RUL). MENCIN: Pedagoški zbornik in njegov kritik.* V razgovoru s tovariši sem spoznal. da z mano vred marsikateri pričakuje in želi repliko na dr. Žgečevo kritiko. A kakor vidim, ne kaže v tem oziru se zanašati na druge. Govoriti hočem le v svojem imenu, ker ni nihče, prav nihče, opravičen jemati mnenje vsega učitelj-stva v zakup. Le v vprašanju učiteljskega izobraževanja si lastim pravico, govoriti v imenu širšega kroga somišljenikov. * Ta razprava je malo zastala, kakor več drugih dopisov v zadnjem času, zaradi nujnih informativnih poročil glede prevedbe na nove plače in zadeve. ki so s tem v zvezi. Glede predmeta listka stojimo na popolnoma objektivnem stalisču čimsirše liberalnosti svobodne kritike in želimo le, da se zadeva razčisti v interesu Pedagoškega Zbornika in Slovenske Šolske Matice ter da s tem izginejo vsa prikrita nezadovoljstva. — Uredn. V svoji kritiki Ped. Zbornika je šel g. Zgeč po mojem mnenju vsekako predaleč. Kritika je mogoče mnogim ugajala, a to najbolj radi tega. ker se zdi. da prihaja nekoliko nasproti želji večine članov po kolikor mogoče praktični vsebini publikacij Slov. Šolske Matice; prevdarnejši čitatelji pa ji gotovo niso pritrdili brez tehtnih pridržkov in dvomim, da bi odobravali pretirano njeno ostrost, ki se mi ne zdi zgolj stvarno utemeljena, še manj pa na mestu z vidika vzgojnega pomena. ki bi jo morala kritika imeti. Grešili smo napram dr. Zgeču, ker smo preveč nekritično pozdravljali njegov prvi nastop in njegovega literarnega prvenca — menda od samega veselja, da se je pojavil nov, svež duh v naši pedagoško-literarni pustinji. Ne smemo pa danes pasti v nasprotni. še slabši ekstrem in bagatelizirati. kjer bagateliziranje ni na mestu, kjer imamo opraviti z resnim talentom, ki je v razvoju in mnogo obeta. Kritika bodi ostra, prav, a kdor jo izvaja, mora znanstveniku-začetniku, čegar duh očitno stremi v globino, že nekaj več nuditi kot metodično-kritična navodila, sicer odvrnemo še one redke ljudi. ki se pečajo s pedagoško-znanstvenimi problemi, od tega študija. O prof. dr. Ozvaldu v tej zvezi ne govorim. Ne poznam pri nas nikogar, ki bi imel širši pregled na polju pedagoške teorije in ki bi bil boljši voditelj v labirintu pedagoško - didaktiških reformnih stremljenj, teorij. gesel in novotarij. Njegov način poljudno-plastičnega obravnav vanja težavnih problemov prija gotovo večini čitateljev in nisem edini, ki lažje prebavlja kako »banalno« prispodobo kot kako šepavo znanstveno definicijo. V mislih sem imel Čibeja. Čibej se je z velikim pogumom lotil najtežjih problemov in dovolj imamo povoda. da se veselimo, da se je vsaj eden izmed znanstvenega naraščaja posvetil študiju filozofskih problemov vzgoje in vzgojeslovja. Pretežko nalogo si je stavil. da bi mu bilo moglo delo uspeti in upam, da uvideva, da je kritika na mestu. da ga pa ne odvrne od predmeta in da je tudi ne bo preziral. Uvaževanja vredni so dr. Žgečevi predlogi glede izpopolnitve in urejevanja Ped. zbornika in lepo bi bilo, ako bi se dali polagoma realizirati. Urednik jih bo gotovo upošteval, prepričan sem pa, da ima tudi sam svoje načrte in želje glede Zbornika, da pa je pri izvrševanju teh načrtov dobra volja in uvidevnost urednikova še najmanj odločujoč činitelj. Prva skrb bo pač vzgoja sot r u d n i k o v m e d m 1 a j š i m u č i teljskim in profesorskim nar raščajem, in baš za to se mi zdi prof. dr. Ozvald najbolj poklican, ker je duliovno rnlad, širokoviden, dovzeten za nova spoznanja in itna svoje veselje. če iztakne kak nov talent. Zame pomeni njegova oseba kot urednik tudi najboljše jamstvo. da ostane Ped. zbornik v pravem pomenu besede svobodomiselna pedagoška tribuna in ne pride v enostransko smer, ki bi načelno odbijala ta ali oni del učiteljstva in morda povzročila novo cepljenje sil. (Dalje prth.)