Pariz je pač Pariz, tokrat v Šentjoštu
Ni dolgo tega, ko so polhograjski mladinci pripravili in to zelo uspešno komedijo »Sosedje«, že so Sentjoški mladinci uprizorHi komedijo Josipa Tavčarja: »Pariz je pač Pariz«.
Če ne bi bilo pred naslovom komedije ime slovenskega avtorja, bi človek v trenutku presenečeno pomislil, da gre za kakšno hudomušno veselo igro francoskega kome-dijanta Molliera. A že začetne besede nam dajo vedeti, da to ni francoski način zabave, ampak so pristno vzdušje v dvorani ustvarjale besede slovenskega dramatika, izgo-vorjene iz ust šentjoških igralcev.
Drama, ki je doživela lastno uprizoritev pred našimi očmi 15. 2. 86 v Šentjoštu, se je spopadla s starimi vprašanji človejtva. Govori o smislu našega življenja, o času, ki se ga nc da pozabiti in času, ki polzi skozi roke in se ne da ujeti, ne obiutiti takega kot je o človeški samoti
navkljub temu, da ima okoli sebe same dobre, stare »prijatelje«. Ta snov je bila podana na zelo zanimiv in aktualen način, za kar gre zasluga predvsem dobremu režiserju (žal ga nisem imel priložnosti spoznati) in domi-selnim iznajdljivim amaterskim igralcem. Vsi junaki so osamljeni in odtujeni drug od drugega. Vsi živijo navi-dezno urejeno in po splošno veljavnih normah družbi potrebno življenje. Vsi pa se v svojem brezdelju, koliko ur ima dan, koliko dni ima teden, mesec, leto, življenje.
Humoreska, komedija ali karkoli že je, nam na dovolj nazoren način pokaže pravo lice razreda, ki ima material-no gledano vse, nima pa Ijubezni. To si.skušajo nadokna-diti z občasnim ljubimkanjem, ki pa se ob času naveliča-nja sprevrže v hud beseden boj. Ta je na trenutke vulga-ren in neokusen, vendar primeren izobrazbeni stopnji Ijudi takšne družbe.
Najbolj žalostno pa je to, da so ljudje naveličani drug drugega in da se sovražijo iz dna duše, ki je na trenutke brez dna. Svet, v katerem živijo junaki te Tavčarjeve igre, je svet sleparij, goljufij in prevzetnosti.
Edina svetla točka je pravi nečak, ki res riše z vsem
srcem in ni dovzeten za probleme njihovih najbližjih. Iz ust malomeščank lahko slišimo, kaj si malomeščani prav-zaprav mislijo o kraetih. Kar oaprej se prepirajo o sorod-nikih, ki so z moževe slrani kriletje, z ženine pa imenitni podjetni ljudje.
Če bi hoteli kritično oceniti samo igro mladih nade-budnih igralcev, ne bi ravnal pošteno. Res sa bile napa-ke, a ne tako hude, da bi dajale slabo luč na celotno sobotno predstavo. Saj delajo napake tudi veliki igralci. To vemo vsi.
Če gledamo igro v celoti, lahko rečerao, da je dobro izpadla in da si takšnih iger na slovenskih odrih še želimo, kar bo verjetno prispevalo svoj delež pri ponovni populai izaciji gledaliških del na amaterskih odrih sloven-skih vasi. Če pa že tega ne, pa si želimo še več kulturnih prireditev, ki bi popestrile življenje r a slovenskem podc-želju.
Ostane mi le še to, da zaželim skupini šentjoških mladincev, ki so del svojega prostega časa vložili v gleda-lišče v nadaljnem delu še veliko idej in volje pri svojem poslanstvu.      .                                  Slavko PEKLAJ