Zgornji del stanu je bil lesena brunarica, na- menjena pastirju, spodnji del pa običajno zidan hlev za živino. Kritina na strehi brunarice je bila iz skodel, nacepljenih iz resonančnega smrekovega lesa. Bruna- rica je bila razdeljena na dva dela, prvi pri vhodu je slu- žil za bivanje pastirja, drugi zadaj za shranjevanje in ki- sanje mleka. Na sredini bivalnega dela je bilo ognjišče, ki ga je zunaj sestavljal okvir iz smrekovih debel, zno- traj zbita zemlja in na sredini kakšna kamnita plošča. Nasproti ognjišča je bilo iz smrekovih brun narejeno ležišče, pokrito s senom. Pod grebenom strehe sta bila običajno nad ognjiščem nameščena drogova, ki so jima domačini rekli gliste. Na njih so pastirji sušili oble- ko ter tudi treske in drva. Za osvetljevanje so pretežno uporabljali tanke smrekove trske. Na nasprotni strani od vhoda so bila bruna v steni ob strehi nameščena tako, da so bile med njimi za de- belino roke široke špranje. Dim iz ognjišča se je zato učinkovito vil skozi zadnjo steno brunarice. Manj- še špranje so bile tudi med bruni poda, tako da je bilo zračenje kar učinkovito in dim iz ognjišča ni bil preveč moteč v bivalnem delu. Kljub temu pa se je ob prižiganju ognja kar nekaj dima razširilo po prostoru, zato so notranje stene sčasoma postale temno rjave. Čeprav se je brunarica kar dobro zračila, pa se je iz hleva pod njo širil navzgor od živine izrabljen in „od- išavljen“ zrak. Stanov običajno niso zaklepali, vhodna vrata so samo zapahnili z vrtljivim kosom lesa. Zato je bila nareje- na med bruni ob vratih odprtina, skozi katero je pa- stir segel v notranji del in nastavil ali odmaknil zapah. Glede na to, da na Belski planini ni tekoče vode, so pa- stirji za kuhanje zbirali deževnico s streh, po vodo za pitje pa hodili k majhnim izvirom proti Gorjušam ali Mrzlemu studencu, medtem ko se je voda za živino zbirala v za ta namen narejenih mlakah. Iztrebke ži- vine so pastirji običajno iz hleva pod brunarico samo potisnili ven, tako da je nastajal pred njo velik kup gnoja. Ker je kot stranišče pastirjem služil hlev pod brunarico, njihove noge niso bile ravno najbolj čiste. Pastirji so se v zvezi s tem iz pastiric pogosto norčeva- li, kljub temu pa so jim bile brhke in živahne pastirice PLANŠARSTVO Igor Grabec Tam na vzhodnem robu Pokljuke so kmetje z vasi Bohinjska Bela v preteklih stoletjih poleti pasli živino in v ta namen nekoliko skrčili gozdove, tako da je nastalo nekaj lepih pašnikov. Na enem od njih, ki se imenuje Belska planina, so postavili tamarje za živino in pastirske stanove. Belska planina in pastir Možic Spomini na poletne počitnice Belska planina Arhiv Igorja Grabca 22 še kako všeč in so radi pri njih ob ognjiščih vasovali. Kako so se ob ognjih v pastirskih stanovih včasih za- bavali, so nam dostikrat smeje pripovedovali pastirji na planini in domačini iz Bohinjske Bele. Ko sva z ženo na začetku sedemdesetih let poletne počitnice preživela v takšnem pastirskem stanu, sva ponoči vzela petletno hčerko k sebi na ležišče, mlaj- ša enoletna pa je spala kar v vozičku. Bivanje v tem okolju je bilo izrazito romantično. Ko je zvečer gorel ogenj na ognjišču, starejša hči pa je ležala in gledala v razpadajoče ostrešje, je navdušeno rekla: „Joj, mami, kako je ta hiška lepa; iz postelje lahko gledam zvez- dice“. Mislim, da je poleg gledanja zvezdic čutila tudi najino navdušenje nad nenavadnim okoljem. Nič hu- dega se nama ni zdelo, ko sva morala ob dežju posta- viti dežnike nad ležišče, da ni kapljalo iz preperele strehe. No, ženina mama je bila med obiskom pri nas malo manj navdušena, ker ji je skozi bruna pod noga- mi pod krilo pihal hladen zrak iz hleva. Krave je pastir na našo prošnjo sicer prestavil v drug hlev, zato da nas ne bi njihove vonjave ponoči preveč uspavale, vendar je od iztrebkov prepojena zemlja še vedno „dišala“. Nad stanom pa je bila zelo navdušena moja mama, ki je z veseljem prišla na obisk k nam na Pokljuko, kjer se je ob ognju spominjala mladostnih dogodkov v teh krajih in nam o njih pripovedovala. Sredi preteklega stoletja je planšarska dejavnost na gorenjskih planinah začela ugašati. Zaradi prodaje in sprotne oddaje mleka v dolini so kmetje vedno manj molznic vodili v planine, tako da se je tam pasla pre- težno mlada živina. Ker so na Belski planini postavili velik zidan hlev za celo čredo, so nekatere lesene ta- marje celo namenoma podrli in les uporabili za drva, medtem ko so stanovi začeli propadati. Hkrati je na- menu prenehala služiti tudi sirarna in sestav planine se je začel spreminjati. Propadanje stanov na Belski planini se je sicer delno ustavilo, ko so jih začeli upo- rabljati za svoje aktivnosti najprej lovci in nato še med počitnicami drugi nekmečki prebivalci. Podobno se je dogajalo tudi na drugih planinah. Pri obnovi stanov so bile najprej popravljene propa- dajoče strehe in stanovi znotraj delno prilagojeni bi- valnim namenom. S tem se je videz planine le mal- ce spremenil, se je pa večinoma ustavilo propadanje objektov. Hkrati je lepo naravno okolje planine nu- dilo novim uporabnikom veliko možnosti za rekre- ativne dejavnosti in sodelovanje pri preostali pašni dejavnosti. Pri tem so se pogostokrat razvijali prijetni odnosi med njimi in pastirji, ki večinoma niso bili do- mačini z Bohinjske Bele, temveč razni upokojenci iz sosednjih krajev. Kako je to potekalo, je opisano v na- slednjih zgodbicah. Karte in matematika V prijetno svežem večeru je ogenj ob pastirski koči Vila Rogovila na Belski planini lepo plapolal in osve- tljeval pastirja Matevža, ki so mu domačini rekli Mo- žic. Močan in krepak je malce sklonjen sedel na deblu, položenem ob ognju, in drezal vanj s palico. T u in tam je naložil poleno in pripovedoval o svojih doživljajih na raznih planinah in gozdovih Pokljuke, kjer je ne- koč poleti pasel in pozimi delal. Ker se še nismo dol- go poznali, me je zanimala njegova življenjska zgod- ba, zato sem ga prosil, naj pove kaj o svoji mladosti. Z veseljem nam je povedal, da ga je oče napotil v šolo, ko je bil še otrok. 1 Ker pa ga je učitelj pretepal, je ušel iz šole. Brati in pisati se je nato naučil sam. T udi raču- nati je znal. Ko sem ga vprašal, kako se je lahko sam naučil računati, mi je povedal: „Preprosto, pri kartah, kjer bi me drugače goljufali. Ja, veš, so si mislili, da me bodo lahko ošpilali, pa sem jim bil vsem kos. No ja, ne vedno. Enkrat sem prišel domov tudi brez plače. Ti- sti dan, ko sem jo dobil, so me prav počakali na poti domov ter me zvabili v gostilno. Tam smo nato igrali ves popoldan in še vso noč, tako da sem vse zašpilal.“ „Ja, kaj je pa žena rekla, če ni nič za otroke ostalo?“ sem ga vprašal. „No, kaj pa naj bi. Tiho je morala biti in delati; kako pa naj bi drugače preživeli. “ 1 Matevž je bil rojen leta 1904, opisana zgodba pa se je odvijala med poletji v sedemdesetih letih. Deklici pomagata pastirju pri paši. Arhiv Igorja Grabca Koča, na katero je mlada pastirica z ogljem napisala 'Vila Rogovila'. Arhiv Igorja Grabca PLANINSKI VESTNIK maj 2021 23 Šola in knjige „Poslušajte, Matevž, zakaj pa niste več hodili v šolo, ali vas starši niso poslali tja?“ sem bil zvedav. „O, so me, so me. Oča so me tako namlatili, da dva dni sploh nisem mogel vstati. Kar v listju sem vekal. Ko sem vstal, so pa oni že šli v gošo golcvat in jih ni bilo domov kar nekaj tednov. Mene pa tudi hudir ne bi več v šolo spravil. “ „Ampak v šoli se človek mnogo nauči!“ je pripomnila naša hči, ki je zelo rada poslušala pastirjeve zgodbe. „Ja, res je, res. Na primer moj brat; on je zelo rad ho- dil v šolo in je zato danes dohtar. Zdravi ljudi in so mu zelo hvaležni. In vse to se je naučil v šoli. Jaz pa sem se učil kar sam. Tudi knjige sem bral. Lepo je brati, vendar za mene premalo živahno. Dosti več mi pokaže življenje. Pojdi v gostilno in ti bodo lju- dje povedali več reči, kakor jih lahko opiše pisatelj z nekaj knjigami. Veš, knjiga te težko nauči živeti. Le kako naj te knjiga nauči, kje se krave rade pasejo; kam gredo, ko je soparno, in kam, ko je nevihta in pada toča. No, pa mi povej, če to v kakšnih knjigah piše? Ali misliš, da te knjiga nauči vleči žico iz va- ljev v železarni? Kje pa! Pripelji mi enega škrica, ki kakor molj neprestano rije po knjigah, pa naj gre na cesto kamenje tolč. Takšen bo, kakor je bil sosedov fant danes, ko je kamen udaril. Sem koj videl, da ne zna kamna tolči; al se mu je macola odbila, al pa se je kamen zdrobil, da ni bil več uporaben. Jaz pa sem udaril tako, da je kamen odletel tam, kjer sem jaz hotel. Vidiš, tega se iz knjige ne moreš naučiti. Res je, da ob knjigi za pečjo lepo razmišljaš, delati pa te nauči samo življenje. “ Roke železarja in roke pastirja Prijel je grčavo poleno in ga vrgel v žerjavico. „Ja, ja, takrat so bili lepi časi. Bil sem mlad in močan; pa tudi dekletom sem bil všeč. In ni bilo redko, da sem se zaradi tega tudi stepel. Sicer sem se pa ste- pel še pred kratkim, zdaj ko sem že star. Ha, ha, bi si kdo mislil, da sem že za staro šaro. Veš, bil sem v gostilni, kjer me je eden opravljal, je mislil, da se ga bojim. Pa sem ga prijel in sunil s pestjo pod brado; potem je pa ležal, cepetal in stokal. Zdaj imam mir pred njim. “ „Hmm, koliko je pa star ta vaš prijatelj?“ sem ga zo- pet vprašal. „Toliko kot jaz bo, okoli sedemdeset. Veš, ampak za- dnjič sem pa začutil, da se ne bi mogel več tepsti tako spretno kakor včasih, ko sem še delal v železarni na Jesenicah. Tam sem vozil žice v valjarni, jih krivil in zvijal − ves dan. Kar težko je bilo. Tako sem se gibal, da je znoj ves čas kar lil z mene. Zato pa sem bil okre- ten in močan. Zdaj pri teh kravah pa se za njimi samo počasi sprehajam in v meni ni več prave moči. Pa tudi roke so me izdale. “ „Kako so vas roke izdale, kaj pa je z njimi?“ je začude- no vprašala žena. „Eh, nič posebnega. V železarni je bilo vedno zelo vroče, in sem jih zato v vodo namakal, da bi se malo ohladile. Veš, je res hudir, ko začne sveži ingot skozi valje leteti, takrat postane tam okoli zelo vroče. Voda pa je bila vedno tako prijetno hladna. Čez čas mi je začelo vleči dlani skupaj tako močno, da jih nisem mogel več odpreti. Zdravniki so mi rekli, da se to lepo pozdravi z operacijo, zato sem se dal operirati. Ven- dar po operaciji ni bilo več moči v mojih rokah; ni- sem bil več za drugega kakor za v penzijon. No ja, saj je v penzijonu kar dobro. Najprej sem začel vole, nato pa še krave pasti; pri tem ni treba tako trdo delati, pa še zasluži se nekaj. “ Malo je še pobrkljal po žerjavici, nato pa rekel naši hčerki: „Moja žena Tončka mi je pa danes povedala, kako lepo si ti tamar počistila, takrat, ko je ona molzla. Prav lepo. Ali bi šla jutri z mano na pašo? Bom pasel Druženje z Matevžem na paši Arhiv Igorja Grabca 24 tam na Breznikarjevem, kjer je dosti smrek, in ker jaz slabo slišim, mi boš ti povedala, kje kravji zvonci poje- jo. “ Še malo je pobezal v žerjavico in končal: „No, zdaj se moram pa spravit spat, zjutraj je treba zgodaj vstat. “ Od nabiralca kovin na soški fronti do partizana Drugi večer nam je Matevž pripovedoval, kako je kmalu po koncu prve svetovne vojne hodil s svoji- mi znanci od Mojstrane po dolini Vrat preko Luknje pod Triglavom na območju okoli Rombona, kjer je bila soška fronta. Tam so po strelskih jarkih nabirali ohišja nabojev, da bi jih doma na odpadu kot cenje- no kovino prodali. Vojaki na meji so to vedeli, in ko so jih videli iti tja čez mejo, so jih pustili, ko pa so šli nazaj, so jih ustavili in jim pobrali najdene stvari ter jih nato sami prodali. Matevž nam je tudi povedal, da so ponekod po tistih strelskih jarkih še vedno ležala okostja; eno celo razpeto preko ostankov mitraljeza v strelskem gnezdu na grebenu. Pri svojem premišljevanju o minulih letih se je Ma- tevž pogosto rad spomnil tudi druge svetovne vojne. Pripovedoval je, da je bil tedaj v partizanih nekje bli- zu Cerknega. Nekoč je dobil nalogo, da mora z mulo neko težko vrečo prenesti k sosednji partizanski eno- ti. Naložiti mu jo je še nekako uspelo, mule pa ni mo- gel voditi, ker ni imela primernega povodca. Zato je šel k bližnji kmetiji, da bi si sposodil povodec. Ker pa prav tedaj ni bilo nikogar doma, je malo pogledal k vhodu v hlev in si sposodil povodec, ki je visel ob vra- tih. Pri tem je tudi pomislil, da ga mora ob povratku vrniti na isto mesto, ker so partizani upoštevali lastni- no domačinov. Ko se je vrnil, je šel najprej k partiza- nom povedat njihovemu komandirju, kako je nalogo opravil. Pri komandirju pa je bil kmet, ki je tedaj, ko ga je zagledal, rekel: „Tovariš komandir, tale tovariš je pri mojem hlevu ukradel povodec. “ Matevž je odvrnil: „Nisem ga ukradel, samo sposodil sem si ga in sem ga zdaj nameraval nesti nazaj k vam. “ Komandant ga je malo postrani pogledal in rekel: „Matevž, saj veš, kakšna so naša pravila in da se ta- kšnih stvari ne sme delati. Zato pojdi v tisto hišo, kjer je prostor za prekrškarje, in počakaj na obravnavo!“ Matevž je med pripovedjo malo pomislil, se nasmeh- nil in nadaljeval: „Kaj pa sem mogel, vzel sem nahrb- tnik in odejo, šel tja ter jim povedal, kar mi je naro- čil komandir. T am so mi nato razen odeje pobrali vse, kar sem imel pri sebi; še pas so potegnili iz hlač in me napol slekli ter me spravili v sobo, pred katero je sedel stražar. V sobi je že bila neka partizanka, ki je tudi ča- kala na obravnavo. Bilo je zvečer, zato sem vzel odejo, se ulegel na pograd in se hotel pokriti. Pa mi je ona rekla: „Veš, tovariš, jaz pa nimam odeje, ali bi se skupaj pokrila?“ Pogledal sem jo, prijel odejo, jo pretrgal na pol, dal tovarišici eno polovico, z drugo sem se pa sam pokril. “ „Oh, Matevž, ali se ne bi bilo bolj toplo in prijetno sku- paj z njo pokriti?“ sem se pošalil. Kritično me je pogle- dal izpod obrvi in zelo prepričljivo povedal: „ V eš, ko ti gre za grinto, ti pa ni za take zadeve!“ Pri tem je povesil desno roko in s povešenim kazalcem počasi pomigal. „Ja, kako ste se pa iz tega izvlekli?“ je mene še naprej zanimalo, on pa je nadaljeval: „Uh, sem imel srečo! Že zgodaj zjutraj smo pred hišo zaslišali tekanje in ropot, nakar je v sobo prihitel stražar in povedal, da se pri- bližuje sovražnikova hajka in naj takoj odideva iz vasi. No, pa sem jo res pobrisal, vendar ne z drugimi! Od- ločil sem se, da ne grem še enkrat k njim v arest, zato sem krenil sam proti domu. Kar počez sem hodil tam nekje proti Sorici, nato pa preko Jelovice po gozdovih, Planinski muzikanti Arhiv Igorja Grabca Pomoč pastirju pri zganjanju krave v tamar Arhiv Igorja Grabca PLANINSKI VESTNIK maj 2021 25 se pazljivo izogibal ljudi in tako prišel v bližino naše vasi. Vedel sem, da je nevarno iti kar tako po vasi, saj bi lahko kdo po moji obleki sklepal, da sem bil v par- tizanih. Da ne bi vzbujal pozornosti, sem pri nekem kmetu vzel grablje, jih dal na ramo, potem pa šel skozi Gorje proti domu. In tako sem se zmazal. Nazaj v par- tizane se pa nisem vrnil. “ Nabriti pastir Nekoč sem ga ob ognju vprašal, kako je začel pasti. Povedal je, da se je po upokojitvi zanimal, kje bi do- bil kakšno primerno delo, pa mu je sosed povedal, da kmetje iščejo pastirja za vole na planini Velika Raven. Stopil je povprašat, se z njimi zmenil in nato res začel na tisti planini pasti. Povedal je, da je bila tam majh- na kočica, tako da je lahko jeseni k njemu prišla tudi žena T očka, ki je nato tam okoli pridno nabirala bru- snice. Ko sem se o tem nekoč na naši planini pogo- varjal z nekim kmetom z Bohinjske Bele, se je veselo nasmejal: „Ja, ja, Možic, ta pa je ta pravi tič. Veš, za ti- ste brusnice so vedele tudi druge žene, in ko so jih pri- šle nabirat gor na Veliko Raven, se je Možic do nage- ga slekel in tekel proti njim, z rokami prešerno mahal ter glasno vpil. T ako so se ga prestrašile, da so posode z nabranimi brusnicami kar tam pustile in zbežale v dolino. Pa je imel dvojni profit. “ Divji drvar Matevž je v času, ko ni pasel, pogosto gozdaril tam ne- kje nad Veliko Ravnijo. V gozdu si je iz lubja podrtih smrek naredil streho, pod njo pa ognjišče in ležišče. Vprašal sem ga: „Od česa ste pa tam živeli, Matevž?“ „Oh, v nahrbtniku sem s sabo prinesel koruzni zdrob in nekaj ocvirkov, nato pa kuhal žgance vsak dan. “ „Kaj pa voda, kje ste jo dobili?“ „Ja, v mlaki. Kaj češ, to je bila edina možnost. No, vsa- ke nekaj tednov sem do doline stopil, za kaj manjše- ga pa kar tja do koče na planini Kranjska dolina. T am je bila ena prijetna majerca, pa sem jo dostikrat za kaj poprosil. Enkrat, ko sem do nje prišel in sem ji ob pozdravu nekaj lepih besed namenil, pa nisem opazil, da je zadaj za pečjo v mraku neki funkcionar iz doli- ne sedel. Ko je slišal, kako sem majerci „rožce trosil“, se je pa oglasil: „Ja, Možic, v dolini pravijo, da ti tam gori nad Veliko Ravnijo golcvaš, jaz pa vidim, da le tu na Kranjski dolini majerce plavšaš. “ Uh, kako sem se razjezil! Sem koj stopil do njega, ga zagrabil za roke in mu jih zvil nad glavo, da je zajavkal in padel na kolena. Jaz pa sem mu ukazal: „Kaj boš ti mene grdil, jaz sem semkaj po hrano prišel, ti pa tu okoli postopaš, lump! T akoj zmoli očenaš, če nočeš, da ti roke polomim!“ In veš, kako je nato molil! In še prav dobro je znal oče- naš, čeprav je bil komunist in še funkcionar po vrhu, ha, ha. Potem se me je pa bal kakor hudič križa. “ Znani kipar iz Ljubljane Kmalu potem, ko smo obnovili pastirski stan na Bel- ski planini, sem iz smrekovega debla naredil približno en meter dolgo skulpturo, ki sem jo namestil ob vho- dnih vratih Vile Rogovile. Matevž se je ravno vrnil s paše, nekaj časa gledal ta obdelani hlodič, nato pa re- kel: „ T a figura pa prav cira bajto!“ V esel sem bil pohva- le, ki je nato povzročila, da sem začel na planini kar pogosto delati lesene kipe, kakor na primer Planinske muzikante. V zvezi s tem mi je nekaj dni zatem Ma- tevž prav nasmejan povedal prijetno dogodivščino. Tisti dan je na robu Belske planine pazil, da krave ne bi ušle proti glavni cesti med Mrzlim studencem in Koprivnikom. Tedaj so se po poti s ceste do njega z avtom pripeljali neki turisti in eden od njih mu je re- kel, da se mu zdi zelo znan, vendar se ne more spo- mniti, kje ga je videl. „No, saj se boste spomnili!“ mu je spodbudno rekel Matevž. Nato je šel turist malo po- gledat po planini, prišel do Vile Rogovile, si jo nekaj časa ogledoval, potem pa pritekel nazaj in mu navdu- šeno rekel: „Zdaj pa vem! Vi ste tisti kipar, ki je v Lju- bljani razstavljal lesene kipe!“ „No, saj sem vam rekel, da se boste spomnili!“ mu je smeje odvrnil Matevž. In na vsa usta se je smejal tudi, ko je to pripovedoval meni. Takrat mi je še povedal, Pastir Matevž s psico Lajko Arhiv Igorja Grabca 26 da njegov sin tudi rad oblikuje iz lesa; kmalu zatem pa mi je prinesel celo njegov obešalnik za v kočo na pla- nini. Kljuke obešalnika so bile narejene iz ukrivljenih srninih nožic, na nosilni deski pa so bili poleg letnice izžgani vzorci veverice, divjega petelina in raznih pla- ninskih cvetov. Matevž, vse prej kot preprosti pastir Kadar je Matevž prišel s paše, je običajno kaj prinesel s sabo; najbolj pogosto kakšno suho vejo. Nekoč mi je rekel: „Veš, k bajti moraš vedno kaj prinesti, potem ti nikoli kurjave ne zmanjka. “ Kmalu potem je začel nositi približno štiri metre dol- ge, lepo ravne smrekove drogove. Ko sem ga vprašal, za kaj jih potrebuje, je rekel: „Iz tega bom naredil le- stve, da jih bom lahko prodal. “ „A prečne letve boste pa iz smrekovih vej naredili?“ „Ne, za tiste bom pa nagnojeve veje uporabil!“ mi je odvrnil. Ker sem prvič slišal za nagnoj, sem ga naprej zvedavo vprašal: „Kakšen pa je nagnoj?“ On pa: „A ga res ne poznaš? To je ja najboljši les! Spomladi tako lepo rumeno cveti in je zelo trden, lahko ga tudi lepo zgladiš, pa še sam se nato lepo rjavo obarva. Boš šel jutri z mano, tam nad Dolgo dolino ga je ogromno in ga bova nasekala. “ Naslednji dan sva šla tja ter pripravila kose lesa: on za prečne letve v lestvah, jaz za izdelavo figur. In res me je ta les zelo navdušil, tako da sem pozneje iz njega kar precej kipcev naredil, ki zdaj krasijo Vilo Rogovi- lo. Oh, ta Možic! Vse prej kot preprosti pastir je bil − bister, duhovit in sposoben, izredno samostojen in ži- vahen človek. Zastrupljeni teliček Nekega dne je Matevžu na Ivovcu nedaleč od Belske planine poginil teliček, ker je verjetno kaj strupenega požrl ali pa ga je pičila kača. Povedal mi je, da gre tja zato, da ga bo odrl in kožo nesel prodat v dolino. Ko pa je prišel nazaj, je poleg kože prinesel tudi poln na- hrbtnik telečjega mesa in rekel: „Veš, tako lepo meso je, da se mi ga je zdelo prav škoda pustiti tam. Zdaj pa ne vem, kako bi ga ohranil, ker ga je preveč. “ „Matevž, glede na to, da mesa tako primanjkuje, ga prodajte kar v kakšno gostilno, morda boste še zaslu- žili, “ sem mu nespametno svetoval. „Ja, lahko bi to naredil, vendar ne vem, ali je meso v redu, kar svoji psici Lajki ga bom dal!“ je bolj modro sklenil. In res je nato meso skuhal v velikem loncu na ognju pred kočo ter ga dal psici. Najprej ga je ogromno pojedla, nato pa začela bruhati in se ga ni več pritakni- la. Kmalu zatem je prišel Matevž k meni in rekel: „ Veš, kako dobro, da nisem mesa kam oddal, samo pomisli, kaj bi bilo, če bi ga v kakšni gostilni ponudili gostom. “ Kožo mu je pa le uspelo prodati pri Koteksu v dolini. Matevževa družina Matevža smo zvečer ob ognju pogosto poslušali, nje- gova žena Tončka pa je bila bolj zaposlena z delom v koči, zato običajno ni prišla zraven. Zjutraj in zvečer je molzla krave, urejala prevoz mleka v dolino, krmi- la pujska in podobno. Pri tem jo je pogosto spremljala naša starejša hči, ki je najbolj uživala pri čiščenju ta- marja. Kljub zaposlenosti je T ončka pogosto prisedla k leseni mizi pred Vilo Rogovilo in pripovedovala, kako so pasli na Grajski planini, kako je tam kača pičila nje- nega sina, tako da je postal invalid, kako je v dolini pri- dno študirala njihova hči, ki je postala biologinja, in podobno. Pri njej smo dobivali mleko ali smetano in imeli prav tako prijeten odnos kakor z Matevžem. Nekoč smo šli nabirat brusnice na Ogrinca in jih ob vrnitvi ponosno pokazali Tončki. Ona se je prijetno nasmejala in rekla, da je največ brusnic na barju ob Grajski planini ter nam svetovala, naj gremo še tja po- gledat. Ko smo pozneje res šli, smo bili zelo presene- čeni nad obilico brusnic v vlažnem okolju barja. Po sedmih poletjih sta T ončka in Matevž zaradi starosti prenehala hoditi past na Belsko planino. Tako sta od starejših pastirjev ostali na drugem koncu Belske pla- nine samo še pastirica Franca in njena hči Ivanka, s katerima smo se tudi precej srečevali. m Pastirica Franca s Koprivnika Arhiv Igorja Grabca Pastir Matevž žene zjutraj čredo na pašo. Arhiv Igorja Grabca 27 maj 2021 PLANINSKI VESTNIK