423
Iz naših listov
„Slovenčev": Ne! — Za vstop Rusije v Zvezo narodov je v ženevi glasovalo 38 držav; sedem držav se je glasovanja vzdržalo; odsotni so bili zastopniki štirih držav; proti vstopu so glasovale Švica, Portugalska in Nizozemska. In če bi imel v Ženevi glas zastopnik ljubljanskega „Slovenca", glasila vernega slovenskega itd., bi se bil tem trem državam pridružil kajpak
tudi »Slovenec" in porazil bi bil sovjetsko Rusijo z vso prepričevalno tehtnostjo svojih moralnih argumentov, ki bi si jih izposodil kar pri gospodu Motti, švicarskemu delegatu. Gospod Motta namreč in za njim naš »Slovenec" protestirata, oziroma sta protestirala proti vstopu Rusije z argumenti morale in človečanstva. Seveda, če bi s temi argumenti preiskali danes ta dan, katera država ima pravico do sedeža v Društvu narodov, bi se zgodilo, da bi palača ob Lemarnu ostala malodane prazna. Zato se nam po pravici zdi, da je moralno ogorčenje gospoda Motte in »Slovenca" ogabno licemerstvo, ki vidi pezdiir v tujem očesu, bruna v svojem pa ne. Ali je že pozabljena vojna kampanja premnogih evropskih držav in poglavitnih evropskih velesil, ki so brez vojne napovedi, za hrbti raznih Kolčakov, Denikinov in Vran-glov udirale v Rusijo? Res prelepa mednarodna etika. Ali je Mussolinijeva Italija demokratska država, ki dopušča svobodo prepričanja in vesti? Pa Matteotti? In vendar ni Švica nikoli protestirala, da sedi Italija v Zvezi narodov, in če imamo dober spomin, tudi »Slovenec" ne. Ali je kdo že protestiral, da sedi v Društvu narodov Avstrija. Ali »Slovencu" nemara ni znano, kaj se je godilo in se godi v Avstriji? In vendar piše o njej tako milo in dobrohotno prizanesljivo, da se človeku gabi, ko se potem postavlja v pozo neizprosnega moralnega sodnika, ko gre za Sovjetsko Rusijo. In sistem s tako dvojno moralo naj bi danes ozdravil svet? Če je kaj pod božjim solncem, kar sveta še nikoli ni ozdravilo, je to licemerstvo.
V resnici se namreč za moralnim ogorčenjem švicarskega delegata skrivajo vse drugi nagibi. Švicarski: ne! je posledica silne časopisne kampanje, ki so jo proti vstopu Rusije vodili in navdihovali švicarski militaristični krogi, ki so od nekdaj bili in so še danes zagrizeni germanofili. Za švicarskim „ne" stoji švicarska vojaška klika in za njo Hitlerjeva Nemčija, danes naj-neizprosnejša sovražnica Rusije, pa ne iz moralnih razlogov. Ti vojaški krogi in z njim zvezane nacionalistične organizacije so celo sklenili, da bodo nabrali 50.000 podpisov, ki naj bi izsilili »referendum", da Švica izstopa iz Zveze narodov, če bo vstopila Rusija. A glej, do kam sega moralno ogorčenje! Ko so delegacije drugih držav pojasnile Švici preprosto resnico, da bi Zveza narodov v tem primeru morala zapustiti Švico, je bilo konec pobiranja podpisov in švicarski delegat je izjavil, da Švica ne bo izstopila, ker bi jo tak korak spravil samo v nezaželjen položaj osamljenosti. Resnica pa je ta, da je ob priprostem pojasnilu tujih delegacij postalo federalnemu svetu neprijetno pri duši, zakaj Društvo narodov donaša Švici letno 30 do 40 milijonov^, zlatih frankov.
»Slovenčevo" moralno ogorčenje proti vstopu Rusije v Društvo narodov pa je nov dokaz za neko kampanjo. Nam je ta kampanja ljuba, ker vsaj vemo, pri čem smo. Če je namreč človek še pred nekaj leti odprl »Slovenca", se mu je včasih zazdelo, da bere kar komunistično glasilo, tako je znal biti »Slovenec" demagoško rdeč. Vsega tega je zdaj konec. Čezdalje bolj jasno in določno se opredeljujejo po svetu države, organizacije, posamezniki. Nuja razmer sili na desno ali na levo, v konservatizem ali radikalizem. V časih krize ni kolebanja in srednje poti. Srednja pot se ustvari sama, se sama iz-cimi, ko je kriza premagana. Le da jo s srednjo potjo ni mogoče premagati. In v tem opredeljevanju je katolicizem ne samo pri nas na Slovenskem, am-
424
pak po vsem svetu zavil zadnje čase odločno na desno, v konservatizem. »Slovenec" je le verno zrcalo tega okreta in vseh hudih zadreg, v katere danes spravlja katolištvo ta preokret. Zakaj v desničarskem taboru se je kato-lištvo znašlo v malo neprijetni družbi vseh današnjih diktatorjev in fašizmov. Saj bi se jih katolištvo gotovo ne branilo, če bi bili današnji fašizmi bolj verni in katoliški, kakor se po Napoleonovem padcu ni branilo Svete Zveze z najkonservativnejšimi in najbolj absolutističnimi državami proti takratnemu radikalizmu, ki je snoval v obliki demokracije in liberalizma. A današnji fašizmi so katolištvu nenaklonjeni, današnji fašizmi so nietzschejanski, poganski in kajpak konservativni kakor katolištvo. Samo da katolištvo zaradi njihovega poganstva ne more brezpogojno z njimi. Ta sitni in neprijetni položaj današnjega katolištva pojasnjuje vso zbeganost, zadrego in brezgla-vost, ki se je zadnje čase tako očitno kazala v »Slovencu"; spomniti se je treba le zbeganosti »Slovenca" ob avstrijskih dogodkih. Izhod, ki ga je našel »Slovenec" iz tega položaja, pa je ganljiv: ogreva se in vidi rešitev sveta v povratku k demokraciji, k tisti demokraciji, ki jo je na evropski celini rodila francoska revolucija irf v kateri je vse katolištvo še pred dobrimi sto leti videlo prav tako neizprosnega sovražnika kakor dandanes v marxizmu. Ni je namreč na svetu oganizacije, ki bi se znala bolje prilagojevati nego katoliška cerkev.                                                                                             S. l.
425