Tomislav Vignjevi}, Ljubljana CONRAD LAIB Österreichische Galerie Belvedere, Dunaj 19. september – 26. oktober 1997 Organiziranje in izvedba razstav poznogotskega slikarstva je vedno bolj težavna in zahtevna naloga, ki se jih muzeji in galerije lotevajo vse redke- je. Poglavitni vzrok za to je predvsem v občutljivosti in krhkosti gradiva, pozno- gotskih tabelnih slik, ki jih muzeji in drugi lastniki le neradi posojajo. Tvega- nje transporta in klimatskih sprememb je za večino teh del preveliko, zato so razstave slikarstva s konca srednjega veka že prava posebnost. Ena izmed izjem je razstava Conrada Laiba, ki jo je pripravila Österreichische Galerie Belvedere na Dunaju. Povod zanjo je bila predvsem en- kratna priložnost, ki se je ponudila muzealcem ob zaključenih restavratorskih delih t. i. Graškega Križanja (»Grazer Dombild«), ki so ga od leta 1979 restavri- rali v delavnicah Bundesdenkmalamta na Dunaju. Ob tej najpomembnejši sliki Conrada Laiba je bilo zbranih še nekaj drugih del, ki so skupaj oblikovala za- dostno osnovo za pregled nekaterih najpomembnejših mejnikov njegovega živ- ljenjskega opusa. Na razstavi smo si torej lahko natančno ogledali graško stol- nično sliko, kar je vsekakor izjemna priložnost za preučitev tega pomembnega dela, poleg tega pa je bila ta slika v soočenju z drugimi deli z retrospektive (npr. s Križanjem v lasti Österreichische Galerie ali z deli iz Laibovega nasledstva) in v stalni zbirki tega muzeja (npr. z zelo pomembnim oltarjem iz Znaima) postav- ljena v razvojni tok Laibovega slikarstva ter predvsem kontekst slikarstva v vzhodnoalpskem prostoru v 15. stoletju. V okviru razstave so bila prezentirana naslednja dela: sv. Barbaro peljejo v stolp, delo anonimnega salzburškega slikarja iz četrtega desetletja 15. stoletja, last Avstrijske galerije, nato Laibove slike, Kristusovo rojstvo iz frei- sinškega diecezanskega muzeja (ok. l. 1440), Odpustkovna tabla iz ž. c. sv. Mar- tina v Bischofshofnu (sredina petega desetletja 15. stoletja), Križanje iz Avstrij- ske galerije (datirano 1449), sliki sv. Hermesa in sv. Primoža iz salzburškega muzeja Carolino-Augosteum (nastali kmalu po letu 1449), Križanje iz Gradca (datirano 1457) ter dve deli iz Laibovega nasledstva Križanje iz Innernöringa iz celovškega diecezanskega muzeja (ok. l. 1460) in slika Križanje Jakoba iz Sec- kaua (hranjeno v diecezanskem muzeju v Brixnu, nastalo po letu 1457). Vsekakor pa je bila razstava predvsem povod za kritično obravna- vo in sintezo novejših umetnostnozgodovinskih dognanj o Laibovem delu, ki ga je predstavil obsežen katalog. V njem je v številnih razpravah podan poskus na- tančnejše umestitve Laibovega dela, njegove kvalitete in pomena za razvoj sli- karstva v vzhodnoalpskem prostoru. Obravnavana so tudi posebej za raziskave Laibovega opusa pomembna vprašanja, kot so problematika njegovega stenske- 278 OCENE IN PORO^ILA ocene in porocila 258–280 12.12.2005 09:42 Page 278 ga slikarstva, rekonstrukcije oltarja v nekdanji salzburški stolnici ter vprašanje vplivov slikarstva v širšem evropskem kontekstu, predvsem staronizozemskega in italijanskega slikarstva. Besedila v katalogu skušajo osvetliti Laibovo ustvarjanje s čim več zornih kotov, v skladu s pomenom restavratorskih raziskav pa je skoraj polovica prispevkov posvečenih različnim aspektom konservatorskih posegov, ki so bili izvedeni v zadnjem času. Uvodna razprava Arthurja Saligerja, ki je bil tudi avtor koncepta ter organizacije kataloga in razstave, je poskus sintetične obravnave Laibovega dela oziroma vprašanj, ki se dotikajo predvsem ustrezne umestitve njegovega dela v kontekst evropskega slikarstva 15. stoletja. V tem razvojnem toku naj bi bilo Laibovo slikarstvo nekakšen vezni člen med dosežki staronizo- zemskega slikarstva (pogoste so primerjave in ugotavljanje vplivov slikarstva Ja- na van Eycka) ter sočasnega in starejšega (že pred časom ugotovljeno Laibovo zgledovanje po Altichieru) italijanskega slikarstva. Prav pri tem vprašanju se zdi povezovanje Laiba z deli Masolina ali Pisanella nekoliko površno dokazano, saj se ugotavljanje vplivov prepogosto naslanja na možnost večjih alternativ, vendar je širše področje vplivov ali, bolje rečeno, področje sočasnega likovnega ustvar- janja, v katero se enakopravno umešča Laibov opus, dokaj jasno začrtano. Sledi razprava Ulricha Södinga, posvečena predvsem vprašanjem kronologije, vendar je v njej najti tudi številne druge odgovore. Tako se med dru- gim dotakne vprašanja rekonstrukcije salzburškega oltarja, katerega osrednja slika je Kristusovo križanje v Avstrijski galeriji. Avtor zavrača znano rekonstruk- cijo A. Rohrmoserja in dokazuje, da sliki sv. Primoža in Hermesa slogovno ne spadata skupaj in da sta verjetno krasili notranji krili nekega izgubljenega oltar- ja, a lahko zaradi razlike v velikosti in slogu domnevamo, da nikakor nista na- stali za isti oltar. Zenit Laibovega opusa je vsekakor Križanje iz graške stolnice, v katerem so, kot pravi Söding, vsebovane številne novosti iz italijanskega sli- karstva, predvsem kot citati (seveda predvsem Altichiera, pa tudi Pisanella ter drugih severnoitalijanskih mojstrov), a je celota kompozicije z njimi pridobila trdnost, predvsem po zaslugi obeh robnih figur s kazalno gesto. Tu lahko doda- mo, da gre pri teh dveh upodobljenih osebah za značilen italijanski kompozi- cijski postopek, ki je slabi dve desetletji pred Laibovo uporabo figur s kazalno gesto našel svojo kodifikacijo celo v Albertijevi teoriji, v njegovem traktatu De pictura. Zelo pomembno je, da je Laib figuri postavil brez dvoma povsem v skladu s kompozicijskimi načeli, ki so se v italijanskem slikarstvu uveljavila že v Giottovem času, dodatni dokaz za zgledovanje in tudi usklajeno in konsekven- tno rabo teh kompozicijskih načel pa je dejstvo, da figuri nastopata kot par, pri katerem je dvostranska simetrija robnih figur uporabljena kot temeljni kompo- zicijski postopek, ki poudarja simetričnost kompozicije in umeščenost osrednje figure (Kristusa na križu) v vertikalno os. V bistvu gre za isto figuro, ki je roti- rana, tako da je upodobljena frontalno in s hrbta. David Summers je v odlični študiji (po Gombrichovih temeljnih ugotovitvah) dokazal, da gre pri tem za 279 OCENE IN PORO^ILA ocene in porocila 258–280 12.12.2005 09:42 Page 279 kompozicijski postopek, ki je dvostransko simetrijo trecentističnega slikarstva transformiral v iluzionistično podobo, ki je »ohranila videz celovitosti koncept- ualne podobe v kontekstu vseobsegajoče iluzije« (cf. David Summers, Figure come fratelli: A Transformation of Symmetry in Renaissance Painting, Art Quarterly, XXXX, 1977, No. 1, str. 59–88). Laibova aplikacija teh kompozicijskih načel je zelo zgovoren primer zgledovanja slikarjev vzhodnoalpskega prostora po najbolj značilnih lastnostih italijanskega slikarstva, kar velja tudi za druge ustvarjalce tega območja, od katerih lahko omenimo vsaj dva značilna primera Michaela Pacherja in Mojstra Kranjskega oltarja. Dejansko se pri teh in številnih drugih avtorjih zgodnji italijanski vplivi izkažejo za umetnostnogeografsko konstanto vzhodnoalpskega območja. Laibovemu freskantskemu delu je posvečen prispevek Andreje Stockhammer, ki natančno obravnava freske v St. Leonhardu ob Tamswegu, v salzburški frančiškanski cerkvi in v graški stolnici. Janez Höfler je prispeval razpravo o Laibovem ptujskem oltarju, predvsem o njegovi ikonografiji in zgle- dih v italijanskem in srednjeevropskem slikarstvu (zlasti v figuri sv. Bernardi- na Sienskega in v celostni obliki oltarja) in vprašanju naročnika (tu je verjetno dokazano izključen salzburški nadškof Burkhard von Waisspriach). Dvema sli- kama iz Laibovega nasledstva v Palatinskem zgodovinskem muzeju v Speyerju je posvečen prispevek Clemensa Jöckleja, nato pa sledijo razprave o tehničnih, konservatorskih aspektih Laibovih tabelnih slik. Med temi je najpomembnejši prispevek Manfreda Kollerja, v katerem sta natančno analizirani delavniška praksa in slikarska tehnika Laibovih tabelnih slik. Publikacijo zaključuje na- tančen kataloški del, v katerem so povzeta najpomembnejša dejstva in nove ugotovitve o posameznih slikah. Katalog in razstava Conrada Laiba sta raziskovalcem poznogotske- ga slikarstva Srednje Evrope ponudila možnost ogleda nekaterih najpomemb- nejših del tega slikarja in njihovo temeljito umetnostnozgodovinsko obravnavo v katalogu. Rezultati te razstave so številni: sinteza novejših ugotovitev, kriti- čen pretres nekaterih hipotez, pregled dognanj restavratorjev in možnost sklenje- ne prezentacije (vsaj v katalogu) Laibovega opusa. Najpomembnejši prispevek pa je po mojem mnenju prav dejstvo, da so ob tej razstavi in študijah v katalogu na- videz oddaljeni in med seboj nepovezani umetnostni tokovi italijanskega slikar- stva na začetku renesanse in srednjeevropske ustvarjalnosti postavljeni v nov, mnogo bolj tesno prepleten in raziskan kontekst, v katerem so jasno zarisane pa- ralele in medsebojni vplivi teh dveh umetnostnih tokov. 280 OCENE IN PORO^ILA ocene in porocila 258–280 12.12.2005 09:42 Page 280