|unak divpne Ameriški roraan 19 »Bela ženska?« je začudeno vprašal. »Da,« je prikimal Indijanec. »Je sama?« »Da. Jaz jo poznam!« Starec je ostrmel od začudenja. »Ti jo poznaš?« »Da.« Samotar se je zdaj nenadoma spomnil na tisto, kar mu je bil sporočil Indijanec po povratku iz Hilla. Hlastno je vprašal: »Marija Linscott?« Indijanec je spet prikimal. »Pojdiva!« je zdaj dejal samotar. Po isti, skoraj navpični steni se je začel spuščati v globino, po kateri se je bil Indijanec vzpenjal kvišku. Premikal se je tako gibčno, da bi ga opazovalec smatral za mladeniča. Naglo se je spuščal od skale do skale. Indijanec mu je molče sledil. Na skali, pod katero jc prenočevala Marija, sta se ustavila. Dim pojemajočega ognja jima je udaril v nos. Samotar je legel, se sklon; čez rob in pogledal v globino. Prevzet od ganotja je gledal mlado popotnico. Medtem so mu misli zablodile y daljno preteklost. Indijanec ga je molče opazoval. Naposled se je starec dvignil. Ko kak orjak je stal na skali. Indijanec je bil v primeri z njim neznatno človeče. »Ni našla prave poti!« je polglasno spregovorll samotar. »Tako je!« je odvrnil Indijanec. Gotovo je tudi on poznal skrivnost. Zdaj je z neko napetostjo opazoval starca, ki se je očividno boril sam s seboj. Izgovarjal je posamezne besede, katerih pa Indljanec ni razumel. »Štirideset let!« je nazadnje vzdihnil starec v jezlku, ki je bil umljiv tudi Indijancu. »Štirideset let,« je nadaljeval 6ez čaa, >živim brez Ijudi, samo v tvoji družbi.« Indijanec je molče prikimal. »Štirideset let,« je tretjič rekel samotar. »In zdaj, na pragu večnosti, v katero bom kmalu stopil, naj spremenim svoje življenje?« Indijanec je molčal in vprašujoče gledal svojega gospodarja. Starec se je še nekaj časa boril sam s seboj, nazadnje pa se je odločil. Začel se je spuščati v globino. Tovariš mu je sledil. Moža sta se previdno spuščala dol. Niti en kamen se ni sprožil pod njunimi nogrami. Toda četudi sta še tako tlho stopala, ju je Marija zaslišala. Njeno spanje je bilo tako rahlo, da jo je že neznaten šum vzdramil. Vrgla je odejo s sebe in prisluškovala. Srce ji je močno utripalo. Ko je ugotovila, da se ji bližajo koraki, Je vstala. S hrbtom se je naslonila na drevo, z desnico Bgrabila samokres in čakala. Ko je zagledala dve senci, ki sta se ji bližali, je zaklicala z drhtečim glasom: »Stojta, drugače bom streljala!« Moža sta se ustavila. Njun pojav je bil za Marijo grozno doživetje. Sama je bila v divjini, daleč od ljudi, Jn sredi noči se nenadoma pojavita dva moža. Eden je bil silno visok. Mariji se je zdelo, da je otrok V primeri z njim. Zdelo se ji je, da vidi pred seboj pravljičnega velikana, nasproti kateremu je človeško orožje brez vpliva. Sredi napete tišine, kl je postajala za Marijo vse bolj aeznosna, je velikan spregovoril: »Marija Linscott,« Je prijazno zvenel njegov glas, »odložite samokres! Midva nisva sovražnika.« Marija je strmela od za.udenja. Kdo je ta tujec, ki Jo pozna? Zdelo se ji je, da jo oči in ušesa varajo. Medtem je vse bolj drhtela. Moči so ji pešale in desnica s Bamokresom ji je omahnila. Streljati ne bi mogla, četudi bl hotela. Senci sta se medtem spet -ganili in se počasi bližali. Marija je hotela prižs-ati električno žepno svetilko, da bi posvetila v moža, a ni imela moči, da bi se sklonila in svetilko poiskala. Moža sta že stala pred njo. Velikan se je oglasil: »Jaz sem Lavrencij Mylke. Ta pa je moj tovariš. Rdečekožec, a cel človek. Malo je belih ljudi, ki bi imeli tako belo, plemenito dušo ko on.« Globoko je vzdihnil. Toliko besed že dolgo ni izgovoril naenkrat. Zdelo se mu je, da mu sile pešajo in ga prevzema omotica. Sedel je k ognju. Indijanec je hitro nabral nekaj suhljadi in na novo zanetil ogenj. Starec je molče sedel. Nekam lzgubljeno Je strmel v plamen, ki je medtem vzplapolal. Marija je bila tako zmedena, da ni mogla govorlti. Strah, ki ga je spočetka .utila, se je razpršil, prevzelo jo je veselje nad nenadnim srečanjem z gorskim samotarjem, katerega je iskala. S svetim spoštovanjem je gledala orjaškega starca, njegovo dolgo, belo brado in z brazdami posut obraz. Marija nl poznala navad ljudi, ki so živeli v divjini. Ni znala čitati iz potez samotarjev. Toda čuti so ji pravili, da se skriva v brazdah tega obraza dolga zgodba, cel roman. V njih so skrita poglavja o umorih, o prelivanju krvi in o ranah ... O takih ranah, ki se nikdar ne zacelijo, ker zanje ni zdravil... O dušnih ranah ... A vkljub vsemu je zdaj počival na tem obrazu mir skalnatih planin. Ta obraz je bil poosebljena samota. V Mariji se je vzbudilo globoko sočutje. Zganila se je in ne da bi prav vedela, kaj dela, stopila k starcu. Pokleknila je pred njim, položila svoje roke na njegove in tiho zašepetala: »Hvala lepa, gospod Mylke! Tisočkrat hvala! Ne bodite jezni name! Klicali ste me in jaz sem prišla.« Starec je dvignil sivo glavo. Zagledal se je v Marijo. O5i so dolgo počivale na Marijinem obrazu. Potem se je zagledal v njene oči. Pri tem se mu je zdelo, da se težko kamenje vali z njegovega srca. Vedro je dejal: »Ti si podobna Abrahamu Linscott. Dobrodošla! Jaz te bom blagoslovil!« Marijino srce so napolnila različna čustva. Žalost in veselje, jok in vrlsk so se borill v njeni duši. »VI ste poznali Abrahama Linscotta?« je vzkliknlla in se primaknila bliže starcu. Ta je prijel njeno roko. »Da, poznal sem Abrahama. In ljubil sem ga ko krvnega brata. Videl sem, ko je umiral.« Utihnil je in sklonll glavo, kakor da bi mu spomin na prijateljevo smrt povzročil bolečino. »On je bil moj dedek!« je zašepetala Marija. Starec je prikimal. Nasmehniti se je hptel, a ni mogel. Tako dolgo je že bil v samoti, da je pozabil na smeh. >Vem, dete, vem. On je bil tvoj dedek. Bil je lastnik Rajskega dola. Izvrsten človek je bil. In ni ostalo drugo od njega ko spomin. Šakali in volkovi so raztrgali njegovo truplo. Čas je izbrisal za njim sledove. Samo jaz živim. Jaz sem obsojen na to, da še živim. Tako je določila usoda...« Marija je le na pol razumela starčeve besede. Spet jo je prevzelo neko neprijetno čustvo. Pogledala je Indijanca, ki je stal pri ognju ko kak kamenit steber. Rde.ekožec je bil poosebljena žalost. Mariji se je zdelo, da zro iz njegovih oči smrt, ki ga bo kmalu pograbila. Marija je bolno vzdihnila. Starec jo je pobožal po laseh. Ljubeznivo je dejal: »Otrok, lezi in spi! Jutro je še daleč... Ob zori ta bom odvedel v Rotenburg. Potem ti nihče ne bo oiiekal pravice do Rajskega dola.« »Moj Bog, vi vse veste!« je začudeno vzkliknila deklica. »Nič nisem vedel,« je odgovoril starec. »Pred nekaj tedni sem se sam podal z gore iskat zdravilne korenina za tovariša, ki je bil bolan. In kaj sem videl? Ulico, katere prej ni bilo. Voz, katerega ni vlekel konj. Ljudje, ki so sedeli v vozu, so vrgli pred mene neki časopisnl papir. Dolgo sem gledal to vražjo iznajdbo, nazadnje pa sem pobral list, ga prinesel domov in prečital. Marsičesa nisem razumel. Med tistim življenjem, kl je bilo opisano v časopisu, in mojim ni mosta. A čital sem vest, kako Marija Liscott išče listino, s katero bi mogla dokazati, da je Rajski dol njen. Čital sem, da se je izgubila tista listina, ki priča o tem, da je bil Abraham Linscott prijavil •blasti lastništvo nad Rajskim dolom. Takrat sem p pisal. Po štiridesetih letih sem se tedaj prvič moral vrniti v življenje, ki ga sovražim.« >Po štiridesetih letih!« je zašepetala Marija, ki jo Je starčevo pripovedovanje pretreslo. »Abraham Linscott je bil moj prijatelj,« je nadaljeval samotar. »Jutri ti bom vse povedal. Zdaj spi! Rotenburg je daleč in boš morala biti spočita, močna.« Marija bi najraje takoj vse izvedela, a je premagala radovednost. Zavila se je v odejo in legla. V varstvu teh dveh mož bo mogla mirno spati.. . Ko se je Marija zjutraj prebudila, je živahno skočila pokonci. Tekla je k starcu, ki je stal naslonjen na bližnje drevo in strmel v daljavo. Oklenila se ga je, skrila glavo na njegovih prsih ln zaihtela. Starec jo je tesno prlvil k sebi. »Ko da sem Abraham Linscott!« je drhte zašepetal. Starec je počakal, da se je Marija izjokala. Nato jo je odvedel k ognju, kjer je Indijanec pripravljal zajtrk. Medtem so vrhovi gora zardeli v žarkih vzhajajočega fionca. Moža sta položila Marijo na mezga in karavana se je podala na poL Moža sta šla peš. Ure so minevale, zrak je postajal bolj in bolj vroč. Živali bo sopihale, moža pa sta še vedno trdm Ft_->-.':_. Marija ni moela razi-rr-pti. odkod jemljeta nv.č za nn-  porno pešačenje, pri katerem nista kazala niti najmanjšega znaka utrujenosti. 16. Erik že zdavnaj ni imel teže naloge kakor zdaj, ko je iskal sled za' Marijo. V gozdu je bilo še lahko, ker so mezgi puščali vidne sledove. Prvo taborišee je tudi še našel. Potem so postajali sledovi vse bolj nejasni. Nenadoma ga je presenetilo nepričakovano odkritje: našel je sledove dveh mož. Hude skrbi mu je povzročalo vprašanje, kdo sta ta moža? Na skalnatih tleh so tudi ti sledovi izginili. Erik je blodil brez načrta sem ter tja. ^'t^.v ^e na severu prispel do suhe struge, ki se je vse bolj ožila. Nenadoma je zasledil ozko stezo. Z?.siišal je peketanje kopit. Dvignil je glavo in istočasno zagledal lopove, kakor so oni njega opazili. Ze so počili prvi streli. Pametni Blisk se je naglo stisnil k steni. Od desne in leve so skalnati drobci zadevali Erikov obraz. Tudi on je začel streljati na bandite. ki so se skrivali ob robu prepada. Ni zadel, ker so imeli dobro kritje. Blisk je nenadoma visoko skočil, potem pa se zvrnil. Erik je zdrknil iz sedla. Zdaj se je začelo divje streljanje. Erik  je zŁČuti! močen udarec na roki. Pre\*zemala ga je omotica in ornahnil je. Lopovi so od veselja divje zavpili. Preprifjr.ni sr> bili, da .je Erik smrtno zadet. Obrnili so !-ot-/'> fn n-atrlo ocHezdi.i dalje. Evik je skočil kvišku. Strel ga je bil samo za hip ¦omotil, a on je obležal, da bi nasprotnikfe speljal. Rana je bila sicer precej grda, a to ga ni oviralo v nadaljnji ježi. Blisk je stal poleg njega. Na vratu je imel rano, ki je precej močno krvavela. Erik jo je skrbno zavezal. Mladenič je izgubil dragocene trenutke, toda ne brez uspeha. Zdaj je našel Marijino sled: lopovi gotovo zaaledujejo njo. Previdno je nadaljeval pot. Ožina je bila dolga in preden je Erik prispel do konca, ga je zalotila noč. Če ni hotel zabloditi, je moral prenočiti tu. Pod neko skalo je našel primeren prostor. Blisku je dal zadnji obrok ovsa. Zase ni imel ničesar. Sklenil je, da bo ustrelil divjega zajca in ga spekel na ognju. Pogledal je samokres: prazen je bil. V boju z banditi je bil izstrelil vse naboje. Zdaj je bil tako rekoč brez orožja. Noč je počasi potekala. Erika je bolela rana. mueil ga je glad in mraz in ni mogel spati. Mislil je na Marijo, na nevarnost, ki ji preti, in je nestrpno pričakoval jutro. Ko je zjutraj jezdil iz ožine in iskal sled za banditi, je na ]e?o in žalost ueotovil, da niso prenočevali, ampak jezdili dalje brez oddiha. Tako je razdalja med njim in lopovi narasla. To pa ga ni potrlo. V naglem diru se je pognal za lopovi. 17. Marija je opazila, da starec venomer išče neko n+r.zo, potem oa gre dalje maiaie z glavo. Nazndnie ^« je usv.»vil v 07'r.i dn'ini. »Tu je taborila karavana zlatokopov,« je dejal. >Zdaj že ni nobenega sledu.« »Ali je bil tudi Abraham Linscott zlatokop?« j« vprašala Marija. Stari je preslišal vprašanje in tlho nadaljeval: »Seveda ne more biti sledu. Saj je bilo pred štiridesetimi leti.« Pod orjaškimi smrekami so se utaborili. Indijanec je zanetil ogenj. Ko so poskrbeli za mezge, so posedli okrog ognja in povžili skromno večerjo. Potem je dejal stari Lavrencij: »Marija, zdaj ti bom povedal, kako sem živel 9 tvojim dedom in kako je on umrl.« »Oprostite, da prej nekaj pripomnim!« se je oglasila Marija. »Jaz ne razumem vsega. Včasih govorite v nekem tujem jeziku.« >Da,« je odgovoril starec. »Jaz sem Nemec. Doma s« nisem počutil dobro, ker nisem hotel ostati kmet. Mikal me je novi svet, o katerem pem slišal, da je bogat na zlatu. V Nemčijo so prišle vesti o bogatih zlatih poljih v Kaliforniji. Nisem vzdržal dalje. Poslovil sem se od staršev, bratov, sester, prodal svoj del posestva in so podal v Ameriko. Prišel sem v Kolorado. Tu sem se pridružil trumi zlatokopov, ki so bili namenjeni čez Nevado v Kalifornijo. To so bili ljudje od vseh vetrov. Nekateri 90 še žene privedli s seb-- ^r"* v"\-^i so bili: Amerikanci, -loii-rvneži, Meh'" ' "-inci, Italijani fn Rusi. Vsi tl so tvorili dlvjo tolpo, v kateri ni bilo pravega reda. Pretepi, umori, ropi ao bili na dnevnem redu. Jaz sem se bil prldružil Amerikancu Abrahamu Linscottu. Kmalu sva postala prijatelja. On je bil moj edinl prijatelj. često sva rešila drug drugemu življenje. Vse težave sva prenašala Bkupno in ko je nekoč Izbruhnil v taboru zlatoItopov upor, sva se skupno postavila po robu upornikom.« Marija je z napeto pozornostjo sledila samotarjevemu pripovedovanju. Ko je starec za hlp utihnil, da bl si oddahnil, je tlho pripomnila: >Kar sta prestala vl ln moj starl oče, je moralo biti grozno!« »Da, grozno Je bllo!« Je nadaljeval stari Lavrencij. »Olad po zlatu je nujši od vsakega drug-ega gladu. Pohlep po riatu je bolezen, hujša od kuge in drugih nalezljivih boleznl. Kmalu Je nastoplla rima in zlatokopi so sklenlll, da počakajo na pomlad ln bodo potem prehodlll Sierro Nevado. Nitl malo se jlm nl aanjalo, kakim nevarnostim bo kpostavljajo. Utaborlli bo se, postavili leseno koče, nakuplli krave in tako je nastalo mesto Rotenburg.« »Oh, Rotenburg!« Je vzkliknila Marija. »Da, tako smo lmenovali novo naselblno. Jaz sem predlagal to lme ln drugi so ga brez ugovora sprejeli. Ne Vem, kako sem se sploh domlslil tega imena. Za nami so prižle druge skuplne zlatokopov ln tako se je naselbfaa haglo razvijala. Prijatelj Abraham Je lmel s seboj tudi leno ln sinčka — vašega očeta. Gospa Katarlna — tako se je Imenovala njegova žena — je bila mlada, lepa in dobra ženska. Ozračje v Rotenburgu pa ni bilo niti zanjo, niti za otroka primerno. Zaradl tega ju je Abraham poslal nazaj v Kansas. Tam sta bila varna in nista povzročala prijatelju skrbi.« Starec je za trenutek spet utihnll in se prijel za čelo, kakor da bi hotel zbrati misli. čez čas je nadaljeval: »Zima je mlnula ln prišel je čas odhoda. Tovariši so Abrahamu In meni poverili nalogo, da najdeva najboljšo pot čez Sierro Nevado.« Nato je pokazal na Indijanca. >Ta tovariš nama je obljubil, da nama bo pokazal najboljši prelaz, ki je dovolj širok za prehod take množice ljudi in živine. Podali smo se na pot. Nekega dne, ko smo taborili v gorskih zasekah Sierre Nevade, je šel Abraham na lov. Tri dni se ni vrnll. Indijanec in jaz sva pretaknila za njim vso okolico. Nazadnje sva ga našla. Poskakoval je od veselja in nama pripovedoval, da je odkril dolino, kl se more meritl z lepotami raja. Prekrstil jo Je v Rajski dol. Naju je odvedel tja. Sklenili smo, da se bomo iz Kalifornije vrnili sem in bomo začeli gospodariti. Zabili smo kole, vanje vžgali ime Abrahama Linscotta in letnico. Postavili smo skromno kočo, naredili točen tloris in se nato vrnlli v Rotenburg, da bi si od oblasti preskrbeli posestno Hstino. Pristojna oblast ni delala oviro. Brez ugovora je izstavila listino, lastninsko pravico pa zabeležila v knjigo posestnikov. Nato smo se vrnill k tovarišem, kl so nas že nestrpno pričakovali. Čez nekaj dni je bila karavana pripravljena za odhod. Nekateri so ostali v Rotenburgu, ker so se hoteli tam za stalno nastaniti.« Pripovedovalec Jo spet utihnil. Zakašljal je, požrl sline in nadaljeval: »Najprej smo šli proti jugu. Nenadoma se je pred nami odprla Death Valley, velika puščava. Narediti smo morali velik ovinek. Nekaterim se je zdelo škoda časa in truda ter so jo vkljub opominom mahnili skozi puščavo. Izmed teh ni nih.e dosegel druge strani: vsl so oi žeje in lakote pomrli. Abraham Linscott in jaz sva srečno prispela do zlatih poljan. Indijanec je ostal pri nama. Zlatokopi so imeli različno srečo. Nekateri so naprali precej zlata, drugi pa skoraj nič. Vzbudila se je zavist. Ponoči so pokale puške in samokresi. Pozneje so se tudi podnevi odigravali pretepi In poboji. Ni bilo postav in reda. V taborišču so vladale neznosne razmere. Nikdar ne bi bil mislil, da more podivjanost in podlost doseči tako stopnjo. Gnus in obup me je bil prevzel in hotel sem se vrniti, toda Abrahama nisem mogel pustiti. Videl sem, da je pohlep po zlatu tudi njega prevzel. Sanjal je o milijonih. Njegove sanje so se uresničile: odkril je zlato žilo, ki je vsebovala izredno množino zlata. Najela sva delavce, Indijanec pa se je vrnil v Rotenburg, da bi našel nekaj tovarišev, ki bi dali denar za začetna dela. Prepozno so prišli. Lopovi so napadli Abrahama in mene. Obupno sva scfborila za svoje življenje. Po večurni borbi je prijatelj mrtev obležal, meni pa se je v temi posrečilo zbežati. Hitel sem v Rotenburg in naredil prijavo. Oblast je poslala konjenlke na lice mesta. Jaz sem se vrnil. Lopovi so bili že na delu. Meni so se smejali. Sodnik je izjavil, da je bila moja prijava krivična, ker so lopovi dokazali, da je bila zlata žila že njihova last, ko sva jo midva odkrila.« Starec je spet utlhnil in je zrl predse. Njegov obraz je dobil divji izraz. »To Je bil nesrečen slučaj!< se je oglasila Marija. »Kako je žalostno to, da je moral moj stari oče zaradi te zmote izgubiti življenje!« »Zmote?« je vzkipel samotar. »O zmoti ni govora. Abraham Linscott je imel prav. Moja pritožba je bila upravičena. Toda lopovi so med mojo odsotnostjo podkupili sodnika. Pozneje je nastala tam velika delniška družba, ki je otvorila več zlatih rudnikov. Izkopali so velike količine zlata. In to zlato je bilo močnejše od zakonov, močnejše od nravnosti, močnejše od omike, možnejše od vsega, na kar so ljudje kdaj prisegali. Zlati rudnik je bll torej izgubljen. Vrnil sem se v Kansas. Prijateljeve vdove nisem našel. Moževe smrtl ni mogla preboleti in se je kmalu za njim tudi ona preseliia v večnost. Otroka so odvedli s seboj neki kmetje in ga nisem mogel najti.« Starec si je oddahnil, nato pa je nadaljeval s povzdignjenim glasom: »In takrat sem prisegel, da se bom izogibal ljudi. Zaklel sem se, da ne bom prebival med ljudmi. Umaknil sem se med skalovje Oblačne gore. Indijanec, ki je bil vedno zvest spremljevalec in tovariš, mi je sledil. Zaaovražil sem ljudi. Skozi štirideset let sem živel v popolni samoti, dokler me slučaj ni spet spomnil na vihar ljudskih strasti. To je bilo tedaj, ko sem doznal iz časopisa, da hočejo tebi ugrabiti lastnino. Takrat sem poslal Indijanca s sporočilom in denarjem. In kakor sem pred štiridesetlmi leti stal ob strani tvojega deda, tako stojim zdaj ob tvoji strani in se bom boril aoper zlobneže za tvoje pravice. To bo zadnje veliko dejanje mojega življenja.« Končal je. Zgodba je bila preprosta in vsakdanja v tistih dneh, ko je pohlep po zlatu razpalil človeške atrasti, toda Marijo je vkljub temu pretresla. Na starca pa je vplivala tako, kakor da bi jo bil preživel pred dvema, tremi dnevi. Marija je tiho pretakala solze. Starec je naslonil njeno glavo na svoje prsi. Nežno jo je božal po laseh in nadaljeval: »Dobro, da si tukaj. Vedno aem .util, da svojega poslanstva še nisem izvršil. Strahopeten sem bil, ker sem bil zbežal pred življenjem. Zdaj pa je napočila moja ura. Jutri bomo v Rotenburgu.« 18. V trenutkih sončnega zahoda so Marija, samotar In Indijanec stali na vrhu precej visoke skale in gledali v zapuščeno dolino, kl se je razprostirala pod njiml. Starec je bil bled, Indijanec pa je nepremi.no strmel v globino. Marija je pogledala zdaj enega, zdaj drugega, potem pa se oglasila: »Dolina je tu, toda mesta ne \ridim.« Pogled v starčev obraz jo je prestrašil. Bil je še bolj bled ko prej; iz samotarjevih oči pa je zrl obup. Starec je dejal z ubitim glasom: »Rotenburg je bil tu. Štirideset let sem živel na gori. Nisem pomislil na to, da se je medtem vse spremenilo. Zame je bil čas obstal, življenje pa je teklo dalje. Mesta Rotenburga ni ve....« Svojčas je bila ta dolina rodovitna. Po odhodu zlatokopov pa so se prebivalci počasi razšli. Življenje je zamrlo. Viharji so zasipali dolino z debelo plastjo peska in prahu in tako se je spremenila v puščavo. Rotenburg je izginil. Skala, na kateri so stali, je razdelila dolino na dvoje. Ko so trije popotniki pogledali na drugo stran, so začudeno vzkliknili: Rotenburg ni Izginil! Zagledali so nekaj starih hiš, ki so bile do polovice pogreznjene v pesek. Na stenah so bili še napisi ix tistih časov, ko so hiše imele prebivalce. (Dalje aledl)