P.b.b
svetovnih in domačih dogodkov
Poštni urad Celovec 2 - Verlagspostamt Klagen furt	____________________________Izhaja v Celovcu - Erscheinungsort Klagenfurt
LETNIK XIV./ŠTEVILKA 16	CELOVEC, DNE 16. APRILA 1964	CENA 2.— ŠILINGA
Imamo premalo vojakov za Ciper
V torek je odletelo 28 avstrijskih policajev in orožnikov. Pomagali bodo Organizaciji združenih narodov na nemirnem otoku Cipru. To so samo prostovoljci. Kaj pravita k temu vprašanju obrambni in zunanji minister?
Skrajna napetost med Sovjeti in Kitajci
Prelom med Moskvo In Pekingom je dejansko dovršeno dejstvo. Dva sovjetska dokumenta in pa resolucija madžarske komunistične partije odločno obtožujejo kitajsko politiko kot trockistično. V poročilu sovjetskega komunističnega ideologa Sus-lova je Mao Tse Tung odkrito obdolžen odklonov-stva v mednarodnem komunističnem gibanju.
Po mnenju zapaduih opazovavcev so Nikita Hru-ščov in njegovi sodelavci sklenili močno akcijo proti kitajskemu komunizmu. V ta okvir tudi spada predlog Suslova, da bi sklicali mednarodno konferenco »bratskih partij”.
Sedanji sovjetski napad proti kitajski ..hereziji” se razvija v ostri kritiki. Polemika med dvema najmočnejšima svetovnima komunističnima partijama je dosegla svoj višek. Niti v preteklem poletju, po neuspehu pogajanj v Moskvi za rešitev sporov, si Sovjeti in Kitajci niso izmenjali tako težkih obtožb kot so pa te v zadnjih dneh.
Protikitajska gonja, ki jo vodi ZSSR, spominja, kot zatrjujejo v odgovornih zapadnih časnikarskih in diplomatskih krogih v Moskvi, na ton kritike, kakršen je bil leta 1948, ko so obtožili titoistično Jugoslavijo. Edina razlika je v tem, da je takrat šlo za desničarsko herezijo, sedaj pa gre za levičarsko. Suslov je 14. februarja dejal na centralnem komiteju sovjetske komunistične partije, da so Kitajci sprejeli obrambo stalinskih zmot in to zato, ker oni sami vrše kult osebnosti: in to je maoizem. Sovjetska partija je uničila protipartijsko skupino Molotova, Kaganoviča, Malenkova... Kitajski voditelji pa skušajo sedaj uveljaviti nečloveške meto-de te skupine... Politika, ki skuša vzpostaviti kult Stalina, ne more prinesti ničesar dobrega. Treba pa je omeniti, da „zmoto”, ki jo je Nikita Hruščov večkrat očital Stalinu — da je obsodil jugoslovanski titoizem, — sedaj ponavljajo sami sedanji kremeljski voditelji s Hruščcvom na čelu proti „maoizmu”. Obsodba Kitajcev je po mnenju nekaterih opazovavcev le sad metod stalinske vrste.
Glede načina in časa sklicanja mednarodne kon ference komunističnih partij, ki jo je napovedal Suslov, ni trenutno znano ničesar točnega Po mne nju Suslova hočejo kitajski komunisti, kar ni uspelo imperialistom: razdvojiti komunistično gibanje. Toda Mao in tovariši sc ne bodo omejili le na to. Oni bodo ščuvali in podpirali nastanek manjših odpadniških skupin poleg »zvestih” komunističnih partij v kapitalističnih državah. To pa bi, kot je poudaril Suslov, oslabilo položaj komunistov v svetu. Kitajski voditelji zahtevajo kot trockisti svobodo manjših skupin v mednarodnem komunističnem gibanju.
Suslov je tudi naštel imena partij, ki ne pripadalo komunističnemu bloku in so sc opredelile za kitajsko ideologijo, to so: čilska, severno-ameriška, belgijska, senegalska, brazilska, avstralska in britanska.
Glede datuma konference predstavnikov komunističnih držav je v zapadnih krogih v Moskvi razširjeno mnenje, da bo sklicana v kratkem, ker ni razloga, da bi z njo odlašali. Vsako odlašanje bi lahko vzbujalo dvome in oklevanja, ki že itak obstojajo med nekaterimi partijami, čeprav so na Hruščevi strani. Suslov je govoril o konferenci »bratskih partij”. Sedaj nastaja vprašanje, ali se bodo Kitajci udeležili ali ne. Po mnenju večine opazovavcev bodo kitajsko partijo povabili, toda ona sama bo udeležbo odklonila. Verjetno bodo skupaj s kitajsko partijo odsotne tudi one partije, ki so sc opredelile za Maoa.
V Moskvi dajejo velik poudarek Suslovcmu poročilu in resoluciji madžarske komunistične partije, ki obsojata kitajsko zmoto. Proti Mao Tse Tungu hočejo dvigniti rusko jezo in s tem pokazati Hru-Ščevu narodno solidarnost. Morda se Rusi malokdaj čutijo tako Evropce kakor sedaj in še niso nikdar gledali s toliko nemirnostjo na rumeni svet, ki se giblje onstran sibirskih meja.
Dan 3. aprila 1904 lahko imamo za zgodovinski tlan, ko so izbruhnila nasprotstva v notranjem ko •nunističnem svetu in so zabrisala zadnje utvare o rusko kitajski edinosti. Ta datum pomeni drama tični preokret v moskovsko-pekinških odnosih in
V	torek, dne 14. aprila 1964, ob 10. uri dopoldne je odletel z letališča v Schvveoha-tu prvi del avstrijskega vojaškega kontingenta na otok Ciper. To je pomoč, ki jo je Avstrija obljubila glavnemu tajniku Organizacije združenih narodov U Thantu. Odšlo je 28 naših policajev in orožnikov, ki bodo v isilužbi OZN. Je to: šest oficirjev itn 22 inšpektorjev in so izključno prostovoljci.
Uporabili jiih bodo za zvezo med glavnim štabom Organizacije združenih narodov in različnimi ciprskimi policijskimi službenimi mesti.
Službo bodo vršili v avstrijskih vojaških uniformah, kapami OZN in povojem OZN na rokavu. Pogodba velja za 3 mesece.
Priprave so potekale dalje časa
Za to ,stvar so že dalje časa delali in ukrepali. Čim je notranje ministrstvo izvedelo za prošnjo Organizacije združenih narodov, je takoj razposlalo okrožnico na vse urade izvršne oblasti v Avstriji. Do določenega roka se je javilo v vseh zveznih deželah samo 31 prostovoljcev.
V	ponedeljek, 13. aprila 1964 pa je prišlo v notranje 'ministrstvo le 28 policajev in orožnikov, med njimi: 6 oficirjev dn 22 inšpektorjev. Trije manjkajoči uradniki so iz družinskih razlogov in zaradi bolezni še v zadnjem trenutku umaknili svoje prošnje.
Avstrijski uradniki izvršne oblasti ostanejo še nadalje v avstrijski državni službi in so le podrejeni poveljstvu vojaških sil Organizacije združenih narodov na Cipru. Naši policaji in orožniki bodo samo v službi „za zvezo“ med glavnim štabom OZN in domačimi službenimi mesti izvršne oblasti na otoku Cipru.
Po poteku trimesečne pogodbe bo Organizacija združenih narodov jasno samo v slučaju po trebe zaprosila Službujoče Avstrijce, naj se še za tri mesece prostovoljno zavežejo ostati na otoku. Seveda kdor ne bi hotel tega, sme takoj oditi domov.
Ugledni avstrijski dnevnik „Die Prasse“, ki ‘izhaja na Dunaju, je priobčil v sobotni izdaji za 4. in 5. april 1964 celo stran obsegajoč članek o manjšinskih prilikah rja Koroškem, članek je napisal eden najvidnejših sotrudnikov dunajske „Presse“ Felix Gamillscheg. Uvodoma se dotika izidov ob-člimislkih volitev na Koroškem ter poudarja, da za Slovenske liste v 21 občinah oddanih 3361 glasov nihče ne more smatrati kot število na Koroškem bivajočih Slovencev. To število ije brezdvomno višje. Gamillscheg pravi, da se je k temu vprašanju izjavil predsednik Narodnega (sveta koroških Slovencev prof. Valentin Imžko tako, da za reševanje manjšinskega vprašanja ni toliko važno število pripadnikov manjšine. Treba je ne glede na število, manjšino glede njenih želja in zahtev zadovoljiti.
Ko se dotika Gamillscheg (stališča dr. Valentina Einspielerja v zvezi s celotno manjšinsko problematiko, pride do zaključka, da
morda celo riuko izbiro” v prid zapada. Suslovo poročilo priznava prvikrat brez ovinkov, da je v komunističnem svetu nastal razdor. Če ga prebere mo, vidimo, da ni niti enega vprašanja, v katerem hi se Sovjeti ujemali s Kitajci. ZSSR ima na primer vsaj v nekaterih zunanje|>olitičnili vprašanjih kako skupno točko z Ameriko; toda s Kitajsko pa niti ene.
Kaj pravi obrambni minister dr. Prader?
Debata o vprašanju, ali sme Avstrija po ustavi poslati na Ciper oboroženo vojaško enoto, je sedaj, ko je obrambni minister dr. Prader pojasnil stališče, odveč.
Minister je dejal v torek, 14. apnila v avstrijski televiziji, ki jo je vodil dr. Brantl pod naslovom „Horiizonte“, da ne bi mogla naša vojska poslati 500—700 vojakov, za kolikor je OZN zaprosila Avstrijo.
Vojaki s samo 6 mesečno izobrazbo, bi ne bili tako težki nalogi kos, kot jo zahteva ravno služba na Cipru. Izposoditi si pa enostavno potrebne ljudi iz vojaškega kadra, je po ministrovem mnenju nemogoče, ker bi potem pri redni vojski primanjkovalo vojakov. Orožje pa, ki bi bilo za ta slučaj potrebno, bi bilo na razpolago.
Zunanji minister dr. Kreisky o tem vprašanju
Po televiziji je govoril tudi zunanji minister dr. Kreisky. iNa vprašanje, zakaj je Avstrija odklonila to oboroženo enoto, je minister odgovoril, da prvič niso za to dani ustavni pogoji in drugič tudi avstrijska javnost ne želi tega.
Naša nevtralnost nam sicer ne prepoveduje nastopa vojaške enote na Cipru. Saj sta bili pri prenehanju vojne na Koreji udeleženi tudi Švica in Švedska. Vzpostavitev stalne vojaške enote z odpoklicem po vzoru Finske, pa je po mnenju ministra možno, če bi bila rešena gotova ustavna vprašanja in če bi bila za to tudi naša javnost.
Obrambni minister dr. Prader pa vidi v ,.kontingentu z odpoklicem" še druge težave. Razmerje je pri nas zaradi vojaškega rolka drugačno kot v Skandinavskih deželah. Dejanska služba bi lahko trajala samo dva in pol meseca ali pa z nabiranjem prostovoljcev.
In nazadnje še o pošiljki (sanitetnega kontingenta in 28 policajev in orožnikov: „To
dejstvo nas ne more čisto zadovoljiti. Avstrija naj bi žrtvovala tudi svoj obolos (= prispevek) v prid miru!“
ni odločilnega pomena ali bi se priznalo pri ugotavljanju 15.000, 25.000 ali 50.000 oseb za Slovence. Ali ni Avstrija že vsled pravice, ki jo terja na Južnem Tirolskem, dolžna, „da stori vse, da (Slovence zadovolji?" Kljub temu, da živi na Koroškem le kakih 50.000 do 60.000 Slovencev, medtem ko je 250.000 Južnih Tirolcev na določenem ozemlju 'kompaktno naseljenih, pa Avstrija vendar ne bo mogla preprečiti tega, da ne bi v mednarodni diskusiji kljub razlikam med Južno Tirolsko in Koroško obe vprašanji (spravili v zvezo in jih med seboj primerjali.
Po bežni analizi manjšinskih šolskih prilik ter ugotovitvi, da je bilo v preteklih letih marsikatero vprašanje rešeno, posebno v zvezi s slovensko gimnazijo, preide Gamillscheg v svojem članku na razgovore predstavnikov manjšine z avstrijskim zunanjim ministrom dr. Kreislkym ter na odprta vprašanja, kot so to dvojezični napisi ter slovenski uradni jezik.
Vsa 'ta vprašanja bo treba rešiti, saj je tozadevno izjavil nekdanji avstrijski zunanji minister Gruber: ..Pomenilo bi v mednarodnem življenju velik korak naprej, če ne bi gledali v manjšinah elementa, ki loči, ampak element, ki povezuje. ...Razume pa se, da je v zvezi z izpolnitvijo določil člena 7 državne pogodbe predpogoj priznanje manj-
KONCERT »NARODNA PESEM O MARIJI"
Na materinsko nedeljo, dne 10. maj-| nika 1964 bo v veliki dvorani Doma 1 glasbe v Celovcu, ob pol 3. url popoldan | koncert narodnih pesmi o Mariji, ki jih Sj bo pel mešani zbor Obirskega in Zelinj-| skega pevskega društva. Vstopnice bodo prodajali v pisarni Krščanske kulturne H zveze v Mohorjevem domu v Celovcu.
Koroški Slovenci Čestitajo dr. W. Bergu
Ob priliki praznovanja šestdesetletnice so se zglasili pri koroškem slikarju dr. Wer-nerju Bergu tudi predstavniki slovenskega kulturnega življenja dr. Valentin Inzko, dr. Pavle Zablatnik in dr. Reginald Vospernik ter mu izrekli za jubilej najtoplejše čestitke z željo, naj bi bilo prisojenih jubilantu še mnogo zdravih let v krogu njegove družine. V prijetni domačnosti in prisrčnosti je potekel večer, na katerem smo še bolj spoznali, kako tesno je povezano Bergovo življenje z zemljo in usodo našega človeka.
Snežni plaz pokopal 17 smučarjev
Snežni plaz je preteklo nedelljo v Val Salluver pri Samedanu v Švici pokopal pod seboj 17 svetovno znanih smučarjev. Medtem, ko se je posrečilo 13 športnikom z lastno močjo osvoboditi se .snežne odeje, sta bila dva kasneje po reševalcih najdena še živa. Ostala dva: smučar Buddy Wemer (ZDA) iin smučarka Barbi Henneberger (ZRN) pa so (šele po 3 urah iskanja našli mrtva. Smrt Barbi Hennebergerjeve je še posebno tragična, ker se je hotela letos poleti zaročiti z znanim nemškim smučarjem Wiillijem Bognerjem. Nesreča se je pripetila pri snemanju za neki modni film, po naročilu mUncbenskega tovarnarja Wilija Bognerja, sorodnika istoimenskega nemškega smučarja.
šine k Avstriji. V zveži is tem citira „Die Presse" izjavi obeh predstavnikov manjšine prof. Valentina Imzka in dr. Francija Zwittra, iz katerih je jasno razvidno, da smo koroški Slovenci kot Avstriji zvesti državljani pripravljeni, prinašati za našo državo tudi žrtve ter se vključiti v celoti v njeno življenje.
K vestem, (ki jih je slišal Felix Gamillscheg na Koroškem v zvezi z ljubeljskim predorom ter iz Jugoslavije prihajajočimi izletniki, stavlja vprašanje, zakaj ne bi končno ti izletniki smeli iti tudi na Gosposvetsko polje, da si ogledajo vojvodski prestol, na katerem so umeščali nekdaj v slovenskem jeziku vojvode. Saj obiščejo avstrijski izletniki v Meranu tudi grad tirolskih grofov, ki je danes v inozemstvu ali staroavstrijski mesti Ljubljano Zagreb. Tudi otvoritev Ljubeljskega predora ne pomeni za Avstrijo nobene nevarnosti.
Gamillscheg je mnenja, da se je treba iznebiti predsodkov 'ter poudarja: „Kar koli bomo Slovencem 'Ugodili, legitimira državo v južnotirolski zadevi."
Članek je izšel v »Presse" pod naslovom »Na koroški meji ni iredente" ter pod naslovom »Kaj stane velikodušnost do želja slovenske manjšine?" Napisan je objektivno ter bo bistveno pripomogel k boljšemu razumevanju našega vprašanja med avstrijskimi brati večinskega naroda na Koroškem in v drugih zveznih deželah naše skupne avstrijske domovine.
»Ziljsko štehvanje" ter »Rej pod lipo" kot sliki lepo dopolnjujeta Obširno reportažo o koroških Slovencih izpod peresa Felixa Ga-millschega.
..Die Presse o koroških Slovencih
Politični teden
Po svetu ...
Tudi v minulem tednu so bili pomembni politični dogodki v medsebojnih odnosih med obema kolosoma vzhodnega bloka — Sovjetov in kom. Kitajske ter notranji preobrat v Braziliji glavni predmet na svetovni politični pozornici. Stvari se razvijajo v napovedani smeri in kaže, da bo to imelo velike posledice v mednarodnem političnem življenju.
HRUŠCEV OBSOJA
Te dni je zaključil svoje bivanje sovjetski vodja komunistične partije Hruščev na Madžarskem. Bil je povsod navdušeno sprejet in „ljudske“ množice so ponovno izkazale svojo vdanost svojim rešiteljem in idejnim voditeljem. Zdi se, da je bilo prve dni še nekako negotovo, kako bo potekal ves obisk na Madžarskem, kjer se je že nekaj časa bil zakulisni boj med komunističnimi prvaki, kateri struji se tamošnji komunisti naj priključijo. Znano je namreč, da so kitajski voditelji postali zadnji čas zelo delavni in so v vseh komunističnih partijah sveta skušali najti somišljenike. Tako je tudi v madžarski partiji kitajska struja imela močne •zagovornike.
Temu je vsaj za enkrat naredil konec Hruščev is svojim obiskom in zadnje dni svojega obiska je bil zelo zgovoren in bojevit. V smislu sklepov osred. odbora sovjet, partije, dne 14. februarja, na zaupnem .sestanku, na katerem je partijski vodja podal zelo ostro poročilo o razvoju in stanju kitajsko-sovjetskega idejnega spora, je predsednik Hruščev z zelo ostrimi besedami ponovno napadel kitajske voditelje. Tako je na nekem zborovanju v Budimpešti imenoval kitajske voditelje za renegate in izdajalce, ki hočejo v komunističnem svetu ustvariti nesoglasje in razpoke. Nadalje jih obtožuje, da obrekujejo sovjetsko komunistično partijo in razširjajo potvorjene ter lažnive vesti o sovjetskih voditeljih. Dobesedno pravi: „Oni hočejo biti marksisti-leninisti, v resnici pa so le sejalci razporov. Od prave •Leninove smeri so se namreč zelo oddaljili. Tudi v vprašanjih, ki so odločilnega pomena, kot so vprašanja miru in vojne, so zašli na kriva pota. Na neodgovoren način ovirajo človeštvo, da se ne more braniti pred atomsko vojno in tako se igrajo z usodo milijonov ljudi!"
V petek je Hruščev zaključil svoj uradni obisk v Madžarski in se vrnil v Moskvo, kjer so ga dva dni nato že čakali novi gost-je-politiki, med prvimi poljski min. predsednik Cyran:kiewicz in glavni tajnik poljske KP Gomulka. V naslednjih dneh pričakujejo v Moskvi še nekatere druge državnike iz vzhodnoevropskih isatelitskih držav zaradi udeležbe na proslavi Hruščeve 70-letnice rojstva; dvomijo pa, da bi prišla romunska delegacija.
ODKRITJA V BRAZILIJI
Odstranitev prokomunističnega predsednika Brazilije Goularta in padec njegove vlade pomeni najgloblji preobrat v zgodovini Brazilije. Svobodni svet se niti zavedal ni, kako velika nevarnost je obstajala, da postane Brazilija v najkrajšem času druga Kuba, kar bi dokončno privedlo celotno Južno Ameriko v komunistični tabor. Tako ogromna država s komunističnim režimom sredi svobodnega sveta bi pomenilo nepojmljivo nevarnost komunistične agresije na celotni svet.
Čeprav je že dalj časa v Braziliji nekaj vrelo in so svetovni časopisi poročali o naraščajočem nezadovoljstvu z vlado predsednika Goularta, so zapadni politiki mislili, da gre za običajno južno-amerdško spletko, kakor smo jih pri teh neurejenih državah vajeni. Toda stvar je imela globlje korenine. Predsednik Goulart je vedno bolj očitno kazal svojo marksistično usmerjenost. čeprav se je doslej naslanjal na sredinske politične sile, je mislil, da je že dozorel čas, da izvede reformo države po marksističnih načelih. Vedno 'bolj se je vezal z voditelji sindikatov, ki so v marksističnih rokah in na njih zahtevo je na nekem velikem zborovanju napovedal podr-žavljenje petrolejskih čistilnic, razlastitev velikih posestev in druge socialne reforme, Vse te reforme so v državi sicer potrebne, toda tamošnje razmere so tako izredne, da bi komunistični način izvedbe izzval revolucijo in gospodarski propad. Poleg tega pa Goulart nikakor ni bil upravičen podvzeti boj proti velekapitalu, ko si je sam v času
svoje vlade nakopičil premoženje, s katerim se je uvrstil med največje veleposestnike Brazilije. Vse to pa je podžgalo njemu nasprotne sile, ki niso samo konservativne, da je prišlo do upora, saj jim je bližnja Kuba jasen nauk, kam vodi taka pot. Razume se, da so tudi ZDA pohitele s priznanjem nove vlade, saj si lepšega izhoda niso mogle želeti.
NoVa vlada je začela takoj s čistkami v državnem aparatu in policijske oblasti imajo dovolj posla s preiskavami, ki so se pokazala zelo uspešne. Na dan so prinesle stvari, nad katerimi se čudi svet, kajti v Braziliji je bilo na tem, da bi morda že v najbližnjd bodočnosti proglasili komunistično vladavino. To potrjujejo najdeni dokumenti, iz katerih je razviden ves načrt komunistov in cele tone orožja ter propagandnega materiala. Brazilske strokovne organizacije, socialne ustanove in tudi politične postojanke so bile podminirane s komu-nističnimi elementi in pripravljen je bil že celo denar, iki bi naj postal plačilno sredstvo po prevzemu oblasti. Med zaplenjenim materialom so bila cela skladišča orožja z brzostrelkami in granatami ter celo uniforme kubanskega in kitajskega izvora.
Po odkritjih brazilijanske policije Brazili-janci in ves svet strmi, kajti nihče ni verjel, da imajo tudi kitajski komunisti tako organizirano svojo tajno propagandno službo po svetu.
BELGIJSKE ZDRAVNIKE OBSOJAJO
V Belgiji so iše ves prejšnji teden stavkali tamošnji zdravniki, kar je povzročilo veliko zaskrbljenost med ljudstvom. Ko pa je prišlo do prvih slučajev smrti, ker stavkajoči zdravniki niso hoteli pomagati, je javno mnenje ogorčeno obsojalo početje zdravnikov. Pa tudi sodišče je že pozvalo nekaj teh zdravnikov na zagovor. Tako je sodišče v flamskem mestu Turnhout dalo are-flirati dva zdravnika, ki nista hotela nuditi zdravniške pomoči 18 mesecev staremu otroku, ki je pozneje tudi umrl.
Kazalo je, da bodo stavko koncem prejšnjega tedna končali, a do sporazuma med vlado in zdravniškim zastopstvom ni prišlo. Medtem pa jaljajo, da so se pojavili že slučaji nalezljivih 'bolezni, ki grozijo preiti v
pravo epidemijo. Vojaške oblasti so določile, da vojaški zdravniki nudijo pomoč ljudstvu in tudi belgijski katoliški škofje so pozvali zdravnike, da vsaj v težkih slučajih omilijo svojo stavko.
FRANCOSKA ZUNANJA POLITIKA
ZELO AKTIVNA
2e nekaj mesecev sem svetovna javnost z zanimanjem zasleduje francosko zunanjepolitično delovanje po nalogu in smernicah predsednika generala de Gaulla.
Kot se še spomnimo, je posebno presenečenje povzročila njegova akcija za upo-stavitev diplomatskih stikov med Francijo in komunistično Kitajsko. Začel se je zanimati tudi za njene južnovzhodne sosedne države in predlagal, naj bi tudi v jugovzhodni Aziji napravili nekak nevtralni varnostni pas; to naj bi veljalo zlasti za Južni Vietnam.
Vsem nam je še v zelo dobrem spominu nedavni de Gaullov državniški obisk v Mehiki in nekaterih drugih državah Srednje Amerike, kjer je vkljub svoji veliki starosti pokazal, da še vedno zna biti agilen državnik in politik. Velikanske množice naroda iso ga pozdravljale navdušeno kot menda dosedaj še nobenega drugega državnika.
Znano je, da se je zaradi izboljšanja razmerja med Parizom in Pekingom in zaradi delne vpostavitve diplomatskih odnosov po naročilu predsednika de Gaulla mudil v Pekingu lani proti koncu leta bivši francoski ministrski predsednik in znani politik Edgar Faure (izg. For), kar je delno, rodilo zaželene uspehe, kot smo že zgoraj omenili.
Novo presenečenje pa je pretekli teden vzbudil obisk Hruščevega zeta Adžubeja v Franciji in Edgarja Faura v Sovjetski zvezi, kar po mnenju politikov predstavlja novo poglavje v izboljšavanju odnosov med Parizom in Moskvo. Izgleda, da de Gaulle ne namerava obujati kakšnih posebnih senti-mentalnoslti v zvezi z Zah. Nemčijo in da hoče iti dosledno — mogoče tudi nekoliko preveč trdovratno — svojo pot. V diplomatskih krogih so hkrati mnenja, naj bi Faure ob tej priliki pripravil in ugladil tla za obisk predsednika de Gaulla v Sovjetski zvezi, kateri je že dalje časa v načrtu.
Da se ti medsebojni odnosi lizboljšujejo, so znak tudi medsebojni obiski francoskih in 'sovjetskih parlamentarcev, tehnikov in atomskih specialistov.
... in pri nas v Avstriji
DR. KLAUS ZAGOTAVLJA
Zvezni kancler dr. Klaus je zadnji teden podal dve izjavi o bodočem delu svoje vlade. Še vedno je na političnem krožniku habsburško vprašanje, katerega hočejo socialisti izrabiti v propagandne svrhe. Tako so nekateri listi pisali, da bo vlada za odškodnino Habsburgom uporabila denar, ki je namenjen za pokojnine in rente. Na to neresnično vest je dr. Klaus odločno odgovoril, da dokler bo on zvezni kancler in bo Ljudska stranka vodila finančno ministrstvo, ne bo nihče v Avstriji oškodovan na pridobljenih pravicah, najmanj pa še oni, ki dobivajo pokojnino ali rento.
V sobotnem radijskem nagovoru pa je ponovno omenil zvezni kancler habsburško vprašanje, ki po njegovem mnenju v javnosti nima več pravega odziva, ker je mnenja, da je treba to vprašanje 'izločiti iz vsakdanjih političnih razpravljanj. Z novim dogovorom je ustvarjen temelj, ki 'trenutno zadovoljivo rešuje to zadevo. Sicer je pa ven-
dar toliko drugih, važnejših vprašanj, ki nujno čakajo, da se jih vlada čimprej loti.
DR. DRIMMEL DUNAJSKI
PODGLAVAR
Bivši minister dr. Drimmel, ki je dolga leta vodil prosvetno ministrstvo, velja za enega najvidnejših in najbolj upoštevanih politikov Avstrijske ljudske stranke. Ko pa je ob zadnji preosnovi vlade zapustil resor prosvetnega ministra in izstopil iz vlade, je dunajsko vodstvo ljudske stranke enoglasno sklenilo, da naj dr. Drimmel prevzame mesto dunajskega namestnika deželnega glavarja, katero je doslej imel mestni, svetnik LakowStsch, ki je prevzel vodstvo dunajske Trgovske zbornice. Tako bo dr. Drimmel stopil v dunajski mestni svet, kjer ga čaka važno in lepo polje dejavnosti, saj Dunaj še vedno velja za važno središče kulturnega 'in prosvetnega življenja Srednje Evrope, kjer se stikata kulturi Zahoda in Vzhoda.
Vzhodno poljedelstvo v zastoju
Kot že znano, je Sovjetska zveza pred meseci sklenila s ..propadajočim kapitalističnim" Zapadom pogodbo za dobavo o-gromnih količin žita — v glavnem iz Kanade in Združenih držav Sev. Amerike. In to ob dejstvu, da je bila Ukrajina včasih glavna ..žitnica Evrope"!
A tudi po drugih vzhodnoevropskih državah s komunističnimi diktaturami ni stanje nič boljše. Tudi v Jugoslaviji, ki je pred vojno izvažala velike količine pšenice in koruze, ni stanje nič boljše, saj mora že več let uvažati na tisoče in tisoče ton žita.
V Bolgarski, ki svoj čas tudi ni uvažala žita, je pravtako prišlo do pomanjkanja in se je pred tedni pričela pogajati s Kanado, da bi ji dobavila v prihodnjih treh letih 300.000 ton žita. Na Bolgarskem je žitni pridelek že nekaj let sem v nazadovanju. L. 1958 je vlada izdelala načrt, po katerem naj bi se žitna proizvodnja podvojila, 1. 1960 pa celo potrojila. Toda zgodilo se je narobe:
od 2,43 milijonov ton v 1. 1959 je pridelek v 1. 1960 padel na 2,05 mil. Lanski pridelek pa je bil še nižji. Bolgarski rdeči oblastniki se zaskrbljeni vprašujejo in posvetujejo, kako temu „zlu“ odpomoči. Vlada je pred nekaj meseci pozvala kmete, naj oddajo državi večje količine žita, v zameno pa naj vzamejo umetna gnojila; obenem pa jih je opozorila na stroge kazni, ki doletč tiste, kateri krmijo živino z žitom.
Tudi v izrecno agrarni deželi Madžarski, ki je pred vojno izvozila letno preko pol milijona ton žita, ga sedaj že dalje časa primanjkuje. Zato se je vlada že pogajala v Washiingtonu za nakup 800.000 ton žita. Odkar so uvedli na kmetih strogo kolektivizacijo (t. j. od 1. 1957), je pridelek vedno nižji. Pridelek je padel od prejšnjih 2 milijonov in pol ton na približno 2 milijona. (Po poročilu madžarskega poljedelskega ministrstva pa potrebuje država pribl. 3 milijone ton žita letno.)
SLOVENCI
dama ut pa Smta
Slovenski demokrati na deželnih volitvah v Italiji
Objavljena je lista kandidatne Slovenske skupnosti, ki se bo predstavila na deželnih volitvah. Lista je bila sestavljena med predstavniki različnih demokratičnih struj v Trstu in Gorici. Lista se predstavlja v Tržaškem in Goriškem okrožju.
Na listi kandidirajo:
Za Trst: Jože Škrk. Teofil Simčič, Rudolf Marc, Mitja Bitežnik, Anton Kacin (Gorica), Milan Starc, Josep Terčon, Stanko Kosmina, Ljubo Štoka, Edvard Guštin, Marij Zahar, Danilo Lovrečič, Drago Štoka, Zoran Sosič in Marij Sedmak.
V Gorici pa kandidirajo: Anton Kacin, Bratina Slavko, Jože Škrk (Trst), 1’rinčiČ, Podveršič Her-menegild (župan v Števerjanu), Korošec in Černič.
Nauk volitev na tržaški univerzi
Na univerzi v Trstu so vsako leto volitve za pred- j stavništvo študentov. Kakor že več let so se tudi letos slovenski demokratični študentje odločili, da postavijo svojo slovensko listo „Adria”. Pri glas«)- f vanju so dobili 58 glasov in jih bo zaradi tega predstavljal slovenski akademik Danilo Lovrečič. Poparjeni pa so ostali levičarsko usmerjeni slovenski študentje. Po znani socialistični metodi so kandidirali svojega predstavnika na italijanski levičarski listi. Tako ni bil izvoljene noben Slovenec kot njihov predstavnik. S svojimi slovenskimi glasovi so le pomagali italijanskemu levičarju do zmage.
Če bi nastopili samostojno kot Slovenci, bi pa gotovo imeli svojega zastopnika. Za slovensko stvar je najbolj gotova — slovenska pot.
Vida Tomšič o »Perspektivah"
Na konferenci komunistov ljubljanske občine Center je Vida Tomšič ostro kritizirala revijo »Perspektive”, okrog katere se zbira skupina mlajših pisateljev in esejistov-sociologov dozdevno eksisten-cialistično-marksistične struje. Vitla Tomšič je v svojem referatu o raznih negativnih pojavih v javnem življenju posvetila precejšen del svojih izvajanj prav »Perspektivam” in izjavila med dragim, da hočejo ljudje okoli »Perspektiv” demagoško izkoriščati težave in še nerešene probleme. Revija pač ne piše tako, kot dovoljuje režim.
Umrl je Viljem Nanut
Na velikonočni ponedeljek je bil v Gorici pogreb umrlega javnega delavca Viljema Nanuta. Na koncu Malih Rojc se je uvrstil pogrebni sprevod, katerega je vodil štandreški dekan. Preden se je razvil sprevod, so zapeli združeni slovenski zbori več žalostink.
Na pokopališču so se od pokojnika poslovili zastopniki tržaških, goriških in beneških Slovencev. Pogrebci so se vračali od svežega groba v prepričanju, da je sredi dela omahnil vztrajen goriški kulturni delavec, ki je svoja najlepša leta posvetil svoji zemlji in rojakom.
Čez 3 leta bo star 100 let
Tisto leto, ko je štajerskim, kranjskim in dru gim Slovencem vladal avstro-ogrski dualizem in ko je, denimo, 22-letni Josip Jurčič poslal svojemft velikemu učitelju Levstiku pokazat svojega Desetega brata, je ormoški kaplan Jožef Fras vpisal s krepko gotico v župnijsko matično knjigo noveg-a dojcnčka> Franca Severja, rojenega 6. marca 1867 v Frankovcih pri Ormožu.
Za svoja leta je upokojeni železničar Sever prc senetljivo zdrav. Zdravnik iz Ormoža mu je rekel: »Sever, vi pa boste gotovo dočakali 100 let.” V bolnici je bil samo enkrat zaradi revmatizma.
Služil je cesarja v 87. pešpolku v Celju, največ pa v Trstu. Njegova največja želja je, potovati enkrat na Dunaj. V hrani ni izbirčen in jč vse: najrajši pa ima močno sladkano kavo. Kadi pa rad in sicer tobak za pipo. Pijače pa se ne pritakne, le čaj z žganjem mu tekne. Oče Sever je zelo veren in ker zadnja 3 leta ne more več v cerkev, prebira doma molitvenik.
Kot povsod po Vzhodnosatelitskih državah delajo vladni organi tudi na Madžarskem in v Bolgariji le neugodno vreme krivo za slabe letine. Vendar pa tudi tu uradni tisk »med vrsticami" dS razumeti, da je glavni vzrok nezadovoljstvo vsi e d napačne vladne agrarne politike; po ovinkih priznavajo, da so njihove žetve celo slabše kot v drugih deželah, kjer so pogoji za rast slabši kot n. pr. na Madžarskem ali v Bolgariji. Neki madžarski politično-gospodar-ski list je kritiziral tudi poljedelskega ministra, češ da se ne drži točno gospodarskega načrta. Kakor ta list meni, so metode obdelovanja in spravljanja žetve že zastarele in v mnogih krajih so napravili velike napake.
NORBERT WIENER
(NADALJEVANJE)	OČE ELEKTRONSKIH MOŽGANOV
Čudežni stroj
Elektronski možgani niso samo podobni človeškim možganom, ampak so, v kolikor se tiče dela, dejansko neke vrste možgani. Delo obojih temelji na istem načelu, seveda je vseeno nekaj razlik. Elektronski možgani napolnjujejo veliko sobo in ne samo majhne lobanje. V marsičem so mnogo bolj učinkoviti kot človeški. V mnogih primerih silno pospešujejo razna znanstvena raziskovanja, ker v nekaj urah rešijo račune, za katere bi številni človeški rodovi potrebovali stoletja. Njihov spomin je občudovanja vreden in lahko avtomatično črpajo podatke iz obsežnega arhiva. V zvezi s statističnimi verjetnostmi dajejo lahko celo nekako ,,presojo".
Wiener je mnenja, da ni nobenega določenega razloga, zaradi katerega bi jih ne mogli končno izpopolniti z raznimi elektronskimi in mehaničnimi napravami, ki bi jim omogočale, da bi tudi videli, slišali in tipali.
Drugi znanstveniki so že iznašali mehanično elektronsko „veščo“. ki avtomatično išče luč in „krta“, ki avtomatično išče temo. Zato je Wiener mnenja, da bi tudi za elektronske možgane lahko izumili avtomatične roke in noge, saj elektronski možgani že sedaj lahko natipkajo rezultate, ki so jih izračunali.
Stroj ne pozna ljubezni
Čeprav temelji delo elektronskih možganov na istih načelih kot delo človeških, so vendar le neke vrste surovi možgani. Čim bolj preučujemo vse tiste stvari, ki jih stroji ne morejo narediti, tembolj strmimo nad čudežno popolnostjo človeškega razuma in telesa. Elektronski možgani ne morejo porajati zamisli, lahko bi rekli, da' so dolgočasni, ker nimajo domišljije. Prav tako ne poznajo ljubezni, ponosa, sramu in nimajo smisla za lepoto.
Čeprav bodo elektronske stroje morda tako zelo izpopolnili, da bodo kos vsem nalogam, ki jih lahko izvršuje človek, vendar ne bo nikoli noben stroj mogel delati vseh tistih najrazličnejših stvari, ki celo dora-ščajočemu razumnemu otroku ne delajo preglavic. Stroji bodo vedno samo sužnji in utegnejo postati nevarni samo kot sužnji hudobnih ali neumnih ljudi.
Glavno neposredno Wienerjevo zanimanje za elektronske možgane izvira iz dejstva, da so jih izgradili s pomočjo poznavanja človeških možganov. Nekatere ugotovitve o njihovih pomanjkljivostih lahko vodijo do pravilnega sklepanja glede vzrokov duševnih motenj, kar odpira pot do še vedno neznanih tajnosti človeškega razuma in temnih skrivnosti blaznosti. Wiener si prav tako vneto prizadeva, da bi se dokopal do teh dognanj, kot si prizadeva, da bi pomagal pohabljencem.
Ta mož nima miru
Zavest o možnostih, ki jih vključujejo matematične teorije, ki jih je odkril, in nenehna težnja po novih idejah, preprečujeta Wienerju, da bi bilo njegovo osebno življenje mirno in zadovoljujoče.
Eno izmed teh Wienerjevih težav je pred nedavnim dobro opisal neki sloviti psihiater, ki ga je obiskal, da bi dobil od njega nekaj nasvetov glede raziskavanja duševnih motenj. Dejal je: „Pred očmi ima tisoče in tisoče stvari, ki bi jih znanost lahko naredila, dn nenehno se zaveda, kake posledice bi njegove ugotovitve lahko imele v moralnem in socialnem pogledu ter v industriji. Delu posveča skoraj vso svojo ogromno energijo in se zaradi tega silno utruja, bolj utruja, kot bi si mi mogli zamisliti. Večkrat je zbegan in hudo pobit. Pred njim se odpirajo številna pota v bodočnost in zaveda se, da bi s svojim razumom lahko vsa ta pota raziskal. Vendar pa ve, da ima samo energijo in moč enega samega človeka. Ali
RADIO, TELEVIZIJA IN GOLOBI
Novi izumi vplivajo na svoj način tudi na živali, čeprav so različnim spremembam bolj prilagodljive kot človek, se vendar ne znajdejo na primer spričo radijskih valov. Rejci golobov-pismonošev so ugotovili, da zlasti televizijski žarki odvzamejo golobom Čut za smer. Na neki golobji postaji blizu Sydneja so spuščali že več tednov golobe s Poročili v svet, a na njih povratek domov so zaman čakali. Naposled so opazili, da so letele golobje jate mimo svojih hišic, toda naravnost na odprto morje, kjer so popadale v valovje. Smer so jim prekrižali televizijski valovi in živalce iso se izgubile.
si lahko zamislite, kako mučen je ta občutek?"
Druga ovira za V/ienerja je to, da njegovi možgani ne morejo izpustiti problema, ki so se ga Oklenili, dokler ga ne rešijo. In tako je Wiener skoraj vedno zatopljen v svoje misli. Zaradi tega se tudi pojavljajo pri njem tiste ekscentričnosti — misli, ki so značilne za raztresene profesorje; poleg tega pa se le težko sprosti in počiva. Večkrat delajo njegovi možgani tudi ko spi. Včasih se zbudi sredi noči z občutkom, da je pravkar našfel rešitev problema, s katerim se je dolgo mučil. V takih primerih napiše to rešitev v nekaj minutah.
Kmalu potem, ko je med drugo svetovno vojno končal svoje delo o topovih, ki se matematično usmerjajo, je iizjavil, da se z vprašanji orožja ne bo več bavil. Delni vzrok za to odločitev je dejstvo, da ga a-tomska in vodikova bomba navdajata z grozo, glavni vzrok pa je prepričanje, da izpolnjujejo orožja na podlagi teorij, ki so jih že davno odkrili in Wiener se ni nikoli zanimal za izvedbo starih teorij, ampak je vedno (iskal le nove.
Njegove ideje porabljajo za vojsko ...
Mnogo njegovih idej, ki jih uspešno reši, pa vodi seveda do izdelave novih orožij in večina računov, ki jih izračunavajo elektronski možgani, je v zvezi z izvedbo o-brambnih načrtov. Na to gleda Wiener z mešanimi občutki, kajti čeprav je genij, mu niso mnoge stvari nič bolj jasne kot slehernemu drugemu človeku. Njegovi politični
ideali in bojazni so enaki tistim, ki jih ima vsak povprečni ameriški državljan. Prepričan je, da je treba svobodo posameznika braniti za vsako ceno, vendar pa upa, da bo neomajna zvestoba temu načelu terjala le minimalno število žrtev.
Najbolj se jezi nad tistimi, ki zastopajo mnenje, da najbolje braniš svobodo posameznika po vsem svetu, če jo doma zatiraš. Prepričan je, da je zaščita svobode posameznika najboljši porok za varnost Združenih držav. „Napredek znanosti pri nas in v Sovjetski zvezi temelji na zamislih, ki so stare dvajset let ali še več," je rekel pred nedavnim. „V (Sovjetski zvezi takrat še niso tako zatirali in cenzurirali znanstvenikov. Sovjetom pa ne bo mogoče nenehno dobivati novih sadov od starih idej."
Brez svobode ni pravega napredka
Wiener ni prežet s sovraštvom do Sovjetske zveze in tudi ne podcenjuje sposobnosti mnogih sovjetskih znanstvenikov; ko pa govori o Sovjetski zvezi, pri njegovih poslušalcih nehote narašča zaupanje v Združene države. „Sovjetska znanost je trenutno na precej visoki ravni," pravi, ,,vendar pa se bo pri njej kfnalu pokazal hromeči vpliv bigotne i(= pobožnjaške) in prisilne pravovernosti." Ko Wiener podrobneje opisuje sovjetsko znanost, postaja pomen njegovih besed vse bolj jasen: znanstvenik — ali sleherno človeško bitje — ki ne sme svobodno misliti in delati, postane končno le malo boljše kot so elektronski možgani. Kot elektronski možgani tudi človeški suženj lahko razvija stare teorije in izvršuje naloge, katerih je vajen, ne more pa se dokopati do novih zamisli. „Kajti — poudarja Wiener — samo svoboden človek lahko posveti raziskovanjem vse svoje sile."
iicatUe Icuttuuit v&sti
® Španska vlada je prvikrat uradno odkupila nekaj del Pabla Picassa (špansko-francoski slikar). Gre za slike, ki' jih je umetnik v zadnjem letu — k temi „Slikar in njegov model" — ustvaril. Stvaritve, katerih cena ni znana, bodo pokazali v španskem paviljonu na newyorški svetovni razstavi.
© V navzočnosti francoskega ministrskega predsednika Georgesa Pompidouja (izg. Žorža Pompiduja), japonske princese Taka-matsu, japonskega ministrskega predsednika Ikede in drugih uglednih osebnosti so v Tokiu slovesno odprli posebno razstavo na kateri je tudi znamenita Miloška Venera. Neprecenljivi in dragoceni antični kip je pariški „Louvre“ (izg. luvr) posodil Tokiu za čas olimpiade.
© Pred 118 leti je bila premiera Verdijeve opere „A t i 1 a" (= hunski poglavar), ki pa mi uspela. Sedaj pa je rimska Opera to delo ponovno uprizorila, kajti glasbeni izvedenci so bili mnenja, da je škoda, ker je opera prišla v pozabo. Menijo celo, da si bo ta Verdijeva opera odslej priborila vstop v repertoar (= spored) vseh opernih hiš.
© Milanska „Scala“ vpisuje mlade pevce katerekoli narodnosti v svoj center za izpopolnjevanje. Pevci, ki se morajo s prošnjo prijaviti do 15. maja, smejo biti stari največ 26 (moški) ali 25 (ženske) let.
© S predstavo opere „11 dottor Faust" Feruccia Busonija se bo 2. maja pričel (letošnji XXVII. florentinski glasbeni maj; dirigiral bo Fernando Previtali. Izvajali bodo še: šostakovičevega „Nosa“, pod vodstvom Bruna Bartoletbija. Za tem bo prišla na vrsto „Matka“ (Mati) Alosia Habe, ki jo bo izvajala praška Opera v originalnem jeziku. V nemščini pa bodo izvajali Schbmber-govo „Die gluckliche Hand“ (Srečna roka). Prvič v Firencah pa bo izvedena „Pantea“ Giiamfrancesca Malipiera; dirigiral bo Bruno Maderna. Baletni ansambel iz Essena bo izvajal delo „Der griine Tisch“ (Zelena miza) Kurta Joosa in Fritza Cohena. Na sporedu je tudi „Erwartung“ (Pričakovanje) Schbnberga. Repertoar izpolnjujejo še „Wozzeck“ Albana Berga (dirigent Bruno Bartoletti, Straussova „Salome“ (v francoščini), Bartokov »Čudežni mandarin" in „Volo di notte" Dallapiccole. Razen oper so na sporedu še koncerti ter dve dramski novosti. „Der Burger Schippel" Karla Stern-heima, ki ga bo v nemščini izvajal ansambel „Dusseldorfer Kammerspiele", medtem ko bo stalno gledališče iz Bologne nastopilo z Reinharda Goeringa »Seeschlacht".
© Letos, 10. aprila, je poteklo 100 let, odkar se je rodil slavni pianist in kompo-nist Eugen d’Albert (izg. dalber). Danes ga poznamo le še kot opernega komponista dveh njegovih oper: »Nižava" in »Mrtve oči", čeravno je uglasbil 21 oper. Za njegovega časa pa je bil tudi eden največjih pianistov in je bil najslavnejši Lisztov učenec.
© Ob koncu tedna, to je v nedeljo, 19. aprila, gostuje prvič v dunajski Državni operi Grace Bumbry, imenovana »Črna Venus" iz Bayreutha. Študirala je pri slavni pevki Lotte Lehmannovi. Pela bo v Verdijevi operi »Don Carlos" vlogo Eboli. V drugih vlogah nastopajo tudi slavne pevke in pevci: Sena Jurinac, Lotte Rysanek; Zampieri, Wachter, Christoff, Franc in Paul Schofler, prvič kot veliki inkvizitor.
Izredna pot do oltarja
Po ameriško pester in slikovit je življenjepis newyorškega kardinala Spellmana. Že s šestimi leti si je služil kruh kot raz-našalec časopisov. Nato je postal mehanik. S šestnajstimi leti je iz starih delov, ki jih je dobil v avtomobilskih skladiščih, sestavil prvi avtomobil. S (sedemnajstim letom je bil šofer na avtobusu. Z osemnajstim letom je bil priznan boksar. Šele zdaj je odkril lepši poklic in ga z neverjetno podjetnostjo uresničil.
Postal je duhovnik in prva leta svojega duhovništva je spretno organiziral večja romanja v Rim, kamor je dovažal cele ladje romarjev... V Rimu so postali pozorni na podjetnega kaplana ... Kmalu je postal škof in kardinal.
Njegova pisarna je zelo moderno urejena: cel štab- tajnikov, prevajalcev, telefonistov, strojepisk mu je na razpolago. Če kam potuje, sam šofira avto ali pilotira letalo...
Edini prosti meščani Pariza
Pariški »clochards", (izg. klošard) ali bolje rečeno »potepuhi" tega svetovnega mesta. Pod mostovi reke Seine (izg. Sen), v luknjah podzemske železnice in v predmestnih bajtah je njih domovanje.
Pariški »clochards", katerih ne smeš zamenjati z navadnimi berači, spadajo k podobi Pariza prav tako kot Eiffelov stolp ali Louvre ali Seina. Kakor sme turist fotografirati tiste značilnosti, tako se puste mlirno in z enakim vzvišenim nasmeškom slikati tudi te dobričine »clochards" ali bolje potepuhi. Pisatelj Vlictor Hugo jih je imenoval »edini prosti meščani Pariza", poleg neštevilnih golobov.
Kdo so »clochards"?
Kdo so pravzaprav ti Ljudje, katerih so našteti pod mostovi Seine, v luknjah pariške podzemske železnice in v predmestnih pločevinastih bajtah že nad 3500?
Rekli smo že, da to niso berači v našem smislu besede. Po svoji zunanjosti so pa prava podoba revščine. V Italiji jih tudi deloma poznamo pod imenom »barboni", če ne drugače, iz vsakotedenskih vinjet v »Incomu".
Oblečeni so v zamazane in mastne suknjiče s Stoterimi živoipisanimi krpami na doilige šive, v razcefrane hlače, klobuk na tri luknje z gosjim peresom, ščetinasta brada, na vrvi ponev al vojaška menažka, iz žepa pa štrli pollitrska steklenica z rdečim vinom. To je podoba »foailbona" ali pariškega »dooharda".
Ti ljudje odklanjajo in imajo prav strah pred vsem, kar se imenuje udobnost. Med sabo so povezani v neko zaključeno bratovščino, a vendar je vsak zase pristen samo-(sevec. Žive lagodno, brezskrbno življenje
80-letnica kardinala Tisseranta
80 let je dopolnil dekan kardinalskega zbora kardinal Tisserant. Rojen je bil v Nancyju v Franciji 24. marca 1884. Leta 1907 je postal novomašnik. Za kardinala ga je imenoval 1. 1936 papež Pij XI. Leto kasneje je bil 21. avgusta posvečen v škofa.
Vodi škofijo v Porto in Santa Rufina od leta 1946, v Ostiji pa od leta 1951. Kardinal Tisserant je bibliotekar in arhivar Rimske cerkve in prefekt obredne kongregacije. Od leta 1961 je član francoske akademije. Papež Pavel VI. mu je poslal posebno voščil-no pismo. V Rimu se je vršila na čast kardinala Tisseranta posebna proslava, ki se je je udeležil tudi sv. oče. V svojem govoru je papež poudaril, da je kardinal Tisserant ne samo bibliotekar in vodja vat. arhiva, marveč tudi dekan kardinalskega zbora, škof Ostije, Porta in Sante Rufine, prefekt obredne kongregacije, predsednik papeške komisije za biblični študij, prvi član koncilskega kardinalskega predsedstvene-
prav kot ptice pod neibom in cvetice na polju. Kaj bo jutri, jih ne skrbi. Za danes si napolnijo želodec, kalkor se pač primeri. Pomagajo dvigniti kako vrečo, popazijo na avto, tujca spremijo v naprošeno smer; beračenje je pa pod njihovo čast. Med njimi ise dolbe ljudje od dvajsetih do osemdesetih let, tudi ženske; celo zakonske zveze sklepajo med seboj.
Zavod za prevzgojo »clochardov"
Te »desete brate" skuša vlada od časa do časa spraviti k rednemu življenju. Policijski avto »zeleni Henrik" jih pobira pod mostovi. Kar nič se ne upirajo. Že vedo, da jih odpeljejo v pariško predmestje Nan-tenre, kjer je zavod za »prevzgojo" potepuhov.
Policisti v gumijastih rokavicah, da si ne umažejo tok oib »olochardovih" mastnih rokavih, jih odložijo v zavodu, kjer jih temeljito Okopljejo in razkužijo. Po tri mesece ostanejo v hiši, kjer so dobro hranjeni in Oblečeni. Prasknbo si zaslužijo s pletenjem košev in zvijanjem pisem, ovitkov.
Po končani prevzgoji jih spuste. »Clo-chard" se pa skoro vsaik povrne k prejšnjemu življenju. Svoboda ga vleče iz civiliziranega življenja v prosto naravo, pod zvezdno nebo. Le v hudi žimi se zatečejo v tople rove podzemske železnice ali v velike tržnice, kjer poberejo odpadke sadja ali zelenjave, nato pa hajdi zopet v sončni dan, kjer se za nikogar ne brigajo, pa tudi drugi ,me zanje.
ga sveta in delovni član številnih kongregacij, uradov in komisij rimske kurije.
Razen tega je tudi član Francoske akademije. Papež je v tej zvezi poudaril, da ta naslov ni samo v ponos delovnemu znanstveniku in kardinalu, marveč tudi rimski kuriji. Papež je nato omenjal mnogovrstno delo slavljenca in poudaril, da je kardinalova značilnost, da nikoli ne izgublja časa, vedno je marljivo na delu. 80 let je bilo polnih najrazličnejše delavnosti, pa najsi je študiral ali pisal, bil profesor ali vojak, upravitelj in popotovalec.
Vedno pa je bil hkrati vzgleden duhovnik. „2e ko smo skupaj potovali v Palestino," tako je dejal papež ob zaključku, smo mislili na to in prišli do zaključka, da je kardinal Tisserant že po imenu »tkalec" bratskih prijateljstev, ki jih v resnici v dejanju izvaja. Kardinalu Tisserantu, ki je iskren prijatelj Slovencev, ob njegovi 80-let-niči iskreno čestitamo.
Naše prireditve............
Igravci z Radiš gostujejo dne 19. aprila 1964, ob 14. uri popoldne v Škocijanu v farni dvorani z igro
»POCENI PRSTAN“.
Prisrčno vabljeni
Pisatelj Karel Mauser
V. Zaletel:
Počastitev Karla Mauserja z igro „Kaplan Klemen"
Tako daleč od nas živi, tam v Clevelandu v Ameriki, pa vendar nam je blizu, pravzaprav med nami. Na desettisoče knjig, ki jih je Mohorjeva družba posredovala slovenskim družinam in nosijo Mauserjevo ime, je raztresenih po vsej Koroški. Kdo bi ga torej vsaj po imenu ne poznal?
Največ »večernic" po vojni je Mohorjevi družbi napisal Karel Mauser: Sin mrtvega, Prekleta kri, Mrtvi rod, Zemlja, Velika rida, Puntar Matjaž, Ura s kukavico (dva zvezka).
Ena prvih slovenskih knjig, ki je po vojni leta 1947 izšla na Koroškem, je bila njegova povest „Rotija“.
Povest »Kaplan Klemen" pa je kmalu po vojni kot podlistek prinašala še »Kronika". Igro, ki jo bodo v nedeljo igrali v Celovcu, je po svoji povesti dramatiziral Mauser sam.
Toda Mauser ni kot trgovec, ki prodaja svoje povesti, on ljubi Koroško, živi z njo, zasleduje vse utripe koroškega življenja, piše o njej in najlepše besede, kar sem jih bral o Koroški, ,so bile Mauserjeve. Sam je napisal: »Danes, ko živim na ameriških tleh, in mislim nazaj, se mi zdi, da bi grešil, ko bi molčal in pozabil na Koroško. Je namreč tako: mimo lepega gre človek lahko samo enkrat, toda lepega ne bo pozabil nikoli več. Zelo ljubim svoj dom, tisto pest slovenske revščine, ki se mi zdi posebno zdaj v tujini tako lepa. In vendar, ko bi ne bil doma na Gorenjskem, bi želel biti doma v Rožu, na Zilji ali pa v Podjuni."
Le nekaj let je bil na Koroškem, pa je prisluhnil njenemu življenju, da je dz koroškega življenja, iz Zilje, napisal tri povesti: Zemlja, Puntar Matjaž in Velika rida.
Za vse povesti iz Koroške in za Koroško, pa najbolj za vso ljubezen do Koroške Mauser gotovo zasluži skromno priznanje. Naj bo nedeljska uprizoritev njegove igre »Kaplan Klemen" zaslužena počastitev avtorja. Uprizori jo sicer kat. prosvetno društvo iz Šmihela, dz podeželja, toda naj jo tudi v Celovcu, kjer je kulturno središče in kjer je Mohorjeva družba tiskala toliko Mauserjevih .del. Gotovo pa društvo s tem tudi izpolni željo mnogih, ki so že nekoč brali povest v »Kroniki" in vseh, ki poznajo po knjigah Mauserja dn pričakujejo novo lepo igro. Vsekakor je prva uprizoritev »Kaplana Klemena" na Koroškem dogodek, ki smo ga res veseli.
Karel Mauser se je rodil 11. avgusta 1918 na Bledu. Gimnazijo je študiral v Kranju in Ljubljani, kjer je končal tudi bogoslovno fakulteto. Po vojni so ga izgnali iz domovine. Nekaj let je preživel na Koroškem, potem pa se je izselil v Združene države Amerike. Tam sedaj opravlja dvojno delo: v tovarni za vsakdanji kruh, zraven pa se požrtvovalno kulturno udejstvuje in piše in piše. Prav sedaj izhaja njegova povest v treh delih »Ljudje pod bičem", ki opisuje razmere med vojno in bo obsegala preko 1000 strani. Pri njem ni dolar vse, ampak le sredstvo, da se preživlja z družino in daje narodu, dz katerega je izšel, v povestih slovensko besedo.
Ali se borimo za preteklost ali za bodočnost?
(Pismo z Dunaja)
Družina je naravno in bistveno jedro družbe, ki jo je treba ščititi v vsakem oziru. V njej se izoblikuje naraščaj naroda, v njej se izoblikuje vsak posameznik v človeka, v osebnost, ki naj bi bila zmožna vršiti svojo življenjsko nalogo.
Družina je za vsak narod velikega pomena. Slaba družina je v narodu gnilo deblo, ki okuži tudi druge. Velik pomen ima družina za manjšino, ker je od nje odvisen njen obstoj. Če pogledamo v svet, spoznamo, da so nazori o družini različni. Veliko ljudi družine ne ceni več, zanje nima več nobenega pomena. Tudi na Koroškem se veliko ljudi ne zaveda več poslanstva družine, posebno pa še .Slovenci nimajo več smisla za slovensko družino. Slovenske družine izumirajo, ker se morijo same. Fant dn dekle, ki započneta družino, ne dasta več naprej dediščine, ki sta jo prejela od staršev. Mešani zakoni so postali že nekaj čdsto samoumevnega. Zakaj se borimo za slovenstvo, če je ito res tako samoumevno? Zakaj ise bori slovenski študent na Dunaju in na Koroškem za priznanje slovenske besede, če se na eni strani mori medtem narod sam, na drugi strani pa sam ne čuti odgovornosti, da bi prispeval k ohranitvi? Ali je to zahvala za narodni kapital, ki je v njem, da pripelje dz velemesta narodu tujerodno življenjsko družico? Ali so nam starši dali materin jezik, da bodo morali na stara leta govoriti v družini sina, ki je postal akademik, ituj jezik? S kakšno pravico hoče voditi enkrat tak akademik slovensko manjšino, ki jo sam mori? Kako hoče delati za ohranitev naroda in za napredek, če v krogu svoje lastne družine uničuje narodnost v narodno in v lastno škodo? Ali bo potem njegov otrok kriv, če se ne bo vključil v narodno življenje? — Nihče si ni sam izbral narodnosti, postal je otrok določenih staršev, član določene družine. Ali on more kaj zato, da njegov oče iz strahopetnosti, dz šibkosti in iz koristolovstva ni vrnil narodu, kar je od njega dobil. Ali je dovolj
za slovenskega akademika, da spoštuje narod, dz katerega je izšel, da ga ceni, da sam prizna, da je, kar je in da ne zaničuje drugega? Ali je res samo v tem vrednost človeka, da se izobražuje in da živi mimo lastnih ljudi?
Danes živimo mimo tega problema in nočemo priznati, da je v tem naša smrt. Na široko se govori o slovenstvu, o manjšinskem vprašanju. Vedno je kriv samo hudobni sosed, da izumira na Koroškem slovenska beseda. Izgublja se dragocen čas za pikolovstvo dn problem se ne vidi, ki je res problem, ker se zdi preveč oddaljen. A človeku, ki ne posveča skrbi problemom, ki se mu zdijo oddaljeni, bodo ti problemi povzročali skrbi, ko se približajo, pravi Konfucij.
Začeti moramo pri nas samih. Pred vsemi drugimi se naj vpraša slovenski študent-akademik, kakšen je njegov odnos do družine. Ali se hoče boriti za preteklost ali za bodočnost? Kaj še hoče dati ljudstvu, kako ga hoče še pritegniti in mu dati iskrico narodne zavesti, če sam ni pripravljen odpraviti temeljnih napak. V družini se začne! Ali je narod res že tako majhen, da ne najdemo več lastnih ljudi?
g Zveza slovenskih izseljencev sporoča, da bo imela svoj letošnji
REDNI OBČNI ZBOR
v nedeljo, dne 19. aprila 1964 s pričetkom ob 10. uri v celovški Delavski zbornici, Bahnhofstr. 44/1.
Vsi člani Zveze slovenskih izseljencev so prisrčno vabljeni, da se udeležijo občnega zbora, ki je vsakoletna manifestacija žive izseljenske zavesti in hkrati izpoved nezlomljive življenjske volje koroških Slovencev.
Zveza slovenskih izseljencev
človeška slabost seveda ostane in je neozdravljiva. Ali naj ne bi bil študent hkrati tudi človek, ki je živ in prizadet?
A pri vsem tem moramo vsaj imeti pogum, da sploh .iščemo neke rešitve. Premagati moramo mrtvilo, ker ni dovolj, da bi se samo branili, temveč mi moramo tudi pridobivati. Ni več tisti čas, da bi ležali za obzidjem dn streljali skozi line kot v srednjem veku. Danes kliče dolžnost vsakega osebno. Od najboljšega, kar dma, naj da tudi drugim. Ljudje naj izmenjavajo v luči resnice svoja spoznanja, pravi papež Janez XXIII. Vsak naj iz lastnega nekaj doprinese, da se prepreči zlo pri koreninah.
Vsak mora enkrat stopiti v odprt svet, začeti mora s poklicem, z življenjem z vsemi lepimi .in grenkimi stranmi. Od njega in od okolice je odvisno, kako se bo znašel v družbi, v narodu. Vsak naj se zaveda, da ga težko čaka ljudstvo in da nosi v sebi veliko odgovornost. Bodočnost vsakega naroda je in ostane mladina, bodočnost vsakega naroda je dn ostane zdrava družina.
miško
O koncertu Marijinih pesmi 10. majnika 1964
2e v zadnji številki Tednika je Zveza javila koncert, ki se pripravlja za letošnjo materinsko nedeljo, 10. majnika. Koncert bo v Celovcu v Domu glasbe. Začel se bo popoldan točno ob pol 3. uri. Vabljeni so k temu koncertu vsi prijatelji naše pesmi dn našega kulturnega življenja. Vstopnice se bodo prodajale v pisarni Krščanske kulturne zveze v Mohorjevem domu v Celovcu.
S tem koncertom bomo v več ozirih doživeli nekaj novega. Danes naj velja opozorilo le temu:
Pel bo ves koncert en sam zbor
Našo .pozornost vzbujajo pri tem tile momenti:
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU
vabi v nedeljo, 19. 4. ob treh popoldne v Kolpingovem domu v C e 1 o v c u na Mauserjevo igro v 5 dejanjih:
KAPLAN KLEMEN
Igra Katoliško prosvetno društvo iz Šmihela, režija g. Vinko Zaletel.
Nastopajo:
Kaplan Klemen Gornik, njegov oče Gornikovca, mati župnik Vencelj Jelka, učiteljica Polona, klepetulja Meglič, trgovec Semeniški vratar
barakarji
Resman Resmanca Trpin Grilc Košak Jakopinka Marjeta, dekle Cene, Tonček, Nežica, Blaže, otroci
Vstopnina: 10.—, dijaki 4.— šilinge.
~ \.,4

-IMS
| *
5 '®>f	#
m flu
M,	■*
•	>	■ ■ t

& .
Igralci Kat. prosvetnega društva v Šmihelu v igri »Kaplan Klemen4
•	Dolga vrsta pesmi, ki je potrebna za koncert.
e Večinoma nam neznane, »nove" pesmi.
O Telesna in duševna pozornost, ki se zahteva od pevk in pevcev ves koncert.
•	Kritika, kateri se čutijo izpostavljene pevke dn pevci.
•	Nenavadna svečanost in vzdušje.
Te in še mnoge druge okolnosti premišljujemo, ko čujemo napoved tega koncerta. Res da, posamezni zbori so pri nas na Koroškem že večkrat samostojno nastopili s celim koncertnim programom. Mislimo na šmihelčane, na Gallusa, prav v zadnjem času pa še na naše vrle Rožane. Nastopali so na našem .podeželju. Novo je torej le to, da hoče nastopiti preprost podeželski pevski zbor v Celovcu, v Domu glasbe pred širnim občinstvom, ki ga more ta dvorana zajeti.
Dolga vrsta pesmi, ki je potrebna za koncert, zahteva dolgotrajnih vaj, veliko žrtev, truda in vztrajnosti od pevk in pevcev, da ne govorimo še posebej o pevovodji. Je to vse nekaj drugega, kot če poje na koncertu, na katerem sodeluje več zborov, vsak zbor tri ali štiri pesmi sam in nekaj pesmi skupno. Pa še takšni koncerti pomenijo za vsak zbor veliko truda in žrtev.
Večinoma nam neznane pesmi so na spo redu tega koncerta dn z nobeno teh pesm ni ta zbor še v javnosti nastopal, če odšte jemo dve ali tri pesmi v celovškem radiu To pomeni, da se je moral zbor pripravit za celoten program popolnoma na novo Popolnoma na novo se je moral naučiti več ji del pesmi, ne da bi jih bil slišal kje pre peti, vsaj ne tako, da bi mu moglo služit podajanje kot vzor. Osvojiti so si jih mora li pevke in pevci popolnoma samostojno Lahko zdaj pričakujemo marsikaj novega tudi s tega stališča.
Vsak nastop v koncertu zahteva od nastopajočih pevk in pevcev posebno pozornost, zbranost dn obvladanost samega sebe, telesno in duševno. Okolje lepe dvorane, svečanostna ubranost, mnogo nenavadnih okoliščin, predvsem zavest, da si skozi dve uri izpostavljen vsakovrstni kritiki občinstva — vse to ni nič za slabe živce.
Ali ni v vsem tem preveč drznosti za naš podeželski zbor, ki se je lotil te naloge?
Zbor, ki bo pel ta koncert, poznamo že iz prejšnjih koncertov. Nastopal je v sporedu med drugimi našimi zbori in skupno z njimi. Je to zbor, sestavljen iz pevk in pevcev, ki so člani Pevskega društva Gbir-sko in Pevskega društva Zelinje.
Z bojaznijo zremo temu koncertu nasproti. Smelemu zboru želimo, da bi srečno rešil svojo nalogo.
Slovenska pesem v Gorici
(Andrej Bratuž)
Na 'belo nedeljo smo v Gorici lahko pozdravili vedno dobrodošle koroške slovenske rojake, ki si enako kot mi na Primorskem živo prizadevajo ohraniti svojo slovensko besedo in pesem. Slednjo je med nas ponesel pevski zbor JAKOB GALLUS-PETELIN, ki združuje požrtvovalne pevce in pevke z vse Koroške in ima svoj sedež v Celovcu. Razne tehnične ovire so ta nastop sicer zavlekle, a končno smo lahko zdaj prisostvovali tako pričakovanemu koncertu v dvorani Katoliškega doma.
Naši koroški rojaki so prišli tudi z željo, da bi videli sončno Gorico, a jim tega deževna in siva nedelja ni mogla nuditi. Zato pa je bila toliko večja toplina v polni dvorani KD, kamor so prihiteli ljubitelji slovenske koroške pesmi prav iz vse naše dežele, od Benečije in Videmske pa do Tržaške. Ves spored je tudi snemala radijska postaja Trst A, ki jo je zastopal inž. Boris Sancin.
Zbor Jakob Gallus-Petelin je začel svoj nastop s pesmijo Zorka Prelovca „Naša pesem", ki je odmevala kot topel pozdrav koroških gostov Goriški. Nato se je na svečano okrašenem odru oglasil dr. Anton
Poljedelske stroje ugodno kupite tudi na obroke pri tvrdki
Johan
Lomšek
Kacin, ki je v imenu odbora Katoliškega doma, današnjega gostitelja, prinesel bratski pozdrav Goričanov in poudaril velik pomen medsebojne povezave Goriške s Koroško. Za Korošce pa je spregovoril tople, navdušene besede č. g. Tomaž Holmar, tajnik Zveze pevskih društev. V svojem prisrčnem govoru je predvsem poudaril stike med Primorsko in Koroško še pred zadnjo vojno in še posebej podčrtal isto usodo, ki kot narodno manjšino druži Slovence v zamejstvu tako pri nas kot v Avstriji. Njegova prepričevalna izvajanja so naletela pri občinstvu na viharno ploskanje.
Sledil je bogat program koncerta slovenske pesmi, ki je trajal skoro dve uri, a v svoji pestrosti ni nič utrudil. Zbor je vodil dr. Franc Cigan, priznani glasbenik, ki s svojo neumornostjo dirigenta in skladatelja predstavlja dušo pevskega ustvarjanja koroških Slovencev. iSpored je bil razdeljen na dva dela. Prvi del je bil posvečen umetni pesmi in še posebej umetni pesmi koroških skladateljev. V tem delu je zbor odpel v mešani in moški zasedbi sledeče pesmi: E. Adamič, Bom pismo pisala, H. 'Volarič, Kaj ptici je, P. Jereb, Prepelica, B. Ipavec, Ej tedaj, S. Premrl, Domov. In še: A. Jobst, Ko pridem jaz k tebi, M. Hartman - M. Tomc,
Libuški sejm, M. Kernjak, Na vas gore se jaz spominjam, IM. Hartman - F. Cigan, Pojdi, ah pojdi in Nedeljsko jutro ter A. Jobst, Pomladanska.
V drugem delu, posvečenem koroški narodni pesmi, je zbor Jakob Gallus-Petelin odpel C. Preglja Kadar jaz na pvaninco grem in Dečva na sred morja, F. Cigana Kranjčičev Jurij, V dolinoi prijetni, Voda teče in Oh tu je nuču tičice pet, O. Deva Spov tiče pojo in Stoji hartelc, P. Kernjaka Oj ti norčava glava, U. Vrabca Dober večer in L. Kramolca Tam, kjer teče bistra Žila. Vse točke je publika nagradila z navdušenim aplavzom. Ploskanje je bilo ob koncu tako živahno, da so koroški pevci zapeli še eno izven programa, in sicer vedno lepo „;Nmav čez izaro". — Povezavo med točkami je duhovito vodil akademik Erik Prunč.
Program je bil kar obširen, a ne prena-sičen. Pesmi so bile namreč posrečeno porazdeljene. Treba je reči, da je zbor Jakob Gallus-Petelin pokazal lepo kvaliteto v podajanju tako umetnih kot koroških narodnih pesmi. Izvajanje je bilo resno naštudirano, glasovi lepo zliti, dinamika izrazita in poznala ise je pravilna izgovarjava. Posebej moram še poudariti vlogo moškega zbora? ki je nosil večji del teže na koncertu. Kar se tiče programa, naj pripomnim, da smo najbolj občutili koroško dušo v narodni pesmi, saj se tam melodija in srce najbolje zlijeta v harmonično enoto. Naj v tem pogledu omenim samo Oh tu je nuču tičice pet, Spov tiče pojo, Stoji hartelc in zadnji dve, Tam, kjer teče in Nmav čez izaro. Seveda leži glavna teža vsega uspeha na dirigentu dr. Francetu Ciganu, ki je s svojo fino taktiko in naravnim ter preciznim nastopom v hipu osvojil občinstvo.
Med koncertom je tajnik odbora KD dr. Kazimir Humar izrekel iskreno zahvalo koroškim pevcem, nakar sta dekleti v na-
Vse za gospodinjstvo vam nudi tvrdka
Johan Lomšek
rodni noši izročili pevovodji, šopek goriških nageljnov. Dr. Humar se je še zahvalil vsem darovavcem in dobrotnikom Katoliškega doma in dodal, da je današnji koncert združen s proslavitvijo druge obletnice otvoritve Doma. Nato je prinesel dr. Maks Šah pozdrav Slovenske prosvete iz Trsta.
Nedeljski koncert je bil brez dvoma velik praznik slovenske koroške pesmi na Goriškem. Ta lep in prisrčen nastop je porok, da se bosta kulturno sodelovanje in bratska vzajemnost med goriškimi in koroškimi Slovenci še bolj utrdili in vedno uspešneje nadaljevali.
Združeni ob zvokih pesmi in godbe
(Koncert pri Mariji na Zilji in v Šmiklavžu na Dravi)
Razigranih src so preživeli na dve uri domačini zadnjo nedeljo popoldne v farni dvorani pri Mariji na Zilji ter isto nedeljo pri Kreuzvvirtu v Šmiklavžu na Dravi, ko so vrli Rožanski fantje ter tamburaši iz Srednjega Roža ter veseli študentje iz Št. Uja na Dravi v imenovanih krajih priredili pevsko godalni koncert. Tako je naša katoliška mladina prinesla v te fare po dolgih letih zopet malo domače pesmi in veselih zvokov nekoč na Koroškem tako priljubljene tamburaške godbe.
Po uspelih koncertih na Pečnici in na Brnci lansko jesen ter drugod so tudi na Zilji in v šmiklavžu želeli slišati Rožanske fante iz okolice Baškega jezera in Št. Janža. Mladina je bila prav vesela povabila, saj je že sama srečna ob lepem petju in igranju, koliko bolj srečna pa je šele, če more lepoto te pesmi posredovati drugim. Prav nialenkostne postanejo žrtve, ko morajo utrujeni na pozne vaje; zlasti kadar so vaje skupno, je treba prevoziti desetine kilometrov, če vidijo, da morejo našim ljudem olepšati nekaj uric življenja s to svojo žrtvijo.
In to so doživeli naši fantje zadnjo nedeljo. Pri Mariji na Zilji imajo lepo farno dvorano, katero so že g. župnik Nagele
priredili iz nekdanjega gospodarskega poslopja. Sedaj pa je tudi notranje okusno opremljena z novimi stoli. To dvorano so do zadnjega sedeža napolnili domačini, ko so se odzvali vabilu domačega g. župnika Koglerja. Ko so g. župnik pozdravili goste in domačine, je po programu, kakor so ga izvajali tudi drugod in o čemer smo že poročali v našem listu, donela pesem med zvoki tamburašev in godalnega kvinteta veselih študentov. Na zelo zanimiv in zabaven način pa je vodil celotno povezavo profesor Franc Inzko, kar je kmalu ustvarilo zelo prijetno ozračje. V obeh deželnih govoricah je kar trosil resne in šaljive kakor iz rokava in kmalu smo začutili, kako nas domača pesem, godba, iskrena beseda združuje v eno skupnost.
Na večerni prireditvi v veliki dvorani pri Kreuzvvirtu v Šmiklavžu na Dravi je pa bilo premalo prostora, da bi mogli vsi udobno uživati lepoto koncertnega večera. Ob krasni akustiki in razigranem razpoloženju je minilo nad dve uri neverjetno hitro. Po istem programu je mladina izvajala pisan pevski in godalni program in prof. Inzko je ponovno doprinesel svoj delež k veselemu razpoloženju. Poslušalci so zelo hvaležno sprejemali lepo podane pesmi, med kateri-
Werner Berg: Žalovanje
Werner Berg šestdesetletnik
Danes ne govorimo samo o kulturni izmenjavi, danes govorimo tudi o prepletanju kulturnih struj in prostorov. Živ dokaz temu v našem stoletju nastalemu pojavu je profesor dr. Werner Berg, nosivec imena, ki je danes znano in čislano v vsem umetniškem svetu. Mož, bi se je pred nekaj desetletji v naši čudoviti koroški domovini na Rutarjevem posestvu pri Galiciji naselil, je postal ljubitelj te domovine, zna-nivec njenih hribov in ljudi, poznavavec duše človeka in prirode.
V Elberfeldu v Nemčiji 11. aprila 1904 rojen, je obiskoval doma šole, pozneje pa prišel na Dunaj ter tam zaključil svoj študij državnih ved z doktoratom. Obiskoval pa je tudi akademiji umetnosti na Dunaju iin v MUnchenu ter tako predvsem pri prof. Casparju ter v ateljeju Emil Nolde dobil svojo umetniško izobrazbo. Ni slučaj, da je mladega umetnika ob začetku njegovega ustvarjanja posebno impresioniral slikar Edvard Munch, ki se je najprej v temnih slikah konfrontiral s senčnimi stranmi tega življenja in s tem postal nekak predhodnik tistega gibanja v kulturni ustvarjalnosti, ki jo imenujemo ekspresionizem, ker z močno izpovedjo skuša 'praviti o neskončni boli, ki je zadela ob začetku 20. stoletja vse človeštvo. Značilno je, kar piše koroški pesnik
Vse za iport -od kolesa do televizije -na zalogi pri domačinu
Johan
Lomšek
| QLEPALI$CE V CELOVCU
Petek, 17. aprila, ob 10. uri: Der Baromctemia-cher auf dcr Zaubcriusel (Izdelovalce barometrov na čarobnem otoku); zaključena predstava za šole.
—	in rib 19.80: Die Wienerwaldfee (Dunajska gozdna vila). — Sobota, 18. aprila, ob 10. uri: Dcr Baro metermacher auf der Zauberinsel; zaključena predstava za šole; in ob 19. uri: Siegfried, albonmi z doplačilom. — Nedelja, 19. aprila, ob 15. uri: Ballett-abend: Franzosisohe Suite, Der Foucrvogel, Ca-vallcria Rusticana (F.rmanno Lorenzi kot gost), poslednjič; in ob 19.30: Belvedere. — Sreda, 22. aprila, ob 19.30 Der Baromcterniacher auf der Zauberinsel;
—	Četrtek, 23. aprila, ob 10. uri: Der Baromcter-mačher auf der Zauberinsel, predstava za šole; in ob 19. uri: Siegfried; 17. predst. za ahtioma—C, 17. predst. za (AVF-četrtek, 12. predst. za GWA-četrtek, 11. predst. za podeželski četrtkov abonma.
Za vise predstave velja tudi prosta prodaja vstopnic in abonma.
mi je bila ena tudi v nemščini; tudi tamburašem so dali polno priznanje, zlasti pa jih je osvojil nastop veselih študentov.
Uspela nastopa rožanske mladine ob Zilji in Dravi bosta ostala mladini, ki je koncert pripravila, in domačinom v najlepšem spominu. Prav gotovo bo v bodočnosti nastop mladine privabil še več ljudi, saj je bila izražena splošna želja v obeh krajih, da naj še pridejo ...
Helmut Scharf v zadnji izdaji „Kleine Zei-tung“ o umetniku Bergu: „Werner Berg je imel od nekdaj močne vezi z literaturo. Njegovo delo sprejema v ukvarjanju z njo duha, človeško toploto in nravno vrednoto. Kot dediščino velikih ekspresionistov, v katerih je spet živela dediščina romantike in ki so s strastno zainteresiranostjo zasledovali duhovne struje svojega časa, je sprejel od njih tudi ljubezen do pesništva." Ta ljubezen do pesništva v njem nikdar ni zamrla in mnogoteri modeirni avstrijski in drugi pesniki so zastopani v njegovi knjižnici. Slike koroške pesnice Christine La-vant spadajo med najboljše njegove ustvaritve in je značilno, kar je rekla neka obi-skovavka razstave v celovškem Domu umetnikov slikarju samemu, ki nas je vodil: ,,Na pobudo te slike sem si kupila vse dostopne knjige Christine Lavant." Sugestivna moč Izraza neposredno vpliva na opa-zovavca.
Tako so vse njegove slike, umetnine v olju ali lesorezi — saj se je Berg ravno na področju lesoreza močno uveljavil. Morda je moč teh del, ki zajamejo izobraženca ravno tako kot preprostega človeka, v tem, da so pognale korenine tako močno v našo koroško zemljo. Kako čudovito lepa je podjunska pokrajina v mlečni luči mesečine. Z drugimi očmi jo gledaš, če si videl Bergo-ve slike. Slike živijo od razpoloženja, od močne izpovedi. Ženske v molitvi v cerkvi, slepi organist, gluhonemi, potniki v kupeju vlaka, stari podeželski župnik in marsikatere druge slike: vse so priče, kako je postal Berg domačin, ker je v njegovem upodabljanju ljubezen do druge domovine in posluh za utrip človeškega srca. Vir moči mu vre iz zemlje. Mi koroški Slovenci smo lahko ponosni, da je postal slikar naših domačij in da upodablja našega človeka.
Danes je Berg vsemu svetu znan. Številne razstave so mu utrle pot v javnost: bienala v Benetkah leta 1950, razstave v Nemčiji, Švici, Angliji, na Japonskem, v Združe-
Če kdo kaj potrebuje, mu je s strokovnimi nasveti in ceniki vedno brezplačno na razpolago:
Johan Lomšek
Šf. Lipi, Tlhoja — Dobrla ves
nih državah Amerike, v Ankari, v Kairu. Večkrat je seveda razstavljal tudi v Celovcu in na Dunaju in seveda tudi v ..Moderni galeriji" v Ljubljani — saj spada Ljubljana danes na področju likovne umetnosti med prva in najbolj zaslužna razstavna mesta v sirednji Evropi.
Plodovitemu umetniku koroški Slovenci iz vsega srca častitamo k rojstnem dnevu in mu želimo še mnogo zdravih in zadovoljnih let, saj je on kot nihče drug poklican, da postane živ dokaz za nujnost kulturne izmenjave in s tem za medsebojno spoznavanje, razumevanje in spoštovanje. Kot umetnik in kot Človek se za to bori.
dr. r. v.
ZA MLADINO
IN PROSVETO
Razgovor o irmi .
Pota mladega rodu
Resne besede v uvodniku nagega lista v prvi povelikonočni številki so me napotile, da sem začel razmišljati o bodočnosti našega mladega rodu. Pa sem pri tem ugotovil marsikaj lepega, razveseljivega, kar me je navdalo z upanjem, a bojazen za našo mladino je bila še vse večja, ko sem pomislil na veliki del naše mladine, ki skoroda ni več naša.
Ko se udeležujemo kulturnih prireditev po naših krajih, moremo beležiti veselo dejstvo, da pripravlja te prireditve še vedno mladina in da je med gledalci tudi največ mladega rodu. Teh prireditev je še toliko, da smemo s ponosom trditi, da smo prav na Koroškem v tem oziru še vedno med prvimi, vsaj v zamejstvu in inozemstvu, do-čim kulturnih prireditev v Sloveniji ne moremo meriti z enakimi merili, kajti tam so številne kulturne prireditve dirigirane od zgoraj ali vsaj finansirane po državi, a zlasti na podeželju tam kulturnih prireditev po vzoru svobodnih društev z lastno iniciativo skoroda ni več.
Tudi slovenska gimnazija je tak svetel pojav v kulturnem življenju naše mladine in prav gotovo mnogo obeta, če bo le ostala na dosedanjem nivoju po miselnosti in številčni rasti.
Kdo se ne bi razveselil ob pogledu na ti-sočglavo množico mladine Južne Koroške ob vsakoletnih mladinskih dnevih ali uspelih koncertov v največjih celovških dvoranah ali po farah cele Koroške ter športnih uspehov selske, šentjanške ali zahomske mladine? Vse to dokazuje, da je med našim mladim rodom še mnogo idealizma, dobre volje ter narodne in krščanske zavesti.
Toda vse to nas ne sme preslepiti, ko skušamo prodreti v resničnost celotnega življenja naše skupnosti. Bilo bi za nas usodno. Opajali bi se ob dobrem sadu, pa morda prezrli, da se nam uničujejo drugi sadovi.
Stvarni pogled nam kaže, da — medtem, ko še živi krščanski in narodni duh pri delu naših starejših in mladine, — ni tako pri velikem delu mladine. En del te mladine se je nekako odtrgal od skupnosti in stoji kot suha veja ob strani.
Mimogrede naj opozorim na dejstvo, da je treba pri tem govoriti istočasno o verski in narodni, orientaciji našega človeka, saj je že škof Slomšek trdil, da kdor je narodno mlačen, ta bo tudi versko kmalu otopel in obratno. To potrjuje tudi dejstvo, da so v področju, ki je bilo še pred 50 ali 100 leti pretežno slovensko in je danes ponemčeno, kot je okolica severno od Celovca, versko najslabša ne le v krški škofiji, marveč v vsej Avstriji.
Krivično bi bilo obsojati, kdo ima krivdo, da je velik del mladine postal versko in narodno mlačen, mrtev, nezainteresiran. V glavnem nosijo krivdo razmere, v katerih živimo. Tudi šele sedaj najbolj čutimo posledice nacistične vzgoje, katere so bili deležni tisti, ki postajajo danes družinski
Trma, trma, trma. Oni hočejo tako, fant pa po svoje. In posledica: stalno grozi vojna napoved...
Fant je sicer pripravljen paktirati, a kaj ko bi moral potem vse prevzeti, a kaj ko bi moral vedno le on odnehati, pogoreti. In to se mu upira. In to po pravici, saj je vendar človek, ki že ima svoje mnenje.
Drugi pa mu pravijo, da je neotesanec. Neotesanec, to se pravi z drugo besedo tudi štor, ki še ni obtesan. Zato je fant sklenil: „Dobro, hočem poskusiti, da sem nekaj, nekdo, zato počenjam neumnosti. Ko bom pa znal kaj boljšega pokazati, bom pokazal
tisto. Ali ni tudi v tem tista skrb za obrambo samega sebe? To so prvi začetki boja za uveljavljenje sebe — boj za obstanek ali vsaj priznavanje ...
Pri vseh nerodnosti, ki jih v svojem hotenju po uveljavljanju hoče, vendar ne bo tak fant še nosil okrog vratu napis: „Opro-stite, upoštevajte, da sem v neumnih letih!*'
Kar upravičena je njegova zaskrbljenost. „Če se vedno, tudi proti lastnemu prepričanju uklonim, ali bom res zrastel v moža z ravno hrbtenico? Ali pa bom vse življenje hlapec?"-
tfilnukeija meta
„Življenje Ado!fa Hitlerja"
Tako je naslov najnovejšega dokumentarnega filma o Hitlerju.
Kako je sploh moglo priti do tega, da je nemški narod povzdignil zločinskega psihopata Adolfa Hitlerja na prestol najvišje oblasti in da mu je nemško ljudstvo slepo sledilo, kljub temu, da je dal umoriti na milijone ljudi, bodisi v koncentracijskih taboriščih ali pa na široki bojni poljani druge svetovne vojne?
To vprašanje obravnava dokumentarni film o Hitlerjevi politični karieri in njegovem grozodejstvu. Film bo brezdvomno izpolnil hvalevredno misijo, da nam pokaže „FUhrerja“ in njegov grozoviti čas v pravi luči, brez krinke.
Uvodno prikazuje film politični razvoj
očetje. A največji vzrok temu pa bo v popolni desoorgamizaoiji širokih plasti mlajšega rodu. Mladinske organizacije nimajo nobene tradicije. Tudi se mladina ogiblje vsake organizacije, posebno še, če je slovenska in 'še versko opredeljena povrhu. To vidimo, ko skušamo organizirati katoliška prosvetna društva ali druge katoliške organizacije. Le majhen del mladine je bilo do sedaj mogoče zajeti v taka udruženja.
Kot zaključek današnjega razmišljanja bodi ugotovitev, ki nam naj bo obenem resno opozorilo: če ne bomo poskrbeli, da se naša mladina vključi v organizirani krog versko in narodno usmerjenih organizacij, bomo po nekaj letih priče silnega uposto-šenja med mladim rodom.	Št. J.
Nemčije od leta 1918: Usodepolna pot in delovanje desničarsko usmerjenih revanši-stov v •„Reichs-Wehr“, kjer se zbirajo avanturisti in zločinci vseh vrst in slojev, ki prav tako kot veleindustrialci veleposestniki, brezposelni in malomeščanstvo stavijo vse svoje upanje na Hitlerja.
Na drugi strani pa vidimo samo nekaj hrabrih ljudi, ki so se uprli temu krvavemu režimu in so za svoje prepričanje dali tudi svoje življenje in prav iz teh žrtev se je rodil pozneje novi čas.
Hitler s svojo NSDAP nikoli ni v svobodnih volitvah dosegel večine in prav tako je prišel na oblast, ker Weimarska republika ni mogla postaviti njemu nasproti zmožnega moža, ki bi mu bil kos. Nadalje prikazuje film čuden padec vseh demokratičnih sil, ko je 30. januarja 1933 prevzel oblast, in dokumentira „Fuhrerjevo“ pot izdajstva, političnih intrig in samovolje.
Veliko je Hitler obljubljal, toda samo eno obljubo pa je le uresničil: nečloveško preganjanje Judov. — Ko je videl, da gre h koncu, ni vztrajal do zadnjega dejanja svoje najdražje Wagnerjeve opere „G6tterdam-rncrung" („Somraka bogov"), ampak je na višku katastrofe končal kot bojazljivec s samomorom.
Angleški specialist za dokumentarne filme Paul Rotha je filmski material spretno izbral, tako da so Fuhrer tisočletnega nemškega Reicha in njegovi pomagači popolnoma razkrinkani, in dobi človek tako o vsem tem dogajanju jasno sliko in sovraštvo do vsega, kar je bilo in je še nacističnega.
Henrik Sienkiewicz:	16
OBLEGANJE
__
C/a s n p (/are
V službi Najsvetejše
Zgodovinska slika iz švedsko-poljske vojne
„Kakor Pilat!" je končal o. Kordecki.
Izdajalec je vstal in zapustil zborovalni-co. Preriil se je naglo skozi samostansko dvorišče; ko pa je bil zunaj vrat, je začel sfcoro bežati, kakor bi ga nekaj gnalo od samostana k Švedom.
Nato ise je približal gospod Zamojski čar neckemu in Rmiticu, ki nista bila v zbo-rovalnici, da bi jima povedal, kaj se je zgodilo.
„AM je prinesel kaj dobrega ta poslanec?" je vprašal gospod Peter, „imel je pošten obraz".
„Biog nas varuj 'takih poštenjakov!" je odgovoril gospod močnik sieradski, „prine-sel je dvom in zmešnjavo?"
,,Kaj je govoril?" je rekel Kmitic ter nekoliko dvignil zažgano luoto, ki jo je baš držal v roki.
„Govoril je kakor plačan izdajalec."
„Torej radi tega morda sedaj tako beži!" je rekel gospod Peter čarnedki. ,.Glejte, gospodje, kako ga neso noge k Švedom ... Ej! Najrajši bi poslal kroglo za njim ..."
„Dobro!“ je rekel naglo Kmitic.
In pristavil je lunto k topu.
Razlegel se je grom topa, preden sta mogla opaziti Zamojski in čarnecki, kaj se je
zgodilo. Zamojski se je zagrabil za glavo.
„Za Boga!" je zakričal, „kaj si storil!... Saj je vendar poslanec!"
„Slabo sem storil!" je odgovoril Kmitic ter gledal v daljavo, ,,ker sem zgrešil! 2e se je dvignil in beži dalje. Ej! Da je krogla letela previsoko."
Tu se je obrnil k Zamojskemu: »Gospod mečriilk, dobrotnik, tudi če bi ga bil zadel v hrbet, bi nam ne mogli dokazati, da smo streljali nanj namenoma. Toda zažigaike nisem mogel zadržati v roki. Sama mi je izdrtknila iz nije. Nikdar bi ne bil ustrelil za švedskim poslancem, toda ob pogledu na izdajalskega Poljaka se mi prevrača želodec!"
„Ej! Pazi, bilo bi slabo in gotovo bi oni storili našim poslancem kako krivico."
Po teh besedah je odšel v zborovalnico, kjer je posvetovanje še vedno trajalo. Izda-jalčeve besede so navzoče vendar pretresle in njihove duše so bile vse prestrašene. Res, da niso verjeli v odpoved Jana Kazimira, toda poslanec jim je predočil švedsko moč, ki so jo v prejšnjih srečnih dnevih skoraj pozabili. Sedaj pa je začela vstajati v njihovih mislih v vsej svoji grozi ta moč, pred katero so se vendar uklonile drugačne trdnjave, drugačna mesta. Poznanj, Varšava, Krakov, ne računajoč množice gradov, so Odprli svoja vrata pred zmagovalcem; kako bi se mogla ubraniti Jasna gora sredi splošnega potopa porazov?
,'Branili se bomo'morda še en teden, dva, tri," so si mislili nekateri Izmed žlahte in redovnikov, „toda kaj potem, kakšen bo konec tega truda?"
Vsa dežela je bila kakor v prepad pogreznjena ladja; samo ta samostan je še molel kakor jambor nad valovi. Ali so torej mogli razbitki, držeči se tega jambora, sploh misliti še na lastno rešitev, kaj šele da bi rešili iz potopa vso deželo?
Po človeški sodbi niso mogli.
In vendar je baš v onem hipu, ko se je vrnil gospod Zamojski v zborovalnico, govoril o. Kordecki: »Bratje moji! Tudi jaz ne spim, ko vi ne spite, jaz molim, ko vi prosite našo Zaščitnico za rešitev. Onemoglost, trud, slabost se prijemajo ravno tako mojih kakor vaših kosti, odgovornost leži morda bolj na meni nego na vas — vendar jaz verjamem, vi pa že obupujete... Pojdite vase, če morda vaše od posvetnega zaslepljene oči ne vidijo večje sile, nego je švedska? Mar mislite, da je ni moči, ki bi zadoščala, nobene roke, ki bi mogla streti ono premoč ... če je tako, bratje moji, potem so vašp misli grešne in grešite proti božji usmiljenosti, proti vsemogočnemu Gospodu našemu, proti moči te Zavetnice, katere sluge se imenujete. Kdo izmed vas si bo upal reči, da bi nas ta najsvetejša Kraljica ne mogla ubraniti in nam poslati zmago. Prosimo jo torej; molimo noč in dan, dokler s svojo vztrajnostjo, s svojo pokoro, s svojimi solzami, z darovanjem svojega zdravja in življenja ne omehčamo Njenega srca, ne izprosimo odpuščanja za davne grehe!"
„Oče!“ je odgovoril eden izmed žlahte, »ne gre za naše lastno življenje ne za naše žene in otroke, toda trepečemo v misli na zasramovanje, ki utegne zadeti to sveto po-
Mati je kupila sliv in jih hotela dati o-trokom po obedu. Ležale so na krožniku. Vladko še nikoli ni jedel sliv in jih je venomer otipava in vohal. Zelo so mu bile všeč. Kar vleklo ga je k njim. Venomer je hodil mimo sliv. Ko ni bilo nikogar v sobi, se ni mogel več premagati, zgrabil je eno in jo pojedel. Pred obedom je mati preštela slive in videla, da ena manjka. Povedala je očetu.
Med obedom je dejal oče: »Poslušajte otroci, je morda kdo izmed vas pojedel slivo?" Vsi so rekli: ne. Vladko je zardel kakor rak in tudi rekel: »Ne, jaz je nisem."
Nato pravi oče: »Če jo je kdo izmed vas pojedel, to ne bi bilo ravno lepo, vendar to še ne bi bilo nič strašnega. Strašno je to, da imajo slive koščice in, če jih kdo ne zna jesti in koščico pogoltne, čez en dan umre. Tega se bojim."
Vladko je prebledel in rekel: »Ne, koščico sem vrgel skozi okno."
Vsi so se zasmejali, a Vladko je zaplakal.
.	Lev. N. Tolstoj
Dragotin Kette:
MUHA IN PAJEK
Muha se je ujela v pajčevino.
»Ah, ah," tako je vzdihovala, ko se ni mogla nikakor več rešiti. »Da nisem videla teh nitk, te mreže! Ah, zakaj ne predejo pajki debelejših mrež; potem bi se gotovo ne ujela."
»Tudi jaz mislim, da bi se ne," je dejal nato pajek zaničljivo in zgrabil ubogo muho, »toda mi pajki nismo tako neumni. Kdor hoče koga zapeljati in ujeti, mora nastavljati tanke, malo vidne mreže, le zapomni si, muha. Tebi že še lahko povem, ker te bom takoj zadavil."
Sonček
Zlati sonček, zlati sonček tiho vstaja, kot balonček tja se sklanja, smeje se in naznanja ptičkom vsem:
Hihihi —
Dorica še spi.
dobo, če bi vzel sovražnik trdnjavo z naskokom."
»In nočemo jemati nase odgovornosti," je pripomnil drugi.
»Ker nima nihče pravice jo jemati nase, še celo prior ne!“ je dejal tretji.
In opozicija je rasla, pridobivala na moči, zlasti ker so menihi molčali.
Prior pa je začel znova moliti, mesto da bi odgovoril.
»Mati Sina edinega!" je rekel, dvignivši oči in roke, „če si nas napotila na to, da bi v Tvoji stolici dajali drugim zglede vztrajnosti, hrabrosti, zvestobe Tebi, domovini in kralju — če si izbrala ta kraj, da bi z njim 1 zbudila človeške vesti in rešila svojo domovino — usmili se onih, ki hočejo studenec Tvoje milosti zadržati, ovirati Tvoje čudeže, kljubovati Tvoji sveti volji...“
Tu je prestal nekoliko v svojem zanosu, potem pa se je obrnil k redovnikom in žlah-ti: »Kdo prevzame tako odgovornost na svoje rame? Kdo hoče ovirati čudeže Marijine, njeno ljubezen, rešitev tega kraljestva in katoliške Cerkve?"
„V imenu Očeta in Sina in Sv. Duha!" se je oglasilo nekoliko glasov.
»Ni ga med nami nobenega!" je zaklical Zamojski.
A oni redovniki, ki jih je mučil poprej dvom v srcih, so se začeli tolči na prsi, ker jih je objel precejšen strah. In nihče izmed posvetovalcev ni ta večer mislil na podajo-
Toda dasi so se srca starejših okrepila, je vendar slabo seme onega odpadnika rodilo strupen sad.
Novico o odpovedi Jana Kazimira in o
p * | * S * /\ * N * O •* B * R * A * N * J * E
Karel Rojšek:
(1)
ŠTEMPIHAR
Poznali ga niste. Saj ga tudi niste mogli, ker je od tedaj preteklo že okrog dvajset desetletij. Tudi jaz ne bi vedel, da je sploh kdaj v resnici živel človek s tem imenom. Prisluhnil sem nazaj v otroške čase, ko sta mi dedek in babica razlagala, da je poleg orjakov Samsona, Goljata, Brdavsa, Martina Krpana na Notranjskem, imela tudi Gorenjska svojega ,,Herkula“. Pa sem se zaprašil v stare zarumenele listine, iskal in brskal, dokler ga nisem izsledil v osebi Štempiharja Jožeta v prijazni vasici Olševk pod Krvavcem na Gorenjskem. Njegovega rojstnega leta nisem mogel odkriti, menim pa da okrog 1740. Marsikje je bila v navadi primera: „Poglej ga, močan je kot Štem-pihar“.
Lesena bajta, krita s skodlami, je dala varno zavetje materi, sinovom Jožetu in Tonetu. Zemlje je bilo premalo, da bi se preživljali iz nje. Zato sta morala brata na dnino k bogatejšim kmetom, ki so jih radi jemali v delo zaradi njihove pridnosti. Jožeta pa še zaradi rnoči, ki je kar kipela iz njega.
Štempihar ni bil pravzaprav velikan, njegovo telo je bilo namreč širše kot daljše. Roke je imel lopataste in gorje onemu, ki jih je okusil. Nos je imel širok, nekoliko potlačen, oči rjave, obraza je bil prikupnega in kljub zarezi, ki jo je dobil nekoč v Kranju na isemanji dan. Vaške klepetulje so vedele povedati, da je za malico pojedel cel hleb kmečkega kruha, kilo mesa in vse to zalil s štirimi litri vina. Seveda je vse to porazno vplivalo na njegovo željo, da bi si ustanovil lastno gnezdo, ker se je vsaka bala stopiti z njim v zakon zaradi takšne požrešnosti. Povrhu tega so klepetulje tudi ugotovile, da mu v možganih nekaj ni v redu.
Mati Štempiharjeva pa je dokazala, da so trditve vaških klepetulj lažnive. Štempiharjeva shramba je bila bolje založena kot marsikaterega kmeta. To pa zaradi tega, ker so kmetje, ko so delali koline, prosili večinoma Jožeta, ki je sam zmogel žival zaklati. Tudi so bili mnenja, da' j.e boljše, če pride Jože, ker imajo tako več prostora, kot pa če jih je več. Tako je bilo pri bajti klobas in mesa na pretek.
Če je bilo treba spravljati les iz gozda ali nalagati na voz, je odlegel za štiri, pa je zopet prišel obložen domov z moko, slanino in podobnim. Da je pred 200 leti bila moč bolj čislana kot danes v dobi strojev je umevno. 'Vaški fantini so se ga bali, posebno tisti, ki so o njem kaj slabega govorili. Ko mu je Kovževa Tonika nekoč potožila, da jo Poludrov Grega zalezuje in
se te sitne žvirce še celo od maše domov ne more odkrižati, ji je kar rad obljubil, da bo tega vsiljivca ozdravil. V nedeljo se je kot po navadi od sv. maše grede prištu-lil Grega Toniki, pa ga zgrabi od zadaj nevidna Jožetova roka za vrat, ga dvigne kvišku in obrne nazaj k sebi rekoč: „Ti bahač pa prov neč ne pašeš k tejle deklini!*1 Postavil ga je zopet trdo na tla, da so mu zašklepetali zobje. Da te ne vidim nikdar več z njo! Si razumel?
Mirno se je Grega vdal v svojo usodo. Oči mnogih so se uprle vanj, češ prav ti je visokost zelena. V srce si je Grega to zapisal, ker sramoto preživeti ni lahko. O tristo matiflkov! Saj bi ga udaril nazaj, dvojno bi mu vrnil, toda pogled na Joža je zahteval, da se uklone, ako nima 'še šest sebi enakih poleg sebe.
Kovževa Tonika je imela potem mir pred njim, pobila pa je vse klevete, ki so bile naperjene proti Jožetu. Res je, da so ga otročaji podkupljeni od Grega včasih dražili, seveda bolj od daleč, Štempihar ima velik nos, junaku vsakemu je kos. Včasih mu je kri zavrela, pa je lučal za njimi kamenje, ki bi ga odrasli človek komaj vzdignil.
Ko je neki 17-letni fant pasel čredo med Kokro in Fužinami, mu pride nasproti na-
r()i'inlena
(Nadaljevanje)
V pogovoru so se sorodniki dotaknili tudi knjig, novih izdaj, časopisov in raznih leposlovnih spisov, črtic itd. Stric je, mislim, hotel iz mojih odgovorov zvedeti, če mi je kaj do čitanja — ali sploh kaj či-tam... ?!
Tedaj je pred mojimi očmi oživel napis: »Ljubezen in divjaštvo," in v zanosu sem povedala, kar sem medpotoma čitala.
Sreča v nesreči — naslov »Ljubezen in divjaštvo" sem morala ponoviti, češ, da niso prav slišali... da, »ljubezen in divjaštvo!"
Pri obmizju je izbruhnil glasan, prisrčen smeh. Meni je bilo seveda silno nerodno, ker nisem zapopadla, kako in zakaj sem ga polomila. Do ušes sem zardela, kakor sem čutila, saj me je v lice žgalo kot ogenj.
Šele, ko mi je stric položil na mizo prav tisti časopis z razpravo: »Ljubezen in di-jaštvo", bratranec pa je pokazal s prstom med črke i — j, kjer sem jaz v zmešnjavi raznih vtisov in barv videla tudi črko „v" in sem brala »divjaštvo". Blamaža me je polila s kropom. Mislim, da sem postala najprej bleda ko smrt, nato rdeča ko roža — a
seden moški lin ga vpraša. Ti dečko, poznaš Štempiharja? Ne, mu odgovori fant. Mož zgrabi pastirja za lase, ga dvigne, strese kot mačka, ga postavi zopet na tla in reče smeje. No, zdaj ga boš pa že poznal, kajne? To rekši odide. No, tebe pa že ne bom pozabil, je rekel fant sam pri sebi, ter jo v bodoče ucvrl če ga je le kje zagledal, samo da bi ne prišel v pest temu korenjaku. Ko se je v nekem kamnolomu mučilo šest delavcev, da bi veliko iskalo naložili na voz, se postavi mednje in jih opazuje. No koliko časa bo še trajalo, da bo na vozu? Če bi jo samo gledali kot ti nas, potem ne bo nikoli! Dajte mi malo prostora, pri tem jih odrine, zagrabi skalo in jo naloži na voz. Daši delavci niso bili leni ali mehkužni, so pred tem hrustom povesili oči.
Ko je na Klancu pri Kranju neki kmet, pozidal hišo do krova, so tesarji bili ravno pri malici, ko jo primaha naš Jože mimo. Ali so že sestavljeni deli za strešni stol? Vpraša tesarje. Da, so mu odgovorili. On pa zgrabi najtežje bruno in ga z lahkoto nese na stavbo. Veseli so bili tesarji, ko jim je odvzel najtežje delo, pa so mu ponudili malico, ki pa jo je odklonil, ker se mu je mudilo v mesto na semenj.
V Kranju so ga vsi poznali. Pred neko gostilno je stal voz, naložen s sodom rujne-ga vinca, okoli njega par mestnih škricev, M so imeli pač vsli nekaj pod palcem.
(Dalije prihodnjič)
erka „a
stric mc je rešil iz zadrege, in, morda iz namena, da bi študenta, sina in hčerko vščipnil na pravi strani, je v smehu a s povdarkom večkrat ponovil: »Da, da, prav po pravici lahko bi se pisalo in bralo »ljubezen in divjaštvo — da, dijaštvo — divjaštvo!"
»Očka in mamica" sta se spogledala in smehljala, bratranec osmošolec se je posmehljivo muzal, sestrična pa je hotela nekaj oporekati, pa se ji ni prav posrečilo. Pri tem je ostalo — dijaštvo — divjaštvo! Bila sem nekoliko pomirjena v mislih, da sem vendar zadela nekam — a nisem vedela kam...
Ni mi ostalo mnogo v spominu od tistega obiska pri sorodnikih v belem mestu — a živo v spominu mi je pa ostal naslov razprave v časopisu: »Ljubezen in divjaštvo, pardon — dijaštvo", ki se je lani nekega večera res uveljavil pomotoma vrinjeni „v“ — in je iz lepega, zame božanskega pojma dijaštvo — res postalo divjaštvo. Ne mislim pa, da so mladi ljudje, ki so predstavljali »divjake" — bili dijaki, kajti ti se vozijo s popoldanskim vlakom.
Vozila sem se torej s poznim „Triebwa-
gen-om“ iz Celovca. V vagonu je bilo več potnikov. Spredaj in zadaj pa sta bili po ena gruča mladih ljudi, po več fantov in deklet od 15. do 16. leta. Bučen smeh in pritajen šepet se je mešal med dovtipe in objeme. Sedeli so mešano po spolu. Čez kolena so si vrgli plašče in nato se je začela igra pod plašči, ki ni izdajala ne lepega, ne poštenega vedenja.
Neko dekle se je vedlo posebno pikantno. Sukala se je pred fantom izzivalno, obračala svoj široki, bavdasti predpasnik sem na desno, tja na levo, si bočila životek, da je izzvala iz fanta besede, na katere je potem odgovorila: »Ja, das wird ein Gottes-kind!"
V	zadnji gruči pa je končno ostala dekle sama s fantom. Šopirila je svojo janči-co, da je izgledala dovolj obilnega života, in fant jo je končno podražil — nakar je grobo povedala: »A manst Du — vom Heiligen Geist... ?!“
Kaj rečete k temu? so se potniki vprašali med seboj. Nihče pa ni imel toliko čuta in korajže, še bolje rečeno ljubezni, da bi to ubogo mladino s primerno besedo posvaril. Ali pa bi morda opomin in svarilo pohuj-šala še bolj!?
V	družbi take mladine se mlajši pohujšujejo. Kdo bo za to odgovarjal? Kdo je odgovoren, da ima »svetost materinstva" že pri »polodraslih" nagnite korenine? Ali pa je v »naprednem, modernem svetu" tako vedenje podčrtano kot »krepost, življenjska sila mladih?"
Zopet mi je v zmešnjavi vtisov, slik in besed nabranih med to vožnjo oživel spomin na naslov razprave o »ljubezni in divjaštvu — in tu je prišla, po 30-tih letih do veljave črka „v“ — da, tu — v ■— hitečem, razsvetljenem Triebwagnu —: »Trieb — Wagen-u“, v težkem pomenu besede.
a. n.


Simon Gregorčič:
Kupa življenja
Pod tabo pekel in nebo nad teboj, a zemlja visi med obema in gori in doli zajema ti v kupo življenja kipeči napoj: zdaj bčli pekla, zdaj veselja neba, pogosto vse vmes!
Glej, to ti je res usoda sveta!
Kedor je možak, strupene se kupe ne brani, sladke se nikdar ne upijani, no vedno ostane enak in vedno ohrani si pokoj sladak!
(neverjetnosti pomoči je žlahta povedala ženskam, ženske služabništvu, služabni-štvo jo je razširilo v vojski, na katero je napravila najslabši vtis. Manj so se prestrašili kmetje, toda baš izkušeni vojaki po poklicu, navajeni razsojati vojno po vojaškem merilu, so se začeli shajati in si medsebojno predstavljati odpor za nekaj nemogočega.
Neki nemški topničar, nezanesljiv človek, je svetoval, naj vzamejo vojaki sami stvar •v roke in naj se sporazumejo s Švedi glede predaje trdnjave. Drugi so se oprijeli te misli, toda našli so se tudi taki, kateri se niso izdajalcu le odločno upirali, temveč so o tem takoj obvestili Kordeckega.
O. Kordeoki je znal z največjim zaupanjem v nebeške sile združevati tudi največjo posvetno odpornost in opreznost ter je kar v kali zatri tajno se razširjajoči punt.
Najprej je izgnal iz trdnjave voditelje •Punta, predvsem pa tega topničarja, ne meneč se niti za to, da bi ta utegnil obvestiti Švede o stanju trdnjave in o njenih slabih straneh. Potem je podvojil posadki mesečno Plačo ter jo zaprisegel, da bodo branili trdnjavo do zadnje kaplje krvi.
Podvojil pa je tudi čuječnost, sklenivši, da bo še pozorneje pazil na 'plačane vojake kakor tudi na žlahto in celo na svoje redovnike. Starejši očetje so opravljali predpisane nočne molitve, mlajši pa so morali npravljati razen službe božje tudi službo na obzidju. Drugi dan se je vršil pregled pehote; za vsako bastijo" je določil po enega žlahčiča s služabništvom, po deset redovnikov in po dva zanesljiva topničarja. Vsi so
morali noč in dan paziti na poverjene jim postojanke.
V severni bastiji je stal gospod Sigmund MosinSki, dober vojak, tisti, čigar otrok je čudežno ostal nepoškodovan, dasi je padla ognjena krogla poleg njegove zibelke. Z njim vred je stražil o. Hilarij Stanoševski. V zapadni strani je stal o. Mielecki, izmed žlahte gospod Nikolaj Krištoporski, resen in malobeseden, a zelo neustrašen mož. Južnovzhodno bastijo sta zavzela gospod Peter Carnecki in Kmitic, a za njima o. Adam Stipulski, ki je svoj čas služil v ele-arskem praporu. Ta si je, če je bilo treba, kaj rad izpodrecal habit in naravnal top, a za leteče krogle se ni brigal dosti bolj kakor stari stražmojster Soroka. Končno so pridelili južnozahodno bastijo gospodu Sko-ževskemu in o. Danilu Rihtalskemu; poslednji se je odlikoval po tem, da je lahko prebedel po dve ali tri noči, ne da bi to škodovalo njegovim silam in zdravju.
Na čelo stražam so postavili o. Dobroša in o. Zaharijo Malahovskega. Za boj nesposobne so določili za strehe; nadzorstvo nad skladiščem orožja in nad vsemi vojnimi pripravami je prevzel o. Lasota. Po o. Dobrošu je prevzel tudi nadzorstvo nad gasilci. Ponoči je moral razsvetljevati zidovje, da bi se sovražna pehota ne približala. Preskrbel je tudi železne koše in obroče za stolpe, kjer so ponoči gorele bakle.
In res je vsako noč stolp bil videti kakor velikanska bakla. Res je, da je to olajšalo Švedom streljanje nanj, toda obenem je lahko služilo za znamenje, da se trdnjava
še brani, če bi slučajno prihajala kaka vojska na pomoč.
Tako so 'torej ne le splavale vse nade, da bi se trdnjava podala, marveč se je še bolj pripravila na obrambo. Ko je zjutraj hodil o. Kordeoki po obzidju kakor pastir po ovčarni, je videl, da je vse dobro, se blagohotno nasmihal in hvalil načelnike in vojake. Ko pa je prišel h gospodu Čarnecke-mu, je rekel z žarečim obrazom: »Tudi gospod mečnik sieradski, naš ljubljeni vojskovodja, se veseli v svojem srcu Z menoj vred, ker pravi, da smo sedaj dvakrat močnejši, nego smo bili izpočetka! Nov duh je stopil v naša srca, vse drugo je naredila ljubezen najsvetejše 'Device; jaz pa bom nadaljeval pogajanja. Zavlačevali bomo in odlašali, ker se s tem štedi človeška kri."
Kmitic pa je rekel na to: „Ej, častiti oče, kaj so pogodbe! Škoda časa! Bolje bo, da napravimo ponoči zopet izpad in posekamo te pesjane!**
O. Kordecki, ki je bil dobre volje, se je pa nasmehnil, kakor se nasmeje mati o-zdravljenemu otroku, potem pa je dvignil šibo, ki je ležala pri topu, in se delal, kakor bi hotel nabiti Kmitica po hrbtu.
»Kaj se mi boš tu vtikal ti, izmučeni Litvin", je rekel, »kri bi lokal kakor volk in dajal zgled nepokornosti; evo tu jo imaš n&!“
Kmitic pa se je razveseljen kakor dija-ček umikal zdaj na levo, zdaj na desno dn ponavljal, kakor bi hotel dražiti: »Švede je treba biti, biti, biti!"
Tako so se med seboj zabavali, ker so imeli vnete in domovini posvečene duše.
Toda o. KordeCki ni prenehal s pogajanji, videč, da tudi Miiller hrepeni po njih in da se oprijema vsake prilike. Ta volja je veselila o. Kordeckega, ker je iz tega lahko posnel, da se tudi sovražniku ne more goditi dobro, ker hrepeni po skorajšnjem koncu.
Dnevi so torej minevali drug za drugim. Topovi in puške so skoraj popolnoma u-molknile, zato pa so večinoma delovala peresa. Tako se je obleganje zavlačevalo, zima pa je postajala vedno hujša. Na vrhove in v prepade so sedali oblaki z viharji, mrazom, snegom in se valili v deželo, vodeč s seboj svoje ledeno potomstvo. Ponoči so se Švedje stiskali okoli medlih ognjev, ker so rajši hoteli poginiti od samostanskih 'krogel, nego od mraza.
Toda zemlja je otežkočila nasipanje okopov in kopanje podkopov. Obleganje ni napredovalo. Ne le oficirji, marveč vsi vojaki so imeli na ustih le besedo: pogajanja.
Redovniki so se še naprej delali, kakor bi se hoteli podati. Kot poslanca sta prišla k Millerju o. Marcel Dobroš in učeni duhovnik Sebastijan Stevicki. Ta dva sta dala Mullerju neko upanje, da se vse konča ugodno. Komaj je slišal to, je razprostrl roke in bil pripravljen jih objeti od radosti. Saj ni šlo za Čenstohovo, marveč za vso deželo. Če bi se podala Jasna gora, bi bila, vzeta patriotom zadnja nada. To bi končno pahnilo ljudovlado v objem švedskega kralja, medtem ko bi nasprotno odpor dn še zmagoslavni odpor mogel izpremeniti srca, mišljenje in izzvati strašno novo vojno.	(Dalje prihodnjič)
__ Pri nas na
RADIŠE
(Lepa kulturna prireditev)
Na cvetno nedeljo so nas povabili naši požrtvovalni ligravci spet na lepo dn vsebinsko zelo bogato igro „Počeni prstan". Saj smo v tej igri videli kot nalašč za uvod v veliki teden, ko se spominjamo velike božje ljubezni, žrtve in strašnega 'zagrizenega sovraštva do svojega bližnjega.
Zvestobo in ljubezen ter žrtev poštene, vestne žene, ki prevzame najtežjo žrtev, da kot mati zapusti majhno dete, ljubečega moža, da bi ohranila poštenost in čisto vest pred Bogom in ljudmi; ker jo v to zapelje hudobna tašča, ki kot Judež umrje nesprav-Ijena z Bogom in ljudmi.
To je bila za nas in tudi lahko razumljiva igra, ki so jo naši igravci res dobro pripravili in ki ji je dal maš režiser Simam tudi duha im življenja, da se nismo mogli ubraniti solz' ob resmih in žalostnih prizorih na odru. Pa tudi ligravci so se res vsi potrudili, da je vsak svojo vlogo res dobro podal, pa tudi gledavci so si vzeli toliko
Koroškem __
truda, da so sledili resnim prizorom na odru.
Hvaležni smo vsem starejšim ligravcem za njih žrtve; veseli pa smo tudi mladih, posebno še mladega Folteja, ki se je tako hrabro postavil. Njemu naj bi sledili tudi drugi naši najmlajši.
V nedeljo, dne 12. aprila, so vsem igro še enkrat ponovili in spet smo skoraj napolnili našo velko farno dvorano; mnogo jih je prišlo še drugič uživat to bogato kulturno doživetje.
Vsakokrat pa so s pesmijo »Marija skoz življenje" zaključili igravci, in pritegnila je vsa dvorana kot ljudski zbor, da smo živo čutili, da smo res nekaj lepega doživeli, slišali in Videli.
Prihodnjo nedeljo, 19. aprila, ob 3. uri popoldne, pa gostujejo naši igravci s to lepo in pretresljivo igro v Škocijanu v farni dvorani. Upamo, da bodo škocijanarji in okoličani napolnili dvorano in da ne bodo zamudili te lepe priložnosti lepega duhovnega užitka.
Z’1	....... 1	^
VABILO
Oglejte si razstavo ročnih del in kuharskih izdelkov v Št. Rupertu pri Velikovcu v nedeljo, dne 26. aprila 1964, od 8. ure naprej .
Odrska prireditev z igro Bele vrtnice v 4 dejanjih bo za oddaljene goste ob pol dveh popoldne, za bližnje pa ob 4. uri popoldne.
Prisrčno vas vabijo
GOJENKE GOSPODINJSKEGA TEČAJA
v	v
Nove šmarnice
Pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu so izšle nove šmarnice z naslovom »Marija v znamenju čudodelne svetinje**. Napisal jih je misijonar - lazarist dr. Jakob Kolarič. Ta knjiga bi rada bila doprinos k boljšemu poznanju čudodelne svetinje, ki jo v naših krajih spoštujemo in častimo, a o njej premalo vemo. Vsebina je razdeljena na 31 odstavkov, torej za vsak dan majnika en odstavek. Ta čisto nova šmarnična snov bo tolažilno in vzpodbudno branje tudi za tiste, ki so slabotni, bolni in ne bodo mogli sami k majniški pobožnosti v cerkev.
Marijina izvoljenka, usmiljena sestra Katarina Laburč, je 1. 1830 sprejela naročilo širiti čudodelno svetinjo. Po tem znamenju je Marija izprosila mnogo milosti, se je zgodilo mnogo čudežev.
V času naglice in nemira prisluhnimo božji besedi v tej knjigi, notranja sreča in mir bosta napolnila našo notranjost.
Knjižico lahko dobite pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu ali pri domačem gospodu župniku, stane pa 28.— šilingov.
FILMSKA OCENA
ŠL Jakob v Rožu. — Sobota, 18. 4.: Die bamle des Schireckcns (IVa). — Zaradi usmrtitve nekega zločinca umori neka tajna zveza iz maščevalnosti nedolžne ljudi. Napet kriminalni film, a ga zaradi prepogostih umorov odsvetujemo! — Nedelja, 19. 4.: StraCe der Verheissung (IVb). — Film je poln nemoralnega dejanja. — Za odrasle iz resnim premislekom! - Sreda, 22. 4.: Der Gomila schlagt zu (IV). — Pustolovska zgodba o skrivnostnih združenjih inozemskih agentov v nemških industrijskih središčih. Za odrasle in zrelejšo mladino!
Kistrica v Rožu. — Sobota, 18. 4.: Die Teufels-brigade (IVa)..— Povprečen barvni film z divjega zapada. Za odrasle! — Nedelja, 19. 4.: Die Grafiti
Talne obloge (Bodenbelage) dobavi oziroma polaga
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
Bratje RUTAR & Go.
Dobrla ves-Eberndorf	fel. 04236-281
mit der Peitsche (III). — švedska jahalna šola tvori ozadje tega kriminalnega filma, v katerem igra glasba važno vlogo. Za ljubitelje humorja. Za odrasle in zrelejšo mladino! — Sreda, 22. 4.: Gefahren der Liebe (IV). — Lep vzgojni film za zrelejšo mladino!
DRAŽBA PISANEGA GOVEDA V ŠT. VIDU OB GLINI
»Alpska živinorejska zveza pisanega goveda” za štajersko in Koroško bo prodajala — dne 22. aprila v živinorejski hali v Št. Vidu ob Glini — govedo. To je že 02. prireditev te vrste.
Prignali botlo: 70 bikov in 170 prvovrstnih brejih samic.
V	torek, 21. 4., ob 13. uri bo izbira živali.
V	sredo, 22. 4., ob 9,30 pa bo dražba goveda.
Vse živali so zdrave in iz priznanih drž. zavodov.
Ugodni nakupi in daljnosežna poroštva.
Pojasnila daje »Alpska živinorejska zveza pisanega goveda” za štajersko in Koroško, Judenburg, telefon 121 in Celovec telefon 48-11.
Rabljeni
Šivalni stroji z okroglim lolnRkom v veliki izbiri na zalogi
0 5 let Jamstva • lastna popravljalnica
PFAFF-strokovna trgovina
Josef MONDRE
Klagenf urt - Celovec,
Ifl.-Oktobcr-StraBe 22,
(Nasproti Prechtl kina)
Sie. mokuen s eh o n e r . . .
SCHLAFZIMMER WOHNZIMMER POLST ER M® BEL KUCHEN EINZELMOBEL
Vorhange, Teppiche
formschdn und in solider Ausftihrung leaufen Sie immer gdnstig und proiswert im
MOBELHAUS SCHLEM MER
l
Klagenfurt. 8-Mai-Str. 13. Tel. 71-3-37
O > Koslenlose fachmSnnische Berafung [> t> Koslenlose Zustellung m.eigenem Mobelauto > [> Kreditgew3hrung bis zu 30 Monatsraten [> [> SW>Mtfbel-Verkaufsstelle
Boljše hlajenje z
Vsa živila ostanejo okusno sveža. Hlajenje v AEG-SANTO pomeni varčevanje denarja.-AEG-hladilnikl SANTO s prostornino od 115 do 280 litrov. Širok zmrzovalni prostor! Magnetsko tesnilo! Velik ohlajevalni prostor z normiranimi merami vkljub varčevanju s prostornino!
MALI OGLASI
Volna — Lspomladan.ske barve — za ročno in strojno pletenje, naprodaj pri:	WOLL- und
STRICKBAR, Klagenfurt - Celovec (nasproti kapucinske cerkve).
Najnovejše kmetijske stroje, štedilnike, pralne stroje, gospodinjske potrebščine
ugodno in na obroke pri
HANS WERNIG
KLAGENFURT. Paulitschgasse (Prosenhof)
liiaBaPBBHBSBS9PS3!aBB9B!SDI3EiBI!2IBBaS9B
Pohištvo za tujske sobe — trd les, furnirano, zelo lepo in solidno izdelano, 5-delno, dobite že od 2.300,— šil. naprej neposredno pri izdelovalcu! — Dostavljamo tudi na doml — Dobite tudi na obroke! - Mizarstvo HANS ZEPPITZ, P robo j pošta: Mikilautzhof — Miklavčevo; telefon 215.
Blago za poletne obleke, posteljno perilo
Velika izbira zelo
ugodne cene
L. Maurer
Klagenfurt Alter Platz 35
Dobro izdelan — znotraj in zunaj!
Na gornji sliki je razstavljen VW 1200, da vidite, kako izgleda odznotraj in kako dobro je izdelan!
Seveda je to na tej mali sliki komaj možno ugotoviti. Zato je najbolje, da obiščete naše zastopstvo in se osebno prepričate o solidni izdelavi vozila. Oglejte si ta VW od znotraj in zunaj!
Nobene kapljice barve ne boste našli, nobene praske na kromu, niti enega napačnega šiva na sedežih! Prepričali se boste, kako gladek je n. pr. predal za rokavice tudi od znotraj, dalje stropna prevleka, vrata spodaj — vse gladko!
In pa štirikratno barvanje (ličenje): vozilo mora biti leta in leta uporabno in sme stati tudi na prostem — na dežju in snegu, toči in megli, ponoči in podnevi.
Prepričajte se tudi vi o tej solidni izdelavi! Najbolje je, da čimprej napravite poizkusno vožnjo z njim!
Aufovertretung-Autohaus
© KNOCH & co.
KLAGENFURT, Priesterhausgasse und
Viliacher SfraBe 213, Telefon 37-21 VILLACH, Ossiacher Zeile 50, Telefon 51-51
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: »Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 20. — Telefonska številka uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Naročnina stane mesečno 7.— šil., letno 80.— šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik In izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrclec. — Telefonska številka uredništva
43-58. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26.