Izvirni znanstveni članek / Original article poznavanje ukrepov prve pomoči pri zlomu kolka med laiki na tolminskem KNOWLEDGE OF FIRST AID MEASURES FOR HIP FRACTURE AMONG NON-MEDICAL PERSONNEL IN TOLMIN REGION Marina Laharnar, Damjan Slabe, Simon Herman Ključne besede: zlom kolka, prva pomoč, laiki IZVLEČEK Izhodišča: Zlom kolka pomeni vse zlome v področju proksimal-nega dela stegnenice. Poškodbaje najpogostejša v starosti med 70 in 80 let, pri ženskah je dvakrat pogostejša kot pri moških. Poleg celovite klinične oskrbe je za uspešno zdravljenje ključnega pomena zmanjševanje bolečin in boljše počutje poškodovanega, oboje je temeljni ukrep prve pomoči. To še zlasti velja za oskrbo poškodovanih v odročnih krajih, kjer je dostopni čas ekip nujne medicinske pomoči daljši. Namen raziskave je pridobiti podatke o pogostosti zloma kolka na Tolminskem ter ugotoviti, ali laiki v tem delu Slovenije poznajo znake zloma ter ukrepe prve pomoči v primeru tovrstne poškodbe. Metoda: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo pregleda dostopne domače in tuje strokovne literature, baze podatkov Reševalne postaje v Tolminu ter s pomočjo anonimnega anketnega vprašalnika. Vprašalnik je izpolnilo sto naključno izbranih laikov (ne zdravstvenih delavcev) s Tolminskega, od tega šestdeset žensk in štirideset moških. Rezultati: Na reševalni postaji Tolmin letno zabeležijo med trideset in štirideset zlomov kolka, najpogosteje v področju stegneničnega vratu. Dobra četrtina anketiranih (27 %) ve, da je poškodovana noga krajša od zdrave, in še več (38 %), da je poškodovana noga zvrnjena navzven. Med anketiranimi jih je 69 % mnenja, da se pri zlomu pojavi bolečina na mestu poškodbe, vendar pri starostnikih ni izrazita in se prenese v predel kolena. Čeprav poškodovanec z zlomljenim kolkom ne more hoditi, je 36 % anketiranih odgovorilo, da tak poškodovanec težko hodi. 85 % anketiranih se še nikoli ni srečalo s poškodovancem z zlomljenim kolkom. 51 % anketiranih meni, da imajo premalo znanja za nudenje prve pomoči. Diskusija in zaključek: Le manjši delež laikov na Tolminskem pozna znake zloma kolka in ustrezno prvo pomoč. To predstavlja problem za prebivalce odročnih krajev, do katerih ekipa nujne Key words: hip fracture, first aid, nonmedical personnel abstract Introduction: A hip fracture is a femoral fracture that occurs in the proximal end of the femur, near the hip joint. The great majority of hip fractures occur in elderly individuals aged between 70 and 80. The incidence is twice more common in females than males. The potential for recovery depends greatly upon the first aid an individual receives before they are attended to in a medical treatment facility. When medical personnel are not immediately available, which is often the case in remote areas, administration of appropriate, prompt and effective first aid measures is of crucial importance in preventing or minimizing further suffering and disability. The first aid measures should also ensure pain relief and the casualty's comfort. Aim: The aim of the study was to obtain information on the incidence of hip bone fractures in Tolmin region and to determine whether the nonmedical personnel in the region are familiar with the symptoms of hip fracture and the necessary first-aid measures. Methods: A descriptive research method was used. The secondary data were collected via a review of the available domestic and foreign literature and retrieved from the Tolmin Emergency Medical Service database. Additional information was obtained through an anonymous survey questionnaire, completed and returned by 100 randomly selected non-medical personnel (60 women and 40 men) from the Tolmin region. Results: The Tolmin Emergency Medical Service records 30 to 40 hip fractures a year, with femoral neck fractures being the most common. 27 % of respondents know that the injured leg is shorter than the other leg, 38 % are also familiar with the fact that the injured leg is rotated outward. 69 % of respondents believe that the fracture is associated with local pain in the hip region which is, however, less pronounced in elderly patients and usually transferred to the knee. 36 % of respondents claim that a casualty can walk, albeit with difficulty. 85 % have never Marina Laharnar, dipl. m. s. viš. pred. mag. Damjan Slabe, v. m. t., prof. zdr. vzg., Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Oddelek za sanitarno inženirstvo, e-naslov: damjan.slabe@zf.uni-lj.si asist. mag. Simon Herman, dr. med., spec. kirurg, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Klinični oddelek za travmatologijo, e-naslov: simon.herman@kclj.si Prispevek temelji na diplomskem delu, ki ga je avtorica Marina Laharnar zagovarjala na Univerzi v Ljubljani, Zdravstveni fakulteti, na Oddelku za zdravstveno nego. V prispevku je predstavljen del rezultatov diplomskega dela, ki je nastalo pod mentorstvom viš. pred. mag. Damjana Slabeta, v. m. t., prof. zdr. vzg., in somentorja asist. mag. Simona Hermana, dr. med. medicinske pomoči potrebuje več časa. Prebivalcem odročnih krajev je potrebno omogočiti osnovne in obnovitvene tečaje prve pomoči, na katerih bi lahko ponovili in utrdili svoje teoretično znanje in vadili praktične ukrepe prve pomoči. Kot vir velja izkoristiti motiviranost anketiranih za sodelovanje in nadgrajevanje znanja prve pomoči, še zlasti, če bi bil tečaj organiziran v njihovem kraju. Uvod Za razviti svet je značilno, da se prebivalstvo stara. Ob nadaljnji nizki rodnosti se bo tudi prebivalstvo Slovenije vse bolj približevalo fazi pretiranega staranja z 20% deležem prebivalcev, starejših od 65 let (Andolj-šek, 2004). To dejstvo prinaša nova tveganja. Eno izmed teh predstavlja tudi zlom kolka, ki največkrat prizadene prav starejše osebe (Brilej, Komadina, Vrabl, 2007; Zupančič, 2004). Pod pojmom zlom kolka razumemo zlome proksi-malnega dela stegnenice. Razlikujemo dve skupini tovrstnih zlomov, in sicer znotrajsklepne - intrakapsularne (zlom glavice stegnenice in zlom vratu stegnenice) in izvensklepne - ekstrakapsularne (pertrohanterni zlom, intertrohanterni zlom, subtrohanterni zlom) (Horvat, 2007). Za zlom kolka je značilno, da je poškodovana noga navadno zvrnjena navzven in krajša. Pri starejših osebah otekline skorajda ni (za zlom je zadostovala manjša sila, zato ni večje poškodbe mehkih tkiv ali krvavitve). Zaradi oživčenja z obturatornim živcem se bolečina velikokrat prenaša v predel kolena, tako da šele natančen pregled pokaže dejansko mesto poškodbe. Pri mlajših je za zlom potrebna večja energija, zato se kažejo vsi znaki zloma: oteklina, spremenjena oblika, znamenja večje izgube krvi (Herman, 2006). Do zloma kolka lahko pride v vseh starostnih obdobjih. Po petinšestdesetem letu starosti število tovrstnih poškodb strmo narašča, najpogostejše so v osmem desetletju življenja. Poškodba je pri ženskah pogostejša, zlasti po menopavzi. Ženske imajo širšo medenico (coxa vara, zmanjšan kot med stegnenico in stegnenič-nim vratom), v menopavzi doživijo hormonske spremembe, ki jih pogosto spremlja osteoporoza, daljša se njihova življenjska doba; toda s tem ne izključujemo poškodb pri moških (Kozina, Smrke, 1999). Poglavitni vzrok zlomov pri starejši populaciji je zmanjšana trdnost kosti (gostota in kakovost) in tudi povečano tveganje za padce (Zupančič, 2003). Pri starostniku zlom kolka pomeni hudo poškodbo, ki ga življenjsko ogroža. Zadnjih nekaj let število poškodovanih starejših oseb narašča tudi zato, ker je njihova življenjska doba daljša, pri starostnikih z demenco so poškodbe pogostejše kot pri drugih starejših pacientih. attended to an injured person with a hip fracture and 51% claim to be insufficiently qualified to administer first aid. Discussion and conclusion: Only a small share of nonprofessionals in the Tolmin region is familiar with the symptoms of a fractured hip and the delivery of appropriate first aid. This presents a problem to people living in remote areas because emergency medical teams need considerable time to reach them. Basic first-aid and first-aid refreshment training courses should be organized to improve and update their theoretical knowledge and first aid skills. The participants seem highly motivated to attend such courses, especially if locally organized. Verjetnost padca je zelo velika, ko se starostnik zbudi sredi noči in v temi pod vplivom uspaval išče pot do sanitarij ali drugih delov stanovanja (Čekon, Lipnik, Vravnek, 2009). Med dejavniki tveganja je tudi fizična neaktivnost posameznika. Le-ta je lahko posledica spremljajočih bolezni, artritisa, pešanja sluha ali motenj ravnotežja (Long, Phipps, Cassmeyer, 1993). Zlom kolka negativno vpliva na kakovost življenja, zmanjša samostojnost in mobilnost bolnika, kar neposredno vpliva tudi na veliko umrljivost po zlomu, saj se pri poškodovancih z zlomom kolka v primerjavi z nepoškodovanimi enake starosti in spola pričakovano trajanje življenja zmanjša za 25 % (Rok Simon, 2004). Prva pomoč pri zlomu kolka Za zagotovitev ustrezne pomoči poškodovancu z zlomom kolka je pomembno, da poznamo simptome in znake, ki kažejo na zlom (Lah, 2004). Že ob vsakem sumu na zlom ravnamo, kot da gre za zlom. Imobilizacija celotnega spodnjega uda in kolčnega sklepa je potrebna že na kraju, kjer je prišlo do nezgode. S pravilno in takojšnjo imobilizacijo dosežemo negibnost poškodovanega uda, s čimer preprečimo ali zmanjšamo bolečine, razvoj šoka in možnost dodatnih poškodb tkiv (Cimerman, 2005). V primeru, da ud ni imobiliziran, poškodovanca ne premikamo in ga ne premeščamo, razen če je to nujno za reševanje njegovega življenja. Imobilizacija je še zlasti pomembna, kadar je za prihod ekipe nujne medicinske pomoči (NMP) predvidoma potrebno več časa. Pri dajanju prve pomoči (PP) poškodovancu upoštevamo splošne napotke za PP: zagotovimo varnost, se mu predstavimo, naredimo prvi pregled. Ob ugotovitvi poškodbe mu pojasnimo nadaljnje ukrepe. S tem ga do neke mere pomirimo in pridobimo njegovo sodelovanje. Če ima v predelu zloma odprto rano, jo najprej oskr-bimo, šele nato ud imobiliziramo. V okviru PP lahko prelom vratu stegnenice zasilno imobiliziramo tako, da poškodovano nogo pričvrstimo ob zdravo z dvema rutama. Med koleni in gležnji noge mehko založimo. Z dvema široko zloženima trikotnima rutama (ali drugim priročnim materialom, npr. s šalom, povojem) pričvrsti-mo poškodovano nogo ob zdravo: s prvo ruto v obliki osmice zvežemo skupaj obe stopali, z drugo povežemo preko obeh kolen. Če mobiliziramo z improviziranimi sredstvi, mora opora na zunanji strani segati od stopala do pazduhe, na notranji pa od stopala do presredka. Poškodovanca z zlomom kolka ne smemo prevažati sami v osebnem avtomobilu, zato preko Regijskega centra za obveščanje (telefonska številka 112) pokličemo ekipo NMP. Ob ponovnem temeljitem pregledu smo pozorni na morebitne druge poškodbe. Poškodovanec naj leži s podloženim zglavjem, nog mu ne podlagamo. Zavarujemo ga pred vremenskimi vplivi (npr. z odejo, dvostransko metalizirano folijo). Ves čas smo ob njem, ga spodbujamo in opazujemo. Ekipa NMP poškodovanca z zlomom kolka običajno imobilizira s pomočjo vakuumske blazine. Za zmanjšanje bolečin poškodovanec dobi protibolečinsko terapijo, vendar ne aspirina ali ostalih nesteroidnih protivnetnih zdravil, saj vplivajo na strjevanje krvi in celjenje kosti. Pri akutni poškodbi je smiselno dati sredstvo iz skupine opiatov. Ekipa NMP poškodovancu navadno nastavi infuzijo, v primeru daljšega transporta vstavijo tudi urinski kateter (Herman, 2006). Zdravljenje zloma stegnenice je, z izjemo pri majhnih otrocih, praviloma operativno. Operativna učvrstitev zlomov z osteosintezo ali zunanjim fiksatorjem omogoči hitro rehabilitacijo, ki je zelo pomembna za preprečevanje poškodbenih zapletov in uspešno vrnitev v normalno življenje. Pri starejših poškodovancih se v primeru zlomov vratu stegnenice odločimo za primarno artroplastiko kolka (vsaditev kolčne endoproteze), saj je pri tej poškodbi zelo verjetno odmrtje glavice stegnenice, s čimer so povezani zapleti. Endoproteza omogoča tudi takojšnjo polno obremenjevanje poškodovanega uda (Herman, 2006). Cilj zdravljenja zlomov v področju kolkov je, da poškodovancu omogočimo, da lahko čim prej shodi s stabilnim in nebolečim kolkom, da se izogne sekundarnim posegom in da se mu čim prej vrne zdravstveno stanje pred nezgodo tako v somatskem kot tudi v psi-hosocialnem pogledu (Smrke, 2003). Namen Namen raziskave je pridobiti epidemiološke podatke o pogostosti zloma kolka na Tolminskem ter ugotoviti, ali laiki v tem odročnejšem delu Slovenije poznajo znamenja zloma ter ukrepe PP v primeru tovrstne poškodbe. Metode Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. Zbiranje podatkov je potekalo s pomočjo pregleda dostopne domače in tuje strokovne literature. V bazah, kot sta COBIB.SI in Medline, smo iskali zadetke po ključnih besedah zlom kolka, prva pomoč oz. hip fracture, first aid. S ključno besedo zlom kolka smo v bazi COBIB.SI dobili 59 zadetkov; ko smo vpisali ključno besedo kolk, smo dobili 279 zadetkov. V bazi Medline smo s ključno besedo first aid dobili 91618 zadetkov in s ključno besedo hip fracture 6691 zadetkov. Podatki o pogostosti zloma kolka na Tolminskem za obdobje petih let (od leta 2005 do 2009) so bili pridobljeni s pomočjo računalniške baze podatkov službe NMP v Tolminu (Reševalne postaje Zdravstvenega doma Tolmin). Za namen ugotavljanja teoretičnega znanja PP v primeru zloma kolka med laiki je bil izdelan anketni vprašalnik Zlom kolka in prva pomoč, ki je zajemal štirinajst vprašanj zaprtega tipa. Anketni vprašalnik smo testirali na vzorcu desetih oseb. Ker ni bilo pripomb na vprašalnik, le-tega nismo spreminjali in dopolnjevali. Anketni vprašalnik je bil razdeljen med krajane Šentviške planote in v ostale kraje širšega tolminskega območja: Kobarid, Bovec in Tolmin. Pri izpolnjevanju anketnega vprašalnika so prostovoljno sodelovali delavci podjetja Gostol TST iz Tolmina, delavci Metalflexa iz Pečin, stranke enega izmed frizerskih salonov v Tolminu ter člani Športnega društva Šentviška Gora. Anketiranje je potekalo med 27. 7. 2009 in 3. 8. 2009. Anketni vprašalnik je izpolnilo sto naključno izbranih laikov s tolminskega območja, od tega šestdeset žensk in štirideset moških. Podatke smo pregledali, uredili in jih statistično obdelali s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel. Dobljeni rezultati so prikazani grafično in v obliki razpredelnic. Rezultati V nadaljevanju so najprej prikazani rezultati ugotavljanja pogostosti zloma na področju Reševalne postaje Tolmin (Slika 1). Sledijo rezultati ugotavljanja znanja PP v primeru zloma kolka med laiki. V zadnjem delu so predstavljeni rezultati poizvedovanja, kje so laiki pridobili znanje PP, kako le-tega ocenjujejo in kakšna je njihova motiviranost za udeležbo na tečaju PP v prihodnje. Med laiki na Tolminskem smo želeli preveriti, kakšno je njihovo poznavanje znakov zloma kolka, kar nam prikazuje slika 2. Največ anketiranih je odgovorilo, da bi na zlom kolka pomislili ob bolečini na mestu poškodbe (69 %) in ob oteklini, ki se pojavi v predelu kolka (56 %). Zanimalo nas je, kje so anketirani pridobili znanje prve pomoči (Slika 3). Največji delež anketiranih je pridobil znanje PP na tečaju PP za voznike motornih vozil. Več kot polovica anketiranih (54 %) se je tečaja PP nazadnje udeležila pred več kot 10 leti (Slika 4). Ker je nudenje prve pomoči dolžnost vsakega državljana (k temu nas zavezuje tudi zakon), smo anketirane povprašali, kako bi ocenili lastno znanje prve pomoči. Odgovore nam prikazuje Slika 5. 1 % o% tečaj prve pomoči za voznike motornih vozil osnovna šola srednja šola, visoka šola, fakulteta 2005 2006 | zlom diafize stegnenice zlomvratustegnenice zlom stegnenice 2007 2008 2009 | pertrohanterni zlom | subtrohanterni zlom zlomdrugihdelovstegnenice Slika 1. Pogostost posamezne vrste zloma kolka na področju Reševalne postaje Zdravstvenega doma Tolmin v obdobju od leta 2005 do 2009. Figure 1. Incidence of individual types of hip fracture in the area covered by the Tolmin Emergency Medical Service from 2005 to 2009. drugo odprti zlom pri starejšem bolečina na mestu poškodbe poškodovanec težko hodi poškodovana noga zvrnjena navzven poškodovana noga krajša od zdrave oteklinavpredelu kolka 3 36 27 0 10 20 30 40 50 60 70 80 Število odgovorov Slika 2. Frekvenčna porazdelitev odgovorov anketiranih na vprašanje, kako bi prepoznali zlom kolka. Figure 2. Frequency distribution of the respondents' answers regarding the symptoms of hip fracture. iz knjig, prakse, izkušenj Slika 3. Delež odgovorov anketiranih v zvezi z vprašanjem, kje so pridobili znanje s področja prve pomoči. Figure 3. Percentage of the respondents' answers regarding the source of their first aid knowledge. 60 40 S 20 1 leto ali manj nad 10 let nikoli se nisem udeležil/a tečaja prve pomoči Slika 4. Frekvenčna porazdelitev odgovorov anketiranih na vprašanje, koliko let je minilo od zadnjega tečaja PP. Figure 4. Frequency distribution of the respondents' answers regarding the time of their last first-aid course. 7060- O »o-§ a 4° ■a o jg 30 '>