle di Brestovizza; ž Brestovica, p Tržič (Monfalcone). — Vedrijan = Vedri« gnano: ž in p Kojsko. — VELIKE 2ABLJE = Sable grande; p Sv. Križ. — VELIKI DOL = Dol grande; p Komen. — VIPAVA = Vi« pacco; p. — Vipolže = Vipulzano; ž in p Ko« za na. — Višnje = Visne; ž Podkraj, p Col. — Višnjevik = Visnovico; ž in p Kojsko. — Vi» tovlje = Vittuglia; ž Osek, p Šempas. — Vo« dice = Vodizze in Selva Piro; ž Podkraj, p Col. — Voglarji = Carbonari; ž in p Trnovo pri Gorici. — VOGRSKO = Ville Montevec» chio; p Volčjadraga (Valvolciana). — VOJ« SKO = Vóschia; p Idria. — VOJŠČICA = Voissizza di Comeno; p Komen. — Volarje = Volária; ž in p Tolmin. — VOLČE = Volzas na; p. — Volčji grad = Volei; ž in p Komen. — VRABCE = Monte Urábice; p Št. Vid pri Vipavi. — Vrh kanalski = Verco di Canale; ž in p Kanal. — Vrhovlje = Vercóglia di Quisca; ž in p Kojsko. — Vrhovlje = Verco® glia di Cosbana; ž Kožbana, p Dolenje (Dole» gna). — VRHPOLJE = Verpogliano; p Vipas va. = Vrh sv. Mihaela = S. Michele del Car« so; ž Opatjeselo, p Miren. — Vršno = Urši» na; ž Libušnje, p Kobarid. — Vrtoče = Ver» tozza; ž Sovodnje, p Miren. — VRTOJBA dol. = Vertoiba in Campisanti inf.; p Št. Pes ter pri Gorici. — Vrtojba gor. = Vertoiba in Campisanti sup.; p Št. Peter pri Gorici. — VRs TO VIN = Vertovino; p črniče. — Vučja ves = Valbruna; ž in p Ukve. Zadlaz = Villa Grotta di Dante; ž in p Tolmin. — Zadlog = Salloga d' Idria; ž in p Črni vrh. — Zakriž = .Sacris; ž in p Cerkno. — Zalibreg = Salimbergo; ž Biljana, p Dobro« vo. — Zat®lmin = Sottolmino; ž in p Tolmin. — Zavrac = Saurazzi; ž Dole, p Idrija. — Zes mono = Zemono; ž in p Vipava. — Znojile = Monte Snóile, ž Grahovo, p Hudajužna. Žabče = Sábbice; ž in p Tolmin. — ŽABNIs CE = Camporosso in Valcanale; p. — ŽAGA = Saga; p Srpenica. — žapuže = Sapuse; ž Šturje, p Ajdovščina. — Žirovnica = Seros venza; ž Dole, p Idrija. B. TRŽAŠKA POKRAJINA. AVBER = Alber di Sesana; p Toma j. Bane = Banne; trž. okolica, p Opčine. — Bars ka = Barca; ž Naklo, p Britof. —■ Barkovlje = Barcola; trž. predm.; p. — Bazovica = Bas sovizza; trž. okolica; p. — Belsko = Oblisca di Postumia; ž in p Postojna, ss Betanija = Bets tania; ž Naklo, p Divača. — Bol junec = Bagnoli della Rosandra; ž Dolina, p Boršt. — Boršt = Sant'Antonio in Bosco; ž Dolina; p. — Brestos vica = Brestovizza di Poverio; ž Povir, p Se» žana. — Brezje = Brésie; ž Hrenovice, p Hras šče. — Brežec = Brese; ž Naklo, p Divača. —•- BRITOF = Cave Auremia» ne; p. — Brje = Bérie di Sesana; ž Kopriva, p Dutovlje .— Brišče = Bristie; ž Zgonik, p Prosek. — Briščiki = Borgo Grotta Gigante; ž Zgonik, p Prosek. — Buje = Buie del Timavo; ž in p Košana. — BUKOVJE = Bucüie; p Postojna. Cerovlje = Ceróglie deli' Ermada; ž Mavhis nje, p Devin. — Col = Zoila di Monrupino; ž Veliki Repen, p Opčine. Čarbola Zgornja = Chiarbola; trž. predm., p Trst. — Čehovini = Cecovini; ž Štjak, p Sežana. — Čepno = Céppeno; ž in p Košana. Čermelice = Cermelizze; ž Hrenovice, p Hras šče. Dane = Danne di Sesana; ž Naklo, p Dis vača. — Dane = Danna; ž in p Sežana. — DEs VIN = Duino; p. — Devinščina = Devincis na; ž Zgonik, p Prosek. — Divača = Divacs cia; ž Naklo, p. — DOBERDOB = Doberdó del Lago; p Ronchi. — Dobravi je = Dobraule di Tomadio; ž in p Tomaj. — DOLENJA VAS = Villa bassa di Senosecchia; p Senožes če. — Dolenje = Dolegna di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana. — Dolenje Vreme = Auremo di sotto; ž in p Britof. — DOLINA = San Dorligo della Valle; p. — Draga = Draga Sant'Elia; ž Dolina, p Boršt. — DUTOVLJE = Duttogliano; p. FAMLJE = Famie; p Britof. — Filipčje brdo = Filippi; ž in p Tomaj. Gabrče = Gaberce Auremiano; ž in p Ses nožeče. — Gabrovec = Gabrovizza S. Primo; ž Zgonik: p Prosek. —: Godnje = Godignano; ž in p Dutovlje. — Gorenje = Goregna di Poverio; ž Povir, p Sežana. — Gorenje — Gos regna di Bucuie; ž Bukovje, p Postojna. — Gorenje Ležeče =u Lesecce Auremiano; ž Go» renje Vreme, p Britof. — GORENJE VREME = Auremo di sopra; p Britof. — Gorice = Goricce del Timavo; ž Famlje, p Britof. — Gos riče = Goricce Carentano; ž Hrenovice, p Hrašče. — Gradec = Grazza; ž in p Št. Peter na Krasu. — Gradinje = Gradigne di Sesana; ž Avber, p Tomaj. — Gradišče = Gradischie di San Canziano; ž Naklo, p Britof. — Gradiš šče = Gradišča di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana. — Grahovo brdo = Gracovo di Tos madio; ž in p Tomaj. — Greta = Gretta; trž. predm.; p Trst (Trieste). — Grobišče = Gros bisce; ž Slavina. p Prestranek. — Gropada = Gropada; trž. okolica, p Bazovica. Hrastje = Crastie di San Pietro; ž in p Št. Peter na Krasu. — Hrašče = Crastie di Postus mia; ž Postojna; p. — HRENOVICE = Cre* novizza; p Hrašče. — Hruševje = Cruscevie; ž Hrenovice, p Razdrto. Jamlje = Iamiano; ž Devin, p Tržič (Mons falcone)?' Kačice = Cacitti; ž Naklo, p Divača. — Kas čja vas = Caccia; ž in po Postojna. — Kal = Cal di San Michele; ž Šmihel, p Št. Peter na Krasu. — Kazlje = Casigliano di Sesana; ž Štor je, p Sežana. — Kjadin = Chiadino; trž. predm., p Trst (Trieste). — Klenik = Clenico; ž in p Št. Peter. — Koče = Cocce; ž Slavina, p Prestranek. — Kolon j a = Cologna; trž. predm.; p Trst. — Koludrovica = Colludrozs za: ž Zgonik, p Prosek. — Kontovel = Contos vello; trž. okol.; p Prosek. — KOPRIVA = Capriva nel Carso; p Dutovlje. — KOŠANA = Cossana; p. — Krajna vas = Villa Cargna; ž Skopo, p Dutovlje. — Kreplje = Crepeglias no; ž in p Dutovlje. — Križ = Croce di Tos madio; ž in p Tomaj. — Krtinovica = Cartis nozza; ž Štjak, p Sežana. Landol = Landolo; ž Hrenovice, p Hrašče. — LAZE = Lase; p Senožeče. — Ležeče = Lesecce di San Canziano; ž Naklo, p Britof. — Lipica = Equile Lipizzano; trž. okolica, p Bazovica. — LOKEV = Corgnale; p. — Los njer = Longera; trž. predm., p Katinara. Mačkolje = Caresana d'Istria; ž in p Dolina. — Majceni = Maizzeni; ž Štorje, p Sežana. -— Mala pristava = Prestava piccola; ž Šmihel, p Nadanje selo. — Mali otok = Ottocco pics colo; ž in p Postojna. — Mali repen = Rupin piccolo; ž Zgonik, p Prosek. — Malo brdo = Berdo piccolo; ž Hrenovice, p Razdrto. — Ma» lo Ubeljsko = Oblisca piccola; ž Hrenovice, p Razdrto. — Matavun = Mattauno; ž Naklo, p Divača. — Matenja vas = Mattegna; ž Sla« vina, p Prestranek. — MAVHINJE = Malchi» na; p Devin. — Medja vas = Medeazza; ž in p Devin. — Merče = Merciano; ž Povir, p Se» žana. — MILJE = Muggia; p. — Miljski hribi = Monti di Muggia; ž in p Milje. — Miramar = Miramare; trž. okolica, p Prosek. — Misliče = Villa Mislice; ž Naklo, p Britof. NABREŽINA = Aurisina; p. — Nadanje selo = Nadagna; ž Šmihel. — NAKLO = Na» cla San Maurizio; p Divača. — Nemška vas = Villa Santandrea; ž in p Št. Peter na Krasu. — Neverke = Neverche; ž Šmihel, p Nadanje selo. — Nova Sušica = Sussizza nuova; ž Šmihel, p Nadanje selo. — Nova vas = Villa» nova di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana. Opčine = Villa Opicina; trž. okolica p. — Orehek = Orecca di Postumia; ž Slavina, p. Prestranek. — Orlek = Orle; ž in p Sežana. -— Ostrožno brdo = Monforte del Timavo; ž Ko» šana, p Št. Peter na Krasu. — Otošče = Vitoz» za; ž Dolenja vas, p Senožeče. Padrič = Padriciano; trž. okolica, p Bazovi» ca. — Palčje = Palci; ž in p Št. Peter na Kra» su. — Petelinje = Petteline; ž in p Št. Peter na Krasu. — Plavija = Plàvia; ž in p Milje. — Plešivica = Plessiva di Poverio; ž Povir, p Se» žana. — Podbreže = Villa Podibrese; ž Štjak, p Sežana. — Podgrad = Nigrignano; ž Naklo, p Divača. — Poljane = Marcottini; ž Dober» dob, p Ronchi. — Poljane = Pollane; ž Štjak, p Sežana. — Ponikve = Paniqua di Sesana; ž Avber, p Tomaj. — POSTOJNA = Postùmia; p. — Potoče = Potocce di Villabassa; ž Dole» nja Vas, p Senožeče. — POVIR = Poverio; p Sežana. — Praprot = Prepotto di San Pelagio; ž Šempolaj, p Nabrežina. — Prebeneg = Pre» benico; ž in p Dolina. — Prečnik = Precenico di Comeno; ž Slivno, p Nabrežina. — Predja» ma = Castel Lueghi; ž Bukovje, p Postojna. — Prelože = Prelose di Corgnale; ž in p Lo» kev. — Prestranek = Prestrane; ž Slavina; p. — Prosek = Prosecco; trž. okolica; p. Radohova vas = Radôccova; ž in p Št. Pe» ter na Krasu. — Rakitnik = Rachiteni; ž Sla» vina, p Prestranek. — Rakulik = Raccolico; ž Hrenovice, p Hrašče. — Raša = Rassa; ž Av» ber, p Tomaj. — Ravne = Ràune di San Gia» como; ž Štjak, p Sežana. — Razdrto = Prevàl; ž Hrenovice; p. — Razguri = Rasguri; ž Štjak, p Sežana. — Ricmanje = San Giuseppe della Chiusa; ž Dolina, p Boršt. — Rocol = Rozzôl; trž. predm.; p Trst (Trieste). RODIK = Ro» ditti; p Kozina (Cosina). — Rojan = Roiano; trž. predm.; p Trst (Trieste). Sajevče = Saiecce Castelvecchio; ž Hreno» vice, p Razdrto. — Sajevče = Saiecce di La» se; ž Laže, p Senožeče. — Salež = Sales; ž Zgonik, p Prosek. — Samotorca = Samatorza; ž Zgonik, p Prosek. — Selce = Seize di San Pietro; ž Št. Peter, p Prestranek. — Selo = Sella di San Giacomo; ž Štjak, p Sežana. — Se» nadole = Senadole; ž Štorje, p Sežana. — SE» NOZEČE = Senosecchia; p. — Sesljan = Si» stiana; ž Mavhinje, p Devin. — SEŽANA = Sesana; p. — SINADOLE = Sinadole; p Se» nožeče. — SKOPO = Scoppo; p Dutovlje. — SLAVINA =' Villa Slavina; p Prestranek. — Slavinje — Slavigne; ž Hrenovice, p Razdrto. — SLIVNO = Slivia; p Nabrežina. — Stara sušica = Sussizza vecchia; ž Šmihel, p Nada» nje selo. — Stara vas = Stara di Postumia; ž in p Postojna. — Strane = Strane; ž Hrenovi» ce, p Razdrto. —■ Strmca = Stermizza Mater Dei; ž in p Postojna. — Studenec = Studenza; ž Hrenovice, p Hrašče. — Studeno = Studeno; ž in p Postojna. — Suhorje = Succoria; ž in p Košana. — Sveta Marija Madgalena spod. = Santa Maria Maddalena infer.; trž. predm.; p Trst (Trieste). — Sveta Marija Magdalena zgor. = Santa Maria Maddalena superiore; trž. predm., p Trst (Trieste). — Sveti Križ = San» ta Croce di Trieste; trž. okol.; p. ŠEMPOLAJ = San Pelagio; p Nabrežina.— ŠENT PETER = San Pietro del Carso; p. — Šent Tomaž = San Tommaso della Rassa; ž Štjak, p Sežana. — Šepulje = Seppuglie; ž in p Tomaj. — Skedenj = Servola di Trieste; p — Škocijan = San Canziano della Grotta: ž Naklo, p Divača. — Škofije = Scoffe; ž Na» klo, p Britof. — Škorklja = Scorcola; trž. predm.; p Trst. —• Šmarje = Santa Maria di Sesana: ž in p Sežana. — ŠMIHEL = San Mi» chele di Postumia; p Nadanje selo. — Šmihel = San Michele di Senosecchia; ž Hrenovice, p Hrašče. — ŠTJAK = S. Giacomo in Colle; p Sežana. — ŠTORJE = Storie; p Sežana. TOMAJ = Tomadio; p. — Trebče = Tre» biciano; trž. okol.; p Bazovica. — Trebižani = Trevisani; ž Štjak, p Sežana. — Trnje = Ter» gni; ž in p Št. Peter na Krasu. — Trnovica = Ternova piccola; ž Šempolaj, p Nabrežina. Utovlje = Uttoglie; ž in p Tomaj. Vareje = Varea; ž Naklo, p Divača. — Va» tovlje — Vattoglie; ž Naklo, p Britof. — Več» koti = Vescotti; ž Štjak, p Sežana. — Velika pristava = Prestava grande; ž Šmiheli. — Ve» liki otok = Ottocco grande; ž in p Postojna. — VELIKI REPEN = Rupin grande; p Opči» ne. — Veliko brdo = Berdo grande; ž Hreno» vice, p Razdrto. — Veliko Ubeljsko = Obli» sca grande: ž Hrenovice, p Razdrto. — Verdelj = Guardiella; trž. predm.; p. Sv. Ivan pri Tr» stu (San Giovanni di Guardiella). — Vižovlje = Visogliano; ž Mavhinje, p Devin. — Voglje = Vogliano; ž Veliki Repen, p Opčine. — Vovče = Volce Auremiano; ž in p Košana. — Vrhovlje = Vercogliano di Monrupino; ž Ve» liki Repen, p Opčine. Zagradec = Sagrado di Sgonico; ž Zgonik, p Prosek. — Zagon = Zagon; ž in p Postojna. — Zavrhek = Zaverco; ž Naklo, p Britof. — ZGONIK = Sgonico; p Prosek. Žeje = Zeie; ž Slavina, p Prestranek. — Ži» rje = Sirie; ž Povir, p Sežana. C. ISTRSKA POKRAJINA. Artviže = Artuise; ž in p Materija. Boste = Boste; ž Marezige, p Koper. — Bre» zovica = Bresovizza Marenzi; ž in p Materija. Crnotič = Cernotti; ž Herpelje»Kozina, p Klanec (Članu). — Črnikal = San Sergio; ž Dekani; p. — DEKANI = Villa Decani; p. Erjavce = Eriacci; ž in p Podgrad. Gaberk = Gabrega; ž in p Podgrad. — Ga» btovica = Gabrovizza d'Istria; ž in p Dekani. — Golac = Golazzo; ž Materija, p Obrov. — Gradišče = Gradischie di Castelnuovo; ž in p Podgrad . HERPELJE = Erpelle; ž Herpelje»Kozina, p Kozina. — Hotičina = Coticcina; ž in p Ma» terija. — Hrastovlje = Cristoglie; ž Dekani, p Črnikal. — Hrušica = Crussizza di Castelnuo» vo; ž in p Podgrad. — Huje = Cuie; ž in p Podgrad. • Javorje = Giavorie; ž in p Podgrad. — Je» lovice = Gelovizza; ž in p Materija. KOPER = Capodistria; p. — Koštabona = Costabona; ž in p Pomjan. — Kovčice = Cal» cizza; ž in p Materija. — Kozina = Cosina; ž Herpelje»Kozina; p. — Kozjane = Cosiane; ž in p Materija. — Krkavci = Carcase; ž in p Pomjan. — Kubed = Covedo; ž Dekani, p Črnikal. Loka = Lonche; ž Dekani, p Črnikal. Male Loče == Locce piccola; ž in p Podgrad. — Male Mune = Mune piccola; ž Podgrad, p Vele Mune. — MAREZIGE = Maresego; p Koper. — Markovščina = Marcossina; ž in p Materija. — MATERIJA = Matteria; p. Obrov = Obrovo Santa Maria; p. — Osp = Ospo; ž Dekani, p Črnikal. Podbeže = Pobese; ž in p Podgrad. — Pod» gorje = Piedimonte del Taiano; ž Herpelje» Kozina; p. — PODGRAD = Castelnuovo d'I» stria; p. — I^odpeč = Popecchio; ž Dekani, p Črnikal. — Poljane = Pogliane del Carnaro; ž Podgrad, p Ičici (Ville d'Icici). — POMJAN = Paugnano; p. — Pregarje = Pregara; ž Pod« grad. p Obrov. — Prelože = Prelose Sant'Egi» dio; ž Podgrad, p Obrov. —• Prešnica = Bre» sanza; ž Hcrpelje»Kozina; p Klanec (Clanz). Račice = Racizze di Castelnuovo; ž Pod» grad, p Buzet. (Pinguente). — Ritomeče = Rittomece; ž in p Podgrad. — Rižana = Laz» zaretto Risano; ž Koper, p Dekani. — Rožar = Rosariol; ž Dekani, p Črnikal. Slivje = Slivia di Castelnuovo; ž. in p Ma» terija. — Sobonje = Sobogna; ž in p Podgrad. — Sočerb = San Servolo; ž Herpelje»Kozina, p Dolina. — Starad = Starada; ž in p Pod» grad. — Studena gora = Studena in Monte; ž in p Podgrad. — Sveti Anton = San Anto» nio di Capodistria; ž in p Dekani. Škofije = Albaro»Vescova; p. — Šmarje = Monte di Capodistria; ž Pomjan, p Koper. — Tatre = Tatre; ž in p Materija. — Tinjan = Antignano d' Istria; ž Dekani, p Škofije. — Truške = Triiscolo; ž Marezige, p Koper. -— Vele Mune = Mune grande; ž Podgrad. — Vodice = Vodizze di Castelnuovo; ž Materi» ja, p Obrov. Zajelšje = Zaielse di Castelnuovo; ž in p Podgrad. — Zazid = Sasseto; ž Dekani, p Čr» nikal. Žejane = Sejane; ž Podgrad, p Vele Mune. D. REŠKA POKRAJINA. Bač = Baccia di Bisterza; ž in p Knežak. — BISTRICA = Bisterza; p. — Brdce = Berze di Torrenova; ž in p Trnovo. — Brdce = Ber» ze; ž in p Jelšane. Čelje = Ceglie; ž in p Prem. Dobro polje = Poglie di Torrenova; ž in p Trnovo. — Dolenje = Dolegna di Elsane; ž in p Jelšane. — Dolenji Zemon = Zemon di sotto; ž Jablanica, p Bistrica. — Drskovče = Drescozze; ž in p Zagorje. Gorenje Bitinje = Bittigne di sopra; ž in p Prem. — Gorenji Zemon = Zemon di sopra; ž Jablanica, p Bistrica. Harije = Carie; ž Trnovo, p Bistrica. JABLANICA = Castel Jablanizza; p Bistri» ca. — Janeževo brdo = Berdo San Giovanni; ž in p Prem. — Jasen = Iasena di Bisterza; ž Jablanica, p Bistrica. — JELŠANE = Elsane; p .— Juršiče = Giursici; ž in p Knežak. Kilovče = Monte Chilovi; ž in p Prem. —■ KNEŽAK = Fontana del Conte; p. — Korit» niča = Coritenza di Bisterza; ž in p Knežak. — Koseze = Cossese; ž Trnovo, p Bistrica. — Kuteževo = Cottesevo; ž Jablanica, p Bi» strica. Lipa = Lippa di Elsane; ž in p Jelšane. Mala Bukovica = Bucovizza piccola; ž in p Trnovo. — Majrečje = Merecce; ž in p Tr» novo. Nova Kračina = Craccina nova; ž in p Jel» šane. Par je = Parie; ž in p Zagorje. — Pasjak = Passiaco; ž in p Jelšane. — Podgraje = Villa Podigraie; ž Jelšane, p Bistrica. — Podstenje = Postegna; ž in p Trnovo. = Podstenjšček = Postegnesca; ž in p Trnovo. -— Podtabor = Tabor di Sembie; ž in p Knežak. — PREM — Primano; p. Radečevo brdo = Ratecevo in Monte; ž in p Prem. — Rupa = Ruppa di Elsane; ž in p Jelšane. Smerje = Smeria; ž in p Prem. — Spodnje Bitinje = Bittigne di sotto; ž in p Prem. — Soze = Sose; ž in p Trnovo. — Sušak = Sus» sa; ž in p Jelšane. Šapjane ='Sappiane; ž in p Jelšane. — Šem* bije = Sembie; ž in p Knežak. — Šilen Tabor = Tabor grande; ž in p Zagorje. Tominje = Tomigna; ž in p Trnovo. — To» polec = Topolza; ž in p Trnovo. — TRNO» VO = Torrenova di Bisterza; p. — Trpčane = Terciane; ž Jablanica, p Bistrica. Velika Bukovica = Bucovizza grande; ž in p Trnovo. — Vrbica = Verbizza; ž Jablanica, p Bistrica. — Vrbovo = Verbovo; ž Jablanica, p Bistrica. Zabiče Žabice Castelvecchio; ž Jelšane, p Bistrica. — ZAGORJE = Sagoria San Mar» tino; p. — Zarečica = Sarecizza in Val Ti» mavo; ž in p Trnovo. — Zarečje = Sareece di Torrenova; ž in p Trnovo. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA PRAVILA. GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Namen bratovščine. § 1. Namen bratovščine Mohorjeve družbe je vzgaijati slovensko ljudstvo, prebivajoče v Italiji, po načelih katoliške prosvete, pospcše» vati v njem versko in nravno življenje, sploh ohraniti in širiti v njem katoliško vero. V ta namen se bodo izdajale in razširjevale dobre knjige, spisane v slovenskem jeziku v duhu katoliške vere. O pristopu udov. § 2. V to bratovščino sme vstopiti vsak ka» toliški kristjan katerega koli stanu ali spola, da le more in hoče spolnovati družbene dolž» nosti. Član bratovščine postane, kdor se prijavi osebno ali pismeno pri krajevnem poverjeniku bratovščine ali pa če ga sprejme osrednji od» bor, ki vpiše njegovo ime v glavno bratovsko knjigo. Kdor se je v to družbo sprejel, ostane njen ud tako dolgo, dokler sam očitno ne naznani svoje volje, da stopi iz družbe, pri kakem predstojniku (poverjeniku) ali pri osrednjem odboru, ali dokler ga osrednji odbor iz bratov» ščine ne izključi, zlasti če zanemarja bratov» ske (družbine) dolžnosti. Dolžnosti udov. § 3. a) Vsak ud naj vsak dan moli en »Oče» naš«, eno »češčeno Marijo«, in zraven naj pri» stavi besede: »Sveti Mohor, prosi Boga za nas!« z namenom, da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. b) Udje duhovniki naj pa vrhu tega tudi mašujejo za vse žive in mrtve ude, če le mo» goče na praznik sv. Mohorja, to je 12. julija. c) Vsak ud plača od odbora določeno letni» no, da zamore družba po svojem posebnem namenu delovati. č) Vsak ud se zaveže, da si bo po svoji moči prizadeval, da se razširijo med verniki dobre knjige. Vendar ta dolžnost ne veže pod grehom. Koristi in pravice udov. § 4. a) Ud, ki spolnuje dolžnosti, more za» dobiti nepopolne ali popolne odpustke, ki jih je naklonila Sv. Stolica tej bratovščini — ka» kor podobnim drugim družbam: — Vsak me» sec se v Gorici daruje sv. maša za žive in po» kojne ude. Vrhutega so udje deležni vseh do» brih del ter zasluženj celokupne bratovščine ter vseh udov. b) Od vseh knjig, ki jih za ude izda bratov» ščina, dobi vsak ud za plačam znesek po en iztis. c) Vsak ud ima pravico priporočiti družbe» nemu odboru, naj izda take spise, ki se mu zdijo za ljudstvo potrebni ali koristni. Vodstvo bratovščine. § 5. Bratovščina ima svoje krajne poverje» nike (župnik, kurat, vikar), dekanijske pover» jenike ter osrednji odbor. V vsaki dekaniji izvoli slovenska duhovšČi» na dekanijskega poverjenika za vso dekanijo ter krajnega poverjenika (župnik, kurat, vikar) za posamezne duhovnije. V slučaju, da se iz kakršnegakoli vzroka ni mogla izvršiti izvolitev dekanijskega in kraj» nega poverjenika v času, določenem od druž» binega predsednika, i menuje poverjenike odbor. Vsi dekanijski poverjeniki, ki jih skliče sta» rosta med njimi, izvolijo izmed sebe osrednji družbeni odbor in sicer predsednika ter 4 čla» ne. Osrednji odbor pa mora potrditi pristojni prem. škof, ki je po cerkvenih postavah nad» zornik bratovščine. Osrednji odbor, ki naj ima po možnosti se» dež v Gorici, vodi celokupno družbo. Krajni poverjeniki pobirajo udnino ter jo pošiljajo osrednjemu odboru ter delijo med ude knjige, ki jih izda bratovščina. Osrednji odbor daje udom vsako leto račun o oskrbovanju družbinega premoženja ter o drugih poslih, ki se tičejo družbe. Ta pravila je odobril knezoinadškofijski on dinariat. Št. 3994123. Gorica, 16. novembra 1923. t FRANC BORGIA, nadškof. I1IIIIIIIIIIII1I LISTNICA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE. Ker je bila lani slaba letina in so pritisnile ujme, smo se bali, da bo število udov Goriške Mohorjeve družbe padlo. Hvala Bogu, še po» rastlo je! Ko se za ta očitni blagoslov zahva» ljujemo Bogu in prvemu apostolu primorskih dežel, oglejskemu mučeniku sv. Mohorju, gre naša zahvala tudi pokrovitelju G. Mohorjeve družbe, prevzvišenemu knezu in nadškofu go» riškemu, ki je našo družbo vneto podpiral, in škofom naše domačije, mil. g. Alojziju Fo» garju, škofu tržaškemu ter mil. g. Mihaelu Sainu, škofu reškemu, ki sta našo cerkveno bratovščino priporočala. Posebna hvala pa ve» Ija požrtvovalnim gg. poverjenikom, ki so se trudili, da pridobe družbi novih udov. Bog bodi vsem plačnik! Dne 17. febr. 1927 se je v nadškofijskem dvo» ru v Gorici vršil občni zbor G. M. družbe, ki je prav lepo potekel. Stari odbor je podal iz» črpno in obširno poročilo o gospodarskem stanju družbe, ki izkazuje znaten primanjk» Ijaj. Dobro delo pač ne uspe brez žrtve. Občni zbor je s pohvalo odobril odborovo delo. Nato so gg. dekanijski poverjeniki iz» volili sledeči odbor: Monsignor Anton Berlot, stolni kanonik, predsednik. — Alojzij Novak, dekan v Črni» čah, podpredsednik, — Stanislav Stanič, kurat v Podgori, tajnik. — Jožko Bratuž, ravnatelj v Gorici, blagajnik. — Oskar Pahor, župnik v Mirnu, odbornik. V nadzorstvo so bili iz» voljeni gg. Ignacij Breitenberger, dekan v Vi» pavi, Anton Rutar, vicerektor bogoslovnice, Jo* žef Abram, župnik pri Sv. Luciji. Goriška Mohorjeva družba razpošilja letos svojim članom sledeče knjige: 1. Franc Jaklič, Ob srebrnem studencu. 2. Filip Terčelj, Za domačim ognjiščem. 3. Dr. Anton Ravnik, Kako zdravimo živino. 4. Zgodbe sv. pisma stare zaveze. 5. Koledar za 1. 1928. Razen tega dobijo udje za doplačilo 2 lir molitvenik »Kam greš«, v platno vezan in za 4.70 lire veliki molitvenik »Reši dušo«. Kaj pa bo družba izdala prihodnje leto? 1. Koledar za leto 1929. 2. Henrik Sienkiewicz: Quo vadiš? Velika zgodovinska povest iz mučeniške dobe. Pre« vaja jo znan slovenski pisatelj. 3. Stanko Gorjanec: Roža v viharju. Do« mač pisatelj nam pripoveduje zgodbo o dekli« ci Roži, ki išče sreče v Trstu. 4. Pravni nauki. Pouk o najvažnejših po« glavjih civilnega prava, posebej o pogodbah, dedovanju itd. 5. Zgodbe sv pisma nove zaveze. Udnina znaša šest lir. Tajništvo Goriške Mohorjeve družbe je v Gorici (Gorizia, Via Orzoni 36 A). Gg. poverjenike opozarjamo, da se mora nabiranje novih članov završiti na veliko« nočni ponedeljek. KAZALO. Koledarsko gradivo .... 1—27 Povsod Boga! ..........28 Ivan Rejec: Kako dobro je, če Kristus kraljuje ...........29 Sv Oče Pij XI. blagoslavlja Goriško Mo« horjevo družbo ........33 Po gorah in dolinah. Jože Trentar: V planinskem kraljestvu in bratovstvu. (Andrej Komac, planin« ski vodnik in tovariši v svetovnem slovesu.) ...........34 Mohorov: Tolminski Tit Manlij Torkvat 52 Jože Hrast: Nabrežinski kamnolomi . . 55 — : Podgorske tovarne ... 57 — : Nova cerkev v Vrtojbi . . 58 Franc Rupnik: O češčenju nekaterih cer« kvenih zavetnikov. S posebnim ozirom na Pivko ...........59 Mostar: Vladiki Zlatomašniku .... 69 —: Knez in nadškof dr. Frančišek Borja Sede j, zlatom ašnik .......70 Letopis. H. Brey: Marija je črez polje šla . . . 74 —: Aleksander Volta .......75 —: Cerkveni pevski zbor v Ukvah ... 76 —: »Marija v tronu«........76 —: Pismo slovenske usmiljenke iz Alek« sandrije ...........76 Jak. Soklič: t Milan Sašelj......80 —: Svetilnik zmage v Trstu.....80 —: Kraljica Helena........81 ■—: 30«letnica Ljudske posojilnice v Šem« petru ............81 Franc Kodre: Obljube za redovni stan . 83 J—ič: Tristoletnica v Klancu.....83 Jakob Soklič: Mlekarna v Hrušici v Istri. (Za 25«Ietnico.).........84 —: Naše mesečne slike.......85 —: Novomašnik, bod' pozdravljen! ... 86 Vuk Karadžič — A. Gradnik: Dva novca. Srbska narodna pripovedka .... 87 Ludovik Zorzut: Ptička bregarica. Veli« konočen spev .........89 Po okroglem svetu. A. Čuk: Zapiski rimskega romarja . . 90 Peter Popotnik: Tripolis ......91 R. Bednarik: Vladarji zračnih višin . . 92 Kraljestvo božje. Poslanica v čast sv. Cirilu in Metodu . . 98 S. Josipina Gajšek: Betlehem.....100 Naši možje. Ignacij Leban — Batujski: Monsignor Ivan Nep. Murovec.......103 Avguštin Čuk: Gospod Tomaž .... 106 Alojzij Gradnik: Iz »Pesmi starega be« gunca« ...........106 Jože Abram: Dr. Janez Ev. Krek. (Oče vojnih beguncev) Za desetletnico nje« gove smrti ..........107 Leopold Turšič: Moja mamica .... 113 Janez Laharnar: Prvi gorski slavci . . 114 —■: Josip Fon ..........115 Joža Lovrenčič: Legenda o sv. Evstahiju 116 Mladinski kotiček. * Ivan Košir: Dejanje sv. Detinstva . . . 120 Igo Gruden: Igra na obrazu.....121 Dekliška gredai Tinka: Tri zgodbe o deklici Katarini . 122 M. U. G.: Preprosti jedilni listi za kosila za teden dni..........124 Gospodarstvo. Vipavski kletar: Kako si ohranimo do« bro vinsko kapljico.......126 Alojzij Bajec: O pristojbinah .... 128 Poštne pristojbine ........131 Sejmi ............133 Krajevna imena v uradnem ital. prevodu 134 Goriška Mohorjeva družba. Pravila Goriške Mohorjeve družbe . . . 140 Listnica Goriške Mohorjeve družbe . . 140 Knjigarna in papirnica Časopisi in muzikalije Emilio Wokulat&C. GORICA, CORSO V. E. 7 in vogal via Barzellini Priporoča svoje izvrstne fotografske aparate vsake velikosti in cene ter svoie priročne gramofone z najmodernejšimi ploščami. V zalogi so tudi plošče slovenskih pesmi. ©C*X«X*X*X»X»X*X*X*X»X*X«X*X*X*Jjg Š Anton Koren nasi, i GORICA VIA G. CARDUCCI 4 % mi ^ Velika zaloga stekla, porcelana, šip in ku- u hinjske posode ter sploh vseh v to stroko > spadajočih predmetov. — Gostilničarjem na . n posodo; mizarjem na šipe poseben popust. ^ £ ' * m Na debelo! Na drobno! £ ©c*xoox*x*x>x*x*x*xoi>x*x*x*x*2c Odlikovana mehanična delavnica RUDOLF VB6A Gorica v Draščekovi hiši na Kornu Velika zaloga dvokoles — motornih koles: INDIAN, ZUNDAPP, MO= LARONI — šivalnih strojev — olja in masti za motorje: PERMOLIO itd. itd. GOSTILNA Josipa in Pavle Kamenšček Gorica - Na Kornu št. 8 - Gorica ima na razpolago ob vsakem času gorka jedila. - Kuhinja domača. - streže z ¡zbornim belim vinom. - Prenočišča zo tujce. - Snaga vzorna. — Zbirališče rojakov iz Gorice in okolice. Velika izbera KLOBUKOV za gospE in gospodične Dtilija Caliigarls-Pinich GORIC^JaMamelHte^ Popravila slamnikov in drugih klobukov LASTNA IZDELOVALNICA BANCA DELLA VENEZIA GIULIA An. družba. Glavnica L. 5.000 000, popolnoma vplačana. Včlanjena v Italijanski bančni zvezi. • • • Centrala v Trstu, p. Goldoni 4. - Podružnica v Gorici, Via Garibaidi 5 ter v Ajdovščini, Labinju Bujah, Červinjanu, Dinjanu,Gradežu,Gradiški, Idriji, Ilirski Bistrici, Kobaridu, Kopru, Korminu, Malem, Lošinju, Opatiji, Pazinu, Postojni, Pulju, Reki, Tolminu, Tržiču itd. Izvršuje vse bančne in menjalne posle. : ♦ ♦ Fr.Saunig-Gorica Via Carducci št. 25 Velika zaloga šivalnih, kmetijskih strojev in duoholes Lastna mehanična delavnica IV»*»*. UDINE - Via Savorgnana 5 - VIDEM Po znižanih cenah »» AL RIBASSO" Prodaja tkanin na račun tovarnarjev Glavni sedež v Milanu Najnižje cene in najbogatejša izbera blaga za gospode in gospe - svila in žamet - lanena in bombažasta platna vseh širokosti - izgotovljeno perilo - prtenine iz bombaža in „Fiandra" -blago za pohištvo, preproge iz jute, volne in kokosa - posteljna pregrinjala iz bombaža in podamaščene svile - volnena zagrinjala - žamet za lovce -vsakovrstni domači in orijentalski tepihi - kovtri in izgotovljene blazine -rastlinska in živalska žima, „Kapok" - direktni uvozi volne za blazine - popolne opreme za hotele in zavode. Stalne cene. — Poseben popust razprodajalcem. __Postrežba v slovenskem in nemškem jeziku Sprejemamo pismena naročila po ceniku, ki se objavlja v „Goriški Straži". Kdor kupi vsaj za 200 lir, dobi plačano vožnjo iz Gorice v Videm in nazaj. UDINE — Via Savorgnana 5 — VIDEM Pijte KAK flO DE J O M G' S Jakob Šuligoj, Gorica Via Carducci 19 priporoča svojo veliko zalogo najfinejših švicarskih preciznih ur vseh vrst in znamk. Jamstvo do 5 let. — Zaloga zlatih in srebrnih izdelkov po najnižjih cenah. — Kupuje in zamenjava zlato in srebro. Ima tudi vse optične predmete. Domačo brivnico v Gorici, Via Seminario 2 Oddelek za ženske.--Lasna dela Andr. Rojic MlRODILNlCil (drogerija) llllllllllllllllllllllllllllllll „ D IA N A " iiiiiiiiiiilllllllllllllllllllll Gorica - Via Rasello št. 27 Podružnica: Plazza G. de Amicis (na Kornju) 12 Ka drobno in debelo. Zaloga raznovrstnih kemičnih proizvodov - medicinal-nih zelišč - suhih in oljnatih barv - firnežev - čopičev ščeti - toaletnega in navadnega mila - cevi in drugih izdelkov iz kavčuka - itd. itd. Blago prvovrstno, cene zmerne, postrežba točna in solidna, za kar jamči in se priporoča: ANTON MERVIČ, lastnik. Staroznona gostilna „Reich" s prenočiščem. Hlev - garaža - domača kuhinja - domača vina - kraški tera — Postajališče korijer: Gorica - Grgar - Cepovan-Trnovo in Lokve. Gorica, Via Silvio Pellico št. 4 (Piazza Corno) Telefonska kabina št. 2 Lastnik G. Droč. Peter Murovec z druami in ogljem na debelo in drobno Gorica, na Kornu v Attemsovem dvorišču Priporoča tudi svojo gostilno „Alla primavera" - Via Silvio Pellico. Kakao De Jong1 s radi njegove izborne kakovosti in redilne moči. Katoliška knjigarna v Gorici je dala na svetlo in ima v zalogi naslednje knjige: LEPE POVESTI. Valerija. Roman iz katakomb. Ant. de Waal. Razprodan. Junaštvo in zvestoba. Zgodovinski roman iz časov francoske revolucije. Jos. Spili» mann. 362 str. L 16. Zadnji dnevi velikega mučenika. Povest iz Amerike. B. Franko. 80 str. 18 risb. L 4. Faraon. 15 povestic. Fr. Bevk. 127 str. L 4. Rožice sv. Frančiška. (I fioretti di S. Francesco.) Poslovenil in uvod napisal A» lojzij Res. Umetniške priloge je vrezal To» nč Kralj. Str. XII + 1667, broš. 14.50 lir, vezano L 17. TRI PREGLJEVE KNJIGE. Oče budi tvoja volja. Istrski roman. Dr. Ivan Pregelj. S slikami 96 str. Kartoniran L 3.50. Plebanus Joannes. Zgodovinski roman iz 14. stoletja. Dr. Ivan Pregelj. 198 str. L 8. Tolminci. Zgodovinski roman iz kmečke» ga punta Str. 400. Cena L 8. KNJIGE ZA OTROKE. Slepi slavčki. Povestice za mladino. Ka» rel Širok. Slikal Avgust Černigoj. Krasna izdaja. Vezana. 120 str. L 5. Malčki in palčki. 85 najlepših pesmi za otroke zbral Fr. Bevk. Nevezano L 3, ve» zano L 4. Mladini. Spisal Ksaver Meško. Z ilustra» ci jami Milka Bambiča. Navadna izdaja L 5, gosposka izdaja L 8. PRIMORSKA VRSTA. Rast. Publikacije primorskih dijakov. 3 snopiči po L 2. La questione economica. Govor drž. po» slanca drja E. Besednjaka v rimski zbor» niči dne 3. apr. 1925. L 2. Jadranski almanah 1923. Pregled kulture Slovencev v Italiji. Nad 40 sotrudnikov. Z ilustracijami. L 6. Jadranski almanah 1924. L 6. Slovensko » italijanski slovar. Spisal dr. Josip Valjavec. 404 str. L 28. Pravilni in nepravilni glagoli. Pavla Ma» kuc. L 2. Kristianske učilo po rozoanskeh predano od jera Jožefa Kramaro. (Katekizem v re» zijanščini.) Str. 54. Vezano. L 3. IGRE. Pogodba. Burka s petjem v dveh deja» njih. Dr. Ivo Česnik. 40 str. L 2. Enodejanke. Pet iger: Ivané. Vse naše! Kje je meja? Damoklejev meč. Satan. Fr. Bevk. 116 str. L 5. Radi oreha. Ljudska igra z mešanimi ulo» gami. Dragotin Vodopivec. 30 str. S pisa» teljevo sliko. L 3. Za novi rod. Tri enodejanke: Profesor Gradnik. Knjigovodja Hostnik. Zamorka. 72 str. Nevezan L 2, vezan L 3. Bedak Pavlek. 5 iger: Bedak Pavlek. Skrb in Smrt. Kraljic in služabnik. Neubogljivci. Dobrota je sirota. 4 strani glask. Fr. Bevk. 100 str. L 3. VERSKI SPISI. Na Sveto goro. Zgodovina Sv. gore z majniškimi premišljevanji. 270 str. Dr. M. Brumat. Nevezana L 4, yezana L 6. Dve uri krščanskega nauka. 30 strani de» bela knjižica, ki obsega poglavitne resnice in molitve, pripravne za recitacijo v 2 zbo» rih v šoli in v cerkvi. L 0.60. Molitve za Markovo. 20 str. debela bro» šura z molitvami, ki se opravljajo v pro» šnjih dnevih. L 0.60. Mali strežnik. Navodilo za cerkvene strežnike. L 0.60. Mali katekizem. Izšel 1. septembra 1926. Broširan L 1.50, vezan L 2. češčenje sv. Rešnjega Telesa. L 0.50. Pota Marijina. Dr. M. Brumat. Knjiga za krščanska dekleta, broširano L 6, vez. L 10. Marija v senci naših dni. 31 majniških govorov. Spisal Stanko Stanič. Str. 200. Ve» zano L 8. MOLITVENIKI. Oče naš. 126 str. Cene od 1.80 do 8 L. Angelček. Najmanjši slov. molitvenik. 192 str. Od 2.70 do 10 L. Zdrava Marija. 190 str. Od 4.50 do 40 L. Kam greš? 200 str. Od 2.70 do 10 L. Zgodi se tvoja volja. 430 str. Od 6 do 10 L. Za Jezusom. 256 str. Od 3.50 do 8.50 L. Reši dušo. Silno velike črke. 396 str. Od 6 do 8.50 L. Moje molitvice. 32 str. L 0.50. Lepa knjiga najlepši dar — največje veselje. je najbolj mlečna žival z ozirom na svojo težo. Od nje dobimo letno do 13.33 krat toliko mleka kolikor sama tehta, medtem ko dobimo od krave samo 5.60 kratno lastno težo in od ovce 3.80 kratno. Koza je neprecenljive vrednosti za revne kraje in živi tudi tam, kjer ovca ne more več. Prve črešnje. Prve črešnje je prinesel v Evropo leta 70 pred Kristusom rimski poveljnik Lu= kul iz Male Azije. Klavirji Pianini Harmoniji Prodaja Posoja voV^' P°Pravila la\> Zamena INŽ. G. RIOSA ANV vv A TRST — Via Mazzini 44/11. a a a a a a a a a a a a a a a a a a a a a Zavod dr. Boncina - Finetti T R S T — Via Fabio Filzi 23 Tel. int. 48-23 v ZDRAVLJENJE Sjatike (ishias, vnetje bedrnih živcev) v treh dneh zajamčeno. Zdravi se tudi trganje živcev v rokah in bokih Sprejema od 10 do 12 in od 15 do 17 « z< z< •s e z< z< z< z< z< z< z< e •s z< •s z< z< z< z< z< Anton Vondraček Trat - Via dello Scoglio 12Q - Trst Zastopstvo velikih, prvovrstnih tvornie za jestvine. ~ Sir vseh sort ~ Testenine, konserve, riž, itd. flaši zastopniki bodo stalno zalagali deželo in bodo obiskovali odjemalee vsak mesee, Zahtevajte eenike brezplačno pri našem uradu. ANTON VONDRAČEK - TRST - Via dello Scoglio 1Z0 im TOVARNA GLA50VIR]EV INŽ. 6. HlOSfl TRST — Via Mazzini 44 Edina zaloga prve Italijanske tvornice glasovirjev F. I. P. Torino Pianini - Harmoniji - Kvtopiani Zastopstvo tvornic »POLLMANN & WEISS« — Torino »SCHELLER« — Berlin »STALLBERGER« Zahtevajte proračune — Plačilne olajšave Najtežji jezik. Anglež, Francoz in Slovenec so se ne* koč prepirali, čigava pisava je najbolj oddaljena od izgovarjave. Anglež je re* kel: Jaz pravim najf, pišem pa knife (nož). Francoz: »Jaz rečem o, pišem pa eau (voda).« Zadnji se je odrezal Slove* nee, tam nekje z Vipavskega doma: »Pri nas pa pišemo gnjat, izgovarjamo pa pršut!« - Razumljivo^ »Čemu pa se tako neznansko derete, saj se zoba niti še dotaknil nisem?« »Je že res, gospod doktor, toda že ves čas stojite na mojem kurjem očesu.« HOLANDSKI Kakao de ]ong' s kupujte najraje, ker je čist in ima izboren okus. Zahtevajte ga povsod! /--N Za Svojo nego zahtevajte svetovno znane pariške dišave TENCO Dobite jih pri Svojem dišavarju. Anton Vondracek Trst - Via dello Scoglio 120 Zastopstvo velikih, prvovrstnih tvornic za jestvine. - Sir vseh sort, testenine, konserve, riž, itd. Naši zastopniki bodo stalno zalagali deželo in bodo obiskovali odjemalce vsak mesec. Zahtevajte cenike brezplačno pri našem uradu. 9HT0H 9DN0R9ČEK - TRST - Via dello Scoglio 1Z0 ANT. CICLITIRA - NASL. LESNA TRGOVINA UVOZ IN IZVOZ SKLADIŠČE LESA POD SKEDNJEM TRST - (Servola) — Urad: Preje Via Kandler 9 vrata 6. Zdaj Pod Skednjem (Servola) M ▲ Zavod dr. Boncina - Finetti T R S T — Via Fabio Filzi 23 Tel. int. 48-23 ZDRAVLJENJE ŠJATIKE (ishias, vnetje Jbedrnih živcev) u treh dneh zajamčeno. Zdravi se tudi trganje živcev v rokah in bokih A ¥ M Sprejema j od 10 do 12 in od 15 do 17 1 ▲ Davčni izterjevalec. Kakšna je razlika med malim detetom in davčnim izterjevalcem? Prav nobene, kajti davčni izterjevalec hoče ravno tako vse imeti kot otrok. Anton Ifondpoček TRST - Via dello Scoglio 120 Zastopnik kmetijskih, industrijskih itd. velesej-mov v Italiji in inozemstvu. Sprejema vsa naročila in zastopstva za velesejme. Pijte KAKA O 1) 10 JONG'S ) !PUUUUUPPPP7PUUPPP7UPPPPP77P77UUUU777PP7UUUUUU!""""!! "! "! "! "!!!!""!PP!!"!!!7 7 01010123232323235353534853535323535348232353535353010102010101000000005302232353482323230002020202000202020202000001000102020201010100000000020202020202010001020102000202 HOLANSKI KAKAO DE JONG'S kupujte najraje, ker je čist in ima izboren okus. Zahtevajte ga povsod! Podobna sta si. MM: flnton Vondraček Trst - Via dello Scoglio 120 »Čudno, kako ste vendar gospodu Pir« cu podobni!« — »Kako pa to?« — »I, no, tudi ta mi je dolžan 50 lir.« UGANKA. Kam zleti vrana, ko je eno leto stara? ▼ (•o;3{ ognjp Zastopnik kmetijskih, industrijskih itd. ve-lesejmov v Italiji in inozemstvu. Sprejema vsa naročila in zastopstva za velesejme. Največja manufakturna trgovina v Gorici Ruggero Venuti Nove znižane cene! Cene zelo ugodne I Brivec Frizer za dame -AND. ROJIC Via Seminario 2 Izdeluje vsakovrstna lasna dela. Pijte Kakao De Jong* s radi njegove izborne kakovosti in redilne moči. Stric: »Mirko, ali si že kaj pomislil, za® kaj hodite otroci v šolo?« — Mirko: »Za® to, da ne bodo še učitelji brezposelni.« Zaradi kuhinjske knjige. Sodnik: »Vedno stojite pred sodiščem. Oni dan ste ukradli zajca, potem enkrat fazana, a danes ste pa obtoženi, da ste ribe kradli.« — »Oprostite, gospod sod® nik, moja žena je tako fino kuharsko knjigo dobila v dar.« HOLANDSKI KAKAP DE J0W6'S kupujte najraje, ker je čist in ima izboren okus. Zahtevajte ga povsod! Zavod dr. Boncina - Finetti T R S T — Via Fabio Filzi 23 ^ Tel. int. 48-23 ZDRAVLJENJE ŠJATIKE (ishias, vnetje bedrnih živcev) v treh dneh zajamčeno. Zdravi se tudi trganje živcev v rokah in bokih Sprejema od 10 do 12 in od 15 do 17 EVER-BLflS nedosegljiva, patentirana tekočina zoper golazen, ne dela minljive in lažnive reklame, ampak se udomači povsod radi svoje učinkovitosti. Zavodi, bolnišnice, paroplovne družbe so jo poskusili in jo še vedno rabijo z uspehom. Ne umaže, ne razjeda, ne škoduje. Izdelovalnica EVER-BLAS - TRST Guardiella Scoglietto 340 - Tel. 18-78 Naročite pri t¥rdki; Giacomettž & Gervasi Trst, Via Bismondo 14, Telefon 3357 Steklenica (200 gramov) stane L. 3*75 Po povzetju se pošlje kakršnakoli množina. Aciria" čevlji so izdelek domače zadružne industrije = Čevljarske zadruge v Mirnu ==: Prodajalna na drobno v Gorici CORSO VERDI 32 Vsi „Adria" čevlji so izdelani iz prvovrstnega usnja. Zlati molk. Znani angleški kirurg Owernaisy je bil zelo molčeč in je računal bolnikom tem dražje, čim več so klepetali. »Beseda je srebro, molk pa zlato,« je vedno rekel. Nekoč zvečer so k njemu pripeljali ku? harico iz hotela s pokvečenimi rokami. Priščenjeno? — je vprašal zdravnik. — Ožgano, — je odgovorila ženska. Ki; rurg je izvršil operacijo, izluščiti je mo* ral več nohtov in zapisal zdravilo. — Obkladki, — je rekel in pomolil bolnici recept. — Zbogom, — je odgovorila ta. — Čez dva dni je prišla kuharica zopet. Roka jo je hudo bolela. — Obkladki, te* den, — je zarohnel Owernaisy. — Zbo* gom, —- se je poslovila bolnica. Teden dni pozneje je prišla že bolj zdrava. Po« kazala je roke in rekla: — Hvala, koliko? — Nič! je zakričal vzradoščen kirurg. — Vi ste pravi biser med ženskami! — Vi pa ste pravi čudak med zdravniki. Zbo* gom! — se mu je nasmehnila ženska. Duščeva umetno gnojila Poljski pridelfti R. Fragiacomo - TRST Ctiiadino in Monte - Villino 347 Naslov: TERGESTEO Pijte KAKAO DE JONO'S radi njegove izborne kakovosti in redilne moči. Dosip Stegenšek mlini za izdelauo papirja in sukna KONJICE — ŠTAJERSKO Zastopništvo za JULIJSKO BENEČIJO V TRSTU Via Ugo Foscolo 6 I. KilKflO DE 30NG'5 Prijazni dečki. Dolgo je bilo treba zdravniku prigo« varjati, preden, je pripravil Mirkota do tega, da mu je jezik pokazal. »Tako, vi* diš, zdaj si pa priden.« Ko je zdravnik naslednji dan šel mimo Mirkotovega sta= novanja, je videl Mirkota, kako je dvema tovarišema nekaj na uho pripovedoval. Ko je zdravnik prišel blizu, so mu vsi trije kazali jezike.« »Kaj pa naj to po« meni,« je strogo vprašal zdravnik. Tu se pa Mirko oglasi: »Ko pa ti je tako všeč!« m m M. U. Dr. Alfonz Serjun v TOLMINU sprejema v lastni hiši Zdravljenje šjatike (imetja bedrnega živca) tekam sedmih dni. Zdravljenje živčnih bolezni z električnim tokom. - Uspešno zdravljenje z ultravioličnimi žarki zlasti proti slabokrvnosti, škrofulozi, pljučnemu katarju, ter zakasnelemu razvoju v nežni o-troški dobi. Edini domači in najbližji zo-bozdravniški in zobotehnični ambulatorij, kjer se izdelujejo vsakovrstna umetna zobovja v kavčuku in v zlatu po zmernih cenah. Popravila v najkrajšem času. šili Pijte K9K90 DE JONG'5 radi njegove izborne kakovosti in redilne moči. Anton Vondraček Trst — Via dello Scoglio 120 — Trst ura rt za prodajo hiš po vsej deželi. Preskr-Posreaovaitll uraa bu je posojila- vknjižbe -da je informacije. Klavirji Pianini Harmoniji Prodaja , Posoja Popravila Zamena ■ INŽ. G. RIOSA TRST — Via Mazzini 44 II. 3 | Restavracija „CENTRAL g v Gorici u g v hiši Centralne posojilnice - CORSO VERDI 32 £ § Izborna kuhinja. - Najboljša vina j* S :: Krasen salon za goste :: * Za obilen obisk se priporoča £ Josipina Podgornik. H «L EVER-BLAS svetovno znana, ~ neprekosljiva, patentirana tekočina uničuje muhe, stenice, ščurke, komarje, uši in vso drugo golazen pri človeku in živali. :: Steklenica (200 gramov) stane 3-75 lir. Izdelovalnica EVER-BLAS - TRST Guardiella-Scoglietto 340 - Tel. 18-78. Naročite pri tvrdki Giacometti & Gervasi, Trst, Via Rismondo 14, Telefon 3357 Po povzetju se pošlje kakršnakoli množina. Pijte Kakao De Jong' s radi njegove izborne kakovosti in redilne moči. Koliko jajec lahko poješ na tešče? (■0S3J 09A TSIU UI3}Od I35J 'OU9 OUTBg) Čim več odvzameš, tem večje je; kaj je to? (•uuref) Kaj ima začetek, pa ne konca? CB§na) Katera pijača je najmočnejša? (•3UIJUI IUOg ISOU '«pOy\.) Katera je najtežja palica? (•B^suiag) Česa solnce ne more obsijati? (30U3S) Kateri podplati najdalje drže? (•ip?gou ujvj) Dva očeta in dva sina so ustrelili tri zajce in vendar je vsak prinesel enega zajca domov. Kako je to mogoče? (•uis ui 30o '900 ub}s os ijig) Kdo pleza po ograjah in zidovih pa nima ne rok, ne nog? (uBfjsag) LOJ 91 l & UNDERWOOD PORTABLE Neobhodno potreben v vsaki hiši. Najboljši spremljevalec na potovanju, zelo praktičen v vlaku in na parniku. Oprem« ljen s tipkami za slovensko pisavo. Tehta četrtino in stane polovico navadnega pisalnega stroja, medtem ko izvršuje isto delo. — Zahtevajte po« nudbo s ceniki. Plačilne olaj« save. C. A. MOHOVICH, Trst VIA MAZZINI 17 [ I „EVER-BLAS"? Je povsod znano sredstvo zoper golazen. Nezgrešljivo pokonča ščurke, stenice in vse druge zajedavke človeka in živali. Steklenica (200 gramov) stane L. 3'75 — Izdelovalnica EVER-BLAS, TRST, Guardiella-Scoglietto 340Tel. 18-78. Naročite pri tvrdki Giacometti & Gervasi, Trst, Via Rismondo 14, Telefon 3357 Po povzetju se pošlje kakršnakoli množina. Najlepši dar P i ANINO za gospe je1 ,illU11 ^ svetovno znane tovarne glasovirjev Plačevanje v obrokih. Inž. G. R I O S A TRST - Via Mazzini 44/H. Eleganca Nizke cene Solidnost 0 \ ^ Tovarna glasovirjev INŽ. G. RIOSA TRST — Via Mazzini 44 II. Pijte K A K A 0 DE JON 6'S ▲ Anton Vondraček - Trst - Via dello Scoglio 120 Zastopnik slovečih zavarovalnic. Zavaruje.po ugodnih pogojih proti toči, tatvini in požarju. - Zahtevajte pojasnila! Brezplačno Vam jih pošlje Anton Vondraček - Trst - Via dello Scoglio 120 T A EVER BLAS?" Je povsod znano sredstvo H ■m-M w — zoper golazen. Nezgrešljivo pokonča ščurke, stenice in vse druge zajedavke človeka in živali. — Steklenica (200 gramov) stane L. 375. Izdelovalnica EVER-BLAS, TRST, Guardiella-Scoglietto 340 - Tel. 18-78. Naročite pri tvrdki: BiaconiBtti E Bcpvasi, Trst, Via Rismondo 1¥, Telefon 3357 Po povzetju se pošlje kakršnakoli množina. Kdo je zgubil glavo? Francoski ministrski predsednik Gam« betta (umrl 1. 1882) je govoril na nekem shodu. Sredi govora prileti na oder zel* nata glava in pade na mizo pred govors nika. Ta mirno dvigne zeljnato glavo in zakliče: »Nekdo od gospodov poslušava cev je izgubil glavo.« In vrgel jo je v isti smeri, odkoder je prišla, rekoč: »Tu jo ima, vračam jo!« Zavod dr. Boncina - Finetti T R S T — Via Fabio Filzi 23 Tel. int. 48-23 v ZDRAVLJENJE Sjatike (ishias, vnetje bedrnih živcev) u treh dneh zajamčeno. Zdravi se tudi trganje živcev v rokah in bokih Sprejema od 10 do 12 in od 15 do 17 Pijte KHKHO DE J0I1G'S SKRBNA M A T I daja otrokom Rakao De Jongr* s ker je prvovrstno hranivo. Prav izboren je tudi za okrevajoče in stare ljudi. Roparski napad. Ropar je napadel Petra Kuka. »Denar ali življenje!« »Dam vam denar,« pravi Kuk, »če mi napravite majhno dobroto, gospod ro» par.« »Prav,« pravi ropar. »Ustrelite mi lukn jo v klobuk.« Ropar ustreli v klobuk: bum!« In zdaj ustrelite skozi rokavice!« In spet poči: bum, bum! »Zdaj ustrelite pa še skozi žepno ru= to!« »Nimam več krogel!« pravi ropar. »Žal mi je,« pravi Peter Kuk in se mirno obrne, »potem vam ne morem več dati denarja.« Dobro ga pozna. Mati je vprašala sinka: »Tinček, povej, katerega imaš najrajši?« — »Mamo.« — »In potem?« — »Sestrico.« — »In po« tem?« — »Teto.« — »Kdaj pa jaz pri= dem?« se je oglasil oče izza peči. — »O polnoči, ali pa ob dveh zjutraj« se je glasil Tinčkov odgovor. Neprijetna tolažba. »Denarja nimam, gospodična Olga, toda moj razum je moje premoženje.« »Le pomirite se, uboštvo ni nikaka sramota.« Katoliško knjigarna Gorica lfia Carducci štev. 2 MUZIKALIJE. V. Vodopivec: Poljske rože. L 4. V. Vodopivec; 16 evharist. pesmi. L 6. V. Vodopivec: 12 Marijinih pesmi. L 6. V Vodopivec: Lavretanske litanije. L 2. V. Vodopivec: Skladbe za moški in me* sani zbor. L 3. V. Vodopivec: Meš. in moški zbori. L 4. V. Vodopivec: Staroslovenska sv. maša. Posamez. gl. 2.50 lir, partitura L 5. V. Vodopivec: Staroslovenska sv. maša v čast svetogorski Kraljici. Posamez. gl. 2.50 lir, partitura L 5. V. Vodopivec: Pesem za posvečenje cen kva. L 2. David Doktoric: 2 evharist. pesmi. L 3. Prosv. zveza: Kupleti. L 3. Oskar Dev: Svatba na poljani. L 10. Oskar Dev: A j ljubica, zdaj je tvoj dan. L 4. so izdelek domače zadružne industrije Čevljarske zadruge v Mirnu Prodajalna na drobno v Gorici CORSO VERDI 32 Vsi „Adria" čevlji so izdelani iz prvovrstnega usnja. SKRBNA MATI UflUnil f|E IflNIi'^ ker Prvovrstno hranivo. Prav izboren daja otrokom MillHU UC JUI1U U je tudi za okrevajoče in stare ljudi. Kje ga boli. Zdravnik: »Dober dan, gospod Za* span, kaj pa vam je?« Zaspan: »Vse me boli, gospod doktor!« Zdravnik: »Kje pa Vas je začelo bo« leti?« Zaspan: »V Trstu.« Anton Vondraček Trst - Via dello Scoglio 120 Zastopnik slovečih zavarovalnic. Zavaruje po ugodnih pogojih proti toči, tatvini in požarju. Zahtevajte pojasnila! Brezplačno Vam jih pošlje Anton Vondraček Trst - Via dello Scoglio 120 Za cerkve in dvorane Plačilne olajšave ___tU*1 Ha Tovarna glasovirjev INŽ. G. RIOSA TRST — Via Mazzini 44 II. GIUSEPPE CULOT GORICA - VIA RASTELLO št. 2 -¡GORICA ZALOGA drobnarij, Igračk In nabožnih predmetov. POSEBNOST: športni predmeti. RESTAVRACIJ A-PRENOČIŠČE PRI ZLATEM JELENU GORICA - Nasproti škofije. Izborna domača vina briško, vipavsko, teran A. VIDA. KMETIJSKO DRUŠTVO v VIPAVI razprodaja iz svojih kleti pristno domače — vino. = V zalogi so tudi fina dezertna vina: zelenec, renski rizling, karmenit itd. ter garantirana vina za sv. maše. Pijte m- KAKAO DE JONfi' S AC^P? Je povsod znano sredstvo zoper golazen. Nezgre-V UL/i^O • • šijivo pokonča ščurke, stenice in vse druge zaje- davke človeka in živali. — Steklenica (200 gr.) stane L. 375 — Izdelovalnica EVER-BLAS, Trst, Guardiella-Scoglietto 340 - Tel. 18-78 Naročite pri tvrdki: Giacometti & Gervasi, Trst, Via Rismondo 14, Tel. 3357 Po povzetju se pošlje kakršnakoli množina. i Duščeva umetna gnojila R. Fragiacomo - TRST Chiadino In Monte villino 347 Naslov: TERGESTEO Slovenci! Pri tvrdki Alojzij Rebec-Trst čevljarnica Via Carducci 36 kupite" najlepša, najboljša in najcenejša obuvala. Tu dobite coklje za hlev, garažo, dvorišče in njivo. Posebnost: Moderna obuvala za gospe, gospode in otroke. Kupujte raje v tej trgovini, kamor že dolgo let zahaja številno občinstvo. PV" Govori se slovensko! "VI Nizke cene Eleganca Solidnost Tovarna glasovirjev INŽ. G. RIOSA TRST — Via Mazzini 44 II. HOLANDSKI KAKAO DE JONG'S kupujte najraje, ker je čist in ima izboren okus. Zahtevajte ga povsod! «ME1 KAKAO DE JONGS ker je prvovrstno hranivo. — Prav izboren je tudi za okrevajoče in stare ljudi. Bodeče ogledalo. Visokošolec Žehta je prišel precej na= delan domov. Hotel se je v ogledalu vi« deti, kakšen je. Toda mesto ogledala je zagrabil za krtačo. »O zlomka,« je vzklik« nil, ko je ogledoval ščetine, »se pa mo« ram dati obriti.« Pred policijo. Komisar: »Vi ste znani kot hud raz« grajač in pijanec in vas kaznujem, da dobite ali pet dni zapora ali 100 lir kazni.« Pijanec: »Oh, gospod komisar, kar 100 liric mi dajte.« Anton Vondraček Trst - Via dello Scoglio 120 HIHIfllll^^ Posredovalni urad za prodajo hiš po vsej deželi. Preskrbuje posojila - vknjižbe - daje informacije. Anton Vondraček Trst - Via dello Scoglio 120 ZALOGA VINA IN ŽGANJA BRATA ABUJA GORICA VIA S. ANTONIO 4 Najlepši dar za gospe je Planino svetovno znane tovarne glasovirjev Plačevanje v obrokih Inž. G. RIOSA TRST — Via Mazzini N.o 44-11 ©©©©0©©©©©©©©©©©©©©0©©©©©©©O©©©| © G. CflRLOTTO GORICA Stolni trg 3-Tel.l37 Izbrana zelenjadna in travniška semena Zaloga semenskih žit in umetnih gnojil Pijte Kakao De Jong's radi njegove izborne kakovosti in redilne moči. Stric Andrej je vsako voščilo od svojih nečakov obdaril z denarjem. To so pa« glavci dobro vedeli in pri vsaki priliki so mu voščili bodisi ustno ali pa pismeno. Nekoč je bil stric pa le jezen in sicer na oraznik vnebohoda, zakaj prejel je kar« to, na kateri je stalo: »Veselo vnebo« vzet je Ti želi Tvoj nečak Janko.« Kavarna „Gommercio" Gorica pri starem ribjem trgu Vsakovrstni slovenski, nemški in drugi časopisi. Postrežba točna ! COSSIO LUIGI » Societa Servizi Automobilistici - Ing. F. Ribi & G. GORICA - Via IX Agosto 6 - Telef. 245 - Telegr. „Ribianto" - GOBICA POSEBNE AVTOMOBILSKE VOŽNJE v Postojno, Gradež, Oglej, k vznožju Svete gore in Svetih Višanj. — PLOVBA PO LAGUNAH iz Belvedere v Gradež in na Barbano. --Za šole in zavode posebne cene. - BLAGO in PRTLJAGA se prevažata dnevo do vseh naših postaj. ZALOGA IN NADOMEŠČANJE vseh avtomobilskih po* trebščin in delov. Gume Pirelli, Firestone, Good?Year. — VULKANIZACIJA gumijevih koles. — POPRAVILA ma, gnetov, akumulatorjev itd. — NAPOLNJEVANJE akumu* latorjev za avto in radio. Zahtevajte prospekte, urnike in tarife. i t ZAVAROVALNICA LA FONDIARIA Naslednica Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. — Ustanovljena 1. 1879. €€ Družbina glavnica 78 milijonov. Za požarne škode izplačanih 200 milj. Generalna zastopstva: Za Goriško: v Gorici, Corso V. E. III 20 - Telef. 33 - Inž. Ribi & Mauer. Za Tržaško in Istro: v Barkovljah, Viale Regina Elena - Dragotin Starec. Krajevna zastopstva po celi deželi. Zavaruje: proti požaru, streli, tatvini, dragocenosti ter ljudi za nezgodo in smrt. 1 : t daKiaBoNt?okoAnI' KAKAO DE JONG'S ker je prvovrstno hranivo. — Prav izboren je tudi za okrevajoče in stare ljudi. JOSIP STEGENŠEK MLINI ZA IZDELAVO PAPIRJA IN SUKNA KONJICE — ŠTAJERSKO Zastopništvo za JULIJSKO BENEČIJO V TRSTU Via Ugo Foscolo 6 I. oooooooooo^>ooooooocx3p^^ooooooooo ooocx3ooooooooooo6^-«oooooooo6»--ooooooooo Uvoz in izvoz lesa Drva za kurjavo Poljski pridelki R. Fragiacomo TRST Chiadino in Mante.Villino 347 Naslov: TERGESTEO Sodnik: Očka, ali znate pisati? Kmet: Tako kot Vi znam gotovo tudi jaz! Sodnik: Kako si drznete tako grdo od« govarjati? Kmet: Prosim, gospod sodnik! Vi se podpisujete tako, da nihče ne more pre= brati; in tako znam tudi jaz. TRGOVINA Z JESTVINAMI ANGEL KODRIČ GORICA VIA MORELLI štev. 4 Blago dobro in sveže. Postrežba točna----- HOLANDSKI KAHAO DE JONG'S kupujte najraje, ker je čist in ima izboren okus. Zahtevajte ga povsod! KLAVIRJI PIANINI HARMONIJI Prodaja posoja K \o ¡0 J? Popolnost Eleganca Prikladnost Oddaja na poskušnjo brez obveznosti za nakup. Delavnica inž. GINO RIOSA TRST — Via Mazzini 44-11. □ □□□□□ Dišave Tenco iz Pariza so svetovno znane in novost za naše kraje. □□□□□□□ □ □ □ □ □ □ □ □ Prodajajo se na težo pri vsakem dobrem dišavarju. □ □□□□ □ □ □ □ □ □ □ _D □ □□□□□□ Salone „ELENfl" Leonti Givant TRST — Corso Garibaldi 25 Posebnost za gospe: Striženje las, umivanje glave, česanje, kodranje, negovanje rok, električno masiranje. Nizke cene. DIŠAVE DIŠAVE SKRBNA MATI lZfllZflfl 51E IflNil'S ker J'e Prvovrstno hranivo. Prav izboren daja otrokom flHflHII UL JUllU U je tudi za okrevajoče in stare ljudi. ****** ****************************** * NAGROBNI SPOMENIKI IZ UMETNEGA KAMNA IN MARMORJA ZAJAMČENI — SLIČNI PRAVEMU KAMNU IN ENAKO TRPEŽNI — NEVERJETNO NIZKE :: CENE — UGODNOSTI PRI PLAČEVANJU :: PODJETJE ZA VZDRŽEVANJE GROBOV :: IN PRESKRBO SPOMINSKIH PLOŠČ :: URAD V TRSTU — VIA MADONNINA 4. ************* ¡k************!!:!!:***:!!*****«: K Malenškovim sta prišla stric in teta na obisk. Stric je prinesel seboj vrečico velikih bonbonov ter trem Malenškovim otrokom iste pričel takole deliti: »No, Minka, koliko si stara?« »Deset let.« »Tako, potem dobiš deset bonbonov. Ko« liko si pa ti stara, Angelca?« »Osem let.« »Tu imaš osem bonbonov. In kaj pa ti, Francek, koliko si star?« »Naka, stlic, tega pa ne povem.« »I, zakaj pa ne?« »Zato kel bom drugače dobil samo tli bonbone.« Ima že izkušnje. Duhovnik se je vozil v železniškem kupeju, v katerem so pa bili tudi mladi »gospodiči«, kateri so se norčevali iz du= hovnika. Ta pa jih je mirno poslušal, na kar mu nekdo reče: »Kako morete vse to mirno prenesti in na opazke nič ne od« govorite.« Duhovnik pa pravi nato: »Bil sem dolgo časa duhovnik v neki noriš« niči, kjer sem vedno slišal takole go« vorjenje in tako sem na take neumnosti že navajen.« Za svojo nego zahtevajte svetovno znane pariške dišave TENCO Dobite jih pri svojem dišavarju. UVOZ in IZVOZ LESA ORva za milo POLJSKI PRIDELKI R. Fragiacomo - TRST CHIADINO IN MONTE - VILLINO 347 Naslov: TERGESTEO ®u*i4iasi«a®i808iiBnei®D8i®D®i® Josip Siegenšek mlini za izdelauo papirja in sukna KONJICE — ŠTAJERSKO Zastopništvo za JULIJSKO BENEČIJO V TRSTU Via Ugo Foscolo 6 I. ©□©■©.© ■ © □ © ■ © □ © ■ © EVER-BL9S nedosegljiva, patentirana tekočina zoper golazen, ne dela minljive in lažnive reklame, ampak se udomači povsod radi svoje učinkovitosti. Zavodi, bolnišnice, paroplovne družbe so jo poskusili in jo še vedno rabijo z uspehom. Ne umaže, ne razjeda, ne škoduje. Izdelovalnica EVER-BLAS - TRST Guardiella Scoglietto 340 - Tel. 18-78 Steklenica stane L. 3'75 Po povzetju se pošlje kakršnakoli množina. GORIŠKA LIVARNA IN MEHANIČNA DELAVNICA G. Prinzig & Figlio GORICA - Via Brigata Casale št. 13 - Telef. 92 - GORICA Izdeluje vsakovrstne kme tijske stroje, mline, žage, hi dravlična kolesa ter posa mezne dele. Zaloga stiskal nic za grozdje, jeklenih cevi, jeklenih plošč, strešnih oken, :: peči. :: Izdeluje in uliva vsakovrstna v to stroko spadajoča dela po naročilu. Gene brez konkurence 232323484848484853022348485348535353535302020201480002020202020202 NAGROBNI SPOMENIKI IZ UMETNEGA KAMNA IN MARMORJA ZAJAMČENI — SLIČNI PRAVEMU KAMNU IN ENAKO TRPEŽNI — NEVERJETNO NIZKE :: CENE — UGODNOSTI PRI PLAČEVANJU :: PODJETJE ZA VZDRŽEVANJE GROBOV :: IN PRESKRBO SPOMINSKIH PLOŠČ :: URAD V TRSTU — VIA MADONNINA 4. Ant. Ciclitira - nasl. hesna trgouina Uvoz — Izvoz Jelovi hlodi in tramovi Hrastovi krlji Jelševi hlodi Orehovi hlodi Črešnjevi hlodi Cerovi krlji Sveža bukovina Skladišče lesa pod Skednjem. TRST (Servola) Urad: Via Kandler 9, vrata 6. I PIJTE KilKflO OE 30NG S Optična prevara. Na prvi pogled se zdi, da ima prvi mož noge zakrivljene kakor kolo, stari ded s pipo pa tako krive, da se mu v kolenih skoraj dotikajo. Pa ni tako, oba sta lepo ravna ko dve jelki. Privzdigni papir in poglej pri nogah z enim očesom navzdol proti glavi, in prepričal se boš, da imata dolgina ravne noge. Pijte K9K90 OE 30HB S radi njegove ¡zborne kakovosti in redilne moči. PILLA & TSCHERNIAKOW UVOZ IN IZVOZ VSAKOVRSTNEGA LESA LASTNA ŽAGA SEDEŽ V KONJICAH (Slovenija) LESNO SKLADIŠČE V SKEDNJU (Trieste-Servola) Urad v Trstu - Via Molino a vento 2-II. Kmečka dekle se je poročila z mestnim človekom. Stanovala sta v predmestju ter imela eno kravo. Nekega dne ona ni imela časa, da bi šla v hlev kravo molzt, zato je rekla njemu, naj gre on mesto nje, stolček da bo našel za vrati. Šel je, toda bilo ga ni celo uro od nikjer. Zato je šla žena pogledat, kaj se je pripetilo. Ko je ugledal ženo ji je nevoljen po* vedal: »Že celo uro priganjam kravo, naj se vsede na stolček, da bi jo molzel, pa je vse zastonj, ne vsede se, pa se ne vsede.« HOLANDSKI Rahoo de long's kupujte najraje, ker je čist in ima izboren okus. Zahtevajte ga povsod! DIŠAVE TENCO iz Pariza so svetovno znane in novost za naše kraje. Prodajajo se na težo pri vsakem dobrem dišavarju. Duščeua umetna gnojila Poljski pridelki H. Fragiacomo - TRST Chiadino in Monte - villino 347 Naslov: TERGESTEO NAGROBNI SPOMENIKI IZ UMETNEGA KAMNA IN MARMORJA ZAJAMČENI — SLIČNI PRAVEMU KAMNU IN ENAKO TRPEŽNI — NEVERJETNO NIZKE :: CENE — UGODNOSTI PRI PLAČEVANJU :: PODJETJE ZA VZDRŽEVANJE GROBOV :: IN PRESKRBO SPOMINSKIH PLOŠČ :: URAD V TRSTU — VIA MADONNINA 4. 484823235348484801010101000023232323535301010000000001010101010000535353534848482323535353535348484848232323234823010101010000022323482323532353535348532323239048534801 EVER-BIAS svetovno znana, neprekosljiva, patentirana tekočina uničuje muhe, stenice, ščurke, komarje, uši in vso drugo golazen pri človeku in živali. :: Steklenica stane 3'75 lir. Izdelovalnica EVER-BLAS - TRST Guardiella-Scoglietto 340 - Tel. 18-78. Po povzetju se pošlje kakršnakoli množina. Amadio Bolaffio GORICA - Largo Sicold Pacassi 9 - Tel. 89 (Na koncu Via Ascoli, tik Attemsa) Veletrgovina z vinom in žganjem Prvovrstna naravna vina (briško, vipavsko, istrsko itd.) Maršala, vermut, rum, konjak, brinjevec, slivovec, špirit. Pravi vinski kis. ▲ T ■ ■ A T ■ ■ ▲ A gius. in manufakture ^ GORICA - Corso Gius. Verdi 18 H --------------------------- ■ A Bogata zaloga svilenin, volnenin in bombaževin. Moško blago domačega in tujega izdelka. Platno za neveste, volna, žima, perje itd. Bogata izbera Cene primerne ¿p Zadružna zveza v Gorici — registrovana zadruga z omejenim jamstvom URAD v Gorici, Corso Verdi štev. 37 — SKLADIŠČE v Gorici, Via Morelli 32 POŠTNI TEK. RAČUN štev. 11 984 TELEFON INTERURBAN štev. 283 Uradne ure: Ob delavnikih od 8. do 12. PODPIRA svoje članice v vsakem pogledu s svetom, navodili in kreditom POSREDUJE zanje v vseh denarnih poslih IZVRŠUJE nad njimi revizijsko oblast SPREJEMA hranilne vloge BLAGOVNI ODDELEK ZADRUŽNE ZVEZE posreduje pri nabavi in oddaji vsakovrstnega blaga. Nabavlja na debelo in oddaja na debelo in drobno =========^==== Tomaževo žlindro supertoslat kalijevo sol apneni dušik čilski soliter umetna gnojila modro galico in žveplo - semenski krompir, žito, ajdo, koruzo Mlekarnam posreduje oddajo MASLA Čitajte „Gospodarski list" glasilo Zadružne zveze v Gorici. Q si lo ^ £1 1 . v , f ■ Lekarna Castcllanovich (Lastnik F. Bolaffio) TRIESTE - Via Giuliani 42 - Pri Sv. Jakoba (blizu ljudske šole) OOD Izvrstna domača zdravila: 9CQII9 DELL'9L9B9RD9 CASTELLANOVICH Prepreči izpadanje las. Ker vsebuje kinin, ima to moč, da učvrsti lasni koren, odstrani prhljaj ter ohrani glavo zmeraj čisto. V Gorici se prodaja Fiegelnu, Via Carducci, 9. Cena steklenice L 6.— pri »» GtYKOL CASTELLANOVICH «« Krepčilno sredstvo brez alkohola. Ima gotov učinek proti splošni slabosti, glavobolu, pomanjkanju teka, oslabelim živcem in za žene v slučaju nerednega krvavenja. Cena steklenice L 7.50 Za popolno ozdravljenje 6 steklenic L 45.50 „S M I L A J O D" Castellanovich Priznano najboljše sredstvo za čiščenje krvi. Primerno za pomladansko zdravljenje, vrtoglavost, pritisk krvi v glavo, motnje vida pri starejših ljudeh, poapnenje žil in sploh vse bolezni, ki imajo vzrok v slabem obtoku krvi. Cena steklenice 10 lir. Za popolno ozdravljenje 6 steklenic 60 lir. Vsa naša zdravila so sestavljena pretežno iz rastlinskih snovi na podlagi dolgotrajna skušnje in nasvetov najorifičnej ih zdravnikov. Po poŠti pošljemo s povzetjem, ako naroči kdo vsaj 2 steklenici hkratn. Pazite na Ime CastellariovlcH v v