137 f; ¦ : j j Nagajivi Markec. x ,Lr ,j r(ll^ o vam je bil navihan deček, ta Sokanov Markec! Povsodi ga je bilo dosti, kjer ga treba ni bilo! Posebno rad je nagajal komur koli. Ako je le mogel, ponagajal "je svojemu bratcu, ki je bil še majhen, in ga spravil v jok. Uren pa je bil tako kakor veverica. Ves gozd je bil njegov in vsako gnezdo je zasledil, ako je bilo še tako visoko na drevesu. Kakor mačka je plezal po drevesih. Ko so pri nekcj veselici dečki in tudi večji inladeniči plezali po strašno visokej smreki, na katere vrhu je bila pri-vezana zlata ura z verižico, dosegel je on prvi in jedini vrh, raz kateri si je vzel drago darilo. Zato pa tudi ptiči niso imeli mirii pred njim in še cel(5 domača perotnina se ga je bala. Kako rad je nagajal koklji, vzevši jej navlašč kakega piška. Zna se, da se je strašno zaganjala koklja vanj, ali uren kakor je bil, ušel jej je vselej. Koliko še le pa so imeli z njim opraviti purani, ki njegovega rudečega robca kar videti niso mogli. I ^ ______ ^ 1 Nekoč pa jo je vender iztaknil! Sokanova hiša je stala blizu vode in zato so imeli tudi mnogo gosi. Markec, se ve da, tudi teh ni pustil v miru. Necega dne je šepal počasi za ogrado proti vodi. Šepal je, ker ga je bolela leva noga, na katerej je imel precejšno rano. Po nerodnosti se je bil vrezal, ko je protje belil. Ko tiho stopa za grmovjem ob vodi, sklone se nakrat in zagrabi malo gosko, ki se je zibala ob kraji vode. Urno teče proti domu, ali stara gos se potegne za svojo hčerico in dohitevši ga, zagrabi Markca z močuira kljunom tako hudo za nogo ravno tamkaj, kjer je imel rano. Za njo pa korači gosjak in kvaka, da prevpije ves jok Markcev. Da-si se brani nagajivec, gos ga vender ne izpusti, dokler se od bolečine na tla ne zvali in ne izpusti mlade goske. 138 Ves objokan prišepa k materi in je prosi, da mu na novo obvežejo rano, ker mu je gos raztrgala vso obvezo. rPrav ti je! drugič pa še nagajaj mirnim živalicam," dejali so mati. Markec se je pa menda ves poboljšal od tistega časa. . B—c.