VODNIKI PO LOŠKEM OZEMLJU
5
SORICA
IN SORIŠKA PLANINA
MUZEJSKO DRUŠTVO V ŠKOFJI LOKI 1986
Muzejsko društvo v Škofji Loki 1986
Vodnik so napisali:
Jože Bole, Jan Carnelutti, Božidar Drovenik, Janez Gregori, Boris Kryštufek, Lojze Marinček, Marijan Masterl, France Planina, Anton Polenec, Anton Ramovš, Ivan Sedej in Peter Tonkli
Zbral in uredil: Anton Ramovš
Lektor: Jeja Jamar-Legat
Tehnična urednika: France Leben in Anton Ramovš
Na prednji strani ovitka: Sorica. Foto F. Planina
Na drugi strani ovitka: Spomenik Ivanu Groharju v Sorici.
Foto P. Pokorn
Na tretji strani ovitka: Ivan Grohar, Cvetoča jablana, 1907
Na zadnji strani ovitka: Litostrojska koca na Soriški planini. Foto F. Planina
A 2323Jg-
VJSni^ jcCStfthančno pomočjo Občinske kulturne skupnosti Školja^Lpka izdalo in založilo Muzejsko društvo v Škofji Loki.
V ^Natisnila tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani.
|v t. , i/. Naklada 3000 izvodov.
Vodnik šteje med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. SRS, Republ. sekr. za prosv. in kult. št. 421-2/72 z dne 14. 11. 1972.
VODNIKU NA POT
Peti vodnik po loškem ozemlju želi predočiti enega nelepših koščkov loške pokrajine - Sorico, krajinski biser mehkega, z vitkimi macesni poživljajočega sveta, ki se je neponovljivo razvijal in oblikoval skozi zadnjih deset tisoč let na enoličnih ledeniških grobljah. Prostrani hrbet, na katerem stoji večji del vasi, so z vzhodne in zahodne plati omejili iz morene žuboreči studenci in iz njih rojena Sora ter drugi potoki, ki so čedalje globlje dolbli svoja pota. Kamnito grobljo sta večinoma pokrili zemlja in ruša in samo ledeniška groblja je lahko dala svet, kot je soriški. Zamaknjen obstrmi občudovalec naravnih lepot, ko se mu s ceste pred vasjo odpre pogled na svojevrstno oblikovano pokrajino z raztresenimi domačijami po bregeh in kamnitimi zidanimi enojnimi kozolci in v sanje zamaknjen se prav lahko pridruži velikemu mojstru podobe in velikemu sinu Sorice - Ivanu Groharju, ki tam na začetku vasi strmi v lepoto, ozaljšano še z macesni. Nič manj pa ni sem doli mikaven tudi pogled z vrhov apnenčevega grebena nad vasjo, pa še pogled na Spodnje Danje in zaselke pod Ratitovcem. Kdo pozna vse to?
Vodnik je razdeljen v dva dela. Svoj potopisni del začenja v tes-neh pred Sušo, kjer se je naša pot ratitovškega vodnika odmaknila iz zgornje Selške doline po Plenšakovi grapi proti Prtovču. Dlje se ustavi v Zalem Logu, med brege stisnjeni vasici, kiji mogočni zidani dvojni kozolci in velike domačije s čmkastim skrilom pokrito streho in baročnim kamnitim okrasjem dajejo svojevrstno podobo. Ni pa le strešni skril tam okoli nekaj posebnega, marveč so tudi drugi skladi in plasti med Železniki in Sorico razviti edinole na tem koncu širnega loškega ozemlja. Naprej ob poti v Sorico in v vasi je popisano vse tisto zanimivo in pomembno, kar obiskovalec želi zvedeti. Soriški vodnik pa se je v veliki meri rodil zaradi našega velikega impresionističnega slikarja Ivana Groharja, zato je njemu posvečenega tudi več prostora. S Sorico so tesno povezane vasi in zaselki pod apnen-
čevim ratitovškim grebenom in navsezadnje tudi Soriška planina z Lajnarjem in Dravhom. Po vseh teh poteh so v geografski okvir vpletene pokrajinske značilnosti, vasi in zaselki s svojo zgodovino, njih kulturna dediščina in značilnosti starih domačij. V se to pa je tesno povezano s kamninami pokrajine, ki so ji dale skupaj z drugimi činitelji današnjo podobo in življenje.
V drugem delu vodnika oživi pred nami živalski svet soriškega ozemlja: med mehkužci je seveda največ različnih polžev, veliko je vrst pajkov, živo pisani metulji zaljšajo nižinski svet in gozdove tamkajšnjega ozemlja, posebneže pa bomo našli višje gori nad Soriško planino, hrošči so nadaljnji številni prebivalci. Nekaj najbolj značilnih in pogostnih vrst polžev in hroščev predočujejo odlične risbe, metulje pa kar barvne fotografije. V naravi ni lepšega kot so ptiči in njihovo jutranje in večerno petje dela pot do cilja in nazaj proti domu še prijetnejšo. Prav prisrčno so popisani tudi v tem vodniku. Na poteh po soriškem ozemlju bomo spoznavali in deloma tudi srečevali razne sesalce, majhne in velike in tudi ti nam bodo napravili pot še bolj zanimivo in poučno.
Na koncu vodnika je predstavljena še gozdna vegetacija soriškega ozemlja, lepoto planinskega cvetja in travniških rož pa bodo obiskovalci spoznavali po podobnosti v ratitovškem vodniku.
Morda bo doživel tudi ta vodnik še kak ponatis, v njem pa je naj -brž ostalo še kaj zanimivega nezapisanega, zato prosim vse, ki lahko pripomorejo k boljši in popolnejši drugi izdaji, naj se oglase s svojimi dopolnitvami, lahko tudi s krajšimi prispevki.
Na koncu tega uvoda še urednikova želja: vodnik bodi spremljevalec obiskovalcem krajev po soriškem ozemlju; vzljubili naj bi to zemljo in domačijo na njej, ko bodo prebirali z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo zbrano in urejeno gradivo petega Vodnika po loškem ozemlju.
Urednik
SORICA IN SORIŠKA PLANINA
Gornji del Selške doline je zajeden v ozemlje, kjer Julijske Alpe s svojim vzhodnim obronkom - Ratitovcem prehajajo v predgorje, v predalpski svet Cerkljanskega in Škofjeloškega hribovja. Dolina sama je tesna deber, na obeh straneh pa se vzdiguje hribovje, razbrazdano s strmimi grapami, med katerimi ostajajo slemena in vrhovi z višino okoli 1000 m, v njihovem ozadju pa gore z višino nad 1500 m - na severni strani Ratitovec z Gladkim vrhom 1666 m in Altemaurom 1678 m, na južni strani Blegoš 1563 m, najvišji vrh Škofjeloškega hribovja, na zahodni pa Porezen 1622 m, n^jvišji vrh Cerkljanskega hribovja. Vse naokrog se razprostirajo gozdovi od dna doline do izpod vrhov, le po zložnejših bregeh, pomolih in slemenih jih je priseljenec pred stoletji izkrčil, obdelal in postavil domačije. Tako je v 16. stoletju na južni strani nastala prostrana Davča, na prisojni severni strani doline pa že tri stoletja prej Sorica (Spodnja in Zgornja) in vasice pod Ratitovcem Spodnje in Zgornje Danje, Zabr-do, Ravne in Torka. Soriški svet je alpski svet z značilnostmi pokrajine, naselij in ljudi. To je svet macesnovih gajev med zelenimi senožetmi in kozolci z zidanimi stebri in skrilastimi strehami, svet davnih priseljencev, ki sta jih šele prejšnje in sedanje stoletje pridružila slovenski kulturi. Do sedanjega stoletja so nekako ločeni od sveta živeli rod za rodom na svoji gorski zemlji, se ukvarjali z živinorejo, gozdarstvom in skromnim poljedelstvom po bregovitih njivicah. To stoletje pa jih je začela vabiti dolina s svojo obrtjo, prometom, zaslužkom v tovarnah in lažjim, udobnejšim življenjem. Družine so se manjšale, mladi so odhajali in vasi so se začele prazniti. Ob štetju 1910 so skupno štele 978 prebivalcev, leta 1948 po drugi svetovni vojni jih je bilo že 28 % manj, posebno močan odliv in manjšanje družin se kaže v zadnjih desetletjih; po podatkih iz 1.1981 jih je le še 366, to sta le dve petini. Marsikje je zamrl mladostni smeh, po hišah vlada starčevska tihota. Vasi se oživljajo le ob obiskih mladih iz doline in
planincev iz mest, ki hodijo na Soriško planino, na Ratitovec in okol-ne hribe.
(Opis poti in krajev po Selški dolini od Škofje Loke do Železnikov glej v knjižici »Ratitovec«, vodnik po loškem ozemlju 2, 1978. Priporočamo uporabo zemljevida »Škofjeloško pogoije in soseščina« 1: 40.000, PZS 1972.)
OD ŽELEZNIKOV DO ZALEGA LOGA
Iz gornjih Železnikov (Na plavžu) se nadaljuje asfaltirana dolinska cesta po ozki obvodni ravnici med strmimi bregovi Kovaškega vrha na osojni in Stedel vrha na prisojni strani. Ob cesti sta tovarna Tehtnica in športno igrišče. Po Plešeniškem mostu prestopi cesta z levega na desni breg Sore in gre skozi naselje Jesenovec. Hiše stoje poredkoma, več jih je na levem bregu. Na prvem ovinku, ki ga cesta napravi hkrati s Soro, se s severozahoda odpira k Sori grapa potoka Plenšak, ki priteka izpod Prtovča. Po njej gre markirana pot skozi Prtovč na Ratitovec. Ob mostu na nasprotnem bregu so še opazni zidni ostanki gornjega železnikarskega plavža, ki je prenehal delati konec prejšnjega stoletja. Za ovinkom je vhod v dolino Zadnje Smo-leve, po kateri gre cesta v Martinj Vrh. Naša cesta zavije takoj v drugi ovinek, zajeden v skalne pečine, pod katerimi se reka pretaka skozi senčnat tolmun in cesta prehaja spet na levi breg. Pri znamenju v ovinku se odcepi od ceste steza, ki se skozi gozd vzpenja k cerkvi v Suši (560 m). Cerkev se od spodaj ne vidi, ker stoji na pomolu, poraslem z drevjem, cesta pa gre tik pod skalnim bregom pomola. Cerkev so zgradili leta 1877. Oltarje je izdelal Janez Gosar, slike v njih so delo slikarja Janeza Wolfa.
Ko se cesta pod Sušo obrne v zahodno smer, je ob nji ozek pas ravnega, naplavljenega sveta. Z južne strani priteka potok Davča ali Davščica, ki izvira pod Poreznom. Tik pod njenim izlivom prečka Soro davški most. Čezenj gre cesta v Davčo. Ta je spočetka usmerjena proti Blegošu, ob sotočju Muštrove grape pa zavije proti zahodu in se večkrat vzdiguje v klance. Na obeh straneh doline Davščice so po zložnejših bregovih nasejane domačije obsežne Davče. Ob Mušt-rovi grapi se odcepi cesta, ki se v dolgem zavoju vzdiguje v vasi Osojnik in Potok v samotnem svetu ob severnem vznožju Blegoša.
Sl. 1 Zgornja Selška dolina. Iz F. Planina: Škofja Loka s Poljansko in Selško
dolino (str. 8)
e
ZALI LOG
Pri davškem mostu se popotniku že kaže slikoviti Zali Log (534 m), stisnjen v breg pod Žbontom na južni in Grobljami na severni strani. Pred vasjo in za njo je nekaj zaloškega polja, na njem stoji več kozolcev z zidanimi stebri in s skrilastimi strehami. Zali Log je naj višja, v dnu doline ležeča vas Selške doline.
Predniki Založanov so prišli v 14. stoletju s Tirolskega in se naselili više gori na sončnem bregu. Naselje so imenovali Micheltal. Ker pa je bilo obdelovanje zemlje v bregu pretežavno, jih je privabila ozka ravnica ob Sori v dnu doline, da so se preselili tja dol in postavili tod svoje domove. Dolinsko naselje je potem dobilo sedanje ime, ki pomeni zli log, ker je tudi tu skopo, slabo zemljišče. Kraj prvotnega naselja imenujejo Groblje, tam imajo še nekgj senožeti, sicer je pa skoraj ves zaloški svet pod gozdom. Še danes sta gozdarstvo in živinoreja pomemben vir dohodka za vas. Seveda pa daje zaslužek tudi delo v industriji v bližnjih Železnikih (5 km) in pri prometu. Ob cesti je znana gostilna pri Slavcu, ki slovi po dobri postrežbi z raznovrstnimi jedili.
Zali Log je še pred dobrim desetletjem z barokizirano cerkvijo Marijinega vnebovzetja sodil med najbolj enovito oblikovana naselja na loškem ozemlju. Gručasta vas, ki so jo sestavljale nadstropne stanovanjske hiše in velika gospodarska poslopja, je presenetila vsakogar s svojo kritino - s takoimenovanimi skalicami, skrilom, ki se je uveljavila ob koncu 18. stoletja in je nadomestila nekdanje skodle in slamnato kritino. Hkrati so se na široko razmahnile tudi baročne oblike arhitekturnih podrobnosti. V širokih in mogočnih zidanih stavbah, kakršne najdemo tudi v Sorici in Danjah pa tudi še drugod po Selški dolini, se verjetno skrivajo spomini na tirolsko stavbno kulturo. To je navsezadnje tudi okolje, kjer se srečujemo z motivi vhodnih vrat na zatrepnih stenah, ki so nenavadni v Sloveniji, to pa je motiv, ki ga pozna predvsem ljudsko stavbarstvo na Tirolskem. Nekaj
Sl. 2 Zali Log z vzhodne strani. Mogočna kozolca dvojnika z zidanimi stebri in s skrilom pokrito streho. Foto F. Planina
podobnega se skriva tudi v talnih zasnovah - gre namreč za tesno zvezo med bivalnimi deli in hlevom ter skednjem. V veži najstarejših hiš je bil tudi vhod v hlev! To pa je spet ena od značilnosti kmečkega stavbarstva na Tirolskem.
V 19. stoletju je dobil Zali Log približno tako obliko, kot jo doživljamo danes. Takrat so začeli pozidavati nekoč z deskami opažene zatrepe, uveljavili pa so se tudi značilni portali v preprostih polkrožnih oblikah, ki so nadomestili prejšnje, bogatejše baročne portale. Se prej pa so, podobno kot na Gorenjskem, začeli množično uporabljati kamnite okenske okvire.
Naj večja in najbolj poudaijena stavba v naseljuje cerkev Marijinega vnebovzetja, ki stoji v bregu nad gostilno pri Slavcu. Sezidana je bila leta 1743. Njena živahna baročna zunanjščina z visokim zvonikom in klasično skrilasto kritino je na zanimiv način ujeta v obzidje, ki daje cerkvi izrazitejši taborski naglas. Zgradba, ki sodi med boljše primerke podeželskega baroka, je zanimiva tudi zaradi slikarskega okrasja. Fresko na stropu je naslikal kranjski podobar Janez
Gosar, zelo kvalitetna pa je oltarna podoba, kije delo Janeza Wolfa, velikega slovenskega slikaija iz 19. stoletja in učitelja bratov Šubicev. Tu je od 1913 do smrti 1953 župnikoval Anton Hribar-Korinjski, pesnik preprostih Popevčic milemu narodu.
Posamezne hiše v vasi, tudi tiste, ki so povsem »modernizirane«, v zasnovah še vedno kažejo na izhodišče v predbaročni in baročni ljudski arhitekturi. Žal pa je lepota vasi porušena zaradi številnih novih hiš.
Sl 3 Gasilski dom, Pokrit s strešnimi Ploščicami.
Zgrajen je bil 1- 1938, obnovljen Pa 1 1953. Foto A. Hamovš
Kamnito gradivo in okrasje
Zali Log ponuja obiskovalcu na ogled tudi precej različnih kamnitih izdelkov. Ko se pokaže izza zadnjega ovinka na vzpetini vasica, pritegne pozornost črna kamnita streha kozolcev dvojnikov z zidanimi stebri na desni strani ceste, prav takšna streha večine hiš, vaškega znamenja na razpotju in cerkvenega zvonika. Kako tudi ne bi bilo prav v Zalem Logu vse staro pokrito s skrilom, saj so tam visoko nad vasjo pod Grebel vrhom več kot sto let lomili črnkasto kamnino in iz večjih in debelih plošč klali in obrezovali odlično strešno kritino, najboljšo na Slovenskem. Najbolj je nad Zalim Logom cvetela skri-larska obrt od osemdesetih let prejšnjega stoletja do začetka prve svetovne vojne. Že med obema vojnama so skrilave ploščice tudi v sami zgornji Selški dolini zgubljale na pomenu, pa tudi naročila od drugod so pojenjavala. Še slabše seje godilo po drugi svetovni vojni, čeprav so si posamezniki prizadevali, da bi se obnovila in razširila skrilarska obrt. Zato pa bi bile potrebne nove strojne naprave, predvsem žičnica za spravljanje ploščic v dolino, saj s sanmi kot nekoč ni šlo več. Vendarle pa bodi omenjeno, da so s ploščicami izpod Grebi vrha pokrili še novo šolo v Železnikih, ki stoji na začetku kraja malo nad cesto, ki nas bo vodila v Sorico.
Tudi med portali so se ohranili nekateri prav čedni. Izklesani so iz škofjeloškega konglomerata, ki so ga lomili na Kamnitniku, ali iz pastelno zelenega sprijetega ognjeniškega pepela, to je tufa iz Peračice pri Brezjah, ki so ga obdelovali v Kocijančičevi kamnoseški delavnici na Črnivcu. Nekaj kamnitih izdelkov je tudi iz sivkastega ali sivkasto rumenkastega peščenjaka in konglomerata, ki sta doma na Moravskem, en prag pa j e celo iz črnega apnenca. Poglejmo jih hkrati z drugimi značilnostmi domačij.
Ustavimo se najprej pri Žbontarju, po starem pri Urbanic, h. št. 11. Velika nadstropna stanovanjska hiša baročnih oblik sodi med značilne primere ljudskega stanovanjskega stavbarstva. Zanimiva sta bila pri njej predvsem portala: pri stranskih vratih na zahodni strani je portal iz pastelno zelenega tufa iz leta 1848 (sl. 4), pri glavnih vratih pa so tufski portal kasneje bržkone zamenjali s trpežnejšim in današnji je iz škofjeloškega konglomerata z letnico 1896. Portala pričata, da so tudi v preteklosti kar pogosto obnavljali hiše. Večinoma pa obnova ni bila povezana s kakimi bistvenimi izboljšavami stanovanjskih razmer, pač pa največkrat z menjavo okusa in nazorov.
Sl. 4 Portal iz Pastelno zelenega tufavz letnico 1848 Pri Žbontarju, h. št. H. Foto A. Ramovš
Večje in pomembnejše funkcionalne spremembe hiše spadajo v prvo polovico 19. stoletja. Takrat so tudi povečevali nekdaj dosti manjša baročno oblikovana okna.
Iz loškega kamna se je ohranil tudi še portal pri zadnji hiši ob cesti s h. št. 14, nima vsekane letnice, bo pa približno iz istega časa,
kot je mlajši Urbanicev. Iz enakega apnenčevega konglomerata sta še stebra pod korom v barokizirani župni cerkvi.
Velika nadstropna kmečka hiša pri Urbanu, h. št. 10, tik pod cesto, tam je bila nekdaj tudi gostilna, je pokrita s čopasto streho in sodi med boljše primerke kmečke arhitekture iz konca 18. in začetka 19. stoletja. Poslopje, kije nastalo v zasnovi še v 16. stoletju, so v 19. stoletju prilagodili novim pogledom na arhitekturo tako, da so zazidali zatrep ter pod njim prilepili krepak mejni profilirani zidec. Okna baročnih oblik v pritličju in nadstropju sodijo med klasična baročna likovna dela. Na malce utrujeni zunanjščini lahko sledimo posameznim gradbenim fazam in prezidavam. Najbolj zanimiv element je preprost vhod na zatrepni fasadi, stari polkrožni portal ima še nekaj zelenega kamna in iz enakega je bil tudi portal pri glavnih vratih, pa so ga pri obnovi hiše zamenjali z betonskim, ki se prav nič ne prilega stari hiši. V pritličju so okniki z nasekanimi prekladami (»zimsi«) iz zelenkastega tufa. V nadstropju so okniki s prekladami vred iz sivega drobno zrnatega apnenčevega konglomerata in peščenjaka. Iz apnenčevega konglomerata je tudi oknik pri oknu zraven zadnjega vhoda, ki ima prag iz črnega apnenca, menda z Lesnega Brda. Zanimivo kombinacijo baročnih in »klasicističnih« prvin na fasadi do-
Sl. 5 Del Urbanove domačije (h. št. 10) z okniki in prekladami nad njimi iz
zelenkastega tufa v pritličju in okniki iz apnenčevega peščenjaka in konglomerata v nadstropju. Kovani »gautri« in železna polkna pri treh oknih. Foto A. Ramovš
Sl- 6 Tajnetova domačija (h. št. 12) s skrilavo streho. Tudi strešica na vrhu dimnika je pokrita s kamnitimi ploščicami. Foto A. Ramovš
Polnjujejo kovane okenske mreže (»gautri«), ki so ostale še pri treh oknih na spodnji strani v nadstropju, pri treh oknih pa so tudi še že-lezna polkna. Kovane mreže in železna polkna so verjetno delo domače delavnice, morda iz Železnikov.
Velika Tinetova stanovanjska hiša (h. št. 12) je v zasnovi še ohranila staro predbaročno obliko in prav taka je tudi krepka nadstrop-na gmota. Hišo so temeljito obnovili sredi 19. stoletja in takrat so tudi Povečali okna. Namesto baročnih okenskih okvirov so v pritličju namestili zanimive okvire z okvirnim robom, v nadstropju pa so okna obrobili z okvirom v ometu, ki jih dopolnjuje skromna bidermajer-ska ornamentika. Talna zasnova hiše je v grobih obrisih taka, kot je
bila v 18. stoletju, spremenili so le črno kuhinjo in tudi oboki v pritličnih prostorih so iz 19. stoletja. Portal je iz zelenkastega tufa in ima vsekano letnico 1850 (sl. 7). Streha je seveda pokrita s skrilom, s kamnitimi ploščicami pa so pokrili tudi strešico na vrhu dimnika (sl. 6).
Sl. 7 Portal iz zelenkastega tufa z letnico 1850 pri Tajnetovi domačiji. Foto A. Ramovš
Sl- 8 Portal s segmentnim Naključnim lokom ln letnico 1855 v sklepnem kamnu mi mlinaijevi hiši št. 8). Foto A. Ramovš
Tinetova hiša s skrilasto čopasto streho, krepko gmoto, likov-himi detajli, med katerimi so posebno pomembni plastični »šivani robovi« na vogalih, učinkuje kot kvalitetna arhitektura predvsem s svojo čistostjo in strogostjo. Po sporočilu so hišo sezidali potujoči havanski zidarji.
Vrh brega nad Soro stoji prislonjena manjša domačija Pri mlinarju h. št. 8; pod njo je bil nekoč mlin, ki pa ga danes ni več. Hiša je v zasnovi še poznogotska in je doživela večje spremembe v 19. stoletju. Takrat sojo opremili s tedaj »modernimi« portali, ki sojih klesali v Kocijančičevi delavnici na Črnivcu. Portal s segmentnim zaključnim lokom ima v sklepnem kamnu vklesano letnico 1855 in N 18. Obris sicer ponavlja baročne vzorce, okrasje v obliki rombov pa že nakazuje strog »klasicistični« okus. Iz istega kamna je tudi prag, ki gaje človekova noga v več kot stoletju že dodobra obrabila in na sredini je že za slabe pol pedi nižji kot na obeh koncih (sl. 8).
Ob glavni cesti stoji sedanja gostilna pri Slavcu, veliko nadstropno poslopje z množico oken, s širokim čelom in mogočno skrilasto streho (sl. 9). Sodi med prave bahaške primerke kmečke arhitekture iz srede 19. stoletja. Tudi pri tej hiši je portal iz pastelno zelenega gorenjskega kamna, na njem je vklesana letnica 1847, sodi pa med zapoznele primerke poznobaročnega oblikovanja. Prava barva kamni-
Sl. 9 Veliko nadstropno poslopje sedapje gostilne »Pri Slavcu« z mogočno skrilasto streho in s skrilom pokritimi podstrešnimi linami. Portal iz leta 1847 je izklesan iz zelenega tufa. V ozadju zvonik župne cerkve, lično pokrit s strešnimi ploščicami. Foto A. Ramovš
ne se skriva pod sivino nove barve, ki portalu ni v ponos. Pri stavbi se je ohranil tudi sorazmerno širok vhod v nekdanji hlev, med starejšimi prvinami pa velja omeniti še podstrešne line na strehi. Žal je nekdanja lepota velike gostilniške hiše načeta zaradi ne ravno duhovito povečanih oken.
In nazadnje stopimo še navkreber v zgornji konec vasi. Ob potoku izpod Grebel vrha stoji Kendova hiša (h. št. 17). Tudi pri njej je Portal s pragom vred iz zelenega tufa in prag je že precej obrabljen. Ta portal nima vklesane letnice, nastal pa je okoli leta 1850. Vklesane ima nekoliko drugačne okraske kot drugi portali iz enakega kamna Po vasi.
Okrasni in gradbeni zeleni kamen z Gorenjske, kije bil v modi Predvsem v sredi prejšnjega stoletja, pa seje moral pri nekaterih drugih hišah umakniti iz portalov.
KAMNINE V OKOLICI ZALEGA LOGA Železnikarski apnenec in dolomit z roženci
Pri ratitovškem vodniku smo spoznali značilno kamnino, ki jo je po Železnikih poimenoval sloviti avstrijski geolog hrvaškega porekla Franz Kossmat. Železnikarski skladnati in ploščasti temno sivi, včasih skorajda črni apnenci s črnimi roženčevimi gomolji se vlečejo od Selc in Češnjice skozi Železnike tja do skalnih čeri pod Sušo in nato v širokem pasu na sever do Prtovča, Raven, Zabrda in na zahod
Sl. 10. Konodontni element Epigondolella nodosa iz apnenca z glavonožci pod vrhom Razoija. 1 a pogled od strani,
1 b pogled od zgoraj, 1 c pogled od spodaj. Velikost okamnelega ostanka od nekaj desetink do okoli pol milimetra.
Prav takšni elementi so tudi v črnem apnencu pri Zabrdu. Po A. Ramovšu
<2
‘w
=2
2
|
G
£
|§ J
c S 2.^
T3 o -o -g
o) d o h
c/l c/5 O >o'^ >0 g
a OJ a v
Tj-g
■35 sa 2:6 23
^	'g
S	2
3	-c
■57	tu
?	3
a
a
N
Na Na
>81 .SJ
So .>2 o '5>^
2 S 2 S
3 “
>(/5 -r;
II
co H N w
sl
75
a.S
gg
S C
O) o
>N cd
D B
05
6
O
a
C/5
c ^
O
.g
05
0)
£
13
a
•>75
S5
'^co
|2 d .
^>(^ cd "2
s§
oj a
sM
—h '05
|l
,gm
U
N
05 HH
l|
^ S
05 d
>W ,2*-^ O
^•>G
05 >75
'S^
s-p5
tuO ^
N - »-H
s.§
*S d
s.s
8'g o.s
j—i r—^
do Podbrda in Zgornjih Danj. Ožji pas jih je še južno od Suše in Zalega Loga in se vlečejo skoraj natanko proti zahodu. Južno od Zalega Loga zapuste za nekaj časa dolino Selščice in spet pridejo k njej pri Brelhovem. Starost železnikarskih apnencev z roženci se je spreminjala z vedno novimi in popolnejšimi raziskovalnimi metodami. Sam Kossmat jih je leta 1909 uvrstil v devonijsko periodo, to je v stari zemeljski vek; ko pa je kasneje našel v spodnjem toku Davče ostanek glavonožca, ki je dokazoval zgomjetriasno starost, je premaknil vso debelo apnenčevo-dolomitno skladovnico v zgomjetriasno dobo (leta 1913), natančneje v norijsko-retijsko dobo. Toda tudi pri tem ni ostalo. Prišli so novi raziskovalci in z novimi metodami raziskovanja mikroskopsko drobcenih fosilnih ostankov so se lotili tudi železnikarskih apnencev. Naprej je A. Ramovš odkril v apnencih v Železnikih drobcene konodontne ostanke in dokazal karnijsko in norijsko stopnjo. Isto je dognal še v Plenšakovi grapi. Skoraj istočasno sta se zagrebška raziskovalca L. Babič in J. Zupaničeva lotila ponovne preiskave Kossmatovih železnikarskih apnencev in dolomitov. V spodnjem toku Davče južno od Jesenovca, v Podroštu in v Zgornjih Danjah sta odkrila v svojevrstnih globokomorskih apnencih zelo drobcene ostanke ciliatnih praživali iz skupine Calpionellidae. Z njimi sta dokazala, da je del železnikarskih apnencev še veliko mlajši, kot je nazadnje menil Kossmat, je iz zgornjega dela jurske periode in iz najnižjega dela kredne periode.
Nekatera najdišča z značilnimi vrhnjejurskimi in spodnjekred-nimi plastmi so na priloženi geološki skici omenjenih hrvaških raziskovalcev označena z x (= št. 2 do 8), na naši poti pa sta nam najbolj pri roki golici na zgornji strani ceste s številkama 3 in 7. Ker na vijugah nad Podroštom ni primernega kraja za ustavljanje vozila, sijih oglejmo kar pri številki 3; tam je med dvema golicama še majhen prostor za ustavljanje. Kraj je okoli sto metrov pred Šurkovo domačijo in strmi steni ob razšiijeni cesti kar sami bodeta v oči.
Zelo značilen je svetlo siv, skorajda deloma bel drobnoploščasti apnenec na ovinku pred Šurkom. Plošče goste enolične kamnine stoje zelo strmo in vise v pobočje. Zastonj tu išče oko okamnelih ostankov, pač pa odkrije mikroskop v zelo tanko zbrušeni ploščici vse polno drobcenih okamnelih ostankov: največ je kremenastih radio-larijev, ki pa so že poapneli, in različnih migetalčarjev iz skupine Calpionellidae (sl. 1 do 8 na sl. 12). Oboji dokazujejo, da je ta apnenec usedlina, kije nastala iz velikanskega števila hišic in lorik drobcenih
Sl. 12 Ostanki različnih mikroskopsko majhnih migetalčarjev iz skupine Cal-pionellidae. Iz dela Babič & Zupanič, 1978
Praživalic. Ti lebdeči organizmi so po poginu popadali z morskega Površja na dno globljega moija in ustvarili večino kamnine. Svojevrstne bele in svetle goste apnence imenujejo v italijanskih Alpah biancone (izg. biankone), v italijanski Švici pa maiolica (izg. majoli-ka). Apnenci in značilni lebdeči organizmi odprtih morij nam dokazujejo globok morski pas, kije potekal od Tolmina čez zgornjo Selško dolino naprej v smeri proti Celju.
Kdor bo še bolj zvedav, bo našel enake plasti še na drugih krajih, ki so enako označeni na skici, skupaj pa se jih bomo spomnili še na Poti iz Spodnjih v Zgornje Danje.
Zaliloški strešni skrilavec
Zali Log seje tudi uveljavil v geološkem imenoslovju. F. Koss-ftiat je po njem imenoval modrikasto sive in črnkaste strešne skrilav-Ce. ki so na priloženi geološki skici belo označeni. Ugotovil jih je juž-Po od Železnikov in jih je sledil v ozkem pasu do Zalega Loga, kjer se naglo razširijo, največ pa jih je med Davčo, Podroštom in Zgornjo Sorico ter Jemčevim Kovkom. Od Zgornje Sorice se nadaljujejo v °zkem pasu proti zahodu, proti Stržišču, kjer zginejo pod druge kam-Pine. Prvotno jim je Kossmat pripisal spodnjekarbonsko starost in jih uvrstil v kulm, leta 1913 pa jih je uvrstil v jurski sistem. Ostalo pa tudi ni samo pri jurskem sistemu, saj sta omenjena zagrebška raziskovalca odkrila v debeli skrilavi skladovnici nekaj zgornjetriasnih kamnin (najdišče 1), še več pa različnih krednih plasti (10, 11 do 14). ^sa ta najdišča leže že južnozahodno od Podrošta in izven naše poti v Sorico, pa se zato z njimi ne bomo posebej ukvarjali. Le toliko naj Povem, da so tudi njihovo starost odkrili mikroskopsko drobceni okamneli ostanki luknjičark, kijih kaže sl. 13 (3 do 10) in še značilne
Sl. 13 Ostanki mikroskopsko majhnih praživalic iz skupine Globotruncani-dae. Iz dela: Babič & Zupanič, 1978
luknjičarke iz skupine Orbitolinidae, ki so se ohranile v različnih kamninah, predvsem v gostih apnencih, lapornih apnencih in laporjih (planktonske Globigerinacea), deloma pa tudi v apnencih, sestavljenih iz različnih zrn, v katerih so ponekod tudi okamneli ostanki or-bitolin. Takšni apnenci so sivi in temno sivi, lahko tudi v metrskih skladih ali večjih blokih, ki jih ovijajo drobnozrnate usedline. Semkaj sodi bržkone tudi kamniti blok na začetku soriške ceste.
V Kossmatovi jurski skladovnici zaliloških strešnih skrilavcev so ostali zares jurski najbrž pravi strešni skrilavci in drugi glineni
skrilavci oziroma glinovci, ki se ne kroje tako dobro kot strešniki. Vendar v vseh teh še nihče ni našel okamnin, ki bi zanesljivo povedale starost. Takih plasti je veliko v okolici Sorice in Danj in od tam naprej proti Petrovemu Brdu in na jug proti Zgagi in Zadnji Sori. Iz takšnih skrilavcev je tudi 1347 m visoki Grebel vrh nad Zalim Logom z nekdanjim skrilolomom na južnem pobočju.
IZ ZALEGA LOGA PROTI PODROŠTU IN V SORICO
Cesta se od Zalega Loga nadaljuje ob Sori in ob Zadnji Sori, vedno po dnu doline, in se končno po 12 km od Zalega Loga vzpne na preval na Petrovem Brdu, kjer je v višini 804 m razvodje med Črnim in Jadranskim morjem. Od tam se spušča v Baško dolino pri Podbrdu. Zali Log ima redne avtobusne zveze s Školjo Loko. Čez Petrovo Brdo je najkrajši in najnižji prehod iz Ljubljanske kotline v srednje Posočje, vendar bolj malo uporabljen, ker je gornji del doline brez pomembnih naselij in je zelo samoten.
Od Zalega Loga gre cesta proti zahodu, ves čas po levem bregu Sore. Ob njej je le ponekod majhna njiva ali travnik in nekaj kajž. Nad njo se s severne strani dvigata Bintek (1258 m) in Lajtnik (1052 m), predstraža Ratitovca. Na južni strani pa se vleče enakomerno napet prostrani breg, ki se mu z gornjega roba le neznatno vzpenjata vrhova Žbont (983 m) in Čemažarjev Kovk (1056 m). Za gornjim robom se razprostira Davča s svojimi samotnimi kmetijami in zaselki. Od Šurkove domačije ob cesti je brv čez Soro, s katero se začenja stara davška cesta, do konca zadnje vojne edini vozni dostop v Davčo. Sedanjo cesto po dolini Davščice so namreč zgradili šele po zadnji vojni.
Po 3,5 km dospe dolinska cesta do Podrošta, domačije s skromno gostilno, ki vselej nudi domače okrepčilo - klobaso, zaseko in domači kruh pa tudi kaj tekočega. To je pomemben kraj doline. Tod se namreč od glavne ceste odcepi cesta v Sorico, izpod Ratitovca se pa med vznožjema Lajtnika in Kop (815 m) odpira kratka stranska grapa Danjarskega potoka, v katero se zlivajo pahljačasto razporejene vode iz vseh krajev ratitovškega pogorja od Nidrarske grape iz Spodnje Sorice do Štajnpoha z Raven in Torke. Iz Podrošta drži slabša pot skozi Ravne in Zabrdo, vendar je avtomobilistom priporočljiva cesta naokrog skozi Sorico in Zgornje Danje.
Nasproti gostilne onstran Danjarskega potoka je v strmem pobočju razgaljena skrilava skladovnica sive, že pobledele kamnine. Sveža je čmkasta, takšna, kot so skrilave strehe tam okoli. Vendar je ta skrilavec precej pretit, deloma celo naguban in na površju ne bi bil primeren za obrezovanje strešnih ploščic. Tu in tam so vmes tudi različno debele leče črnega in zelo trdega apnenca in prav ob cesti, takoj ko zavije pot h gostilni, moli na površje takšen apnenec.
Cesti se nad Podroštom kar koj ločita, po dolini pelje proti Petrovemu Brdu, druga na desno pa se vzpenja v dobre štiri kilometre oddaljeno Sorico in premaga 250 m višine. Spodnje zavoje, vsekane v skrilavo kamnino, so zavarovali z betonskimi podpornimi zidovi, da vode ne bi trgale mehkega pečevja in zasipavale ceste. Više gori Pa manjšega notranjega zavoja ni bilo treba zavarovati, kajti tam je sivi ploščasti apnenec dosti trden. V gostem apnencu tik pod Kopami je tudi vse polno ostankov majcenih tintinid, ki naznanjajo zgomjekredno/spodnjejursko starost apnenčeve skladovnice. Više gori proti Sorici je le enoličen čmkast jurski skrilavec brez ostankov okamnelega življenja, spet nič zanimivega za ljubitelja nekdanjega živalskega in rastlinskega sveta. Od kapelice naprej se cesta bliža vrhu in ga doseže v severnem pobočju vrha Bideržan.
Ko pripelje cesta iz objema jelovih gozdov in se na vrhu zavojev zravna na strmem travniškem svetu, se odpre svojevrsten pogled na Sorico in obiskovalca pozdravlja veliki sin Sorice Ivan Grohar. Ne bi mogli izbrati primernejšega kraja, kot so ga krajani namenili njegovemu spomeniku. Logondrov kip v bronu, odlila gaje Livarna umet-mn v Ljubljani, lepo simbolizira zasanjanega umetnika s paleto v ro-ki, z nikdar izpolnjenimi sanjami in ženami, kako zre domačo pokrajino (sl. na 2. strani ovitka). Podstavek spomeniku so napravili iz sivega brečastega marmoriziranega apnenca in je grobo obdelan blok s Poliranim zgornjim robom. Zraven spomenika moli na površje do-i°mitna skala, morenski blok, ki kar ne spada v to okolje mehkih soriških skrilavcev in zaobljenih površin tam okoli.
Na levi stoji nad cesto na griču soriška cerkev, nedaleč od nje je gruča hiš Spodnje Sorice, ta prehaja navzgor v Zgornjo Sorico, po bregovih so razloženi zaselki in posamezne domačije med zaplatami Tjivic in travnikov, med gaji macesnov in med kozolci z belimi, zibanimi stebri. Ta pisana slika leži pred teboj kot na dlani. Nad vasjo hrpita v nebo Lajnar in Dravh, desno ob njih pečevnati Tonder-skofel in desno od njega vrhovi v slemenu, ki se viša proti Ratitovcu.
SORICA
Turistični pisatelj Rudolf Badjura je Sorico označil takole: Sorica je ena najbolj ljubkih slovenskih gorskih vasi, idilično letovišče z gorskimi tratami in macesnovimi gozdički; visoko dvignjena nad sklepom Selške doline ima svež gorski zrak in višinsko sonce, kjer je megla redkost; povzdigujejo jo lepa in udobna sprehajališča, mnogovrstne gorske ture in izvrstni smučarski tereni. Treba je že mnogo sveta prepotovati, da najdete tako lep pogled na vas, kjer se na valovitem, rahlo dvignjenem pobočju belijo med zelenjem vrtov prijazne hiše, pokrite z modrim skrilom, nanje pa zviška gledajo drzno oblikovani vrhovi.
Ime Sorica-Zouriza je napisano že v listini iz leta 973, s katero je cesar Oton II podaril loško ozemlje freisinški škofiji. Da bi tudi ta del ozemlja dajal gospostvu dohodke, je škof Emiho začel 1283 naseljevati nemški živelj iz Pustriške doline na hriboviti svet pod Ratitovcem, kije bil po višini in podnebju podoben njihovi tirolski domovini. Gozd in pašniki so jim omogočili takšen način gospodarjenja, kakršnega so bili vajeni. Pavle Blaznik piše o tem: Ustno izročilo trdi, da bivajo prebivalci soriškega ozemlja tam šeststo let. Po tradiciji je v začetku prišlo v Sorico le osem ljudi. Našli so popolnoma zaraslo pokrajino. Prišli so sami, brez družin. Na »Goser-jevmu biglnu« so šli na lipo, da poskusijo veter, če bo rodovitno ali ne. Veter jim je ugajal. Lipo so posekali, obžagali in iz nje napravili mizo. Stari ljudje so menda to mizo še videli. Nato so začeli obdelovati zemljo. Sele kasneje so šli po svoje družine. Osrednje naselje so postavili k izviru Sorice, zaselke so pa namestili na položnejše bregove visoko nad dolino. Naseljevali so se od zahoda in zavzeli svet do Podlonka, kjer so živeli Slovenci. S seboj so prinesli nemška imena, po nemško so imenovali tudi dele svojih posestev in so ta imena v bolj ali manj spačeni obliki ohranjena še danes. Naseljevanje Tirolcev je bilo končano v prvi polovici 14. stoletja. Ker so
odtlej živeli v precejšnji osamljenosti in še vzdrževali zveze s tirolsko domovino, so ohranili nemško govorico mnogo dalj kakor bavarski naseljenci na Sorškem polju. Ženitve in odseljevanje so pa tudi tod premešala nemški in slovenski živelj. Soriške priimke Frelih, Gartner, Jenšterle, Kemperle, Koblar, Taler, Torkar, Trojar, Veber, Šmid najdemo po vsej dolini, Soričani so pa polagoma sprejeli slovensko govorico. Dokler so bili naši kraji pod avstrijsko oblastjo, je iz Sorice hodilo vsaka tri leta odposlanstvo v Innichen ob izviru Drave, od koder so prišli njihovi predniki, da je tamošnji cerkvi darovalo veliko svečo in t. i. Kafergeld v priprošnjo za varstvo polja pred škodljivci. Novo ustanovljenega naselja niso imenovali po nemško kakor njihovi sosedje, ampak so mu dali po izviru reke kar njeno ime. Pač pa so vsa zemljišča poimenovali po svoje. Ta ledinska imena so še zdaj vsa tuja in nam nekatera prav čudno zvenijo, npr. ejbne, lajta, žajta, grej-bl, koufel, torle, berental, bolbežgrube, binklc itd. Ostala so tudi ime-Ua gora in družinski priimki. Sicer so se pa Soričani v stoletjih popolnoma poslovenili, le da se v padajoči intonaciji poudarjenih zlogov, natrganem govornem ritmu in hreščeči izgovorjavi še pozna njihov tuji izvor. Šolo v Sorici so ustanovili leta 1854. Učni jezik je bil slovenski, vendar je moral učitelj za otroke iz Spodnjih Danj, kjer se je tirolska govorica najdalj, tj. do prve svetovne vojne, ohranila, sestavke iz abecednika prevesti v danjarsko govorico. Berilo o košnji se je npr. takole glasilo: »Moud (Košnja). Me moude moudarji fri aufšte-^ajo (Ob košnji kosci zgodaj vstajajo). Na okšel nejmajo getonglato žejgnžo in frbindajo kumpf (Na ramo vzamejo sklepano koso in si opašejo vodir). Fro genajo na moud (Veselo odrinejo kosit). Drt se štelajo v vrste in hajlajo mejat (Tam se postavijo v vrste in hite kosit), hetaubter groš mit d’n p’šlajn fola pod šrofo žejgnžo. (Rosna trava s cvetlicami pada pod ostro koso)... itd. Še v 90. letih prejšnjega stoletja je kranjski okrajni glavar ponudil soriškemu učitelju znatno na-grado, da bi nekaj ur na teden poučeval otroke nemški (Loški razgledi 14,1967, str. 207). Šola je narečje iztrebila pri otrokih iz Sorice, da-hjarski so pa še do tega stoletja govorili po svoje.
Po prvi svetovni vojni so Sorico zasedli Italijani, po dveh letih so mejo premaknili na zahodni rob vasi.
Spodnja Sorica je razmeščena severno od cerkve po pomolu ^ed Soro in Nidrarsko grapo in po bregu nad to grapo in ima po štet-lu 1981. leta 99 prebivalcev v 34 gospodinjstvih (leta 1910: 219). Zgor-hja Sorica pa se vrsti po koritastem ozemlju ob Sori do njenega izvira
Sl. 14 Groharjeva rojstna hiša s spominsko ploščo in spominsko zbirko v spodnjih prostorih. Foto F. Planina
in ob bližnjem bregu in ima 164 prebivalcev v 52 gospodinjstvih (leta 1910: 365). Pripadajo ji tudi Heblaiji na pomolu, ki se okoli njega ovija dolina Zadnje Sore. V zadnjih desetletjih je tudi v Sorici kakor v večini hribovskih krajev število prebivalcev padlo, čeprav seje število hiš nekoliko povečalo. Hiše so postavljene v gručah. Spodnja Sorica je v gospodarstvu na boljšem, Zgornja je navezana predvsem na gozdno in lesno gospodarstvo. Proso tod ne uspeva več, pomembna je živinoreja. Do druge svetovne vojne je bila Sorica sedež občine, ki je obsegala vse kraje na obeh straneh gornjega dela Selške doline do Jesenovca in Prtovča. Središče vasi je v Spodnji Sorici, kjer so Zadružni dom s trgovino, gostilno in dvorano, ki jo uporablja kultur-noumetniško društvo »Ivan Grohar« (pod več imeni delujoče že od leta 1911), pomožna pošta in cerkev, pomaknjena na grič v spodnjem delu vasi. Vodovod imajo napeljan iz zajetja pri izviru Sore. Z Železniki in Loko ima dnevno avtobusno zvezo. Na pobudo poštarja in gostilničarja Lovra Pintarja so leta 1922 zgradili svojo elektrarno. Zdaj je vas priključena na splošno omrežje. Poleg Zadružnega doma, ki so ga zgradili leta 1952, je Groharjeva rojstna hiša s spominsko ploščo (sl. 14) in spominsko zbirko v spodnjih prostorih.
Sl. 15 Pogled v razstavna prostora Groharjeve spominske zbirke. Foto M.
Pavlovec
V Sorici so od leta 1960 imeli zbirko 19 umetnikovih mladostnih el (Loški razgledi 14, 1967, str. 88). Nameščena je bila v župnišču, j^Jer je Grohar bival, ko seje v letih študija vračal iz tujine v domači kraj- Zbirko so potem ukinili in nekaj slik so vzeli lastniki nazaj. Do-mačini so spet zbrali nekgj Grohaijevih slik iz mladih let in s pomočjo gradiva in delavcev Loškega muzeja leta 1977 priredili zbirko (sl. 15) ^ njegovi rojstni hiši (Loški razgledi 29, 1982, str. 299-300). Tako je '' Groharjevih zgodnjih del in štirje predmeti iz njegove osebne zapuščine (suknjič, slikarsko stojalo, škatla za barve in kamnita žrmlja 2a mletje barv) dopolnjenih s posnetki 28 njegovih osebnih doku-m en to v, pisem in dopisnic ter z 20 fotokopijami umetnika, njegovih Prijateljev in znancev ter stavb, v katerih je bival v Škofji Loki. Na roharjevo življenje nas spominja tudi Martinova hiša v Heblarjih v . gornji Sorici, kjer je umetnik živel dalj časa. Za domačo cerkev je ^2delal slike evangelistov. V cerkvi sta še Langusova slika sv. Mikuža in v prezbiteriju freska Janeza Šubica. Pred cerkvijo rastejo 0letne lipe, na pokopališču okoli nje so posneli prizor Metinega pogreba za film Cvetje v jeseni.
Kamnito okrasje domačij in cerkve
V Sorici je pri domačijah ostalo presenetljivo malo kamnitega okrasja, edinole starejše domačije so še pokrite s kamnitimi ploščicami. Iz škofjeloškega konglomerata s Kamnitnika je portal pri Žni-daijevi domačiji (Sp. Sorica 22) z letnico 1887. Pri h. št. 24 je portal iz slabo vezanega apnenčevega konglomerata, v katerem so ostale še nezapolnjene luknje in po tem sodi v pleistocensko dobo, star ne dosti več kot milijon let. Portal pri župnišču (h. št. 23) in pri spodnjih vratih Groharjeve rojstne hiše so izklesali iz rumenkasto belkastega terciarnega apnenčevega peščenjaka, ki tu in tam prehaja v apnenčev konglomerat enake barve. Iz apnenčevega konglomerata prav takšne barve so tudi podboji glavnih in zadnjih vrat mogočne Kejžarjeve hiše v Zgornji Sorici h. št. 42. Enaka kamnina in enaka obdelava portalov kažeta na približno enako starost domačij. Tudi pri župni cerkvi je portal iz belorumenkastega apnenčevega peščenjaka in iz enake kamnine sta tudi kropilnika ob vhodu. Stebra pod korom so izklesali iz škofjeloškega konglomerata in ju tudi polirali. Cerkev je zidana iz kamna, ki je bil na voljo v okolici. Nekaj je vmes tudi tujih, lehnjakovih kosov, pokrita pa je s skrilom iz skriloloma pod Grebi vrhom. Tudi znamenje na pokopališču in križ nosita kamnito skrilavo streho. Ko po Sorici stikamo za starimi portali, nas preseneča tudi to, da ni nobenega portala iz pastelno zelenega peračiškega tufa.
Na kakšnih kamninah stoji Sorica
Ko se cesta vrh rid soriške ceste zlekne proti Groharjevemu spomeniku, zginejo ob ujej s površja temni skrilavci, vendar na njih stoji še cerkev. Kar obsežno ozemlje obeh Soric in bregov na obeh straneh komaj rojene Selščice pokrivajo ledeniške groblje iz pleistocenske dobe. Večinoma jih porašča ruša, po bregeh pa gledajo na površje posamični bloki in skale sivega apnenca. Tudi nad cesto iz Spodnje Sorice navkreber jih vse polno moli na površje. Že od daleč pa s ceste vidimo tam gori na križišču cest na Sorško planino in na Podbrdo belo liso, veliko peščeno jamo, v kateri je med drobnejšim materialom vse polno velikih apnenčevih blokov, ki so brez reda razmetani po sipki kamnini, tako kot jih je pač ledenik pobiral na svoji poti. Veliko te groblje so že porabili za razne gradbene potrebe, ostanki pa bodo še dolgo na ogled (sl. 16).
Sl- 16 Ledeniška grobna pri razpotju cest na Soriško planino in v Petrovo brdo. Foto A. Ramovš
Tja do razpotja pod Rotkom so samo mlade usedline iz pleisto-censke dobe, stare nekaj deset tisoč ali morda nekaj stotisoč let.
Ivan Grohar
Pokrajino v Selški dolini, posebej njen zgornji del, tam med Železniki, Zalim Logom, Sorico in Davčo so opisovali že mnogi pisatelji, slikali so jo umetniki mnogih rodov in slogov, vendar ni Ivana Groharja dosegel nihče. Pod njegovim čopičem, kije z ostrimi pote-2ami in s sočnimi nanosi živih, čistih barv na belo platno odgovarjal na večni umetniški izziv, je zaživela pomlad, je nastal simbolični ma-eesen, seje razgrnila pisana trata barv in končno tudi zabrisana, ven-clar neverjetno živa podoba ljudi, ki naseljujejo ta čudoviti košček ®veta. Ivan Grohar je z umetniškim genijem naredil tisto, kar znajo 1® veliki ljudje - svoje videnje neke krajine in njenega življenja je na-sUkal s tako močjo in pronicljivostjo, da jo je priličil sebi in svoji osebnosti in da jo je za večne čase utrdil v naši zavesti in srcih kot Groharjevo pokrajino.
Sicer pa je v osebnosti in umetnosti velikega slikarja z začetka 20. stoletja združenega marsikaj tistega, kar pogosto označujemo kot značilnost loškega ozemlja in Selške doline. Umetnik je vse življenje bojeval boj brez upa zmage; ko so nastajale njegove sončne podobe, so ga zapustili prijatelji, ko je začel svojo trnovo pot kot podobarski vajenec, so se ga podobarski mojstri otresali kot trmastega in netalentiranega, prezgodaj zrelega fanta, ko je spoznaval veliko umetnost v Evropi, so ga majhne domače razmere silile v obup, in ko je začel odkrivati povsem nova pota v umetnosti, je strt in osamljen umrl. Konservativno okolje v odmaknjenem delu starega historičnega ozemlja je prav tako protislovno, kot je protislovna Groharjeva osebnost. To je namreč prostor z neverjetno likovno ustvarjalnostjo (spomnimo se le množice umetnikov, ki so se rodili na nekdanjem loškem ozemlju) in hkrati z izjemno trdo klimo, ki je onemogočila marsikaterega od svojih najboljših sinov. Tuje bil prostor predvsem za skromne in prilagodljive obrtnike, za slikarje in kiparje, ki so v srednjeveški tradiciji in ponižnosti slikali in oblikovali po željah vaških avtoritet. To je tudi pokrajina, kjer je še daleč v naše stoletje živela ljudska umetnost in kjer so za Groharjevega življenja za večje cerkvene naloge izbirali tiste izvajalce, ki so nadaljevali baročno (!) izročilo.
Ivan Grohar je poleg Riharda Jakopiča najpomembnejši predstavnik tako imenovanega slovenskega impresionizma. Rodil se je 15. junija 1867 v Spodnji Sorici kot sin revnega gostača. Mladost je preživljal kot pastir, hlapec in drvar - zato je malodane čudež, da si je izbral pot, ki gaje pripeljala v negotovo in hkrati plemenito službo umetnosti. Začel je tako kot že mnogi ustvarjalci pred njim - v podeželski podobarski delavnici. Takrat so bili njegovi ideali še povsem skladni z likovnimi ideali okolja. Najbrž seje videl kot uspešnega obrtnika, ki slika znamenja, freske na kmečkih hišah in podobe v cerkvah na preskušen in edino mogoč način, ki tvori neposredno zvezo s srednjeveškimi slikarji in kiparji. Prvemu učitelju Štefanu Šubicu je pobegnil že po nekaj dnevih, nato je bil nekaj časa slikarski vajenec pri Bradaški v Kranju, leta 1888 pa ga že srečamo v slikarski delavnici N. Milanesija v Zagrebu. Vendar je čutil potrebo po bolj poglobljeni, šolski izobrazbi. Zato seje leta 1892 vpisal na Deželno risarsko šolo v Gradcu, tri leta kasneje je skušal narediti sprejemni izpit za akademijo na Dunaju, vendar so ga odklonili. Zato je odpotoval v Miinchen, Iger je v dveh mesecih občutil utrip stare umetnost-

§1- 17 Ivan Grohar, iR?avs> 1894.0, pl., i63 x 100 cm. Last grpne cerkve v
ne prestolnice. Leta 1895 sta se spoznala z Rihardom Jakopičem, ki je takoj zaznal Groharjeve talente. Priporočil ga je takrat slavnemu Antonu Ažbetu, v njegovi delavnici je nato risal in študiral med leti 1896 in 1900. V tem času seje Ivan Grohar posvečal portetom, sledil pa je tudi svoji mladostni sanji - postati je hotel upoštevan cerkveni slikar, zato je v tem času nastalo nekaj izredno zanimivih oltarnih podob (sl. 17), ki so na presenetljiv način uvajale za tiste čase več kot drzne impresionistične prvine.
V miinchenskem obdobju, ko riše pri Ažbetu in kopira slike starih mojstrov v Stari Pinakoteki, ga pretresejo slike švicarskega slikarja Giovannija Segantinija. Na razstavi njegovih del je spoznal že malce umirjeno in bolj konservativno inačico pointilizma, kije pomenila ravno tisto, kar je Grohar neutrudno iskal. Po letu 1900 seje zato zavestno podal na pot impresionističnega slikarstva. Vendar moramo povedati, da so štirje slovenski umetniki impresionisti (Jakopič, Grohar, Sternen, Jama) gledali na umetniško smer nekoliko drugače, kot to navadno mislimo. Niso prisegali na impresionizem kot na dokončno in zaokroženo likovno teorijo. Zanimala jih je namreč predvsem impresionistična tehnika, način slikanja s čistimi barvami in z zabrisanimi konturami. Jakopič je med drugim dejal, da je bilo impresionistično slikarstvo v začetku, ko so ga uvajali, še suhoparno in samo sebi namen. Ko pa ga osvojijo, lahko izberejo vsak svojo osebno pot. Zato tudi ni naključje, da je odkritje »impresionističnega« načina slikanja primerjal z epohalnostjo odkritja perspektive. Morda se je te doktrine najbolj držal prav Ivan Grohar, ki je v vsako podobo vdihnil tudi nekaj vzvišenosti in simbolike. Celo znamenita slika Škofja Loka v snegu, kije nastala leta 1905 in sodi med najbolj naturalistične opise atmosfere, je polna težko opredeljivega prazničnega vzdušja. Predstavljamo si jo kot sliko nedeljskega dne, ko sta se v vrtinec barv združili narava in mesto (sl. 18). Tudi leto dni starejši Macesen (1904) ima poteze impresionistične podobe bolj v načinu slikanja (Segantinijevski pointilizem). Macesen je izrazito simbolna slika. Drevo, ki zavzema dominantno mesto na podobi in krajina, ki je izrazito slovenska, sta simbol samoraslega naroda in hkrati prispodoben portret umetnika; najbrž ni naključje, da se je Grohar podpisal na deblo, ki je tako postalo njegov »avtoportret«, znamenje in spomenik (sl. 21).
Grohaijev »impresionizem« ima potemtakem zveze s klasičnim francoskim impresionizmom le v tehniki in načinu slikanja ter v
Sl. 18 Ivan Grohar, Škofja Loka v snegu, 1905
te . i t &
• .
"‘v
•• is? ' m }

S

\.
■ - *^---,.'
f-r' '•■
\
^ 'r' ^ *“
^'.* - _ -r'"	.
“ -
•'.r ~ - - 'i	‘l-
Cc^;' ;'7»-^?.*''‘■' ' '■*' i>,•*'
’ "«a
:■■' '■'■ : , ■ -
barvni gradnji, drugače pa sodi v čas secesije in do neke mere tudi v tisto slikarstvo, ki že napoveduje ekspresionizem - umetniško smer, ki je poudarjala vsebino in notranje doživljanje.
Leta 1903, ko je Grohar preživel nekaj mirnih pomladanskih mesecev v Lukovici pri notarju Rahnetu, je nastala tudi slika Pomlad (sl. 19), ki jo je Rihard Jakopič presenečeno ocenil kot »umotvor, kakršnega slovenska umetnost do takrat še ni ustvarila«. Vendar pa je svoje srečno slikanje kmalu prekinil, sgj se mu je zdelo, daje ljubeznivemu gostitelju v nadlego. Od tam je odpotoval na Dunaj. Naslednje leto seje vrnil v Sorico. Uredil sije stanovanje v Škoiji Loki, kjer je z majhnimi presledki živel, dokler se mu ni bolezen (jetika) toliko Poslabšala, da so ga odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je umrl leta 19n.
Groharjevo življenje, ki ga je posvetil slikanju sonca in čudežev narave, je bilo večkrat bolj mračno kot svetlo. Še kot študenta gaje zadela usoda vojaškega begunca. Pred vojaščino seje namreč umaknil v Meko slikarjev tistega časa, v Benetke. Ko mu je zmanjkalo denarja, seje vrnil in je moral odslužiti štiri leta kazenskega vojaškega r°ka. Tudi kasneje mu ni bilo postlano z rožicami. Ko si je pri umetniškem društvu izposodil nekaj denarja, so njegovi kolegi iz tega nacedili afero in ga obdolžili poneverjanja. Kasneje je bilo sicer vsem žal in so se na najrazličnejše načine opravičevali, vendar je bilo že Prepozno. Sicer pa so bile Ivanu Groharju pomembne le slike.
Grohar se je med vsemi impresionisti najbolj navezal na Jakopiča in je z njim sodeloval prav do svoje smrti. Prvo veliko srečanje 2 občinstvom so impresionisti doživeli na Prvi slovenski umetniški razstavi v Ljubljani leta 1900. Odziv je bil zelo ugoden - zato pa jih Jo na Drugi razstavi, leto dni kasneje, javnost popolnoma odklonila, bele zmagoslavje, ki so ga doživeli z razstavo pri Miethkeju na Du: n9ju leta 1904, jim je znova odprlo vrata tudi v domačih krajih. Kljub ^sem preskušnjam pa so se posvečali predvsem delu in študiju. Medtem seje povezanost med Groharjem in Jakopičem kljub občasnim »ohladitvam« poglabljala, kajti Ivan Grohar ni nikoli pozabil, da ga je Jakopič pravzaprav »odkril« in usmeril na pot impresionističnega slikarstva.
Grohar, ki se je v samem začetku usmerjal v cerkveno slikarstvo, malce kasneje pa v postimpresionistično krajinarstvo, jev vseh Obdobjih ohranjal izrazito samosvoj odnos do slikarstva. Kljub temu, aa Pomeni impresionizem (vsaj teoretično) objektivno, naturalistič-
no upodabljanje stvarnosti brez olepšav in literarnih primesi, je v njegovi umetnosti vedno prisotna tudi svojevrstna simbolistična komponenta. Omenili smo že Macesen, Pomlad in celo znamenito Škofjo Loko v snegu. Zato je morda najbolj značilno Groharjevo delo Sejalec, slika, kije nastala leta 1907 v zrelem obdobju (sl. 20). V njej je strnil vsa svoja spoznanja - od tehničnih vprašanj do tako imenovane slikarske vsebine. Sejalec je simbolična podoba, vmeščena je v slovenski prostor in na preprost, vendar učinkovit in vzvišen način govori o prizadevanjih Groharjeve generacije pa tudi o mladem slovenskem narodu. Seme, ki pada na plodno zemljo, da gre za slovensko zemljo priča zabrisan kozolec v ozadju, bo obrodilo sadove šele v prihodnosti. Umetnik seje zavedal, da sadov svoje setve ne bo doživel - vendar pa je njegova setev obrodila tudi sad, ki gaje sam, globoko v srcu že videl in okusil. Čudovite barve, trepetanje atmosfere, ki razblinja obrise in hkrati trdna kompozicija, ki govori o umetnikovem širokem znanju, so tisto, kar je že takrat govorilo, da se je v okolju srednjeveške, konservativne Škofje Loke rodila nova slovenska umetnost, ki je dobila svetovljanske, evropske poteze.
V še čistejšo simbolistično smer je krenil Grohar z eno svojih zadnjih velikih slik, z znamenitim Črednikom, pastiijem, ki obsijan od nadzemeljske luči, združuje trdno zemljo in onstranske širjave. V teh podobah vidimo, da njegov »intermezzo« v zadnjem desetletju 19. stoletja ni bil brez vpliva na njegovo kasnejše slikarstvo. Oltarne podobe, ki jih je nekaj na loškem ozemlju pa v zbirki v Sorici in v Loškem muzeju, govorijo, daje umetnik tudi v sakralnih podobah iskal nova pota in daje tisto vzvišenost, združeno s trdnim realizmom bajtarskega sina, znal vtkati v izrazito modernistično slikarstvo svojega zrelega obdobja.
Hkrati pa je Ivan Grohar tako kot še nekaj slovenskih slikarjev kljub svetovljanski likovni govorici in univerzalnosti svoje slikarske izpovedi v vseh obdobjih najtesneje povezan s svojim rodnim okoljem. Macesen, Škofja Loka v snegu, Jez v Železnikih, Pogled z mojega okna, Stara Loka, Cvetoča jablana (na tretji strani ovitka), Krompir, pa Mož z vozom in še kaj so slike, ki so nastale na tem lepem koščku slovenske zemlje. V njih čutimo globoko ljubezen do slikovitega in tudi nehvaležnega okolja, ki se z vso intenzivnostjo prenaša tudi na ljudi, ki tega sveta sploh ne poznajo.
IZ SORICE V VASI POD RATITOVCEM
Cesta Podrošt-Bohinj se iz Spodnje Sorice vijuga mimo Zgornje Sorice k izviru Sore, ki prihaja na dan nad gornjimi hišami. Sora je tod majhen potok, vendar njena voda zadošča, da so jo zajeli za vodovod za Sorico. Nad njenim izvirom je zgrajena škarpa za cesto, ki Se prav tu odcepi od asfaltirane ceste in teče po vznožju Dravha in Lajnarja na Petrovo Brdo. Ta cestni odsek omogoča zvezo Baške grape z Bohinjem, saj se cesta iz Podrošta nadaljnje tod v klanec in Se po ostrem ovinku usmerja v jarkasti dol med Dravhom in Ton-derš-Koflom, od koder se čez Soriške peči vzpenja na Soriško plani-n°i od tam pa se spušča v Bohinj.
Pri hiši na Rotku, ki stoji na prevalu med Soro in Dgjnarsko gra-P°, se odcepita dve makadamski cesti v kraje pod Ratitovcem, ki sp vse naselbine nekdanjih Tirolcev. Prva se spušča na vzhodno stran to gre v Spodnje Danje, druga se vzdiguje in vodi v Zgornje Danje.
Krenimo najprej po spodnji cesti, ki se spušča v ozkih zavojih in Pato zavija proti Spodnjim Danjam. Po cesti nas skoraj v vas sprem-No črnkasti enolični glineni skrilavci oziroma glinovci. Na velikem notranjem zavoju v grapi jih je cela skladovnica in dovolj za ogled. Marsikdo bi se jih »lotil«, če bi bilo v njih vsaj kaj malega okamnelega ^i vljenja. Veliko jih je že obračalo ploščice in jih klalo v skril, vendar uoslej brez uspeha. Kaže, da v njih ni več pričakovati okamnelih os-tonkov in prišli smo že do spoznanja, da so bile v tistih časih, ko se Je usedalo blato za to kamnino, zelo neugodne razmere za življenje na morskem dnu. Črna kamnina kaže, daje tam primanjkovalo ki-stoa, zato morskega dna niso mogli poseliti školjke, polži, luknjičarke m druge živali tega prostora. Pa vendarle poskusite srečo!
Malo pred Spodnjimi Banjami apnenčev grušč prekrije skrilavo kamnino, ki pa spet pomoli na površje na južnem koncu Spodnjih Janj. Tudi travniški svet po rebrih na obeh straneh dolinske zajede
proti severozahodu sestavlja grušč svetlo sivega dachsteinskega apnenca, ki seje valil semkaj izpod krušljivega Valentovega roba.
Spodnje Danje
Spodnje Danje so gručasta vas v uleknjini položnega slemena, ki se izpod Tonderškofla spušča proti Dajnarski grapi. Cesta pridrži v gornji konec vasi, ki se stika v breg. Hiše so zidane, nadstropne, s skrilom krite in sp vrstijo na obeh straneh vaške ulice. Ta se nadaljuje med njive in travnike s kozolci na zaobljenem slemenu, na čigar končnem pomolu stoji cerkev (sl. 22, 23). Onstran grape se dviguje z gozdom porasli hrib Gožel (973 m). Spočetka seje vas imenovala Zu Nider Hueben (spodnje hube) in je imela 10 kmetij in dve kajži. Pred prvo vojno je v vasi živelo 190 ljudi, leta 1981 so jih našteli 61 v 22 gospodinjstvih. Med rodbinskimi imeni še zdaj prevladujejo stari nemški priimki Egart, Frelih, Gasar, Jensterle, Kejžar, Tolar. Tod se je najdlje ohranila stara govorica, nekatere spačene izraze še sedaj
Sl. 23 Kamniti zidani kozolci po dapjskih bregeh dajejo pokrajini značilno podobo. Pri cerkvi v Spodnjih Danjah. Foto A. Ramovš
Sl. 22 Spodnje Danje


^1- 24 Portal iz ^elenkastega tufa z 'etmco 1874 in Majhno nišo nad frekladoprih. št. 6 ^Spodnjih Danjah. °to A. Ramovš
uporabljajo. Cerkev sv. Marka je značilna podeželska podružnica, ima tri baročne oltaije, po zadnji obnovi ima na slavoloku Ogrinovo sliko Marijinega kronanja in slovanskih apostolov Cirila in Metoda, Mohorja in Fortunata. Tiskani križev pot ima nemške napise z angleškimi, francoskimi in italijanskimi podpisi. Cerker je preživela vrsto prezidav od gotike do 19. stoletja.
V Spodnjih Danjah je ostalo še nekaj kamnitih podbojev hišnih duri, druge pa so zamenjali z betonskimi. Iz škoijeloškega konglomerata s Kamnitnika so izklesani podboji pri h. št. 2 in imajo letnico 1899, pri h. št. 3 z letnico 1857, kije tudi najstarejši v vasi, in pri h. št. 7 z letnico 1886. Portal pri h. št. 1 je izdelan iz sivega apnenca z nepravilno potekajočimi rjavkastimi žilami in odebelitvami. V njih je nekaj več rjavega železovca, zato tam kamnina hitreje razpada in večajo se razpoke in žlebiči. Na rožancih ni letnice, kažejo pa približno na sredino prejšnjega stoletja ali že na drugo polovico. Med vsemi ohranjenimi podboji pa se nam zdi najimenitnejši tisti pri h. št. 6; izklesan je iz pastelno zelenega peračiškega tufa, ima letnico 1874, nad preklado pa majhno nišo. Niša je obrobljena z naslikanim ljudskim ornamentom. V njej je bil nekoč lesen kipec, ki so ga kasneje nadomestili z novejšo porcelanasto plastiko. Spodnja kvadra podboja sta iz sivega apnenca in iz enake kamnine je tudi prag (sl. 24).
Iz Spodnjih v Zgornje Danje
Iz Spodnjih Danj je v Zgornje prijeten sprehod in poučen geološki izlet. Po kolovozu jo mahnimo skozi zgornji konec vasi na senožeti in nad lesenimi vrati v ograji najprej v breg, nato pa po stezi na desno po iglastem gozdu. Tik nad ozkimi lesenimi vrati se vleče čez pot črnkasti glineni skrilavec oziroma glinovec, saj se ne kroji v lepe ravne ploščice, marveč se lomi v nepravilne kose. V skladovnici se tudi tod vrste enolične plasti, nagibajo se v hrib in so prav takšne kot med Rotkom in Spodnjimi Banjami. Na stezi jih zmanjka malo pod zgornjo cesto z Rotka v Zgornje Danje, pokrije jih ploščasti, večinoma sivi, v nekaterih polah pa bledo rožnato rjavkasti zelo gosti apnenec. Plasti tonejo v globino hriba, leže pa na skrilavcu in so tudi mlajše od njega. Po apnenčevih površinah in zdrobljenih kosih zaman stikamo za okamninami in s prostim očesom ne vidimo ničesar; povsod je le enolična gosta kamnita gmota. Vendar še ne kaže vreči puške v koruzo. Tanko zbrušena ploščica kamnine, nalepljena na
objektno stekelce, nam razkrije pod drobnogledom vse polno nejasnih okroglastih oblik in različnih čašastih ostankov. Okroglaste oblike so ostanki radiolarijev, drugo pa okamneli ostanki drobcenih mi-getalkaijev iz skupine Tintinidae. Te poslednje nam povedo, da je kamnina nastajala tam nekje med vrhnjo zgornjejursko dobo in spodnjekredno, nekako pred 130 milijoni let.
Prikupna apnenčeva kamnina pa zgine že tam na večjem zunanjem ovinku, odkoder se pokažejo ob gaju macesnov gručaste Zgornje Danje; zamenja jo svetlo sivi in drobnozrnati dolomit, že tretja kamnina na kratki poti iz Spodnjih Danj. Takšen dolomit nas spremlja v Zgornje Danje, deloma je ploščast, pa koj zraven v debelih skladih, vsevprek je razkosan in ob razpokah marsikje zdrobljen v dolo-niitno moko. Najlepše je raz gl aj e n malo pred prvo domačijo.
Zgornje Danje
Pet enonadstropnih, zidanih hiš loško-cerkljanskega tipa stoji v vrsti tik nad cesto. Šesta hiša stoji za drugimi v bregu tik pod goz-
Sl. 25 Zgornje Danje. Foto F. Planina
dom. Velike stanovanjske hiše s širokimi čeli in sorazmerno majhnimi okni, dvokapnimi strehami in opaženimi zatrepi se skupaj z vrsto skromnih zidanih kozolcev uvrščajo med redke primere kvalitetne ljudske arhitekture. Urbar iz leta 1825 izkazuje v Zgornjih Danjah štiri grunte. Zadnja leta sta dve hiši prazni, v drugih pa živi le nekaj starih ljudi. Včasih je v vsaki hiši živela številna družina in je vas še pred prvo svetovno vojno štela 73 ljudi, leta 1981 jih je bilo še sedem. Mladi so se preselili za delom v dolino in prihajajo le še ob košnji pomagat na dom. Vas stoji v zavetju v nadmorski višini 1110 m in spada med najvišja naselja v Sloveniji. Čeprav ima sončno lego, so vendar zime tod znatno daljše kot v dolini. Kolikor še sploh kmetujejo, pridelujejo krompir, rž in oves, od sadja pa uspevajo češnje, jablane in hruške. Večina posesti so gozd in senožeti. Dohodke je vas imela od lesa in živine. Planino Jim pod Kačjim robom so opustili. Iz Zgornjih Danj je markirana pot na apnenčev Ratitovec, ki se pod Kre-mantom pridruži poti s Soriške planine.
Proti Trojarjevi domačiji
Onstran Zgornjih Danj moli na zgornji strani ceste na površje siv ploščast dolomit in dimnato siv dolomit s črnimi zelo trdimi rožen-
Sl. 26 Črnkaste roženčeve pole v sivem dolomitu med Zgornjimi Darijami in Trojaijem. Foto A. Ramovš
čevimi gomolji v plasteh. Roženčevi vložki različnih oblik so ponekod debeli tudi po več kot 10 cm. Plasti se nagibajo proti Zgornjim Danjam, to je približno proti zahodu, plošče pa se večkrat odebele v prave sklade. V njih je tam nekje na sredi poti med Zgornjimi Banjami in Trojarjem kar precej črnega roženca (sl. 26).
Pod ostanki zidovja strmo nad cesto je dolomit posebno lepo odkrit, vendar kar koj zgine pod pobočni grušč, pomešan s skalovjem, ki seje privalilo semkaj s strmin apnenčevih vrhov. Pred obema kozolcema in transformatorjem leže med nasipino bloki svetlo sivega zgornjetriasnega dachsteinskega apnenca, kakršnega na poti doslej še nismo spoznali.
Nasproti transformatorske postaje pogleda na ovinku na dan nekaj malega črnega apnenca, ki pa ga tu pustimo vnemar, saj ga bo več ob cesti malo pred Zabrdom.
Zaselek Trojar
Nekdaj trdna Trojaijeva domačija, (1100 m) ki jo še štejemo k Zgornjim Danjam, se še danes kaže v vsej veličini (sl. 27); vse zgradbe so pokrite z jurskim strešnim skrilavcem in prav svojevrsten je
Sl. 27 Trojaijeva domačija. Foto A. Ramovš
pogled na lepo izdelano in pokrito kamnito streho. Pri enonadstropni stari Trojaijevi hiši obstane pogled na imenitnih baročnih oknikih iz pastelno zelenega peračiškega tufa s prekladami vred. Takšni so še pri vseh oknih v pritličju. Tudi v nadstropju so enako izdelani, le malo manjši so, izklesani pa so iz sivega apnenca. Kamnu se lepo prilegajo še kovani »gautri« in velika škoda bo, če bo kdaj razpadla ta pomembna zgradba. Ta je zaradi arhitekturnih značilnosti in zaradi lege v prostoru nedvomno kulturni spomenik. Nadstropna stavba s čopasto streho je prislonjena k bregu z ozko stranico. Podobo dopolnjuje kvalitetno kamnoseško okrasje. Sledovi slikarije pod ometom in tipično alpska talna zasnova s še spoznavno staro črno kuhinjo, z lesenimi stropovi in grobimi detajli pričajo, daje poslopje v današnji obliki nastalo v baročni dobi. Torej v času, ko so starejšo, verjetno poznogotsko občuteno kmečko arhitekturo prilagodili novemu okusu. Pomembno spremembo je zunanjščina doživela še v 19. stoletju, ko so nekoč dvokapno streho opremili s čopom (takrat so verjetno tudi zamenjali kritino), zatrep pa obdelali tako, daje videti, kot bi bil zidan. Preprost, ravno zaključen portal je nastal v istem času, najbrž SO z njim nadomestili starejšega, polkrožno zaključenega.
Pri stari domačiji je pod potjo še posebej stoječa kašča s šivanimi robovi in svetniškimi podobami.
Od Trojarja v Zabrdo
Nasproti zgornje in tudi novejše hiše (Zg. Danje 7) moli na površje nam še dobro znani dolomit in spremlja nas še nekaj časa ob cesti proti Zabrdu. Visoko na severu se odkrivajo pečine Kačjega roba.
Cesta se kar kmalu vzpne na zložen travnati pomol in že na ostrem ovinku okoli riglja se odpre pogled na Zabrdo; rigelj se med Daj-narsko in Zabrško grapo spušča k njenemu sotočju. Nad Zabrdom gospoduje 1518 m visoki Boserplote z razkosanim apnenčevim pečevjem iz zgornjetriasne norijske dobe, naprej proti vzhodu mu podaja roko še za malenkost višji Altemauer (1678 m), zgrajen iz enake kamnine.
Takoj za omenjenim ostrim ovinkom opazimo nekaj posebnega v dolomitni skladovnici: plasti stoje zelo strmo in med njimi so tanki črni vložki glinene kamnine (sl. 28); takoj zatem se spet vrste dolomitni skladi. Kot bi bili sprti med seboj, vise v različne smeri, ki so
jim jih dale tektonske sile pri premikanjih globoko pod zemeljskim površjem.
Precej temno siv železnikarski dolomit se drži ceste še nekaj časa po klancu navzdol, kjer nas bodo pritegnili črni roženčevi gomolji (sl. 29); prav kmalu pa ga izpodrine temno siv in črnkast apnenec z
28 Tanko-Pioščat dolomit z Vrnesnimi črnimi Senenimi polami Zahodno od £abrda. Foto A. Ramovš
Sl. 29 Siv železnikarski dolomit z vmesnimi roženčevimi polami zahodno od Zabrda. Foto A. Ramovš
vmesnimi skrilavimi laporno glinenimi polami, ki tone pod dolomit. Tektonske sile so apnenec v svoji delavnici različno zgubale in tu najdemo zelo lepe primere ležeče gube in pokončnih zgubanih plošč (sl. 30). Nič manj zanimivi in pomembni pa niso drobceni okamneli ostanki v apnencu, ki so nam ostali od raztopljene kamnine v ocetni ali solni kislini. Po milimeter velike in še manjše ploščate in vejnate oblike so imele v svojem telesu še vedno zvedavim raziskovalcem neznane živali, ki jim pravimo konodonti. Že davno jih ni več na Zemlji, zadnji so izumrli že na meji med triasno in jursko periodo, sodijo pa med najpomembnejše okamnine v starem zemeljskem veku in v triasni periodi. Kar precej natančno nam povedo starost in ostanki živali v črnem apnencu pred Zabrdom so živeli v karnijski dobi pred kakimi 215 milijoni let.
Crn, lepo plastnati apnenec seže tja do solzaja in še nekaj metrov čez na notranjem zavoju, vendar je tamkaj vmes že nekaj več glinenega skrilavca. Kakih 10 m naprej od solzaja pogleda izpod apnenca temno siva in zelo trda kamnina s kremenovimi zrnci (=droba), ki pa po površju naglo pobledi in se menjava z modro sivim glinenim skri-
Sl. 30 Zguban železnikarski apnenec zahodno od Zabrda. Foto A. Ramovš
lavcem. Tu najdemo vse polno zdrobljenih rastlinskih ostankov, ki so bili naplavljeni v moije in bili na poti razcefrani in zdrobljeni. To hajdišče je že tik pred Zabrdom.
V Zabrdu
V	urbaiju iz leta 1825 so navedene v Zabrdu tri kmetje in tri kaj-že, zdaj je poleg njih še malo više stoječa šola, ki pa od 1970 ne služi več svojemu namenu. Hiše, od katerih je ena pred leti pogorela, so Postavljene v vrsti na bregu v nadmorski višini 1100 m. Medtem ko Je leta 1910 živelo tod 40 ljudi, jih je bilo ob zadnjem štetju le 12. Okoli Vasi je travnat breg, ki ga pa v zadnjem času vse bolj zavzema grmovje. Domačini uporabljajo za peš hojo v dolino stezo, ki se z brega Stornenta (1037 m) spušča v Zabrško grapo in drži v 6 km oddaljeni Podrošt. Iz Zabrda se pot nadaljuje čez dva manjša riglja na Torko, ^Ptga pa gre nekoliko navzdol v Ravne.
V	Zabrdu ni kaj posebno kamnoseško zanimivega; samo pri hiši st. 5 se je ge ohranil portal iz škofjeloškega konglomerata z letnico
Sl. 31 Zgomjetriasne apnenčeve strmine Boserplota nad Zabrdom. Foto A.
Ramovš
Sl. 32 Altemaver nad Torko se nadaljuje v Rgtitovčev Gladki vrh. Foto A. Ramovš
Sl. 33 Torka. Foto F. Planina
•V
Vzhodno od Zabrda so vse tja do širokega pomola bloki in grušč, naleteli semkaj izpod pečevja Boserplote (sl. 31), zasuli pravo kamnino; tu v blokih spet lahko spoznavamo apnenec in dolomit tega razkosanega divjega robovja.
Na prevalu med Zabrdom in Torko, pri zidanem kozolcu samcu, se pokaže ob cesti na površje tankolistast glineni skrilavec. Svež je rnodrikasto siv, vendar po površju kar hitro pobledi. Takšna kamnina je na pomolu med Danjarskim potokom in Štajnpohom in se proti jugu podaljšuje v gozdnati Štoment. Tak skrilavec se pokaže še tu in tani izpod nasutega skalovja, kjer ga izdajajo solzaji. Najbrž bo vsakdo pozoren na velikanski skalni blok ob cesti, ki pa ne moli iz raščene skale, pač pa se je nekoč odtrgal od apnenčeve stene in prigrmel sem dol.
Mehkejša skrhava kamnina se vleče naprej proti Torki in Ravnam; na njej se je razvil zložnejši svet pod strminami Altemaura (sl. 32), ki se proti vzhodu nadaljuje v Ratitovčev Gladki vrh. Svet pod njim pa poznamo že iz vodnika na Ratitovec.
Torka
Torka (sl. 33) je naselje dveh kmetij, kijih imenujejo Zgornji in spodnji Torkar. Včasih sta bili še dve kajži. Vasica stoji na zaoblje-^eni pomolu pod pečinami najvišjega ratitovškega vrha Altemauer (1678 m) in je z nadmorsko višino 1175 m najvišja vas loške občine (n med najvišjimi v Sloveniji. Še leta 1948 je štela 34 ljudi, a 1981 je 2lvelo samo pet ljudi v enem gospodinjstvu. S posestva 60 ha gozda p senožeti je vseh 12 sinov in hčera odšlo z doma, starša pa sta umrla. Prostorna hiša ima električno razsvetljavo in svoj vodovod. Ob na-Selju stoji več letoviških hišic iz macesnovega lesa. Razen s Sorico Preko Zgornjih Danj je Torka povezana še s Prtovčem po ozki cesti P°d Grebel vrhom (1347 m) in nad grapo Plenšaka. V dolino drži še Pot do Raven. Na Ratitovec, kjer je pod Gladkim vrhom v višini . 642 m planinska koča, je včasih šla steza v neštetih okljukih, zdaj pa o m&lo vzhodneje markirana planinska pot mimo lovske koče in čez Goče.
^1. 36 Vrh Lajnarja, zraven Dravh, v ozadju pa Ratitovec. Foto F. Planina
Ravne
Zadnja od vasi pod Ratitovcem na tej naši poti so Ravne. Razmeščene so po položno dvigajočih se bregovih zatrepa Ravenske grape pod Torko v višini 900-1040 m. Motil bi se, kdor bi po imenu vasi sklepal, daje tod res kaj ravnega sveta. Zemljišče je le položnejši breg, ki v obliki podkve obkroža izvir Ravenskega potoka. Rudolf Badjura razlaga v Ljudski geografiji na str. 40 pojem Raven, ki jih je po Sloveniji mnogo, takole: Ravne so večinoma izrazite,, nad dolinami v brežnato reber posejane police podolžnih oblik, manjšega obsega. Ravenska grapa se malo niže v Milejbnu zliva s Štajnpohom, ki teče nato med Stomantom in Lajtnikom (1052 m) in se tik pred Podroštom izteka v Dajnarski potok. V vas pripelje pot iz Zabrda, iz Podrošta pa je speljana vozna cesta do Raven. V urbarju iz 1825 so v Ravnah navedeni štirje grunti in tri kajže. V sedmih gospodinjstvih je bilo leta 1981 le še 18 prebivalcev, medtem ko sojih 1910 našteli 63. Gospodarske in socialne razmere so v Ravnah kakor tudi v Za-brdu in na Torki podobne razmeram v Zgornjih Banjah.
Iz Sorice na Soriško planino
Od križišča cest na Soriško planino in proti Petrovemu Brdu se zvija naša pot v vijugah sprva še po gruščnatem svetu, nato pa zaide v svetlo siv zgomjetriasni dachsteinski apnenec. Na sedlu ali tam nekje je dovolj priložnosti za ogled kamnine, hkrati pa se ozrimo proti Sorici in hribom za njo. Cesta se s širokega sedla spusti proti parkirnemu prostoru. Od tam pelje cesta k Litostrojski planinski koči in razdrapana pot proti spodnji postaji žičnice. Sem ter tja po gozdičkih in tratah se vije vse polno steza in ne bo težav, kamorkoli smo že namenjeni.
Tu bo večina obiskovalcev pozabila na kamnine, ker pa so tu že drugačne kot v okolici sedla, naj bo vendarle tudi njim namenjenih nekaj besed. Na zgornjem robu parkirnega prostora so v okoli en meter globokem jarku zadeli pod gruščem in glinenim nanosom na živo skalo - siv apnenec, v katerem se svetlikajo majhne ploščice iglokož-cev. Natančnejši ogled pokaže, da sestoji večidel apnenca iz zelo drobcenih okroglih zrnc, ki jim pravimo ooidi, takšen apnenec je apnenčev oolit. V zelo tankih ploščicah pa mikroskop odkrije še drobceni svet luknjičark, ki je skrit prostemu očesu.
Natančna primeijava tega apnenca in dachsteinskega apnenca na sedlu pokaže vendarle razločno razliko med obema kamninama. Tudi nastajali sta v različnih časih: dachsteinski apnenec pred kaki-mi 180 in 160 milijoni let, apnenec v okolici Litostrojske koče pa v jurski periodi pred kakimi 160 in 140 milijoni let.
Ostanki losa v Losovem breznu
V precej čistem dachsteinskem apnencu je voda izdolbla vse Polno lukenj, brezen in vrtač. Pogostokrat so bile zapolnjene z bobovcem, to je železovo rudo, in več takšnih jam je predvsem na Dražgoški gori. Ob novi gozdni cesti v bližini Soriške planine pa so kranjski jamarji odkrili v 22 m globokem, sedaj imenovanem Losovem breznu, med gruščem celotno losovo okostje. Zanj je značilno lopatasto rogovje in seveda zobovje, kije v celoti ohranjeno z obema eeljustnicama vred (Loški razgledi 32, 1985, str. 93-97).
Sl. 34 Rekonstrukcija losa. Narisal J. Plestenjak. Glej LR 32
Sl. 35 Rogovje losa iz Losovega brezna. Naslovnica v LR 32
Kako je los prišel v brezno? Stari ljudje, ki so pasli živino po Pečani in drugje tam okoli, so vedeli povedati, daje marsikdaj padla kaka žival v brezno. Tako seje očitno dogodilo tudi losu, saj so našli domala vse kosti. In kdaj je bilo to? V Sloveniji poznamo ostanke losov iz več slovenskih in še več jugoslovanskih kvartarnih nahajališč; deloma so iz ene od zadnjih dveh medledenih dob, deloma iz wiirmske ledene dobe. Los je pri nas živel tudi še v starejšem holocenu, ni pa znano, kdaj je izginil. Na Madžarskem ga omenjajo še okoli leta 1776.
k
SORIŠKA PLANINA - ZEMLJEPISNI IN TURISTIČNI PREGLED
Soriška planina leži le okoli 5 km severozahodno od Sorice ob Soriškem ali Bohinjskem prevalu (1287 m). Zadnja leta vedno bolj stopa v ospredje, predvsem pozimi in tedaj, ko je treba ob pomanjkanju snega reševati smučarske prireditve drugih krajev. S Petrovega Brda (804 m) prek Zgornje Sorice sta Gozdno gospodarstvo Bled in enota jugoslovanske armade leta 1957 čez Soriške peči potegnili makadamsko cesto na Bohinjski preval in po Jelovici navzdol in jo na planini Vresje povezali z gozdno cesto Zelezniki-Rovtarica-Bo-hinjska Bistrica. Z njo so Soriško planino odprli svetu. Od Rotka, kjer se odcepljata cesti v podratitovške vasi, se cesta proti Bohinju nadaljuje v dva velika ovinka in se vzpenja na rob Soriške peči (1207 m). Poleti 1979 sojo asfaltirali in je okoli 3 km dolg asfaltni cestni trak dosegel Soriško peč, kjer je z roba lep razgled nazaj na Sorico jn okoliško hribovje. Od tam je še 2 km makadamske ceste na Soriško planino in Bohinjski preval in še 5 km naprej do Vresja, kjer se Priključi asfaltirani cesti z Jelovice v Bohinjsko Bistrico.
Pred gradnjo ceste je do tedeo več ali manj turistično nepoznana Soriška planina služila le potrebam Soričanov in vojaštvu kot vežba-kšče in strelišče. Med obema svetovnima vojnama, ko je bil večji del Planine pod Italijo, so Soričani vsako leto v avgustu hodili kosit planinsko travo in spravljat seno v senike, ki jih je bilo na planini okoli 35. Seno so zaradi slabih poletnih poti spravljali domov šele v snegu s sanmi. Tedaj so - kot sami pravijo - »snarili« (senarili). Pri nadelavi zimskih gazi za sani so sodelovali člani vseh družin, ki so imele senike na planini. Živino so gonili na pašo v Movže, Greblarje in na Porežem Soriška planina je postala pašna planina šele v povojnih letih. Na njej pasejo kmetje iz Nemškega Rovta in Bohinja.
V poletni turizem je bila Soriška planina vključena nekako leta 1957, ko je planinsko društvo Litostroj postavilo v višini 1306 m svo-
jo kočo (sl. na zadnji strani ovitka) in leta 1960 k njej še depandanso. Oba planinsko gostinska objekta imata sedaj skupno 90 ležišč, vodovod in električno razsvetljavo, in dajeta prve potrebne gostinske in prenočitvene usluge kakor tudi osnovne informacije gostom Soriške planine v obeh sezonah. Poletni obiski stalno naraščajo. Na planini se srečujejo prehodni gosti, ki prihajajo z avtomobili iz Bohinjske, Selške ali Baške doline, s planinci, ki hodijo peš po poteh škofjeloške planinske transverzale, v katero je vključena tudi Soriška planina. Privablja pa planina tudi nabiralce borovnic, brusnic, arnike in drugih zdravilnih zelišč. Zadnje čase pridobiva Litostrojska koča, čeprav ob skromnih prostorskih možnostih, nastanitvene goste v obeh turističnih sezonah. Planina je izredno priročno izhodišče na bližnje vrhove, ki jo obrobljajo okoli 300 m višje nad prevalom. Steze in pota vodijo na Dravh (1547 m) in Lajnar (1549 m), imenovan tudi z ledinskim imenom Dresel, ki nudita obsežen razgled proti vzhodu na dolgo enakomerno hrbtišče Rakitovca, na jugu na Sorico, Škofjeloško hribovje in na Porezen. Z njega je lep razgled v Baško dolino in na Črno prst in na druge vrhove Spodnjih Bohinjskih gora. Posebno nazoren razgled na Bohinjsko dolino in Bohinjsko jezero daje gorski vrh Kor, pomaknjen nad preval Vrh Bače (1281 m). Zadnja gora, ki na severu omejuje Soriško planino, je Možic (1601 m), nekoč močna italijanska utrdba s podzemnimi hodniki, V njegovi neposredni bližini je razgledišče, s katerega je mogoče hkrati videti Bohinjsko in Blejsko jezero, ob dobri vidljivosti pa še moije. Pred drugo svetovno vojno so Italijani imeli pod južnim slemenom Lajnarja močne utrdbe in vojašnico, podobno tudi pod Blatnikom v Koru. Obe stavbi sta še v dokaj dobrem stanju, vendar neobljudeni. Svoje vojake so Italijani oskrbovali po žičnici, kije vezala cesto na Petrovo Brdo s prevalom za Slatnikom v neposredni bližini vojašnice v Koru. S cestnega ovinka pod Petrovim Brdom je do vojaških objektov vodila za poletne potrebe ozka gorska pot »mulattiera«. S Soriške planine gredo planinske poti na Ratitovec preko Dajnarske planine (4 ure hoda) in na Črno prst (3 ure hoda).
Pomembna naravna posebnost Soriške planine so njene ugodne zimske razmere. Te žal še niso strokovno raziskane in obdelane, niti ni na voljo vremenskih podatkov razen o času trajanja ugodne snežne odeje za smučanje za nekaj let nazaj. Zaradi zanesljivih snežnih razmer bi Soriško planino upravičeno lahko imenovali »snežno rezervo Slovenije«. Kako svojske so vremenske razmere v tem malem
gorskem svetu, kažeta naslednja primera: - Dne 25. februarja 1975 v Sorici tako kot po drugih krajih Slovenije še ni bilo snega. Takoj za Soriškimi pečmi pa je bila snežna odeja debela 1,10 m uležanega snega - pravo razkošje za smučarje.
- Isto zimo je bilo opaziti še bolj zanimiv primer prehajanja od dežja v sneg in ivje. V zahodnem delu planine so bile smreke obtežene z debelim snegom in dolgimi kristali ivja, na Bohinjskem prevalu in na Črnem vrhu ob njem pa so bile smreke v istem času brez snega in ivja.
Ta prirodni temparatumi pojav si preprosto lahko razložimo, kakor da na Soriški planini »obratuje« naravni snežni top. V odo dobavljajo oblaki, potujoči od Jadranskega morja (le 60 km razdalje) proti severu, kjer ob višje gore zadenejo prvič na obrobju Soriške planine in se otresejo vodnega bremena. Bližina Julijskih Alp in školjkasta oblika Soriške planine pa dovolj zgodaj kot naravni hladilnik poskrbita za nizko temperaturo, pri kateri dež preide v sneg ali vlažne nregle v bogato ivje.
V snežno revni zimi 1973/74, ko je bilo v glavnih slovenskih smučarskih središčih premalo snega, je bogata snežna odeja na Soriški planini trajala od 20. decembra 1973 do 20. aprila 1974. V zimski Polovici leta 1974/75, kije bila tudi revna na snegu, je Soriška planina odprla svojo smučarsko sezono že 20. oktobra 1974 in je sneg ležal pol leta. V zimi 1973/74 je bilo na Soriški planini 48 smučarskih prireditev, od tega dve državni prvenstvi in štiri republiška. V zadnjih zimah je bilo tod 57 smučarskih tekmovanj, med njimi eno mednarodno, tri državna in dve republiški prvenstvi. Soriška planina se glede snega do sedaj še ni izneverila, zato ji smemo reči snežna rezerva Slo-venije.
Soriška planina je odprta proti vzhodu, kjer ima svoje dno na bohinjskem prevalu v višini 1287 m. Njeni vrhnji robovi dosegajo višino okoli 1600 m. Amfiteatralno položena pobočja, nagnjena proti cestnemu prevalu, dajejo planini posebno mogočnost, hkrati pa tudi Preglednost. Smučišča na njej so gladka, imajo travnato podlago in s° lepo osončena, z njenega slemenskega obrobja pa so zanimivi pogledi na Triglavsko pogorje, na Pokljuko, Karavanke, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. Smučljivi svet Soriške planine meri okoli 60 ha. Dosedaj je opremljeno z žičnicami okoli 35 ha smučišč. Opremljena smučišča z žičnicami imajo 101 do 188 m višinske razlike, s° neplazovita in imajo dva značilna nagiba. Od 1600 do 1350 m je
svet nagnjen od 21 do 46%, kar ustreza dobrim in srednjedobrim smučaijem. Spodnji del smučišč do cestnega prevala ima blažji strmec, ki se spreminja od 7 do 12 % in je posebno primeren za smučarsko šolo, smučarske začetnike in za družinsko smučanje, saj je v bližini planinska koča.
Da se je Soriška planina kot smučarsko središče treh dolin (Selške, Bohinjske in Baške) tako uveljavila, je velika zasluga Športnega društva Železniki, ki je planino očistilo malo vredne podrasti, zasulo in poravnalo ostanke nekdanjega vojaškega vežbališča in pripravilo v Štokih na pobočju Lajnaija, kjer so večletna opazovanja pokazala najdaljšo obstojnost snega, odlične slalomske in veleslalomske proge. Vzhodna proga na Lajnarju je bila 2. novembra 1973 uvrščena med tekmovalne FIS proge z naslednjimi značilnostmi: začetek proge v višini 1540 m, konec v višini 1350 m poprečni naklon 18° (32,5 %), naj večji 26° (48,8 %).
Smučiščem za množično smučanje streže leta 1980 postavljena, 660 m dolga vlečnica, z imenom Slatnik ki vozi od Litostrojske koče (1249 m) do podnožja Slatnika (1350 m) z urno zmogljivostjo 880 oseb. Za tekmovalno FIS progo je na voljo vlečnica Lajnar, postavljena leta 1981, ki od izteka proge pod Dravhom (1340 m) vozi pod vrh Lajnaija (1515 m); dolga je 710 m in ima zmogljivost 900 oseb na uro. V letu 1982 pa je bila postavljena še vlečnica z imenom Sedlo z zmogljivostjo 900 oseb na uro in vozi v smučarskem obzoiju od 1340 do 1526 m. Dolga je 683 m. Na vznožju smučišč je na Bohinjskem prevalu parkirišče, ki lahko sprejme okoli 450 vozil. Tako se Soriška smučišča uvrščajo med redka v Sloveniji, kjer se je mogoče prismu-čati do avtomobila. Zato je smuka prijetna in tudi cenena, saj odpadejo dragi prevozi z žičnicami do snega.
Ko bo Soriška planina v celoti opremljena z žičnicami, bo lahko sprejemala okoli 2500 do 3000 smučarjev. V kolikor se bo želela vzporedno razvijati v vsestransko areno tekmovalnega alpskega smučanja in postati vežbališče vrhunskih smučarjev, ima tudi naravne pogoje za zgraditev FIS smuk proge v Bohinjsko dolino kakor tudi pogoje za množično turno smučanje. Bližina naglo razvijajočega se smučarskega središča na Kobli in naravni pogoji na tem zemljepisnem območju omogočajo, da se bosta obe središči v prihodnosti povezali, kar bo koristno za uporabnike in za upravljavce smučišč in žičnic obeh središč.
Z geologom na Lajnar in sosednji Dravh
Naš geološki obisk s Soriške planine bo namenjen predvsem 1554 m visokemu Lajnarju in njegovemu vzhodnemu sosedu, ki se z južnimi pobočji spuščata na selško stran. Vrhovi z južno stranjo proti Baški grapi nas tu ne bodo zanimali. Navadno je Lajnar tudi prvi hrib, ki ga naskoči večina obiskovalcev Soriške planine in je dostopen vsakomur. Do vrha se med pašniki vrste gozdne krpe ali posamična drevesa in delajo severno pobočje bolj pestro, kot bi bilo na samem pašniku. Po poteh niže in tu pa tam po stezicah hrešči pod nogami in že bežen pogled nas prepriča o dveh vrstah kamnitih kosov in drobcev: svetlo sivi so apnenčevi ali dolomitni, temno sivi pa so ostanek razpadle kamnine z rožencem. Zelo trd roženčev (=kremen) material komaj da razpada, medtem ko se apnenec topi in od njega ostaja netopni del, rdečkasto ijava ilovica. To dvoje - ilovica in roženčevi ostanki pokrivajo bolj ali manj na debelo živo skalo po severnem pobočju Lajnarja in dajejo pokrajini značilno podobo. V podlagi je tam potemtakem tudi apnenec z roženčevimi gomolji in lečami, ki se pokažejo ponekod tudi na površje. Ob tem spoznanju bomo prav kmalu na vrhu Lajnarja, od koder se odpira lep razgled na Loško hribovje in čezenj tja na Trnovski gozd, na ozemlje Baške grape in Bohinjskega grebena, na sever pa v bohinjski kot in prek blejske zajede v Karavanke.
Južno pobočje Lajnarja je precej bolj strmo od severnega in koj 2a vrhom mole na površje kamnine; skladnat in debeloploščast temno siv gost enoličen jurski dolomit. Skladi vise proti severu in sleme-Pe v smeri tega dela bohinjskega grebena. Zato so južna pobočja tudi dosti bolj strma od severnih, ki leže na površinah skladov.
Ko smo se naužili tistega, kar ponuja Lajnar (sl. 36), stopimo še na sosednji Dravh. Dobrih pet minut je do sedla med obema, okoli četrt ure pa na vrh Dravha. Nadelana steza se v zavojih vzdiguje proti Vrhu, pot po grebenu pa pokaže strmine južnega pobočja. Dolomitne Plošče, nastale v jurski periodi, vise proti severu, približno tako strmo, kot je naklon severnega pobočja in po položaju kamnite skladovnice se je ravnala narava pri oblikovanju pokrajine. Proti vrhu Lravha leži na ploščastem temnejšem dolomitu nekoliko svetlejši in rnalo mlajši zrnat dolomit; njegove čeri mole na površje na samem Vrhu in okoli njega. Z vrha hiti pogled na Sorico, ki leži kot na dlani v vsej lepoti, in prek nje v zgornjo Selško dolino in na Loške hribe.
Mehkužci v okolici Sorice
Okolica Sorice je razgiban svet. Večji del ozemlja leži v gorskem pasu. Prevladujejo južna pobočja, na katerih najdemo nekaj vrst mehkužcev, ki jim prija toplota. Talne razmere so ugodne za kopenske polže, vodnih mehkužcev je malo, ker je le nekaj izvirov, deročih studencev in potokov, ki se izlivajo v Selščico, vse te vode pa so primerne le za izvirske in studenčne vrste. Blizu Soriške planine so Zgornje movže, kjer najdemo močvirske polže in školjke v zamočvirjenem svetu.
Med polži najdemo v okolici Sorice kopenske in vodne vrste predškrgarjev (Prosobranchia) in pljučarjev (Pulmonata). Po skalah lazijo sadarji (Cocfclosfomaj. Najbolj je razširjena vrsta Cochlostoma septemspirale. Ima stožčasto, 8 mm visoko hišico z okroglim ustjem, ki ga obdaja močan in razširjen ustni rob. N a hišici so rjave pege. Vrsto najdemo od nižin do najvišjih vrhov. Od Sorice navzgor živi sorodna C. henricae, ki ima enobarvno sivo hišico. Sadarja, ki imata ob vretenu ušesasto razširjen ustni rob, sta C. gracile, ki ima do 7 mm visoko sivo hišico in močno razširjen ustni rob, in C. voaldemari. Ta ima na hišici rjave pege in na zunanji strani nekoliko potlačen ustni rob. To je dinarska vrsta in je tu razmeroma redka. Iz družine konic (Aciculidae) živita vrsti Acicula gracilis in A. stussi-neri v stelji in rahli zemlji. Prva je valjasta, rjava, gladka in bleščeča. Hišica je visoka do 3 mm. Druga vrsta je naš najmanjši polž. Hišica je visoka 1,4 mm in široka 0,4 mm. Je valjasta, prosojna in gladka. Omenjeni vrsti najdemo s sejanjem in spiranjem stelje in zemlje:
Vodni predškrgarji so najpogostejši v izvirih, kjer množično lazijo po kamnih in z njih strgajo alge. V izviru Sore živita dve belgran-dijeli. Belgrandiella kuesteri je visoka približno 1,6 mm in široka 0,8 mm, B. fontinalis pa ima do 2 mm visoke hišice ter 1,3 mm široke. Obe vrsti najdemo tudi v drugih izvirih. V izvirih in studencih je tudi Schmidtova bitinela (Bythinella Schmidti), ki ima približno 3 mm visoke hišice in živi na kamnih in vodnem rastlinju.
Sl. 37 1 zavojčica (Carychium minimum), 2 mm; 2 potujoči mlakar (Radix peregra), 10 mm. 3 Vertigo pggmaea, 2 mm; 4 Cochlicopa lubricella, 4,5 mm; 5-Columella edentula, 2,5 mm; 6 pagodica (Pagodulina subdola), 3 mm; 7 Vallonia sororcula, 2,5 mm; 8 Erjavčeva kristalica (Vitrea diapha-na erjaveci), 4 mm; 9 Carpathica stussineri, 3 mm; 10 Cochlodina laminata, 16 mm; 11 Dilataria succineata, 12 mm; 12 Trichia lurida, 11 mm
Drugi podrazred polžev so pljučaiji (Pulmonata). Od vodnih velja omeniti vsgj dve vrsti, ki ju najdemo v tekočih in stoječih vodah. Potujoči mlakar (Radix peregra) (sl. 37 : 2) ni izbirčen za vodo in živi v stoječih in počasi tekočih vodah. Ima tenko, rjavo hišico, ki je visoka do 15 mm. Vrstaje zelo spremenljiva glede na okolje, v katerem živi. Podobno velja tudi za malega mlakarja (Galba truncatula), ki zraste do 10 mm, srečamo ga v različnih vodah, tudi v najmanjših mlakah.
Kopenski pljučaiji so najštevilnejši red polžev v okolici Sorice. Drobni vrsti sta meda in trizoba zavojčica (Carychium minimum) (sl. 37 : 1) in C. tridentatum). Imata približno 2 mm visoke hišice, ki so vretenaste, prosojne in na površini drobno progaste. Mala zavojčica ima približno 1 mm široko hišico in živi na vlažnih mestih, trizoba zavojčica ima le 0,8 mm široko hišico in jo najdemo zlasti na suhih mestih. V okolici Soriške planine je nekaj manjših jam, v katerih živita vrsti Schmidtov in alpski jamničar (Zospeum spelaeum Schmidti in Z. alpestre). Obe sta zelo majhni. Prva ima do 2 mm visoke hišice, pri drugi pa merijo le 1,5 mm. Najlaže ju naberemo s spiranjem jamske ilovice in peska.
Na toplih in suhih mestih živi Cochlicopa lubricella (sl.37 : 4), ki ima bleščečo, vretenasto hišico, visoko 4,5 mm. Drobna vrsta, ki živi na skedah od nižin do najvišjih predelov, je piramidica (Pyramidula rupestris). Premer široko stožčaste hišice je 3 mm.
Vse vrste iz družine Vertiginidae so zelo majhne in jih najdemo v stelji in zemlji, če to presejemo. Columella edentula (sl. 37 : 5) ima 3,3 mm visoko, valjasto rjavo in gladko hišico. Živi v nižinah in visoko v gorah. Valjaste hišice, ki so visoke do 2 mm, imata vrsti Truncatellina cylindrica in T. claustralis. Obe živita na suhih, prisojnih mestih v travi. Bolj zaobljene, rjave in gladke hišice imata vrsti iz rodu Vertigo. V pygmaea (sl. 37 : 3) je precej pogostna vrsta, v ustju ima do 6 zobcev in lamel. V. alpestris pa je vrsta, ki jo najdemo le v višjih predelih in ima v ustju samo 4 drobne zobce.
Družina orkul (Orculidae) so majhni polži, saj njihove hišice merijo 3 do 6 mm. Zanimiva vrsta je Odontocyclas kokeili. Hišica je stožčasta, 4 mm visoka, značilno pa je ustje s številnimi zobci in lamelami. Vrsto najdemo v gozdovih in na vrhovih v okolici Soriške planine. Koničasta orkula (Orcula conica) ima rjavo, stožčasto in na vrhu zašiljeno hišico. Pogostnejšaje v nižinskih gozdovih. Hišica s širokim, polkrožno zaobljenim vrhom ima Sphyradium doliolum.
Majhni vrsti te družine sta pagodici (Pagodulina). Hišice so valjaste, ijave, svilnato bleščeče in do 3 mm visoke. P. sparsa ima redko razporejena rebra, P. subdola (sl. 37 : 6) pa je gosto in drobno rebrasta. Vrsti najdemo v stelji in v zemlji.
Po skalah na južnih pobočjih žive vrste iz družine hondrin (Chondrinidae), ki imajo rade toploto. Značilna vrsta je Granaria il-lyrica. Ima svetlo ijave, valjaste hišice s koničastim vrhom, v ustju osem lamel, hišice pa so visoke do 10 mm. Le 7 mm visoke, temno vijoličasto ijave hišice z osmimi lamelami v ustju ima Chondrina avenacea.
Zelo majhne, sploščene hišice, ki merijo v premeru komaj
2.5	mm, ima družina valonij (Valloniidae). Po obliki sta podobni Vallonia costata in V. pulchella. Prva ima rebrasto hišico, druga gladko, za obe pa je značilen odebeljen ustni rob. V višinah nad 1000 m živi V. sororcula (sl. 37 : 7), kije bila pri nas dolgo prezrta oziroma napačno zabeležena in je imela mesto v različnih rodovih. Zelo je podobna vrsti V. costata, nima pa, odebeljenega ustnega roba. Stožčasto, 2 mm veliko hišico, z rebri na obodu in na njih igličaste Podaljške ima Acanthinula aculeata.
V zemlji od nižin do najvišjih vrhov živi zelo drobna vrsta Punctum pygmaeum. Nizko stožčaste hišice merijo v premeru
1.5	mm. Večje diskaste hišice ima Discus perspectivus, njihov pre-Pier je 6 mm. Obe vrsti sodita v družino Endodontidae.
Iz družine lazaijev (Arionidae) je v gozdovih najpogostnejši Arion subfuscus. Seže pa tudi na alpinske travnike, kjer ga najdemo Pod kamni. Je do 5 cm dolg, ijav in ima ob straneh temnejša pasova. Na njivah pa najdemo tudi črnega lazaija, najpogostnejša je njegova rdeča oblika.
Na vrhovih pod kamni zasledimo nežne, steklaste hišice plenilskih steklenk (Vitrinidae). Močno razšiijen zadnji zavoj ima kranjska steklenka (Vitrina carniolica).
Po velikosti in obliki so različne vrste iz družine Zonitidae. Po-jfsod živita vrsti iz rodu kristalic (Vitrea). Hišice so sploščene. Eijav-čevakristalica (V. diaphana erjaveci) (sl. 37 : 8), ima ozke zavoje, V. subrimata pa zadnji zavoj dvakrat širši od predzadnjega. Največja vrsta je pasar (Aegopis verticillus) s sploščeno stožčasto, zgoraj drobno mrežasto, spodaj pa bleščeče gladko hišico. Njen premer je d° 30 mm. Vrsta je pogostna v gozdovih v okolici Soriške nlanine.
Polž, ki nosi na hrbtu sploščeno hišico, v katero se ne more vpoteg-niti, je Carpathica stussineri (sl. 37 : 9).
Največji goli polži so slinarji. Gozdni slinar (Limax cinereoni-ger) zraste do 15 cm. Večina primerkov je črnih, na podplatu imajo tri vzdolžne pasove, srednji je svetel, stranska sta temna. Siva, pegasta in do 7 cm dolga je Lehmannia marginata. Ob vlažnem vremenu jo najdemo na deblih. Pod kamni na najvišjih vrhovih živi do 4 cm dolg Deroceras reticulatus. Če se ga dotaknemo, izloči belo sluz.
Veliko vrst je iz družine zaklepnic (Clausiliidae, primerjaj sl. 37 : 10). Povsod je razširjena Cochlodina fimbriata. Vretenaste hišice so visoke do 16 mm. Po obliki in velikosti staji podobni C. com-mutata in C. dubiosa, ločita se po lamelah v ustju. Izrazita alpska vrsta, ki živi v višinah nad 1500 m, je Dilataria succineata (sl. 37 : 11). Vretenaste hišice so visoke do 12 mm. To vrsto najdemo na Slatniku in na Možicu. Naj večja zaklepnica je Macrogastra ventricosa. Temne, rebraste hišice so visoke do 19 mm. Podobne hišice, le da so do 13 mm visoke, imajo okroglo ustje in več zobcev ob ustnem robu, ima Macrogastra plicatula.
V družini vrtnih polžev (Helicidae) je nekaj zanimivih vrst. V gozdovih in na travnikih najdemo pasasto trihijo (Trichia leucozona). Do višine približno 1400 m živi tipična podvrsta, ki ima približno 10 mm velike, rjave, nizke, stožčaste hišice. Te imajo na zunanjem obodu svetel pas. Samo na najvišjih vrhovih najdemo obirsko podvrsto (T. leucozona ovirensis), ki je endemit južnovzhodnih Alp in živi navadno nad 1500 m. Premer hišice je do 7 mm. Zaobljeno stožčaste hišice ima vrsta Trichia lurida (sl. 37 : 12). Pri mladih primerkih so na hišici dlake. Velike, sploščene, rjave in pasaste hišice ima ilirska kampileja (Campylaea planospira illijrica). Premer hišice je do 25 mm. Živi v gozdovih, najdemo pa jo tudi pod kamni na travnikih. Sorodna vrsta je Chilostoma intermedium. Ta ima belkasto hišico z rjavimi pasovi, premer hišice pa je 15 mm. Živi zlasti na toplih mestih. Do 11 mm velike, sploščene in dlakaste hišice imata vrsti Isognomostoma isognomostoma in Causa holoserica. Prva ima v ustju 2 zobca in pred ustjem prečno lamelo, druga pa ima v ustju dva velika zoba. Ob gozdnih robovih, v grmiščih in na travnikih najdemo pisane male vrtne polže (Cepaea nemoralis). V gozdovih, zlasti bukovih, živi naš največji polž veliki vrtni polž (Helix pomatia).
Za školjke razmere niso ugodne, vendar žive v pesku in blatu v tekočih in stoječih vodah grašci (Pisidium), katerih lupine so tanke, ovalne in merijo do 5 mm.
Pajki na Soriški planini in v okolici
Nikjer v Loškem pogorju ni toliko pajkov in toliko različnih vrst, kar 49, kot prav na Soriški planini in njenem' slemenu med Blatnikom (1598 m) in Možicem (1602). Na planini so doksu težki življenjski Pogoji, saj je ta predel že pod močnim vplivom ostrejšega gorskega Podnebja. Seveda se bomo na naših poteh srečali le z nekaterimi najpogostejšimi na teh gorskih travnatih pobočjih.
Že na poti mimo Litostrojske koče, ko smo že blizu gozda, bomo lahko naleteli na rjavega dvoprogastega volkca (Trochosa terricola), s katerim smo se srečali že na Ratitovcu, in močvirskega volkca (Pardosa palustris), znanega z Blegoševe pleše. Na teh sončnih travnatih pobočjih je doma tudi mični volkec (Pardosa blanda) z dvema značilnima prečnima črtama na straneh glavoprsja in veliki čokati volkec (Alopecosa trabalis).
Že med potjo, predvsem pa na samem slemenu bomo ob lepem vremenu lahko videli 7 do 10 mm velikega sivega volkca (Alopecosa Pulverulenta) (sl. 38 : 1). Temno rjavo glavoprsje, s komaj zaznavnimi svetlimi stranskimi pasovi pokrivajo beli laski, daje videti, kot bi bilo zaprašeno. Preko zadka se vleče temna podolgasta lisa sredi svetlega pasu (sl. 38 : 1), ki pri tej vrsti ni tako izrazita kot na primer Pri čokatem velikem volkcu. Že od aprila pa vse do novembra prevladujejo ti sorazmerno veliki pajki na sončnih travnatih pobočjih. V juniju smo ujeli največ samcev, kar pomeni da tedaj ta pajek sva-tuje, tedaj je višek njegove razmnoževalne dobe. Kmalu za tem samci preminejo, ostanejo pa »noseče« samice, ki se z rumenkastimi zaPredki (kokoni z jajčeci) predajajo soncu.
Od aprila pa vse do avgusta domuje na slemenu tudi manjši 5 do 7 mm velik gozdni stražar (Pardosa saltuaria), naš znanec že z Ratitovca.
Že na poti preko planine lahko vidimo dvoprogastega volkca (Trochosa terricola) tudi na slemenu; na tej travnati ruši se dobro Počuti, saj sodi celo med vodilne v pajčji združbi na slemenu. Tudi ličnemu volkcu (Pardosa blanda) prijajo ta subalpinska pobočja.
Omenimo še 5 do 7 mm velikega čmonogega gozdnega volkca (Xerolycosa nemoralis), ki tudi živi na sončnih površinah nad Sorico ter obrežnega volkca (Pardosa riparia), ki se pokaže na soncu le ob svatovanju, sicer se pa raje skriva med travo pri tleh. Tako smo se seznanili kar s sedmimi volkci, ki so se udomačili na Soriški planini in tudi na bližnjih gorskih pobočjih na Slatniku, Lajnarju, Možicu in tudi drugod na podobnih subalpinskih gorskih tratah.
Kot volkci imajo radi svetlobo in sonce tudi pajki rakovičarji (Thomisidae), ki se pri lovu zanašajo na svoje dobre oči. Na listju, e/etju in steblih z razprtimi sprednjimi bodičastimi nogami prežijo na žrtve, in ko se muha, metulj, čebela dovolj približa, ga zgrabijo, zastrupijo in posesajo. Čeprav pajki niso bogve kako veliki, večina ni večja od 10 mm, obvladajo tudi mnogo večje žuželke, kot so sami. Na slemenu smo v letih 1980 in 1981 našli sedem vrst: šest iz najbolj razširjenega rodu Xysticus, dva pa iz rodu Oxyplia, kiju že ob malenkostni povečavi lahko ločimo (sl. 38 : 2). Prvi ima na glavi poleg običajnih laskov tudi daljše, krepkejše, bolj bodicam podobne, to so bodičastolasi, drugi v splošnem nekoliko manjši pa imajo daljše laske, podobne kijem, to so kijastolasi rakovičarji. Med prvimi živi na slemenu grebenasti rakovičar (Xysticus cristatus) (sl. 38 : 3), znan že 2 Ratitovca, dalje dvopasasti rakovičar (Xysticus bifasciatus) s svetlo obrobljenim zadkom (sl. 38 : 4). Črtastega rakovičarja (Xysticus li-neatus) (sl. 38 : 5) smo doslej ujeli le še na Ratitovcu. Kot vidimo, ima vsaka vrsta svojsko risbo na glavoprsju in zadku; v glavnem prevladuje rjava, rdeče rjava, temnejša na glavoprsju, svetlejša na zadku, Prepletena s svetlejšimi risbami. Tudi naslednje tri vrste se v velikosti in po barvi veliko ne ločijo od omenjenih, le svetle risbe se drugače
Sl- 38 1 - sivi volkec (Alopecosa pulverulenta); 2 glavi bodičastolasega (rod Xysticus zgoraj) in kjjastolasega (rod Oxyptila spodaj) rakovičarja; 3 grebenasti rakovičar (Xysticus cristatus). Višina je 7 mm; 4 dvopasasti rakovičar Xysticus bifasciatus višina je 7 mm); 5 črtasti rakovičar (Xysticus lineatus, vrsina je 7 mm; 6 glavoprsje rumenkastega baldahinarja (Bolyphantes luteo-7 leva druga pipalka sivega šesterookca (Harpactea grisea) z značilno Pogačico, patelo(p); 8 skalni podskalnik (Drassodes lapidosus nar. vel. ^'IS mm). (Iz. G. H. Locket, A. F. Millidge); 9 zadnji trije členki drugih pipalk ? značilnim paritvenim organom na koncu pri pobiralskem baldahinarju [^entromerus pabulator). Višina je 1 mm (Iz Wiehle-ja); 10 zadnji trije členki urugih pipalk z značilnimi usločenimi ščetinami na predzadnjem členku pri avobarvnem baldahinarju (Centromerita bicolor). Višina je 1 mm (Iz Wiehle-
ja).
vgrajujejo v rdeče rjavkasto osnovo, to so: galski rakovičar (Xysticus gallicus), kochov rakovičar (Xysticus kochi) in blodeči rakovičar (Xysticus erraticus).
Med kijastolasimi rakovičarji smo na slemenu našli hrapavega (Oxyptila trux) 4 mm velikega z bledo rdečim glavoprsjem in rjavim zadkom s črnikastimi prečnimi pasovi in nedeljivega (Oxyptila atomaria), 3 do 6 mm velikega, z rdečkasto rjavim glavoprsjem in svetlo rumenkastim zadkom s temno rjavimi lisami. Značilno za te kijastolase pajke je tudi, da se ne marajo izpostavljati soncu in svetlobi kot njihovi sorodniki, pač pa se raje držijo v senci, bliže tal.
Pri rakovičarjih omenimo še posebnost: odrasli rakovičarji se ne premaknejo kgj prida s svojega »lovišča« cveta, lista, steblike, grma. Bolj gibljivi so le samci tedaj, ko si iščejo neveste. Vse drugačni pa so ti pajki v »rani mladosti«. Ko se dobro razvijejo iz jajčec, se pojavi v njih svojevrsten nagon. Ko v lepem jutru vzide sonce, splezajo na vzvišena mesta, na bilke, grmovje, kamenje, se postavijo na noge, pomole zadek visoko v zrak. Če čutijo, da je veter dovolj močan, iztisnejo iz zadka nitko. Ko je dolga, dva ali tri metre, se spuste, saj je jadro dovolj veliko in močno, da bo neslo drobcenega osmonogega jadralca v svet.. . Nekateri lete po zraku le nekaj sekund ali minut in že pristanejo kje visoko na drevju ali v grmovju. Druge zanese mnogo dalje in jadrajo čez polja, travnike, reke, kilometre in kilometre daleč... Za njimi pa ostanejo jadralne nitke, ki preprezajo drevesa in grmovje. Ko pride jesen, naletimo na tisoče in tisoče v soncu se blestečih nitk, ki se kaj rade ovijejo okoli glave - »babje leto« pravijo ljudje tem pajčevinam.
Na slemenu žive nadalje komaj tri milimetre veliki rumenkasti baldahinaiji (Bolyphantes luteolus) (sl. 38 : 6). Tudi ta drobni pajček se skupaj z volkci uvršča med vodilne vrste v tej pajčji združbi na slemenu. Je pravi gorski prebivalec, ki smo ga našli tudi že na Blegošu in Krvavcu. Od svojega sicer bolj razšiijenega sorodnika stožčasto-glavega baldahinaija (Bolyphantes alticeps), ki živi le v manjšem številu tudi na slemenu, se loči po nižji in bolj zaobljeni glavi.
Prav pri tleh živi 7 mm velik šesterookec (Hepactea grisea), ki smo ga prav na slemenu prvič ugotovili v Sloveniji in Jugoslaviji (sl-38: 7). Doslej smo se v Loškem hribovju srečali le s kak milimeter manjšim šesterookcem (Harpactea lepida). Že s prostim očesom lahko ločimo obe vrsti, zlasti samce: sivi šesterookec ima na enem izmed členkov na drugih pipalkah, na pogačici, značilno vzboklino.
Na slemenu je tudi drugo slovensko in jugoslovansko nahajališče drobnega, 2,2 mm velikega temnega pajkca Erigonella subeleva-ta (Micryphantidae); prvo je bilo na Zelenici. Pozornost je vzbudila višina 1550 m,, pravzaprav »nižina«, saj je bil doslej znan skoraj izključno iz visokogorskega sveta in višin 2000-2780 m).
Ko bomo pobrskali malo pod rušo in obrnili še kak večji in manjši kamen ali skalo, bomo prav lahko naleteli na zapredke, v katere se čez dan zapredajo pajki podskalniki (Gnapho- ali Drassodidae). To so 10 mm in več veliki pajki, pa tudi manjši, ki žive najraje na suhih, sončnih gozdnih obronkih, senožetih, kakršne so tudi na Soriški planini in slemenu. Dva taka podskalnika z ijasto rjavim glavoprsjem in rumenkasto sivim zadkom živita na slemenu: 10 do 18 mm velik skalni podskalnik (Drassodes lapidosus) (sl. 38 : 8) in manjši, le 6 do 8 mm velik odrasli podskalnik (Drassodes pubescens).
Raziskovanja so pokazala, da so si nekateri osmeronožci zimo izbrali za svoj »najlepši« letni čas. In med temi, lahko rečemo, zimski-nh pajki, so skoraj sami baldahinarji (Linyphiidae). Vsi so res majhni, drobni, dva do tri milimetrski pajkci, toda izredno vzdržljivi, odporni, ne boje se ne mraza ne lakote. Prav pozimi in tudi pod snegom lazijo okrog, še več, tedaj celo svatujejo. Na Soriški planini se nam je od konca oktobra do srede aprila, kolikor traja zima v teh višinah, ujelo v zakopane kozarce s formolom kar šest zimskih svatov. Še več, ujelo seje neprimerno več samcev kot samic. Ne smemo pa misliti, da so samice mogoče manj odporne, bolj »zmrznjene« ne, le manjši in vitkejši samčki so mnogo bolj gibljivi. Tedaj, ko spolno dozore, ko si napolnijo konec svojih pipalk (sl. 38 : 9) s semenčicami, se naseli v njih svojstven nemir, ki jim tako rekoč ne da obstanka, dokler ne najdejo samice, neveste. Med temi šestimi zimskimi pajki baldahinarji je bil najbolj pogosten pobiralski (Centromerus pabulator), znan tudi z Jelovice, Ratitovca, potem gozdni (Centromerus silvico-in), pogosten v naših gozdovih, kjer tudi niso redki: ostrostožčasti (Centromerus incilius), mengejev (Lepthyphantes mengei), miren C-epthyphantes mansuetus) ter bolj redek dvobarvni [Centromerita bicolor,) (sl. 38 : 10). Še na nobeni raziskovalni površini, ne v nižini ne v gorskem svetu, ni bilo toliko teh svojskih zimskih vrst kot prav na Soriški planini.
Ko bomo obračali skale, bomo lahko naleteli tudi na 2,5-3 cm velikega gozdnega ali planinskega ščipalca (Euscorpius germanus) ali škorpijona. V Sloveniji so znane tri vrste teh starinskih pajčjih so-
rednikov, naš s soriških travnatih sončnih pobočij je najmanjši. Našli bi ga tudi v gozdovih, rad ima vlago, še raje pa se povzpne nad gozdno mejo celo do 2000 m.
Metulji Sorice
Orografsko zelo razgibano ozemlje soriškega vodnika z več kot 1000 m višinsko razliko med Podroštom in vrhovi nad Soriško planino pogojujejo tudi zelo različne življei\jske pogoje živemu svetu, kar se posebno lepo pokaže prav pri metuljih. Tu letajo metulji, ki so značilni le za nižinski svet, nato vrste v vseh višinskih prehodih do predstavnikov pravih alpinskih vrst. Poseben geografski položaj juž-nozahodnega dela z izjemno toplo Baško grapo še poveča pestrost metuljske favne. Po teh toplih pobočjih leta vrsta toploljubnih metuljev, celo nekaj pravih mediteranskih vrst. Neobičajno številne južnejše vrste so ena od značilnosti te favne. Druga posebnost so zelo številne subalpinske in celo prave alpinske vrste, ki so sicer značilne v občutno višjih predelih in na vrhovih Julijcev in v drugih naših gorah. Po gorski verigi Spodnjih bohinjskih gora sežejo še do Soriške planine, ni pa jih na Poreznu, Blegošu in Ratitovcu.
Pri opisovanju in naštevanju metuljev Sorice bomo dali zato poudarek predvsem gorskim in redkejšim južnim vrstam. Vsa druga metuljska favna pa je enaka, kot smo jo že spoznali v prejšnih vodnikih po Loškem ozemlju. V dražgoškem vodniku smo spoznali predvsem metulje, ki so značilni za nižinski svet, v blegoškem vodniku vrste, ki žive že nekoliko višje v gorskem svetu in v ratitovškem gorske vrste.
Ko se boste vzpenjali iz Sorice mimo izvira Sore pod pobočji Dravha proti Soriški planini, se bodo začeli pojavljati metulji, ki jih še ne poznate. Še več pa jih boste opazili na travnatih pobočjih in vrhovih od Lajnarja do Možica. Tam je še posebno veliko krasnih dnevnikov in le malo je znanih podobnih krajev v naših gorah, kjer bi bilo na kupu tolikšno bogastvo teh pestrokrilcev.
Simbol gorskih metuljev je gorski ali rdeči apolon (Parnassius apollo,) (sl. 39 : 1). Njegova rdeče bela očesa na zadnjih krilih so tudi likovna osnova za naše planinske markacije. Zavarovan je z zakonom, ker nevzdržno izginja. Tudi v Loških gorah je letal še pred desetletji marsikje, zdaj pa ga vidimo le še nad Sorico v ostenjih, kjer še raste njegova hranilna rastlina bela homulica (Sedum album). Tu
letavendemni podvrsti rhea, kijojeopisalentomolog Poda že 1761. leta kot posebno raso iz višjih leg Julijskih Alp. Seveda ne manjka tu njegov sorodnik črni apolon (Parnassius mnemosyne), ki ga najdemo že pri Podroštu.
Izredno pogost je po vseh travnikih naj višjih vrhov predstavnik belinov (Pieridae) planinski repični belin (Artogeya bryoniae). Najdemo ga v vseh odtenkih do zelo temnih oblik v belih in rumenih različkih. Od pisančkov (Nymphalidae) leta po vseh vrhovih in njihovih višjih travnatih pobočjih planinski mali bisernik {Boloria pa-les) (sl. 39 : 2 in 4). Seveda pa je tu še veliko drugih vrst bisernikov in daljnih sorodnih pisančkov (Melitaea). V nižjih legah, zlasti ob Sel-ščici in Sori, pa letajo tudi imenitni, povsod redki izpreminjevalčki (vrste Apatura) in trepetlikaiji (vrste Limenitis).
Največ pravih gorskih vrst je med okaiji (Satyridae). Sem spada skalni okar (Dira petropolitana) (sl. 39 : 3), ki ga pogosto splašimo s skal šele nad 1000 m. Od planinskih ijavčkov izrazito gorskega rodu Erebia, letata že v nižjih legah etiopski ijavček (Erebia aethiops) in gozdni ijavček (Erebia ligea). V subalpinskem in alpinskem pasu pa je najpogostnejši gorski ijavček (Erebia pronoe), ki ga uvrščajo med endemno podvrsto obscurior, značilno v Julijcih (sl. 39 : 5 in 6). Sorodni, nekoliko manjši in svetlejši gorski ijavček Erebia manto leta tu v endemni podvrsti pyrhuloid.es ter je zelo pogost (sl. 39 : 7). Skupaj s spomladanskim ijavčkom (Erebia medusa), ki leta tudi v nižinah že v maju, v višjih legah nad 1300 m pa v juniju in še kasneje dobimo na soriškem ozemlju redkega progastega planinskega ijavčka (Erebia pharte), (sl. 39 : 9). Skoraj mesec dni kasneje leta po skalnih travnatih obronkih nad 1500 m Lorkovičev planinski ijavček (Erebia calcaria), ki ga je opisal Lorkovič kot endemnega metulja Julijcev in Karavank. Tu je tudi njegova skrajna vzhodna in južna meja razšiijenosti. Še izrazitejši petrofilni* ijavček pa je skalni gorski rjavček (Erebia stirius), ki bi ga lahko po njegovem znanstvenem imenu poimenovali štajerski ijavček. Opazimo ga le tam, kjer so večje apnenčaste stene.
V višinskih legah je veliko vrst modrinov, cekinčkov in repkar-jev iz družine modrinov (Lycaenidae), vendar med njimi ni izrazitejših višinskih vrst. So pa nekatere toploljubne vrste, ki so razšiijene
* Petrofilne vrste so tiste, ki se zadržujejo predvsem v skalnem svetu in so temu posebej prilagojene.
po izjemno toplih južnejših pobočjih nad Baško grapo, po kateri včasih priletijo sem tudi nekateri metulji selilci iz južnih mediteranskih krcgev. Tak je mali modri repkar {Syntarucus pyrithous).
Značilnega gorskega predstavnika najdemo med debeloglavci (Hesperiidae). To je planinski debeloglavec (Pyrgus andromedae) (sl. 39:8).
Podnevi opazimo tudi mnoge nočne metulje (Heterocera), bodisi da jih splašimo v skrivališčih, bodisi da so zares aktivni tudi čez dan ali celo samo podnevi. Zlasti slednje boste zlahka opazili in taki so ovniči (Zygaenidae), ki posedajo po cvetovih košaric, grintavcev in glavincev. Ugotovili smo skoraj vse domače vrste in natančneje smo opisali najznačilnejše že v prejšnjih vodnikih.
Čez dan se spreletavajo po travnikih ali posedajo po cvetovih mnogi kosmatinci ali medvedki (Arctiidae), ki so dobili ime po močno kosmatih gosenicah, metulji pa so med nočniki nedvomno najbolj pisani metulji. Tudi te smo vam že podrobneje predstavili, zato zdaj le o tistih, ki letajo po višinskih gorskih travnikih. Trpotčev kosmatinec (Parasemia plantaginis) (sl. 40 : 1, 2, 3, 5) je znan po tem, da se samčki zelo spreminjajo v barvah. Nekaj teh oblik, kijih dobimo le nad 1500 m, prikazuje slika. Skupaj s trpotčevim leta le po najvišjih travnatih pobočjih vrhov rumeni planinski medvedek (Endrosa irrorella, sl. 40 : 4).
Podnevi živahno letajo okoli planinskega cvetja tudi nekatere sovke (Noctuidae). Take so povsod razširjena in zelo škodljiva selil-ka, navadna gama ali glagolka (Autographa gamma), njena sorodnica zlata sovka (Autographa chryson) in še nekatere druge, ki pa jih vendar lažje dobimo z lovom na luč. Značilna visokogorska in tudi heliofilna, to je taka, ki ljubi svetlobo in leta čez dan, vrsta je slečeva mora (Discestra marmorosa microdon), ki vneto obiskuje sle-čove cvetove in z dolgim rilčkom srka sladko medico.
Sl. 39 1 gorski ali rdeči apolon (Parnassius apollo), 2 mali planinski bisernik (Boloria pales), 3 skalni okar (Dira petropolitana), 4 medi planinski bisernik (Boloria pales), 5 navadni gorski ijavček (Erebia pronoe obscurior), 6 gorski ijaveek (E. pronoe obscurior), 7. gorski ijavček (Erebia mantho), 8 planinski debeloglavec (Pyrgus andromedae), 9 gorski ijavček (Erebia pharte), 10 pe-dic (Cidaria kollariaria), 11 brezov pedic melanizem (Biston betularia f carbonaria), 12 rabeljski pedic (Isturgia limbaria rablensis).
Pedicev (Geometridae) opazimo podnevi še več kot drugih noč-nikov. Večinoma jih nehote splašimo, ker počivajo v travi, po grmovju, zlasti v višjih legah pa je mnogo takih vrst, ki sedijo po kamenju, skalnih stenah (petrofilni) in jih že naš rahel korak spodi iz njihovih skrivališč. Vendar je nekaj vrst tudi podnevi aktivnih in taka planinska vrsta pedica je rabeljski pedic (Isturgia Umbaria raib-lensis), ki je tu in tam razširjen še v drugih subalpinskih predelih naših Alp v posebni podvrsti, opisani prvič iz hribov nad Rabljem (sl. 12). Po alpskih travnikih soriških vrhov se podnevi spreletava, posebno tam, kjer je veliko čmerike, čmerikov pediček (Eupithecia ve-ratraria) (sl. 9).
V jutranjih urah, kmalu potem ko izgine sneg in se otopli, letajo nekateri, najbrž le navidez redki predstavniki vrečkaijev (Psychidae). To so drobni, razvojno še zelo primitivni metuljčki, katerih gosenice delajo značilne vrečke, sestavljene iz drobnih rastlinskih delcev - ali tudi iz drobnih delcev prsti. Le s skrbnim in potrpežljivim iskanjem najdemo lahko takšne vrečice. Prav zaradi skritega življenja so tudi pri nas še slabo raziskana družina, vendar smo tudi tu odkrili nekaj značilnih planinskih vrst. Tal# je Standfussov vrečkar (Sterrhopteryx standfussi). Še drobnejši metuljček je rabeljska dušica (Fumea raiblensis), kije bila prvič odkrita pri Rablju. To je le majhen del »dnevnih« nočnikov, saj jih je veliko več.
Kako dobimo prave nočne metulje, že vemo. Največ uspeha borno imeli pri nočnem lovu z različnimi svetili. Pri tem je pomembna kvaliteta svetlobe. Največ metuljev vzburijo t. i. UV svetila, torej tista, ki oddajajo veliko kratkovalovne svetlobe. Zato je potrebno imeti Posebne žarnice, in če lovite nekje v naravi, kjer ni električnega toka, električni agregat. Pomagamo si lahko z acetilensko-jamsko svetilko, tudi petromax svetilke ali plinske svetilke so uspešne.
Vse območje Sorice je dosti dobro raziskano in ugotovili smo že kakih 750 vrst metuljev, kar je skoraj tri četrtine vseh na slovenskem
Sl. 40 1 trpotcev kosmatinec (Parasemia plantaginis), 2 trpotcev kosmatinec (P. plantaginis), 3 gorska oblika trpotčevega kosmatinca (P. plantaginis), 4 Planinski pikčasti medvedek (Endrosa irrorela), 5 planinska oblika trpotčevega kosmatinca (P. plantaginis hospita), 6 gorska kokljica (Cosmotriche lu-nigera), 7 sovka (Eurois occulta), 8 simplonska sovka (Scotia simplonia), 9 čemerikov pediček (Eupithecia veratraria), 10 srebrni v (Panchrysia v ar-denteum), 11 bezgov pedic (Ourapteryx sambucaria), 12 kraški jamski pedic (Triphosa sabaudiata)
ozemlju ugotovljenih vrst. V vodniku zato ni mogoče niti približno zajeti vseh vrst in to tudi ni namen. V naslednjem se bomo omejili le na najbolj zanimive, predvsem gorske vrste, najznačilnejše za ta svet.
Raziskovanja so pokazala, da pelje preko Sorice pot številnim metuljem selcem, ki se selijo na različne načine, podobno kot ptiči. Somračniki (Sphingidae) so skoraj vsi metulji selilci in med njimi tudi nekatere izrazito južne vrste, ki so doma pravzaprav v subtropski in tropski regiji. Takšni so slakov veščec (Herse convolvuli), kije naj-pogostejši, smrtoglavec (Acherontia atropos), ki je največji in meri tudi do 15 cm, oleandrovec (Daphnis nerii), najlepši med vsemi in ne dosti manjši, in, ker se seli v Evropo le zelo redko, gaje težko dobiti.
Za prelce (Bombyces) v najširšem smislu smo zapisali že v prejšnjih vodnikih, da so zelo razširjeni in tudi veliko vrst je po vsem loškem ozemlju. Ker so to v veliki meri večji metulji, celo največji, veliki nočni pavlinček (Saturnia pyri) in jamamaj (Antherea yamamai), vzbudijo veliko pozornost, če priletijo k luči. Na soriškem ozemlju je bil nekajkrat opažen tudi gorski predstavnik kokljic (Lasiocampidae), gorska kokljica (Cosmotriche lunigera) (sl. 40 : 6). Iz te družine je tudi tu znani škodljivec borov prelec (Dendrolimus pini). Gobar (Lymantria dispar), sorodni smrekov prelec (Lymantria monacha), ki pa je na srečo tu redek in ne dela posebne škode, zlatoritke (Euproctis chrysorrhoea in Portesia similis), vr: bova zlatoritka (Leucoma salicis) in črni L (Ar c tor ms L nigrum), ki je kar redek metulj, pa so predstavniki družine gobarjev (Lymantridae) in so vsi škodljivci. Iz višjih leg sta od tu znana dva zavrtača (Hepialidae). Hepialus čarna je precej pogost in ga najdemo sedečega tudi na travnih biljkah, Hepialus fusconebulosa pa je prava planinska vrsta in je zelo redek.
Seznam vseh vrst metuljev najbolj povečajo sovke (Noctuidae), ki so tudi sicer najštevilnejša metuljska družina. Za sovke iz soriškega območja je značilno, da smo ugotovili tu pretežni del gorskih vrst, ki jih sploh poznamo v naših Alpah. Manjkajo le nekatere visokogorske vrste, ki jih dobimo le nad 2000 m visoko. Mnoge imajo sivo obarvana sprednja krila, kar je odlična varovalna barva. Le težko jih zagledamo čez dan, ko sedijo na skalah. Taka je tudi na naši barvni prilogi upodobljena simplonska sovka (Scotia simplonia) (sl. 40 : 8). Njej je podobnih še nekaj vrst, kot redka Euxoa decora, Epipsilia
grisescens ter nekoliko večja Amathes ashivorthi candelarum. Nekatere sovke, ki žive v višjih gorskih legah pa so bolj pisane. Take so vse game (Plusiinae), ki smo jih že omenili in njihova najimenitnejša predstavnica je zelo redki srebrni v (Panchrysia v argenteum) (sl. 40 : 10). Zanimiva je tudi zelo velika sovka Eurois occulta, ki je v vseh naših gorah redka in je bila tu še največkrat opažena (sl. 40 : 7). V Sorici je ugotovljenih veliko vrst sovk iz rodu Apamea, od katerih so nekatere prave gorske vrste. Taki sta rdeče pegasta sovka (Apamea rubrirena) in sorodna sivo obarvana Apamea maillardi. Največje sovke so trakaiji (Catocalinae), ki so skoraj vse toploljubne vrste. V Sorici smo ugotovili s posebnim lovom na sladke in močno dišeče vabe kar precej vrst. To potrjuje, da je soriška favna obogatena z mnogimi južnimi vrstami. Tu ne leta samo imenitni modri tra-kar (Catocala fraxini), ki je naj večji trakar in tudi naša največja sovka, temveč še nekaj različnih rdečih, kot Catocala sponsa, Catocala electa in tudi rumeni trakar (Catocala conversa).
Pedici (Geometridae) so pretežno majhni, celo zelo drobni metulji in jih je nekaj manj vrst kot sovk. Vendar pa je bolj ali manj izrazitih gorskih vrst še več kot sovk. Teh planinskih pedicev smo doslej našli veliko na soriškem svetu. Pravih visokogorskih pedicev je precej več kot sovk. Med vsemi planinskimi pa prevladujejo subal-pinske vrste in pri mnogih opazujemo podoben pojav, da so pri pet-rofilnih vrstah obarvana sprednja krila s sivimi toni, kar jim omogoča dobro prilagoditev na skalno podlago, na kateri sedijo. Najbolj znani so iz rodu skalnikov (Gnophos) gorski skalnik (G. dilucidaria), borovničev skalnik (G. mgrtillata) in dosti redkejši G. serotinaria. Tudi med najštevilnejšim rodom Cidariaje nekaj skaloljubnih vrst, kot so C. cyanata, C. tophaceata, C. nebulata in druge. Posebnost so boreoalpinske vrste, kot je zelo pogostna C. caesiata in redkejši C. flavicinctata ter C. nobiliaria. Povsod redka je planinska C. kol-lariaria (sl. 39 : 10).
V višjih gorskih legah pogosto opazujemo pri metuljih zanimiv pojav, da so metulji sajasto potemneli, redkeje čisto črni. Ta pojav, ki ga imenujemo melanizem, opažamo le pri nekaterih vrstah, kot pri brezovem pedicu (Biston betularia f. carbonaria) (sl. 39 : 11). Povsod je zelo redek, tu pa kar pogost naš naj večji pedic, bezgov pedic (Ourapteryx sambucaria) (sl. 40 :11). Na sl. 40 :12 pa je upodobljen k raški jamski pedic (Triphosa sabaudiata). Odkritje tega pedica v eni od jam na Soriški planini in tudi v rovih starih italijanskih utrdb
je precejšne presenečenje. Ta metulj se res rad zateka v polmračne prostore kot njegov povsod razširjeni in pogosti sorodnik jamski pe-dic (Triphosa dubitatd), ki je tudi tu pogost, vendar ga najdemo le v jamah toplega južnega Krasa. Seveda pa ni to edini južni element, še precej jih je, ki potrjujejo vpliv mediteranske favne v tem sicer izrazitem predalpskem svetu.
Hrošči Sorice in Soriške planine
V okolici Sorice je zaradi prevladujočih travnikov, pašnikov, njiv in gozdov tudi sestav favne hroščev zelo pisan. Iz gora sega vpliv globoko v dolino, tako da tudi tukaj najdemo mnoge montanske’ in subalpinske1 2 3 vrste hroščev.
Ob poteh in na peščenih mestih živijo hrošči brzci (Cicindelidae). Našli bomo obe v Sloveniji najbolj razširjeni vrsti, poljskega brzca (Cicindela campestris) in gozdnega brzca (Cicindela silvicola), ki sta aktivni spomladi v maju in juniju.
Zelo številna skupina hroščev so krešiči (Carabidae). Na travnikih in njivah srečamo zelo pogosto sledeče vrste: usnjati krešič (Carabus coriaceus), vijoličasti krešič (Carabus germari), vrtni krešič (Carabus hortensis), Carabus convexus dilattatus, Cgchrus attenuatus, Bembidion lampros, Chlaenius nitidulus, Harpalus griseus, H. pubescens, Pterostichus cupreus, Pt. coeru-lescens, Pt. lepidus, Amara aenea, A. montivaga, Synuchus niva-lis, Calathus fuscipes, C. melanocephalus, Agonum dorsalis, Brachynus explodens (sl. 41 : 11) in B. crepitans. Drugačna je fav-nistična sestava hroščev v okoliških gozdovih. Tu živijo poleg naštetih tudi krešiči, kot so Carabus creutzeri, C. irregularis, Leistus pi-ceus, L. rufomarginatus, Nebria dahli, Notiophilus biguttatus, Bembidion nitidulum, Trechus croaticus, Anophthalmus bohi-niensis, Licinus hoffmannseggi, Trichotichus laevicollis, Stomis rostratus, Pterostichus metallicus, Pt. oblongopunctatus, Pt. transversalis, Abax ater, A. ovalis, A. carinatus, Dromius agilis
1	Montanske vrste - vrste, ki živijo v predgorjih med 500 in 1000 m.
2	Subalpinske vrste - žive od okoli 1000 do 1500 m.
3	Alpinske vrste - žive nad 1500 m.
(sl. 41 : 10), D. fenestratus in Aptinus bombarda. Zelo zanimiv biotop za hrošče krešiče so zamočvirjena mesta, robovi potokov in studencev. Ob potoku Sori in drugih izvirih živijo sledeče vrste: Nebria brevicollis, Lorocera pilicornis, Bembidion tibiale, B. ustulatum, B. decorum, Duvalius exaratus ljubnicensis, Pterostichus fascia-topunctatus, Agonum sexpunctatum, Platynus scrobiculatus, P. assimilis (sl. 41 : 9), P. ruficornis in Europhilus antennarius. Duvalius exaratus ljubnicensis je bil opisan z Lubnika (kar pove že ime samo) in je razširjen po vsem loškem ozemlju in je prava vlago-Ijubna vrsta.
V potoku Sori živijo vodni hrošči iz skupine Hydraenidae. Skrivajo se med prodom v vodi. Veliki so 2 do 3 mm in ujamemo jih s posebno gosto vodno mrežo, kadar z entomološkim cepinom kopljemo med gruščem v potoku. Najbolj pogosti sta vrsti Hydraena gra-cilis in H. truncata. Prva je črne, druga pa rjave barve.
Mrharji (Silphidae) so hrošči, ki se hranijo z mrhovino. Srečamo jih tako v gozdu kot na travnikih. V okolici Sorice so zelo pogosto zastopane vrste črni mrhar {Phosphuga atrata), Silpha obscura, Nec-rodes litoralis in navadni grobar (Necrophorus vespillo). Sorodnik črnega grobarja Necrodes litoralis rad prileti ponoči na luč, drugače pa ga bolj redko vidimo.
Zelo številni so hrošči kratkokrilci (Staphylinidae). Skupina je pri nas zelo slabo proučena, prevladujejo pa majhni hrošči, ki jih ločijo le strokovnjaki za to skupino. Na njivah, travnikih in v gozdovih so pogoste vrste Staphylinus caesareus, S. fulvipes, Ocypus tenebricosus, Quedius mesomelinus, Paederus schoenherri in Philonthus fulvipes. Ob kupih gnoja bomo našli vrsto kratkokrilca Ontholestes murinus.
Pri vasi Sorica in v njeni okolici najdemo številne vrste pikapolonic (Coccinellidae). So koristne živali, saj se njihove ličinke hranijo z listnimi ušmi. Zelo pogostni sta vrsti sedempikčasta pikapolonica (Coccinella septempunctata) in petpikčasta pikapolonica (Č. guinguepunctata). Zelo spremenljiva je vrsta pikapolonice Adalia bipunctata, ki je lahko tudi črna. Tukaj živita še vrsti Anatis ocel-lata in Paramysia oblongoguttata.
Na cvetovih in na lesu najdemo ob sončnih dnevih tudi številne hrošče krasnike (Buprestidae). Njihove ličinke žive v lesu in so lesni škodljivci. Na cvetovih rumene, barve bomo našli majhne vrste
Anthaxia helvetica, A. quadripunctata in A. nitidula, razen teh pa še vrsti Chrysobothris affinis in Agrilus coeruleus.
Zelo pogosto bomo srečali na rastlinah na njivah in ob robu gozdov številne hrošče pokalice (Elateridae). Njihove ličinke žive v zemlji in so tako imenovane strune. So znani škodljivci na njivah in travnikih. Najpogostejše vrste tukaj so Agrypnus murinus, Dima elateriodes, Hemicrepidius hirtus, Athous haemmorhoidalis, A. subfuscus, Prosternon tessellatus, Selatosomus aeneus, Ampedus sanguineus, Dalopius marginatus in Melanotus castaneipes. Gorski vrsti v okolici Sorice sta Ctenicera cupprea in C. virens. Obe najdemo le spomladi.
Snežinke (Cantharidae) raznih vrst so tudi zelo pogosti hrošči na travnikih in v gozdovih. Pri nas kot tudi v okolici Sorice so vrste Cantharis fusca, C. rustica, C. obscura in gorska vrsta Cantharis violacea. Pogosti sta tudi vrsti Rhagonycha fulva in Rh. limbata. Po žitu in travi bomo pogosto videli vrste iz rodu Malachius.
Tudi tukaj ob toplih poletnih nočeh letajo kresnice (Lampyridae). Največkrat jih najdemo v bližini grmovja in ob robu gozdov. Pogosti sta vrsti mala kresnica (Phausis splendidula) in nekoliko večja navadna kresnica (Lampyris noctiluca). Ličinke kresnic se hranijo na roparski način s polži.
Zelo zanimiva skupina hroščev so Lymexylonidae. To so podolgovati ozki cilindrični hrošči s kratkimi, komaj vidnimi pahljačastimi tipalnicami. Žive na deblih listavcev, ki ležijo na soncu. Naša najbolj pogosta vrsta je Hylecoetus dermestoides.
Zelo pestra skupina hroščev po barvah in oblikah so kozlički (Cerambycidae). V stavbnem lesu ali tudi v starih tramovih se razvijajo ličinke hišnega kozlička (Hylotrupes bajulus), kije lahko tudi velik škodljivec. Hrošče bomo našli v avgustu. Na posekanem bukovem lesu in še češče na cepanicah bomo v avgustu srečali nad vasjo Sorice alpskega kozlička (Rosalia alpina) in nekoliko manjšo vrsto
Sl. 411 rilčkar vrste Hylobius abietis, 8-13 mm; 2 rilčkar Liparus glabrirost-ris, 14-19 mm; 3 rilčkar Apoderus coryli, 6-8 mm; 4 kozliček Xylosteus spi-nolae, 14-16 mm; 5 kozliček Toxotus cursor, 16-30 mm; 6 vrsta Pyrrhidium sanguineum, 8-12 mm; 7 alpski kozliček Acanthoderes clavipes, 12-17 mm; 8 orjaški krešič Procerus gigas, 40-60 mm; 9 krešič Platynus assimilis 10-12 mm; 10 krešič Dromius agilis, 5-7 mm; 11 krešič Brachinus explo-dens, 5-7,5 mm. Risal J. Bole
4„ /
sive barve Acanthoderes clavipes (sl. 41: 7). V vejah mladih trepetlik (odebeljeni deli) se razvijajo ličinke hrošča malega topolovega kozlička (Saperda populnea). Na cvetovih kresničevja in tudi na posekanem lesu najdemo številne vrste kozličkov, kot so Tetropium castaneum, Rhagium bifasciatum, R. mordax, R. inpuisitor, To-xotus cursor (sl. 41: 5), Pachpta quadrimaculata, Gaurotes virgi-nea, Acmaeops collaris, Pidonia lurida, Alosterna tabacicolor, Leptura rubra, L. sanguinolenta, L. nigra, Vadonia Uvida, Judo-liacerambgciformis, Strangalia nigra, S. pubescens, S. maculata, S. melanura, S. bifasciata, Cerambyx scopolii, Obrium brun-neum, Molorchus minor, moškatni kozliček (Aromia moscata), Phgmatodes testaceus, Saperda scalaris in Clytus arietis.
Lepenci (Chrysomelidae) so hrošči, ki so tudi zelo pisanih barv. Med te spada tudi koloradski hrošč (Leptinotarsa decemlineata), ki ga najdemo na krompiriščih. N a topolih in trepetlikah živi topolovka (Melasama populi), na bilkah trav, na grmovju in na cvetovih so hrošči rodu Crgptocephalus. Zelo pogosti sta vrsti C. aeneus in C. violaceus. Na listih lilijevk (šmarnic, zlatega klobuka in sorodnic) najdemo vrsti Crioceris lilii in C. merdigera. Tudi rod Chrysomela je zastopan z več vrstami. Med najpogostejše spadajo Chrysomela staphylea, Ch. fastuosa in Ch. menthastri. Slednja živi na meti. Na fuksovem grintu bomo našli v velikem številu hroščev in ličinke vrste Chrysochloa cacaliae. V jeseni bomo srečali na tleh vrsto Timarcha tenebricosa.
Kljub višini živijo tukaj tudi rogači (Lucanidae). Predvsem so manjše vrste: mali rogač (Dorcus parallelopipedus) in vrste Synodendron cylindricum, Platycerus caprae, P. caraboides in Ceruchus chrysomelinus. Najlažje jih najdemo v starih trhlih štorih.
Med skarabeji (Scarabaeidae) žive v okolici Sorice številne vrste. Takoj spomladi letajo od gnojišča do gnojišča hrošči rodu Aphodius. Najpogostejša je vrsta Aphodius fimetarius in njihovi še manjši sorodniki. Na istih mestih bomo našli hrošče rodu Onthophagus. Kmalu za njimi se pojavijo hrošči govnači. Kot drugod po Sloveniji žive tukaj navadni govnač (Geotrupes stercora-rius), spomladanski govnač (Geotrupes vernalis) in alpski govnač (Geotrupes alpinus). V to skupino hroščev spada tudi majski hrošč (Melonontha melonontha). Poleti je v travi in na grmovju zelo pogosta vrsta vrtni hrošč (Phyllopertha horticola). Na cvetovih najdemo od ranega poletja do pozne jeseni hrošče minice. Najčešče sreča-
mo tukaj zlato minico (Cetonia aurata) in vrste Potosia cuprea, Gnorimus nobilis, Trichiusfasciatus, Hopliafarinosa, Minela aurata.
Med hrošči rilčkaiji (Curculionidae) je zelo veliko škodljivih vrst, so pa vsepovsod. Majhni^rilčkaiji iz rodu Sitona tekajo po tleh, kjer trava ni posebno gosta. Še manjši so njihovi sorodniki iz rodu Apion, katerega vrste žive na deteljah, koprivah in drugih rastlinah in imajo zelo dolg tanek rilček. Tudi leskovi grmi so hranilne rastline za ličinke hroščev rilčkaijev, kot sta rdeči vrsti Apoderus coryli (sl. 41: 3) in Attelabrus nitens.
Hrošči Soriške planine
Povzpnimo se še nekoliko sto metrov više na Soriško planino. Pravo subalpinsko regijo potijujejo tudi hrošči na alpinskih tratah in v gozdovih.
V tej višini med brzci (Cicindelidae) živi samo na travnikih le še poljski brzec (Cicindela campestris).
Med krešiči (Carabidae) so na Soriški planini in njenih vrhovih številne gorske vrste. Naj večje presenečenje je bilo odkritje gorske vrste Cychrus angustatus na Lajnarju in Slatniku, ki živi v subal-pinski regiji le na južnem robu naših Julijskih Alp. Pod Soriško planino proti Bohinju smo našli tudi orjaškega krešiča (Procerus gigas sl. 41: 8), kar je tudi presenečenje posebne vrste. V gozdovih Soriške planine je veliko število vrst krešičev, kot so Cychrus attenuatus, Carabus hortensis, C. carinthiacus, C. creutzeri subalpinus, C. ir-regularis, C. pseudonothus, C. germari savinicus, Leistus nitidus, L. piceus, Nebria dahli, Dyschirius rotundipennis, Trechus alpi-cola, Anophthalmus bohiniensis, Licinus hoffmannseggi, Tricho-tichnus laevicollis, Stomis rostratus, Pterostichus brevis, P. unc-tulatus, P. muehlfeldi, P. metallicus, P. transversalis, P. jurineri, P. variolatus variolatus, Abax ovalis, Abax ater, Calathus mic-ropterus, Dromius agilis, D. fenestratus, in Aptinus bombarda. Na planinskih vrhovih pa živijo poleg nekaterih pogostnih že navedenih vrst še krešiči Trechus rotundatus, Carabus convexus, Licinus depressus, Amara spectabilis, Abax beckenhaupti bohiniensis, Molops piceus, Laemostenes janthinus in Synuchus nivalis. V jamah in breznih smo našli tudi nekaj novih vrst in podvrst hroščev,
med jamskimi karabidi so vrste Anophthalmus micklitzi peroi (vrsta je imenovana po Petru Tonkliju), A. besnicensis in Laemostenes schreibersi.
Tudi med mrharji (Silphiadae) žive v bližnjih jamah jamske vrste: Aphaobius milleri ssp. n., Pretneria n.sp. (nova neopisana vrsta) in Oryotus micklitzi. V zemlji pod globoko zakopanimi kamni najdemo slepi vrsti Bathyscia montana in Bathysciola silvestris. Med običajnimi mrhaiji živijo tukaj Necrophilus subterraneus, Phosphuga atrata, Silpha obscura in navadni grobar (Necrophorus vespillo).
Zelo številna je skupina hroščev kratkokrilcev (Staphjdinidae). Med njimi so že prave gorske vrste Ocypus brevipennis, O. alpest-ris, Bryoporus rufus, Omalium excavatum. Med drugimi kratko-krilci omenimo s Soriške planine še vrste Ocypus tenebricosus, Staphylinus caesareus, S. fossor, Quedius mesomelinus, Q. obscu-ripennis, Q. fumatus, Q. limbatus, Philinthus chalceatus, Omalium validum, O. rivulare, Oxyopoda opaca, Zyras laticollis, Z. humeralis, Aleochara sparsa in Atrecus affinis.
V gozdovih med listjem in v mahu in na alpskih travnikih živijo hrošči iz družine Byrrhidae. Med najpogostejšimi sta vrsti Byrrhus gigas in B. alpinus, v mahu pa živi vrsta Cytilus sericeus.
Ob sončnih dnevih bomo poleti na cvetovih in na posekanem lesu našli številne hrošče krasnike (Buprestidae), na cvetovih vrste Anthaxia nitidula, A. helvetica in A. guadripunctata, na posekanem lesu pa vrsto Chrysobothris affinis, ki zelo hitro leta.
Sorodna skupina krasnikom so hrošči pokalice (Elateridae). Njihove ličinke živijo večinoma v zemlji in se hranijo s koreninami. Na planinskih travnikih bomo našli ob sončnih dnevih vrste Ctenicera cupreus, C. pectinicornis in C. virens. Zelo pogosta je pokalica Selatosomus aeneus, so pa še druge vrste Athous haemorrhoidalis, Dalopius marginatus in Melanotus rufipes. V pasteh za krešiče najdemo večkrat tudi vrsto pokalice Dima elateroides. Na Soriški planini živi prav gotovo še več vrst pokalic, vendar so pa tudi tukaj še premalo proučene.
Spomladi, ko se stali sneg, najdemo na Soriški planini tudi hrošče travnice (Meloidae), in sicer navadno travnico (Melos violaceus). Njihove ličinke žive parazitsko v gnezdih čmrljev.
Zelo pogosto bomo poleti na Soriški planini na posekanem lesu in na cvetovih srečali tudi hrošče kozličke (Cerambycidae). Nekatere
vrste kozličkov so aktivne šele proti večeru ali samo ponoči, med take pa sodita vrsti Saphanus piceus in Xylosteus spinolae (sl. 41: 4). Obe se razvijata v lesu leske in jih največkrat ujamemo tudi v pasti za krešiče. Na isti način nam je uspelo pod Možicem ujeti redko vrsto v Sloveniji Palaeocallidium cariaceum. Na cvetovih kresničevja in na različnih kobulnicah so zelo pogostni kozlički Rhagium mordax, Toxotus cursor (sl. 41: 5), Acmaeops collaris, Pidonia lurida, Al-losterna tabacicolor, Pachyta quadrimaculata, Gaurotes virgi-nea, Leptura rubra, L. sanguinolenta, L. dubia, Vadonia Uvida, Judolia cerambgciformis, Strangalia pubescens, S. maculata, S. melanura, S. bifasciata, Obrium brunneum, Molorchus minor, Phymatodes testaceus, Clytus arietis in Anaglyptus mysticus. Na posekanem smrekovem lesu najdemo vrsti Monochamus sartor in M. sutor, na smrekovem in bukovem lesu pa vrste kozličkov Rhagium bifasciatum, Tetropium castaneum in Asemun stria-tum. Tukaj živi še alpski kozliček (Rosalia alpina). Prava gorska vrsta je kozliček Evodinus chlatratus.
Tudi med lepenci (Chrysomelidae) bomo našli na Soriški planini številne predstavnike. Med njimi so prave gorske vrste, ki so endemiti jugovzhodnih apneniških Alp. Sem spada vrsta Chrysochloa li-turata, ki je zelo pogosta med Možicem, Blatnikom in Lajnarjem. Sorodni vrsti sta Chrysochloa speciosissima in Ch. cacaliae. Vse tri vrste bomo našli na rastlinah goli lepen, na lapuhu in fuksovem grin-tu. Pod kamni žive številne vrste roda Chrysomela in druge sorodne vrste: Chrysomela staphylea, Ch. marcasitica, Zeugophora flavi-collis in Timarcha tenebricosa. Na cvetovih različnih rastlin žive različne vrste roda Cryptocephalus, na rastlinah in grmovju pa vrste roda Cryptocephalus, Clytramessae in Galeruca pomonae. Na listih zlatega klobuka in šmarnicah živita vrsti Crioceris lillii in C. merdigera.
V višjih legah in tudi na Soriški planini rogači (Lucanidae) niso zelo pogoste živali. Pozimi žive v trhlih štorih, poleti pa ob robu gozdov najpogosteje majhne vrste Patycerus caprae, P. caraboides, Synodendron cylindricum in Ceruchus chrysomelinus.
Tudi med skarabeji (Scarabaeidae) živi na Soriški planini le nekaj vrst. Hrošči govnači so tukaj precej številno zastopani. Tako naj -demo v kravjekih hrošče iz rodu Aphodius. Zelo pogosti sta vrsti Aphodius fossor in A. fimetarius. Tudi tukaj živijo vse tri vrste govnačev, kot so navadni govnač (Geotrupes stercorarius), spomla-
danski govnač (Geotrupes vernalis) in najmanjši alpski govnač (Geotrupes alpinus). Na cvetovih kobulnic in habata so hrošči minice, najpogostejše so vrste Trichius fasciatus, Hoplia farinosa, zlata minica (Cetonia aurata), Potosia cuprea in Gnorimus nobilis.
Med rilčkaiji (Curculionidae) ima rod Otiorrhynchus tudi tukaj številne zastopnike z vrstami Otiorrhynchus sensistivus, O. niger, O. sulphurifer in O. gemmatus. Poleg teh smo našli še rilčkarje, raz-šiijene po vsej Sloveniji: Hylobius abietis (sl. 41: 1), H. piceus, Cur-culio venosus, Hyperia zoila in Liparus germanus. Na leskovih grmih najdemo oba lešnikarja Apoderus coryli in Attelabrus nitens.
Iz vsega navedenega je razvidno, da živi tukaj veliko vrst hroščev, vendar pa raziskave še niso popolne. Vidimo, da ima območje kot predgorje Julijskih Alp močno zastopane gorske in alpinske vrste in zelo bogata je tudi jamska favna.
Ptiči Sorice in Soriške planine
Ko pridemo v Sorico, bomo seveda srečali najprej vrste, ki živijo v bližini naselij ali si na hišah delajo svoja gnezda. Vrabcev ne bomo posebej predstavljali. Ozrimo se raje malo po hišah in si oglejmo lastovke, ki se spreletavajo. Vsem je najbolj poznana kmečka lastovka (Hirundo rustica), ki najraje dela svoja, zgoraj po celi širini odprta gnezda po hlevih in ob stropnih tramovih kolarnic. To je tista lastovka, ki spomladi že v ranem jutru, sedeč na električni žici, začne ubirati svojo živahno pesmico. Spoznamo jo po dolgem škarjastem repu, ki je še prav posebno dolg pri samcu. Grlo je rdečkasto, ostala spodnja stran umazano bela, zgoraj pa je modrikasto se svetleče črne barve. Precej drugačna je mestna lastovka (Delichon urbica), ki si naredi gnezdo najraje pod napuščem streh. Zgoraj je gnezdo zaprto, vhod je le okrogla luknja. Prav tako kot kmečka lastovka, uporabi kot gradivo blato, znotraj pa ga nastelje s perjem in podobnim materialom, ki ga nosi veter okoli in ga lastovka lahko pobira. Mestna lastovka je manjša, rep je le rahlo vrezan, spodnja Stranje bela, prav tako značilno bela je trtica. Ostalo perje je modrikasto črno.
Večkrat začudeni ugotavljamo, da se gnezda lastovk odlomijo od podlage in padejo na tla. Temu so lahko krivi tresljaji, če pelje mimo prometna cesta, še verjetneje pa je temu kriv neprimeren grad-
beni material: lastovke poberejo blato, kakršno jim je pač na razpolago, blata pomešanega s kravjeki, kije odlično gradivo, pa je po naših poteh vse manj.
Pa še nekdo rad dela gnezda na stavbah, predvsem na trameh pod napuščem. To je šmarnica (Phoenicorus ochruros): samec je zgoraj temno siv, spodaj čm, trebuh in srednja letalna peresa so belkasti, samica pa je rjavkasta. Oba imata rdečkast rep, s katerim po-tresavata. Prvotno je živela šmarnica bolj v hribovitem in goratem svetu, kjer je delala gnezda v skalnatih stenah. Danes jo prav tako srečamo v takih predelih, približala seje tudi človeškim bivališčem in tu rada gnezdi. Redno jo srečujemo po senikih v senožetih in ob planinskih kočah. Srečali jo bomo tudi v skalovju ob Lajnarju.
Brez težav lahko odkrijemo gnezdo šmarnice na tramu pod streho. Ko pogledamo vanj, pa nas lahko čaka veliko presenečenje: namesto več glavic mladičev, zagledamo tu eno samo in to nenavadno veliko. To je mlada kukavica. Njena mati je izgubila nagon za pripravljanje lastnega gnezda in valjenje, jajca izleže kar v tuja gnezda. In krušni starši so lahko tudi šmarnice.
Ob vasi bomo srečali belo pastirico (Motacilla alba), zanimivega sivo-belega ptička z izrazito dolgim repom, s katerim pogosto niha, ko išče hrano po tleh. Gnezdo naredi bela pastirica najraje v kakšni šk i ali v starem zidovju.
e se sprehodimo po sadovnj srkih ob vasi, bomo srečali še nekatere druge ptiče. Ne bomo posebej predstavljali škorcev, kosov, velikih sinic, zelencev ali liščkov, sgj se z njimi pogosto srečujemo in jih že poznamo. Rajši si oglejmo nekatere manj poznane.
Najprej pritegne našo pozornost močan, monoton glas »vi-vi-vi«, podobno, kot se oglašajo postovke. Če gremo za glasom, bomo zagledali na veji sivo rjavo lisastega ptiča vrabčje velikosti, le daje nekoliko bolj slok in daljši, z upadljivo daljšim kljunom. Če ga presenetimo, začne smešno zvijati vrat. To je vijeglavka (Jynx tor-quilla), za katero kar ne moremo verjeti, da sodi v sorodstvo žoln in detlov. Če pa si jo pobliže ogledamo, vidimo podobnost v obliki telesa, dokončno pa nas prepričajo noge, ki so značilno plezalne: dva prsta sta obrnjena naprej, dva nazaj. Od vseh žoln je edina selivka, z juga se vrne šele konec aprila. Glavna hrana so ji mravlje.
S suhe veje se poganja za letečimi žuželkami siv ptič z nekoliko svetlejšo spodnjo stranjo. Od časa do časa zaniha z repom. To je sivi muhar (Muscicapa striata), ki se je vrnil z juga prav tako pozno.
Gnezdo naredi v primerni vdolbini dreves ali poslopij. Je tako imenovani polduplar. Nanj bomo naleteli na našem izletu tudi v redkem gozdu, še bolj zagotovo pa na gozdnem robu.
Tudi sinica dolgorepka (Aegithalos caudatus) zasluži, da si jo pobliže ogledamo. V zraku je videti od daleč kot miniaturna sraka: izredno dolg rep, spredaj pa droban ptiček. Gnezdo naredi v rogovili drevesa. Je kupolasto, zgoraj zaprto, z vhodom s strani. Gnezdo je obloženo z lišaji, ki rastejo na drevesu, kjer je nameščeno. Jeseni in pozimi lahko opazujemo dolgorepke, kako se v manjših klepetavih skupinah spreletavajo po drevju in visokem grmovju.
Dolgorepke srečujemo tako v sadovnjakih kot tudi v gozdu. Podobno je z brglezom (Sitta europaea), nenavadnim plezalcem, ki mu močne noge omogočajo, da edini med našimi ptiči lahko pleza tudi navzdol. Gnezdi v duplih, vhod v domovanje pa mora biti določene velikosti: če to ni, ga brglez obzida z blatom in natančno »ka-librira«.
Veliko več ptičev je v gozdovih, ki so v nižjih predelih mešani, v višjih pa prevladujejo smreke. Če bi želeli najprej spoznati kakšnega posebneža, bi bil to nedvomno krivokljun (Loxia curvirost-ra). Večji je od vrabca, samec lepo opečnato rdeč, samica zelenkasto siva. Kljun je močan, po obliki pa prav presenetljiv: spodnja polovica je ukrivljena navzgor, zgornja pa navzdol, tako da se obe polovici prekrižata. Tako oblikovan kljun je odlično orodje pri iskanju semen iglavcev, ki so krivokljunova glavna hrana: z njim spretno dviguje luske na storžih in potegne ven seme, ki leži pod njimi.
Krivokljuni so življenjsko odvisni od semen iglavcev. Če smreka dobro obrodi, se pojavijo v velikem številu, kadar pa semena ni, se odselijo drugam. Torej, kadar smreka dobro obrodi, je krivoklju-nom bogato pogrnjena miza in nič jih ne moti, da ne bi začeli z gnezdenjem. Čeprav je to sredi zime, ko je vse naokrog visok sneg.
V gozdu bomo našli še nekatere predstavnike družine ščinkav-cev, kamor sodi tudi krivokljun. Najštevilnejši in najpogostejši je vsekakor nam dobro poznani ščinkavec (Fringilla coelebs). Mogoče bomo naleteli v gozdu tudi na čižke (Spinus spinus), drobne zelenkasto sive ptičke s črnim čelom in podbradkom. Jeseni se pojavijo v velikih jatah v nižinah, kjer obirajo predvsem seme jelš. In končno, na poti bomo srečali starega znanca naših mešanih gozdov: kalina (Pgrrhula pyrrhula). Ima belo trtico, črno kapo na glavi, samec je spodaj lepo rdeč, samica pa sivkasta.
Omenjeni ptiči iščejo hrano v krošnjah dreves ali pa na tleh. Bogate zaloge pa se skrivajo tudi pod lubjem. In za njihovo iskanje je odlično prilagojen dolgoprsti plezalček (Certhiafamiliaris), droban, zgoraj rjavkast in spodaj skoraj bel ptiček z močnim repom in dolgim, ozkim, rahlo navzdol upognjenim kljunom. Njegov življenjski stil je plezanje: začne pri dnu debla, nato pa v spirali vse višje navzgor. In ko pride zadosti visoko, poleti strmo do dna bližnjega debla in spet začne s spiralastim plezanjem. Gnezdi najraje v špranji, ki jo naredi debela, od debla odstopljena skorja.
In že smo pri sinicah. Najštevilnejši je prav gotovo menišček (Parus ater), z belimi lici in značilno belo pego na temenu. Gnezdi v duplih, najpogosteje pa naredi gnezdo kar v primerni luknji v zemlji ali med kamenjem. Redkejša je čopasta sinica (P. cristatus), z značilno koničasto čopko. V nižjih predelih gozda ali ob njegovem robu naletimo na veliko sinico (P. major), pa tudi na plavčka (P. caeru-leus), z značilno modrimi glavo, perutmi in repom. Naj višje med vsemi sinicami sega gorska sinica (P. montanus), sivkasto rjava sinica z značilno črno kapico in črnim podbradkom.
Tudi rod drozgov je tu dobro zastopan. Najpogostejši je vsekakor kos (Turdus merula), proti večeru ali zgodaj zjutraj pa bomo lahko občudovali petje drozga, ki sedi navadno vrh smreke in neutrudno prepeva. To je cikovt (T. philomelos), ki ponekod pri nas živi tudi v parkih. Je pretežno rjav, na spodnji strani z značilnimi temnimi lisami na svetlejši podlagi. Nekoliko večji, a bolj skromen pevec je ca-rar (T. viscivorus). Zato je pa pri petju bolj vztrajen: poje tudi v slabem vremenu, včasih tudi med snežnimi spomladanskimi nevihtami. Med vsemi drozgi najvišje, prav do drevesne meje, srečujemo komataija (T. torquatus). Samec je skoraj črn, z značilnim belim »komatom« čez prsi. Samica je bolj rjavkasta, komat pa je pri njej komaj viden.
Če je ščinkavec na naši poti najštevilnejši med ptiči v krošnjah dreves, je v nižjih slojih, v podrasti in nizkem drevju, najštevilnejša taščica (Erithacus rubecula). Zgoraj je rjava, čelo, lice in prsi pa so opečnato rdeča. Prav posebno upadljive pa so tudi njene velike črne oči. V času gnezdenja neutrudno prepeva, njena melanholična pesem se zasliši takoj, ko se začne daniti. Taščice pa večkrat slišimo prepevati tudi jeseni. Zanimiveje, da samci tudi v tem času označujejo in branijo svoje teritorije.
Oglejmo si še najmanjše med našimi ptiči, kraljičke, ki so skupaj z repom dolgi komgj 9 cm. Pogosto jih bomo srečevali ob naši poti. Bolje rečeno, slišali jih bomo, saj se kraljički zadržujejo v krošnjah smrek, kjer samčki neutrudno prepevajo, vidimo pa jih le redko in bežno. Kraljički so spodaj umazano beli, zgoraj zelenkasto sivi, peruti in rep so nekoliko temnejši. Pri nas živita dve vrsti, ki sta ob naši poti približno enako pogosti: rumenoglavi kraljiček {Regulus regu-lus) z rumenkasto, temno obrobljeno »krono« na glavi, in rdečeglavi kraljiček (R. ignicapillus) z bolj oranžno krono, ki je še bolj izrazito temno obrobljena, nad očmi pa pri njem poteka svetla obrv. Rumenoglavi kraljički ostanejo pri nas tudi pozimi.
Komaj kaj večji od kraljičkov je palček ali stržek (Troglodytes troglodytes), strumno vzravnani rjavkasti ptiček, ki mu kratki rep sili kvišku in ga vidimo, kako pred nami kot miška smuka nizko pri tleh. Gnezdo, s stranskim vhodom, naredi najraje med koreninami podrtega drevja ali v strmih bregovih ob vodah. Ko ga slišimo peti, kar ne moremo verjeti, da tako krepka pesem vre iz tako drobnega grla.
Na poti bomo naleteli tudi na vrbjo listnico (Phylloscopus collybita), drobnega zelenkasto sivega ptička, ki neutrudno išče hrano med listjem. Oglaša se z značilno pesmico cip-cap, cip-cap.
Med penicami bomo v gozdu videli predvsem črnoglavke (Sylvia atricapilla), ki so tu med najštevilnejšimi ptiči. Samec ima značilno črno kapico, samica pa rjavo. Ob robu gozda in v grmovju oziroma nizkem smrečju po Soriški planini bomo srečali še eno penico: brolico ali mlinarčka (S. curruca), kije zgoraj sivo rjava, spodaj skoraj bela.
V gozdu bomo spoznali še nekatere večje predstavnike ptičev pevcev. Vsem dobro poznana je šoja (Garrulus glandarius), ki nima glas prav nič podoben pevkam, ima pa zato toliko lepše perje, posebno lepa so modra peresa na perutnicah. V višje ležečih smrekovih gozdovih bomo srečali bližnjega sorodnika krekovta ali lešnikarja (Nucifraga caryocatactes). Je velikosti šoje, pretežno rjav, z belimi lisami, podrepno perje je belo, prav tak je tudi pas na koncu repa. Kljun je temen in dolg.
Ob vrhu Lajnarja bomo včasih srečali še dva predstavnika vranov. Največji med njimi je krokar (Corvus corax), kije povsem črn, v zraku ga spoznamo predvsem po klinasto prirezanem repu. Včasih
se spreletavajo ob vrhu tudi planinske kavke (Pyrrhocorax gracu-lus), črni ptiči z rdečimi nogami in rumenim kljunom.
Med večjimi ptiči v gozdu je tudi golob grivar (Columba palum-bus), golob z značilno belo liso ob strani vratu in na vzgibu perutnic. Z juga se vrne že zgodaj spomladi.
In končno omenimo še najbolj značilne predstavnike gozdov med vsemi: to so plezalci, žolne in detli. Od žoln je v nižjih predelih zelena žolna (Picus viridis), z značilno rdečo kapo in črnimi »uzdami«. V bolj zaprtih gozdovih je pogostejša siva žolna ali pivka (Picus canus), ki je nekoliko manjša, samec pa ima le skromno rdečo kapico in slabo izrazite uzde. Tu srečamo tudi največjo med našimi žolnami: črno žolno (Drgocopus martius), ki je vranje velikosti. Je črna, z rdečo kapo. V zraku se oglaša z značilnim kri-kri.
Na svoji poti bomo mogoče srečali tudi velikega detla (Dendrocopos major), ki se bo z glasnim kih-kih kregal na nas z bližnjega drevesa. Barve je značilno črno-bele, z rdečim tilnikom in rdečkastim podrepjem.
Mogoče nas bo pot zanesla sem ponoči. Zgodaj spomladi bomo prav gotovo slišali skovikanje lesne sove (Strix aluco), ijavo lisaste sove s črnimi očmi.
Med ujedami gnezdi v gozdu kanja (Buteo buteo), najpogostejša med našimi ujedami. Večkrat jo lahko opazujemo, kako neutrudno kroži in si išče kakšno miško za pod kljun. Večkrat se oglaša, podobno, kot bi mijavkala mačka. Veijetno gnezdi v gozdu tudi kragulj (Accipiter gentilis), ki ga opazimo bolj redko, sgj le nerad pride na piano. Ima značilno dolg rep s petimi širokimi prečnimi temnimi pasovi, peruti so sorazmerno kratke, zašiljene in globoke, kar mu omogoča hitro menjavanje smeri, ko zasleduje plen. Pogostejši je v teh predelih njegov nekoliko manjši sorodnik skobec (A. nisus), ki lovi predvsem manjše ptiče.
Ko stojimo ob vrhu Lajnarja, večkrat lahko opazujemo navadne postovke (Falco tinnunculus), ki »visijo« v zraku nad okoliškimi pašniki in si iščejo hrano, male glodalce in večje žuželke. Ne smemo Pa biti presenečeni, če bo priletel mimo nas tudi sam kralj naših ptičev, planinski orel (Aguila chrgsaetos).
Tako, ogledali smo si ptiče gozdov, skupaj z njimi pa smo omenili tudi že vrste, ki jih bomo srečevali na vrhu. Med značilnimi vrstami pašnikov Soriške planine je cipa vriskarica (Anthus spinolet-ta), sivo rjav podolgovat ptič, ki gnezdi na tleh. Ko samec poje, poleti
kvišku. Pozimi se vriskarice pomaknejo v nižine, kjer jih vidimo predvsem ob vodah in na vlažnih travnikih.
Če se bomo mudili v okolici Sorice ali na Soriški planini izven časa gnezdenja, se bomo lahko srečali tudi z vrstami ptičev, kijih nismo omenili in tu tudi ne gnezdijo. Tako lepega jesenskega dne na vrhu Lajnarja lahko zagledamo repaljščice (Saxicola rubetra), ki sicer gnezdijo v dolinah, najraje na zamočvirjenih travnikih. Po gnezdenju pa jih peruti odnesejo prav do gorskih pašnikov, kot bi se hotele tudi-one razgledati po naši lepi deželi.
O sesalcih, ki jih bomo srečali
Obiskovalec Soriške planine bo morda videl gamsa ali smo, svet najmanjših sesalcev, gledalcev in žužkojedov pa mu bo ostal prikrit. Pa vendar ti drobni sesalci živijo vse okrog nas in njihova biomasa je enaka biomasi parkljarjev in biomasi ptičev, to pa seveda pomeni, da jih je mnogo. In ker so številni, imajo tudi veliko vlogo v delovanju naravnih združb. Čeprav živijo sesalci tako skrito življenje, pa vendar puščajo za seboj sledove, po katerih lahko spoznamo njihovo prisotnost. V snegu pa tudi v mehkem in finem blatu bomo morda našli odtise tačk, pogosteje pa bomo naleteli na ostanke hrane ali pa iztrebke.
Naš naj večji žužkojed jež (Erinaceus concolor) ]e na Soriški planini redek, sgj mu veliki, hladni in vlažni gozdovi prav nič ne ustre-zgjo. Težko ga bomo srečali, morda pa bomo našli kak njegov iztrebek. Ti so navadno 3 do 4 cm dolgi in slab centimeter debeli. So suhi, trdi in čmi, polni hitinskih delov žuželk, ki so ježeva glavna hrana. Na žužkojede rovke bomo le težko naleteli, čeprav so v teh gozdovih številne in pogostne. Na prvi pogled so podobne mišim, s katerimi pa niso v tesnejšem sorodstvu. Rovke imajo dolg smrček, drobne, neznatne oči in gost, žameten kožušček.'Njihova presnova je zelo živahna, zato potrebujejo dnevno tolikšno količino hrane, kot znaša njihova lastna teža. Smrt jih pogosto doleti kar na lovu, zato najdemo od vseh malih sesalcev na poteh najpogosteje mrtve prav rovke. Zaradi značilnega močnega vorya jih zveri morda ubijejo, jih pa ne pojedo. Mrtva rovka, ki jo bomo našli na gozdni poti, je lahko tudi žrtev kakšne podlasice ali mačke. Sove in ujede pa vonj rovk kgj malo zanima, zato jih z užitkom pogoltnejo. Na Soriški planini so najpogo-
stejše tri vrste iz rodu rdečezobih gozdnih rovk. Gozdna rovka (Sorex araneus) dolga 65 do 80 mm je ijave barve in ima 32 do 56 mm dolg rep. Zelo ji je podobna pritlikava rovka (Sorex minu-tus), je pa precej manjša (40 do 64 mm) in ima 32 do 46 mm dolg rep. Se najlaže prepoznamo črno gorsko rovko (Sorex alpinus), kije velika kot gozdna rovka, ima pa daljši rep. Bližnji sorodnik rovk je krt (Talpa europaea), vsem dobro znan kopač. 125 do 160 mm dolgo valjasto telo porašča kratka in gosta črna dlaka. Rep je kratek (23 do 28 mm), porasel z daljšo ščetinasto dlako. Oči ima krt resda precej zakrnele, povsem slep pa le ni. Sledovi njegovega delovanja (krtine) so tako očitni in vsem tako dobro poznani, da jih ni treba posebej omenjati.
Soriško planino poseljujejo tudi netopiiji, vendar vemo o njih zelo malo. Pozimi se številne vrste zatekajo v podzemske jame, kjer otrple čakajo na pomlad. Poleti si navadno poiščejo druga zatočišča, v katerih samice tudi skotijo mladiče. Med netopiiji razlikujemo podkovnjake (Rhinolophidae) in gladkonose netopirje (Ves-
Sl. 42 Predstavnike dveh družin naših netopirjev najdemo med dnevnim in zimskim mirovanjem v različnih položajih A - gladkonosi netopir, B - pod-
kovpjak
A
B
1 CM
a b	c
Sl. 43 Sledovi veverice, a - odtis prednje tace, b - odtis zadnje tace, c - sled
pertilionidae). Prvi pri mirovanju prosto visijo s stropa, kamor se obesijo s zadnjimi nogami, trup pa ovijejo z letalno mreno. Gladko-nosi netopirji se raje stisnejo v kakšno špranjo, sicer pa so s trebuhom pritisnjeni ob trdo podlago. Pozimi bomo v jamah srečali zlasti malega podkovnjaka (Rhinolophus hipposideros), velikega podkov-njaka (Rhinolophus ferrumequinum) in navadnega netopirja (Myotis myotis), če imamo posebno srečo pa še mulastega ali širo-kouhega netopirja (Barhastella barbastellus) in dolgouhega netopirja (Plecotus sp.). Netopirjev, ki smo jih našli pri zimskem mirovanju, ne smemo vznemirjati. Če drezamo vanje, namreč vzbudijo svojo presnovo, da dvignejo telesno temperauturo, s tem pa hitreje po-rabljajo podkožno tolščo. Nekaj takšnih vznemirjenj lahko pripelje netopirja v resno »energetsko stisko«, zmanjka mu energije, nakopičene v tolšči, in žalostno pogine. Naravo oškodujemo, ker so netopirji redki in zelo ogroženi. Poleti se mali podkovnjak in navadni netopir zatečeta v cerkvene zvonike in na podstrešja, kjer kotita mladiče. Tudi tu pustimo te koristne lovce nočnih žuželk na miru. Okrog naselij bomo sem ter tja naleteli še na drobnega, slabih 5 gramov težkega, malega netopirja (Pipistrellus pipistrellus), v gozdovih pa je dokaj pogost nekoliko večji navadni mračnik (Nyctalus noctuld).
Poljskemu zajcu (Lepus europaeus) vlaga kaj malo godi, zato je na Soriški planini precej redek. Pogosteje pa bomo srečali razne gledalce. Raztreseni olupljeni storži nas spomnijo na veverico (Sciurus vulgaris). Za storž, ki gaje olupila veverica, je značilno sledeče: osnova storža, kjer je ta odtrgan od peclja, ni gladka; olesenelo lusko je veverica sicer odstranila vsako posebej kot celoto, vendar pa je po-
a	b
Sl. 44 Storž, ki sta ga olupila veverica (a) in rumenogrla miš (b)
a	b c d
. Sl. 45 Sledovi, ki jih živali zapustijo na lešnikih, a, - veverica, b - rumenogrla miš, - c - rdeča ali gozdna voluharica, d - detel (lupina je šele načeta)
Sl. 46 Način objedanja lešnika A - rumenogrla miš, B - gozdna voluharica
A B
Sl. 48 Oblika iztrebkov rastlinojedih (A) in mesojedih (B) sesalcev
a	b	c
d	e
Sl. 49 Sledi nekaterih parkljarjev, a - gams, b - domača ovca, c - srna(srnjak) - d - divja svinja, - e - jelen.
vršina storža »nacufana«; storži, ki jih je objedla veverica, ležijo vedno na prostem.
Semena, ki so v storžih, pa teknejo tudi rumenogrli miši (Apodemus flavicollis), ki je med najpogostejšimi, gozdnimi glodal-ci. Na odprtem svetu (polja, travniki) jo nadomešča sorodna navadna belonoga miš (Apodemus splvaticus). Storži, ki so jih olupile miši, imajo gladko in zaobljeno osnovo; gladko »olupljeno« površino, in storži ne ležijo na prostem, ampak jih je žival znosila v zavetje.
Marsikje bomo videli še druge ostanke mišjih pojedin, zlasti lupine lešnikov. Ker jedo lešnike tudi nekateri ptiči (detel, brglez, kre-kovt, šoja in še nekateri), si zapomnimo razlike. Glodalci primejo lešnik med tačke, oprejo obenj gornje sekalce in se poskuša,]o s spod-
njimi sekalci zajesti v trdo lupino. Zato najdemo na njej navadno številne drobne raze, ki so sled držanja spodnjih sekalcev. Ptiči poskusijo razbiti lupino z udarcem kljuna, zato navadno ostane na lupini neka,) sledov močnega udarca.
Veverica je zadosti močna, da lešnik pregrizne, manjši glodalci pa morajo lupino preglodati. Rumenogrla miš drži lešnik, ki ga gloda, obrnjen k sebi. Ko se prebije skozi lupino, upre gornje sekalce v rob nastale odprtine, s spodnjimi glodači pa gloda jedrce. Pri tem lešnik vrti, gornji sekalci pa puščajo vzdolž celega roba drobno sled. Rdeča ali gozdna voluharica (Clethrionomys glareolus), ki tudi rada seže po lešnikih, gloda drugače. Lešnik ima obrnjen stran od sebe (sl. 46), v nastalo odprtino pa potisne ves gobček. Tako ni na robu nobenih sledov gornjih sekačev.' Gozdna voluharica je v gozdovih Soriške planine prav tako pogosta vrsta.
Podobno kot rumenogrla miš odpira lešnike tudi podlesek (Muscardinus avellanarius), ki je naš najmanjši polh. Če imamo srečo, bomo v grmičevju našli celo njegovo gnezdo. V premeru meri
Sl. 47 Sledovi nekaterih zveri, a - domača mačka (sled divje mačke je nekoliko večja), b - kuna, c - podlasica, hermelin, d - lisica, e - pes, f- jazbec
10 do 11 cm, zgrajeno pa je iz listov bukve, robide, bekice ipd. Na Soriški planini živita tudi veliko redkejši drevesni polh (Dryomys ni-tedula) in pa dobro znani navadni polh (Giis glis). Na travnikih, zlasti zamočvirjenih ali pa v sestojih modrega volkovja so ozke stezice, ki si jih je utrla travniška voluharica (Microtus agrestis). Če si jih bomo podrobneje ogledali, bomo na njih našli nagrizene dele rastlin in pa značilne »mišje« iztrebke. Od voluharic živita na Soriški planini še drobnooka voluharica (Pitymys liechtensteini) in veliki voluhar (Arvicola terrestris).
a a b
Sl. 50 Poganjek, ki sta ga obgrizla srnjak (a) in zajec (b)
Kjer so glodalci, so seveda tudi zveri. Tu živi lisica (Vulpes vul-pes). Na gozdnih poteh bomo pogosto naleteli na njene kakih 10 cm dolge sive svaljke, ki so na obeh straneh zašiljeni. Lisičji iztrebki so sestavljeni iz dlake, drobcev kosti, hitina in rastlinskih delov (pešk ipd.).Gledalcem najnevarnejša sta mala podlasica (Mustela nivalis) in velika podlasica ali hermelin (Mustela erminea). V gozdovih živita tudi obe kuni, zlatica (Martes martes) in belica (Martes foina) in seveda jazbec (Meles meles). Najlaže bomo zasledili zveri v snegu. Odtisi tačk se bodo križali z globoko vdrtimi sledovi parkljev. Od parkljarjev bomo na Soriški planini srečali srno (Capreolus capreo-lus), gamsa (Rupicapra rupicapra), jelena (Cervus elaphus) in divjo svinjo {Sus serofd). Ko bomo na spomladanskih izletih naleteli na zaplate razrite ruše, bomo vedeli, da si je trop divjih prašičev iskal hrano. Pogrizeni poganjki in vejice pa nam povedo, da sije na ta način srnjad pomagala pretolči skozi zimo. Kako bomo njeno objedanje ločili od zajčjega? Pri zajcu je vejica gladko odgriznjena, pri srnjadi pa je površina deloma gladka, deloma pa natrgana (sl. 50).
GOZDNA VEGETACIJA SORICE
Malo je krajev v Sloveniji, ki bi se odlikovali s takšno lepoto kot širše območje Sorice. K slikovitosti pokrajine v veliki meri prispevata bujna rast in pestra sestava rastlinske odeje. Raznolikost vegetacije in flore je posledica izjemnega geografskega položaja območja, pestrih edafskih razmer, zelo razgibanega reliefa in svežega, vendar na splošno prijetnega in relativno dovolj toplega podnebja.
Večji del Sorice v širšem smislu pripada Škofjeloškemu pogorju, ki ga v celoti prištevamo k predalpskem svetu. Le na skrajnem severozahodu, koder so Julijske Alpe, so zaznavne ekološke razmere, značilne za alpski svet Slovenije.
Osnovna podnebna značilnost Sorice so obilne padavirte, navadno preko 2000 mm letno, ki z rastočo nadmorsko višino še naraščajo ter so enakomerno razporejene preko leta. Zaradi v splošnem tople lege so temperaturne razmere na splošno ugodne, mrzle zime pridejo do izraza le na naj višjih in osojnih legah, kjer pade pozimi veliko snega, ki leži daleč v pomlad. Zanimivo je, da so povprečne oktobrske temperature občutno višje od aprilskih, kar kaže na posreden sredozemski vpliv, ki je zelo pomemben za obliko in sestavo rastlinske odeje.
Sestava geološke matične podlage je zelo raznolika. Sicer ločimo v glavnem dve vrste kamenin: v zgornjem delu prevladujejo karbonatne, v spodnjem pa nekarbonatne (silikatne) kamenine, vendar je njihova litološka sestava izredno pisana; tako so med karbonatnimi kameninami zastopani dachsteinski apnenci, apnenci z roženci, dolomiti in dolomitni roženci; silikatne kamenine sestavljajo glinasti skrilavci in peščenjaki, tufi, keratofir, psevdoziljski konglomerati, peščenjaki, skrilavci in drugi.
Če pustimo ob strani orogenetske sile, ki so izoblikovale makro-relief, so mezoreliefne razmere v veliki meri odvisne od litološke podlage. Na fizikalno slabo odpornih silikatnih kameninah so pretež-
no blažje reliefne oblike: široki hrbti, zložna homogena pobočja, ki so zelo primerna za naselitev. V pobočja so vrezani globoki in ozki jarki. Na dolomitni podlagi prevladujejo zašiljeni vrhovi in ostrorobi grebeni ter strma gladka pobočja.
Na dachsteinskih apnencih v višjih legah pa so zakrasele planote, nad katere se dvigajo kamniti vrhovi.
Ustrezno raznolikemu reliefu in geološki matični podlagi se je razvila kopica talnih oblik, od spranih rjavih pokarbonatnih tal, po-karbonatnih tal, rendzin raznih razvojnih stopenj do kislih (distričnih) rjavih tal in Tankerjev na nekarbonatni podlagi.
Večina območja Sorice spada k periglacialnemu območju, v zadnji ledeni dobi je le na ozemlje med Črnim vrhom in Možicem segal jezik bohinjskega ledenika.
Na širšem območju Sorice se križata dve florni provinci: ilirska in srednjeevropska, z lokalnimi vplivi submediteranske. Na večjem delu ozemlja se večina izrazito ilirskih vrst kot so tevje, spomladanska torilnica, velikocvetna mrtva kopriva, širokolistna grašica, osko-rica pojavljajo le tu in tam. Več je ilirskih vrst, ki uspevajo v posebnih ekoloških razmerah: na izrazito hladnih strmih pobočjih množično raste gozdni planinšček, na slabše razvitih tleh povrh dolomita je zelo pogost črni teloh ter ciklamen. Na vlažnejših rastiščih paje obilo trilistne penuše in deveterolistne mlaje. Ilirsko-submediteranske termofilne vrste puhasti hrast, gabrovec, mali jesen in ostale na opisanem svetu uspevajo le na strmih toplih pobočjih in grebenih do nadmorske višine okoli 900 metrov.
Na območju Sorice je že dolgo zaznaven vpliv človeka in njegovih živalskih spremljevalcev, ki je imel velike posledice za vegetacijo. V zvezi s tem ngj omenimo pojma potencialno naravne vegetacije in realne vegetacije, ki se danes zelo uporabljata. Potencialno naravna vegetacija je rastlinstvo, ki bi prevladovalo, če ne bi bilo človekovega vpliva, realna vegetacija paje njegovo sedanje stanje. Potencialno naravna vegetacija na širšem območju Sorice bi bili skoraj v celoti bukovi gozdovi, ki bi se razprostirali od dolin do najvišjih vrhov Lajnarja, Dravha in Možica. Na območju Sorice ne more biti govora o gozdni ali celo drevesni meji, saj so vsi vrhovi pod: 1600 metri. Na bolj zavetrnih krajih se bukvi pridružuje jelka. Del teh gozdov je še danes ohranjen. Ostalo rastlinstvo, tako termofilno kot alpsko, se na območju Sorice lahko pojavlja le na ekstremnih rastiščih, koder vlagoljubne in sencoljubne drevesne vrste ne morejo us-
pevati. Delež smreke bi bil neprimerno manjši, predvsem bi se smreka pojavljala v višjih nadmorskih višinah V spodnjih delih bi prevladovali acidofilni, ponekod tudi termofilni bukovi gozdovi, v višjih legah pa visokogorski in subalpski bukovi gozdovi.
Realna vegetacija se v veliki meri razlikuje od potencialno naravne vegetacije. Velik del gozdov je človek izkrčil za kmetijske površine, posebno pašnike in delno travnike. Gojenju bukve ni posvečal pozornosti, zato je na splošno slabe kvalitete. Živina se je prosto pasla v gozdu in je objedala predvsem bukev, po začasnem prenehanju paše pa je pohabljena bukev zrasla v nizka košasta drevesa. Pogosto so bukev sekali na panj. Na splošno so pospeševali smreko, pretežno sojo sadili, posebno na nekarbonatni podlagi. Danes je vegetacija krajevno zelo prizadeta zaradi smučarskih prog. Začeli so tudi gojiti večje število ovac, kar ne bo ostalo brez posledic za rastlinstvo.
Silikatno podlago poraščajo acidofilni bukovi gozdovi. Nižje predele od nižin do nadmorske višine 900 metrov obvladuje acidofilni bukov gozd z gradnom in belkasto bekico (Querco-Luzulo-Fa-getum). Naravna sestava teh gozdov je zelo spremenjena. Posebno je pridobila na deležu smreka, ki so jo v zadnjih stoletjih stalno pospeševali v škodo bukve. Bolj ali manj čisti bukovi gozdovi s primesjo gradna in domačega kostanja so zelo redki. Primes domačega kostanja, ki je zelo zanimiva drevesna vrsta tudi s fitogeografskega vidika, saj mu velik del raziskovavcev vegetacije pripisuje ilirski in nekateri tudi avtohtoni značaj. Vendar njegova biološka moč v predalpskem svetu na meji alpskega sveta že močno peša, zanj je v gozdovih že prehladno. Uspeva posamično okoli kmetij v izrazito sončnih legah. V acidofilnih bukovih gozdovih na območju Sorice skoraj popolnoma prevladuje kisloljubna vegetacija, delno zaradi prevladujoče smreke, kije tla površinsko zelo zakisala, delno pa zaradi zelo kislega silikatnega substrata, na katerem so zelo kisla rjava tla. Predvsem najdemo belkasto bekico, borovničevje, gozdni svišč, navadni jetičnik, dvolistno senčico, orlovo praprot, ki se bujno razbohoti v presvetljenih, še bolj pa v steljarjenih gozdovih. Ekološko zahtevnejše rastlinske vrste, kot so podlesna vetrnica, prstasti šaš, zajčji lapuh in druge so bolj redke.
V približno istih nadmorskih višinah so na dolomitni podlagi bukovi gozdovi z gabrovcem (Ostryo-Fagetum), ki jim pravimo tudi termofilni ilirski bukovi gozdovi. Na opisanem območju se ilirski ter-
mofilni bukovi gozdovi nahajajo na svoji skrajni severni meji in so floristično precej obubožani. Naseljujejo strma do srednje strma pobočja in oble grebene, kjer prevladujejo slabše razvita tla, najpogosteje so to rjave rendzine in rendzine z majhno kapaciteto tal za vodo. Večina vode odteče po površini in vladajo poleti sušne razmere, ki omogočeno, da se uveljavijo tudi nekatere svetloljubne in toploljubne rastline, ki v povprečnih ekoloških razmerah predalpskega sveta sicer ne uspevajo. V drevesni plasti gozdov, ki so blizu naravne sestave, bukev skoraj popolnoma prevladuje. Posamično so primešani gabrovec, mali jesen in mokovec. Večjo primes dosežejo le na bolj ekstremnih rastiščih. Za združbo so značilni toploljubni grmi, kot so kozjačešnja, navadni trn, tintovje, češmin ter zeliščaprimožek, lepki osat, solzice, breskvasta zvončnica, medenika, beli šaš, kokoševec, bela in rdeča naglavka, ki dajejo združbi toploljubni značaj. Ekološko zahtevnejše vrste so redkejše. Pomembno je pojavljanje črnega teloha in ciklame, ki nakazujeta ilirski značaj združbe. Po grebenih je pogosto obilo gorske šašulice. Ti gozdovi imajo delno varovalni značaj in so jih v preteklosti in še delno tudi danes izkoriščali le za drva slabše kvalitete. Prevladovale so sečnje na panj in včasih tudi sečnje na golo. Zato so bukovi gozdovi danes redki. Ponekod so popolnoma prevladali panjevci gabrovca in malega jesena.
V	višjih nadmorskih višinah, nad 900 (1000-1400 m), se povrh silikatne podlage pojavljajo visokogorski acidofilni bukovi gozdovi, opisani kot acidofilni bukov gozd z belkasto bekico in vretenčastim Salamonovim pečatnikom (Polygonato verticillati-Luzulo-Fage-tum). Ta združba se na območju Sorice pojavlja le fragmentarno. Večino gozdov so izkrčili za pašnike ali pa so jih spremenili v smrekove gozdove. Na rastiščih te združbe so danes tudi smučišča in je tam vegetacija bolj ali manj uničena. Geološka matična podlaga te združbe v Sorici so nekarbonatne kamenine kot keratofir, tufi, glinasti skrilavci in peščenjaki, ki spadajo v skupino zelo kislih nekarbonatnih kamenin. Na njih prevladujejo globoka oligotrofna tla, ki so slabo zasičena z bazami in ob kvarnih vplivih hitro degradirajo.
V	potencialno naravnih združbah je osnovna graditeljica fitoce-noz bukev, ki pri ustreznem gojenju zelo dobro uspeva in so ji ostale drevesne vrste podrejene. Izjema je smreka, ki pa je navadno pospeševana. Gorski javor je redek, prav tako macesen, ki se pojavlja le po grebenih v višjih nadmorskih višinah. V grmovni plasti se na presvetljenih mestih pogosto razbohoti malinovje. Pokrovnost zeliščne
plasti se zelo spreminja in je zelo odvisna od krajevnih reliefnih razmer. Na strmih prisojnih legah pogosto skoraj popolnoma prevlada gozdne šašulica, njej sta primešani gozdna škržolica in borovničevje. Na boljših rastiščih, po vlažnih jarkih in osojnih legah, pa najdemo tudi gomoljasti gabez, rumeno mrtvo koprivo, prehlajenko, zajčico, prosuljo in še katero. Skoraj povsod pa je obilo zmerno kisloljubnih vrst: belkasta bekica, zajčja deteljica, gozdni svišč. Redkeje zasledimo bolj ali manj subalpinske vrste: vretenčasti Salamonov pečatnik, gozdno bekico, brdovko, platanolistno zlatico in dlakavi lepen, ki dajejo združbi visokogorski značaj. Na opisanem območju je geografska varianta s trilistno penušo, ki je ilirski florni element, posebno značilen za gorske in visokogorske gozdove ilirskega flornega območja.
Kot že rečeno, so gozdovi tega tipa le zelo redko dobro ohranjeni; Danes prevladujejo na njihovih rastiščih pašniki tipa Arnico-Narde-tum in smrekovi gozdovi z vijugasto masnico (Deschampsio-Pice-etum).
Nekarbonatna matična podlaga sega na območju Sorice zelo visoko, do nadmorske višine okoli 1500 metrov. Na tej višini bi bila potencialno naravna združba acidofilni subalpski bukov gozd, podobno kot na silikatnih gorovjih Bosne. Tako v Sorici kot tudi na Porez-nu pa je gozdna vegetacija skoraj popolnoma uničena. Pojavljajo se le nizki grmiči bukve in smreke s prevladujočim borovničevjem v podrasti. Ker je to edinstven biotop subalpskih bukovih gozdov v Sloveniji, raziskovalec gozdne vegetacije lahko samo obžaluje, da ti gozdovi niso ohranjeni.
Na nekaterih najvišjih vrhovih Sorice povrh silikatne matične podlage (npr. Štedel vrh) uspeva zelo acidofilna varianta visokogorskih acidofilnih bukovih gozdov. V drevesni plasti bukev skoraj popolnoma prevladuje, med zelišči pa najdemo samo predstavnike smrekovih gozdov: brusnico, borovnico, gozdno bekico, širokolistno glistovnico, rebrenjačo ter beli in trikrpi mah. Združba je talno pogojena in je verjetno sSrhostojna rastlinska združba.
Visokogorski bukovi gozdovi na karbonatni podlagi predalpskega sveta Slovenije (Fagetum altimontanum praealpinum) so bili dovolj obširno predstavljeni že v ostalih vodnikih po Loškem ozemlju, zato jih na tem mestu ne kaže nadrobno opisovati. V primerjavi z doslej opisanimi visokogorskimi bukovimi gozdovi na Blegošu in delno tudi na Poreznu so veliko slabše ohranjeni, ker uspe-
vajo v slabših ekoloških razmerah. Rastejo predvsem na strmih pobočjih nad Zgornjimi Banjami in nad Trojaijem; na dolomitnih apnencih prevladujejo ijave rendzine. Rastline, značilne za altimon-tanske bukove gozdove so goli lepen, brdovka itd. se bolj poredkoma pojavljajo. Na splošno prevladuje oblika z gorsko šašulico.
Sorodna združba z visokogorskim bukovim gozdom je gozdna združba bukve in trilistne vetrnice (Anemone-Fagetum), značilna predvsem za Julijske Alpe, ki sega še na območje Sorice. Najnovejša skupna raziskovanja fitocenologov Slovenije, Avstrije in Italije so dognala, daje areal združbe bistveno manjši, kot smo mislili doslej. Združba ima visokogorski značaj, čeprav se subalpinske vrste: goli lepen, okroglolistni kreč, kopjasta podlesnica in druge redkeje pojavljajo, zaradi surovih klimatskih in slabših edafskih razmer. Prevladujejo namreč dolomiti, na katerih so v glavnem le rendzine. V primerjavi s predalpskimi visokogorskimi bukovimi gozdovi ima združba bukve in trilistne vetrnice več kisloljubnih vrst: brusničev-je, borovničevje, hruškolistko ter vrste, ki nakazujejo ekološko povezavo z južnoalpskimi gozdovi rdečega bora: beli šaš, spomladanska resa in temnordeče močvirnice. Ekološko zahtevnejše vrste niso prav pogoste. V Sloveniji sta bili izločeni dve geografski varianti te združbe. Prva s črnim telohom uspeva v vzhodnih Julijskih Alpah, nekako do Vršiča, druga s snežno belo bekico pa na širšem območju Bovškega.
Floristično najzanimivejša gozdna združba na območju Sorice so subalpski bukovi gozdovi, ki so razmeroma dobro ohranjeni na Dravhu in Možicu, čeprav je gozdna paša tudi tam opravila svoje. Potencialno naravno rastišče te združbe so v Sorici vsi gorski vrhovi nad 1400 metrov nad moljem, tudi Lajnar, ki pa je danes ves spremenjen v pašnik.
Združba je bila opisana že na Blegošu in na Ratitovcu kot subalpski bukov gozd predalpskega sveta Slovenije (Fagetum subalpi-num praealpinum). Ti gozdovi so tako fiziognomsko kot floristično nekaj posebnega. Zaradi surovih podnebnih razmer je bukev nizke rasti, kržljava, skrivenčena in zaradi dolgega ležanja snežne odeje sabljaste vzrasti. Gradi skoraj čiste sestoje, tu in tam je primešano nekaj smreke. V grmovni plasti so predvsem zanimive vrste, ki uspevajo v večjih nadmorskih višinah: dlakavi sleč, Waldsteinova vrba, gola vrba, velikolistna vrba, ki se sicer v subalpskih bukovih gozdovih pojavljajo predvsem posamič, vendar s svojo prisotnostjo
jasno kažejo na bližino subalpinskega pasu. Tudi v zeliščni plasti je veliko subalpinskih vrst; takšne so npr. goli lepen, gozdna bekica, okroglolistni kreč, kopjasta podlesnica, dvocvetna vijolica in gozdna krvomočnica. V subalpskih gozdovih v Sorici smo našli tudi veliki zvonček in votli petelinček. V bližini teh gozdov uspeva na planem tudi vanež, ki se v subalpskih bukovih gozdovih dinarskega sveta bujno pojavlja. V predalpsko-alpskem svetu je zanj v gozdovih že prehladno. Kakor vsi subalpski bukovi gozdovi Škofjeloškega pogorja so tudi subalpski bukovi gozdovi Sorice varovalni gozdovi in jih je potrebno kot zelo zanimive fitocenoze obvarovati oziroma njihovo obnovo celo pospeševati.
V pasu subalpskih bukovih gozdov pod Lajnarjem porašča precejšne površine zelena jelša. Ta grmišča (Ainetum viridis) so razvojni stadiji na opuščenih pašnikih. Njihov razvoj proti subalpskemu bukovemu gozdu poteka zelo počasi. Imajo zelo podobno rastlinsko sestavo kot subalpski bukovi gozdovi, le da bukev in ekološko zahtevnejše rastlinske vrste skoraj popolnoma manjkajo. Pač pa so množično prisotne visokogorske vrbe.
Grmišča zelene jelše se v podobnih ekoloških razmerah pojavljajo tudi na vrhu Porezna. Čeprav je to brez dvoma realna vegetacija na rastišču potencialno naravnih subalpskih bukovih gozdov, so jo zaradi izrednega frtogeografskega pomena vnesli tudi na karto potencialno naravne vegetacije Jugoslavije v merilu 1 : 1,000 000.
D
VSEBINA
Vodniku na pot (dr. Anton Ramovš), pokrajinski opis in opisi krajev (France Planina), kamninska sestava, geološka zgradba in kamnine spomenikov (dr. Anton Ramovš), etnološki spomeniki in Ivan Grohar (dr. Ivan Sedej), zemljepisni in turistični pregled Soriške planine (Marijan Masterl), mehkužci (dr. Jože Bole), pajki (dr. Anton Polenec), metulji (dr. Jan Carnelutti in Peter Tonkli), hrošči (dr. Božidar Drovenik), ptiči (Janez Gregori), sesalci (Boris Kryštufek), gozdna vegetacija (dr. Lojze Marinček). Sliki 37 in 41 je narisal dr. Jože Bole.
Vodniku na pot ................................................... 3
Sorica in Soriška planina ........................................ 5
Od Železnikov do Zalega Loga...................................... 7
Zali Log.......................................................... 9
Kamnito gradivo in okrasje .................................. 12
Kamnine v okolici Zalega Loga.................................... 20
Železnikarski apnenec in dolomit z roženci .................. 20
Zaliloški strešni skrilavec.................................. 23
Iz Zalega Loga proti Podroštu in v Sorico ....................... 26
Sorica .......................................................... 28
Kamnito okrasje domačij in cerkve............................ 32
Na kakšnih kamninah stoji Sorica............................. 32
Ivan Grohar ................................................. 33
Iz Sorice v vasi pod Ratitovcem ................................. 43
Spodnje Danje ............................................... 44
Iz Spodnjih v Zgornje Danje ................................. 48
Zgornje Danje................................................ 49
Proti Trojarjevi domačiji ................................... 50
Zaselek Trojar............................................... 51
Od Trojarja v Zabrdo......................................... 52
V Zabrdu .................................................... 55
Torka........................................................ 59
Ravne........................................................ 60
Iz Sorice na Soriško planino ................................ 60
Ostanki losa v Losovem breznu ............................... 61
Soriška planina - zemljepisni in turistični pregled
Z geologom na Lajnar in sosednji Dravh .....
Mehkužci v okolici Sorice...................
P^jki na Soriški planini in v okolici ......
Metulji Sorice .............................
Hrošči Sorice in Soriške Planine ...........
Ptiči Sorice in Soriške planine ............
O sesalcih, kijih bomo srečali .............
Gozdna vegetacija Sorice ........................
Kranj
D ZGODOVINA domoznanstvo Slovenija
SORICA in
914.971.2 Soriška planina(036)
COBISS ©
SKLADIŠČE *
k¥
m
, ill
■ ■. ; hP
' mm