UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
-—~
Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
štev. 3.	V Ljubljani, 1. februvarja 1886. 1.	XXVI. leto.
Domači učiteljski zbori.
Domači učiteljski zbori (lokalne konferencije) so zelo važni in veliko pripomorejo, da se učitelji dalje izobražujejo. Tu se zbirajo učitelji dotične šole v plodonosno posvetovanje o raznih pedagogičnih stvareh. Take konferencije morajo biti napolnjene z vzvišenim in za stvar vnetim duhom; način obravnavanja in posvetovanja bodi miren in dostojen. Sosebno je preprečiti, da konferencije niso le prisiljeni shodi učiteljstva kake šole, marveč da se pri njih vselej tudi kaj v nadaljno izobražbo učiteljstva stori. Predmeti, kateri se imajo obravnavati, morejo biti različni, ali na ožje šolsko delovanje se ozirajoči, ali bolj splošno pedagogično - znanstveni. Na Kranjskem se še zelo pogreša natančen navod takim konferencijam. Štajerski deželni šolski svet je v tej zadevi uže 1. 1881. izdal nekak načrt za domače konferencije. Naj tukaj objavim glavne točke tega razglasa.
Kot nujni, vender ne pravilni predmeti konferencije, naj se razpravljajo sledeče točke:
1.	Priobčevanja dopisov, ako njih vsebina ni zahtevala neposrednje krožitve pri posameznih učiteljih.
2.	Priobčevanja vodje o tem, kar je zaznal pri svojem nadzorstvu, kakor tudi pri hospitovanji (§. 34. šolskega in učnega reda) v didaktičnem in pedagogičnem obziru; svetovanja, ki izvirajo iz teh zaznanj.
3.	Poročila razrednih učiteljev o šolskem obiskovanji, o napredku otrok in o stanji discipline tako v obče, kakor posamezno.
4.	Poročila razrednih učiteljev o preučenji učne tvarine v učnem načrtu določene, o vzrokih, ki so ovirali dosego učnih smotrov; posvetovanje, kaj se ima v tem obziru ukreniti in kako postopati.
5.	Razgovor o vkupnem postopanji glede uporabe ustrahovalnih sredstev, priobčevanja o uspehih uporabljenih izboljševalnih sredstev.
6.	Posvetovanje o uporabi strožjih ustrahovalnih sredstev (§. 24. šolskega in učnega reda).
7.	Razgovor o zaprekah, ki ovirajo razvoj krajevnega šolstva, in posvetovanje o sredstvih, odnosno nasvetovanje, kako te zapreke odpraviti.
8.	Razgovor o sredstvih, ki naj bi se uporabljala, da se doseže kar najbolj možno soglasje mej domačo in šolsko vzgojo.
9.	Razgovor o socijalnih in sosebno tacih razmerah v šolski občini, katere vplivajo na šolo in omiko in zoper katere je treba pomoči ali katere treba pospeševati.
10.	Razgovor o podrobnem učnem načrtu za posamezne učne predmete v vseh razredih.
11.	Razgovor o metodičnih pravilih za pouk v posameznih učnih predmetih.
12.	Določitev splošnega postopanja glede nravov in pridnosti.
13.	Razdelitev otrok v posamezne razrede in oddelke (§. 46. šolskega in učnega
reda).
14.	Poročanja šolskim oblastvom, katera se zahtevajo od učiteljstva.
15.	Nasveti o vpeljavi kmetijskih ali obrtnijskih nadaljevalnih tečajev in določitev učnega načrta za taiste.
16.	Razgovor o učilnih pripomočkih, o šolski opravi in o učilih, kar se ima omisliti.
17.	Posvetovanje in sklepanje o knjigah in spisih za šolsko in učiteljsko knjižnico.
18.	Priobčevanja o vsebini prebranih spisov za mladino, o njih vrednosti in obra-zujoči svrhi, tako tudi o njih sposobnosti za šolarsko knjižnico. (Ukaz ministra z dne 12. julija 1875. 1.)
19.	Perijodno razgovarjanje o šolskih zakonih in o ukazih izdanih na šolskem polji. Predmeti, katere je želeti in priporočati lokalni konferenciji, so:
20.	Obravnavanje didaktičnih in pedagogičnih nalog.
21.	Razgovor o slovstvenih pojavih, sosebno na šolskem polji.
22.	Čitanje sestavkov, objavljenih v strokovnih listih, čisto znanstvene ali didaktično-pedagogične vsebine.
23.	čitanje životopisov slavnih šolnikov.
Potovanje učiteljevo.
Kot sredstvo v nadaljnje izobraževanje učiteljevo more se smatrati tudi potovanje. To ima tem večjo obrazovalno moč, čim bolj se učitelj potrudi, razne vtise v svoj duševni prid obračati. Na drugi strani pa mu bode ono tudi tem večjo korist donašalo, čim iz-obraženejši bode on sam, čim bolj bode v stanu, prirodo in nje darove z nekaljenimi očmi opazovati. Največ koristilo pa mu bode potovanje tedaj, če bode tudi o njem imel poseben zapisek, kamer bode zabelježeval vse vtise, kateri bodo vplivali na njegovo dušo. Pred vsem mu treba sestaviti načrt, po katerem se mu bode ravnati. Da ne bode slepo taval okrog, sestavil si bode pouka željen učitelj tudi nekak zaznamek opazovanja vrednih predmetov. Posebne važnosti je za učitelja, da se natanko seznani s svojim okrožjem, v katerem mu je delovati. Tu ne bi mu smel neznan ostati noben važen predmet, kajti kako hoče otroke učiti v domačiji, ako je sam ne pozna. Mnogo koristnega se da res iz knjig posneti, a natančnosti se za ožji krog domovine v nobeni knjigi ne nahajajo, ne glede na to, da tacih domovinoslovskih knjig še zelo pogrešamo. Pa tiskana beseda je le mitva, lastno opazovanje jo še le oživi in stori, da more učitelj v šoli domovino živobojno in po prirodi opisovati. Tudi domačo deželo in njej sosedne kronovine treba prehoditi, če ravno je ta krog že obširneji, in se vse potančnosti ne dado tako temeljito proučiti in za pouk porabiti. A učitelju treba več znati, nego to, kar ravno v šoli potrebuje, kajti le tako mogel se bode potem prosteje gibati in ne bode prišel po otroških vprašanjih v zadrego. Potovanje more biti torej krajše ali daljše, vselej pa mora imeti določen namen. Potovanje le v zabavo ne pristuje učitelju, a tudi potovanje v pouk ima mnogo zabavnega v sebi. Že pogled lepe krajine, mogočnega gorovja, idilskega kmetskega življenja, krasote mestne i. t. d. obseza mnogo mičnega, kar nas navdaja z
nekim zadovoljnim čutom. V prosti prirodi prenovi se telo in oživi se duh za novo težavno delo. Tak učitelj prestopi z učvrstenimi duševnimi in telesnimi silami prag šolske sobe, in pouk oživlja izkušena učiteljeva beseda. Zato ne zamudi nikdo, komur čas in denar dopušča, podati se na potovanje, bodi si dolgo ali kratko; a vselej z določenim namenom in s svinčnikom v roki.
Pri premišljevanji o nadaljnem izobraževanji učiteljevem je razvidno, da si te omike ne moremo prisvojiti na jedenkrat, temveč le polagomo, ne v veliki meri, marveč le po malem. Vsled tega ne sme učitelj nikdar nehati samega sebe izobraževati, kajti le dotlej bode sposoben druge izobraževati, dokler bode deloval na lastni izobražbi, dokler bode smatral šolo samo, občevanje z otroci in tovariši, pouk in znanje s samim seboj kot glavno sredstvo omike. Tudi mu je po tej omiki hrepeneti le zbog omike same brez obzira na smoter, ne glede na materijalen dobiček.
Z vsakim dnevom postajati mu je sovršenejšiin; noben dan naj mu ne mine, da bi se ne naučil kaj novega, da bi ne prišel k izpoznanju kake nove resnice. Kakor naj nese otrok od vsake poučne ure nekaj koristnega domov, tako naj sklene vsak učitelj vsak dan svoj račun z opombo, da je za jeden korak bližje sovršenosti. „Nulla dies sine linea".
In če se bodo učitelji prizadevali, svojo izobražbo nadaljevati, tedaj tudi plodovi tega truda ne bodo izostali. Narod jih bode čislal, oblastva jim bodo stanje olajševala; njih šola bode torišče otroške živahnosti in otroškega veselosrčja; vzgoja nedolžne mladine bode lepše zorela ; oplemenitovanje in obrazovanje naroda bode napredovalo, njegova blagouspešnost se bode povzdignila, in moglo se bode reči s pesnikom:
„Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
Kar more, to mož je storiti dolžan!"	Fr. G.
Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole.
Sestavila A. Razinger in A. Žumer, ljudska učitelja. — Natisnila in založila „Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg". — V Ljubljani 1885, v 8ki, 96 strani. — Cena vezani knjigi 24 kr.
(Dalje.)
Zahteve, koje stavi napredujoče šolstvo nam učiteljem, množe se od dne do dne, a ž njimi rasejo v istej meri terjatve šolskim knjigam, oziroma njihovim pisateljem. Učitelj brez dobrih šolskih knjig je malin brez vode. Od učitelja se ostro zahteva dan danes, da se pri pouku strogo ravna po predpisanih učnih načrtih, in da kolikor mogoče natančno doseže naznačeno učno svrho. Učitelj naj učne načrte pozna, pozna uaj je tudi pisatelj učne knjige! In v tem obziru naletim v Razinger-Žumer-jevem „Berilu" na prvo pomanjkljivost.
Gospoda sestavitelja sta namenila knjigo za cel jezikov obseg, za vse slovenske ljudske šole, ne samo za kranjske. Morala bi bila tedaj, ko sta določevala svoji knjigi berilno snov (snov nazornega nauka), ozirati se na učne načrte vseh slovenskih pokrajin. Učni načrti štajerski in koroški mi niso slučajno pri rokah, a če primerjamo uže naše primorske s kranjskimi, najdemo, da je v naših snov nazornega nauka določena, dočim kranjski o tem molče. In ako dalje primerjamo snov nazornega nauka predpisano v naših učnih načrtih za II. oziroma III. šolsko leto z ono, kojo obdelujeta gospoda sestavitelja v svojem „Berilu", vidimo, da v „Berilu" marsikaj primanjkuje. Knjiga ugaja po tem takem kranjskim, ne pa v istej meri primorskim ljudskim šolam.
Pa mi poreče kedo: naj primorski učitelj dostavi, česar mu primanjkuje! Lehko rečeno, a kako storjeno?
I. in II. oziroma III. šolsko leto so leta nazornega nauka. V I. se obravnava ta predmet samostojno, v II. na podlagi berila. Berilo namenjeno za II. šolsko leto mora torej učitelju podati vso snov nazornega nauka, kar je zahtevajo učni načrti. In ako je knjiga namenjena šolam, ki imajo različne učne načrte, naj se ravna po tistih, ki naj več zahtevajo. Lehko je učitelju izpuščati, a težko dostavljati.
Še neko željo bi rad izrazil pri tej priložnosti. Predobro je znano, da je v marsikateri šoli nemogoče v II. šolskem letu kar hitro začeti z branjem berilnih sestavkov. Počitnice, bolezni in drugi zadržki so navadno vzrok, da otroci več ali manj pozabe, česar so se prejšnje leto naučili. V vsakem šolskem letu razen prvega bode previden učitelj v začetku leta ponavljal, da učno snov prejšnjega leta zopet oživi, v spomin pokliče ter tako pripravi znanje učencev do približavno enake stopinje, s katere mu je mogoče vkupno nadaljevati.
In zakaj bi se to ne zgodilo v II. šolskem letu, kder je potrebnejše nego sicer?
Otroci I. šolskega leta so večinoma telesno kot dušno še malo razviti. Otroške bolezni, slaba vremena po zimi je večkrat zadržujejo v rednem dohajanji v šolo in v šolskem napredku. V šoli se pa stavijo razmerno jako velike zahteve njihovim komaj se razvijajočim dušnim močem. Premislimo le, da si morajo pri jezikovem pouku zapomniti sto različnih znamenj za glasnike (male in velike črke, pisane in tiskane), da o drugih predmetih ne govorim. Kake težave mora to napravljati njihovemu še šibkemu spominu in kako verjetno in naravno je, da se po počitnicah vračajo v šolsko poslopje z marsikatero „luknjico" v svojem znanji. In ko stopi učitelj pred svoje drugoletnike z ukazom: berite, vidi, da ne „gre". — Kaj sedaj? — Ali naj učitelj uči brati učence iz „Berila" v šoli? Ali naj jim ukaže to storiti doma? Ali naj ž njimi še enkrat ponovi ves „Abecednik"? — Ni eno, ni drugo bi ne bilo na mestu. Ampak učitelj naj prve dni novega šolskega leta z učenci ponovi vso abecedo, pisano in tiskano, in sicer tako, da jim pisane črke piše na tablo, tiskane pa jim kaže na stenskih tablah ali pa iz predelnika za tiskane črke, vse v abecednem redu. Otroci za učiteljem pridno pišejo in berejo. V dobrem tednu so male črke končane. Za ponavljanje velikih črk se mora porabiti užč nekoliko več časa, ker so se jih otroci v I. šolskem letu mnogo hitreje in površneje učili primeroma z malimi črkami. S to ponovitvijo malih in velikih črk preido uže 3 — 4 tedni. Kaj pa z „Berilom"? Kakor je sedaj uravnano, ne da se v tem času rabiti. In kako dobro bi služilo pri tej ponovitvi v podporo učitelju in učencem, ako bi imelo začetka ob kratkem (le nekoliko listov) one vaje v čitanji, koje se (se v£ mnogo obširneje) nahajajo v I. delu „Abecednikovem".
Naj blagovolita gospoda sestavitelja to mojo željo in — nasvet premisliti in ako jima ugaja, v novi izdaji uporabiti! Nekaj enacega nahajam tudi v gori imenovanem II. delu Heinrich-ovega Abecednika.
Jezik je v „Berilu" priprost, (z nekaterimi izjemami) domač, otroku lehko umljiv. Stavki so večinoma prosti, kolikor mogoče kratki, ter odgovarjajo tako nalogi knjige kot svojstvu našega jezika, ki ne ljubi dolgih in zapletenih stavkov.
Žal, da ne bode slovničar popolnoma zadovoljen z „Berilom". Ako bi bila gospoda sestavitelja le nekoliko bolj obzir jemala na izvrstno, glede govornih razpolov še nedoseženo Levstik-ovo slovnico (Die slovenische Sprache nach ihren Rede-theilen), ognila bi se bila marsikateremu slovniškemu pogrešku, kakor uredjeno (ure-
jeno)1), ganjeni (ganeni), zadeti (zateti), potuhnjena (potuhnena), vsede se (sede), djala (dejala), zmrznena (zinrzla), boste dobili (doboste).
Tudi po Janežičevej slovnici bi se dalo odpraviti nekaj pomanjkljajev, n. pr. vsak pri založniku kupljeni (kupljen)2) deseti iztis, spomladansk (spomladanski)3), uspešno (vspešno), naj bolj zdrava (naj zdravejša), sèCiSCen (izčiščen), jih (ja [Levstik], ju [Ja-nežič], dvojina, namreč Reziko in Pavleka).
Več ima knjiga onih pogreškov, kateri vam Kranjcem niso pogreški — in so jih zarad tega slovenske knjige tudi tako bogate — a nam Primorcem pa so, in smo posebno mi Goričanje jako občutljivi proti njim. Našemu jezikovemu čutu je namreč jako drago pravilo, da imajo dovršili »'lagoli uzé v sedanjiku priliodnjikov pomen, pravilo, koje naše slovnice sicer pripoznavajo, dejansko pa več ali mànj zoper nje greše. Naše ljudstvo v goriški okolici in po soškej dolini ne poreče nikedar: šli bodemo (pojdemo), bodemo ustavili (ustavimo), zapeli bodemo (zapojemo), bode se posušilo (posuši se), bode se prikazala (prikaže se), bode priplavala (priplava), bode zletel (zleti), bodeva poiskala (poiščeva)4), kar se vse bere v „Berilu".
Naj poreko naši jezikoslovci, kar hoté, jaz pripisujem to neslovensko govorjenje nemškemu vplivu, pràv kakor mej slov. Štajerci izgovarjanje glasnika v konec besed kot f.
Tudi nekatere nedoslednosti se nahajajo v „Berilu". Nedosledno se rabi osebni zaimek, III. osebe, 4. sklon množine : j i h in j e. Naj v dokaz navedem le stavek str. 7. : Umivamo si jih, da je zdrave ohranimo. Nedosledno se dalje glasi nočeš (str. 43.) in ne če (str. 44.). Prav tako se zamenjuje ni in ni j.
Pogreški zoper jezikov čut bi smatral: molitev voditi (naprej moliti), iščem cve-tični prah (cvetičnega prahu)5), orač potrebuje razno orodje (raznega orodja)6), shranja (shranjuje).
Gospoda pisatelja rabita besedo „vodstvo" za nemško „Leitung", kakor večina naših nadučiteljev. Ker pa naš šolski zakon strogo loči „Direction" (za srednje in meščanske šole) od „Leitung" (za ljudske šole) ter je užš od nekedaj v navadi slovenski izraz „vodstvo" za nemški „Direction", mislim, da bi bolje vstrezali natanč-nejemu izraževanju, ako bi pisali za nemški „Leitung" in „Leiter" slovenski „vo-diteljstvo" in „voditelj". Tudi Lahi delajo razloček mej „direzione" in „di-rigenza".	__(Dalje prih.)
Knjiga Slovénska
XIX. veku.
21) Blaže ino Nežica v nedelski šoli. Učitelam ino učencam za pokušno spisal Anton Slomšek, Vozeniški fajmošter. L 1842. - II. 1848. — III. 1857. — Predgovor v I. nat. je: čuješ, preljubi Moji Boš bral, kar sta se Blaže ino Nežica v šoli učila, naj se tudi tebe nauk prime. Beri, štej, in poskušaj ; koljko toljko se prijelo ino veselilo te bo, tudi kaj znati.
Hočeš ti druge učiti, ino bolj moder biti ko skerben učitel, ino priden gospod kaplan, ki sta v šoli učila, ti ne branim. Uči kakor rad; naj le dobro seme na dobro zemljo pade, imej si v rokah sevko alj sevavnik.
') V oklepajih so pravilni izrazi.
2)	Glej Janežičevo slovnico str. 195., §. 363., 1), a)!
3)	Glej Janežičevo slovnico str. 195., §. 363., 1), c)!
4)	Primerjaj str. 115. in 116. Levstik-ove slovnice!
5)	Primerjaj Janežič-evo slovnico §. 316., b) in §. 317., d) t
6)	Primerjaj Janežič-evo slovnico §. 317., d)!	Ocenjevatelj.
Per setvi mora sonce sjati, de se da lepo orati; tudi per nauki bodi vesel — dobre volje, kar je prav. Povedal sim ti torej mnogotero za smeh. — Naj tudi setvo pohleven dežek pomoči, se bo hitro ozelenila. Rodoviten dež na razložen nauk so solze iz ginjeniga serca. Mislim, de bi te tudi vmes posilile.
Je tebi preveč, kar se v bukvicah uči, zogni se; — je premalo, pa dodaj. Veš, de po sveti vse vage (tehtnice) enako ne vlečejo, tudi vse ure ravno ne tečejo; vsa-kimu vse po glavi biti ne more. Naj tebi nauk dopade, reci: Bodi Bog hvalem! — ako ne — pa ti popravi, ino bom jez Boga zahvalil. K veči časti božji — naši predragi mladini pa v izveličanje naj se vse zgodi! — To želi prijatel tvoj . .
V predgovoru k III. nat. 1. 1857 — Iskrice šolo oživeti — (Zb. Sp. IV. str. 4—6) kaže o besedi „nekdajni Vozeniški fajmošter" na pr.: Mnogo let je preteklo, kar so bile te knižice pervič spisane; mnogo oblik se je od tiste dobe premenilo, mnogo popravilo, kajti popolnoma nikaj pod soncam ne najdeš. Vse se premeni, tudi človek in njega dela; le resnica ostane. Tudi bukvic za šolo in za domačo podučbo se je v preteklih letih veliko boljših skovalo, kakor jih Blaže in Nežica imata, ki sta se tudi že postarala. Je pa novo vino bolj močno, je starina vender bolj zdrava. Nadjam se, da tudi knižica ta ne bo škodvala, posebno mladim učitelom in rednikom, naj le poskusijo, kar je dobro in prav. Pijanost pa ni modrost, bodi si pijan od starine alj novine — napihnen od starih alj novih oblik.
Vsaka slovniška oblika je kolo živega jezika, ki ne stoji nepremakljivo, dokler jezik živi, marveč se neprenehoma obrača in toliko hitreje premenjuje, za kolikor bolje omika ljudi in jezika napreduje. Kolo prenaglo tirati, in preterdo zaverati dobro ni; tiraj in opoveraj rabo oblik, kar je prav, da kolo jezika gladko poteče; pa tudi preveč vstran ne vozi zaničevaje sosedov bistne oblike, da bratov pravice v svojo lastno škodo ne povoziš. Bolje bo na vsih štirih kolesih oblike voziti prav po braterno, kakor za kolesnice (ki le dva kolesa imajo) svojeglavno deržati, alj clo samokoliko enostransko tišati, se na oblikah sosedov spotikaje. Združena moč velja. Tako misli in želi brez zamere . . .
22) Novice, kterim je Slomšek bil vedno naročnik, s peresom in po vsaki drugi poti iskren podpornik (Dr. Bleiweis v Ltps. Slov. Matic. 1868 str. 123), so iz BI. in N. str. 94. 95 sprejele 1. 1844 sestavek: Kako se ima v hudi uri zaderžati. — L. 1845 str. 31 piše Cafov: Novo, celo posebno veselje za vse Slovence. Komur čest, čest. Rim. 13, 7. — Slavni pisavec naš, naj boljšega glasa, vsi vživo do serca vneti za naše dušno in umsko izobraženje, prezaslužen gosp. A. Slomšek, kanonik in ško-lastik Lavantski, — gdo li med Slovenci Jih ne pozna, Jih z spoštovanjem ne imenuje? gdar Jihove ljube duše po osobi ne pozna, vsej jo pozna po Jihovi mili pisavi: nedolžni otročič kaže ves vesel na „Dober Dar" — „Blaže in Nežica" sta mu naj ljub-ljejša tovarša; deklica kaže na „Devištvo" — na „Srečen Pot" hlapčič — kmet in gospod hvaležna na „Hrano" in „Filotejo" in še na veliko pisem — vsej kaj bi li govoril, kar vsaki Slovenec vč? — naš gosp. Slomšek, pravim, nam pripravljajo novo, novo življenje: družbo v izdajanje cenejih Slovenskih knjig narejajo, kar bo nam „Slovenska Matica". 26. Prosenca t. 1. pišejo preč. g. Slomšek: „Družba v izdajanje cenejih rodoljubnih knjig je začeta: pretečene dni so postave in vodbe viši c. k. vladii ¡sporočene bile". Večni Bog! oča vseh narodov daj dober tek tej napravi in dolgo življenje skerbnimu g. napravljavcu 1 itd. — V Novicah 1. 1846 je priobčil Slomšek z napevom vred pesem: Blagor našimu cesarju (1. 15); podučni spis: Bog daj zdravje! — Za zdravje so nam potrebne sosebno štiri reči: Zdrava sapa, jed, pija, in zdravo spanje, zložil Ljubomir (1. 21—24); Čeme bukve (str. 128); Bratje
sv. Cirila in Metuda v naših šolah (1. 34 — 38); Kruha, pa tudi nauka za uboge (1. 38 — 40). — Vmes pa so Novice priobčile (1. 30) tri pesmi iz Štajerske, Krajnske in Koroške: Slava knezu in vladiku Antonu Slomšeku in (1. 30—32): Ve s e 1 a vest o njegovi izvolitvi v iskrenem popisu, in v dokladi „Pastirski list" to je pervi pozdrav ljubljenim ovčicam, ki so ga milostljivi knezo-škof gosp. Anton Martin pri nastopu La-vantinskiga škofijstva po slovensko v našim navadnim pravopisu na svitlo dali (str. 128). — V dokaz književne vzajemnosti je dr. Blei weis pa v Drobtince 1. 1847 poslal sestavek: Domače zdravila zoper ostrupenja (str. 273—281), ki ga Slomšek spremlja z opazko: Hvala Vam lepa za dobre drobtince; prosimo le večkrat pošlite nam takih! L. 1856 poslal je res drobtinico: Dobrovoljni pomenki o koleri (255 — 262). — L. 1857: Španjski misionarji med avstralskimi divjaki (246-250). — V Novicah 1. 1847 naznanja Slomšek „Sveto pismo stariga zakona". Poslovenil in razložil P. Plači d Ja-vornik . . I. Zv. itd. s kratko razsojo in priporočilom, kjer o pisavi omenja na pr.: Kar stavo sv. pisma zadeva, je po nauku naše sv. cerkve rečena, beseda kratka in gladka .. . Kar ni hvaliti temuč le poterpeti, je prepogosta raba — lj, ki ni lika, ampak spod-tika naše gladke besede, na kterim — lj — se tudi naše hvale vredne Novice prerade spodtikajo. Mislim, de ni pisati prijatelj, učitelj, nedelja, nedelje, ampak učitel, prijatel, nedela, nedelc itd., ker Korošci in Gorenci le prijatev, nedevc itd. pravijo. Tudi bi lehko lj večidel pred e ino i pogrešali ino raj brali: na zemli — zemle, kakor pa: na zemlji — zemlje. Kar pa sam mislim, drugih ne silim, ampak le za pomisliti dam. — Tudi so nam v gosp. Javornikovim razlaganji nektere besede in stave nekoljko predolge, če je ravno težko, kratko pa dobro povedati. — Vse te moje zabave so pa tako lehke ino prijazne, de bojo slavno delo lehko več priporočile, kakor ograjale. Saj se le po domače zmenimo, kar mislimo; ino ne moja, ne tvoja — ampak prava naj velja (str. 204)! — L. 1849 so iz Drobtinc ponatisnile Novice (1. 29 — 35) znamenito „pridgo Slom-šekovo: Dolžnost svoj jezik spoštovati, povedano v Možburzi na Koroškim bin-koštni pondelik 1. 1838", ktero sklepa govornik z iskrenim narodnim vošilom: „Oh, de bi tudi nas Slovencov, kakor nas je na zemli med vsimi našmi sosedmi nar veči število, tudi nar več tam per Očetu nebeškimu bilo!" — Zvesto je naznanjal dr. Blei weis delovanje Slomšekovo, vzlasti po Drobtincah, češ: „Novice in Drobtince ste si bile že od perviga začetka nar zvestejši prijatlici eniga serca, eniga namena: podučiti slovensko ljudstvo v mnogoverstnih potrebnih rečeh (str. 87)"; milo je obžaloval njegovo smrt (Nov. 1862 str. 333. 31-2), poklonil mu po smrti spominek v Letopisu Slov. Matice 1868: Zlate drobtinice iz pisem Slomšekovih, mej kterimi se tretja glasi: „Jaz na oblike malo gledam; meni je stvar prvo (str. 124)."
23) Drobtince za novo leto 184 6. Učitelam ino učencam, starišam ino otro-kam v podvučenje ino za kratek čas. I. Leto. Na svetlo dal Anton Slomšek, viši ogleda šol Lavantinske škofije. — Slomšek živo spoznavši, kako potrebno bi bilo Slovencem slovstveno društvo v izdavanje bukev, za izobraženje slovenskega ljudstva, vloži do takratnega Ilirskega deželnega poglavarstva prošnjo za dovoljenje z natančnim načer-tom namena tega društva in pomočkov, s kterimi se ima doseči. Ali — kar bi nihče ne bil pričakoval, se je zgodilo. Vlada društva — Matice Slovenske —ni dovolila (15. april. 1845); a Slomšek sklene ravno ta namen, če tudi nepopolnoma, po drugi poti doseči. Izmisli si krasno osnovo letnika za Slovence, v kterem bi pisatelji plode svojih vednost in poskušinj zastran cerkvene in domače izreje naroda priobčevati zamogli, in ker mu ni bilo dovoljeno celih kosov podajati Slovencem, hotel jim je podajati vsaj male drobtinice, in je zato te letnik imenoval Drobtince (Beseda, gov. Fr. Košar str. 14. 15). — Takrat je pisal nekdanjemu svojemu profesorju in prijatelju Jožefu Poklu-
kar ju v Ljubljano tudi pomenljive reči: „Tvoja podbuda pisati Slovencam me močno oživlja; kar pa Tebe veseli, drugim merzi, ki mi hudo zamerijo, de se toljko za Slo-venšino vpiram. Ravno te dni so mi viši škof ino kardinal Schwarzenberg pomenili, de se mi Slovenstvo očita. Pa mene to očitanje kar ne moti; mislim, de vsaki naj dela po svojih okoljstavah, ali že svetu dopade, alj pa ne; — qui autem judicat me, Dominus est. Slovenka me je rodila, Slovenka me je dojila; naj me Slovenšina tudi sina hvaležniga ima. Zemljo materno obdelovati želim, dokler nekdaj v materni zemli počivam, ako bo volja božja tako. De pa moje pisanje niso gole besede, Tebi oznanim, de sim ravno te dni dal: Sveto Opravilo za Šolarje naše škofije v natis. — Rad bi viši ogleda šol gospodam šolskim pokazal, kako bi naj drago mladino učili Bogu služiti. — Tudi pošlem ravno danes v Gradec: — Drobtince za novo leto 1846, ki imajo nekoljko pridig po novi šegi, nekoljko pripovest žalostnih ino veselih iz ker. pa-stirstva itd. Upam, de bojo te knige tudi Tebi saj kaj maliga dopadle, ako ravno z vsem vsim vstregel ne bom. Za to podporo se posebno Tebi, Učitel pastirne priporočim; ako mi sam pomagati nočeš, alj ne moreš, podbudi svoje slavne učence itd. (Slovenec 1. 1876. IV. 45)". — Kako vzvišan namen je dal Drobtincam, vidi se iz predgovora na pr.:
Preljubi Bratje ino Prijateli! Slovenci so ponavadi dobriga serca; kar imajo, radi dajo, de eden drugimu pomagajo .... Dolgo sim že želel ino premišloval, kako bi Slovenci pošteno omizje naredili, na tajisto duhovskih darov polagat, katerih pridne Ljub-lanske novice, kakorkolj skerbne za srečo dežele, zato na svojo slavno mizo ne jemlejo, ker bi jim bile preduhovske .... Imajo naše dni svoje omizje zdravniki za ozdravo ljudi — sodniki za pravice dežele — rokodeli ino kmetje za žvinsko rejo ino obdelanje polj; tudi godci imajo svoj dnevnik, v katerim se pogovorijo, kako bi jim strune bolj obrano pele; ali ni nam učenikam duhovskim ino šolskim, starešam in oskerb-nikam tudi potreba pogovoriti se, kako bi po slovensko prav oskerbeli nar potrebnej reči, ki so h veči časti božji, nam h časni sreči ino dušam v večno zveličanje? — se pomenili prav po domače, kako bi keršanstvo vredno učili, šolo dobro ravnali, kojili otroke po božji volji, polepšali svet, zaperali pekel ino ljudem v nebesa pomagali? — pobarali tudi sosede rekoč: kako pa kaj vi možje? — Bratje, ljubi dragi bratje! le Eno ino ravno to je potrebno. Luk. 10, 42. Sežimo si torej vroke ino pomagajmo, de bo vsako leto v prihod naše omizje nadevano, še lepših ko letos, duhovskih drobtinc (str. 9). — Kazalo: Nagovor in povaba. A. Stare Resnice v novi obleki častivrednim duhovskim pastirjam za pokušno. B. Prigodbe vesele ino žalostne preteklih ino sedajnih časov v slaven spomin ino podučenje. C. Razgled za stare ino mlade ljudi, v opomin ino po-svarjenje. D. Prilike ino Basni, Smeh ino Resnica. E. Ogledalo za šolo ino domačo rejo otrok. F. Slovenska gerlica. I. Pesme ljubeznive matere, II. za dobro voljo, III. za kratek čas, IV. za pobožnost — z geslom:
Slovenska gerlica v domačini logi rahlo poje, Povabi spevati vse brate ino sestre svoje.
24)	Sveto opravilo za šolarje. Spisal Anton Slomšek, nekdajni viši ogleda šol. I. nat. 1846. — II. 1852. — V. 1873.
25)	Angel molitve za pobožne šolarje. I. nat. 1846. — II. 1847.
26)	Drobtince za novo leto 1847. Učitelam ino učencam itd. II. Leto. Na svetlo dal Anton Slomšek, nekdajni apat v Celi. — Preljubi Sosedje! ... Bil sim za lansko leto 1846 majhino krušenco drobtinc nabral, jih ljubim bratam ino sestram za novo leto dal; ino hitro so pošle. To me veseli, pa tudi priganja, zopet skerbno na-berati, ino zii drugo novo leto 1847 drugi pletarček Drobtiuc prijatelam podati, dokler
vem, de jim vstrežem. Nate jih, ljubi Sosedje, in po svoji potrebi rabite jih I Vem, de vsaka drobtinca za vse ne bo; pa tudi gospodinja vsakimu dosti dobriga kruha ne speče. Kako bi Drobtince vsim dopadle, ki so delo velikoterih glav ino rok? Tudi pero ne piše vsako za vsakiga enako dobro. Nadjam se pa, de bo vsaka drobtinca saj nekaj veljala. Lanskih drobtinc nekaterim v pervim nagovori po volji ni . . . Drugim v glavo ne gre . . . Tudi gerlica ni vsim dosti lepo zapela. Pravijo, de je nekoljko pesm brez soli, druge so jim prelesene, ter nimajo pevskiga duha . . . Tudi na besedah se spod-tikajo, ino jim ne dopade, de bi mož ino žena bila človeka prav po volji božji (kakor dva božja voleka). Pa besede rade v drugim kraji tudi kaj drujiga pomenijo. Po Šta-jarjih se imenuje lepa rudeča pikasta žužica, ki rada otrokam po roci lazi ino mirno izleti: božji volek. Po tem ljudje pravijo: on je pohleven ko božji volek; ino dopade Štajercu, če ga tako pohvališ. Ravno enako pravijo po Krajnskim ino po Štajarskim: gobec ima le pes. Na Koroškim pa ljudem na gobec gledajo, kakor pri nas na usta; ino se nihčer ne švara. Kakor se per nas jokamo, se po drugod derejo, in vsaki kraj ima svoje. Ne zasmehvati, ne zaničvati ptujih zarekov ino besed — temuč povedati si jih hitimo. Moje zagovorilo pa nimaj zamere, ampak zahvalo, de se prav pogovorimo, kako je naša ino Vaša, ter po tem sklenemo, ktera velja itd. — Drobtince prve so še v Bohoričici, druge vže v Gajevici in v razdelkih A—G: Koristne reči za pridne ljudi. — Znamenita je opazka, s ktero priobčuje Slomšek „Zvonov Pesm" v Drobt. t. 1. str. 166: Zvonov milo pesm je popisal imeniten nemški pesnik Šilar Miroslav, ki po naših krajih vsim slovi, kteri nemško umijo. Poslovenili so nam to lepo pesm, de ni lepši, naš slavni pevec J. K o s e s k i, ino z serčnim veseljam smo jo lansko leto v naših ljublenih Novicah brali, list. 10—12. Tudi jas sim to imenitno pesm pred dvajsetmi letami posloveniti poskušal, ko sim še duhovski pastir po Štajarskih goricah vesele pesmi po domače pel. Priložnosti ni bilo poslovenjene pesmi v natis podati; prepisana pa je pogosto bila ino še pogoje čitana. Prijateli so me pregovorili, de jo drobtinco Drobtincam dam; in tukaj naj se bere, ne kakor de bi pesm, ki so nam g. Koseski poslovenili, manjši ceno dobila, temuč de se bo zravno slabši viši cenila, ker dobro blago zravno slabiga pravo ceno dobi.
27) Čujte, čujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence. Poslovenil F. Gl. (Felicijan Globočnik). V Celovci 1847. 8. 123. — Predgovor tej knjižici: Prijateli pomagajte! Strašen ogenj, iz samiga pekla doma, po naših krajah sega. Ne prime se strehe ne sten, ampak ljudi. Veliko tavžent in tavžent jih časno ino večno gori; ter se jih od leta do leta več vnema. Ako se ne združimo tiga kuž-niga ognja pogasit, nam hoče v kratkim naš zarod vgonobit'. — Vsmilite se, vsmilite se vi, prijateli, ino gasiti pomagajte!
Kje pa je ogenj? — vprašate. Po tabernah ino na poljah, po zhodah in domačijah — žganje na mizi in po omarah, ki ga ljudje ne po glažekah, ampak le po po-ličah če dalje bolj pijejo; ino več ko ga spijejo, hujši gorijo, pamet in zdravje — dušo in truplo zgubijo. — Povčte, ali ni žganje iz pekla doma — očitno delo satana? — peklenska pjača, ki se naše dni po sveti vozi ino ljudi moti?---
Hudič je bil od nekdaj goljuf in lažnivec, ino je še. Dan denašen ljudi z žga-njam goljfa — za premoženje ino poštenje, ki se v žganji zapravi; — goljfa za zdravje ino živlenje, ki se z žganjam okrajša; — goljfa za srečo zakonsko in otroško, ki se v žganji zgubi; — goljfa za časno ino večno veselje, pa le taji, de žganje škodlivo ni. Oj peklenski lažnivec, ki to govori ino terdi, de žganje pijati greh ni! — „Tak bi tudi greh ne bilo strup jemati". Taka pijača milo teče, pravi sv. Duh, poslednič pa opeče ko strupna kača.
Kristus je prišel na svet dela hudičove pokončat; ino mi vsi, ako smo pravi kristjani, si mormo pomagati ino ne poprej henjati, dokler žganopivstva iz svoje hiše ino
vesi, iz fare ino domačiga kraja ne odpravimo, naj velja, kar rado. Braterno sve-tiga Janža (gl. sliko) hočemo per nas začeti, kakor njo po drugih deželah imajo — družbo treznosti narediti ino si mož beseda biti, žganja ne okusiti, ne kupiti, ne prodati, ne ponuditi; ne vzeti v službo hlapca ne dekle, ki žgano pije; ne težaka ne ro-kodela najeti, ki brez žganja ne dela, tudi sedeti ne poleg žganopivca alj pivke, zakaj kužna bolezn je to.
Naj reče kdo kar hoče: kdor je Kristusov, naj pomaga, kar je mogoče, de žganja med nami ne bo, kakor v apotekah zravno mišence, ino pa v fabrikah poleg hudičeviga olja — tamo naj žganje rabijo !
Kedar se bo poslednimu žganjarju pečnica poderla, ino kerčmarju, ki v taberni žganje toči, posledna flaša brinjovca sterla, bomo še le svoje delo dokončali, poprej ne henjali. — Bog nam pomagaj! Za to Vas prosi Vaš znani prijatel Ljubomir. — Na koncu se nahaja s podpisom Slomšekovim „Žalostna Pesm", iz ktere naj se ponatisnejo na razgled razstavki 7. 8. pa poslednji 25. p.
Kotle imel je velike	Vmisli si peklenska muha,
Satan, kuhat marternike,	In raj v kotli žganje kuha:
De bi jih ob vero djal;	Z žganjam moti zdaj ljudi,
Pa v sramoti je ostal.	In jih ložej pogubi.
Vodo zdravo rajši pijmo, Vina za potrebo vžijmo;
Dober Bog nam vina dal — Žganje si zlodej vbral.
Slomšek kot pedagog1.
(Dalje.)
1. Slomšek kot šolski prijatelj v obče.
Ljubezen do učiteljstva je pokazal Slomšek uže v svoji prvi mladosti. Ko bi učiteljski stan takrat bil tako na dobrem glasu in ko bi ga bila država tako podpirala, izvolil bi si bil gotovo ta stan. Veselje do poučevanja kazal je najprvo v semenišči, kjer je uže kot bogoslovec svoje tovariše prostovoljno poučeval v slovenščini. Ne manj nam kaže njegovo gorečnost do šole to, kako je kot špiritual svojim pitomcem šole priporočal. Večkrat jim je rekel: „Vsak duhovnik naj bode ob enem tudi učitelj. V krajih, kjer še ni šole, je sveta in krščanska dolžnost duhovnika, da poučuje mladino, dokler ni mogoče, v tistem kraji redne šole odpreti. Pa so tudi kraji, kjer radi težkih razmer ne more obstati vsakdanja šola. V takih krajih mora biti nedeljska šola, katero mora preskrbovati duhovnik po svoji krščanski dolžnosti. Duhovniki, ali morete mar gledati revno ljudstvo, katero duševno brez vsake izo-bražbe propada?" Pri takem in enakem priporočanji šol je Slomšek posebno poudarjal, da morajo biti šole po Slovenskem slovenske, kakor so na Nemškem nemške, na Francoskem francoske i. t. d.
Največjega šolskega in ljudskega prijatelja se je pa Slomšek pokazal z izdavanjem svojih „Drobtinic". Ko mu je bilo namreč (1. 1845.) zabranjeno, da bi za Slovence osnoval književno društvo, sklene izdajati pod ponižnim naslovom „Drobtinice" letnik za versko, šolsko in domačo vzgojo, s katerim je hotel v bratovsko sporazumljenje, mejsebojno posvetovanje in delovanje združiti duhovnike in učitelje slovenske, kakor v pozivu na to
knjigo sam pravi: „Malo je duhovnikov, učiteljev in prijateljev naroda, kateri bi imeli veselje in priliko, da bi cele knjige pisali, vender pa vsakdo čuti potrebo, da z izkušnjo pridobljeno mnenje in želje priobči svojim sodrugom ter jih tako v važni stroki odgo-jevanja vpraša za svet. Večkrat pride človeku dobra misel na um; taka se ne bi smela pozabiti, marveč zapisati in svojim tovarišem predložiti v preudarek. Tako se bodo v to knjigo sprejemali razni govori, opisi izvenrednih cerkvenih svečanosti ter druzih radostnih ali žalostnih dogodjajev, životopisi za narod zaslužnih mož, zanimive šolske naloge, dobro misleči sveti o šoli in odgoji, popularne razprave o dobrih in slabih narodnih običajih, parabule, mične pesmice za pouk in zabavo". Čisti dohodek te zlate knjige, ki je 1. 1846. prišla prvikrat na svetlo, namenjen je bil učiteljskemu izobraževališču v Celji, pozneje (1855. 1.) še le „družbi sv. Mo-hora" in naposled semeniški knjižnici v Mariboru. „Drobtinic" je izšlo do Slomšekove smrti 15 letnikov. Ta mična knjiga se je bila Slovencem tako prikupila, da je bilo malo boljših hiš, kjer bi se ne bile udomačile te knjige.
Poglavitni delavec pri tem blagotvoru je bil seveda blagi pokojni škof sam, ki je knjigo z najboljšimi članki preskrboval. Zlasti se odlikujejo poleg njegovih zgodovinskih in životopisnih sestavkov še članki o šoli, pouku in vzgoji, o katerih bodemo v tem spisu še govorili. Vender pa se nam zdi umestno, da uže zdaj omenjamo nekaterih pe-dagogijskih spisov v „Drobtinicah", ker se iz tega razvidi, kako velik šolski prijatelj je bil naš Slomšek. Taki spisi so: „Petnajst naglavnih grehov pri otroški reji." — „Sedem prošinj materam in očetom." — „Hudobni otroci, krvava šiba slabih staršev." — „Zdaj še le vemo, kaj šola velja." — „Sedem šol keršanskega nauka za otroke. " — „Šiba novo mašo poje." — „Otroci na paši brez pastirja." — „Živa šola za domovino." — „Šola napuha." — „Spoštuj očeta in materi" — „Šiba za otroke žlahtna reč." — „Šo-larsko blago za nareke in predpise." — „Zlata kaplica za slabo glavo." — „Mlad berač, star tat." — „Bog otroke varje." — „Častilakote gerda šola." — „Šolarsko blago." — „Mala basaga šolskega blaga za odrašeno mladost." — „Deset dobrih svetov za šolsko blago." — „Sv. križ v šoli." — „Kratko vodilo za malo in veliko berilo" i. t. d.
Vsi Slomšekovi spisi so več ali manj pedagogijske vsebine; vsaj je pa tudi vse njegovo življenje, mišljenje in hotenje na to merilo, da bi povzdignil cerkev in šolo, duševno in materijelno blagostanje, časno in večno srečo svojih rojakov. Ta ljubav slavnega škofa do slovenskega naroda včje iz vseh njegovih pisem, katera hranijo Slomšekovi prijatelji in znanci. Da pa je Slomšek le dobre šole in učitelje zagovarjal, razumljivo je samo ob sebi. Razločno pa je to povedal v nekem pismu, rekoč: „Boljše je biti brez učitelja, kakor pa imeti slabega; sicer je pa učitelj samo orodje; dušni pastir je prava duša šole." Z izrekom: „Duhovnik je duša šoli" hotel je pa Slomšek kot duhovnik in šolski nadzornik svoje tovariše bolj za šolo vnemati, kakor pa poudarjati njihovo oblast nad podložnimi učitelji.
Kako velik prijatelj slovenskih šol je bil Slomšek in kako lepo je znal svojim rojakom šole priporočati, vidimo iz sestavka, katerega je priobčil v podobi povesti in pod naslovom: „Zdaj še le vemo, kaj šola velja" v „Drobtinicah" 1. 1847. Ta sestavek je sicer že skoro 30 let star, pa je še za slovenske šolske razmere vedno nov in koristen, zavoljo tega ga nekoliko tu priobčimo.	(Dalje prih.)
Ukaz ministra za bogočastje in uk
z 19. decembra 1885. 1., št. 23017, kateri prepoveduje v šoli rabiti pisno gradivo s poševnimi
črtami ravnateljicami.
Na podlogi menjenja c. kr. višjega zdravniškega svetovalstva prepoveduje se rabiti načrtane pisne zvezke in pisne ploščice, katere imajo poševne črte ravnateljice (diagonalne črte) v srednjih šolah in v vseh ljudskih šolah z začetkom šolskega leta 1886/87. zaradi nevarnosti za oči in sicer tako, kakor se je to izreklo s tukajšnjim ukazom s 23. julija 1885. 1., št. 11853 in s 7. septembra 1885. 1., št. 16337 zaradi kvadriranega pisnega gradiva.
Človek,
v pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim n&vodom, kakč si ohraniti in utrditi zdravje.
(Za šolo in dom sestavil Janko Lehan.)
(Dalje.)
§• H-
Snaga, umivanje in kopanje.
Snaga okrepčuje in ohranjuje zdravje, nravnost in dostojnost človekovo. Snaga provzročuje, da je človek vesel, delaven, spodoben ter mu pridobiva spoštovanje drugih ljudij. Nesnažni človek je na slabšem od živalij; kajti največ živalij je prav snažnih. Nesnaga je tudi največkrat vzrok nalezljivim boleznim. Da bomo snažni, treba, da se umivamo in kopljemo. Umivanje in kopanje človeka oveseljuje, krepča ga in varuje tokov, skrnine, garij (svraba) in drugih takih nadlog. Kadar se hočemo kopati v mrzlej vodi, bodimo zelo previdni! človek se mora dobro počutiti, ne sme biti razgret ali presit v takih slučajih! Najbolje se je kopati na tešče ali 3 ure po jedi. Najprej si umij glavo in prsi in potem naglo skoči v vodo, v katerej pa ne miruj, nego hodi sim in tja. Ne kopiji se predolgo — '/4 — % ure naj ti zadostuje; stopivši iz vode se takoj osuši, obleci ter na to se malo sprehodi.
V mrzli vodi se umivaj zjutraj, po kosilu, zvečer in kolikorkrat so se ti vsled dela onesnažile roke ali obraz. Po jedi si vselej usta izmij! Priporočati je, da si večkrat glavo umijemo ali jo — po letu — pomakamo do cela v skledo vode.
Umivanje v mornej (mlačnej) vodi nikakor tako ne okrepčuje kakor v mrzlej vodi. Tudi gorke kopelji — izvzemši zdravilne vrelce — o slučaji boleznij — nijso tako koristne kakor mrzle. Mrzla kopelj je res iz prva za občutljivca malo strašljiva; pa kmalu se je privadiš in občutiš dobrodejne nasledke mrzle vode za svoje telo.
§• 12. Cista oblačila.
Treba nam je paziti tudi na to, da imamo snažna oblačila. Zdrav človek naj si obleče vsak teden vsaj dve srajci. Posebno dobro je, da imamo „ponočno srajco", katero oblečemo, idoč zvečer spat, namesto podnevne. Nogavice naj bi se makar vsak dan, ali vsaj dvakrat na teden menjale; druga oblačila pa naj ne bodo umazana ali prašna. Mokro obleko zamenjaj, čim prej moreš, s suho; isto tako obleko, katero ti je pot premočil.
§• 13. Stanovanje.
Na stanovanje treba, da obračamo vso svojo pozornost, ako hočemo ostati zdravi. Pred vsem je gledati na to, da stoji prag spodaj pri tleh 3—9^ nad hišnim temeljem. Izbe morajo biti visoke, prostorne, zračne in svetle. Stanovanje naj se vsak dan očisti in vsaj enkrat na leto pobeli. Temno in mokrotno stanovanje je nezdravo. Vsak dan je treba izbe prezračevati; po zimi pa jih lehko ogrevajo s pomočjo zaprtih pečij, katere ne prepuščajo dima; a netiti (kuriti) je treba le zmerno ! Nezdravo je, ako perilo v izbah sušimo ali v njih celo kuhamo!
Če ti posamični udje ozebejo, ne hodi takoj v gorko izbo, ker tako lehko dobiš boleče te ozebke. Ozebli ud vtakni mariveč v mrzlo vodo; voda ti mraz potegne na-se. Kdor ozebel ud pri ognji pogreva, biva v nevarnosti, da ga izgubi. Kožuhe po zimi nosevati, pač je prijetno, na drugo stran pa škodljivo. Najboljši pomoček, da se ogrejemo, je, ako nosimo dve srajci, jedno vrhu druge, dvojne nogavice ali pilni papir ovit okoli nog. Dobrodejno je tudi, ako se umijemo z mrzlo vodo, predno iz gorke sobe idemo na piano.
§• 14.
v
Živež; strupene rastline in strupene gobe.
Da človek živi, mora jesti in piti. Da pa ne zboli, naj le toliko je, da se nasiti, a ne tako, da bi si želodec prenabasal. Po jedi naj človek zmerom še tek ima, ali z drugimi besedami povedano: je naj le toliko, da bi po jedi še imel veselje zagriznoti. Prav zdravo je, jesti le enkrat na dan, in sicer ob določenem času. Večkrat in o raznih dobah jesti, slabi želodec. Sladkosnednim biti nij le nezdravo, nego celo nespodobno. Sladkosnednost je imela uže večkrat najžalnejše nasledke, navadno je bila vzrok — otrovanju (zastrupljenju).
Ako si bil tako nesrečen, da si se ostrupil po zavžitji kake strupene rastline, potem moraš nemudoma spiti kaj tacega, kar pomaga zoper strup. Najboljše je v takem slučaji piti jesiha ali mlačnega mleka; pa tudi bljevala so velike koristi. Sicer se je bljeval (vomitiv) posluževati le po zdravnikovem zaukazu!
Nikar pokuševati Mi, česar ne poznaš, Ker lehko mnogokrati Po vidu se golj'faš! Že čestokrat je bila Sladčica smrten strup, Ko polen bil zdravila
Požirek je gorjup!	(Dalje prih.)
Dopisi,
Iz Čemšenika. (Zahvala.) Slavno društvo »Narodna Šola« blagovolilo je poslati tukajšnji šoli obilo raznovrstnega šolskega blaga. V imenu obdarovane mladine izreka svojo najtoplejšo zahvalo	Tomo petrovec,
učitelj.
Iz Harij. (Zahvala.) Presrčno se zahvaljujem »Narodni Šoli« za poslano šolsko blago tukajšnji šoli.	Janez škrjanec,
kurat.
Iz Selc. (Zahvala.) Podpisano šolsko voditeljstvo izreka v imenu uboge šolske mladine slavnemu društvu »Narodna Šola« najtoplejšo zahvalo za obilo poslanega šolskega blaga.
M. Bregant,
šolski voditelj.
Iz Sla V i ne. (Zahvala.) V prijetno dolžnost si štejem slavnej »Narodnej Šoli« izreči v svojem in imenu ubožne šolske mladine najtoplejo zahvalo za premnogo šolskega blaga, katerega je ona slavinskej šoli za primerno malo jej poslano svoto denarja letos in še nekaj let poslati blagovolila.	M. Hiti,
nadučltelj.
Iz Ilotiča v 20. dan prosinca 1886. 1. V 17. dan t. m. priredili so prijatelji šole v Vrneku veselico s tombolo, petjem in plesom v korist Hotiškej šoli. Ker je Vrnek ravno nasproti Kresniški postaji, došlo je okoli ene popoludne uže nekaj Litijčanov s poštnim vlakom. Pričakovali smo še drugih, a ker je jelo snežiti, bali smo se, da jih ne bode. A okoli tretje ure pripeljejo se še drugi na saneh, pobeljeni se snegom, znamenje — miru (veselici). Ko so domači fantje dve pesmici odpeli, pričela se je tombola, po katerej je nekaj Litijčanov odšlo. Kmalu na to pričela se je druga tombola, katere se je bolj naše ljudstvo udeležilo. Ko sošte-jemo denar, bilo je dohodka 48 gold. 86 kr. Ker se je pa uže preje nekaj nabralo in imeli smo še nekaj poplačati, je čistega dohodka 52 gold. 21 kr. Lepa vsota za naše razmere!
Za ta lepi uspeh zahvaliti se nam je pa vrlim Litijčanom, ker so nas v tako obilem številu počastili, v prvi vrsti pa obče spoštovanemu okrajnemu glavarju gosp. Grill-u, kateri je bil veselici glavna podpora. Ta gospod je v svojem govoru vnemal ljudstvo s prosto a prepričevalno besedo za šolo in mladeniče spodbujal k petju, ker ono blaži človeško srce. — Tako nam je čas prehitro prešel, akoravno nam je še le ob 2 čez polnoč poštni vlak ostale Litij -čane odvzel. — Srčna hvala bodi tudi vodji železniškej postaji v Kresnicah, gosp. Petku, kateri se je veliko trudil za dober uspeh veselici.
Pri vsem pa ne morem, da nekaj potožim. Bila je veselica v prid šole, in kdo se jo je najbolj ogibal? Učiteljstvo! Žalostno a istina! Samo Litijsko učiteljsko osodbje seje udeležilo veselice, drugi bližnji so se ji pa odtegnili. A to ne velja samo tej veselici, ampak opazoval sem uže večkrat to — malomarnost. Tovariši! ako ne bodemo sami pokazali, da nam je blagor šole in ljudstva pri srcu, ne moremo tudi mi kaj zahtevati.
Vrlim Litijčanom in drugim udeležnikom kličemo pa še enkrat: Bog Vam povrni! Na svidenje!	Janko Toman,
učitelj.
Z Brezovice pri Ljubljani, f V 20. dan jan. t. 1. je tii umrl g. Valentin Telban, star 47 let, posestnik (pri Kopaču na Tržaški cesti). Pokojnik je bil prejšnji čas ljudski učitelj pri sv. Križi na Dolenjskem, potem v Škofji Loki na Gorenjskem, ter je zadnji čas zopet želel vrniti se k učiteljskemu stanu, pa ga je nagloma smrt prehitela. Naj v miru počiva!
Iz Ljubljane. Iz deželnega zbora v Ljubljani. V seji v 13. dan jan. 1.1. poročal je gosp. profesor Š u k 1 j e v imenu finančnega odseka o prošnjah učiteljev za zboljšanje plač, in je predlagal, naj se prenaredi deželna postava z dne 9. marca 1879. 1., št. 13., v tem zmislu, da se dovoli vodjem meščanskih šol funkcijske doklade 200 gld., onim na čvetero- in večrazrednih ljudskih šolah po 100 gold., na trorazrednicah po 75 gold., na enorazrednicah pa po 30 gold. letne doklade.
Poslanec baron Schwegel pa pravi, da pri tem nasvetu pač ne gre za funkcijske doklade, nego naj se stvar imenuje le s pravim imenom, za povišanje plač ljudskim učiteljem. Ne protivi se predlogom v obče, a osvetliti hoče njih nasledke. Baron Schwegel zatrjuje, da je velik prijatelj šoli in učiteljem in da uvaža njih slabo materijelno stanje. A dežela storila je za šolstvo mnogo in normalni šolski zaklad narašča ogromno. 254.000 gold. je potrebščine uže danes in za letos bode treba 12.000 gold. več, drugo leto in nadalje pa še več, ker treba bode še veliko novih šol, a tudi pokojnin za učitelje. Treba je tedaj, da se oprezno ravna v tej zadevi. V poročilu finančnega odseka se navaja, da se funkcijske doklade dado za »pisarna dela«. Se je li s tem mislilo na pisateljsko delovanje ljudskih učiteljev, tedaj on (Schwegel) ne dovoli nič, pač pa kot prijatelj učiteljev in šole, nadejaje se, da učitelji ne bodo v šoli sejali semena razpora. (Občni ugovori narodnih poslancev in v okolici.) Baron Schwe-gel opomni, naj se kliče »oho«, on da ni mislil vsega učiteljstva, a tiste učitelje, ki sejejo seme razpora v šoli, mora grajati. Glasoval bode za predloge finančnega odseka le s tem pogojem,
da okrajni šolski sveti store svojo dolžnost, katere, kakor je poizvedel, zdaj ne store, da bi širili ljubezen do šole mej ljudstvom, in ako bodo učitelji se bavili le s svojim poklicem. (Nemci mu glasno pritrjavajo.)
Poslanec dr. Vošnjak pravi, da ni pričakoval od predgovornika barona Schwegel-na takih opazek o ljudskih učiteljih. V eno mer je trdil, da je velik prijatelj šoli in učiteljev, a po današnjem njegovem govoru naj mu verjame to, kdor hoče, on ne; kranjski deželni zastop je pri odmerjevanji učiteljskih plač pač prav varčen, in vprašati se mora, kje pa so učiteljske plače še slabeje? V nobeni deželi, v vsi Avstriji niso tako majhne, ko na Kranjskem, kajti stiskovalo se je, kar je bilo najbolj mogoče. Ko je narodna večina sklenila šolske zakone, sklenila je z ozirom na financijalno stanje tako revne plače za učitelje, da v nobeni deželi ni takih. Na Štajerskim so učiteljske plače dvakrat tolike, kakor na Kranjskem, katera potrebuje za ljudsko šolstvo le 254.000 gold., dočim Koroška, ki je manjši od Kranjske, potrebuje 334.000 gol d. Res je, da je proračun vsled ustanovitve več novih šol in funkcijskih doklad za učitelje letos za 12.000 gold. narastel, ali vsaj to ne bode vsako leto. Ustanoviti jo še kakih 25 do 30 novih šol in nekatere morajo se razširiti, a to se ne bode zgodilo takoj drugo leto, nego polagoma. Da bi bil deželni zastop pri šolstvu tako splendidno ravnal, ali kakor baron Schwegel trdi: »unbedacht und leichten Herzens« dovoljeval prevelike vsote za normalno-šolski zaklad, pač ni res, kajti plača učiteljev s 400 gold. na leto, je pač dokaz, da je stanje učiteljstva na Kranjskem dosti žalostno in da pomagači pri rokodelstvih, črkostavci v tiskarnicah, knjigovezi i. t. d., katerim ni treba toliko obširne izobražbe kakor učiteljem, več služijo, nego slednji. Da baronu Schwegel-nu kranjsko učiteljstvo ni všeč, no temu se dr. Vošnjak ne čudi. Je pač v ogromni večini narodno in se ne navdušuje za nemški »Schulverein«, ako baron Schwegel pod izrazom »pisarna dela« umeva pisateljska dela, se govornik pač ne more načuditi, da bi baron Schwegel kot roj en Slovenec in bivši slovenski pisatelj, ki ume tudi druge slovanske jezike, tega ne vedel. Ako baron Schwegel trdi, da mu niso po godu oni učitelji, ki se pečajo s pisateljevanjem, mora pa on (dr. Vošnjak) reči, da so mu ravno taki učitelji najbolj po godu. (Dobroklici.) Taki učitelji razširjajo omiko mej narodom in skrbe za napredek slovenskega jezika, kar je vse hvale vredno! (Živahno odobravanje narodnih poslancev.) Da bi ljudski učitelji na Kranjskem trosili seme razpora v šoli, obžaluje govornik, da je slišal tako neosnovano trditev iz ust barona Schwegel-na, in pravi, da isto zavrača z vso odločnostjo v imenu vsega kranjskega učiteljstva, dokler gosp. baron Schwegel le enega posameznega slučaja ne dokaže. (Živahna pohvala in odobravanje.) Slabi flnancijalni položaj kranjskih učiteljev seveda je baronu Schwegel-nu težko uvažati in o njem soditi, kajti kdor ima, kakor baron Schwegel, vsako leto več tisoč na razpolaganje, nego najboljše plačani učitelj na Kranjskem stotakov, ta pač težko umeje, kako naj učitelj izhaja s 400 gld. na leto, kako naj si s tem priskrbuje dostojno obleko, boljšo hrano in še pedagogične liste in knjige. O kranjskih učiteljih pač v resnici velja nemškega pesnika Goethe-ja izrek: »Wer nie sein Brot mit Thränen ass, der kennt euch nicht, ihr himmlischen Mächte!« Žalostno je tedaj, da baron Schwegel kranjskim učiteljem ne privošči še tega bornega priboljška. (Slavoklici gosp. govorniku.)
Potem se oglasi poslanec gosp. Kersnik, in pravi, da narodna stranka danes stoji na stališči, katero je imela prejšnja nemška večina, in da pač ne zasluži graje, ker hoče olajšati, kolikor to dopušča slabo materijalno stanje deželnih financ, res prekerno stanje ljudskih učiteljev. Ljudski učitelj je v prvi vrsti poklican, da razširja omiko v šoli, a tudi zunaj šole. Težka pa je njegova naloga! Kdor drugi ima sveto dolžnost, ljubezen do branja slovenske knjige širiti mej narodom, ko učitelj, in ako to stori, potem je služil le kulturnemu namenu, kajti pospeševal je po razširjenji dobrih slovenskih knjig mej ljudstvom omiko, in to je njegova naj blažja dolžnost. Zaradi tega pa se ne sme učiteljem predbacivati, da nosijo seme razpora v šolo. Oni nosijo le seme izobraženosti in omike mej odrasle in cepijo isto v srce nežnih otrok in zato blago in domoljubno delovanje zaslužijo ljudski učitelji na Kranjskem presrčno zahvalo in priznanje deželnega zbora. (Živahna pohvala.) — Govornik pravi, da bode veselo glasoval za predloge finančnega odseka, z ozirom na to, da je učiteljem namen, da pospešujejo omiko in izobražbo. Narodna stranka kranjskega deželnega zbora plačuje danes za menico, katero je ponujala nemška zdanja manjšina ljudskim učiteljem, valute, a za
to glasuje govornik kakor vsa narodna stranka z velikim veseljem. (Živahna pohvala.)
Poročevalec gosp. prof. Šuklje v daljšem govoru razgovarja nasvete finančnega odseka. Čudi se, da baron Schwegel hoče le pogojno glasovati za nje. Punctum saliens predloženega postavnega načrta je ta, da naj se učiteljem, ki so voditelji ljudskih šol, vender vsaj nekoliko odškoduje mnogo njih delo pri mnogo pisarijah. Tsto je nameravala i prejšnja nemška večina uže 1878. 1., samo da tega ni izvršila. To imajo tudi učitelji po vsi Avstriji, razven Gorenje Avstrijske, a v tej deželi učitelji na tako odškodnino kaj lehko pozabijo, kajti tam so itak izvrstno plačani. Konečno priporoča nasvete finančnega odseka , kateri se pri glasovanji vzprejmo tudi v tretjem branji.
—	Iz seje c. k. deželnega šolskega sveta v 24. dan. dec. preteč. 1. in v 7. dan jan. t. 1. Poroča se na višje mesto o oddaji okrajnega šolskega nadzorništva v Radovljiškem okraji. — Letno poročilo o srednjih šolah za 1884/85. 1. in nasveti o tem predlagajo se slavnemu ministerstvu za bogočastje in uk. — Dovoljuje se poludnevni pouk v II. razredu na čve-terorazredni ljudski šoli v Metliki tako dolgo, da se sezida novo šolsko poslopje. — Občanom v Predlogu dopušča se, da svoje otroke namesto v Dole pošiljajo pa v Kal v šolo. — Dolcem (pri Savi) dovoljuje se, da bodo tamkajšnjo ljudsko šolo namesto letos še-le drugo šolsko leto razširili. — Reši se več prošenj za nagrade in podpore. — Določi se, da se v Bojancih to pot še ne bode ustanovila ljudska šola, napravila pa se bode tu ekskurendna šola. — Pritožba neke občine zaradi volitve v krajni šolski svet se zavrne. — Graja se ravnanje nekega nadučitelja. — Pete-cija zarad meščanske šole v Krškem oddaja se deželnemu odboru. — Ravno tako se tudi deželnemu odboru poroča o tem, da bi se ekskurendna šola na Barji (na Karolinini zemlji pri Ljubljani) prestrojila v redno enorazredno ljudsko šolo (s 600 gold. letne plače in s stanovanjem za učitelja).
—	Razvrstitev dijakov po zasluženji je odpravljena. Naučni minister doposlal je vsem deželnim šolskim oblastvom ukaz, da se v bodoče dijaki po gimnazijah in realkah ne-majo več »locirati«, da ima torej v pričevalu odpasti »lokacijsko« število. Ta »iz pedagogičnih razlogov« ukrenena naredba bode profesorje rešila truda, ki so ga imeli pri tehtanji tacega zlata, bolje dijake bo pa užalila, ker svet ne bo takoj v njihovih pričevalih čital, da je še kdo slabši od njih.
Popravki. V sestavek »Človek« so se vrinili nekoji tiskovni pogreški, ki jih tu popravljamo. — V 1. listu »Učit. Tov.« čitaj na strani 11.: ...lehko zvršujejo, potem pravimo, da . . . Na strani 13. čitaj: . . . tudi na oči, ker kdor (ne kdo) ... — V 2. listu čitaj na str. 29.: nakloni (ne naklone). Pod §.10.: izogneš (ne: izognješ). . . . poškropi sobe (ne sobo) z vodo,. . .
Razpisi učiteljskih slnžeb.
Na Kranjskem. Na dvorazredni ljudski šoli v Dragatušu (ki se bode zdaj razširila v trorazredno) s 400 gold. letne plače in z eno s6bo za stanovanje začasno, ali za trdno. Prošnje za to službo, za katero morejo tudi učiteljice prositi, vzprejema c. kr. okrajni šolski svet v Črnomlji do 20. febr. t. 1. — Na enorazredni ljudski šoli v Vrabčah s 450 gold. letne plače in s stanovanjem, za trdno. Prošnje c. kr. okrajnemu svetu v Postojini do 15. marca t. 1.
Premene pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. Gosp. Maks Ivanetič, učitelj v Blagovici (v Kameniškem okraji), dobil je učiteljsko službo in šel v Županjac pri Livni v Bosni. — Gosp. J. Juvanec, zač. učitelj v Starem Trgu, je šel v Velike Poljane. — Gosp. Fran Črnagoj, potrjeni pripravnik, pride začasno v Šent-Gregor; ravno tako tudi gosp. Fran Rant začasno na Trato in gosp. Janez Stukl k Sv. Lenartu na Spodnje Štajersko. — Gospdč. Marija Clarici, potrjena kandidatinja, pride zač. v Moravče. — Gosp. Henrik Paternost je za trdno postavljen na II. učiteljsko mesto v Mengeš, tako tudi gosp. Gottfried Krenner na III. učiteljsko mesto v Škofji Loki. — Gospod Valentin Žvagen, učitelj v Radovljici, je 27. preteč, m. umrl. R. I. P.!
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik,
Tiskar in založnik J. R. Milic.