poštnina plačana v gotovini Dinastija levjih filmskih zvezdnikov <§• februarja čfCnjiga e. 6 19 H^UBU^AKA ? 1 Življenje in svet Ilustrovana tedenska revija Izhaja vsak petek in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.—, polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20.—, mesečno Din 8.—. Posamezna številka Din 2.—. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. — FRANCIJA, mesečno 4 franke. — ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. — AVSTRIJA, mesečno 1 šiling. — AMERIKA in ostalo inozemstvo letno iy2 dolarja. Uredništvo in oprava v Ljubljani, Knafljeva ulica 5. VSEBINA št. 6: Vladimir Levstik: Moja srečanja z Dostojevskim. — M. Scott: Podzemske novice. — Vsemirje v laboratoriju. — Dr. JosefKorensky: Na otoku gobavcev. — Razvoj letalstva v sliki in besedi (nadaljevanje). — Slike iz življenja in sveta. — Ivan P o dr ž a j: Krivda Elija Pilona (nadaljevanje). — Fedor Mihaj-lovič Dostojevskij (ob petdesetletnici njegove smrti). — Jean Thomas: Na pragu puščave. — Ana Pavlova. — Znanstvene drobtine. — Karikature. — Tedenski jedilni list — Ako še ne veš. — Družinska kriza. — Zadnje besede slovitih žen. — Uganke in zanke. — Humor v slikah. Družinska kriza Vsi vemo: že davno je družina ogražena. Vez, ki sipaja očeta, mater in otroke, se je zrahljala, stari nazori o avtoriteti staršev in o pokornosti dece, temelji za patriarha* lično obliko družine so se morali omajati v času, ko sili oster življenjski boj mladi« no že zgodlaj k zaslužku in jo napravlja s a* mostojno. Ali pa ni tudi naraščajoči za« služek mater nevarnost za družino? Nekoč je bila družina skupno posest oskrbujoča in pomnožujoča skupnost za proizvodnjo, obrat in deJo, ki je skoro vsem ženam nu« dila možnost, da so vse svoje sile posve« tile dpmu. Iz blagoslova materinske lju> bežni in gospodinjskih skrbi je izhajala družinska vez, ki je porajala družinske idis le im družinsko srečo. Danes pa mora žena in mati upoštevati gospodarske spremeni! be, ki posplošujejo siromaštvo ter pred; stavi j a jo družino le še kot zaslužkarsko in konsumentsko sikupinip. Sklnbeti fhora za vodstvo gospodinjstva, ki zahteva mnogo varčnosti in računati mora z ureditvijo pridobitnega gospodarstva, kajti zaslužek moža sam ob sebi ne zadostuje za preživ« Ijanje družine. Toda ne samo v preobrazbi gospodarske podlage družine, tudi v socialnih preure« ditvah, v njegovih odnosajih med posa« metzniki in družbo so opasnosti za družino. Tudi porast izvenhišnih zabav, privlačnost športa, čigar mnoge pavrste ustvarjajo v družini različna pripadmištva, ki gotpvo ne učvrščajo vezi med posameznimi člani, škodujejo harmoniji in skupnosti družine. Nazadnje ne smemo pozabiti vpliva posu« rovelih navad in zrahljane morale kakor tudi ueod&pokiih posledic pre tresljaje v, ki jih je izzvala svetovna vojna in ki jih iz« živa brtzeči tempo, ki preprečuje razvoj in« dividualizacije v naši dobi. Ni čudno, da maje v takšnih razmerah tudi zakonska kriza na temeljih družine. Čeprav se toliko govori o vseh teh spre« membah v življenjskih razmerah in živ» Ijenjskih nazorih, ki ogražaj>o druižino, vendar se premalo upošteva nevarnost na» raščanja javnega skrbstva za mladino, ki ni mišljena kot dobro delo, ampak kot so« socialna dolžnost. Otroke navajajo, da pre* življajo dneve v raznih zavetiščih in ker 6ta često oče in mati zaposlena izven do« ma, postaja domače ognjišče vedno bolj tuje. Še pomembnejše je naraščajoče in utrjujoče se krčenje odgovornosti rodite« ljev. Talko se ubija vzgojna mpč družine in se zrahljajo družinske vezi. Ali pa morajo vse te spremembe povzro« čiiti razpad ali razhod družine? Ali ne more proti temu polomu pravne institucije, ki je ščitila in oblikovala človeštvo tisoč« letja, nihče nastopiti? Ali niso prav žene kot čuvarke družinskega življenja ppkli« cana preprečiti ta polom? Ker nimata za družino več pomena go» spodarska skupnost in vzgojna moč, mora pomagati tretji, družinsko organizmi oijo podpirajoči činitelj, notranja vdanost družinskih članov. Ta psihološka sila pa more zmagati nad vsemi družinske teme* lje izpodkopavaj očimi vplivi le tedaj, če bodo žene gojile družinsko življenje z vse« mi silami svojega srca in z vsemi darovi razuma tako, da bo našel vsak član t dru» (Nadaljevanje na predzadnfl atna^j f. KNJIGA 9. LJUBLJANA, 8. FEBRUARJA 1931. ŠTEV. 6. Zakladi zadnjega ruskega carja na razstavi za rusko umetnost in obrt v St. Louisu S®;; - - „ - r ^^ : Z letalom na zimski šport y St. Moritz r i Vladimir Levstik ' Moja srečanja z Dostojevskim Namestil razgovora I^HHI ič nenavadnega ni, da dobi ob ^Vl petdesetletnici smrti F. M. Do-stojevskega tudi njegov preva-■fcj jalec besedo. Vprašujem se le, koliko in kaj more v danem primeru povedati ? Vladimir Levstik Vsekako malo tistega, česar pričakujejo bralci jubilejnih prigodnic. Zame, ki se — ne glede na znatno vrsto svojih prevodov iz tujih literatur — nikoli nisem štel za prevajalca v končnoveljav-nem pomenu te besede, ampak sem prevajal vselej le na vnanjo izpodbudo, ne da bi pri tem zatajil svoj lastni pisateljski pogled na stvar — zame, pravim, je bila od nekdaj vsaka knjiga in tako tudi vsak roman Dostojevskega samostojen, živ organizem, v sebi zaključen in v sebi popoln. Srečaval sem se z deli, ne z avtorjem; zato prepuščam vsa razglabljanja o njem tistim mnogim poklicanim, ki imajo za to več veselja in časa od mene. Oni so o Dostojevskem že veliko napisali in še bodo, zakaj hvaležnih problemov najdejo v njem in njegovih spisih toliko, kakor malokje. Jaz, ki nočem biti ne kritik, ne literarni zgodovinar in slovstveni raziskovalec, morem odgovoriti samo na dvoje, troje ostro očrtanih vprašanj___ Na primer: Kako se je zgodilo, da sem poslovenil razen »Idiota«, ki ga je prevel g. Vladimir Borštnik — skoro vse pomembnejše romane Dostojevskega? Mislim, da me je najprej spravil na to misel g. Fran Govekar, urednik »Slovana«, pri katerem sem 1. 1905. že sodeloval. Videč, da se ukvarjam z ruščino in rusko literaturo, mi je jel prigovarjati, naj prevedem »Zločin in kazen«, češ: nekaj Dostojevskega moramo Slovenci vsekako dobiti in »Slovenska Matica« bi gotovo založila prevod. Z drznim pogumom sem se lotil dela in v dveh mesecih poslovenil ves debeli roman. »Matica« ga sicer ni izdala, ampak je izšel pri Klein-mayru & Bambergu; korekturo sem bral, če se ne motim, I. 1907. v Parizu. Sodim, da prevod »Zločina in kazni« — moj drugi iz ruščine — še ni bil izmed mojih najboljših. Za to, kar sem v svojem začetništvu pregrešil, me je usoda kaznovala s tem, da mi je naprtila od tistih dob vsakih nekaj let po kak prevod iz Dostojevskega; in ker sem vsakega nekoliko bolje napravil k^kor prejšnjega, se je iz tega razvila težka, dolga pokora, ki je dosegla 1. 1929. pri »Karamazovih« obenem z viškom trpljenja tudi neki relativni višek popolnosti in odvezo ... Tako sem prevedel jeseni 1. 1906. »Ponižane in razžaljene« za »Leposlovno knjižnico« Jugoslovanske knjigarne (s tistim honorarjem sem jo potlej mahnil v Pariz); 1. 1911. »Zapiske iz mrtvega doma« za »Slovensko Matico«, 1. 1917. »Bese« za pravkar osnovano »Tiskovno zadrugo«, 1. 1922. ali 1923. »Selo Stepančikovo« za Kleinmayra & Bamberga (kasneje je tudi ta prevod našel pot k »Tiskovni zadrugi«); in končno »Karamazove« za prera-no umrlo založbo »Svet«. Komur so razmere v našem založniškem življenju bli- že znane, ta ve, da pomenijo nekateri izmed naštetih prevodov važne mejnike v razvoju našega prevodnega slovstva in naše knjige vobče. Drugo vprašanje bi utegnilo biti: kakšno je moje osebno razmerje do Dostojevskega? In tretje: kako gledam nanj, kakšne izkušnje imam z njim kot prevajalec? Mislim, da bo odgovor najbolj razumljiv, če strnem obe vprašanji. Zakaj, čeprav sem se seznanil z Dostojevskim tako rekoč šele kot prevajalec »Zločina in kazni«, mi je dal ta roman vendarle toliko osebnega doživetja, kakor maloka-tera druga knjiga; in dasi to doživetje v poznejših časih ni popolnoma zbledelo, je bilo moje razmerje do nadaljnjih del velikega Rusa vendarle pred vsem prevajalsko: dirka z zaprekami, trn jeva borba za naprej določen rezultat... »Zločin in kazen« sem prevajal v tisti kipeči mladeniški dobi, ko vodijo človeka vse ceste z revolto proti obstoječemu redu. Darwin, Haeckel, Stirner, Nietzsche so bili dali mojemu mišljenju smer, in ko sem v takem notranjem stanju nenadoma naletel na Razkolnikova, je nastala v meni kaotična vihra, ki bi jo še danes težko opisal. Med prevajanjem »Zločina in kazni« sem se neprestano, še ponoči v sanjah, pravdal sam s seboj o vprašanju: »Ali je poedinec sploh komu odgovoren ali ne?« — in listkov, na katere sem zapisoval svoje misli o tem, se je nabralo ob koncu skoro več kakor samega romana. Da ni bilo uboge, nedolžne Lizavete, nikoli ne bi bil odpustil Rodio- nu Romanoviču njegovega skesanja___ Skratka roman Dostojevskega je bil zame zadnji kažipot v večletno razdobje anarhoindividualističnega gledanja na stvari, ki je zapustilo v moji notranjosti odločilne sledove. Reči moram, da me ni razen »Zločina in kazni« noben poznejši roman Dostojevskega več tako globoko prevzel. Neozdravljiva težnja po izvirnem leposlovnem ustvarjanju in prirojeni odpor zoper vsako ekskluzivno, nekritično češčenje sta me napotila, da sem obrnil oči z vzhoda na zahod; vplivi treznejših, ob-jektivnejših, zdravje ljubečih evropskih piscev so me obvarovali, da se nisem uklonil demoniji Dostojevskega. Nisem se mu v.eč naivno predajal, analiziral sem ga in izkušal odkriti skrivnosti njegove delavnice, umetniške račune, po katerih je ustvarjal svoja dela. Tako sem po malem spoznal, da je F. M. Dostojevskij vkljub svojemu globokemu socialnemu čuvstvu, vkljub ljubezni do vsega trpečega in vkljub svoji borbi za božjo resnico in božji obraz nesorazmerno večji kot velika, edinstvena in mogočna, dasi do mozga bolna osebnost, nego kot umet-nik-oblikovalec. Kot oblikovalec? Ali je Dostojevskij vobče oblikovalec? Ali ne postavlja vseh nespornih zakonov pripovedništva na glavo? Kako v nebo vpijoča se mi je zdela časih neekonomičnost njegovih opisov, kako malo nazoren njegov način podajanja; kakor da so mu oči uprte v notranji svet, med tem ko gre vnanji s svojimi barvami, oblikami in svojo utripajočo živostjo le v bledih, pošastno spa-čenih prividih mimo njega; skratka, kako različen je bil Dostojevskij n. pr. od Leva Tolstega, ki je prav v oblikovnem pogledu eden največjih znalcev ruskega in svetovnega romana... Vidi se mi, da si Dostojevskij nikoli ne daje računa o tem, kaj umetniško hoče; zanj so to postranska vprašanja, on piše naglo, pod bičem svojih večnih denarnih skrbi, in seže, kadar potreba nanese, tudi po kolportažnih sredstvih, kakor bi se zavedal, da opravlja fascinujoča dramatika njegovih duševnih peklov tudi v tem pogledu »prevrednotenje vseh vrednot ...« A ravno zaradi njegovega pre-ziranja formalne strani je treba tem više ceniti mogočne učinke, ki jih časih prav tu doseže; tako n. pr. v »Besih«, kjer se napetost dejanja v položnem klancu vzpne na kar neverjetno višino — s te pa zagrmi v tako nenadno in vse uničujočo katastrofo, da ji v svetovnem pripovedništvu ne vem enake! Bodi kakorkoli, prepričan sem, da more to, kar je v ožjem pomenu besede umetnost Dostojevskega, le zato obstati, ker jo drži bolni genij, v trpljenju iščoči in vrtajoči duh Dostojevskij s svojo sugestivno močjo. Vse to ima samo enkratno veljavo — da niti ne govorim o njegovem jeziku kot takem, o teh vase zamotanih, neskončnih, komaj razbirlji-vih stavkih, ki puščajo prevajalcu samo dve možnosti: ali jih podaš takšne, kakršni so — potem ti bodo očitali, da slovenski pisati ne znaš in da si zanikamo opravil svoje delo — ali pa jih prevedeš v užitno in razumljivo slovenščino ter si nakoplješ obtožbo, da si Dostojevskega »ugladil« in »friziral«. Za svojo osebo sem jadral v tem oziru med Scilo in Ha-ribdo, kakor sta me vodili vest in uvaže-vanje, da koncem koncev ne prevajam w kritike, ampak za bralce, ki ne pričakujejo faksimilne ponaredbe avtorjega sloga, ampak zmiselno zveste in jezikovno prebavljive poslovenitve njegovih del. In tako je pomenil sleherni prevod neprestano borbo 3 samim seboj in večen prepir s pisateljem. Sedem sto, osem sto, tisoč in več strani takega dela — predstavite si, prosim, ta potrošek moči! Zato nimam občutka, da M bil pri Dostojev- skem s prevajalskimi honorarji res kdaj kaj zaslužil. Moja prava nagrada je bila zmerom zavest, da sem ob prevajanju — recimo »Karamazovih« — to delo tako natanko prebral in tako do dna razglobil, kakor ga navaden bralec skoro ne more --in pa, oh, tega naj nikar ne pozabim zapisati, ob koncu zadnje strani tisti blaženi vzdih: »Dopolnjeno je!... -scsas- M. Seott Podzemske novice Hilip Courvelle, bistrovidni ravnatelj velikega dnevnika v New Yorku, je nestrpno bobnal s prstom, pomazanim s črnilom, po široki mizi, ki ga je ločila od Avrelija Smitha*). Bil je v delavnici slovitega tajnega redarja. Somrak zimskega dne se je počasi nižal, medtem ko je velik indski strežaj položil med oba moža podstavek, na katerem je stal čaj in pecivo, potem pa se molče oddalil proti svoji kuhinjici. »Mimogrede sem se oglasil pri vas, da bi malo pokramljal«, je rekel Courvelle, »preden bi šel na delo«. »Nasprotno«, je ugovarjal Smith, »naravnost in z veliko naglico ste prišli iz svoje pisarne.« »Prav imate«, je pritrdil založnik brez zadrege. »Ampak.kako veste to?« »Da ste prišli semkaj zdoma«, je razlagal Smith, »bi bile vaše roke čiste, če pa ste nenadoma odrinili iz svojega kabineta, ste lahko pozabili odpraviti črnil-ske madeže, ki ste jih imeli na prstih.« Courvelle se je z nasmeškom ozrl na svoje prste in sprejel čašo čaja, ki mu jo je nudil suhljati mož. »Podzemeljske novice imamo v tiskarskem svetu«, je povedal Courvelle. »Vi govorite o takih novicah, ki jih ni moči tiskati, ker ni dokazov o njih resničnosti in ker bi jih bilo nevarno spuščati v javnost?« je vprašal Smith. »Tako je«, je jasno pritrdil novinar. »In podzemeljske vesti, o katerih govorite, vam ne dajo miru?« »Da, globoko me vznemirjajo«, je pri-znal Courvelle. »Rihard Harrington, ki * Zasebni detektiv, drugi Sherlok Holmea JOjl vrv*), ga štejemo med najbogatejše in najčast-nejše može, bo zaprt zaradi umora.« »To menda ni res«, je tolmačil Smith. »Pač, pač, to je gola resnica«, je ugovarjal Courvelle z razburjenim glasom. »No, to dokazuje, da je Harrington nedolžen!« »Zakaj pravite to?« »Ker človek, ki ima toliko denarja«, je odvrnil Smith, »ne more drugače priti pod ključ, kakor če je poštenjak.« Courvelle je zdajci odložil svojo skodelico in jel govoriti z vnemo, kakršno redkokdaj pokaže velik prometnik v New Yorku. »Vem, da je Harrington nedolžen«, je rekel. »Drugače ne more biti. Pred leti, ko je komanditiral**) denar v moje mlado podjetje, je napravil iz mene to, kar sem sedaj. Ni ga človeka, ki bi bil po-štenejši od njega. Vendar je pred eno uro prišel k meni v pisarno. Redar od tajne družbe ga je čakal pri vratih in povedal mi je, da ga bodo prijeli zastran uboja. Dodal je, da se bo vest o njegovem zaprtju obnarodila o polnoči, ako... ako se dotlej nič novega ne odkrije. Časnikar, zaposlen s sodnimi vprašanji, sestavlja v tem trenutku članek o tej zadevi. Ta članek bo tiskan o polnoči. Ob isti uri bodo gospoda Harringto-na vtaknili v zapor. Varščine ne bo moral dati, tudi če bi se to moglo sprejeti, in ta strašni udarec mu bo stri poslednja leta njegovega življenja... pa naj si bo pozneje sodniški izrek tak ali tak. Preprečite to, gospod Smith, in hvaležen vam bom brez mej. Prihajam k vam kot prijatelj in otvorim vam lahko neomejen kredit« •») Vtakniti denar fc kako podjetja Mi iaUUl deležnik, Avrel Smith je pogledal na uro. »Časa ne smeva tratiti«, je dejal. »Povejte mi kolikor mogoče naglo in kratko.« »Pred tremi meseci«, je pričel Cour-velle z urno govorico, vendar točno, »je Harrington okreval od hude bolezni in šel gledat v svoj urad v zgradbi Maje-stic. Bilo je ponoči in se je hotel preveriti, koliko se je storilo. Odšel je nekako proti deseti uri in krenil sam iz svoje pisarne, ki je bila v pritličju, do svojega avta, ki je čakal na oglu. Drugo jutro se je našel Magnus Jan-sen, Harringtonov finančni tekmec, umorjen v svojem kabinetu, ki je stal vprav na drugi strani velike dvorane, kamor drži soba, iz katere je bil stopil moj prijatelj prejšnjo noč. Poleg trupla so pobrali samogibno pištolo, ki je nosila Harringtonove prstne odtiske. Harrington je bil nadvse častno poznan; zato se niti sumilo ni, da bi bili ti odtiski njegovi. Toda pred mesecem je policija prejela brezimno pismo s točnimi in določnimi podatki o tem. Komisar sam je šel k mojemu prijatelju in na svoje veliko presenečenje sta oba ugotovila, da so odtiski, ki so bili na samokresu, res od Harringtonovih prstov. Na njegovo prošnjo so mu — čeprav so ga skrivaj nadzirali — dali dvomesečen rok, da se opraviči. Skoro docela poparjen in brez moči čaka danes polnoči, morda zadnjič v krogu svoje družine.« »Ali bi mogli kje iztakniti dobrega čas-niškega poročevalca, ki je vajen policij- skih vprašanj?« je vprašal SmitK in prf tem pokazal s prstom na telefon. »Lahko stopim v stik s katerim koli izkušenim reporterjem«, je odgovoril Courvelle. »Prav!« je kliknil Smith. »Pošljite najboljšega v glavni stan na policijo in naročite mu, naj na kratko opiše samokres, s katerim je bil ubit Magnus Jansen.« Medtem ko je Courvelle telefoniral, je Smith pritisnil na dva gumba pod mizo. Skoro takoj sta prihitela v sobo indski sluga in precej lepa mlada ženska. »Do polnoči ostanita oba tu, pripravljena na vse možnosti«, je velel Smith. »Langa Doonh, obleci se v Američana.« Oba sta se zasukala na peti, da bi odšla, ne izpregovorivši besedice. Toda Smith je Inda ustavil s kretnjo, medtem ko je Courvelle odložil slušalo. »Kakšno pištolo je rabil morilec?« ga je vprašal. »Mislim, da je bil samogiben kolt 45«, je odvrnil Courvelle. Smith je vnovič pomigniL Urno čita-joč misli svojega gospodarja, je služabnik izginil, nato pa naglo prinesel orožje te vrste in začel vtikati naboje. »Ne nabijaj te pištole!« je ukazal Smith. »Ne bom je rabil. Deni jo v torbo za samokres pri mojem plašču, ki mi ga boš dal s klobukom vred.« Potlej je rekel Courvellu: »Naravnost k Harringtonu jo mahneva. Z menoj morate ostati, dokler se ta zadeva ne konča, oziroma... do polnoči. Mogoče mi bo treba katerega od vaših poročevalcev in želim, naj pri telefonu slišijo vaš glas.« Pol ure kasneje so Avrela Smitha in Filipa Courvella uvedli v obširno biblio- teko v mestnem stanovanju Riharda Har-ringtona. Dva naslanjača, eden tik drugega, sta bila porinjena pred plapolajoč ogenj. Milijonar in njegova žena sta sedela tam. Poleg njiju je stala mizica, na njej pa jedi, ki se jih nista omrsila. Ko sta vstopila vasovalca, sta starca molče gledala v plamen, mlajši mož pa je naglo koračil po sobi nalik blaznežu. (Dalje) ■sssas' Vsemlrje v laboratoriju 1 no najveličastnejših znamenj moči moderne znanosti je, da ume snovanje in življenje pri« rode ponarejati tudi v labora« torijih in med njene največje triumfe štejejo poskusi, s katerimi se dokazu« jejo zagonetni pojavi. Celo one »ne« mogoče« stvari, o "katerih je sanjal ne« koč Paracelsus, oče »retortnega člo« veka«, so se že do neke mere uresni« čile v laboratorijih biokemikov, v nji« hovih akvarijih in vivarijih, kjer je mogoče vplivati na rast živih organiz« mov in pospeševati nastajanje novih vrst. S pomočjo vrtečih se zrcal meri znanost brzino svetlobnih žarkov, s pomočjo rentgenskih žarkov fotogra« lira molekule, v katerih kraljestvu se meri samo na milijoninke milimetra. Spušča pa se tudi v borbo z velikani in prodira s svojim ostrim orožjem vedno globlje v tajnosti vsemirja ... Nekega dne se pojavi med zvezd« nim rojem na nebu tuj gost. Priromal je iz velikanske daljave, gnan od ne« odoljive moči solnčne privlačnosti. Komet je, za katerim se vleče dolg ko« šat rep. Njegov rep je kakor čarobna tančica spredena iz prosojne plinske gmote, ki je tako tenka, da se zvezde vidijo skoznjo. Kakor pošasten ne« stvor se utegne pokazati rep kometov v najraznovrstnejših oblikah. Včasi je razcepljen kakor pri znamenitih re« paticah preteklega stoletja, včasi pa se vidi kot pet prstov preteče titanske roke ali pa celo kot velika zakrivljena sablja. Njega dolžina je, merjena z ze« meljskimi merami vselej ogromna. Ce« lo razmeroma kratki rep Hallyjevega kometa, ki spada med zadnje zname« nite repatice naše dobe, bi se lahko dvatisočkrat ovil okrog zemeljske kro« gle. Kakorkoli so že ustvarjene te skrivnostne popotnice vsemirja, ved« no kažejo eno posebnost: rep obrača« jo vedno proč od solnca, vedno v obratni smeri, kjer je trenutno veliki razsvetljevalec naših dni. Stoletja je že znana ta posebnost kometov, a do najnovejših časov je ostala zagonetka, ki je dajala povod za številne fanta« stične razlage, dokler ni prišel nordij« ski učenjak Svante Arrhenius na mi« sel, da izsiljujejo to, solncu sovražno zadržanje kometov, solnčni žarki sa« sami, ker solnčna svetloba odbija repe kometov. Tako se je rodila veleprevratna ide« ja, da svetlobni žarki, ta najfinejši in najbolj negmoten prirodni pojav, lah« ko izvaja neki pritisk na vsa telesa. No, to navidez nemogočo domnevo je bilo treba tudi dokazati. In kako naj prisilimo svetlobne žarke, ki v vsemir« ju odklanjajo eterično lahke repe ko« metov, da nam bodo tudi v laborato« riju odkrili svojo tajinstveno moč? Raziskovalcem se je nudil kaj mika« ven problem, ki sta ga slednjič ven« darle zmagala ameriška fizika Nicols in Hull. Učenjaka sta v laboratoriju po vseh pravilih umetnosti dokazala, da svetlobni žarki dejanski izvajajo neki pritisk na gmotna telesa, da mo« rejo potemtakem res odklanjati repe kometov. Uspelo jima je ta neznatni pritisk celo meriti. Za dokaz svetlob« nega pritiska je bilo treba preskrbeti lahka in najlažja pa vendar vidna gmotna telesca. Najprimernejša so se izkazala semena gljive Lykoperdon. Ta telesca merijo komaj pettisočinko milimetra v premeru in se zaradi tega seve ne vidijo posamično, marveč le v velikih množinah skupaj. Z vrha steklenega poveznika, ki je pri posku« su predstavljal brezzračni vsemirski prostor, sta spustila Nicols in Hull mešanico omenjenega semena iz de« belejših prašnih zrn, tako da so padala telesca v notranjosti poveznika skozi koncentrirano žarkovje močne obločnice. In glej, svetlobni pritisk se je pokazal z vso jasnostjo: Debelejša zrnca so padla navpično navzdol, ka« kor zahteva težnost, dočim se je se» me zaradi pritiska svetlobnih žarkov: izločilo in popadalo vstran. Dokaz je uspel, repatice so morale razodeti svojo skrivnost dvema človekoma v laboratoriju... sti posrečilo vsaj nekoliko razjasnit! ta čudoviti pojav. Pred kratkim umrli znameniti berlinski fizik Goldstein je nekoč izrazil domnevo, da izžarja na« Slika kaže model južnega tečaja na luni v smislu teorije nekega astronoma, ki meni, da ne more biti na mesecu nikake tekoče vode, ampak samo led in sneg V magičnih nočeh se razgrinjajo tre« petajoče, pisanobarvne koprene se« vernega sija na pokojnem nebu polar« nih dežel. Že od pamtiveka opazuje človek to čudovito luč. Sto in stokrat je že bila opisana, ne da bi se znano« še solnce poleg svetlobnih in toplot« nih žarkov tudi še katodne žarke, ki jih poznamo od električnih izprazni« tev v brezzračnih steklenih cevch. Ti žarki ukrešejo po njegovem mnenju v višinskih plasteh razredčenega zraka cmo magično polarno luč. Ta domis« lek je bil sprva samo hipoteza, ki jo je moral šele dokazilni poskus povi« šati v čin resnice. In ta poskus sta na duhovit način napravila norveška fi= zika Birkeland in Stormer, ki sta v ta namen ustvarila v svojem tabora* toriju pravo pravcato polarno luč. S črno tkanino prevlečena jeklena krogla je služila namestu zemeljske oble. Ta majceni svet je imel v no« tranjščini močan magnet, da je bil tudi v tem podoben naši zemlji, ki ima tudi svoj magnetizem in svoja dva magnetna pola. Jekleno zemeljsko kroglo sta namestila pod brezzračnim steklenim poveznikom in namerila na« njo snop katodnih žarkov. Ko so žar« ki zadeli »zemljo«, je zažarela po vsej površini, obrnjeni proti viru elektro« nov. V primeru, da je Goldsteinova domneva pravilna, bi se moral razpro« stirati severni sij po vsej od solnca obsevani površini nemagnetične zem« lje, po vsem svetu bi se lahko divili temu čudovitemu nebesnemu poja* vu... Nato sta učenjaka vklopila električni tok magneta in glej, maho« ma je magnet pritegnil katodne žarke in jih uredil v svojevrstno zakrivljene linije, ki so žarele samo okrog obeh magnetnih polov. V laboratoriju je vzplamtel severni sij, velika zagonet« ka je bila rešena ... Kdor je imel kdaj priložnost ogle« dati si skozi zvezdarski daljnogled po« gorja na luni, ne bo nikoli pozabil ve« ličastnega prizora. Ogromni kraterji odpirajo svoja žrela, kakor da bi bil ves mesec posejan s samimi vulkani. V prejšnjih časih so res mislili, da so to žrela ugaslih ognjenikov, ki se pa včasi iznova odpro in bljujejo lavo in kamenje, ki ga nekaj popada na našo zemljo v obliki meteoritov. Pozno še« le so ljudje izprevideli, da je to zmo« ta. Ako bi imela luna dejanski tolikš« no eksplozivno moč, da bi bljuvala kamenje z ono silo, ki je potrebna, da se premaga njena privlačnost, tedaj bi našo sosedo že zdavnaj samo raz« neslo. Obtožbo zoper luno je moder« na znanost zavrgla med bajke in za« čela trditi baš obratno, da so namreč kraterje na luni izkopali iz vsemirja padajoči meteoriti in sicer v onih pra« davnih časih, ko je bila luna še vsa mehka, ognjeno tekoča gmota. — Ve« ličastna gorovja na luni, ki dajejo po« krajini oni posebni čar, se dejanski Tidijo, kakor da bi jih bile razrile in navrtale velikanske granate, ki niso mogle biti nič drugega kot ogromni izpodnebniki. Američan Reison, ki ve« Ija za enega najboljših poznavalcev lune, je poskusil, kako bi se dal nasta« nek luninega pogorja zlasti pa žrel v malem ponarediti. V ta namen je pri« pravil sod precej gosto tekočega mav« ca, ki je v tem primeru predstavljal lunino površino. Vanj je pustil iz pre« cejšnje višine padati drobne svinčene kroglice « miniaturne meteorite. In ko se je mavec strdil, je bila njegova površina dejansk' zgubana v pravca« ta lunina pogorja, ki so se fotografi« rana točno ujemala s pravimi slika« mi luninih pokrajin. ---SE-- Vsemirska raketa Ameriški učenjak dr. Lyon z gornjim delom prve vsemirske rakete za merjenje zračnih razmer v stratosferi. (Glej članek »Izstrelitev prve vsemirske rakete« žis str. 109) Dr. tfosef KoFens£# Na otokih gobavcev o sameli primer, v katerem so lani praški bakteriologi dognali pri bolniku Pravcu bacil lepre ali gobavosti, me je prenesel vsaj v duhu zopet v tuje kraje, ki sem jih bil spoznal že pred leti. Oživil mi je spomine na deportacijo norveških gobavcev v slikovitem Ber- srednjem veku razsajala še p« rsej Er-ropi in celo v minulem stoletju je ngn-bila precejšnje število Evropcev, ker ni bilo zdravil, ki bi ji le malo priši« v okom. Če so danes primeri takšnega obolenja čedalje bolj redki, gre hvala samo varnostnim ukrepom, ki obstoje predvsem t tem, da za gobavostjo obo- Ova tipa gobavce* genu in t baltskem mestu Klajpedl (Memelu), na pohabljene in grdo ska-žene gobavce, ki sem jih videl med plovbo po zahodnosibirski velereki Obu in na enake nesrečneže na nekaterih otokih Tihega morja. Pošastni liki ljudi brez nosa, uhljev in oči, ubogi Lazari s cunjami mišic, ki jim vise z života, z golimi kostmi, z odprtimi ranami in gnojnimi uljesi, so še zdaj v živem, a neprijetnem spominu. Od časov, ki nam jih opisuje sveto pismo, so minila mnoga stoletja in vendar gobavost še vedno napada lj'-idi v Orientu. Ta zahrbtna bolezen je x lelega človeka nemudoma izločijo ra bližine zdravih ljudi, ga osamijo in zabranijo svojcem, da bi ga obiskavali. Zaslugo za takšno rešitev ima norveški zdravnik G. A. Hansen, odkri-telj bacila lepre, ki je tudi izposloval zakon, po katerem se imajo za gobavostjo oboleli oskrbovati v posebnih, nalašč za to bolezen zgrajenih bolnicah. Takšna bolnica v Bergenu je postala znana daleč naokrog. Prepovedani stiki z bolniki so zmanjševali nadaljnje okužbe, tako da so že 1. 1907. našteli v vsej Norveški samo 460 gobavcev. Ko je bil i. 1909. sklican med- narodni kongres proti lepri, so izbrali norveški Bergen za mesto prvega kongresa te vrste. ** Zanimivo je, da je na evropskem severu bilo nekoč več gobavcev nego v srednjeevropskih deželah. Pred lepro niso bili varni niti prebivalci hladnega Islanda, ne baltski narodi in prebivalci pustih tunder ob Belem in Lčdenem morju. Mnogo strahotneje je razsajala ta bolezen v toplih deželah. Posebno slab glas je imelo v tem pogledu Havajsko ali Sandwichsko otočje. Preden je ta vulkanski in koralni arhipel postal posest severnoameriških Zedinjenin držav, je bil samostojno kraljestvo do-morodnih Kanakov in je mnogo trpel za lepro, ki so jo tjakaj zanesli — kakor sklepamo z vso verjetnostjo — Kitajci. Tudi t»J so oblasti spoznale, da je edina obramba pred to pošastjo, če gobavce osamijo pred zdravimi ljudmi. V ta namen so izbrali neobljudeni otok Molokai. Šestdeset let je že temu. Človek, ki so ga zdravniki poslali na ta otok, je vedel, da se za vedno poslavlja od svojih dragih. Njegov novi dom bo hkrati njegovo pokopališče in grob. Tudi svojci so dobro vedeli, da ga ne bodo videli nikdar več, zato so ga spremljali na ladjo kakor mrliča na pokopališče: jokaje in obsipajoč ga s cvetlicami in darovi. Na Molokaiu so končali svojo zemeljsko pot tudi oni, ki so spremljali bolnike tjakaj kot prostovoljni Sama-ritani in skrbeli zanje, čeprav so vedeli, da stavijo na kocko tudi svoje zdravje in življenje. Kruta usoda gobavosti je zadela požrtvovalnega človekoljuba in svetnika, belgijskega patra Damiena, ki je bil prvi Evropec, ki je celih 16 let z besedo in dejanjem lajšal gorje gobavcev na tem otoku. Ta prikupni menih iz reda Družbe Jezusove je umel pridobiti nekega honolulskega bogataša za to, da je postavil na Molokaiu za gobavce azile in šole ter izpremenil sicer neprijazni otok v ljubki sadovnjak in cvetlični vrt, na katerem obilno rasto kokosovi orehi, banane, oranže in ci-trone. Po smrti Damiena je prevzel dušebrižništvo nad gobavci pater Dut-ta, ki še danes službuje na Molokaiu, čeprav jc star že 87 let. Smrtna bolezen ni ovirala bolnikov, da si ne bi krajšali časa z godbo in s telovadbo; gojili so celo na posebnih Leonardo da Vinci, veliki italijanski genij v XV. stoletju, je bil nesporno prvi, ki je znanstveno raziskoval zakone letanja. Dokazano je, da je že on izprevidel možnost, zgraditi balon na vroči zrak. Mimo tega se razodeva v njegovih rokopisih globoko poznanje problemov letanja. Da Vinci je iznašel padalo, kar pomeni že velik napredek. Zamislil ga je tako, kakor kaže naša slika. V pojasnilo svojemu načrtu je zapisal, »da se človek lahko spusti iz vsake, še tako visoke višine, ne da bi mu pretila kaka nevarnost, ako si napravi šotoru podobno streho.« igriščih razne igre. Teh iger so se udeleževali moški in ženske. Za zabavo in vzgojo gobavih deklic so skrbele požrtvovalne redovnice. Ko je prišel na otok pater Vendelin, so se gobavci naučili svirati na razne instrumente in so se naposled lahko ponašali, da imajo lastno kapelo. Kadar se je približala otoku ladja, so vedeli, da se bo število nesrečnežev zopet pomnožilo. Zdravim ljudem je dovoljevala obisk otoka — a le v izjemnih primerih — honolulska oblast. Tako je pred leti obiskal otok ravnatelj narodopisnega muzeja v Bremenu dr. H. Schauins-land, ki je opisal svoj poset v knjigi »Obisk Molokaia«, ki ima za motto znane besede iz Dantejevega »Pekla«: .»Ostavite slednje upanje vsi, ki vstopate semkaj.« V zadnjih letih se je na Molokaiu marsikaj izpremenilo in prosluli otok bojda ni več pekel na zemlji. Tako nas vsaj prepričuje sloveči pisatelj Jack London, ki je v spremstvu svoje žene preživel več dni na Molokaiu. Jack London je vedel, da vstopa na otok, ki ga naseljuje skoraj osem sto gobavcev. Najprvo je imel občutek, da bi moral z njimi vred tarnati in jokati, toda kmalu se je na tem otoku smrti samo smejal in se veselil, kakor so se veselili vsi drugi. Jack London in žena sta obiskovala vrtove in stanovanja bolnih kolonistov, ne da bi se bala takojšnje okužbe. Niti rokavic ni bilo treba oblačiti; saj celo zdravniki in inšpektor Molo-kaia ne delajo tega. Samo če prihajajo zdravi ljudje z bolniki v neposreden stik, si morajo limiti roke in obraz z antiseptičnim milom in biti kar moči previdni. Posebno veselo je bilo na Molokaiu dne 4. julija, na narodni praznik ameriških Zedinjenih držav. Iz vseh hišic so prihajali bolniki, da bi bili navzoči pri konjskih dirkah, ko so trije njihovi sotrpini tekmovali za nagrado. Zmagal je gobavec iz Portugalske; drugi tekmec je bil leprozni Havajec, tretji takisto bolni Kitajec. Opazovalci so očitovali svoje navdušenje tako, da so dvigali klobuke, vpili in skakali. Tudi London je delal tako in se je še bolj smejal, ko so jeli dirkati z oslicami. Gobavci si prirejajo pogosto razne veselice, da čim manj premišljujejo o svoji usodi. Posebno tolažilo jim je SUKfM BI SIVI Da Vinci je načrtal helikoptero — pripravo, ki se lahko navpično dvigne v zrak. Načelo te priprave je jasno obrazložil. Bila je zgrajena na osnovi polžastega kolesa, ki naj bi jo neslo navzgor. Danes, ko je minilo od da Vincijeve smrti že 400 let — smo prišli, kar se tiče strojev te vrste, le malo dalje od njega. Da Vinci je načrtal tudi nekaj kril in letalo. Zamislil ga je tako, da bi letalec ležal v njem na trebuhu in poganjal perotnice z gibanjem nog. Vzorci, ki jih je zgradil, so bili v marsikaterem pogledu zelo duhovito zasnovani. godba. Radi pojo in svirajo na razne instrumente. Imajo svoj pevski zbor in orkester. Prirejajo koncerte bodisi z orkestrom, bodisi s kvarteti ali s pevskimi točkami. Drugi bolniki zopet posebno uživajo v streljanju v tarčo in vabijo k tema tudi svoje zdravnike. Ob Londonovem obisku sta oskrbovala molokaiške otočane dva zdravnika: dr. Goodhne in dr. Hollmann. Naselila sta se s svojima soprogama na otoku kot prostovoljna pregnanca in sta baje prav zadovoljna. Molokaiški bolniki potekajo po večini iz Havajske, vendar so zastopane med njimi tudi druge narodnosti; celo Evropci so tu. Policijsko službo oskrbujejo havajski državljani. Prijateljski stiki bolnikov z zdravnikoma so pravo nasprotje običajev, ki so vladali v srednjem veku. Ce je takrat kdo zbolel za lepro, je postal kakor garjeva ovca, pred katero so vsi bežali. Gobavec je bil živi mrtvec; iz človeške družbe so ga izključili z Obredom, ki je nalikoval pogrebu. Besede, ki jih je duhovnik govoril gobavcu v cerkvi, so zvenele tako kot poslovilni govor ob grobu. Lopata s prstjo, ki so jo vsipali nesrečnežu na prsi, je dovršila ta pošastni in nečloveški običaj. Danes se celo na Havajskem otočju izvršuje izolacija gobavcev zelo človekoljubno. Bolnika ne odtrgajo nasilno od njegove rodbine, marveč vsak primer skrbno preudari honolulska zdravstvena komisija. Tudi ko brezhibno do-ženejo bacil lepre, dado bolniku dovolj časa, da mirno uredi vse svoje zadeve, preden se za vedno preseli na Molokai. Prej je moral bolni otočan prekiniti vse osebne stike s sorodniki; zdaj le-ti smejo obiskovati izolirance, ki lahko z otoka rešuje celo svoje trgovske zadeve, vendar gost ne sme v bolnikovem stanovanju ničesar jesti in ne prenočevati. Za prenočišča posetnikov so zgradili več posebnih stavb. Glavno mesto Havajske Honolulu napravi po svoji prirodni "lepoti na tujca zelo prijeten vtisk, vendar Jack London bolj ceni molokaižka hribovita ob režja. Njegov ostri vrh Pali daje pristanišču Kalaupapa slikovito in mikavna lice. V tem molokaiškem zalivu so zasidrani ribiški čolni in tudi par-nik; vse to je last leproznih naseljencev. Iz ribolova, ki ga izvršujejo, dobiva bjagajna kolonistov izdatne do-bffldke. Ribe kupuje otoška zdravstvena uprava. Gobavci pa se skušajo tudi drugače zaposliti. Nekateri delajo na njivah, drugi v vrtovih; ti so rokodelci, oni celo umetniki; tako je neki havajski gobavec nedavno zaslovel kot slikar. Otoška zdravstvena uprava skrbi, da se goji tudi živinoreja in prideluje žito; otok mora kar moči zadostovati samemu sebi. Če se lažje bolni gobavci najemajo za poljsko delo, jim uprava plačuje primerno mezdo. Na otok Molokai je v prejšnjih časih prispel marsikakšen človek, v katerem so zdravniki lepro samo slutili; ko «o se bili preverili, da je zdrav, se je mogel vrniti domov. Toda »bolnik« se je med tem tolikanj udomačil na Molo-kaiu, da se ni več hotel vrniti in si je izposloval pri zdravstveni upravi primerno namestitev. Takšnih prostovoljcev je na Molokaiu več. Jack London je v nekem azilu na Molokaiu našel prijetnejše zatišje nego v zavodih za jetične ter bi mu dal prednost pred bednimi zakotji, v katerih čakajo smrti neozdravljivi jetičniki v Chicagu, pa v New Yorku in Londonu, da celo v Honolulu. Honolulske prodajalke imajo navado, da vse leto krase svoje črne kodre s cvetličnimi venci. Ta navada se je prenesla tudi na daljni otok Molokai. Ob molokaiskih konjskih tekmah so gobave ženske kar pokrite s cvetlicami in tuji opazovalec za hip pozabi, koga ima pred seboj. * Izmed drugih otokov, na katerih žive osamljeni gobavci, omenimo še Ku-las Rong ali Zmajev otok v Kitajskem morju, kamor izliva svoje vode vele-reka Mekong. Lepra razsaja tudi v In-dokitajski in francoska vlada je odredila, da se vsi gobavci osamijo na omenjenem otoku. Povsod po svetu iščejo zdravniki zanesljivega sredstva zoper gobavost. Kolonialni zdravniki posebno čislajo in zaupajo rastlinskamu olju, ki poteka iz nekega drevesa tropske Azije. V naši farmakopeji ga imenujejo 01eu?n Chaulmoogra. Iz njega izdelova.no zdravilo ima ime antileprol. To olje vsebuje sadove drevesa, ki ima več imen; v rastlinoslovju ga najčešče omenjajo kot Gynocardia odorata ali Chaulmoogra odorata. Njejfov lečilni pomen so spoznali že davni prebivalci Indije, o čemer imamo sledove v SanskrtU; rabili so ga tudi stari Kitajci in sicer ne samo zoper gobavost, marveč tudi so- per sifilido. Mednarodni stilci so nas že pred pol stoletja seznanili s tem indijskim zdravilom, vendar v Evropi niso preveč verovali v njegovo lečilno učinkovitost, isto ne v Ameriki. Pre-okret je nastal šele potem, ko je začel s tem zdravilom lečiti in ozdravljati gobavce honolulski zdravnik dr. Dean. Imel je sicer malo omenjenega zdravila, vendar je s to količino izlečil baje 200 ljudi. V Indiji raste gynokar-dijevo drevo bolj poredkoma, največ ga je v Siamu in Birmi, zlasti pa v Anamu. Ondi je dognal njegovo razširjenost pogumni ameriški raziskovalec dr. J. F. Ročk; o njegovih izsledkih je objavil obširnejše poročilo wa-shingtonski mesečnik jTTie National Geographic Magazine«. Omenjenemu znanstveniku je uspelo, da je iz neznanih anamskih pokrajin prinesel mnogo plodov gvnokardo-vega drevesa in je z uspehom zasadil to rastlino v najtoplejših krajih solnč-ne Kalifornije. Od tistega časa je mi- nilo že več ko deset Tet In danes vse lekarne sveta naročajo olje, ki ga dobivajo iz aklimatiziranega gynokardo-vega drevesa. Pogumni dr. Ročk je postal slaven in bogat; poplačan je njegov občudovanja vredni trud na dolgih, s tolikimi ovirami združenih potovanjih po neznanih pokrajinah Azije, kjer prete človeku poleg tigra komarji, ki povzročajo nevarno mrzlico, poleg neznosne vročine nič manj neznosna vlaga. Dr. Ročk je zmagal nad surovo pri-rodo in od njegove zmage imajo korist celo gobavci, ki jih uspešno zdravijo z antileprolom. Spominjamo se, da je po svetem pismu gobavca rešil samo čudež; tako je n. pr. Kristus ozdravil gobavega vernika. Danes smo v zdravljenju te pošastne bolezni vendarle že nekoliko napredovali, čeprav tudi an-tileprol ne dela čudežev; veda še nadalje išče sredstva, ki bi smrtonosno lepro dokončno pregnalo z zemeljskega površja. (Po >Vesmiru<) Proučevanje notranjosti naše premičnice Dr. L. Leer, vodja seismografiCne postaje na havardski univerzi, ki je izumil aparat, da bi z njim izmeril debelino zemeljske skorje. mmmmmm M 1 IV lf lf /■ lf " oočOoooooooooool xx»ooooodoooooootooboooooooooK>XXXXV OOC.no SLIIIKIE IIZ ŽIVLJENJA IIN SVETA rKKnoooooooooooooooooooooooc :xxxxxy coa»ooooobooooocxxxxx»ooooooooocKX^ V zgornji vrst|; °veJ'ši ameriški »šport«, ] :or° iz Portlanda je prežj, nrzliti minut v notranjoj itneg2! ledu. Baje se je palce prehladil, kar je j jgnal z globokimi požiri 'eda" nega alkohola. .. janski skladatelj G. Ver< r 30-obletnice smrti (2] | se je spominjal glasbeni; f» gleška policija je q I®3, z majhnimi prenosni mi postajami, ki g ajo in oddajajo na dalj km. V spodnji vrstiiAltrejši tank ima ameriškiia. Po gričevju prevozi 4|Jkvnem pa 104 angleške mi- Vele-letalo »Do X« njitu čez Ocean. Desno zgafcpetan Christiansen, spodAo inž. Mery, desno pilotAiauer. (pooooootaito«, eno izmed elegantnih ladij Cadskega jezera, ki se vidijo s svojimi strmo navzgor ukrivljenimi kljuni kakor silhuete starih normanskih ladij na ognjenem ozadju žarkega večernega neba. Pristali smo zaporedoma na štirih večjih, s papirusom poraščenih otokih, ki so pa take narave, da se človek še na suhem pogreza v tla in v vodo. In kdo popiše moje iznenadenje, ko sem videl plavati po jezeru umetne, 100 do 150 m dolge otoke, ki niso nič drugega, ko blodeče plavi papirusa, ki jih zanašajo vodni tokovi po jezerski gladini. Slednjič smo prijadrali do ribiške postojanke Bol, ki je dokaj živahno na- Bogat lovski plen Neopaženo smo splufi r ogromno Cadsko jezero, ki je pravcato brez-brežno celinsko morje sredi afriškega kontinenta. Od otoka do otoka se je vila naša vodna pot. Vsak goli košček mojega telesa je bil neusmiljeno izpostavljen pojedini groznih komarjev. Vrh tega pa sem še moral deliti strah svojih ljudi, ki vsi zmedeni niso vedeli, ne kod ne kam po razburkanem vodovju, ki ga je kmalu po našem prihodu razbičal vihar. Sodim, da so moji spretni čolnarji mahoma izgubili vsak čut za orientacijo, čim so izginili na obzorju zadnji obrisi celine. * Glej »Lovski raj v Afriki« v prejšnji številki. selje ?n leži tik ob bregu. Tu smo se zopet prelevili v suhozemce. Ladje in čolne smo zamenjali z dvema konjema in petimi volmi, najetimi za prenašanje že precej nara-stlih tovorov. In spet so pokali streli na obilno divjačino. Gredoč smo naleteli na nekaj pastirskih taborišč. Dejal bi, da sem zablodi! v gozd sulic. Toda ne! Ko sem si pobliže ogledal ta natič, sem videl, da so same nedolžne, čeprav dokaj dolge in debele preklje, na vsaki pa je bila precej visoko od tal privezana živa koza ali pa ovca. Te svojevrstne staje imajo prav tehten pomen. Ne gre namreč, da bi se živinčeta in drobnica svojevoljno sprehajala okoli, v deželi kanja na povratku, deležna le skromne pomoči od nas ljudi, ki se jim je zahotelo uvrstiti ubogi živalici v svoje žive zbirke. V Mao in okolici, ki ji precej razvita živinoreja daje prijeten videz urejenega in civiliziranega kraja, sem se zadržal skoro teden dni. Malo je krajev, kjer bi se človek počutil tako domačega kakor na teh vojaških teritorijih. Domačnost pa mahoma izgine, čim pridemo onkraj Gurija. Težko je bilo slovo od prijetnega življenja, od pestre maoške čaršije, od postrežljivosti častnikov ter od kanem-buškega poglavarja Alifa Mustafe, ki me je spremil z godbo in s svojimi kjer vlada mogotec lev. Kar se mene tiče, je samo škoda, da ga ni prineslo preizkusit moje hladnokrvnosti. Kjer so levi, tudi pustinja ne more biti daleč. Evo, že se razprostira pred nami rožnati pesek — znanilec puščave ... kamel... Cisto blizu je Sahara, ki sem jo že prehodil, in ki me sedaj spet vabi v svoj skrivnostni svet. Daleč, neizmerno daleč onkraj, pa so Francija, dom, in moji dragi. Pred nami je naselje Mao: vrata pu-žčave, ki kličejo nepokornemu Sahar-cu: »Stoj, dalje ne pojdeš!« V Mao, ki je prav za prav vojaška postojanka, sem prispel petega aprila. Nebo je bilo kakor živ ogenj. Trikolo- Riblški čolni na Cadskem jezeru ra je negibno visela na ponosnem visokem drogu in sodil bi, da so celo date-ljeve palme sklonjenih glav na tihem protestirale proti peklenski vročini. Edino stolpi brezžične postaje so neuklonljivo strmeli v nebo. Potniku, ki je dolgo blodil po pragozdovih, po pustinjah, rekah in močvirjih, pomenijo takile stolpi nekaj ganljivo veselega. Po njih bo spet lahko poslal v daljavo nekaj misli in velik del svojega srca. Častniki so me sprejeli na vso moč prijazno. Počastili so me celo z vinom, kar me je nemalo iznenadilo, a žlahtni sok je še bolj priostril skelenje domo-tožja. Ko sem si jel delati skrbi, kaj naj ponesem gospodu Gruvelu s svojega bivanja v Mao, ini je kapetan s prisrčno prostodušnostjo poklonil zanj in za njegov muzej dva majhna, mlada noja, ki sta morala, sirotici, z nami .vred prenašati vse napore in pomanj- brumnimi konjeniki, ki so v svojih »oklepih« podobni srednjeveškim križarjem. Tako sem sredi aprila puščavi obrnil hrbet, zajahal zanikamo arabsko sedlo in se predal mršavemu kljusetu, da me je poneslo 273 dolgočasnih kilometrov nazaj do Fort Lamija. Francoska ekvatorialna Afrika me je spet sprejela ▼ svoje okrilje. Povratek v Fort Lami je bil res od sile dolgočasen. Vobče se po kopnem ne potuje tako prijetno ko po vodi. Mimo tega je pa pritisnila neznosna vročina, še bolj poudarjajoča enoličnost pokrajine, ki izpričuje svoj peščeni značaj edinole s popolnoma okrnjenim rastlinstvom. Popolna izčrpanost pa pomanjkanje sveže, čiste vode je pripomogla, da se me je začela lotevati še mrzlica, kakor da me ni že zadosti mučilo domotožje čez dan ustavili, sta se moja mala noja kar zrušila od onemoglosti. Svoja dolga vratova sta stegnila po žgočem pesku in kadar je žar solnca nekoliko odjenjal, sta jela pohlevno gruliti, kakor golobi, ie nekoliko ostreje. Ponoči po potrebi tudi privoščili za hrano, ne da bi bilo potreba za to bog ve kake lovske spretnosti. Kmalu sem ugledal tudi prvo močvirje, ki je mahoma spet raznetilo moj ugašajoči optimizem. In kako naj bi ne postal jaz, ki ne veru- so razgrajale hijene in' šakali, ki sem enega tudi ubil. V vojaški postojanki Guri smo se dva dni odpočili. Poročnik Bollardiere, ki ji načeluje, ima celo farmo ljubkih gazel. Za eno, ki je še čisto majhna, opravlja sedaj materinske posle koza, ki jo hrani s svojim mlekom. Tudi tukaj so nam prijazni gostitelji za razvedrilo postregli s sijajno fantazijo, združeno s plesom mičnih ka-nembuških krasotic, ki nosijo ovratnice od ambre, lase pa spletene, krog in krog glave v visečih drobnih kiticah, ki se kar cede maščobe in ki so vrh tega še namazane z nekim posebnim domačim ekstraktom, da se blešče v žaru zahajajočega solnca, kakor da bi bile iz zlata. Zapustivši vojaški teritorij, kjer nam je blagodejen počitek vlil novih sil in poguma, smo se obrnili proti jugu. Spotoma Smo pozdravili v Masa-koriju prvega civilnega upravnika v teh krajih, nemalo ganjeni, ko smo videli, da prenaša tudi njegova žena to prostovoljno pregnanstvo. Pokrajino, kjer smo hodili sedaj, bi lahko imenoval ogromno ptičnico, zakaj tod kar mrgoli pegatk, grlic in sličnega ptičjega zaroda, ki smo si ga Thomasovo »brodovje« na reki Chari na prvem Čolnu sedi pelikan »babtist«) po blaženih rekah in močvirjih". Moji ljudje so bili urezani čisto po zanikar-nosti naših konj ter po lenobi in svojeglavosti tovornih volov. Kadar smo se Operacija »babtista«, ki ga je Thomas obstrelil jem y čudeže, optimist, videč po prihodu v Fort Lami vsa moja najdražja bitja: oba mala noja in zvestega baptista žive, in da se tudi nad stanjem ostale zbirke ne morem bog ve kako pritoževati. Guverner Coppet mi je pomagal sestaviti novo rečno brodovje, sestoječe iz štirih ribiških in dveh drevesnih čolnov in zgraditi dve veliki kletki za živali, ki sem jih obljubil prinesti žive v Pariz, za muzej ia kolonialno razstavo. S temi pripravami sem se zamudil v Fort Lamiju pol meseca, kar mi pa ni bilo žal, ker sem si medtem lahko ogledal in «p poglobil v Siroto znorio-vano zdravstveno organizacijo, koje namen je zatiranje spalne Doiezni, Ki je prava šiba božja te dežele. V začetku maja smo odrinili na pot proti Fort Archambaultu. Lagodno so drseli naši čolni po zelenih vodah stare znanke Charije, včasi med skalnatimi brežinami, ki se skoro navpično spuščajo v vodo, potem pa spet med sipinami zlatega peska, ki dele reko na brezštevilne rokave, nad katerimi se spreletavajo pravcati oblaki vsakovrstnih krilatcev. Ana Pavlova Bnoči od 23. na 24. januarja j'e podlegla bripi v hotelu Des Indes v Haagu slovita ruska plesalka Ana Pavlova. Umetnica, ki je učakala samo 43 let (ro« jena je bila 3. februarja 1888 v Petrogradu) -essas- Plesalka v svoji garderobi je veljala za najbolj tipično sodobno pred« staviteljico ruskega klasičnega baleta na kontinentu. Šolala se je najprej v carski baletni šoli, plesala mnogo po ruskih vaseh in mestih, vojaških taboriščih in palačah, dokler si ni osvojila še src Petrograjčanov, ki so zelo skoparili s priznanjem. Premagati je morala tudi mnogo zavisti Po mučnih borbah in neutrudnem delu si je priborila naslov prve plesalke — naslov, ki so ga smele nositi v bivši Rusiji samo štiri bale« rine. Ko je dosegla priznanje doma, se je na« potila po svetu in je plesala najprej v Ber« linu, kjer je bila čisto neznana. Zgodil se je čudež. Čim se je vzvila zavesa, je nekdo zaploskal in kmalu je temu odobravanju sledila vsa hiša. Po tej zmag: je odšla v Stockholm. Nepopisno navdušenje. Kralj Oskar ni zamudil nobene predstave. V Stockholmu je bila prvič v svojem življe« nju sprejeta na dvoru, kralj ji je osebno izročil odlikovanje »Literis et artibus«. Po« tem je šla v Pariiz. Plesala je tako, da so ji krvavele noge in ko je še grmel aplavz pred zastorom, jo je poljubila Sarah Bern« hard ter ji čestitala z besedami: »Draga moja, ne smete 'misliti, da boste vedno v življenju deležni takšnih uspehov.« Ta sodba se je izkazala za zmotno. Kajti ko je nastopila Pavlova v Berlinu pred stro« gim pruskim dvorom, je bil bivši cesar Viljem tisti, ki je dal znamenje za aplavz. Malo pred izbruhom svetovne vojne je bila Pavlova v Španiji, kjer se je tako priku« pila gledalcem, da ji je kralj vsak večer poslal šopek. Na Norveškem se je sezna« nila z Namenom, ki ji ni imel dosti po« vedati, a ga je štela med svoje prijatelje. Po vojni je Pavlova ostavila Rusijo in ku» pila v Hampsteadu pri Londonu posestvo, kjer je gojila cvetlice in labode. Anglija ji je bila druga domovina — vendar se je zaradi svoje plesne šole nastanila v Haagu, odkoder je podvzemala turneje po svetu. Njen element je bil stari, klasični ples, ki ga je poživljala s svojo duševnostjo. Brez dogme je krčila pot svoji čisti umet« nosti in o sebi je rekla: »Kadar bom s se« boj zadovoljna, vedite, da ne bom imela več moči, Božanstvena nezadovoljnost je tisto, kar peha umetnika nenehoma naprej.« Za največjo srečo svoje umetnosti je smatrala dejstvo, da je vzdrževala velike tradicije ruskega baleta. Ruska šola pa je bila po njenem tolmačenju sinteza franco« ske gracilnosti, italijanske tehnike in ru« skega ljudskega temperamenta. Najlepši ples Pavlove je bil »Umirajoči labod«. Nastal je takrat, ko je bil baletni učitelj Pavlove Petitpas že blizu devet« desetih let. V tistem času je ustvaril Fokiti figuro za »Umirajočega laboda«. Pavlova pa je kreirala vlogo. Saint Saens je hotel zadušiti plesalko od navdušenja, ki je pri« pomogla njegovi skladbi do tako ogromne« ga uspeha. Tragičen je bil konec velike umetnice. V soboto, 17. januarja se je pripeljala iz Francije, kjer se je bila zaradi neke že« lezniške nesreče prehladila na potu. Vrača« la se je s turneje, ki je bila napovedana kot njena poslovilna plesna turneja po s ve« tu. V hotelu, kjer je ložirala s svojim zbo« rom, je pregledala nove kostume in rekla: »Saj ne bo nič iz tega. Skoda denarja! Mair bi ga razdelili med reveže.« Ko je legla, ni nihče mislil, da je konec tako bliizu. Zdravniki, ki so jih bili pokli« cali k njeni postelji, so storili vse, da bi ji rešili življenje, a vse prizadevanje je bilo brezuspešno. V četrtek, 22. januarja so jo skušali rešiti pljučnice s punktacijo. Tudi injekcija po Pasteurjevem postopku je bila zaman. Zadnje ure so bile polne tragike. Pavlova je krilila z rokami po zraku in posnemala kretnje svojega »Umirajočega laboda«. Nato je zaspala — za vedno. Če pomenijo lepota, bogastvo in slava vrhunce človeškega življenja, je treba pri« znati, da je bila Pavlova deležna najlepših darov, ki si jiih more umetnik želeti. Bila je tudi srečno omožena, a šele 1. 1924 je priznala, da je poročena že 17 let. Poleg plesa je bila doma še v drugi stroki umet» nosti — v kiparstvu. -sc^ae- Znanstvene drobtine Repati otroci V KooxviLleu se je rodil nedavno otrok s skoro 20 cm dolgim repkom. Doslej je znano komaj kakih pet in dvajset takih pri« merov. Vse te roparje pa je prekosil da« nes dvanajstletni deček iz Indokiine: nje« gov repek (namreč čezmerno podaljšanje hrustančastega podaljška hrbtenice tkzv. trtice) je dosegel nič manj kakor 23 cm. Ti izrastki so podaljški trtice in se vid ; včasi tiik po porodu ter nimajo nobenih vretenc. Poskusi z jecljavci Mnogi vzgojitelji so smatrali jecljanje za znak duševne bolezni in so trdili, da se jecljavi otroci le počasi in težko vzgojijo. Poskusi dr. Elizabete M, Mc Dowell na univerzi Columbia pa so dognali, da jec» Ijavi otroci kar nič ne zaostajajo za dru« gimi v napredku. Ta ameriška zdravnica je napravila svoje poskuse na 7138 otrocih in je dognala, da imajo jecljavi otroci prav iste zmožnosti kakor normalni učen« ci; da imajo enako bogato besedišče in da so jecljavci telesno celo bolje razviti. Dognala je, da more jecljav otrok izgo« goriti — čeprav jecljaje — v teku treh minut prav toliko besed, kakor normalen otrok. Umeten zor Sadove, zelenjad in tudi cvetlice prisi« limo k hitrejšemu zoru, če uporabljamo med rastjo etilov plin. En kubični meter tega plina t prostoru 5000 kubičnih me« trov prisili pomaranče in limone hitro v zor. Sad je v barvi in okusu tako odličen, kakor postane v naravi šele po poteku več tednov. Limone, ki ae oberejo še zelene a drevja in jih podvržemo umetnemu zo» renju, so v vseh ozirih popolnoma enake drugim limonam, ki so izzorele na drevju. Tudi drugi sadovi n. pr. melone, paradiž« niiki in zelena se lahko poženejo umetno v zor. Krompir, ki so ga silili z etilom, je dozorel dva meseca pred običajnim časom. Vrtnarski umetniki delajo sedaj poskuse z rastlinskimi gomolji, da bi pognali tako cvetlice pred časom v cvet. O O O Koloroskop Človeško oko* ni za vse barve enako ob« čutljivo, vrh tega pa je dovzetnost za bar« ve, kakor posluh, čisto individualna. Ne glede na barvno slepoto se lahko primeri, da se dve osebi ne moreta zediniti glede skladnosti dveh barv. Zaradi tega lahko nastanejo zlasti v trgovskem svetu neso» glasja in prepiri, ki često vodijo do sodnij« skih procesov. Da se preprečijo slične nev» šečnosti in da se na drugi strani ustvari aparat za točno analizo barv, so sedaj kon« struirali tako zvan koloroskop, pripravo, ki s pomočjo svetlobnoelektrične celice tiočno presoja barve glede na njih svetlost in ton. V koloroskopul sta dve svetlobnoelek« trični eelici, ki izpremiinjata svetlobo v od« govarjajoč električni tok, ki se točno ravna po barvah in njih svetlosti. V celicah rzbu» jeni električni toki se ojačijo in v nasjprot« ni smeri dovajajo galvanometru, ki pokaže odklon na eno ali drugo stran. Ako sta dve barvi, ki istočasno vplivata na celici, einaki, potem ostane kazalec galvanometra na ničli Pri najmanjši razliki, ki je oko ne more zaznati, pa se kazalec odkloni in ve* likost odklona neposredno pokaže velik osi razn obar vn osti. K sliki na ovitku Numa ml. s svojo hollywoodsko gospodinjo. Leviču je določeno, da bo služil s svojimi nastopi y filmu milijone kakor njegov 064 Vo i tcu "9m%swt& Nova francoska vlada Finančni minister Flandin JL Ministrski predsednik Laval Francoska karikatura o prizadevanju Italije, da spravi Rusijo k ženevskim pogajanjem (L' Oeuvre) Sovjetska karikatura poljskega parlamenta (»Izveš ti ja«) Popravi: V zadnji številki čitaj na str. 130, vrsta 3: nad mestom ne nad nebom. Na str. 132 čitaj pod sliko koče in n e kože. Pod sliko na str, 140 pa čitaj prof. Sukenik, »Nemčija v Društvu narodov* .(Poljska karikaturah 4*vzt t&.po&mrsef Tedenski jedilni list Ponedeljek, obed: Lečna juha, cve« tača z maslom in drobtmami, palačinke. Večerja: Jetrni rižot, za otroke isto. Torek, obed: Obarna juha in ajdo« vi žganci, kompot (jabolka in oranže). — Večerja: meseni cmoki v omaki iin krompirjev pire, za otroke pire z omako. Sreda, obed: Pljučna juha, goveji zrezki in prazen krompir, češpljev kompot. Večerja: Pljučka v omaki in kruhovi cmoki, za otroke: cmoki z omako. Četrtek, (debeli četrtek), obed: Šara* juha, svinjska noga s hrenom, flancati. Večerja: Golaš iz svinjine in ajdova polenta, za otroke, polenta z mlekom. Petek, obed: Grahova juha, špinačni štrukelj, kompot Večerja: Polenovka s kislim zeljem, za otroke: mlečni riž. Sobota, obed: Na goveji juhi zdro« bovi zmoki, z mesom dušene rumene ko« lerabe in prazen krompir. Večerja: vam> pi s parmezanom in krompirjev pire, za otroke isto. Nedelja (pustna), obed: Ragu«juha, preslaninjena telečja pečenka, prazen krom« pir, mešana solata, pustni krofi. Večer« j a: pikantna mesena solata, krofi, čaj. Za otroke: čokolada in krofi. RECEPTI K JEDILNEMU LISTU (Količina za 4—5 oseb.) Lečna juha. 30 dkg leče skuham in pre« tlačim. Pripravim prežganje iz ene žlice masti, ene žlice moke in pol žlice drobno zrezane čebule in petršilja. V to da,m tlačeno lečo in zalijem s kostno juho ali kropom, toliko, kolikor potrebujem juhe. Za okus dam žlico kisa, pol žlice paradiž« nikove konzerve in lovorov list. Kot vlo« žek na juho dam ocvrt grah ali ocvrt kruh. Jetrni rižot. 10 dkg prašičjih jatcr in ko« šček kuhane prašičje glave zmeliem. V ko« žico dam 1 in pol žlice masti, drobno se» sekljane čebule iin petršilja. Ko čeaula ne« koliko porumeni, dam notri zmleta jetra in meso ter dušim pokrito četrt ure. Nato pa dam zraven riž (tri pesti na osebo) in zalijem z juho, v kateri sem kuhala pra« šičjo glavo, toliko da je riž pokrit Oso« lim in pokrito dušim približno dobre pol ure, da je gotovo. Po potrebi me Item še zalijem. Pljučna juha. 10 dkg telečjih pljuč pre« vrem v slanem kropu s petršiljem, zeleno, porom in korenjem. Nato pljuča ohladim in zrežem na tanke rezance. V kožici raz« belim žlico masti in naredim prežganje iz ene žlice moke, pol žlice drobno zrezane čebule in petršilja. Ko je prežganje svetlo rumeno, dam notri zrezana pljuča, jih ne« koliko popražim, potem zalijem s kropom, v katerem sem kuhala pljuča. Zraven dam še tri olupljene, na kocke zrezane krom« pirje, lovorov list, poper in pol žlice pa« radižnikove konzerve. Pokrito pustim na zmernem ognju vreti, da se krompir zmeh« ča. Po okusu se lahko tudi nekoliko okisa s kisom od vloženih kumaric. Špinačni štrukelj. Iz 40 dkg moke, enega jajca, pol žlice masti in osoljene mlačne vode naredim testo in ga pustim pol ure počivati. Med tem prevrem dve perišči osnažene špmače in jo sesekljam. Posebej zavrem v slanem kropu tri pesti riža; ko vre četrt ure, ga odcedim. V kožici raz« belim pol žlice masti in pol žlice preka« jene slanine, zarumemm na tem eno žlico drobtin, dam notri špinačo, osolim, pre« ■aešam in nekoliko časa dušim. da se špi« tiača zgosti. Nato dam zraven še ocejeni riž, premešam in dam na hlad. Ko se ohla« di, razvaljam testo, namažem z ohlajeno špinačo in rižem, zavijem tesno skupaj, položim v prtič, zavežem in skuham. Ko vre dobre pol ure, vzamem na desko, od« stranim prtič in zrežem štrukelj na dva prsta široke rezine. Zložim jih na gorak krožnik in zabelim z maslom in drobti« nami. Pustni krofi. V lončeni posodi vmešam 6 rumenjakov, katerim po žlicah pride« vam 10 dkg presnega raztopljenega masla. Ko je dobro vmešano iin spenjeno, raz« topim v pol litru mleka 3 dkg kvasa in primešam k rumenjakom; k temu pridam še eno žlico sladkorne sipe. Pokrijem s prtičem, postavim na toplo in pustim da vzhaja. V gorki skledi imam pripravljene pol kilograma presejane bele moke, neko« liko osoljene. Ko kvas vzide, primešam k moki, naredim mehko testo in dobro ste« pam toliko časa, da je gladko in dela mehurčke. Nato postavim testo na toplo, da vzhaja. Ko začne dobro vzhajati, ga denem na gorko, z moko potreseno desko in razvaljam na rahlo za mezinec debelo. S krofovim obodcem izrežem krofe. Na vsak krof položim v sredo pol žličke ma« relične marmelade in jo s praznim pokri« jem in sicer tako, da gornjo stran povez« nem na marmelado. Okrog roba pritisnem s prstom in z v moko pomočenim manj« šim obodcem izrežem krofe. Te sedaj po« lagam na drugo, toplo, s prtičem pregr« njeno ie pomokano desko in sicer tako, da je spodnja stran navzgor obrnjena. Pokrijem jih s toplim prtičem in pusitim zopet vzhajati. Izrezke od testa na novo pregnetem; če je testo pretrdo, dodam ne« koliko mlačnega mleka, zopet razvaljam in naredim druge krofe. Krofi morajo po« časi vzhajati, sicer imajo prevelike luknje. Ko so na gornji strani vzhajani, jih hitra « obrnem na drugo stran, pomažem z mlač« nim maslom in pustim, da vzhajajo Iše na drugi strani. Medtem pripravim v pro« storno kožico pol masla in pol masti, in sicer toliko, da bo v kožici do tri prste visoko, ko se raztopi. V vročo polagam vzhajane krofe tako, da začnem s tistimi, ki sem jih najprej izkrožila in sicer tako, da je zgornja stran navzdol v mast obr« njena. Na enkrat jih vložim le toliko v kožico, da se ne tišče skupaj. Posodo po« krijem in spočetka nekoliko pozibljem. Ko pa so na spodnji strani lepo temno rumeni, jih z lopatico obrnem im nepokrite dalje cvrem, dokler so tudi na drugi stra* ni temnorumeni. Z lopatico jih poberem iz masti im jih polagam na rešeto, pre« grnjeno s pivnim papirjem. S finiim slad« korjem jih potresem in gorke serviram. Priljubljeni beli obroček na krofih posta« ne, če niso krofi s premajhnim obodcem izrecani, pravilno vzhajani in končno če se jih ne skuša prehitro v maščobi med cvrenjem obrniti. Pikantna mesena solata. Kuhano, ohla« jeno goveje meso zrežem na lepe rezine in denem v skledo. Nato pretlačim dva trdo kuhana jajca, ju zmešam ▼ skledici z oljem, kisom, poprom, soljo in žličico gorčice. S tem oblijem meso in ga pustim dve uri tako. Nato primešam še eno žlico kaper, ?no na tanke rezine zrezano kislo kumarico, dve od kosti odločeni im zre« zani slani sardeli, pol drobno zrezane če« bule in nekoliko petršilja. Tako priprav« Ijeno meso naložim v sredino krožnika, okrog pa dam še krompirjevo ki cvetačno solato. Polenovka s kislim zeljem. Polenovko prevrem v slanem kropu, da se meso od« loči od kosti. Odcedim jo in osnažim vseh kosti in koščic ter zložim na goraik krož« nik. Zabelim s presnim maslom in drob« tinami. Zraven dam kislo zelje na mizo. U—a. --KS- AKO SE ME VE t V Nemčiji se vsakih štiri in dvajset sekund rodi po eno dete, medtem ko umre vsakih dva in štirideset sekund ena oseba. To pomeni, da se v Nemčiji vsak dan rodi tri tisoč šest sto ljudi, umre jih pa okolil dva tisoč. Človeški lasje sestojijo iz šestih' različnih' plasti. Črni lasje so debelejši od plavih. Ker pritiska teža človeškega telesa na gležnja v nogah, se nožni hrustanci tekon> dneva skrčijo. Ljudje, ki morajo veliko te- kati in stati, so zvečer za 1.5 do 3 cm manjši kakor zjutraj, ko vstanejo. Največ pritlikavih ljudi živi na Madžarskem. Nikjer po Evropi jih ni toliko kakor tam. Največja ležišča železa so v Kurski gu-berniji, med Moskvo in Azovskim morjem v Rusiji. Največja cerkev na svetu je cerkev sv. Petra v Rimu, kjer ima 54.000 ljudi prostor. Milanska stolnica ima prostora za kakih 37.000 ljudi in cerkev sv. Pavla v Rimu za 32.000 ljudi. Stolnica v Kolnu ob Reni ima prostora za 30.000 obiskovalcev, cerkev sv. Pavla v Londonu in cerkev sv. Petronija v Bologni za 25.000. Človeško oko se razvija do petnajstega leta; tedaj je na višku svojega razvoja ln potem začne počasi in stalno pešati. To dejstvo omogoča vsakemu očesnemu zdravniku, da lahko s precejšno zanesljivost]« ugotovi pacijentovo starost. --3SS-— Pozor na letalo! Besneči promet v okolici aerodromov zahteva svarilne napise, kakor kaže slika is Glendala v Kaliforniji JJrejuje IVan P o dr ž a J. — Izdaja za konzorcijAdolf Ribnika^ — Za »Narodne tiskarno« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. K ti X Ljubljani, žimi potrebno oporo in medsebojno p£»moč. Žene morajo ostati močne in optimistične ter nenehonia misliti, da družina ne sme razpasti. Obenem morajo spoznati, da mo* ra tudi družina odšteti času svoj davek, da se mora prilagoditi novim življenjskim pogojem, da bo lahko vršila v spremenjeni obliki svojo prastaro in predvidoma večno kulturno poslanstvo. G»a=n. UGANKE IN ZANKE črkovnica -3SS- Zadnje besede slovitih žen Besede, ki so jih izrekli veliki ljudje tik pred smrtjo, so postale nesmrtne. Seveda ne smemo verjeti, da je vse to, kar se kolportira po svetu o zadnjih trenutkih velikih duhov, čista resnica. Mnogo je legendarnega. Vendar so stavki, ki veljajo za avtentične in mod nje spadajo tudi naslednji izreki žensk: Kleopatra je umrla z besedami: »Ne, ne bodo me vpregi i pred voz zmage«. Jeanne d'Are je dejala na grmadii: »Vsi moji glasovi so bili od Boga. Vse, kar sem storila, sem storila na božji ukaz; ne, moji glasovi me niso varali!« Margareta škotska je izjavila: »Feg življenju, ne govorite mi več o njem!« Ana Boleyn, žena angleškega kralja Henrika VIII., je dejala pred justifikacijo: »Slišala sem, da se krvnik razume na svoj posel, jaz imam zelo droben vrat.« Marija Stuant je rekla svojim dvorjanl-cam: Ne jokajte, skrbela sem za vašo prihodnost. Povejte mojim prijateljem, da umiram kot dobra katoličanka.« Marija Tudor, kraljica Anglije, je,umrla od bolečine nad tagubo Calaisa. Njene zadnje ^besede so bitle: Ce bi odprli moje srce, bi našli v njem zapisano ime Calais«. O angleški kraljici Elizabeti gre govorica, da je rekla na smrtni postelji: »Vsa moja imanja za trenutek življenja!« Srčni krči kraljice Luize Praske so jii stisnili dz grla besede: »Gospod Jezus, samo hitro!« Zadnje besede madame de Stael so bile: »Ljubila sem Boga, očeta in svobodo«. Med žrtvami francoske revolucije, ki so umrle pod giljotino, je rekla madame Ro-land; »O svoboda, kaj vse se dogaja v tvojem imenu!« 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 1. sadjarska potrebščina, 2. potrebuje hribolazec, 3. pokrivalo, 4. slikarska potrebščina, 5. del ženske obleke, 6. gotovina, 7. del puške, 8. klej, 9. del jajca, 10. ozek meč. številnica 13, 5, 4, 9-1, 10, 12, 4, 8-5, 13, 7, 11, 2, 12, 4—9, 7, 8, 11, 4,-3, 13, 4, 6, 10. (Narodni pregovor. KLJUČ 1, 2, 3, 4, == račun; 5, 6, 7, 8 = ogromna žival; 9, 10, 11 = leseno orožje; 10, 12 = vas pri Ljubljani; 13 = soglasnik. i REŠITEV UGANK v št. 3 »Krog«: Za vsako rano čas prinese leka, a vsako rano tudi čas useka! (A. Medved). »Magična križaljka«: Vod.: 3. Ida; 5. ura; 6. lek; 9. Una; 10. sok; 13. Ivo; 15. dež; 16. Aca. Navp.:l. Oda; 2 ara; 4. pes; 7. ena; 8. mol; 11. Eva; 12. ded; 14. Ica. a = Donava, b = načelo; c = Valona. I—VIII: Drenovec. »črkovnica«: 1. La; 2. Ojstrica; 3. rudo-kop; 4. dobiček; 5. prilika; 6. kraljevič; 7. tramvaj; 8. karavana; 9. da. Diagonala: Ljubljana. »Konjiček«: žalosti se znebi, preden dan ugasne, al' spomin ohrani na trenutke jasne. S(imon) J(enko): Vodilo II. Nalog ni rešil nihče pravilno. REŠITEV UGANK v št. 4 »Posetnica«: Rana ura, zlata ura. »Magičen lik«: 1. matematik; 2. mehanik; 3. major; 4. kanonik; 5. satiričen. Pravilno sta rešila in bila izžrebana za nagrado: Ruža Polič, Ptuj in Ladislava Nemec, Bilje. Tudi topot razpisujemo eno nagrado v obliki slovenske knjige. Rešitve je treba po-glati najkasneje do 14, t, m, HU/AOB. V aikah »Pokrite se vendar z mojim klobukom, da se ne boste preveč prehladili.« VPRAŠANJE »Kako pravimo enostaničnim bitjem?« »Kaznjenci gospod učitelj.« , »če me zvečer ni doma, ne spregovori lena tri dni besedice z menoj.« »Kolikokrat greš zvečer zdoma?« »Vsak tretji dan!« Moderni tempo »Takoj ustavite! — Zdi se mi, da smo ža Ka dva nadstropja previsoko.« »Krasna slika! človek kar čuti jutranje razpoloženje. Kako je imenovana?« »SolnČni zahod.« Nova služkinja »še to vam povem — da ne smete v moji odsotnosti rabiti moje obleke!« »Čujte mladi gospod, ali bi se ne mogli nekoliko umakniti? Moja žena bi rada videla, kako bo njen zet podlegel knock out!«