Kesanje.
Pojdem na solnce, na solnce pomladno, da pozabim svoj zimski greh, da bom čistejša kakor sneg.
Nisem ga, nisem ga, nisem ljubila, pljunila bi mu v nasladni obraz — Ali verujete, breze deviške1^ Ali se žalostna ločim od vas.
Prejo imeli smo, prejo večerno. Sleherni k nam je prihajal večer. Bila sem veša, namesto vretena, pa je zapredel nesrečno me hčer.
Ali žalujete, bele koprene, jutranje rose brezmadežni sen? V dušo je našlo kesanje mi stezo, ali ne najde več poti mi ven!
Pojdem na solnce, na solnce nebeško. S tisto toploto, kakor v prejšnjih dneh, kakor na čednost, sije na greh.
Siluin Sardenko.
Preklic.
Odkar ne gledam v tvoje bledo lice, odkar ne slišim tvojih več besed, razcvitajo ljubezni se cvetice, in v meni taja se sovraštva led.
Moj duh se toplo, sestra, te spominja.,. Ne, jaz ne! Ti omoži se na dom! 0 vrni se! Ti bodi gospodinja! A jaz, dovoli, zadnja slekla bom.
Na Šmarno goro šla bi po kolenih, samo da najde moja te bridkost. Glej, zlato jutro hodi po slemenih! Svetal spomin na najino mladost.
Sva venčali se z belimi cvetovi, kraljici dve na tronu mehkih trav, so klanjali se leskovi grmovi in sipali so nama cvet v pozdrav.
Ovila z vencem danes sem gomilo.
Kraljica, vstani! Kraljevala boš
na mojem domu z vso kraljevo silo,
Jaz padam v prah pred žezlom tvojih rož .. .
Siluin Sardenko.
Čudo.
Mati, le zaprite knjigo! Več ji ne verujem. Sama v sebi večje čudo občudujem.
Lani bila sem kot jutro, speče, v nežnih udih. Letos, mati, dan se dviga v mojih grudih.
Vest o čudežnih princesah več me ne pretresa; danes, glejte, sama taka sem princesa.
0 lepo je! — Moram, mati, čudo vam razkriti —: Biti ljubljena na svetu in ljubiti!
Siluin Sardenko.