Tekmovanje je bilo dolgo in naporno. Sledovi na desnem prednjem blatniku pričajo, da jdi
brez trčenj ni šlo. Ali bo naše vozilo še zmoglo teh nekaj krogov do konca?

TIM — revija za tehničo in znanstven
dejavnost mladine

Izdaja Tehniška založba Slovenije, Ljub
Ijana, Lepi pot 6

Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vu
kadin Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokov
šek, Drago Mehora, Tone Pravlovčič, Loj¬
ze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel
Tončka Zupančič.

Odgovorni urednik: Božidar Grabnar
TIM izhaja 10-krat letno. Celoletna na¬
ročnina 60,00 din, posamezna številka
6,00 din.

Revijo naročajte na naslov:

TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X
Tekoči račun: 50 103-603-50-480
Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬
čevje

Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬
venije.

Avtor slike na naslovni strani: Miran
Novšak

74I75

TM

NAŠ INTERVJU

Po prijetni, blago ovinkasti cesti naju je s
fotoreporterjem Miranom Novšakom tokrat
zanesla pot v Kočevje. Obiskala sva foto-
kino klub, ki deluje na tamkajšnji osnovni
šoli že vrsto let. Tajnica naju je ljubeznivo
napotila k tov. Francu Brusu, učitelju teh¬
ničnega pouka in vodji kluba vse od nje¬
gove ustanovitve. Rade volje se je odzval
moji prošnji, da mi pove nekaj besed o
tem, kako je klub nastal in kako dela
danes.

Začetki njegove dejavnosti segajo v leto
1962, je pričel pripovedovati. Prvi posnetki
so bili narejeni z rusko kamero Neva 2.
Vztrajnost in pridnost prvih članov kluba
je kmalu obrodila sadove. Število članov je
hitro naraščalo in treba je bilo misliti na
popolnejšo opremo. Vendar ob tem niso
ubrali v takih primerih običajne poti, to je,
da bi sedli za mizo in na vse strani raz¬
poslali prošnje za dotacijo.

Sklenili so, da se do sredstev, potrebnih za
nabavo opreme, dokopljejo z lastnim de¬
lom. Izdelali so novoletne voščilnice in jih
zaradi kvalitete in konkurenčne cene tudi v
kratkem času razprodali. Odločili so se,
da bodo sami fotografirali razrede ob za¬
ključku šolskega leta in tudi tako zaslužili
marsikak dinar. Tak način samofinanciranja
je odtlej postal pravilo in se je ohranil vse
do danes. Tako se klub, izvzemši dotacije,
ki jo dobi od šolskega KUD, vzdržuje sam.

S sredstvi, ki so jih zbrali na ta način, so
si člani kluba lepo opremili temnico in še
je ostalo dovolj denarja, da so 1969. leta
začeli tudi s filmsko »proizvodnjo«.

Kot običajno sem tov. Brusa povprašal po naj¬
bolj uspešnem članu kluba. Brez pomisleka
se je odločil za Jureta Podržaja in mi brž
nasul podatke o njegovi aktivnosti. Je od¬
ličen učenec osmega razreda, predsednik
šolskega kulturno-umetniškega društva, obi¬
skuje glasbeno šolo in je kot član foto-kino
kluba tudi šolski protokolni fotograf. Član
je že štiri leta. Skromen, požrtvovalen, pri¬
den, zagnan itd. so bile besede, s kate¬
rimi je tov. Brus okarakteriziral našega ju¬
naka. Kasneje, v pogovoru z Juretom sa¬
mim, sem se prepričal, da fant ni od muh.
O svojih dosedanjih uspehih je kar s te¬
žavo spregovoril, tako da mi je moral spet
priskočiti na pomoč tov. Brus. Mimo lepih
uspehov, ki jih je imel s fotografijo (o tem
zgovorno pričajo medalje, diplome in ne
nazadnje fotografije objavljene v Pionir¬
skem listu, Dolenjskem listu in celo v pri¬
logi Dela), je na lanskoletnem republiškem
festivalu amaterskega filma pobral kar dvo¬
je medalj. Srebrno za film »Junaki naše

TIM 6 74|75 241

MALI OGLASI

Kupim letalski motorček 2,5 do 3,5 ccm, po
možnosti z eliso in nekaj goriva. Rad bi tudi
podrobna navodila za sestavo in uporabo goriva.
Ponudbe pošljite na naslov:

Sandi Šmitpeter
61423 Dobovec 10a

Kupim letalski motorček s prostornino 2,5 do
3,5 ccm, lahko tudi rabljen.

Sandi Drev
Lokovica 18b
63325 Šoštanj

TIM 6 74|75 242

Prodam nekaj novih, še ne uporabljenih kvarc
kristalov za področja 27,015; 27,125 in 27,135
MHz in podobne po 100,00 din za kos.

Borut Cuznar
Kosovelova 4
65000 Nova Gorica

Prodam dve lokomotivi, šest vagonov, petnajst
ravnih in prav toliko krivih tirov ter dve kret¬
nici za miniaturno železnico HO sistema. Vse
je še novo. Cena je 300,00 din.

Rajko Sahernik
Frankolovska 23
62000 Maribor

ulice« in bronasto za film »Jaz kolesar«.
Trenutno snema film »Vlak«, pri katerem
dela kot glavni snemalec in montažer ob¬
enem. Aktivno je vključen v priprave za
razstavo fotografij, ki bo v kratkem odprta
v kočevskem likovnem salonu. Dela na tej
razstavi bodo uglašena na temo »Moje
mesto«.

Jure ima tudi svoj lastni foto-laboratorij in
je z eno besedo pravi foto-kino navduše¬
nec. Njegova vnema za to umetnost, sega
celo tako daleč, da si želi po končani os¬
novni šoli nadaljevati študij tega predmeta
na srednji in kasneje na visoki šoli. Z eno
besedo, želi si jo izbrati za življenjski poklic.
Da pa ne bomo neprestano govorili le o
enem izmed članov kluba, moramo pove¬
dati, da tudi ostali niso nič manj priza¬
devni in uspešni od Jureta. O tem sem se

prepričal ob pogledu na prepolne vitrine
medalj in plaket ter na steno kabineta, pre¬
krito z diplomami. Samo v lanskem letu je
dobil klub na pregledu jugoslovanskega
pionirskega filma bronasto plaketo, na zvez¬
nem festivalu pionirskega filma v Pontiželi
pa posebno nagrado.

Kot običajno se je tudi tokrat čas, name¬
njen našemu pogovoru, hitro iztekel. Z Mi¬
ranom sva se morala posloviti od najinih
prijaznih sogovornikov. Na koncu sva zaže¬
lela Juretu m seveda vsem ostalim še
veliko uspehov tudi v prihodnje. Ob takem
vodstvu se pač ni bati, da ne bi bilo tako.

Božidar Grabnar

PRVI KORAKI

kolo

Toni Zupančič

PESTO ZADNJEGA KOLESA

: ’• 11
^ 4^A A-

le  v dveh številkah smo obljubili, da si
bomo pesto zadnjega kolesa posebej ogle¬
dali in tokrat bomo obljubo izpolnili. Gotovo
se spominjate poskusa z verižnim gonilom,
ko ste morali opazovati, ali se vrti zadnje
kolo vedno, kadar se vrti verižni zobnik. Ugo¬
tovili ste, da se kolo res vedno zavrti, kadar
z verigo zavrtimo manjši zobnik, da pa se
kolo vrti še naprej, čeprav veriga in zobnik
že mirujeta. Zobnik torej more zavrteti zad¬
nje kolo, nasprotno pa to kolo ne more
zavrteti zobnika. Odgovoriti moramo na dve
vprašanji:

1. Zakaj se kolo lahko prosto vrti, ne da bi
za seboj potegnilo manjši verižni zobnik?

2. Zakaj se z vrtenjem zobnika vedno hkrati
vključi tudi pesto s kolesom?

Mehanizem, ki omogoča obe zakonitosti, je
skrit v pestu zadnjega kolesa. Ker je med
vami le malo takih, ki so že kdaj pokukali
pod pušo pesta, bomo skušali mehanizem
prikazati s sliko in opisom tako preprosto,
da boste njegovo delovanje zlahka razumeli.
Oglejmo si za začetek vzdolžni prerez skozi
del pesta tik za verižnim zobnikom. Na pre¬
rezu vidimo, da je verižni zobnik pritrjen na
del, ki se imenuje zvezda  in sega globoko
v notranjost pesta pod valjčke.  Le-teh je po
obodu kar pet in so nameščeni v vodilnem

a — verižni zobnik
b — puša pesta
c — valjček
d — zvezda
e — krogljični ležaj
f — os

obroču  pod pušo pesta.  Spodaj so valjčki
naslonjeni na zvezdo, ki je tako oblikovana,
da jih lahko odrine proti puši. To se zgodi
vedno takrat, ko zavrtimo verižni zobnik in
seveda z njim tudi zvezdo. Odrinjeni valjčki
se zagozdijo med zvezdo in pušo pesta.
Sila trenja, ki pri tem nastane, je tako ve¬
lika, da ves gibljivi del pesta in z njim kolo
sledita vrtenju verižnega zobnika. To delova¬
nje si bomo še jasneje predstavljali, če si
ogledamo, kako je oblikovana zvezda, da
lahko valjčke odrine. Na vzdolžnem prerezu
tega ne moremo opazovati, zato smo dodali
še risbo prečnega prereza. Odstranili smo
verižni zobnik in oba kroglična ležaja, ter

a — verižni zobnik
b — puša pesta
c — valjček
d — zvezda
e — kroglični ležaj

odkrili na os nataknjeno zvezdo. Opazujmo
(slika 1): Med kraki zvezde je prostor za
valjčke, vendar je zanje dovolj prostora le
pri dnu. Če v tej legi zavrtimo kolo v smeri

TIM 6 74l75 243

puščice, se puša pesta prosto vrti ob valjč¬
kih in vodilnem obroču. Sila trenja je nam¬
reč tako neznatna, da ne more potegniti za
seboj nobenega teh delov. In kaj se zgodi,
ko zavrtimo verižni zobnik in z njim zvezdo?
Povedali smo, da je za valjček dovolj pro¬
stora le pri dnu kraka zvezde, ker se proti
vrhu prostor klinasto zožuje. Zvezda torej
pri gibanju v smeri puščice valjčke odriva
proti puši pesta. Trenje, ki pri tem nastane,
trdno spoji pušo z valjčki in le-te z zvezdo.
Zobnik in pesto sta zdaj vezana in kolo lah¬
ko poganjamo (slika 2). Takoj, ko prenehamo
vrteti pedala, se tudi zvezda ustavi in valjčki
se povrnejo v prvotni položaj (slika 1). Tako
se kolo lahko ponovno prosto vrti. Ves ta
mehanizem z vsemi naštetimi deli imenuje¬
mo sklopka za prosti tek.  Omogoča obe za¬
konitosti, ki smo ju kot vprašanji zastavili
na začetku.

Poiščimo zveze med gibanjem pedala in do¬
gajanjem v pestu:

Pri zadnji sliki — pri pritisku na pedala v

a VRTENJE PEDAL b PEDALA

so vsi ti deli oblikovani in kje je mesto tre¬
nja. Na vzdolžnem prerezu so sicer prikazani

a — fiksni stožec
b — zavorna puša
c — zavorni stožec
d — vodilni obroč valjčkov
e — puša pesta

vsi sestavni deli zavornega mehanizma, ven¬
dar si boste dele laže predstavljali po drugi
risbi, ki jih prikazuje razstavljene. Mirujoči
del naše zavore je fiksni stožec,  ki je zunaj
pesta pritrjen na okvir kolesa. Njemu naspro¬
ti znotraj pesta stoji zavorni stožec,  ki je

MIRUJEJO CPRIT1SK V SMERI

PUŠČCE

smeri, ki je nasprotna pogonu — smo pu¬
stili prazen prostor. Kolesarji sicer dobro
vemo, da tako prožimo zavoro zadnjega ko¬
lesa, le malo pa jih je, ki bi vedeli, kaj se
tedaj dogaja v pestu. A preden podaljšamo
vzdolžni prerez čez pesto in preiščemo nje¬
govo drobovje, se spomnimo, kaj smo pove¬
dali o zaviranju v prejšnji številki:

1. Vsaka zavora se sestoji iz gibajočih in mi¬
rujočih delov.

2. Gibajoče dele ustavimo tako, da med nji¬
mi in mirujočimi deli ustvarimo zadostno
trenje.

Tako sedaj natanko vemo, kaj moramo v pe¬
stu poiskati. Zanima nas samo še to, kako

prek dveh zob vezan na vodilni obroč valjč¬
kov v sklopki za prosti tek. Oba stožca obje¬
ma zarezana zavorna puša.  Okoli zavorne
puše je še puša pesta. Če potisnemo zavorni
stožec v notranjost zavorne puše, se ta raz¬
širi in pritisne ob pušo pesta. Trenje, ki na¬
stane ob tem dotiku, je dovolj veliko, da
zaustavi vrtenje pesta in z njim seveda vse¬
ga kolesa. To delovanje si lahko zelo pre¬
prosto ponazorimo: Okoli dveh jogurtovih

fiksni zavgrna zavorni vodilni obroč

stožec pusa stožec valjčkov

TIM 6 74|75 244

,

kozarčkov zvijemo karton in ga v sredini pre-
pasamo s prožno elastiko (glej sliko). Med

—i

kozarčkoma mora biti še dovolj prostora, kar¬
ton pa naj objema kozarca pri sredini. Se¬
daj kozarca pritiskamo drugega proti druge¬
mu. Kartonska puša se razširi. Ko kozarčka
izvlečemo, se puša povrne v prvotno lego.
Če si iz kartona zvijemo še primerno velik
valj ter ga nataknjenega na puši zavrtimo,
lahko našo zavoro preizkusimo. Taka pona¬
zoritev je seveda zelo poenostavljena in na
prerezu bomo odkrili še mnogo sestavnih
delov, ki omogočajo zanesljivo zaviranje,
vendar si jih ne bomo natanko ogledali. Za¬
dostuje naj, da naštejemo njihove naloge:
vodilni obroč valjčkov potiska zavorni sto¬
žec v pušo. Da se med zaviranjem ne prične
vrteti še zavorni stožec, poskrbita zavorna
valjčka pod zavorno pušo. Tudi zavorna pu¬
ša mora med zaviranjem mirovati, zato se
zagozdi na fiksni stožec. Torej vidimo, da je
vse dobro premišljeno, saj nam pedalna za¬
vora  ne sme odpovedati.

žico. Fiksni stožec obesimo vzdolžno in
prečno, zavorni stožec pa le vzdolžno. Na
strani zavornega stožca naj ima nosilec zan¬
ko, skozi katero pretaknemo elastiko in po¬
tisno ročico. Elastika bo potegnila zavorni
stožec po končanem zaviranju v prvotni po¬
ložaj. Vrteči valj (pesto) zlepimo s selotej¬
pom. Naloga: Na risbi ni vrisana potisna
ročica, s katero bi potiskali zavorni stožec
v zavorno pušo. Razmislite o obliki potisne
ročice in jo vgradite.

VZDRŽEVANJE KOLESA

O vzdrževanju pesta bomo povedali le to,
da ima v sredini vgrajeno mazalko, skozi
katero vbrizgamo v pesto olje. če smo
pri mazanju vseh drugih delov kolesa smeli
uporabiti tudi gostejše olje, bomo pri maza¬
nju pesta zadnjega kolesa pazili in uporab¬
ljali le lahko tekoče olje. Tako preprečimo
zlepljanje delov zavore, kar bi zelo otežko-
čalo vožnjo. Pesta v nobenem primeru ne
bomo sami razstavljali. Če zavora zdrsuje
ali če v pestu »škrta«, pomeni to težjo okva¬
ro, ki jo mora pregledati in odstraniti meha¬
nik. Pri zaviranju s pedalno zavoro je zelo
obremenjena veriga in pogosto se zgodi,
da se ob sunkovitem zaviranju strga. V
takem primeru nas lahko reši le dobra ročna
zavora. Zato naj še enkrat poudarimo: pre¬
den gremo na vožnjo, kontroliramo zavore!

NALOGA ZA KONSTRUKTORJE

Preprost model, s katerim smo ponazorili
delovanje pedalne zavore, postavimo na
okvir. Luknje v kozarce napravimo z ogreto

MUZEJ KOLES

Proti koncu prejšnjega stoletja so prišla v
modo kolesa z dvema ali več sedeži. Vsi
sedeži so imeli tudi svoja pedala. Tako je
vsak udeleženec lahko pomagal poganjati
vozilo. Nesreča je bila le v tem, da je prvi

vedno sumil zadnje, kako počivajo in da je
le on tisti, ki mora poganjati. Take »kolek¬
tivne« vožnje na izlet so se zato pogosto

TIM 6 74175 245

končale z obilico zanimivih doživetij. Da
je bilo tako vozilo sila neokretno in nerodno,
ni treba posebej poudarjati, to potrjuje že
dejstvo, da jih danes na cesti ne srečamo
več. še to: tako večpogonsko vozilo so ime¬
novali tandem.

KOLESARJI IN CESTA

V Sloveniji je mnogo cest speljanih čez že¬
lezniške proge. Prehodi so zavarovani ali
nezavarovani, na kar nas pravočasno opozar¬
jajo prometni znaki.

Poimenuj prometne znake! Preveri, kje sto¬
jijo in na kaj nas opozarjajo! Razmisli, kako
boš postopal, ko boš srečal katerega izmed
narisanih znakov.

Kupim načrte za izdelavo čolnov Biser in Blisk
ter jahte Katty. Cena naj bi ne presegala
55,00 din za kos.

Beni Hrovatič
Črne 13
68250 Brežice

Prodam miniaturno železnico HO sistema: lo¬
komotivo, štiri vagone, osem zavojnih in deset
ravnih tračnic za 150,00 din.

Janez Juvan
Pot na Pridavko 5
61230 Domžale

Prodam naslednje načrte: načrt za vibracijsko
žagico za 30,00 din, za hišni telefon za 30,00
din, za tekmovalni jadralni model za 30,00 din,
motorni letalski model za 30,00 din in elektro-
motorček 220 V 250 W (8000 obr/min) za 90,00
din. Vse skupaj prodam za 150,00 din.

Vili Turnšek
Spodnje Negonje n. h.

63250 Rogaška Slatina

Kupim motorček od 2,5 do 4ccm, nekaj goriva
in navodilo za sestavo. Cena naj bi ne prese¬
gala 300,00 din.

Kupim tudi VF jedro d = 11 do 12 mm in VF
jedro za UKV frekvence d = 7 do 8 mm.

Tomi Žebič

Koširjeva 19, tel. 43 553
Ljubljana

Kupim transformator, ki pretvori 220 V v na¬
petost od 9 do 12 V. Ponudbe s cenami pošljite
na naslov:

Toni Jakelj
Kranjska gora 145
64280 Kranjska gora

Kupim kompletne načrte za tekmovalni model
RC avtomobila, kot tudi načrte sprejemnika in
oddajnika. Ponudbe pošljite na naslov:

Nikola Mitič
Ljube Nešiča 155/12
19000 Zaječar

TIM 6 74 75 246

MODELARJI

oo

jadralni model
kategorije A-1

Branko Leskošek

Kategorija A-1 je namenjena predvsem pio¬
nirjem. Modeli so podobni jadralnim mode¬
lom kategorije A-2, le da so manjši:

— skupna površina 17—19 dm 2

— minimalna teža 230 p

— dolžina startne vrvice 50 m

Model na skici ni več začetniški, zanj je
potrebno za izdelavo že malo znanja. Celo¬
ten model je lahko narejen iz domačega ma¬
teriala, balse, ali pa oboje kombiniramo.
Rebra in letvice so dimenzionirane za izde¬
lavo iz balse. če uporabimo domač material,
preseke smrekovih letvic zmanjšamo. Spred¬
nja letvica je 3 X 5 mm, pomožna in nosil-

balza  2X4

PROFIL HOR. REPA

PROFIL KRILA B 8356 MODIP

ca ostaneta enaka, zadnja letev pa je 10 X
X 3 mm. Rebra so lahko tudi iz lipovega
furnirja debeline 0,8 do 1,0 mm. Tudi rep je
lahko iz domačega materiala, vendar zaradi
teže to ni priporočljivo.

Trup je narejen spredaj iz vezane plošče
3 mm ali lipove deščice 5 mm. Zadnji del pa
je smrekova letvica 8x8 mm, ki jo proti
koncu p‘olagoma stanjšamo na 4 X 4 mm. Na
trup je prilepljen nosilec krila — 1 mm de¬
bela vezana plošča širine 42 in dolžine 120
mm, in nosilec repa — 1 mm debela vezana

plošča širine 20 in dolžine 85 mm. Krilo in
rep pritrdimo na trup z gumicami. Smerni
(navpični) rep je izrezan iz balse debeline
2 mm, lahko pa je tudi sestavljen iz smre¬
kovih letvic 2X2 mm. Na trup je prilepljen.
Krilo in oba repa so prekriti s tankim japon¬
skim papirjem in 3 do 5 krat lakirani. Da
dobimo pravilno lego težišča modela, obte¬
žimo kljun modela s svinčenimi ploščicami,
ki jih pritrdimo z vijakom. Startno kljuko zvi¬
jemo iz jeklene žice 0 1 mm in prilepimo na
trup.

TIM 6 74|75 247

elise

za gumenjake

Marjan Klenovšek

Guma in elisa tvorita pogonsko grupo mo¬
dela, podobno kot npr. pri penjačih motor¬
ček z notranjim zgorevanjem in elisa. Elisa
mora biti tako izdelana, da čim bolje izko¬
risti energijo gume. Od izkoriščenosti ener¬
gije, ki jo damo gumi, ko jo navijamo, je
namreč odvisno, kako visoko se bo model
povzpel. Teoretično lahko damo 40 gramov
težkemu snopu gume, ki je v tekmovalnem
modelu, toliko energije, da bi se model
povzpel na 120 m. Pri upoštevanju izgub za¬
radi upora modela in izgub energije na
elisi pa ugotovimo, da je največja višina, na
katero se model lahko povzpne, približno
80—90 m, seveda v idealnih pogojih in v
vremenu brez termike, ki bi pomagala mo¬
delu pri dviganju. Glede na način izkorišča¬
nja energije gume imamo dva tipa gumenja¬
kov. Pri prvem tipu je gumijast snop daljši
in ima manjši presek, ker je teža gume pač
omejena. Ima običajno 12—14 niti gume. Pri
teh modelih se elisa počasneje vrti in model
se vzpenja počasneje in pod manjšim ko¬
tom. Pri drugem tipu pa ima snop 16 niti in
elisa se vrti hitreje, model pa se tudi vzpe¬
nja hitreje in pod večjim kotom. Jasno je,
da se pri tem tipu guma hitreje odvije in je
čas vzpenjanja krajši, kljub temu pa imajo
večinoma vsi moderni tekmovalni modeli
snope s 16 nitmi, ker ti modeli lažje pre¬
hajajo področja zvrtinčenega zraka. Elise so
dandanes izključno zložljive. Sklopijo se ob
trup in tako zmanjšajo upor zraka. Premeri
elis D na tekmovalnih modelih so dokaj ve¬
liki, od 540—620 mm. Korak je običajno v
mejah od 1,1 do 1,4 premera, odvisno pač
od števila niti gume in od celotnega kon¬
cepta modela, širina krakov elise je do 8 %
D. Večja širina bolj škodi kot koristi. Naju¬
činkovitejši del elise je med 0,5 in 0,9 pol¬
mera elise, zato so tam tudi najširše. O

profilih na elisah je zelo težko dobiti podat¬
ke, zato je najbolje, če uporabimo podobne
profile kot za krila ali pa eksperimentiramo.
Na koncih elise se pojavi upor zraka zaradi
vrtinčenja. Ta upor je posledica težnje, da
bi se tlak pod eliso izenačil s tlakom nad
eliso. Imenujemo ga inducirani upor. Do
pojava induciranega upora pride tudi na kri¬
lu. Večji ko je vzgon, večji je tudi inducirani
upor, kar je logično, ker je pri večjem vzgo¬
nu tudi razlika tlakov večja. Kot vemo je
vzgon večji pri večjih vpadnih kotih, torej
bomo na elisi skušali zmanjšati inducirani
upor tako, da bomo elisi na konceh zmanj¬
šali korak.

Elisa deluje podobno kot vijak, zato jo bomo
tudi tako konstruirali. Vijak se pri enem ob¬
ratu premakne naprej za toliko, kolikor je
njegov vzpon. Elisa pa se pomakne naprej
za manj kot je njen korak, ker je zrak pač
stisljiv. To izgubo vzpona upoštevamo že pri
konstruiranju tako, da eliso konstruiramo za
večji korak, kot pa ga bo pri vrtenju elisa
dejansko imela.

Eliso konstruiramo, kot je narisano na sliki
1. Na navpično črto nanesemo korak, na
vodoravno pa obsege krogov, kjer želimo do¬
biti vrednost kota na elisi. Korak in obsege
moramo nanašati v istem merilu, če si na¬
rišemo tloris elise (sl. 2), lahko z nanaša¬
njem širin v sl. 1 dobimo višino elise v na¬
risu. Na sliki je to izvedeno za širino elise
na radiju 50 mm. Točka B nam predstavlja
zadnji rob elise, točka A pa sprednjega. Če
v sl. 1 nanesemo razdaljo AB in iz točke A

TIM 6 74 75 248


Slika 2

TIM 6 74 75 249

potegnemo navpičnico, se nam ta v točki D
seka s črto, ki nam določa kot. Razdalja AD
nam predstavlja višino elise v narisu. Pri
konstruiranju narisa elise pa moramo upo¬
števati še postopek izdelave ter višini pri¬
šteti dodatek zaradi izdelave profila (sl. 3).

Običajno dodajamo 2—3 mm. Korak na kon¬
cu eli.se zmanjšamo tako, da na koncih do¬
damo manj. Da nam ne bi bilo treba iskati
predebelega materiala za izdelavo elise, si
lahko pomagamo tako, da vsem kotom na
sl. 1 odštejemo kot aD, ki ga oklepa konec
elise. Na ta način dobimo višino elise, ki
je precej manjša. Za polmer 50 mm je to
višina AC. Z zmanjšanjem višine si seveda
tudi olajšamo delo, ker je tako manj pilje¬
nja. Pri nastavljanju elise pa moramo seveda

nastaviti eliso na tisti korak, za katerega je
bila konstruirana. Eliso nastavimo tako, da
si na sl. 1 poiščemo tisti polmer, na kate¬
rem je nastavni kot npr. 30°. Na elisi si
nato označimo ta polmer in s trikotnikom
nastavimo eliso, kot je prikazano na sliki 4.

TIM 6 74 75 250

Pri konstruiranju moramo vsekakor upošte¬
vati tudi vpetje elise, ker je sicer konstruira¬
nje brez smisla. Kako upoštevamo vpetje, vi¬
dimo na sl. 2. Elisa, konstruirana v tem se¬
stavku, je za tekmovalni model s 16 nitmi
gume. V TIMu bo objavljen tudi kompleten
načrt za ta model, zato bi vam svetoval, da
te številke ne vržete v peč, ker se pri elisah
ne bomo več posebej ustavljali.

Elise za gumenjake so izdelane iz balse, lipe
ali topola. Elise iz balse moramo na mestu
vpetja ojačiti s smreko, ker se sicer polo¬
mijo. Dobro izdelana elisa bo imela dober
izkoristek, zato bodite pri izdelavi pazljivi,
kolikor se le da. Balsove elise običajno pre¬
krivamo z japonskim papirjem. S tem jih
ojačimo in polepšamo. Kako eliso izdelu¬
jemo, je razvidno iz slik. Najprej si na blok
balse ali lipe z ustreznimi dimenzijami na-

»IVIIG-15«

Bojan čamernik

Mig 15 je reaktivno letalo sovjetske proiz¬
vodnje, ki se je prvič pojavilo v korejski
vojni. Tedaj so na teh letalih leteli korej¬
ski in kitajski piloti. Ta lovska letala so
zelo hitro prepodila s korejskega neba ame¬
riška reaktivna letala F-80 »Shooting star«.
Zaradi tega so bili Američani prisiljeni, da
pošljejo v borbo svoje tedaj najmodernejše
lovce tipa F-86 »Sabre«. če primerjamo
lovca Mig-15 in F-86, lahko zaključimo, da
sta si bila enakovredna nasprotnika. V ho¬
rizontalnem letu je bil F-86 malo hitrejši,
vendar je bil Mig-15 malo hitrejši v vzpe¬
njanju in gibčnejši v zraku. F-86 »Sabre«
je bil tačas tudi nekoliko bolje opremljen.
Za pilote letal F-86 je bila velika sreča,
i da so nad Korejo ta čas leteli mladi, ko¬
maj izučeni, neizkušeni piloti, medtem ko
so F-86 vodili že izkušeni piloti-veterani.
Glavni konstruktor letala Mig-15 je Artem
Mikojan, ki je dalj časa sodeloval s stro¬
kovnjakom za aerodinamiko, Mihajlom Gur-
jevičem. Odtod tudi črki M in G v tipski
oznaki letala. Konstruktorsko delo na tem
letalu se je začelo leta 1946. Mikojan je
izkoristil izkušnje svojega prvega reaktiv¬
nega letala tipa Mig-9, ki je prvikrat po¬
letel v aprilu 1946. leta. Njegovo drugo leta¬
lo Mig-15 je prvikrat poletelo 30. decembra
1947. leta. V sovjetskih tovarnah so ga se-

rišemo tloris in naris ter iz bloka izžagamo
eliso (sl. 5a, b). Eliso nato spilimo najprej
spodaj, nato pa še zgoraj (sl. 5c, 6b). Tako
pripravljeno eliso nato še profiliramo (sl. 5d,
6c). Oba kraka morata biti seveda enaka,
zato si pomagamo s šablonami, ki imajo
izrezane profile za posamezne polmere. Na¬
tikamo jih na oba kraka in ju obdelujemo
toliko časa, da sta enaka. Spodnjo, vbočeno
stran najlepše obdelamo s steklenim papir¬
jem, napetim na izbočeni deščici. Elisa mora
biti seveda dobro scentrirana, ker sicer tre¬
se in model ne leti, kot bi moral.

Kako izgleda elisa za tekmovalni model, si
oglejte na sliki ob naslovu. Elisi sta za tek¬
movalni model s 16 nitmi gume in imata
premer 540 in korak 580 mm. Sta seveda iz
balse in zložljivi.

rijsko izdelovali od leta 1948 do 1953. Po
tem obdobju je še nekaj časa potekala
proizvodnja teh letal na Češkem in v Poljski,
najdalj pa na Kitajskem. Bil je v oborožitvi
vojnega letalstva Sovjetske zveze, Češko¬
slovaške, Romunije, Bolgarije, Nemške de¬
mokratične republike, Finske, Egipta, Sirije,
Demokratične republike Koreje, Demokra¬
tične republike Vietnam, Alžirije, Kam¬
bodže, Iraka, Afganistana in Kube.

Izdelanih je bilo več variant letala Mig-15.
Najvažnejša je Mig-15 bis. Obstaja tudi tre-
nažna dvosedežna varianta Mig-15UTI in va¬
rianta nočnega lovca (z radarsko anteno v
podaljšanem nosu).

TIM 6 74I75 251

TIM 6 74 75 252

Podatke o Mig-15 je širša svetovna jav¬
nost izvedela šele potem, ko so bila v
Koreji sestreljena prva letala tega tipa. Da
bi se dokopali do enega teh letal, so ga
morali Američani izvleči z morskega dna
blizu korejske obale. Že prva proučevanja
strokovnjakov kakor tudi izkušnje pilotov,
ki so sodelovali v borbah proti Mig-om, so
pokazala, da je to odlično letalo. To je bilo
presenečenje za ameriške strokovnjake, ki
so do tedaj podcenjevali sovjetska letala.
Na osnovi izkušenj z letalom Mig-15 je
Mikojan skonstruiral še boljše letalo z oz¬
nako Mig-17.

TEHNIČNI PODATKI

Mig-15 je lovec in lovec-bombnik za delo¬
vanje podnevi. Le manjše število teh letal
je bilo opremljenih z radarjem za nočno
letenje. Vsa letala so enomotorni srednje-
krilci in enosedežni (izjema je trenažna
izvedba, ki je dvosedežna).

Trup je izdelan iz aluminijevih zlitin. Mo¬
tor je nameščen v zadnjem delu tako, da
zrak vstopa skozi usmernik na nosu trupa
ter potuje ob kabini ter glavnem nosilcu
kri!. V ojačanem sprednjem delu trupa se
nahaja izvlečno prednje kolo, oborožitev,
pregrade za municijo in rezervoar za go¬
rivo. V zadnjem delu trupa, ki se da z
lahkoto odstraniti, se nahaja turboreaktivni
motor RD-45 ali VK-1. V centralnem delu
trupa pa se nahajata dva ali trije rezer¬
voarji za gorivo.

Krilo je enostavne konstrukcije z dvema
glavnima nosilcema. Obstaja tudi tretji no¬
silec, usmerjen na os trupa. Ta nosilec
se začne v sprednjem delu in poteka do
podvozja. Krilca se ročno premikajo s po¬
močjo servomehanizma in so statično ter

aerodinamično uravnotežena. Zakrilca se

premikajo s pomočjo hidravlike. Na vrh¬
njem delu kril sta postavljena dva tanka
lista iz durala, višine okoli 10 cm, zaradi
preprečevanja, t. j. »stolinga«.

Smerno krmilo je iz dveh delov. Oba kr¬
milna sistema, vertikalni in horizontalni,

imata po dva trimerja, ki ju premikata
električna motorčka.

Podvozje se potegne v krilo proti trupu
— nameščeno je med obema nosilcema.
Motor je turboreaktivni. Na začetku so

vgrajevali motor RD-45, vendar so ga kaj

hitro zamenjali z novim motorjem Vladi¬
mirja Klimova VK-1. V letalo Mig-15 bis so
vgrajevali izključno novejši VK-1 motor.
Starejši motor RD-45 je bil do neke mere
kopija Rolls-Royce-ovega motorja Nene in
je imel vgrajeno napravo za vbrizgavanje
vode zaradi povečanja potiska.

V sprednjem delu je nameščena oboroži¬
tev. Tu je en top kalibra 37 mm (38 nabo¬
jev) in poleg tega še dva topa kalibra
23 mm (40 nabojev). Letalo je lahko po¬
neslo tudi dve bombi po 100 kg — pod
krilom ali štiri rakete s premerom 132 mm.
Poleg rezervoarja za gorivo v trupu je imel
Mig-15 lahko še dva pomožna rezervoarja
pripeta pod krili. Kapaciteta vsakega re¬
zervoarja je bila okoli 7301.

TAKTIČNO-TEHNIČNI PODATKI

TIM 6 74|75 253

optimist

Igor Kadunc

Naše uredništvo je sklenilo, da vam v na¬
slednjih štirih številkah TIM-a posreduje
načrt z napotki za gradnjo prave jadrnice.
Gre za 2,3 m dolgo jadrnico Optimist, ki je
na zunaj še najbolj podobna zaboju, vendar
nadvse primerna za gradnjo in jadranje.
Dokaz za to trditev je že dejstvo, da je na
svetu narejenih že več kot 20.000 jadrnic
tega tipa. Tudi pri nas jih je že nekaj,
vendar nikakor še ne dovolj. Prepričani smo,
da se bo marsikdo od vas odločil za grad¬
njo te jadrnice, posebej še, ker ni zahtevna,
zanjo potrebujete malo orodja, le denarja
morda nekoliko več. Zato svetujemo tistim,
ki mislijo, da sami ne bodo zmogli stroškov,
da se lotijo gradnje v skupini, jadrnica je
namreč dovolj velika za tri, in kasneje, ko
boste obvladali osnove jadranja, boste z njo
lahko tudi tekmovali. Pa tudi brez tega vam
bo nudila obilo prijetnih počitniških uric na
bližnjem bajarju ali jezeru.

Za tiste, ki mislijo, da bi jim samogradnja
predstavljala pretrd oreh, pa naj povem še
razveseljivo novico: Brodarska zveza Slove¬
nije, ki je tudi dala pobudo za našo objavo,
bo imela v kratkem na voljo večje število
sestavljivih kompletov Optimista, ki bodo za
zmerno ceno omogočili gradnjo te jadrnice
tudi manj spretnim in podjetnim. Toliko za
uvod. Zdaj pa k načrtu in navodilom.

Optimist je nastal v Kaliforniji, kjer so
tamkajšnji otroci jadrali kar v zabojih, ki
so jih zasmoiili, kolikor se je pač dalo. Da
bi dali otrokom pravo možnost, je tamkajš¬
nji klub naprosil načrtovalca jadrnic Clarka
Millsa, da nariše kar se da preprosto jadr¬
nico. V Evropi je Danec Damgaart načrt ne¬
koliko spremenil in s tem še poenostavil

/

gradnjo. Tak načrt je sedaj pred vami. Toč¬
neje povedano bo pred vami. Kompleten
načrt za Optimista bomo objavili v prilogi
marčeve številke. Kdor pa bi rad že prej
začel z gradnjo, naj piše na Brodarsko zve¬
zo Slovenije, Lepi pot 6, odkoder vam bodo
proti plačilu poslali načrt že prej. Sedaj pa
nekaj o materialih, ki jih rabimo za gradnjo.
Preglednico materiala, pa tudi sliko z ozna¬
čenimi deli objavljamo v tej številki, tako
da si boste laže predstavljali, kakšen je
videti Optimist in kaj zanj potrebujemo.
Spisek je sicer precej dolg, toda če ga
boste pazljivo pregledali, boste ugotovili, da
se lahko precej skrči. Potrebujete dve
6 mm vodoodporni vezani plošči, polovico
12 mm vezane plošče in pa letve 16 X
X 35 mm skupne dolžine okoli 17 m, potem
letve 16x60  mm skupne dolžine okoli
6 m in pa kratke letvice 22 X 45 mm,
30X 65 mm, 50 X 90 mm in 16 X 85 mm in
pa seveda les za jambor, bum in podporo.
Pravila za gradnjo ne določajo, kakšne
vrste mora biti les, zato si ga lahko po¬
ljubno izberete. Pri tem mislite na to, za
kaj ga rabite in pa kakšen les imate na
razpolago. Najboljši les za letve je maha-
gonij. Zelo dober je tudi jesen, dovolj do¬
bra pa je tudi lepa smreka, posebno ker so
lahko tudi večjih dimenzij, kot so na na¬
črtu. Tako so lahko letve 35 X 16 mm de¬
bele tja do 20 X 40 mm, kobilica pa do
20 X 100 mm. Za kobilico lahko uporabimo
tudi hrast ali pa zlepimo dve vezani plošči
8 mm. Kadarkoli govorim o vezani plošči,
vedno mislim na vodoodporno vezano plo¬
ščo, kajti le ta je primerna za izdelavo ja¬
drnice. Sicer pa se pri izbiri lesa posvetuj¬
te z mizarjem, ki vam bo izdelal letve.
Mislim, da smo sedaj povedali vse, kar je

TIM 6 74 75 254

bile potrebno, preden se lotimo dela. Se¬
daj pa zares.

Najprej si na mestu, kjer bomo gradili, po¬
stavimo na tla okvir, kot ga vidimo na sliki
2. Za osnovo so trije trami, ki jih povežemo

' / \

Slika 2

s tremi deskami. Dimenzija 50 X 100 mm
se seveda lahko nadomesti recimo s 50 X
X 80 mm, ki je pri nas običajna. Tudi ni
bistveno, če so prečne deske malo ožje.
Bistveno pa je, da prednjo desko pooblamo
ali odžagamo pod pravilnim kotom, še
bistvenejše je, da leži okvir vodoravno v
vseh smereh in pa da sta diagonali enaki,
kar pomeni, da so deske v pravem kotu
s trami. Za zbitje lahko uporabimo na¬
vadne žeblje ali še bolje vijake, če bo za
nami še kdo uporabljal isti okvir. Na okvir
pritrdimo troje reber. Rebra si najprej iz¬
rišemo v merilu 1:1.  To naredimo na
papir, ali še bolje na trd karton, vezano
ploščo ali mizarsko ploščo (panel ploščo).
V tem primeru polagamo posamezne letve
eno za drugo pravilno ob črto in jih nato
provizorično pribijemo. Letve dimenzije
16X60  mm pa moramo na mestih, kjer
bodo prišle letve, izžagati (narediti uto¬
re). Pri tem moramo biti pazljivi, da so
ravno prav globoki, sicer bodo letve po¬
stavljene previsoko ali pregloboko. Tako

pripravimo bočni letvi in pa letev na dnu.
Bočni letvi sta sedaj še nekoliko daljši in
nam služita za nekakšni nogi, ki ju bomo
potem, ko bo trup obložen z vezano ploščo,
odžagali. Vrhnja letev ali pravilneje oja¬
čitev je zaokrožena. Ni nujno, da jo zaokro¬
žite tudi na spodnji strani, tam lahko ostane
ravna. Sicer pa boste krivino izžagall s po¬
vratno žago ali celo s tračno, če vam je
na voljo. Seveda jo bo potem potrebno še
malo zbrusiti. Ko so letve za ojačanje pred¬
njega in zadnjega zrcala gotove, obe zrcali
sestavimo, če smo delali na podlogi, v
katero lahko zabijemo žeblje, potem je
najbolje, da to storimo tako, kot kaže sli¬
ka 4. Na osnovo ob črti pribijemo pomož¬
no letev (1). Na nasprotni strani pribijemo
pravokotni letvi (2), ki nam bosta služili za
oporo klinov, s katerimi bomo rebro pra¬
vilno stisnili.

Če smo letve pravilno izrezali, ne bi smelo
biti nobenih špranj. Letve povežemo s po¬
možnim lesom (4). Ta je lahko iz vezane
plošče ali navadne deščice. Pri tem po¬
mislimo na to, da bomo morali to začasno
povezavo kasneje odstraniti, ker bo ojačit¬
ve držala skupaj vezana plošča zrcala, ki
jo bomo prilepili z nasprotne strani. Da se
nam rebro, ko ga bomo pritrjevali na okvir,
ne bi razmajalo, mu noge spodaj zvežemo
še z letvijo (3). Še lažje je izdelati glavno
rebro. Pri njem lahko kar takoj prilepimo in
privijačimo vezano ploščo in ojačitve. Prvič
smo omenili lepilo. Za gradnjo jadrnic upo¬
rabljamo izključno vodoodporna lepila. Naj¬
bolje resorcinsko ali Araldit lepilo. Dobiti
jih je nekoliko težje, v skrajnem primeru se
lahko obrnete na Brodarsko zvezo Slove¬
nije, kjer bodo že našli kak izhod. Sicer pa
se dobe tudi v tujini.

Rebra moramo pazljivo pritrditi na okvir. Če
smo le-tega dovolj dobro izdelali, ne bo

TIM 6 74|75 255

DOHAT

Specifikacija materiala

problemov. K sreči pa so tudi dopustne
napake precej velike, kajti ljudje, ki so
skonstruirali Optimista, so se pač zavedali,
da se napake pojavijo tudi pri izkušenejših
graditeljih kot smo mi. Najprej postavimo
krmno rebro. Preverimo, če smo ga posta¬
vili točno na sredino, tako da je simetrala
rebra nad osnovno linijo, ki jo imamo
zarisano na tramu. Noge morajo sesti na
tram. Če je tako, bi morala libela na vrhu
rebra kazati, da je v vodoravnem položaju.
Če sta obe preverjanji v redu, potem za¬

bijemo noge na desko. Sledi preverjanje,
če stoji rebro pravokotno na vodno linijo
oziroma osnovno črto. Za to uporabimo ali
libelo, ki kaže navpičnico, ali svinčnico. V
pravilnem položaju pritrdimo pomožne let¬
ve, ki bodo poskrbele, da bo rebro tudi
ostalo navpično. To ponovimo še na drugi
strani.

Na isti način postavimo tudi glavno rebro.
Malo težje je s sprednjim, ki je postavlje¬
no pod kotom. Tega bomo določili tako,
da bomo s svinčnico poiskali točko na

TIM 6 74)75 257


osnovni črti, ki bo od začetka noge od¬
daljena 259 mm. V tem položaju pribijte
rebro. Pa ne dokončno. Preverite, če je kot
pravi. To storite tako, da izmerite razdaljo
od vrha rebra do osnovne črte, kot se to
lepo vidi v načrtu. Če je ta razdalja 555 mm,
ste postavili rebro pod pravilnim kotom.

jadralni modeli

Branko Leskošek

Jadralni modeli so osnova vsega letalskega
modelarstva. O tej zvrsti je bilo mnogo napi¬
sanega tudi v TIM-u. Vendar je bilo večina
pisanja namenjena gradnji in reglaži začet¬
niških modelov. V teh člankih pa bo govora
o visoko sposobnih jadralnih modelih, ki jih
dandanes srečujemo na tekmovanjih. Članki
so namenjeni vodjem modelarskih krožkov
in modelarjem, ki niso več čisti začetniki.
Vendar bodo tudi začetniki našli v njih mar¬
sikaj zanimivega. Visoko sposobni jadralni
modeli so za izdelavo dokaj bolj komplici¬
rani od začetniških, vendar tudi letijo nepri¬
merno bolje od njih. Tudi reglaža visoko
sposobnega jadralnega modela je enostavna,
morda celo enostavnejša od reglaže začet¬
niškega modela. Zato naj vam pri izdelavi
modela ne bo žal vložiti več časa in truda.
Jadralni modeli so v zadnjih letih naredili
velik korak naprej. Ne sicer v pogledu aero¬
dinamičnega izpopolnjevanja, predvsem je
napredovala tehnika visokega starta. Značil¬
nost večine današnjih tekmovalnih modelov
so:

Slika 5

Če ste zgrešili le malo, se lahko poto¬
lažite z mislijo, da bo jadrnica vseeno plu¬
la. Če pa ste se zmotili za več kot 10 mm,
potem je potrebno postopek ponoviti.
Tako, stojalo, ali kot se temu strokovno
reče heiing, je gotovo. Prihodnjič pa naprej.

— sorazmerno dobre aerodinamične lastno¬
sti,

— velika stabilnost modela,

— mase koncentrirane v bližini težišča mo¬
dela,

— dokajšnja trdnost modela,

— možnost iskanja termičnih dviganj.

Dobre aerodinamične lastnosti dosežemo s
pravilno izbiro profila krila in repa, pravilno
obliko tlorisa krila in repa in s pravilno
obliko trupa. Predvsem pa je važna dobra
izdelava celotnega modela.

Dobra stabilnost je ena najvažnejših last¬
nosti modela. Dobimo jo s pravilno razpore¬
ditvijo površin krila in repa. Za dobro sta¬
bilnost pa je zelo pomemben položaj težišča
modela.

Trdnost modela in težnje po tem, da mase
na modelu niso preveč oddaljene od težišča
modela, sta nasprotujoči si zahtevi. Z dru¬
gimi besedami bi lahko rekli: model mora
biti lahek in močan. Predvsem je važno nare¬
diti lahke konce kril (uške), zadnji del trupa
in oba repa, ker so ti deli najbolj oddaljeni
od težišča. S tem dosežemo majhno vztraj¬
nost modela. Lahek model naredimo lahko
samo s primernim materialom. Za skoraj
vse dele se danes največ uporablja balsin
furnir različnih debelin. S primerno konstruk¬
cijo delov modela moramo ob najmanjši teži

TIM 6 74|75 258

zagotoviti trdnost, da model zdrži vse obre¬
menitve med letom, pa tudi trši pristanek
ali udarec ob oviro.

V zadnjem času vse več modelarjev zame¬
njuje klasično startno kljuko (kdor je naredil
vsaj en model, jo zagotovo pozna) s posebno
kljuko, ki omogoča kroženje modela na start¬
ni vrvici. S to startno kljuko lahko neomeje¬
no dolgo vodimo model na vrvici in iščemo
termično dviganje, ki bo omogočilo modelu
dolg let. Ta tehnika starta pa zahteva mnogo
znanja in vaje.

Največ bo govora o jadralnih modelih, ki
so po mednarodnem pravilniku označeni z
F 1 A, pri nas bolj znani kot A-2. Osnovne
karakteristike teh modelov so:

— nosilna površina 32—34 dm 2

— minimalna teža 410 p

— maksimalna dolžina startne vrvice 50 m
pod obremenitvijo 2 kp.

Poglejmo si te pojme.

Nosilna površina je vsota površin enega ali
več kril in horizontalnega repa. Površina
krila oz. horizontalnega repa je površina pro¬
jekcije krila oz. repa na horizontalno ravnino.
Za izračun površin moramo poznati samo
nekaj geometrije in izračunamo lahko skoraj
vsako površino, ker se za oblike krila in
repa uporabljajo večinoma liki pravilnih ob¬
lik (pravokotnik, trapez), če pa je površina
nepravilnih oblik, jo razdelimo na manjše
dele pravilnih oblik in delne površine sešte¬
jemo. Lahko pa na milimetrskem papirju
preštejemo cm 2  in mm 2 , ki jih zavzema

površina. Primer izračuna površine: na sliki
1 imamo narisan naris in tloris polovice
krila.

Površina centralnega dela polovice krila je:
A, = L, x b, = 7,0 X 1,5 = 10,5 dm 2
Površina uške je projekcija trapeza na vodo¬
ravno ravnino.

Dolžino b 2  izračunamo iz Pitagorovega izre¬
ka:

b 2 ’ = V b 2 2  — v :
a 2  = Ll + Lz

!  = V 3 2  — 1,2 2  = 2,75 dm 2

. , 1,5 + 1,1

X b 2  =

2 2
X 2,75 = 3,58 dm 2
Celotna površina krila je:

A k  = 2 . (A, + A 2 ) = 2 . (10,5 + 3,58) =

= 28,16 dm 2

Za horizontalne repe računamo podobno,
vendar je račun še enostavnejši.

Skupna teža modela je teža modela priprav¬
ljenega za let. Pri površini A — 34 dm 2  in
teži G = 410 p je obtežba modela g = G/A =
= 410/34 = 12 p/dm 2 .

Za startno vrvico uporabljamo večinoma ri¬
biški nylon. Na vrvici mora biti pritrjena
zastavica s površino najmanj 2,5 dm 2 , da se
vidi, kdaj se model odpne.

Vidimo, da je jadralni model s pravilnikom
ozko omejen in so zato konstrukcije precej
podobne. Razpetina krila je okrog 2 m, dol¬
žina trupa pa nekaj več kot 1 m.

To je samo nekaj osnovnih pojmov o jad¬
ralnih modelih. Načrti, o gradnji in reglaži
pa drugič.

TIM 6 74|75 259

daljinsko vodenje

Jan Lokovšek

analogni dekoder (II)

Gradnja

Prav tako kakor sprejemnik naredimo tudi
dekoder v tehniki tiskanega vezja. Da ju
bomo lahko spojili in povezali med seboj,

Sl. 24. Slika ploščice tiskanega vezja analognega
dekoderja v merilu 1 :1

bo imela ploščica tiskanega vezja enake me¬
re kakor ploščica heterodinskega sprejemni¬
ka. Cel postopek vam bo najbolj razumljiv,
če imate pred seboj sliko 20 iz prejšnje šte¬
vilke, kjer je narisana shema dekoderja.

Vezavo elementov na ploščico sem podai v
naslednji tabeli:

TIM 6 74 75 260

Ploščico tiskanega vezja v merilu 1:1 po¬
daja slika 24.

Priključne sponke sem označil na sliki 25,
ki je seveda povečana.

Opazili ste, da sem na ploščici pustil pri¬
bližno 1,5 cm praznega prostora. Ta je na¬
menjen montaži priključkov za servomeha-
nizme (ali kaj drugega). Ker so možnosti
posameznikov zelo različne, naj si vsak sam
priredi ta del vezja tako, da bo ustrezal prik¬
ljučkom, ki jih bo uspel nabaviti.

Priključna sponka Točka

na ploščici

NF vhod 31

Masa (0) 69

+ 4,8 V 70

Krmilna napetost — smer 77

Krmilna napetost — višina 76

Krmilni signal — plin 81

Izbira materiala

Upori so izdelek Iskre, moči 1/4 W ali še
bolje 1/8 W. Prav tako so Iskrini tudi mi¬
niaturni kondenzatorji. C1 ima lahko vred¬
nost od 0,22 |xF pa do 1 pF. C4, C5 in C6
naj bodo 4,7 ^F, lahko so tudi 5 p,F (japon¬
ski), le da so dovolj majhni, čisto dovolj
je, da je delovna napetost teh kondenzator¬
jev 6 V. Lahko je tudi večja, to ne škodi,
vendar pa je elektrolitski kondenzator z npr.
250 V delovne napetosti vsaj desetkrat
večji od tistega, ki ima delovno napetost

Sl. 26. Analogni dekoder — pogled od zgoraj

TIM 6 74|75 261

10 V! C3 je keramičen (disk), prav tako tudi
C7. C2 Je stirofleksni ali pa keramičen.

Pri diodah ni tako važen posamezen tip,
pač pa vrsta. Še enkrat naj torej poudarim,
da mora biti dioda Dl GERMANIJEVA! V
nasprotnem primeru dekoder sploh ne de¬
luje!

Diodi D2 in D3 naj bosta silicijevi, BA100,
BA 148 ipd., D3 pa je lahko germanijeva
npr. AA121, AA131 itd. ali pa silicijeva.
Transistorji so vsi domači — izdelek to¬
varne El iz Niša. Vsi so tipa BC107,
BC108 ali BC109 vrste a, b ali c. Izbira
sploh ni kritična. Prav tako je dobra tudi
»skupina« transistorjev v integriranem vezju
(Transistor Array), npr. CA 3086 (RCA). Le
upor R2 bo potrebno umeriti za posamezne
tipe transistorjev.

Ploščico izdelamo tako, kot je bilo letos
v TIMu že večkrat opisano. Ko je ploščica
narejena, začnemo z lotanjem uporov. Pri-
spajkamo vse upore razen R2, ki ga bomo
umerili. Upori so montirani v pokončni legi.
Vsakemu privoščimo še konček bužirke na
goli konec žice, da ne bo nepotrebnih sti¬
kov z drugimi elementi ali pa z ohišji tran¬
sistorjev. Delo nam bo olajšal pogled na
sliko 26, ki kaže dekoder, ko pogledamo
nanj od zgoraj!

Za prvi poizkus prispajkamo upor R2 (220
kOhm) kar od zunaj in previdno priključimo
dekoder na napajanje. Pri napajalni napeto¬
sti 4,8 V dekoder, ko ni NF signala, ne sme
»vleči« večjega toka od 3 mA. Napetost na
kolektorju T3 je tedaj majhna. To je obe¬
nem krmilna napetost za plin. Izmerimo jo
na točkah 69 (minus) in 81 (plus).

Umerimo zdaj upor R2! Ko ni signala, mora
biti napetost na kolektorju transistorja T2
približno 4,8 V. V kolikor je ta majhna, mo¬
ramo zmanjšati vrednost upora R2 na 200
kOhm in če napetost na kolektorju T2 še
ne naraste, še na 180kOhm. Ko najdemo
pravo vrednost, prilotamo upor R2 »na
čisto«. Zdaj potrebujemo NF signal. Lahko
ga vzamemo kar direktno iz oddajnika (iz
koderja) ali pa, še bolje, iz RC heterodin-
skega sprejemnika. Navsezadnje bo dekoder
le dobival NF signal od tam!

Seveda pa je potrebno imeti brezhiben ko¬
der (oddajnik), da bomo lahko dekoder
preizkusili.

Torej ko pride NF signal na vhod dekoderja,

se napetost na točki 81 (plin) poveča na
4,8 V. Če je med točko 81 in točko 70 vezan
rele, bo ta takrat preklopil — dan bo signal
za plin.

Ko ni signala, je napetost na točki 77 (plus,
minus na 69) približno 2,4 V, prav tako tudi
na točki 76 (plus, minus na 69). To sta
krmilni napetosti za smer in višino in vred¬
nost okoli 2,4 V pomeni povelje nevtralno.
Ko se v NF signalu spreminja razmerje
časov A/B (gelj razlago v prejšnjem članku),
se spreminja napetost na točki 77 (smer).
Ko pa se spreminja frekvenca NF signala
(vsota časov A + B), se spreminja napetost
na točki 76 (višina). Seveda morata biti obe
spremembi med seboj neodvisni, t. j. povelje
za smer se ne sme mešati s poveljem za
višino! Pač pa se tisti hip, ko damo povelje
za plin, za trenutek vrnejo krmila za smer in
višino v nevtralno lego. Že prej smo videli,
da gredo krmila v nevtralni položaj, ko ni
signala, torej tudi takrat, ko sistem odpove.

Ko imamo že RC heterodinski sprejemnik in
dekoder gotov, torej že kompleten analogni
sprejemnik, moramo oba dela povezati in
spojiti med seboj. Poleg tega si moramo
omisliti tudi primerno ohišje za napravo.

Ploščici sprejemnika in dekoderja montira¬
mo eno nad drugo, kot to prikazuje slika 27.

distančnik

Sl. 27 Montaža sprejemnika in dekoderja

Razdaljo med obema ploščicama določajo
distančniki. Ti so iz enakega materiala kot
ploščice in jih prilepimo na spodnjo plošči¬
co z lepilom UHU. Obe ploščici povežemo
med seboj z žicami za napajanje in NF
signal.

Vse skupaj damo v škatlico iz celuloida.
Najbolje bo, da jo naredimo kar po meri in
sicer iz 1 do 1,5 mm debelega celuloida. Ko¬
se škatle izrezljamo in jih med seboj zlepi¬
mo z acetonom ali celuloidnim lepilom. Ne
pozabimo na odprtine za žice in seveda pri¬
ključke servomehanizmov. Tako bo sprejem¬
nik v modelu zaščiten pred neželenimi vplivi
okolice.

TIM 6 74]75 262

leteča maketa
motornega letala
avia B-534

Tone Pavlovčič

V tej številki imate pred seboj načrt za obe
krili; zgornje in spodnje. V načrtu je rebro
vrisano v naravni velikosti, prav tako kot vsi
položaji reber. Potrebno bo ie, da upoštevate
mere, ki so podane za vsako krilo posebej.
Zgornje krilo je popolnoma ravno in ga bo¬
ste zato najlažje izdelali. Eno rebro je po¬
stavljeno popolnoma v sredino. V levo in v
desno od njega postavite rebra v razdalji
30 mm in pri tem upoštevate debelino rebra
1,5 mm. Rebra torej stoje eno od drugega na
razdalji 28,5 mm. Zadnje rebro stoji tako na
levi kot na desni strani na razdalji 21 mm,
to pa samo pri zgornjem krilu! Krivina, izde¬
lana prav tako iz balse debele 1 mm, zak¬
ljučuje krilo na obeh straneh. Prednjo letvi¬
co preseka 7 X 10 mm neobdelano prilepite
pred rebra in jo obdelate šele kasneje, ko
vzamete krilo s šablonske deske. Zadnjo
letvico preseka 7 X 21 mm obdelate v tri¬
kotni presek tako kot je narisano na načrtu
in sicer že prej, preden jo prilepite k reb¬
rom. Zgornje krilo je tako praktično že go¬
tovo. Ko je vse lepo suho, vzamete krilo s
šablonske deske in vse lepo zgladite. Pre¬
krivati še ni potrebno, ker bomo morali
prej napraviti še priključke za opornice.

Spodnje krilo je sestavljeno iz dveh polovic.
Vsako izdelujete posebej in sicer eno levo
in eno desno. Vsaka polovica je dolga 392
mm in v njej so vsa rebra na razdalji 30 mm.
Krivina na koncu krila je enaka zgornjemu
krilu. Ostalo je pri spodnjem krilu enako
kot pri zgornjem, enake letvice enakih pre¬
sekov. Razlika je le v tem, da ima spodnje
krilo V lom, ki ga dosežemo najlažje na ta
način, da vsako polovico krila delamo po¬
sebej in ju spojimo tako, da ima srednji del
nosilca že izdelan nagib, ob katerega zalepi¬
mo obe polovici. Ta srednji del izdelamo iz
balse debele 4 mm. Izdelamo dva kosa in ju
zalepimo na spodnji del rebra št. 6, in sicer
z vsake strani rebra en kos. V ta namen
ob rebru 6 na obeh straneh izrežemo oplato
v širini 4 mm tako, da gresta oba dela tesno

v zarezo. Preden oba dela zalepite, preglejte,
če krilo, postavljeno ob ta del, daje pravilni
V lom; če sta vrha obeh polovic krila enako
dvignjena od šablonske deske. Ko ste to
pregledali in ugotovili, da je vse pravilno,
potem lahko vse dele med seboj dobro za¬
lepite.

Sam model je majhen in zato si kot začet¬
niki ne bomo delali težav z izdelavo krila,
ki bi ga lahko snemali. Vse bo enostavno
trdno zlepljeno skupaj, to pa velja za oba
modela, tako za model za krožni let kot za
model za RC napravo.

Do tu pri obeh modelih ni bilo razlik in je
bila gradnja enaka. Opazili pa ste, da še ni¬
sem podal načrta za navpično krmilo. Pri
tem se namreč pojavi prva razlika in sem ga
zato pustil za prihodnjič. S tem sem deino
že odgovoril Dušanu Miklavčiču iz Ljublja¬
ne, kateremu naj povem tudi to, da bo pod¬
vozje našega modela po zunanjem videzu
enako pravemu letalu.

Igor Lipari iz Tezna pri Mariboru pa je imel
težave z rebrom št. 7, ker ga v prvem načrtu
ni bilo. Sedaj si ga gotovo že našel? In prav
tako upam tudi vsi ostali, ki ste imeli po¬
dobne probleme. Rebro 7 nastopa namreč
samo v zgornji polovici trupa in ga zato v
prvem načrtu ni bilo. Prekrivanje z letvica¬
mi je nekoliko bolj zamudno kot prekrivanje
s papirjem, toda pri trupu je nemogoče samo
s papirjem dobiti prave gladke oblike, zato
prekrivamo z letvicami. Najprej letvici ob
boku in nato eno na vrhu točno po sredini,
nato pa še vse ostale eno ob drugo. Težave
seveda nastopijo takrat, ko je treba letvico
proti kraju ožati, enostavno zato, ker je trup
na tem delu ožji in je zato tudi manj pro¬
stora. Kar zadeva motor, imajo včasih kvali¬
tetne tudi v naših trgovinah (MLADI TEH¬
NIK), sicer pa je potrebno skočiti do bližnje
trgovine prek meje. Tudi mali oglas v TIMu
ni kar tako in marsikomu je uspelo nabaviti
motorček tudi na ta način. Mimogrede: bro¬
darski modelar IZTOK PREMRLI iz Šmarja 45
pri Kopru ima na voljo 2,5 ccm motorček in
kdor mu bo prvi pisal, ga bo lahko dobil.
Vsi, ki gradite model za RC, se za vse po¬
datke lahko obračate na stalnega sodelavca
Jana LOKOVŠKA. On vam bo namreč stro¬
kovno svetoval vse v zvezi z vgraditvijo
kupljene naprave kot tudi glede izdelave
lastne krmilne naprave.

TIM 6 74i75 263

skrinjica

Drago M e ho ra

Morda že razmišljate o tem, kaj bi podarili
za dan žena svoji mami, sestri, teti ali ba¬
bici. Menim, da je kaseta za shranjevanje
drobnega nakita npr. brošk, ogrlic in podob¬
nega kaj primerno darilo. Morda ste tudi že
ogledovali lepe kasete v trgovinah, pa je bil
vaš žep — kar priznajmo — preplitev. Kaj,
ko bi takšno kaseto v obliki starinske skri¬
njice sami izdelali? Oglejte si sliko, pa bo¬
ste hitro priznali, da je kaj takega čisto
mogoče. Prepričan sem, da bo obdarovanka
vesela, pa tudi sami boste doživeli osebno
zadovoljstvo nad uspelim izdelkom.

No, pa se lotimo dela. Najprej bomo izdelali
obod skrinjice. Poiščite lepo in dobro zglaje¬
no smrekovo deščico in izžagajte vse štiri
stene oboda. Stene bomo na vogalih spojili
z rogličenjem. To je preprost pa zanesljiv
spoj. Kajpak bo treba rogliče kar se da
natanko izžagati, da se bodo stene lepo
ujele druga z drugo. Vse stične ploskve na¬
mažite z lepilom in sestavite obod. Nič hu¬
dega, če bo morda kje ostala kaka špra-
njica zaradi premajhne pazljivosti pri žaga¬
nju; vogali bodo itak pokriti z okovjem in
male nepravilnosti ne bodo vidne. Med tem
ko se bo obod sušil, izdelajte okovje. Vze¬
mite pločevino iz medi, bakra ali aluminija,
ki naj bo tako tanka, da jo boste lahko rezali
z navadnimi škarjami. Izrežite vse štiri vo¬
galne okove, prebijte s šilom luknjice za
žebljičke, nato upognite okove v prave kote
in jih pribijte na obod z medeninastimi žeb¬
ljički. Prav tako pritrdite tudi središčni okov
točno v središču, tj. sečišču diagonal na
sprednji steni. Skozi okov in skozi steno
izvrtajte dve luknjici in potisnite skozi kos
debele v obliki loka upognjene žice. Konca
žice zakujte na notranji strani. Ta lok bo slu¬
žil za zaklepanje skrinjice. V trgovini z že¬
leznino boste našli majhno ključavnico, ka¬
kršne služijo za zaklepanje potovalnih torb.
Ko bo vse to gotovo, izžagajte obe deščici,
ki bosta služili za pokrov in za dno skrinjice,
in še manjšo deščico, ki bo prilepljena na

notranjo stran pokrova. Ta deščica naj bo
natanko tako velika, da se bo ravno ujela
v obod. Ta sicer ni neobhodno potrebna,
vendar se bo skrinjica s takšnim dvojnim
pokrovom dosti bolje zapirala. Vse tri dešči¬
ce izžagajte iz petmilimetrske vezane plo¬
šče. Obod nalepite na dno in vse skupaj
obtežite. Zaradi večje gotovosti lahko dno
tudi pribijete na obod s tankimi žebljički.
V zgornjo deščico pokrova v sredini, pet
milimetrov od roba izžagajte z rezljačo režo
za zapiralni jeziček. Zapiralni jezik izrežite iz
nekoliko močnejše pločevine. Jezik pretak¬
nite skozi režo, ga upognite in pribijte na
gornjo ploskev pokrova z dvema medenina¬
stima žebljičkoma. Dolžino jezika umerite
najprej s papirnatim trakom, nato pa izrežite
jezik s škarjami. Vse robove na pločevini
zgladite s fino pilo. Isto velja seveda tudi
za okovje.

Pokrov pritrdite na obod z majhnimi tečaji
(šarnirji), ki jih lahko kupite v trgovini z
železno robo. Mesta, kjer bosta pribita te¬
čaja, nekoliko poglobite z nožem, da ne bodo
nastale nelepe špranje med pokrovom in ste¬
nami skrinje. Podstavke, oziroma nožiče izža¬
gajte iz enako debele vezane plošče in jih
prilepite na dno.

Izgotovljeno skrinjico pobarvajte s kako tem¬
no lužno barvo. Lakiranje ni potrebno, le v
primeru, da želite skrinjico še poslikati z
okraski, bo treba barvo zaščititi s prozornim
lakom. Za slikanje okraskov uporabite gosto
tempera barvo.

Kot je razvidno iz načrta, smo za obod pred¬
videli 10 mm debelo smrekovo deščico. Lah¬
ko pa uporabite tudi tanjše na primer 7 ali
8 mm debele deščice. Debelino deščic bo
treba upoštevati pri izrezovanju rogličev.
Globina ureza ie vedno enaka debelini de¬
ščice.

Pripominjam, da je skrinjica z navedenimi
merami bolj majhna. Vsakdo lahko spremeni
mere po svojem okusu in potrebah.

TIM 6 74|75 266

run mr

2X 2X

TIM 6 74175 267

aeroprofila za

Marjan Klenovšek

V sestavku »MODELI S POGONOM NA
GUMO« smo se dotaknili tudi aeroprofilov,
ki jih bomo natančneje obravnavali v tem
sestavku. Za aeroprofil ali na kratko profil
smatramo prečni prerez krila ali repa. če
skozi točki na profilu, ki sta med seboj
najbolj oddaljeni, potegnemo premico (te¬
tivo), vidimo, da so nekateri profili sime¬
trični nekateri pa ne. Krivulja nad tetivo
je vedno izbočena, krivulja pod tetivo pa
je lahko izbočena, vbočena ali pa je ravna.
Glede na obliko zgornje krivulje lahko na
hitro ločimo turbolentne profile od laminar-
nih (sl. 1). Pri turbolentnih profilih je nam-


reč največja oddaljenost zgornje krivulje od
tetive približno na 1/3 tetive, pri laminarnih
pa je približno na 2/3. Laminarni profili pri
modelih ne pridejo v poštev, zato se z nji¬
mi ne bomo ukvarjali in bomo več pozor¬
nosti posvetili turbolentnim, ki imajo to
lastnost, da letijo počasneje kot laminarni.
Oglejmo si geometrijske značilnosti aero¬
profilov (sl. 2). če v aeroprofil včrtamo
več krogov ter njihova središča povežemo
s črto, dobimo tako imenovano skeletnico.
črto, ki spaja prvo in zadnjo točko ske-
ietnice imenujemo tetiva skeletnice. Ker

leteče modele

skeletnica

smo kroge profilu včrtali, je jasno, da se
zgornja krivulja dotika krogov nad skeletni¬
co, spodnja pa pod njo. Omenimo še sred¬
njo linijo profila. To je črta, ki jo dobimo,
če zvežemo vsa razpolovišča črt, ki okle¬
pajo z zgornjo in spodnjo krivuljo isti kot.
To so bile važnejše geometrijske značil¬
nosti, oglejmo pa si še značilne veličine
aeroprofilov (sl. 3). Te veličine podajamo v

značilne veličine aeroprofila

Slika 3

odvisnosti od dolžine profila »I«, ki jo po¬
znamo, ker je enaka globini krila. Običajno
jih podajamo v odstotkih. Značilne veličine
aeroprofilov so:

— dolžina I

— največja krivina skeletnice c/l

— položaj največje krivine skeletnice Xc/I

— največja relativna debelina d/i

— položaj največje relativne debeline Xd/I

— polmer nosa profila R/l

TIM 6 74|75 268

Ulomki, s katerimi določimo položaje po¬
sameznih točk, so potrebni zaradi procentu-
ainega podajanja veličin. Oglejmo si pri¬
mer. Imejmo profil dolg 120 mm. Skeletnica
naj bo najbolj ukrivljena za 6 mm. Izraču¬
najmo največjo krivino skeletnice: c/l =
= 6/120 = 0,05 = 5 %. Največja ukrivlje¬
nost skeletnice je torej 5 %. če je skelet¬
nica najbolj ukrivljena na 70 mm dolžine
profila, lahko izračunamo to tudi procentu-
alno: Xc/I = 70/120 = 0,583 = 58,3 %.
Oglejmo si še radius nosa profila. Če npr.
profilu v nos lahko včrtamo krog s polme¬
rom 1 mm, lahko to izrazimo v procentih
takole: R/l = 1/120 = 0,00833 = 0,833 %.
Sedaj, ko poznamo značilne veličine aero-
profilov, si oglejmo še, kako jih označuje¬
mo. Ogledali si jih bomo zato, ker lahko
že iz oznak profila vemo, kako bo profil
približno izgledal. Oznaka profila se sestoji
iz imena konstruktorja ali inštituta, kjer je
bil profil konstruiran in preizkušen, in red¬
ne številke poizkusa ali pa iz skupine šte¬
vilk, ki podajajo njegove značilne veličine.
Kaj torej pomenijo številke za imenom pro¬
fila? V modelarstvu se precej uporabljajo
profili, ki jih je konstruiral dr. ing. Georg
Benedek, zato si najprej oglejmo njihovo
označevanje. Izberimo npr. profil B 6405. Čr¬
ka B pomeni ime konstruktorja Benedeka.

5 številkami za njo pa je takole: prva šte¬
vilka, torej 6, pomeni maksimalno relativno
debelino (6 %), drugi dve, 40, nam pokažeta
položaj maksimalne krivine srednje linije,
torej je profil najbolj ukrivljen na 40%; ko¬
likšna pa je ta ukrivljenost nam podaja zad¬
nja številka 5, torej je profil najbolj ukriv¬
ljen za 5 %.

V sistemu petštevilčne oznake za profile
Benedek pa pomenijo posamezne številke
isto kot štirištevilčni, samo s to razliko, da
nam zdaj prvi dve podajata relativno de¬
belino. Primer: B 10305. Pri tem profilu je
torej največja relativna debelina 10%. Naj¬
večja ukrivljenost srednje linije znaša 5 %
na 30 % dolžine profila.

Pri oznakah profilov, ki jih preizkuša NACA
(National Advisory Committee for Aeronau-
tics) pa je stvar takšna. Primer: izberimo
si profil NACA 6412. Prva številka nam
pove maksimalno ukrivljenost srednje linije

6 %, druga številka nam pove mesto naj¬
večje krivine srednje linije, vendar je iz¬
ražena v desetinah in ne procentih, ter jo

moramo zato množiti z 10: 4 x 10 = 40 %.
Zadnji dve številki pa nam povesta, da je
največja relativna debelina profila 12%.
Oglejmo si še oznake profilo Siguard
Isacson. Pri profilu SI 53009 pomeni prva
številka največjo ukrivljenost srednje linije
5 %, naslednji dve nam povesta, da je naj¬
večja ukrivljenost srednje linije na 30 %
dolžine, zadnji dve pa nam podajata naj¬
večjo relativno debelino, vendar ju moramo
množiti z 10. Dobimo 0,9x10  = 9%  dol¬
žine.

S številkami smo se torej seznanili, zdaj
pa se seznanimo še z oznakami profilov:

B — dr. ing. G. Benedek

CAGI — centralni aerohidrodinamični in¬

štitut Moskva

CLARK — Virginis Clark, konstrukter pro¬
filov

EJ — Erich Jedelsky, k. p.

Gott — aerodinamični tunel v Gottin-

genu

GRANT — Charles Grant, k. p.

MVA — Model Versuchsanstalt v Got-
tingenu

N — Navy Jard VVashington

NACA — National Advisory Committee

for Aeronautics

RAE — Royal Aercraft Establishment

Sl — Siguard Isacson, k. p.

Morda se vam je zazdelo, da te črke in
številke nimajo nobenega smisla, saj je na
vsakem načrtu profil že narisan. Vendar,
ali ste se že kdaj vprašali, zakaj je nari¬
san ravno tak kot je in ne drugačen? Do¬
ločitev profila je namreč stvar konstruktor¬
ja in verjetno bo kdo izmed vas tudi kdaj
konstruiral model in takrat se bo prav go¬
tovo spomnil teh vrstic. Za posamezne vr¬
ste modelov je namreč že ugotovljeno pri¬
bližno kako debeli naj bodo njihovi profili,
kako zakrivljeni itd. Na podlagi teh ugoto¬
vitev potem izberemo profil in če smo že
malo seznanjeni s tem, bo stvar bistveno
lažja, kot če bi profil izbirali »od oka«. Po¬
glejmo primer. Za gumenjake je ugotov¬
ljeno, da so zanje najprimernejši profili,
ki imajo:

— največjo relativno debelino d/l = 5—8 %

— največjo ukrivljenost srednje linije c/l =
= 4—6 %

— položaj največje ukrivljenosti srednje li¬
nije Xc/I = 30—40 %

TIM 6 74|75 269

— položaj največje relativne debeline
Xd/I = 20—30 %

— polmer nosu r = 0,3—0,5 %

Na podlagi teh ugotovitev izberemo npr.
profil B 8356-b, ki ima, kot vemo, največjo
relativno debelino 8 %, največjo ukrivlje¬
nost srednje linije pa 6 % na 35 % dolžine.
Ta profil se presenetljivo dobro ujema z
zahtevanim in potrebno ga je samo še na¬
risati. To pa je zopet problem, ki pred¬
stavlja za marsikoga nepremostljivo težavo,
čeprav to ni nič strašnega. Profili so po¬
dani v tabelah, treba je to tabelo spraviti
na papir tako, da dobimo obliko profila.
Prva vrsta v tabeli nam predstavlja X os,
številke pa oddaljenost od izhodišča, to je
od 0, v procentih dolžine. Tabela se pri
100 konča, kar je jasno, saj profil ne more
biti daljši od 100 % svoje dolžine.

Druga vrsta nam predstavlja zgornjo krivu¬
ljo, tretja vrsta pa spodnjo krivuljo profila.
Če pogledamo npr. v tabelo za profil
B 8356-b, nam druga in tretja vrsta povesta
tole: pri črti, ki predstavlja 1,25% dolžine
profila, je višina zgornje krivulje 3,02 % dol¬
žine, višina spodnje pa 0,17%. Sedaj, ko
vemo kaj nam predstavlja tabela, pa si po¬
glejmo, kako narišemo profil (sl. 4).

Naše krilo je globoko 120 mm. Na milime¬
trski papir si narišemo dolžino 120 mm in
jo razdelimo po prvi vrsti tabele. Oddalje¬
nost od izhodišča dobimo tako, da vsako
številko v prvi vrsti pomnožimo z 1,2 in jo
narišemo. 1,2 zato, ker je profil dolg 120
mm, če bi bil dolg 150 mm, bi vzeli pa
1,5. Ko boste tako razdelili dolžino profila
po prvi vrsti tabele, potegnite skozi vsako
točko pravokotnico na osnovno črto. Sve¬
tujemo vam, da ničesar, kar je v tabeli, ne

Slika 4

y

izpustite, ker sicer ne boste dobili takega
profila, kot bi ga morali. Na posamezne pra-
vokotnice si nato napišemo procente dolži¬
ne, ker je tako risba preglednejša. Na te
pravokotnice bomo sedaj nanašali točke, ki
nam bodo označevale zgornjo oz. spodnjo
krivuljo. Začnimo pri črti na 0 %. Na tej
črti moramo nanesti vrednost 1,18% dolži¬
ne, to je 1,18 X 1,2 = 1,396 mm. Narišemo
torej 1,4 mm. Pri pravokotnici na 1,25 %
dolžine sta točki že različni. Ena bo 3,02 X
X 1,2 = 3,624 mm nad osnovno črto, druga
pa 0,17 X 1,2 = 0,204 mm. Če je v tabeli
Y 2  pred številko minus, pomeni to, da je
točka pod osnovno črto. Vse točke, ki smo
jih dobili pri risanju, bomo zvezali s krivulj-
nikom in dobili zgornjo in spodnjo linijo.
Pri risanju točk bodite na vso moč natanč¬
ni, prav tako pri postavljanju krivuljnika,
ker boste le tako dobili točno risbo profila.
Točna risba profila je namreč predpogoj
za točno izdelavo šablon za rebra. Pri iz¬
delavi šablon večkrat preverite, če se šab¬
lona ujema z narisanim profilom, če ne, jo
popravite. V kolikor se je ne da več po¬
praviti, torej če so že preveč izpiljene, jih
raje vrzite proč in naredite nove. S slabimi

Slika 5

prerez dobro izdelanega krila

prerez slabo izdelanega krila

S 10 15 20 25 30 40 50 SO 70 SO SO 95 100 Z

risanje aeroprofila

TIM 6 74|75 270

šablonami seveda ne moremo izdelati do¬
brih reber. Dobra rebra, izdelana točno po
profilu, so predpogoj za dober let modela.
Pav tako je pomembno, da iz reber ne štr¬
lijo letvice in da sta prva in zaključna let¬
vica dobro oblikovani (sl. 5).

Za konec pa še nekaj tabel profilov za mla¬
de konstruktorje. Profili iz tabel so tudi
narisani; tako bo izbira lažja.

B 8.356-b

X 0 1,25 2,5 5 7,5 10 15 20 25 30 40 50 60 70 80 90 95 100

Y, 1,183,02 4,11 5,837,13 8,18 9,5 10,22 10,51 10,5 9,9 8,83 7,47 5,85 4,15 2,33— 0,35

Y 2  1,18 0,170 0,070,28 0,65 1,47 2,13 2,56 2,83 3 2,9 2,62 2,17 1,53 0,83— 0

B 6356-b

X 0 1,25 2,5 5 7,5 10 15 20 25 30 40 50 60 70 80 90 95 100

Y, 0,7 2,18 3,14 4,55 5,65 6,53 7,78 8,55 9,00 9,15 8,96 8,29 7,10 5,75 4,05 2,13— 0,22

Y, 0.7 0.03 0.15 0.42 0.78 1.12 1.85 2.45 2.92 3,25 3,75 3,65 3,50 3 2,22 1,1 — 0

Gott 359

X 0 1,25 2,5 5 7,5 10 15 20 25

Y, 0,75 2,5 3,1 5,3 6,55 7,45 8,75 9,55 —

Y 2  0,75 0 0 0,2 0,45 0,75 1,3 1,75 —

30 40 50 60 70 80 90 95 100

10,25 10,0 9,15 7,85 6,25 4,4 2,5 1,5 0
2,45 2,65 2,55 2,35 1,85 1,25 0,60 0,3 0

NACA 6409

x

Y,

Y,

0  1,25  2,5  5  7,5  10  15  20  25  30  40  50  60  70  80  90  95

0  2,06  2,96  4,3  4,42  6,31  7,78  8,88  0,69  10,13  10,35  9,81  8,78  7,28  5,34  2,95  1,57

0  — 0,88  — 1,11  — 1,18  — 0,08  — 0,88  — 0,36  0,17  0,69  1,12  1,65  1,86  1,92  1,76  1,36  0,74  0,35

100

0,09

— 0,09

Lindner

TIM 6 74|75 271

B-8306

MVA 342

x O 1,25 2,5 5 7,5 10 15 20

y, 0,8 2,8 3,7 4,9 5,8 6,5 7,7 9,0

y 2  0,8 O 0,2 0,8 1,2 1,7 2,4 3,1

NACA 0009

x O 1,25 2,5 5 7,5 10 15 20

y, O 1,42 1,96 2,67 3,15 3,51 4,01 4,3

y 2  O — 1,42 — 1,96 —2,67 —3,15 — 3,51 —4,01 —4,3

Lindner

x O 1,25 2,5 5 7,5 10 15 20 30 40 50 60 70 80 90 100

X, 1,09 2,73 3,52 4,78 5,62 6,37 7,36 8,05 8,65 8,68 8,2 7,32 6,06 4,58 2,67 0,25

y 2  1,09 0,09 O 0,2 0,55 0,85 1,52 2,13 2,97 3,64 3,88 3,82 3,40 2,81 1,52 O

B-6407-e

x

yi

y2

O 1,25 2,5 5 7,5 10 15 20 30 40 50 60 70 80

0,80 2,50 3,50 4,90 5,90 6,70 7,90 8,60 9,00 8,65 7,70 6,30 4,80 3,2

0,80 0 0,20 0,45 0,80 1,10 1,90 2,70 4,10 5,20 5,90 5,90 4,80 3,5

90

1,6

1,6

100

0

0

HAWK - 5

Matjaž Cvahtal

Raketa Hawk-5 je vodeni raketni izstrelek
ameriške izdelave. Služi za boj proti letalom
na majhnih in srednjih višinah. Izstrelek je
enostopenjski, poganja pa ga trdo gorivo.

Tehnični podatki:
dolžina 5,10 m
premer trupa 36 cm
razmah stabilizatorjev 1,20 m
teža 1040 kg

največja hitrost 2500 km/h
največji domet 35 km
največja višina 15 km

IZDELAVA:

Trup izdelamo iz šeleshamerja, ki ga ovijemo
okrog palice s premerom 25 mm. Stabiliza¬
torje izdelamo iz balse debeline 2 mm. Ko

TIM 6 74I75 272

273

smo izrezali natančno obliko, jih še profilno
obrusimo, nato pa prilepimo na trup. Tudi
šobo naredimo iz šeleshamra, jo prilepimo
na trup, potem pa se lotimo izdelave konice,
ki naj bo iz balse ali lipovine. Najprej jo
grobo obdelamo z modelarskim nožem, za¬

tem pa obrusimo s smirkovim papirjem. Pre¬
ostane nam le še izdelava kabla, ki ga nare¬
dimo iz balse; dimenzije kabla pa so
2 X 3 X 210,5 mm.

Raketo še pobarvamo. Uporabimo le črn in
bel Humbroll lak.

TIM 6 74j75 273

RADIOAMATERJI

elektronska sirena

Vukadin Ivkovič

Dvoglasne transistorske elektronske sirene
niso za naše bralce nikakršna novost, še po¬
sebno ne za tiste, ki so v svoji praksi upo¬
rabljali knjigo »Mala škola elektronike — TN
sistem.« V tej knjigi je v poglavju 11 opisa¬
na ladijska troblja, ki je v bistvu enostaven
primer elektronske sirene.

Ladijska sirena je dvoglasni oscilator, ali
bolje rečeno, dvoglasni brnič, ki z dvema
oscilatorjema oddaja dvoglasen ton podoben
tonu ladijske sirene ali dizelske lokomotive.
Elektronska sirena se poleg večje zapleteno¬
sti konstrukcije razlikuje od ladijske tudi po
svojem zvoku. Elektronska sirena, katere
vezalno shemo objavljamo v tem sestavku,
tuli oz. zavija podobno kot sirena, ki jo upo¬
rabljajo miličniki, gasilci ali reševalci. Po¬
vedali smo že, da je ladijska troblja samo
dvoglasna sirena. Da ne bi bilo pomot, vam
dajem idejo za izdelavo boljše in nam doslej
neznane sirene, ki jo boste lahko zgradili z
uporabo obeh danes objavljenih shem.

Shema elektronske sirene

S pazljivim opazovanjem sheme boste ugo¬
tovili, da sta tu dva nam že dobro znana mul-
tivibratorja, in sicer levi s transistorjema T,
in T 2  ter desni s T 3  in T 4 . Levi ima za ka¬
paciteto elektrolitske kondenzatorje Ci in C 2 ,
zato ima nizko frekvenco, verjetno ne več
kot nekaj Hz. Desni ima kondenzatorje ka¬
pacitete 0,1 pF, ki določajo frekvenco mul-
tivibratorja, ta pa znaša okoli 1 kHz. Fre¬
kvenco multivibratorja lahko spreminjamo s
trimer potenciometroma R5 in R12. Kaj se
pri tem dogaja? Desni oscilator frekvence
1 kHz oscilira v ritmu levega oscilatorja. S
spreminjanjem frekvence s pomočjo poten¬
ciometrov lahko dosežemo različne zvočne
učinke, ki so bolj ali manj podobni sirenam
v javnem prometu. Z malo eksperimentira¬
nja lahko dosežete zvok, ki bo podoben
petju kanarčka ali vrabca ali pa celo mijav¬
kanju mačke.

MATERIAL ZA ELEKTRONSKO SIRENO

Transistorji so vsi enaki, in sicer tipa
AC126 ali pa domači tipa AC 550.

Upori so naslednji:

R1 = 1 kQ
R2 = 33 kQ
R3 = 56 kQ
R4 = 1 kQ
R5 = 25 kQ
R5 je trimer
potenciometer

R6 - 15 kQ
R7 = 15kQ
R8 =1,8 kfi
R9 = 33kQ
R10 = 33 kQ
R11 = 1,8 kQ
R12 = 25 kQ

TIM 6 74|75 274

Tiskano vezje

Tudi R12 je trimer potenciometer. Kot že
rečeno, menjavamo frekvenco s potenciome¬
troma R5 in R12.

Kondenzatorji so tile:

C1 = 25 pF
C2 = 25 jxF
C3 = 100 pF
C4 = 25 pF
C5 = 0,1 |xF
C6 : 0,1 pF

C7 = 0,1 pF

Sliki 2 in 3 predstavljata tiskano vezje na
šasiji elektronske sirene.

Vsak graditelj sirene mora to tiskano kolo
prilagoditi svojim elementom. Prikazali smo
vam le idejo, le en način izdelave sirene z
določenimi elementi, ki so vsi miniaturni.
Miniaturnost elementov ni pogoj: tudi večji
elementi (starejše izdelave) so uporabni, če
imajo iste elektronske karakteristike in lah¬
ko prav tako dobro služijo za gradnjo tega
aparata.

Naj na koncu povem še to, da lahko za na¬
pajanje sirene izkoristite napetost od 6 do
12 V, kar je odvisno od avtomobilskega aku¬
mulatorja oziroma od vira energije, ki je
amaterju na voljo. Seveda sirena ne more
»oživeti« brez ojačevala za reprodukcijo
glasu. Izhod sirene (3) moramo torej zvezati
z vhodom močnega ojačevalca.

upornost

vodnika

Branko Kebe

Iz elektrotehnike nam je znano, da je upor¬
nost vodnika odvisna od dolžine, preseka,
vrste materiala in temperature. Eksperimen¬
ta, kako zavisi upornost vodnika od dolžine
in preseka, je lahko napraviti. Nekoliko
težji in zanimivejši pa je eksperiment, ki
pokaže, kako je upornost vodnika odvisna
od temperature. Prav to zadnjo odvisnost
si bomo ogledali.

Potrebščine:  1 m dolga, tanka železna žica,
3 V baterija, 3,5 V žarnica, vezne žice, špi-
ritni gorilnik, vžigalice.

Navodilo:  Železno žico dobimo od okenske
mreže, ki jo uporabljamo proti komarjem.
Navijemo jo na valj s premerom enega
centimetra, ovoj do ovoja. Nato jo spusti¬
mo in navita žica v obliki tuljave se neko¬
liko razrahlja. Nekoliko jo raztegnemo, da se
posamezni ovoji med seboj ne dotikajo. Ce¬
lotna dolžina navite tuljave naj ne bo več
kot tri decimetre (sl. 1). žico nato prispaj-
kamo na dve puši montirani na izolacijski
plošči (sl. 2). Vse navedene priprave zve¬
žemo po sl. 3. Žarnica sveti normalno. Po¬
tem s špiritnim gorilnikom železno žico se-

Slika 2

grevamo. Če plamen ne oplazi vse žice, jo
nekoliko premikamo nad plamenom. Želez¬
na žica se segreva in žarnica ugaša.
Upornost žive se veča, zato se v skladu z

U

Ohmovim zakonom tok manjša (I

R

Vendar žarnica popolnoma ne ugasne. Ko
plamen odmaknemo, začne žarnica bolj sve-

Slika 3

TIM 6 74|75 276

titi. Hlajenje pospešimo, če žico pihamo. S
tem eksperimentom torej dokažemo, da se
upornost vodnika spreminja, če se spremi¬
nja temperatura.

Sedaj pa bo morda kdo vprašal, zakaj smo
si izbrali prav železno žico. To smo storili
zaradi tega, ker se ji upornost s spremi¬
njajočo temperaturo precej spreminja. Če

livarstvo

Marko Drenovec

Livarstvo je veja metalurgije, kjer razne
strojne dele izdelujemo na ta način, da
uiijemo raztaljeno kovino v kalup. Tu se
talina strdi in obdrži obliko livne votline —
negativa želenega predmeta. Ulitki so na¬
domestili nekatere doslej kovane izdelke,
ker predstavlja litje v večini primerov bolj¬
ši, lažji in ekonomičnejši postopek,
če si na kratko ogledamo razvoj livarstva,
zasledimo njegove začetke že v tretjem ti¬
sočletju pred našim štetjem. Tedaj so uli¬
vali le baker in bron, iz preprostega razloga,
ker je bilo mogoče le ta dva materiala
staliti na preprostih kuriščih. Iz brona so
ulivali razno orodje in orožje preprostejših
oblik. Srednji vek se že'lahko postavi s šte¬
vilnimi umetniškimi ulitki (zvonovi, svečniki,
lestenci).

Jekla dolgo časa niso mogli ulivati, ker ga v
pečeh niso mogli pridobiti v tekočem stanju,
ampak le kot železovo gobo z vključki žlin¬
dre in drugih nečistoč, ki jih je bilo treba
izkovati. Sivo litino pa so že pred našim
štetjem ulivali mnogo naprednejši Kitajci.
Evropa jim je sledila šele v srednjem veku,
ko so pričeli ulivati topovske cevi in krogle.
Kalupe so polnili neposredno s tekočo kovi¬
no, ki je pritekala iz peči. Livar je tako lahko
zelo malo vplival na sestavo litine in kvali¬
teto ulitka. V 17. in 18. stoletju se pojavijo

bi napravili eksperiment z bakreno žico, bi
se upornost tako malenkostno spremenila,
da ne bi na žarnici opazili ničesar.

Kdor ima na razpolago miliampermeter z
območjem do 200 mA, lahko eksperiment
ponovi tako, da v tokokrog vključi še tega
(sl. 4). V tem tokokrogu sta kar dva poka¬
zatelja, ki pokažeta jakost toka.

prve plamene in jaškaste peči, pri katerih
je dana možnost za različno sestavo kovin¬
skega vložka voditi metalurško — kemične
procese bolj zadovoljivo in zagotoviti kupcu
dober izdelek.

Danes talimo litino razen v jaškastih pečeh
— kupolkah tudi v elektropečeh, kjer ima¬
mo dogajanja še bolj na vajetih. Med talje¬
njem lahko namreč različne procese (reduk¬
cija, oksidacija, neogijičenje) zaviramo ali
pospešujemo.

Obstajajo livarne jeklene in sive litine, tež¬
kih kovin (baker, svinec, kositer in njihove
zlitine) in lahkih kovin (aluminij in njegove
zlitine s Si, Mg, Zn, Cu idr.).

Glede na kovino in naravo ulitka se postopki
taljenja in ulivanja med seboj precej razli¬
kujejo, vendar pa le velja, da je pot od za¬
misli do končnega proizvoda v bistvu po¬
dobna ...

Zaradi boljše razumljivosti smo se odlo¬
čili, da uiijemo preprost predmet (slika
1a). Najprej je treba izdelati model — po¬
zitiv, ki je lahko lesen, kovinski ali iz
umetne smole. Sestavljen je iz dveh polo¬
vic, katerih vsako posebej bomo v dveh okvi¬
rih oblikovali livno votlino (slika 1 b). S po¬
sebej pripravljeno peščeno mešanico bomo
namreč napolnili livarska okvira, v katera
postavimo polovici modela. Ko je kalup po
stresanju in stiskanju dovolj trden, da obdr¬
ži želeno obliko, model izvlečemo; da bo
šel lažje iz peska, smo mu na stranskih
ploskvah dodali majhen naklon (0,5—3° C).
Ko sta obe polovici kalupa izgotovljeni in
očiščeni, ju moramo sestaviti (slika 1c). Da
se pri tem ne zamakneta druga proti drugi,
uporabimo vodila, ki so pritrjena na zunanjih
straneh okvirov. Kalup je pripravljen za uli¬
vanje!

Kovino stalimo v peči. Če delamo s sivo
litino, jo običajno stalimo v t. i. kupolni peči,
ki je po konstrukciji podobna plavžu, vendar
pa je precej manjša. Tudi tu v plasteh zakla-

TIM 6 74 75 277

1a.) predmet

1 b) model

zgornja spodnja polovica modela
delilna ravnina
naklon

7  c) kalup

zgornji okvir . napajalnik  /  zračnik, zgornja polovica kalupa

spodnji okvir spodnja pol. kalupa

damo kovinski vložek, koks, apnenec in dru¬
ge dodatke. Tekoča kovina in žlindra se zbi¬
rata v talilniku, potem pa ju zaradi različnih
specifičnih tež ločimo pri izstopu iz peči.
Skozi venec pihalic vpihavamo v peč hladen
ali predgret zrak. Temperatura, ki jo moramo
doseči, mora biti 100 — 200° C nad tališčem
kovine. Talino spustimo teči iz peči v livno
ponev, kjer odstranimo še preostalo žlindro,
ki plava na površini, in jo transportiramo na
livno mesto.

Talino ulijemo skozi livno čašo (slika 1 d) v
lijak, priteče do razdelilnega kanala in nato
do dovodnih kanalov. Ko je livna votlina pol¬
na, dotočimo še določeno količino taline za
polnjenje napajalnika. Njegova funkcija je
sledeča: iz tekočega stanja preide litina ob
ohlajanju v testasto in slednjič trdno agre¬
gatno stanje. Pri tem se krči in če bi s te¬
kočo litino napolnili samo livno votlino, bi
se ulitek tako skrčil, da dimenzijsko ne bi
ustrezal. Z napajalnikom, v katerem je ta¬
lina najdlje časa tekoča, pa omogočimo, da
ulitek črpa potrebno talino. Ne gre pa tu
samo za volumsko krčenje, ki je vidno na
zunaj, ampak se lahko zaradi opisanega po¬
java v notranjosti izoblikuje votlina — lun-
ker in ulitek prav tako ni dober. V kaiupar-

ski mešanici so poleg čistega kremenovega
peska še veziva in drugi dodatki, ki ji skup¬
no z vodo dajo oblikovalnost in plastičnost.
Pri litju zgorijo ali se uparjajo in dobimo pre¬
cejšnje količine plinov, ki ne smejo ostati v
ulitku: da jim omogočimo čimboljši prehod
na prosto, napravimo v zgornji polovici ka¬
lupa tanke zračne kanale, ki jih ob koncu
litja brez škode zalije odvečna talina.

Ulite kalupe po ohlajevanju izpraznimo in
odstranimo z ulitkov nepotrebne prilitke.
Sledi faza čiščenja v peskalnem stroju, kjer
s snopom drobnih jeklenih zrn odstranimo
tanko plast peska, ki se drži ulitka. Daije
ulitek obrusimo, predvsem šiv, ki je karak¬
terističen za ulitke, ulite v sestavljene ka¬
lupe. Po tem pa gre še v nadaljnjo obdelavo,
ki pa ni več livarjeva domena.

Vedno pa oblika ulitka ni tako preprosta.
Oglejte si nekaj primerov na sliki 2. Zato si

Slika 2

bomo ogledali še primer, kako ulijemo kraj¬
šo cev s prirobnico. Uliti je treba samo
plašč cevi in izoblikovati notranjo odprtino
(slika 3a). Izdelamo model (slika 3b), s kate¬
rim bomo oblikovali zunanjo obliko cevi. V
jedrniku (slika 3c) pa izdelamo jedro, ki nam
omogoči izdelavo notranje oblike cevi. Na
sliki 3d vidimo sestavljen kalup za naš uli¬
tek. Jedro je nekoliko daljše, da lahko nje¬
gova konca opremo na stene kalupa. Pod
pritiskom litine bi se jedro lahko premaknilo
ali zaradi svoje vitkosti zlomilo in ga zato
na več mestih podpremo z jedrnimi podpo¬
rami, ki se ob stiku s talino raztopijo in spo¬
jijo z osnovnim materialom. Na sliki 3e pa

TIM 6 74]75 278

3o .) PREDMET

3b)M0DEL

3c)JEDRNIK


L.r " L3'

Slika 3

3 d.) KALUP

7 8 6 8 3

vidimo surov ulitek, ko smo peščeno jedro
že iztresli iz cevi.

Ali veste, da so uliti tudi drobni deli za roč¬
ne ure, fotoaparate, brivnike? Na teh bi za¬
man iskali šiv zaradi deljenega kalupa.
Izdelujejo jih s t. i. precizijskim litjem. Ce¬
loten modei izdelajo iz voska, ki ga prev¬
lečejo z zaščitno, v ognju odporno prevleko.
Nato ga dajo v okvir, ki ga napolnijo s sa-
mostrjujočo se maso. Ko se kalup utrdi,
vosek v peči iztalijo in dobijo enodelni ka¬
lup. Običajno združijo množico manjših vo¬
ščenih modelov v livni grozd, da je delo
hitrejše in bolj gospodarno.

Za ulitke brez jeder se izplača izdelati tudi
izparljive modele iz penaste mase — poli-
stirola. Model v okviru obdamo s peskom,
in ko ulivamo, je model še vedno v kalupu.
Pod vplivom visokih temperatur pa se masa
uparja in talina zaliva livno votlino.

Delo livarjev je izredno naporno in ga sme¬
mo skoraj primerjati z delom rudarjev. Nji¬
hovo okolje ni nikoli čisto, v delovnih pro¬
storih lebdijo drobni peščeni delci v zraku,
ki je poln tudi dima. Delo v vročini, s sta¬
ljeno kovino je zmeraj nevarno in nikoli ne
manjka težjih ali lažjih opeklin. Mnoga opra¬
vila so čisto težaške narave, ki zahtevajo
krepkega in zdravega moža. No, razmere
se iz dneva v dan izboljšujejo. Precej dela
prevzame nase avtomatizacija. Zanimanje
za ta lepi poklic je nekaj časa upadalo, zdaj
pa se zopet mnogo mladih odloča zanj.

timova naloga

Govor je bil o livarstvu in livarskih postop¬
kih. Razumljivo, da še cel kup reči ni bilo
omenjenih, nekaj zaradi pomanjkanja pro¬

stora, nekaj pa tudi zato, da damo prosto
pot vaši domišljiji.

Veliko nas je, ki v vsakdanjem življenju ho¬
dimo mimo mnogih stvari in se nikoli ne
vprašamo: »Kako je pa tole narejeno? Iz
česa je? Koliko dela je vloženega v ta na
videz preprosti izdelek?«

Ozrite se okoli sebe in razmislite zaenkrat,
kateri predmeti, ki jih srečujete vsak dan,
so bili uliti po tem ali onem postopku. Pri
nekaterih boste to hitro ugotovili, drugi pa
svoje poreklo, zaradi precejšnje obdelave,
bolj uspešno skrivajo. Oglejte si jih, pišite
nam o njih in poizkusite dognati izdelavni
proces. Nič zato, če boste včasih zgrešili,
vsega niti »stari mački« v livarstvu ne vedo
in neredko si razbijajo glavo ob nastalih
problemih.

naš razgovor

Dragi mladi sodelavci TIMa! Toliko pisem pa
že dolgo nismo prejeli. Ne znamo si razlo¬
žiti, ali je to zaradi zanimivosti naloge, ali
pa je posredi kaj drugega. Mi smo zadovolj¬
ni in upamo, da bo pri vaši »izumiteljski«
vnemi tudi ostalo. Že v prejšnji številki smo
vam predstavili nekaj preprostih naprav, ki
bi nas opozarjale na padanje dežja, in vam
jih obljubili za danes še nekaj, ker so pisma
še vedno prihajala, ko smo že oddali revijo
v tisk.

In da ne bo zamere, naj kar takoj povemo,
da smo se to pot odločili za dva nagrajenca.
Zadnjič ni bilo z nagrado nič, ker je bila
možnost izbire še premajhna, danes pa upa¬
mo, da bomo ta dolg pravično poravnali.

Ko imam pred seboj na mizi kup vaše po¬
šte in si ogledujem vaše »izume«, pa ugo¬
tavljam, da ste se rešitve naloge lotili vsi
na bolj ali manj enak način, le z nekaterimi
nebistvenimi razlikami.

Pa si oglejmo skupaj, kaj ste si zamislili!
Radi bi omenili vsa pisma, a s tem bi našo
rubriko preveč razširili in bi zmanjkalo pro¬
stora za druge prispevke, ki so tudi zanimivi
in zaradi katerih radi prebirate TIM.

Pipan Slavko iz Šempetra pri Novi Gorici je
poslal zanimivo pismo z natančnimi načrti
za več naprav. Predstavili bomo prvo, ki je
zelo enostavna.

TIM 6 74|75 279

Med seboj sta povezani dve posodi; ena je
s širokim dnom in vanjo se lovi dež, druga
pa je ožja in precej višja. V njej je plavaš,
ki se ob dviganju nivoja vode dvigne in
sklene tokokrog. Slavkov plavaš smo neko¬
liko trdneje »vzeli v roke«, da se lahko gib¬
lje le v navpišni smeri in ne opleta. Na dnu
široke posode naredimo majhno odprtino, da
lahko voda odteše, prekrijemo pa jo z guma¬
sto pioššico, ki je zvezana z drugim pia-
vašem.

Vodušek Miran iz Orehove vasi pri Mariboru
bi si pomagal kar s precizno tehtnico.

Geio tehtnico bi zavaroval s streho pred
padavinami, le eno skodelico bi pustil, da
bi se v njej zbirala deževnica, in ko bi bilo
te dovolj, bi se vzvod nagnil in kazalec na
tehtnici bi s pioššico, katere bi se dotaknil,
sklenil tokokrog. Pri tem je nerodno le to,
da Miran ni pomislil na odtok vode. Če bi
mogoše skodelico, v katero pada dež, togo
vezal na vzvodno preško, bi se ta nagnila,
v dološeni višini pa bi voda odtekla skozi
majhno odprtino v njeni steni.

Na skoraj enakem principu vendar na neko¬

liko bolj zapleten našin eiektrišne vezave
deluje še druga Miranova alarmna naprava,
ki kaže, da bi Miran na to temo lahko še in
še »izumljal«.

Slika 3

Pri tem pismu bi pripomnili še to, na; si
avtor ogleda, s kakšnimi simboli oznašuje-
mo v tehniki razne elemente (to pot vir na¬
petosti, upore, usmernike, razlišne porabni¬
ke in drugo)!

Avsec Sašo je tudi poslal dva predloga.
Oglejmo si njegovo drugo napravo, ki po¬
dobno kot Voduškova temelji na vzvodu.

Skozi zbirni lijak napelje vodo na eno stran
vzvoda, vrtljivega okoli vodoravne osi, dru¬
go stran pa zavaruje s streho, v katero je s
spodnje strani vgradil stikalo, povezano s
signalno napravo. Ta njegova naprava je
boljša od prejšnje v toliko, ker voda lahko
nemoteno odteka in signal ni trajen.

Na koncu našega današnjega razgovora pa
objavljamo še eno pismo, ki smo ga bili
najbolj veseli. Neven Smolšiš iz Ljubljane

TIM 6 74j75 280

nam je namreč tudi predstavil svojo zamisel.
In ta zamisel ni ostala le v glavi, oziroma
na papirju, ampak jo je Neven tudi realiziral
in kot piše, s številnimi poizkusi dognal, v
kakšni obliki bi najbolje in najzanesljiveje
delovala. Ne vemo, morda tudi drugi ne
modrujete le teoretično, a to je iz vaših
pisem težko ali nemogoče razbrati.

Nevenovo pismo je obširno (štiri strani), z
mnogimi shemami in komentarjem, ki mu le
težko oporekamo. Osnovno stikalo — lovilna
naprava — je enostavna, drugi, električno-
signalni del pa je dobro izpeljan. Svoje zna¬
nje črpa avtor iz »Male škole elektronike«
in morda še od kje drugje.

Na izolirni podlagi sta pritrjeni dve kovinski
ploščici; prva je fiksno pritrjena, drugo pa
lahko vrtimo okrog pritrdilnega vijaka in tako
reguliramo razdaljo med njima. Kot rečeno,
je s poizkusi dognal, kolik sme biti razmik
med njima (1,0 — 2,5 mm). Neven je še
pripisal: »če imamo to pripravo na okenski
ali balkonski polici pozimi, kadar zmrzuje,
bomo opazili (če je ponoči deževalo) med
obema ploščicama ied. To pa je nepri¬
jetno ... ker se lahko led stopi in da signal,
čeprav je zunaj lepo vreme!« Zato je pred¬
lagal, da bi z žarilno žico iz cekasa, ki bi
jo napeli med ploščici, stikalo sušili. Mora¬
mo mu verjeti na besedo, da ta sušilec de¬
luje prav tako dobro kot njegova osnovna
pripravica.

Nagradi bosta tokrat prejela dva »izumite¬
lja«, kot smo na začetku napovedali. Upa¬
mo, da se strinjate, da ju dobita:

BORUT JARC, Vzajemna 10, Ljubljana in
NEVEN SMOLČIČ, Rašiška 5.20/MI, Ljubljana.
Pri slednjem naslov ni bil popolnoma čitljiv
in ob tej priliki prosimo tudi ostale, da se še
malo potrudijo tudi pri tem, na pogled ne¬
koliko manj važnem delu pisma, da ne bo
prihajalo do neljubih pomot.

STIKAia

l

SUS/LEC

RELETh  6 /
]/}/
T

hH

NARAVOSLOVCI

• O

•o

o akvarijskih
rastlinah

Franc Potočnik

Precej časa se že pogovarjamo v tej rubriki
o akvaristiki in marsikaj novega smo že
izvedeli. O tehniki, ribah in drugih živa¬
lih...  le malo besed pa je bilo do sedaj
izrečenih o rastlinah. Deloma je to moja

krivda, seveda pa gre to zanemarjanje tudi
na račun pičlo odmerjenega prostora. Danes
bomo poskusili nekoliko nadoknaditi zamu¬
jeno.

Vsa starejša akvaristična literatura poudar¬
ja predvsem, kot bistveno nalogo rastlin v
akvariju, sproščanje kisika. Ta naj bi iz¬
boljšal prezračenost vode in s tem naj bi
bilo poskrbljeno za dobro počutje rib.
Seveda, to je res, vemo pa, da ima vsaka
medalja dve plati: rastline resnično od¬
dajajo kisik v vodo (kopenske pa v zrak),
ki se sprošča z asimilacijo. Kakor pa vemo
iz biologije, se vrši asimilacija le na sve¬
tlobi, se pravi le podnevi (načeloma, kajti
vemo, da se del asimilacije t. i. »temotna
faza« vrši tudi v temi). Podnevi bo torej
kisika dovolj. Rastline pa so živa bitja in

TIM 6 74|75 281

kot taka tudi dihajo, pri čemer se kisik
troši. Le da ga podnevi sprostijo več, kot
ga porabijo, ponoči pa ga NE sproščajo,
porabijo ga pa prav toliko. In dejansko
lahko pride v močno zaraščenih akvarijih,
ki niso prezračevani, ponoči do množične¬
ga pogina rib!

Vidimo torej, da tudi tu obstaja neka pa-,
metna mera, ki je ne smemo prekoračiti,
če želimo, da bo ustreženo vsem: živalim,
rastlinam in ne nazadnje nam.

Za akvarij je skorajda pomembnejša na¬
slednja lastnost rastlin, ki ji v tujini pra¬
vijo filtrirno delovanje: rastline črpajo iz
vode in iz podlage določene snovi, ki jih
potrebujejo za uspešno fotosintezo. To so
preproste anorganske spojine: C0 2 , fosfati,
razne soli ... in še najpomembnejše: ni¬
trati. Do teh razmeroma nezapletenih spo¬
jin pride v procesu razgradnje, ki jo vršijo
razni mikroorganizmi, predvsem pa bakte¬
rije. Skupno delovanje bakterij in višjih
rastlin pa je v končnem seštevku enako
delovanju najpopolnejšega filtra.

Ravno zaradi tega vzroka bi morali poskr¬
beti za dobro zaraščenost v vsakem akva¬
riju, predpostaviti bi morali celo, da so za
ohranitev ravnotežja rastline pomembnejše
od živali. Nasploh pa velja pravilo, ki pravi,
da se bodo dobro počutile ribe v takem
akvariju, ki ustreza tudi rastlinam.

Na splošno delimo rastline, ki jih sadimo
po naših akvarijih, na dve kategoriji: prave
vodne (oz. bolje podvodne) in na močvir¬
ske. Kakšna je razlika? Prave vodne rast¬
line uspevajo stalno pod vodo, kakor že ime
pove. Za naše namene so najprimernejše,
kar se učinkovitosti tiče, žal pa niso ved¬
no najlepše — po lepoti jih močvirske
rastline namreč prekašajo, čeprav niso
tako učinkovite. Močvirske rastline so ti¬
ste, ki v prosti naravi sicer lahko uspevajo
tudi pod vodo, vendar pa gledajo deloma
iz nje, vsaj v sušni sezoni. Uspevajo lahko
celo povsem na kopnem, če je le zago¬
tovljena zadostna zračna vlaga.

Prave vodne rastline srkajo potrebne hra¬
nilne snovi izključno iz vode in to s po¬
močjo listov in deloma stebel. Korenine jim
služijo zgolj za pritrjevanje na podlago in
nič več. Hranilne snovi iz podlage izkori¬
ščajo le močvirske rastline, izdajajo jih
šopi močno razvitih korenin. Vidimo torej,

da moramo zagotoviti močvirskim rastlinam
močnejšo podlago in dodajanje šote in ilo¬
vice koristi zgolj njim.

Taka razdelitev rastlin na prave vodne in
močvirske pa ima za nas še en pomen:
medtem ko lahko vodne rastline skoraj po¬
ljubno presajamo in nam tega ne bodo
preveč »zamerile«, so močvirske vrste na
presajanje običajno bolj občutljive. Resda
črpajo del hranilnih snovi direktno iz vode
skozi podvodne liste, večji del pa črpajo
prek korenin iz podlage. Ko tako rastlino
izpulimo, pri tem potrgamo tiste najdrob¬
nejše koreninice, ki so pravzaprav odgo¬
vorne za črpanje, nato pa po potrebi skraj¬
šamo še glavni koreninski sistem, šele nato
ponovno vsadimo rastlino na novo mesto.
Jasno je, da bo rastlina sedaj potrebovala
nek določen čas, da bo obnovila svoj ko¬
reninski sistem in ne moremo pričakovati,
da bo takoj po presaditvi rastla dalje. Ve¬
činoma premor ni zelo dolg, traja nekaj
tednov, poznamo pa tudi primere, ko traja
premor nekaj mesecev. Včasih presajena
rastlina izgubi celo del listov, lahko celo
vse, nato pa si počasi opomore in prične
ponovno rasti.

Dovolj je torej razlogov, ki govorijo proti
prepogostemu presajanju. Najbolje bi bilo
torej, če rastlin, vsaj nekaterih, sploh ne
bi presajali! Ne? Tu nastopa spet nov
moment, ki pa ga večina akvaristov zane¬
marja ali pa ga sploh ne pozna: enkrat
smo že omenili, da so rastline živa bitja,
ki dihajo, presnavljajo... in seveda — iz¬
ločajo. Kot vsa živa bitja. V procesu pre¬
snavljanja se kopičijo v rastlini snovi, ki
so zanjo strupene. Iznebi se jih tako, da
jih transportira navzdol in izloči prek ko¬
renin v obliki raznih soli. Te snovi se ob
koreninskem sistemu počasi nabirajo in
ko doseže koncentracija neko kritično vred¬
nost, zavrejo rast in celotno dejavnost
rastline. Kako bi temu odpomogli? Načinov
je več. Rastline lahko presadimo v ustrez¬
nejše okolje. To pa je seveda le en na¬
čin. Bolj elegantna rešitev je filter v pod¬
lagi, način izgradnje in delovanja že po¬
znamo, saj je bil že opisan v eni izmed
predhodnih številk. Poleg tega, da nam či¬
sti vodo, zlagoma izpira strupene snovi (ki
so pretežno strupene le za rastline) iz

TIM 6 74|75 282

podlage in tako zlepa ne morejo ovirati
rasti rastlin.

Prave vodne rastline niso problematične.
Večinoma jih laže gojimo od močvirskih,
zahtevajo pa običajno nekoliko bolj svetel
prostor. Pogosto jih moramo prirezovati, saj
nam sicer lahko dobesedno »zrastejo čez
glavo«. To velja dostikrat tudi za močvir¬
ske rastline. Odrezane dele ponovno posa¬
dimo kot potaknjence in v večini primerov
se kmalu ukoreninijo.

Svetloba je, kakor že dolgo vemo, izredno
pomemben faktor za dobro uspevanje ra¬
stlin.

Pomembna je tako spektralna sestava sve¬
tlobe (o tem smo že govorili) kot njena
jakost. Glede jakosti osvetlitve se močno
razlikujejo potrebe posameznih vrst. Nika¬
kor pa ne smemo dobesedno verjeti trdit¬
vam, da nekatere vrste skorajda ne potre¬
bujejo svetlobe. V polmraku bodo tudi naj-
odpornejše vrste le klavrno životarile, kar
pa ni naš namen.

Ob primernih pogojih se bodo rastline tudi
razmnoževale. Kakor vemo, se rastline raz¬
množujejo na dva načina: prvi je nespolni
— vegetativni, ko se razmnožuje s pomo¬
čjo živik, potaknjencev, poganjanjem mla¬
dih rastlinic iz korenike, poznamo pa celo
posamezne primere, ko mlade rastlinice
nastajajo direktno na robovih listov...
Skratka, nespolnih načinov razmnoževanja
je precej, nasplošno pa vzgoja mladih rast¬
lin po tej poti ni težavna.

Drug način razmnoževanja je spolni —
prek cvetenja, oprašitve ... torej na nor¬
malni način cvetnic, kar pa je večina akva¬
rijskih rastlin. Ta način je precej bolj za¬
motan iz več ozirov.

Oglejmo si, kako ravnamo v posameznih
primerih, da bo uspeh čim boljši! Prav go¬
tovo je najpreprostejše razmnoževanje s
pomočjo potaknjencev. Odrežemo le pri¬
meren stranski poganjek ali pa pridemo do
potaknjenca takrat, ko krajšamo glavni po¬
ganjek. Odrezani del sedaj preprosto po-
taknemo v podlago, kjer se kmalu ukore¬
nini in prične rasti. Paziti moramo le, da
ne zamešamo zgornji in spodnji del, kar
se nam lahko kaj hitro primeri, ko režemo
daljša stebla na manjše dele. S potaknjen¬
ci uspešno razmnožujemo večino pravih
podvodnih rastlin, naštejemo naj le nekaj

najznačilnejših primerov: kabombe, tisoč-
listke, vodne kuge ...

Mnogo skupin se razmnožuje s pomočjo
živik, v bistvu enako kakor npr. vrtna ja¬
goda. Na ta način se razmnožuje tudi ve¬
čina močvirskih rastlin, najlepši primer so
npr. razne kriptokorine ... bolj poznane pa
so nam vsem valisnerije. Živika je tanek
zelen stranski odrastek, ki se v večini pri¬
merov plazi po podlagi. Na njem se prične
razvijati mlada rastlina, ki se vedno bolj
krepi. Povsem avtonomna, neodvisna od
matične rastline pa postane šele takrat, ko
razvije svoj lastni koreninski sistem. Če
živiko prezgodaj prekinemo, močno podalj¬
šamo čas razvoja, včasih pa mlada rastli¬
nica celo propade. Tudi tu se nam naglica
in nepotrpežljivost ne izplačata. Tak način
je zelo uspešen, celo tako zelo, da lahko
rastline povsem prerastejo ves razpoložljiv
prostor in rib sploh ne vidimo več. No, tak
akvarij je že hudo zanemarjen in ni prav
nič imeniten na pogled.

Naslednji način je razmnoževanje s po¬
močjo korenik — tj. podzemskega dela
stebla, ki nosi korenine pa tudi speča
očesca, iz katerih se lahko razvijejo nove
rastline. Na ta način se razmnožujejo le
močvirske rastline (od akvarijskih, drugače
je ta način v naravi še kar pogost). Primer
za to je nam že dobro znani rumeni blat¬
nik, je pa še več vrst.

Tako rastlino potegnemo iz podlage ter raz¬
delimo koreniko na dva ali več primerno
velikih delov, in če bomo imeli srečo, se
bo iz vsakega razvila nova samostojna
rastlina.

Dovolj naj bo besed o nespolnem razmno¬
ževanju rastlin! Nekatere vrste pa se raz¬
množujejo le na spolni način, s pomočjo
cvetenja. Ta način je zlasti za začetnike ne¬
koliko bolj kompliciran, vendar če se držimo
nekaj osnovnih pravil, tudi tu uspeh ne bo
izostal.

Rastlina požene cvet v veliki večini prime¬
rov nad vodno gladino. Včasih ji moramo
nekoliko pomagati in umetno znižati nivo
vode v akvariju, ko opazimo, da se priprav¬
lja na cvetenje. Večinoma pride to bolj v
poštev takrat, ko gojimo redkejše in zato
dragocenejše primerke.

Cvetnemu poganjku nad vodno gladino mo¬
ramo posvetiti vso skrb, saj je neverjetno

TIM 6 74 75 283

občutljiv na izsuševanje. Temu je kriva re¬
lativno nizka zračna vlaga v zraku, kar še
pospešuje segrevanje zaradi razsvetljave.
Ko se namreč tak poganjek enkrat že po¬
suši, propade vsej kasnejši negi navkljub.
Še najlažje poganjek zaščitimo s primernim
tulcem iz pivnika ipd., ki s spodnjim delom
sega v vodo — v samem tulcu se skorajda
ne more osušiti. Ko cvet dozori, ga oprašimo
sami s pomočjo suhega! in čistega čopiča,
saj običajno v sobi ni takih žuželk, ki bi nam
prihranile to delo.

Sedaj je treba le počakati, da seme dozori,
čas pa, ki je za to potreben, je odvisen od
vrste in zunanjih pogojev (temperatura).
Seme posejemo v manjše plitve posodice,
za podlago damo prekuhano šoto. Ob ugod¬
nih pogojih seme kmalu vzkali, ko so rastli¬
nice že nekoliko večje, jih presadimo pre¬
vidno v večje posode, v akvarij pa šele
takrat, ko postanejo podobne matični rast¬
lini.

Za vsako delo z rastlinami velja nasploh,
kakor nam vedo povedati vsi vrtičkarji, da
zahteva zvrhano mero potrpljenja in tudi
previdnosti, če to pravilo velja že za ko¬
penske rastline, ki so razmeroma zelo ro¬
bustne in krepke, velja to še toliko bolj za
akvarijske rastline, saj so neprimerno bolj
nežne in krhke. Kar spomnimo se, da jim v
vodi ni treba nositi niti cele lastne teže, saj
jih vzgon krepko podpira. Zato tudi skoraj
nimajo opornih tkiv in ravno zaradi tega jih
lahko hitro zmečkamo, škoda bi jih bilo,
kajne?

Nakup in transport akvarijskih rastlin

nas zopet postavljata pred svojevrstne zah¬
teve.

Najbolje je, če se odpravimo v trgovino že z
izdelanim načrtom nakupovanja. Kakor pov¬
sod nam je tudi tu pomoč izkušenejšega ko¬
lega vsaj v začetku neprecenljiva. Vedel
nam bo svetovati, katere vrste in koliko
rastlin potrebujemo za začetek. Saj priznam,
tudi nakupovanje »na slepo« nam lahko nudi
svojevrstno veselje, ki pa je žal le kratko¬
trajno. Vsaj v večini primerov, če si naba¬
vimo neustrezne vrste ali pa celo bolne in
neodporne primerke, bo z njimi le veliko
dela, pravega uspeha pa ne bomo imeli.
Predvsem pa si zapomnimo naslednja pra¬
vila:

— Po možnosti kupujmo le povsem dorasle
primerke. To velja zlasti za močvirske rast¬
line.

— Sumljivih primerkov (nagniti, porumeneli
listi) raje ne nabavljajmo.

— Tudi nakup rastlin, ki so preraščene z
zelenimi nitastimi algami, se nam ne bo iz¬
plačal. Ko enkrat zanesemo te alge v akva¬
rij, se jih le s težavami ponovno iznebimo,

Močvirska ludvigija je zelo hvaležna rastli¬
na, ki dobro uspeva v večini ogrevanih
akvarijev.

Sulec (mlad primerek) je nedvomno kralj
slovenskih voda. Tudi v akvariju je izredno
zaniniiv, čeprav gojenje ni ravno najlažje.

Klen (levo) in krap (desno) sta prav gotovo
njegova »podložnika«

TIM 6 74|75 284

prizadenejo pa nam lahko precej škode. Ve¬
liko vrst rastlin je namreč občutljivih na
tako prerast in počasi propadejo.

Ko smo rastline bolj ali manj srečno izbrali
in plačali, jih moramo seveda spraviti do¬
mov. To je razmeroma preprosta stvar, ki
pa se lahko izprevrže v pravo polomijado,
če ne upoštevamo naslednjih, že poznanih
dejstev: vse akvarijske rastline so zelo
krhke in zelo občutljive na izsuševanje. Tu¬
di nagle temperaturne spremembe jim ne
koristijo.

Načinov za transport je več:

Prav tako kot ribe jih lahko prenašamo v
ustreznih posodah v vodi. To je včasih pre-
težavna stvar in si lahko pomagamo še na
lažji način: rastline zavijemo v moker! časo¬
pisni papir in damo vse skupaj v polivinilno
vrečko. Le-to napihnemo z zrakom in za¬
vežemo. Tako zamotane rastline brez težav
prestanejo tudi nekajdnevni transport, se¬
veda smo navadno prej doma. če pa se pot
le zavleče in moramo prekladati prtljago, je
priporočljivo, da vse skupaj pomašimo v pri¬
merno kartonsko škatlo.

Doma rastline lahko takoj posadimo v akva¬
rij, vedno pa to ni možno. Za dalj časa si jih
lahko shranimo v posebnih prozornih (stek¬
lenih ali plastičnih) posodah. Rastline pove¬
žemo v snopiče in jim obtežimo korenine s
primernim kamnom, tako da ohranijo v vodi
naravno lego. Podlaga tu ni potrebna. Po¬
sodo (ki mora biti višja, kakor so rastline)
postavimo sedaj na svetel prostor, vendar
ne direktno na sončno svetlobo! Tako sprav¬
ljene, potrpe rastline tudi nekaj tednov brez
vsakih posledic.

še nekaj splošnih načel o pomenu akvarij¬
skih rastlin za druge prebivalce: dosedaj
smo omenili le en vidik — aktivno posega¬
nje v biokemično in fizikalno ravnotežje v
posodi. Nedvomno je ta vidik najpomemb¬
nejši, še dolgo pa ni edini!

Prav gotovo ne smemo zanemariti dekora¬
tivnega pomena, ki pa je pomemben bolj za
nas kot pa za ribe npr. in smo o njem
razpravljali že na drugih mestih. Zato o tem
ne bi izgubljali preveč besed.

Za ribe in druge živali v akvariju pa rast¬
line predstavljajo izvrstna skrivališča, še zla¬
sti za mladice. Skrivališča potrebujejo mno¬
ge vrste rib že zaradi bolj skritega načina
življenja, nekatere pa le občasno, ko jih kaj

prestraši (roko na srce — največkrat jih mi
sami). Med rastline se lahko umaknejo v
boju poraženi samčki, ali pa se tu skrijejo
samičke pred prevnetim snubljenjem sam¬
ca...  Mnogim vrstam predstavljajo rastline
naravni substrat, na katerega odlagajo
ikre...

Prav tako predstavljajo rastline in prerast
na njih odlično dopolnilno hrano mnogim ži¬
valim, kar spomnimo se na polže! Tudi ne¬
katere ribe ne morejo pogrešati rastlinskih
dodatkov.

In še nekaj splošnih navodil za ravnanje z
rastlinami:

Mirne duše lahko trdimo, da bodo v našem
akvariju dobro uspevale prav vse nam do¬
segljive vrste rastlin, ne da bi jih morali
posiljevati s toliko hvaljenimi umetnimi gno¬
jili, ki se dobijo že v večini trgovin z akva¬
rističnim materialom. Zavedati se moramo
namreč, da z dodajanjem umetnih priprav¬
kov močno posežemo v kemizem vode in
lahko s takim ravnanjem napravimo več
škode od koristi.

Predvsem moramo zagotoviti — ne samo
ribam — pač pa tudi rastlinam potreben mir
in čas, ki ga potrebujejo za svoj razvoj. Če
prepogosto posegamo v akvarij, ne motimo
samo živali in tega dejstva se marsikateri
akvarist premalo zaveda, nato se pa čudi,
češ rastline mi pa ne uspevajo najbolje.
Mnogokrat tudi slišimo mnenje, da so si
nekatere rastline med seboj sovražne in da
zlepa ne bodo uspevale hkrati v istem akva¬
riju. Vendar je to zmota. Kar ne uspe enemu,
uspe pač drugemu. S poskusi so dokazali,
da takih »sovražnosti« med rastlinami ni in
domnevajo, da je uspevanje oz. propadanje
nekaterih vrst ob enakih pogojih bolj odvi¬
sno od zunanjih vplivov: svetlobe, tempera¬
ture, podlage in kvalitete vode.

Kakor ste do sedaj že sami uganili — današ¬
nje kramljanje je bilo namenjeno predvsem
splošnim značilnostim in lastnostim akvarij¬
skih rastlin. Upam, da je to poglavje vsaj
nekoliko zapolnilo precejšnjo vrzel v naši
tovrstni literaturi, saj je bilo do sedaj le
skopo obravnavano.

Prihodnjič pa si bomo nekoliko natančneje
ogledali sorodstvene odnose med posamez¬
nimi skupinami, našteli najpogostejše pred¬
stavnike in si od primera do primera ogle¬
dali gojitvene pogoje.

TIM 6 74 75 285

Avtor današnje fotografije Jože Simončič iz
Doma tehniških šol v Ljubljani se je že več¬
krat pojavil na razstavah z zanimivo fotogra¬
fijo. S fotografijo »TOČKA«, ki jo danes ob¬
javljamo, je dokazal, da mu športna fotogra¬
fija pomeni veliko v njegovem fotografskem
ustvarjanju, šport ima svoj čar tudi za
fotografe. Fotografije so izrazito akcijske, saj
je večina športov dinamična. Lastni fotog¬
rafski izraz lahko avtor v tej zvrsti fotogra¬
fije uveljavlja na več načinov: z neostrino,
napetimi kretnjami športnikov, zanimivo
kompozicijo, z objektivi različnih goriščnic
ali pa z zanimivim kotom snemanja. Ravno
to se je avtorju lepo posrečilo. Navadno
rekreacijsko košarko je posnel iz ptičje per¬
spektive in na ta način predstavil gledalcu
košarko, kot je običajno ne vidi. Nekoliko
klasično kompozicijo: diagonala igralcev in

TIM 6 74|75 286

zlati rez položaja žoge ter centra mreže mo¬
dernega fotografa ne moti, ker prevladuje
zanimiv odnos med uspešno žogo in nape¬
tim izrazom igralcev.

Mladim fotografom svetujemo, da večkrat
fotografirajo razne športne dogodke in sku¬
šajo najti nenavadne kote snemanja, dru¬
gačne, kot jih vidijo v časopisih. S tem bodo
gotovo naredili fotografije, ki bodo visele na
razstavah. Poleg tega je tovrstna fotografija
odlično sredstvo za urjenje fotografskega
refleksa. Opazili ste že, da ste večkrat foto¬
grafirali zanimiv prizor delček sekunde pre¬
pozno. športna fotografija je ravno fotogra¬
fija pravega trenutka. Začnite kar pri sanka¬
nju, drsanju in smučanju, seveda, če se nas
bo zima letos usmilila, in upamo, da bodo
konec leta rezultati že vidni.

FOTOKRITIKA

ZA BISTRE GLAVE

Pavle Gregorc

»ZMEŠANA« KRIŽANKA

(—22) pripadnica organizacije — (+13)
neprijeten vonj — (+25) lahna, prozorna
tkanina za zastore, imenovana po franco¬
skem mestu Tulle — {—36) srednji del
besede REGA — (+7) podzemni prostor
v stavbi — (—18) pozdrav starih Rimlja¬
nov — (—2) del stroja, ki tvori v valju
gibajočo se steno — (—15) soglasnika v
besedi RELE — (—27) tisoč kilogramov —
(+ 10) teža kemijskih snovi v gramih, šte¬
vilsko ustreza atomski oziroma molekulski
teži te snovi — (—1) vogal — (+20)
avtomobilska oznaka Valjeva — (+32)
nekdanji glavar Mongolov — {—32) po¬
škodba, okvara — (+ 14) drugo ime za
katran — (— 9) znanost — (— 6) stenski
loki na stebrih ali slopih — (+ 1) krogla

— (+5) ugankarski »izdelek« — (—29)
soglasnika besede ROG — (—19) čebelja
tvorba v panju — (+17) skupina žitnih
plodov — (—3) soglasnika v besedi LINA

— (+ 34) prostorna, arhitektonsko lepa
veža — (+ 37) želatina iz morskih alg,
hranilna podlaga za gojenje bakterij —
(+30) prvi del besede FORD — (+11)
korito, žleb pri vodnih mlinih in žagah —
(—4) steklena posoda za gojitev vodnih
živali in rastlin — (—34) oče — (—23)
avtomobilska oznaka za Kotor — (+33)
ljubkovalno žensko ime, Ančka — (+26)
konica, puščica — (—11) soglasnika v be¬
sedi GRAM — (—25) teža embalaže —
(+31) borišče boksarjev — (+8) izdelek
iz vlaken ali žice, narejen s prepletanjem
ali zvijanjem vlaken — (+12) srednji del
besede ŠEMA — (—7) prebivalec podeže¬
lja — (—24) zemeljska smola — (+21)
krtačka — (+28) pisana tropska papiga s
klinastim repom — (+ 16) najvišja gora na
otoku Kreti — (—21) ena od dimenzij —
(—5) število, ki ga sestavljata števec in
imenovalec — (+35) sol ocetne kisline.

Opisi za vodoravne in navpične besede niso
navedeni v pravem vrstnem redu, ampak so
med seboj pomešani. Opis za vodoravno be¬
sedo je označen s pozitivnim številom, opis
za navpično besedo pa z negativnim števi¬
lom. Pozitivna in negativna števila so napi¬
sana v oklepajih, posamezne opise pa lo¬
čujejo pomišljaji Primer: opis za besedo
pod 7. vodoravno je označen z (+7), z (—7)
pa je označen opis za besedo, ki jo moraš
vpisati pod 7. navpično.

REAKTIVNI LETALI

Dve letališči sta med seboj oddaljeni 5470
km. Z letališč vzletita istočasno dve reak¬
tivni letali in letita v ravni črti drugo
proti drugemu. Vsako letalo leti s hitrostjo
900 kilometrov na uro.

Koliko bosta reaktivca oddaljena drug od
drugega eno minuto preden se bosta sre¬
čala.

TIM 6 74 75 287

IZPOUNJEVANKA

DODAJANJE ČRK


ID — GREB — KA — KA — KAM — KO
— LE — LO — NA — OB — RA — RA —
SPA — VA — ZA

Iz gornjih zlogov sestavi šest besed in jih
vpiši v vodovoravne vrste lika.

1. nakazen, spaček, 2. priroda, 3. vrsta ob¬
lačila, 4. klejasta snov, ki ne kristalizira,
5. glavno mesto Hrvatske, 6. izba.

Črke med debelejšima navpičnicama in črke
na poljih s krogci dajo ime geometrijskega
lika in ime geometrijskega telesa.

DOPOLJNJEVALNA POSETNICA

.... TOM .... HAN ....

Na pikčasto črto k imenu in priimku vpiši
različno število črk tako, da boš skupaj z
njegovim imenom in priimkom izvedel To¬
mov poklic, število pikic ne ustreza številu
črk, ki jih moraš pripisati!

UGANKA

Gor in dol,
v cilindru smuča
in kolesu
polni pljuča.

ROB + ( ) =

NORD +( ) =

ORAN + ( ) =

PRITOK + ( ) =

KORIST + ( ) =

ATOL + ( )=

KIKS + ( ) =

LOGIK + ( ) =

Besedi na levi dodaj neko črko (katero,
moraš uganiti sam!) in jo premešaj z osta¬
limi tako, da vsakokrat dobiš kemično prvi¬
no. Primer: ROB + M = BROM. Dodano

črko vpiši v oklepaj.

Ob pravilni rešitvi dajo navpično brane črke
v oklepajih srebrno belo lahko kovino.

REŠITVE IZ 5. ŠTEVILKE

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodo¬
ravno: planeti, spis, rentgen, ornament, Ira,
NV, tema, por, cape, ul, tri, ekolog, up,
minister, Otoman, ime, Li, noj, sat, Banat,
Rn, sla, ose, rosa, Kum, AT, sad, anis, Am,
PR, Ta, emajl, or a, planetarij, umetno nebo,
ČA, EA, Alan.

MREŽA. Vodoravno: sekira, odriv, enačaj,
nomad, emitor, kožar, Kosta, kvader, anoda,
trinom, Praga. Navpično po stolpcih od leve
proti desni: kotnik, okvara, primež, Ardeni,
sveder, kramp, kladivo, svora, rjavost, Avala.
Orodja na senčenih poljih: sekira, primež,
sveder, kramp, kladivo, svora.

IZPOLNJEVANKA: 1. masiv, 2. Tezej, 3. vdor,
4. ščene, 5. polje. Končna rešitev: Verne.

ŠTEVILČNICA: 1. sidro, 2. litij, 3. čudež, 4.
enica, 5. himna, 6. volan, 7. fizik, 8. rušje,
9. nihaj. Misel: Dosti je učenih, a malo
izkušenih.

GRŠKE ČRKE: 1. Lamb, 2. krom, 3. soda,
4. koze, 5. vlak, 6. avto, 7. gare, 8. Fala,
9. atom, 10. para. Črke na senčenih poljih:
lambda, omega, alfa, eta, kapa. Končna re¬
šitev: delta.

NAGRAJENCI:

NAPREJ IN NAZAJ

LEPO vsoto
je denarja,
za nov avto
dala Darja.

1. Klanjšček Srečo, Gosposvetska 13,
61000 Ljubljana

2. Dukes Željko, Podcerkev 3, 61386 Stari
trg pri Ložu

3. Ivanc Matjaž, Topniška 43, 61000 Ljub¬
ljana

TIM 6 74|75 288

nagradna slikovna križanka

Fred a. Geoffrey Hoyle:
PETI PLANET, NOVELE

60.00

419 vez

Cliford Simak:

SKOZI CAS IN NAZAJ
Arthur C. Clark:
VESOLJSKA ODISEJA

60,00

459 vez

Isaac Asimov:
ZVEZDE KOT PRAH

POS'

John Wyndham:
PO KATASTROFI

441 vez

60.00

Zanimivo branje za mladino in odrasle. Naročite pri
Tehniški založbi Slovenije znanstveno fantastiko.
Naročniki TIM-a imajo poleg ugodnosti plačevanja na
obroke še 20 % popust za vsako knjigo. Najmanjši
obrok je 50 din mesečno.