411 JUBILEJI, 409–4262023 Angelika Hribar in njenih osem desetletij Leta 2012 smo v Cekinovem gradu predstavlja- li drugo knjigo iz zbirke Blagoslovljeni in prekleti o plemiških rodbinah na Slovenskem. Takrat sem svo- jo predstavitev začel z besedami: »Nekoč so rekli, da vse poti vodijo v Rim, danes pa lahko rečem, da vse poti vodijo k Angeliki Hribar«. Ta parafraza starega latinskega pregovora se mi je večkrat porodila med mojim raziskovalnim delom, saj mi je, kadar sem za- šel v slepo ulico, prav Angelika nemalokrat postregla s kakšno družinsko zgodbo, povezano s katero od obravnavanih plemiških rodbin, moja dognanja pa pogosto dopolnila z dokumentom ali celo fotografijo iz lastnega arhiva. Moje sodelovanje z Angeliko se je sicer zače- lo nekaj let pred tem. Leta 2005 sem ravno prevzel urednikovanje pri Kroniki, ko se je pri meni najavila dr. Vesna Bučić. Pri Kroniki sta pred tem že izšli dve grajski tematski številki, prva o gradu Snežnik (2000) in druga o gradu Brdo pri Kranju (2004), in dr. Bu- čić je predlagala še izdajo številke o gradu Strmol na Gorenjskem, ki je prav tako kakor prejšnja dva pro- tokolarni objekt. Na prvo srečanje je v mojo pisarno pripeljala tudi Angeliko Hribar, katere družina je bila s Strmolom neločljivo povezana. Obe obiskovalki si ne bi mogli biti bolj različni. Medtem ko je Vesna Bučić skorajda prihrumela v pisarno in v hipu zavze- la ves prostor, je Angelika Hribar prišla bolj zadrža- no, držala se je v ozadju in ni prav pogosto posegala v pogovor. A moj prvi vtis je bil varljiv, kar je pokazala tudi prihodnost. Angelika se je namreč izkazala za tiho vodo, ki je sposobna razdreti marsikateri breg. Kljub mojim začetnim pomislekom smo strmol- sko Kroniko seveda potem tudi izpeljali, saj je bila Vesna Bučić zelo prepričljiva. In imela je prav, saj je je bila ta številka Kronike velika uspešnica. Tudi in predvsem po zaslugi Angelike Hribar, ki je prispe- vala napeto in ganljivo zgodbo o svojem stricu Radu Hribarju in njegovi ženi Kseniji Gorup, predvojnih strmolskih graščakih. Skupaj s spomini nekdanje str- molske sobarice Vilme Urh (pozneje poročene Mla- kar), ki jo je iz pozabe potegnila Marija Cvetek, je Angelikina zgodba v literarni predelavi Draga Jan- čarja postala uspešnica z naslovom To noč sem jo videl. Angelika je za članek o Strmolu zbrala ogromno podatkov, ne le o Radu, pač pa o celotni rodbini Hri- bar. Čeprav sem bil takrat kot urednik še povsem ze- len, mi je bilo že na prvi pogled jasno, da je gradiva za en sam članek odločno preveč, hkrati pa sem se zavedal, da to ne sme obležati v predalu. Zato sva se z Angeliko dogovorila, da njeno gradivo o Hribarjih izdamo v knjižni obliki. Tako je v zbirki Knjižnica Kronike (s sodelovanjem Celjske Mohorjeve družbe) leta 2008 izšla Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, v kateri je Angelika javnosti prvič predstavila svoje podjetne stare starše (le kdo se ne spomni znamenitega Šumija in Pletenine) in pisano življenjsko usodo njihovega številnega potomstva. Angelika Hribar je sicer s Kroniko sodelovala že prej. Že leta 2000 je za tematsko številko, posvečeno gradu Snežnik, prispevala zgodbo o Obereignerjih, družini svojega deda po materini strani, ki jo je v veliki meri povzela po spominih Henrika Schollma- yerja. Plodno sodelovanje s Kroniko pa se je nada- ljevalo tudi pozneje. Ko smo leta 2009 izdali izre- dno številko v spomin Olge Janše-Zorn, je Angelika Hribar prispevala članek o svojih podjetnih gorenj- skih prednikih – družini Demšar iz Železnikov in njenih družinskih povezavah. Leto pozneje (2010) je za tematsko številko o rodbinah Kalister in Gorup napisala obsežen članek o Gorupih, ki so bili njeni priženjeni sorodniki (Ksenija Gorup je bila poročena z njenim stricem Radom Hribarjem, Zora Gorup pa je bila tašča njene tete Ljubice Hribar). V letu 2012 smo v Kroniki objavili še krajši Angelikin prispevek o otroškem dopisovanju med njeno mamo Lizo (Obe- reigner) in prestolonaslednikom Ottom tik po koncu prve svetovne vojne. Nekoliko pozneje smo se na Zgodovinskem inšti- tutu Milka Kosa ZRC SAZU odločili za obsežnejše sodelovanje z Angeliko. Leta 2016 je namreč mini- lo 150 let od znamenite bitke pri Kraljevem Grad- cu, v kateri je sodeloval tudi Angelikin praded Karl Kastl. Njegov spominski zapis o bitki, ki ga je An- gelika transkribirala in prevedla, smo izdali v zbir- ki Thesaurus memoriae, Angelika pa je napisala še enega od spremnih člankov, v katerem je predstavila pradedovo delovanje v Ljubljani. Njene prispevke najdemo sicer tudi v drugih pu- blikacijah, ne le v Kroniki. Tako je denimo za zbornik občine Lukovica leta 2014 prispevala besedilo o gol- čavskih mežnarjih, ki so bili prav tako med njenimi predniki. 412 JUBILEJI, 409–426 2023 Predniki so torej poglavitna rdeča nit njenega raziskovanja. O njih ne le piše, pač pa tudi zelo rada pripoveduje. Pozna ogromno zgodb in skozi njeno pripovedovanje se razkrije toliko raznovrstnih pove- zav, da mora biti poslušalec zelo pozoren, da se ne izgubi v njihovi množici. A pri Angelikinih raziska- vah ne gre le za golo rodoslovje, pač pa za pravo zgo- dovino v malem. Njeni predniki so izhajali tako iz plemiškega kakor tudi iz meščanskega in kmečkega okolja, hkrati pa so bili mnogi od njih tesno vpeti v kulturno dogajanje in gospodarski razvoj Ljubljane in tudi širšega slovenskega prostora. Lili Novy, Ivan Hribar in Izidor Cankar so le nekatera slavna imena, ki so prijateljevala ali se celo sorodstveno povezala z rodbino Angelike Hribar. Angelika je torej varuhinja rodbinske tradicije, hkrati pa živa pričevalka ljubljanskega meščanstva, tistega žlahtnega, predvojnega, ki ga je dandanes komaj za vzorec. Raziskovalno žilico so ji v zibko nedvomno položile rojenice, ko so jo na kresno noč pred osmimi desetletji pospremile na ta svet. Pisa- teljski dar pa ji je morda vdihnil tudi njen krstnik, ki je bil po spletu okoliščin nihče drug kot slavni pisa- telj Fran Saleški Finžgar. Njeno življenje se je tako začelo sredi vojne vihre, a tudi zgodnje povojno ob- dobje je bilo razburkano. Njeni starši so bili namreč leta 1947 obsojeni na Nagodetovem (še en sorodnik) procesu. Mati Liza se je sicer hitro vrnila iz zapora, oče Zoran pa je v ječi preživel več let. Angelika in njena sorojenca so celo pisali Titu in ga prosili, naj izpusti njihovega očeta. Poznejša leta so bila za Angeliko mirnejša. Štu- dirala je angleščino in slovenščino, se jezikovno iz- popolnjevala v Angliji in Ameriki (povsod je imela sorodnike), potem pa je dolga leta delala v knjižnici oddelka za germanistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Takrat je objavljala predvsem prispevke s področja bibliotekarstva in se občasno podala tudi v prevajalske vode. Kot upokojenka pa se je odločila, da bo javnosti predstavila svoje prednike, kar ji je odlič- no uspelo, ne le skozi pisanje, pač pa tudi z razstava- mi umetniških del. Leta 2013 so bila tako v Galeriji Družina na ogled kiparska dela njene matere Lize Hribar, v letih 2018 in 2019 pa so v Mestnem muze- ju pripravili razstavo zgodnjih kiparskih del Angeli- kine babice Elze Kastl Obereigner. Zaradi pisane in razburkane rodbinske zgodovi- ne je Angelika Hribar v zadnjih letih postala zaže- lena sogovornica. Intervjuji z njo so izšli v številnih revijah in časopisih, pika na i pa je bila v letošnjem letu monumentalna dokumentarna oddaja Spomini, v kateri je spomine na prednike pripovedovala za Te- levizijo Slovenija (celotna oddaja ima pet delov, vsak od njih je dolg skoraj tri ure). Gradivo, ki se skriva v stanovanju Angelike Hri- bar, je osupljivo – ne le umetniška dela, pač pa tudi številni dokumenti in drobnarije, ki vedno znova presenečajo tudi njo. Večkrat mi pošlje elektronsko pošto in mi sporoči, kaj vse je našla, ko je malo br- skala po predalih, podstrešju… To je posledica srečne okoliščine, da je njena hiša na Prečni ulici od svo- jega nastanka do danes nepretrgano v družinski la- sti. Predmeti iz družinske dediščine tako nikoli niso bili podvrženi selitvi, pri kateri se običajno marsikaj izgubi. Vedno dobrovoljna Angelika svoje zaklade velikodušno deli z drugimi in je zato tudi sama ne- precenljiva zakladnica (predvsem ljubljanskega) spo- mina. Naj tako ostane še dolgo! Miha Preinfalk