BILI SMO V KS
Barje je zapostavljeno!
Osem let je že minilo, odkar se je osnovala krajev-na skupnost Barje. Takrat se je izločila iz KS Krim-Rudnik. ki je štela lakrat že kar deset tisoč prebival-cev, torej odločno preveč. Odločitev je bila smela, saj je Barje specifično področje, pretežno kmetij-sko, razen najbolj severnega predela. Interese je zaradi tega precej lažje združevati kot pred tem, vendar samo v okvini krajevne skupnosti, sicer pa se Barjani počutijo odrinjene. odmaknjene od širših družbenih interesov.
Pričujoči zapis je nastal na sestanku s predslavniki KS Barje, ki so se ga udeležili Tone Zadnikar, predsednik skupščine KS, Ivo Stanjko, predsednik sveta kS. Vinkn Kramar, načelnik štaba CZ, Milan Zemljič, predsednik komiteja za SLO in DS, Radi-voj Prinčič. predsednik KK SZDL in Tončka Melik, predsednica KUD Barje.
Osnovna značilnost, ki je kar vrela iz predstvni-kov KS Barje, je bila ta, da je Barje, ki je prav na pragu Ljubljane, vsestransko zapostavljeno, komu-nalno na slopnji pred več deset leti.
Nizka električna napetost
Eno najbolj bolečih vprašanj. ki tarejo Barjane je električno omrežje. Znano je, da je napetost tako nizka, da možje zjutraj ne morejo uporabljati elek-tričnih brivnikov, in kot je v šali dejala Tončka Melikova, si Barjan. potem ko si je že obril polovi-co brade. nato pa je znatno padla napetost, drugo polovico brade kar populil od jeze; ženske si navija-jo ure ob enih, dveh ponoči, da lahko operejo perilo v pralnih strojih, nekatere kmetijske naprave ne delajo. na primer puhalniki, saj je napetost prenizka, in še bi lahko naštevali. Znane so tudi posledice - gospodinjski in drugi aparati se hitro kvarijo. za kar pa seveda niso krivi krajani...
Težave so tudi s cestami: za asfalt skorajda ne vedo. Asfaltirana je Ižanska cesta in del ceste skozi Črno vas, vse druge ceste pa so po vzorcu. ki si ga je izmislil varčni Škot Mac Adam. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni je ozka Ižanska cesta polna kolesarjev iz vse Ljubljane. ki odhajajo na trim oziroma izlete, Barjani,pa dobro vedo, da je
vožnja s kolesom po tej cesti pravi hazard. Ob tem si bodo Barjani prizadevali za spremembo načrta gradnje cest: vsaj ob eni strani Ižanske ceste bi bilo treba zgraditi pločnik in morda tudi kolesarsko stezo, prizadevali pa si bodo tudi, da bi dvignili cesto skozi Črno vas, ki je poplavljena vsaj dvakrat na leto.
Zaporničar je nujno potreben
Krajane Barja redno pestijo poplave, kar prinaša več vrst posledic. Omenimo samo nekatere: večja poplava, ki je bila pred mesecem dni, je »odplakni-la« s polj vse gnojivo, herbicidi so »potovali« z vodo, ljudje so zamujali v službo, ker so se čolni vozili od hiše do avtomobila, ki so ga pustili na nepoplavljenem delu cestišča, da o škodi, ki je nastala na objektih, sploh ne govorimo. Za poplave na Barju so pogosto krive zapornice na Ljubljanici oziroma na Gruberjevem kanalu. S tem v zvezi je treba reči. kot so poudarili Barjani, da avtomatične zapornice, za katere se nekateri goreče zavzemajo, sploh ne bi bile dobra rešitev. Potrebovali bi zapor-ničarja, ki bi stalno bdel nad vodostajem, pa ne le nad tem, spremljati bi moral tudi množino padavin na vsem področju Ljubljanice, oziroma na vsem področju ponikalnice. Skratka, zaporničar bi moral biti strokovnjak, ki naj bi zaslužil toliko kot se za strokovnjaka spodobi, pa kljub temu ne bi bilo toliko, kolikor je velika škoda ob poplavah.
Kaj je telefon, Barjani pravzaprav sploh ne mo-rejo vedeti, saj jih je v vsej krajevni skupnosti nekaj manj kot dvajset, za uteho pa imajo »celo« javno telefonsko govorilnico pri »Mokarju« (na sredini Ižanske ceste), do tja pa imajo nekateri »samo« pet kilometrov hoje ali vse dražje vožnje. Na območju vse KS Barje je 375 gospodinjstev, ki bi želela imeti telefon...
Zveza z mestom, ki je sicer blizu, a tudi daleč je slaba. Sedanja rešitev z avtobusom mestnega pot-niškega prometa ni ustrezna in ne zagotavlja tiste-ga, kar si Barjani želijo - je nekaj več kot nič. Odločno si bodo prizadevali, da bi sedemnajstica vozila v mesto.
Pitna voda iz dotrajanega omrežja
Posebno pereč je tudi problem oskrbe z vodo. Na dobršnem delu krajevne skupnosti je le ta sicer v redu, medtem ko so na primer v Črni vasi računi za vodo višji kot za elektriko, največ seveda zaradi izgub v omrežju, ki je staro in dotrajano.
V naslednjem srednjeročnem obdobju si bodo Barjani prizadevali, da bi odpravili ali vsaj omilili del naštetih težav, kar pa vsekakor ne bo Iahka naloga. Ena najpomembnejših nalog bo tudi obno-vitev pouka na Barju. Sedaj večina otrok obiskuje osnovno šolo Oskar Kovačič. kar je še zlasti težko ob upoštevanju dejstva, da morajo nekateri učenci hoditi v šolo, ki je oddaljena pet in več kilometrov. Barjani si zato želijo, ali obnovitev starega šolskega poslopja ali pa zgraditev novega, v katerem bi imeli pouk učenci prvih štirih razredov osnovne šole.
Kljub težavam so v KS Barje zadovoljni z uspehi, ki so jih dosegli v minulih dveh mandatnih obdob-jih, še posebej v drugem. Na področju med Haupt-mancami in Kozlarjevo goščo so zgradili osem mo-stov. Na tem področju je namreč največ kmetijskih površin, z mostovi pa so si zagotovili pravo »kmetij-sko magistralo«, ki omogoča boljši dostop do polj. V zadnjih letih so zgradili 30 silosov, večji je stalež živine, večja je oddaja mleka, povečal se je hektar-ski donos, čeprav je razumljivo, da na barjanski zemlji ne more biti tako visok, kot bi si krajani želeli, pa čeprav upoštevajo vse sodobne agrotehni-čne nasvete.
Na področju splošnega ljudskega odpora in druž-bene samozaščite so Barjani dobro organizirani, visoka pa je tudi njihova samozaščitna zavest. S tem v zvezi je treba omeniti problem z zaklonišči. Namreč - v KS Barje nimajo niti enega, niti za vzorec. Seveda je za to kriv specifičen način grad-nje na zahtevnih tleh. Kljub temu pa Barjani plaču-jejo tri odstotke od predračunske vrednosti objek-tov prav za zaklonišča, pri čemer se upravičeno sprašujejo, kam gre na ta način zbrani denar.
Čeprav v minulih letih Barjanom širša skupnost ni namenjala velike pozornosti, pa se bo položaj počasi le spremenil, ko bomo ugotovili, da imamo pravzaprav tik pred Ljubljano velike kmetijske po-vršine, ki bi jih ob ustreznih spodbudah Iahko izkoriščali znatno bolj, kar bi se konec koncev poznalo tudi pri oskrbi Ljubljane s hrano.
DANILO HINIČ