IZHAJA VSAK ČETRTEK Naročnina: ITALIJA . . . INOZEMSTVO Ltr Letno poiletni četrtletno 10-40 5-20 2-60 18-20 910 4'60 Uredništvo In npravnlitvo : Trst, Via Maiolica 10-18, Telefon 1690. Uradne nre za etranke ob pondeijkih In petkih od 10—12. Oglasi : Za ysak mm visočine ene kolone t ilrokosti 63 mm: finančni oglasi 1 L, osmrtnice, zahvale, poslana, vabila 60 cent., trgovski, obrtniški oglasi 60 cent. — Plača se vnaprej. — Posamezni izvod 80 cent. Trst, 8. novembra 1923. — Leto IV. - Štev. 187. DELO Glasilo Komunistične stranke Italije Iz vsakega čina, ki ga stori meščanstvo, odseva razrednost. Celo tedaj, kadar bi se hotelo kazati velikodušnim. »Velikodušnost44 se kaže v vsej ciničnosti ob priliki amnistije: delavcem zapor, onim pa, ki so izvršili nešteta nasilstva-svobodo! Ob VI. obletnici ruske komunistične revolucije se nemški delavci in kmetje podajo z navdušenjem v odločilen boj, dočim se delavci drugih detel vedno tesneje družijo in usposabljajo svoje vrste za obrambo in za napad: »Proletarci vsega sveta, združite se!“ Problemi nemške revolucije Delavski razred, komunisti in socialna demokracija Delavski razred tvori v Nemčiji številno najizdatnejšo silo. Nemški proletariat ima usodo svoje dežele v svojih rokah. Zakaj je pa mogla ostati vlast do sedaj v rokah nemške buržoazije ? V letu 1918.-19. je sledila Karlu Lieb-knechtu in Rozi Luxemburgovi le manjšina nemških delavcev. Na nasprotni strani je sledila zopet le manjšina nemških delavcev krvniku Noskeju. Glavna masa jedro nemškega proletariata je kolebala. ,To jedro — mase delavcev sploh — je iskalo mimili poti. Ta »srednja« masa, ki je končno odločila potek borbe, ni hotela v onem času meščanske vojne, bala se je revolucije, računala je na to, da si bo mirnim potom, potom strokovnih organizacij, potom soc. demokratske stranke, polagoma, a gotovo, izboljšala položaj in si zasigurala kos kruha in delo. Nemška soc. demokracija se je opirala na to razpoloženje povprečnih delavcev in uspela z zvitostjo in zahrbtnostjo zlomiti prvo nemško revolucijo in zagotoviti nemški buržoaziji zmago. Ne smemo pozabiti, da je sklicala nemška soc. demokracija leta 1919. državni kongres delavskih in vojaških svetov in uspela na tem kongresu, da razpusti sovjete in preda oblast narodni skupščini. Špartakisti, delavska avangarda, so bili 1919. leta še zelo šibki. 1918-19 so uživali špartakisti velik ugled med delavstvom. Mnogi povprečni delavci so molče pripoznali pogum in zvestobo špartakisticne manjšine nasproti delavski stvari, kajti ti so svoje prsi nastavili najstrašnejšim udarcem protirevolucije in odkrito branili interese celokupnega delavskega razreda. A četudi so špartakiste spoštovali, Jim vendar niso sledili. Jedro delavskega razreda ni gledalo na drzne špartakovce brez simpatij. A ko je prišlo do akcije, je podpiralo soc. demokrate. To razpoloženje glavne mase nemških delavcev, ki so mrzlično iskale mirnih izhodov in se prav posebno strašile meščanske vojne, je razumela soc. demokracija izrabiti in tako 'zagotovila nemški buržoaziji štiri leta dolg oddih, od 1. 1919-23. V marcu 1912. se je vrgla špartakistič-na avangarda delavskega razreda na novo v borbo. Komunistična avangarda je skušala nadomestiti glavno maso delavskega razreda samo s seboj, ono glavno maso, ki se je nahajala tedaj pod skoro neomejenem uplivom soc. demokracije, ki jo je popolnoma omrežila s kontrarevolucionarnimi, sladkimi in neumnimi uspavankami in nadami. In zopet niso gledale brez simpatije pomembne plasti nemških delavcev na drzne revolucionarje, ki so zopet nastavili prsi udarcem kontrarevolucije. Toda zopet so ostali ti pogumni ljudje brez podpore glavne mase delavcev. Avangarda, ki se jo dvignila prerano, je bila poražena. Najvažnejše vprašanje je sedaj, ako se bo nemški soc. demokraciji znova posrečilo, Čeprav za kratki čas, rešiti nemško buržoazijo. Vsi vzroki govore za to, da se ji to ne bo voč posrečilo. Nauk ni bil zastonj. S pomočjo III. kongresa Kominterne jo mogla nemška Kom. stranka pravilno oceniti napake preteklosti. Vprašanje ustaje, takojšnjega zavojevanja vlasti, je bilo 1921. postavljeno na stran in odločno se je postavilo na njegovo mesto drugo nalogo: Zavojevanje večine delavskega razreda. V koliko jo ta naloga do danes rešena ? Sledi-li danes že večina delavstva komunistom ? Kolik upliv ima še protirevolucionarna soc. demokracija med delavskim razredom ? Kakšno mora biti zadržanje z naje strani napram soc demokraciji na sploSno in napram njeni «levici» posobej ? Ni nikakega dvoma o tem, da jo imela taktika enotno fronto v Nemčiji velik uspeh, da jo jo K. P. (Kom. str. Nem.) pravilno premenila, da so dvomi, ki so obstajali pri nekaterih «levih» komunistih in ki še obstajajo, bili neopravičeni. Kajti vse bistvo taktiko enotne fronte obstoji v cilju, pridobiti tudi nerazvitejše delavske plasti za borbo, zbilftati srednje plasti in zadnje straže s prednjimi. Ako so torej predbačiva taktiki enotne fronte, da se v mnogih slučajih približujemo tem plastem in se po njih orientiramo, se kaže s tem popolno razumevanje za to taktiko. K. p, D. jo rešila nalogo, postavljeno lil. kongresu. Ali vsaj ni več daleč od te rešitve. Nemški komunisti so zavojevali gibanje obratnih svetov, ki predstavlja, kakor bomo videli, v današnji Nemčiji v veliki meri ulogo naših predrevolucionarnih delavskih svetov (sovjetov.) V več kot 2000 mestih Nemčije, v najvažnejših industrijskih centrih stoje obratni sveti izključno pod komunističnim uplivom. V sindikatih ima K. P. D. mnogo uspehov. Ni še dobila v svoje roke vodstva strokovnega aparata in najbrže ga ne bo dobila do zmage proletarske revolucije. Naloga, iztrgati vodstvo sindikalnim birokratom, ni manj težka od druge naloge, iztrgati iz rok buržoazije politično vodstvo. Toda na dan po proletarskem preobratu bo treba četo strok, organizacije zavzeti. Z istimi sredstvi kakor državne institucije ali obrate in tovarne. V spodnjih plasteh strokovnih organizacij so si nemški komunisti že sedaj izvojevali velik upliv. Število članov K. P. D. se nahaja v vednem naraščanju. Ne le avangarda delavskega razreda, ampak tudi njegova množica — ona delavska masa, ki je leta 1919 pripomogla soc. demokraciji do zmage — se obrača bolj in bolj h komunistom. Delavski razred sploh ne le njegov organizirani del, mnogomi-lionske mase se bolj in bolj približuje k temu, da izroči ravno K. P. D. politično vodstvo. Za velikega avgustovega štraj-ka (1923), ki je vrgel Cunovo vlado, so imeli že komunisti politično vodstvo po-kreta v svojih rokah, stavkovni odbor, ki je vodil gibanje v Berlinu (štrajkalo je 800.000 delavcev) je bil sestavljen po pretežni večini iz delavcev. Predsednik je bil komunist, izmed 24 elanov odbora je bilo 17 komunistov ostali so pa bili levi socialisti in «neodvisni», ki so bili pa izvoljeni na naš predlog in so šli z nami brez pridržka. V drugem važnem centru Nemčije, v Hamburgu, je bilo sestavljeno štrajkovno vodstvo iz 5 komunistov, 2 levih soc. demokratov in enega revolucionarnega sindikalista. Skoro povsod je bilo razmerje isto. Celo v onih mestih, kjer so bile komunistične organizacije številno šibke, so vsilile delavske mase politično vodstvo avgustove stavke tej maloštevilni skupini komunistov. «Komunisti so edina stranka, ki vodi gibanje v državnem obsegu, zato morate tudi v našem mestu vzeti vodstvo v svoje roke»; tako so govorili sto-tisoči brezstrankarskih delavcev. Gre-li sedaj za (stalno in gotovo večino ? Mogoče ne moremo še tega trditi. A brez dvoma je, da bo do tega pri&lo in sicer v najkrajšem času. Še je razpoloženje izpremenljivo in še negotovo. Razpoloženje miljonov delavcev sploh ni nekaj za vselej danega. En del delavcev še obotavlja, z eno nogo je že v komunističnem taboru, medtem ko stoji z drugo še vedno v taboru soc. demokracije. Za časa prehodne dobe je to povsem neizbežno. Bilo bi smešno zahtevati za predpogoj uspeha, da bi vsi delavci do zadnjega najprej prisegli zvestobo Komunistični stranki. V poteku boja se bo stvorila končna večina, ki sedaj nastaja in se postavila trdno za komuniste In nemška soc. demokracija ? Očivid-no je ie doslej izgubila nad polovico svojih članov. Kot nam poročajo očividci spadajo njeni Člani danes večinoma k «postavnejšim» ljudem. Predstavljajo manj aktivni element, so ljudje, ki so vsled dolgoletne tradicije vzdržali zveze s soc. demokracijo in sedaj jim je težko te stike pertgati. Cvet delavskega razreda pa zapušča soc. demokracijo. Izmed onih C00 — 700.000, ki so še ostali člani stranke, ne odpade majhen del na malo buržoazijo, na gledalce. In izmed onega delavstva, ki je še ostalo v vrstah soc. demokracije, spada dobršen del danes že po svoji notranjosti h komunistom. To smo ugotovili že pred pol leta, toda danes je več kot jasno. Ako na ilegalnih kongresih obratnih delavcev v Stuttgartu, Berlinu in mnogih drugih mestih stotine delavcev, ki še formalno pripadajo soc. demokratski stranki, skupno s komunisti konspirira-jo proti svojim lastnim soc. demokratskim voditeljem, je to najboljši dokaz, da so ti delavci iz tradicije pač imenujejo soc. demokrate, da so pa to v resnici žo naii sodrugi. Ako tvorijo mnogi soc. dom. delavci skupno s komunističnimi proletarske stotnije — plod rdečo gardo —, če napovedujejo stotisoči delavcev, ki se «prištevajo» k S. P. D., skupno z nami, pod vodstvom Kom. stranke, proti sklepom S. P. D. politično stavko, je to dokaz, da ni več daleč čas, ko bo pomemben del soc. demokratskega delavstva končno raztrgal zveze s svojimi protirevolucionarnimi voditelji, in se brez pridržkov priključili komunistom. Današnja prehodna pei’ioda, ki je nam, ruskim komunistom dobroznana že iz onega časa, ko so se cele plasti menjševiškili in soc. revolucionarjev še vedno prištevale k svojim strankam, v resnici so pa sprejeli puške od nas in so skupno z nami vrgli koalicijsko vlado. S. P. I). stoji na predvečeru one dobe, ki jo je pred našimi očmi ‘preživela «naj-mogočnejša« stranka Rusije, «soc. revolucionarji)). Pred očmi delavcev celega sveto se hrumoma ruši nekdaj tako ponosna zgradba nemške soc. demokracije ki je skozi celo epoho določala usodo Nemčiji. Naivni exminister Hilferding ima popolnoma prav, da pretaka solze ob Babilonovih rekah......... In razlike v mišljenju ter začenjajoči razkol med desno in «levo» soc. demokracijo — kako moramo zreti na to ? Možno je, da bodo «levi» socialisti v nemški revoluciji igrali primeroma isto ulogo kot pri nas levi eseri, t. j. da bodo šli košček poti z revolucijo in jo potem izdali in zopet prešli v tabor protirevolucije. V letih 1917-18. se je zdelo, da obstaja kdove kakšna čudovita razlika med desnimi in «levimi» eseri v Rusiji. V letu 1923. bo videl vsak oblektivni opazovalec, da so bili «levi» in desni eseri — vsaj v vodilnih plasteh — le različne plasti enako zavratne in protirevolucionarne male buržoazije. Vsa, ali skoro vsa skupina voditeljev «leve» soc. demokracije v Nemčiji, nam je dobro znana; ti stari znanci so nemške delavce v odločilnih momentih več kot enkrat že izdali in jih bodo še izdali. Kot simptom ima pojav «leve» struje v S. P. D. gotovo ogromen pomen Kakor v razbitem ogledalu se kaže v naraščanju «levice» S. P. D. naraščanje revolucionarnega razpoloženja med najširšimi masami nemškega proletariata. Toda to je* le simptom. Ako bi skušali levi voditelji S. P. D. resno igrati samostojno politično ulogo, bi to imelo za nemško revolucijo ogromne nevarnosti in bi postalo zanje direktna nesreča. Ko bodo ti gospodje vstopili v revolucionarno vlado, bodo gotovo v nekem tre-notku poskušali izpremeniti revolucio namo vlado v diskusiski klub. Oni bi se v onem trenotku, ko bi bila najbolj potrebna železna diktatura in jeklena odločnost, obesili revolucionarni vladi na noge kot zavora. Prevelika «podpora» s strani soc. «levice» bi zamogla postati za proletarsko revolucijo naravnost uso-depolna. S tem ne mislimo, da morajo komunisti na današnji razvojni stopnji odklanjati vsak stik s soc. dem. levico. Nekatere delavske plasti ji še vedno sledijo. Soc. dem. levica je ena izmed zadnjih iluzij pomembne plasti nemških delavcev. Eden izmed najvažnejših predpogojev za uspeh nadaljnih odločilnih akcij komunistov obstoji v tem, da pripomorejo tem plastem do tega, da se oproste teh iluzij. Da bi se le nemški delavec čimprej na poslednjem zgledu prepričal-da tudi tzv. soc. dem. «levica» odločilnega boja proti buržoaziji izvojevati noče in ga izvojevala ne bo. Vodje soc. dem. «levice», vsi ti Crispieni in Rosen-feldi, bodo sami največ pripomogli do tega, da se v očeh delavstva čim prej in čim koreniteje kompromitirajo. In mi jim moremo pri tem le pomagati. Zadržanje tega «levega» krila v S. P. D. irakciji na Reichstagu je v poslednjem času (glasovanje o povečanju polnomočja poluiašistične Stresemannove vlade) dovolj jasno dokazalo nestanovitnost in kontrarevolucionarno nevai’nost «levih» voditeljev nemške soc. demokracije. Blizu je ura, ko se bo ogromna večina nemškega delavstva, ki postavlja še sedaj nekoliko upanja na levo S. P. D. končno veljavno prepričala, da ti’eba izvojevati odločilni boj brez In proti desne in levo S. P. D. Vstop komunistov v saško vlado je imel dvojen namen. Prvič, da pripomore revolucionarni avangardi Saške, zasidrati se in napraviti Saško za izhodišče nadaljnih bitk. Drugič, da se nudi levi S. P. D. možnost pokazati se v dejanjih in tako olajšati delavstvu premaganje poslednje iluzije. Gotovo, da vsebuje ta poskus, napravljen naravno v sporazumu s Kominterno, v sebi velike nevarnosti. Glede tega treba, da smo si na jasnem. Bila bi pa politična malodušnost, ako bi ne podvzela tega rizika. A bila bi tudi otročja naivnost, ako bi ne imeli pred očmi političnih nevarnosti, ki so zvezane s tem vstopom komunistov v vlado. Že pred sestavo te delavske vlade so «levičarski» Soc. demokratje to delavsko vlado začeli sabotirati. Nemški komunisti, ki so poslali v vlado nekoliko svojih najboljših delavcev, bodo stali na straži. V nobenem slučaju ne smejo dovoliti nemški soc. dem. «levici», da bi izvedla svojo politiko kolebanja in tako na račun K. P. D. sabotirala proletarsko revolucijo. Vstop komunistov v to vlado je šele tedaj pomemben, ako da sigurno garancijo, da zacn|a državni aparat v resnici ie služiti delavskemu razreau, da se oborožijo stotisoči delavcev za boj proti bavarskemu in vsenemskemu la-šizmu, da se ne le v besedah, marveč tudi v dejanju začne trebiti v masah buržoazne uradnike iz državnega aparata, kjer se nahajajo še deloma kot ostanki iz Wilhelmovih časov in da se nadaljuje z gospodarskimi odloki revolucionarnega značaja, ki bodo v živo zadeli buržoazijo. Ako se bo saški vladi posrečilo v resnici izpremeniti Saško v rdečo deželo, ki bo, čepi-av do gotove mere postala koncentracijska točka vseh revolucionarnih sil države, bo revolucionarni nemški proletariat saški eksperiment razumel in podprl. Ako bi pa to ne bil slučaj, morajo nemški komunisti celo saško epizodo izrabiti v to, da vedno in vedno zopet dokažejo delavskim masam popolno brezznačajnost «levih» S. P. D. — in protirevolucionarno nesramnost ostalih S. P. D. — voditeljev. «Enotno fronto« z namenom prikritja revolucionarnih nalog odklanjamo. Suma : Nemška soc. demokracija ne tvori več osi političnega življenja, težišče je prestavljeno na K. P. D. Nemški komunisti so pridobili na svojo stran 2e večino miljonskega nemškega proletariata, ali vsaj niso več daleč od tega. Glavna naloga K. P. D. obstoji v tem, da z dejanji dokaže nemškemu delavstvu, da danes K. P. D. — drugače kot v letih 1919-21 — ne vodi le avangarde ampak celokupne miljonske mase delavcev za seboj. Predvsem pa treba delavske mase prepričati, da bo sedaj vodstvo K. P. D. v resnici zmago tudi zagotovilo. G. ZINOVJEV. Ob VI. obletnici ruske revolucije Ruska federativna delavska republika stopa v sedmo leto svojega življenja. Od leta 1917. naprej je Ruska federativna delavska republika kljubovala srečno najtežjim napadom in je srečno premagala mnoge smrtne nevarnosti. Vse nesreče so se zvalile na mlad organizem prve proletarske države. Vojno v obrambo svojih mejŽL in revolucionarnih pridobitev; meščanska vojna, pomanjkanje, suša, ignoranca i. t. d. Proletarska Rusija je v prvih šestih letih svojega obstanka izpila do dna grenko kupo naj-večjega pomanjkanja in je prenesla težke udarce, ki so ji prizadjali njeni zunanji sovražniki. In so ni zgubila. Prevzela je nase težo vseh bremen in je premagala vse sovražnike in vse težave. Mučeniški narod je prebolel svojo veliko krizo in je našel v sebi vir svojega zdravja in svojega življenja. Danes stegajo boljševiški Rusiji svojo roko in hočejo z njo obnoviti razmere one kapitalistične velesile, ki so jo hotele še včeraj zahrbtno umoriti. Ruska revolucija je pokazala, da zna in da hoče braniti svoje pridobitve. Nobena država na svetu ni dala še nikdar toliko dokazov junaške vstrajnosti, vere v bodočnost in agilne ter jake bistroumnosti kakor komunistična Rusija. Le še velika francoska rovolucija je zarisala enako globoko brazde v zgodovino človeka. Na Ruskem se poraja nov svet. Iz pre-maganoga in zdrobljenega kapitalizma prihaja na svitlo nova družba v kateri jo le delo pravi vladar! Boljševiki vedo, da ni dovolj premagati kapitalizma. Treba je tudi orijentirati v komunistično smer organizacijo proizvodnje in izmenjave. Seveda je porod in snovanje nove družbe težka reč. Lahko je očitati ruskim sodrugom, da po šestih letih niso še ustanovili komunizma. Tisti, ki mečejo boljševikom take očitke v obraz dokazujejo, da ne poznajo naših načel in ne pogojev, ki so potrebni našim načelom. Še bolj očitno pokažejo svojo nevednost oni. ki očitajo, da so se boljševiki odrekli svojim glavnim namenom. Obratno je res, da so ruski sodrugi dosegli velik napredek v gospodarstvu in pri financah. Oni so stabilizirali svoj denar česar ni bila v stanu, da bi storila kapitalistična Nemčija. Rusija pričenja izvažati svoje žito in postaja nova evropska žitniča. Največje angleške tvrdke se pogajajo s sovjetsko vlado. Na vsliod in na zapad so polagoma odpirajo vsa okna, ki so bila do včeraj zaprta. To ni nikak uradni optimizem; to so dejstva, ki jih lahko vsak konštatira in ki se uveljavijo in uveljavljajo pred vsem. Sovjetska Rusija je gotova svoje bodočnosti. Toda ona je tako realistična da ne more, da ne sme in da noče odložiti orožja pred kapitalističnim svetom, ki še vedno preži, skrit za vogalom, na njeno življenje. Rusija ve, da «zgodovina se smeje neoboroženim prerokom«. Njena parola je vedno Mir in radi miru je že marsikaj žrtvovala in je storila že marsikatero koncesijo. Čez deset let bo Rusija, ako ne bo prisiljena se braniti proti kapitalističnemu razbojništvu, najbolj razvita, najbolj napredna, najbogatejša in najsrečnejša država starega kontinenta. Toda dogodki ki se vrste z dosedaj nepoznano naglico nam ne dovele, da bi se veselili preveč in se motili v iluziji, da bo namreč dolgo časa vživala Evropa blage zadove miru. Imperializmi se povsod probujajo. Nacionalistični in kapitalistični apetiti postajajo vedno večji. Obkroža nas vojna nevarnost in sredi tega ognenega in železnega obroča imamo brezposelnost koja, skupno z bedo. pripravlja meščansko, vojno, ki že trka na duri. Medtem ko misli delavska in kmetska Rusija na mir in na delo, povzroča mednarodna buržuazija povsod nered in krvoprelitje., Kapitalizem zaključuje svojo usodo s tem, da nalaga človeštvu največje trplenje. Izmučeni narodi se puntajo in lomijo verige. V najtežji uri pa obrnejo svoje oči proti vshodu kjer vidijo vzgled in tolažbo in bratko pomoč naj večjega gi-binja, ki je kedaj pretresalo svet. Rusija je razblinila laž o nepremagljivosti kapitalizma. In izmučena in okrvavljena je dala večnim sužnjem silen nauk in globoko vero. Iz marksizma je naredila Rusija naravno silo. Ona je pokazala na očiten način, da onstojata na svetu le dva naroda in sicer narod izkoriščanih in narod izkoriščujočih, da se svet deli le na zmagovalce in na premagane. Delavstvo ostalih dežel moia pač gledati na Rusijo kot na zgled in kot na simbol. Vendar bi se pregrešilo proti sobi, ako bi bilo premalo previdna. Delavstvo mora napraviti vse, kar je v njegovih močeh, da se usposobi in da odpravi čim prej iz sveta sramoto izkoriščanja. Danes, ko se sponinjamo sami med seboj, tiho in brez javnih prireditev na obletnico največje človeške in veliko proletarske revolucije, prisegamo v duhu zvestobo in kličemo : Živela, Sivela, živela raška komunistična revoluoija I Iti W Kapitalistična težnja malomeščanskega, trgovca, obrtnika, profesorja, odvetnika, uradnika itd. je gnala te tjudi v boj proti delovnemu ljudstvu kakor hitro je končala svetovna vojna. Že izza vojnih časov so se imeli nekateri sloji bati marsičesa, ker so grešili nad ljudstvom. Po sklepu vojne se je zdelo, da se bo vsa odogovomost zgrnila čez nje. Pomagali so si enostavno, upregli so Ste v voz tistih, ki so vojno hoteli in vodili in bili zanjo tudi dejansko odgovorni. Malomeščanstvo, misleč, da se bori za svojo stvar, za svoj obstanek iin gospodarsko dviganje, se je vrglo proti delavcu in kmetu. Delavec in kmet sta zahtevala račun za vse, bar se je godilo med vojno in vsled vojne, trgovec, obrtnik, uradnik in tem slični so sie postavili po robu. Pričel je boj za državo, za narod, za domovino — v resnici za obrambo vojnih dobičkov in moči, ki je bila razmajana vsled dolgotrajne vojne. Malomeščanstvo se je teplo za koristi velikega kapitala, ki si je bil s svetovno vojno izpodkopal tla. Če je tekla kri delovnega ljudstva in če je gorelo njegovo premoženje, je pa bilo malomeščanstvo strahovito varano, ko se je začelo boriti za — državo in za domovino v svoji — državi in domovini. Nesposobno za vodstvo države, se ni borilo niti zase. Pred tremi leti je res še nekaj pridobivalo, ko so cene na veliko padle za 25% do 40%,- a bo na drobno ostale nespremenjene, da je malomeščanstvo spravilo profit v svoj žep. Kmalu pa se je učinek gospodarskega boja proti delovnemu ljudstvu za-čel kazati tudi v mošnji malomešfiasna. Delavce so odslavljali, kmete navijali in pritiskali, malo-moščanovi dolhodki so se skrčili. Prej je pomagal udarjati nmlomeščan delovno ljudstvo, zdaj je začela gospodarska stiska topsti tudi njega, Zakaj tudi on nima, če nimata kmet in delavec. Velik kapital je namreč dosleden, pometa vse izpred sebe, da gospodari neomejeno na trgu. Z drugo besedo: kapital teži za ■čimprečjim osredotočenjem, zato streže večji kapitalist neprestano po življenju mlajšega. Mala podjetja in njih gospodarji propadajo ali se bore za obstanek, večja jih dušijo, da uspevajo Banke in SUnnesi stopajo na vlado in vse drugo mora pred njimi na kolena. Reakcija tolče na desno in levo. Zakona ni, usmiljenja, ni, miru ni, varnosti in reda ni, blagostanja ni iax svobode, je pa nasilstvo, beda in zločinstvo. K temu je izdatno pomagalo malomeščanstva, ki je menilo, da dela vsaj zase, pa je delalo tudi proti sebi, za reakcijo, za vlado tistih, ki so si z veliko vojno razmajali vso svojo veliko oblast in potem začeli veliko prevaro navzdol, da bi si spet utrdili gospostvo. Vse zveneč© besede o domovini in podobnem so le slepilo za tisto ne simpatično prikazen, ki z vsemi sredstvi hoče spet vzdržati red, kakršnega je sila vzdrževala pred vojno in ki ji pravimo reakcija. Tri leta reakcije, nasilja in brezzakonja preživlja Evropa. 'lake Evrope že nad pol stoletja nismo videli. Eno je gotovo, da je tudi dolgo ne bomo gledali. Reakcija ne more dolgo živeti , ker človek brez neke svobode, duševne in gospodarske, živeti ne more. Reakcija bo dala svoje žezlo iz rok, ker se sama ugonablja s svojimi blaznimi dejanji, s svojo divjostjo. Malomeščanstvo že zdaj spoznava, da je delalo proti sebi, ko je delalo za reakcijo, ki zdaj 'tepe tudi njega. Ostal mu bo pa žig sramotnega izdajstva nasproti delovnemu ljudstvu. Sindikalna svoboda v Italiji «Dejstvo, da delavci se ne upirajo, temveč da vstopajo rade volje v sin* dukate, je najjasnejši dokaz, da fašistična strokovna organizacija ni ječa.* (Tako je govoril Mussolini Inozemskim časnikarjem). Sedaj pa govorijo dejstva; V Vicenzi so tamošnji delavci, zaposleni v zlatarski industriji započeli gibanje za zboljšanje svojega bednega položaja. Pogajanja z delodajalci so bila že tako daleč, da so delavci upravičeno upali na njih dober izid. Zgodilo pa se je nekaj, kar menda potrjuje gori navedene Mussolinijeve besede. Posegla je vmes policijska oblasti, ki je v svoji pridnosti gotovo pi'išla da zaključka, da je «kom-plot», ako so patriotom-tovarnarjem moti spanje in prebavo, da je «komplot», ako se delavci le količkaj dotaknejo «domovine» kapitalističnega trebuha, profltarske malhe. Vsi člani odbora Zveze zlatarjev so bili aretirani. Živela svoboda ! Finski reakclsnarli hujskalo proti Rusll Kot krona vsem pregaujanjim proti zavednim delavcem, katere so doložuje, da so delovali v prid Rusijo, se sedaj vprizarjajo po vsej deželi protiruska predavanja in shodi. Medtem ko se na drugi strani naročuje tovarnam velike množine vojaških uniform, ! II. DELO Domače ve*« Umniskiia.,. V zadnjih dneh meseca oktonra so fašisti praznovali prvo obletnico «svoje» revolucije. Mi spadamo med take ljudi, ki ne zavidajo fašistom nobenega veselja. Če so gospodje prepričani, da je bilo to( kar so naredili oktobra meselca; 1922., revolucija, tedaj imajo prav ako jo tako imenujejo, da praznujejo njene obletnice in da skušajo še druge prepričati, da so naredili nekaj česar ni naredil, razun Spanjolcev, še noben narod in še nobena stranka. Seveda ima vsaka stvar svoje meje kakor ima vsak človek svoje okuse. Da bi dali praznovanju prve obletnice svoje revolucije poseben sijaj in da bi postalo tako praznovanje simpatično tudi nefašistom, je fašistovska vlada dala vedeti, da bo predložila kralju dekret o amnistiji za politične zločine. In res je kralj dekret podpisal in amni-stija je bila zares dana. Ali, kakor so nefašisti pričakovali z veseljem amnistijo in so se nadejali, da se bo z njo odprlo duri stotinam in tisočem političnih kaznjencev, ki jih je reakcija ukrala delu in družinam, tako so bili razočarani, ko so prečitali objavljeni dekret o amnistiji. Mnogo je bilo takih, ki so se nadejali, da bo vlada poravnala krivice, ki jih je tekom leta prizadela svojim nasprotnikom. Pričakovali so to z velikim upom v kolikor so fašistični listi pred amnistijo trobentali v svet, da hoče Mussolinijeva vlada storiti z amnistijo prvi korak k pomirjenju duhov, da hoče takorekoč pripraviti duševne pogoje za spravo s svojimi nasprotniki. Mnogi so temu verjeli in so bili radi svoje vere globoko razočarani. Prav se jim godi. Morali so vedeli v naprej, da ne smejo pričakovati od reakcije ničesar. Fašistovska vlada hoče biti močna in hoče, da bi bili o njeni moči prepričani vsi. Svojo moč je pokazala tudi pri amnistiji s tem, da je brila norce na račun svojih nasprotnikov. Amnistije ne bodo namreč uživali tisti, ki so bili kaznovani radi karakteristično političnih zločinov. Zato pa bo odpuščeno onim, ki so kaznovani radi navadnih zločinov ako so bili ti storjeni radi političnih ali gospoclarsko-socialnih vzrokov. To pomeni, da pridejo na svobodo vsi fašisti, ki so bili kaznovani od zadnje amnistije do sedanje. Prišli' bodo na svobodo tisti, ki so dajali nasprotnikom ricinovo olje, tisti ki so pretepali in taki, ki so vršili proti nefašistom vse mogoče nasilnosti. Tista amnistija o kateri so bobnali v svet fašisti kakor da prihaja nov mesija, ki je imela postati začetek sprave in pomirjenja in za katero so se navduševali tudi nekateri nefašisti dokler niso vedeli zanjo, tista amnistija je le družinska, velja, kakor prva fašistovska amnistija, le za fašiste in ne za nefaSiste. Iz amnistije so izločeni vsi tisti paragrafi o nedotakljivosti in svetosti države in enakih rečeh v imenu katerih so sodišča kaznovala delavce sploh, komuniste ge posebej. Taka je torej tista toliko naglašena velikodušnost in odpust-ljivost fašistovska. No, mi nimamo namena pretakati radi tega debele solze. Komunisti vemo, da ne smemo pričakovati od nasprotnika nič dobrega. Gorje jim, ki upajo v blagohotnost nasprotnikov in njim, ki verjamejo v buržoazno pravico. Dobivajo brce in še zasmehovanja. Mi pa opazujemo in zabeležujemo. Profllašenje republike v Angori. Tele-graflno poročilo javlja iz Angore, da je ljudska‘stranka, ki ima večino v angor-ski Narodni skupščini, proglasita turško republiko. Za prvega predsednika je bil izvoljen Mustafa Kemalpaša. Alijagl&ev grob. Zagreb. Grob Ali-jagičev je letos policija silno zastražila. Pristop ni bil dovoljen nikomur. Tudi cvetje, ki so ga bili položili ljudje na grob že dan prej, je policija odstranila. Do kake meje more seči brutalnost buržoaznega režimu, nam priča ta fakt zagrebške policije, ki ne dovoli, da bi se izrazil niti obični čin pijetete. D. ANIN: Štirje govori m. Govor slovanskemu uradoIStvo. Brezpogojna pokorščina in vdanost režimu je napisana na žigu slovenskega uradnika. Kateremu režimu ? Vse eno. On je služil z istotoliko pokorščino včeraj cesarju Francu Jožefu kakor clanes Aleksandru in kakor bi jutri režimu kralju Homolukov, ako bi ti okupirali naše zemlje Pokorščina napram liberalnem režimu se v klerikalnem niti za laf ne pokoleba in socialističen režim je ne bi niti za dih spuntal. Danes ti koraka našopirjen pod slovensko trobojnico, jutri pod papeževo zastavo, pojutrSnjem bi, ako bi ga pustili, pod komunistično, rdečo. Povsod enako strahopeten, povsod enako pokoren in vdan. — Oprostite, jaz vem, da sta nedolžen m na moč mi je žal, toda mi smo samo NAROČNIKOM. Opozarjamo tiste naročnike, ki niso poravnali veš časa naročnine, da jim bomo s prihodnjo številko ukinili pošiljanje. En del teh naročnikov je že črtan, ker uprava ne more nikakor trpeti radi take ma. lomarnosti.. Zaupniki naj pregledujejo naročnike, vsak v svojem okrožju. im m im m V Gorici so Se vršile za obletnico potoda um Rim običajne slavnosti, ki se jih je udeležila tudi vrsta slovenskih županov: Pipan iz Komna, Luin iz Gabrovice, Cotič iz Škrbine, Ferfolja iz Sela, liogelja iz Temnice, Širca iz Pliskovice, Reščič iz Stanci reža, Klar iz Sovodenj, Majer iz Vipave, Rijavec iz Trnovega in še drugi. Glavno besedo je imel župan iz Kojskega, velenarodnjak Obljubek. ki je držal sledeči govHl' gua^oJuTTT sen liju iz Vidma: Prejasni gospod prefekt! Ob obletnici fašistovske zmage, ki je prenovila duhove in osvojila itcrlljansko pravo, tudi mi župani, predstavitelji tujerodnega prebivalstva, ponosni, da pripadamo mogočni Italiji, ki jo je rešil in jo vodi Vodja, obnavljamo slovesno prisego zvetobe in obetamo, da se bomo živo oklepali fašizma in iskreno sodelovali z našo fašistovska vlado. Tako poklanjamo vašemu Gospod-stvu, vrednemu predstavniku močne in pravične fašistovske vlade, svoje spoštljive pozdrave! Ne moremo drugače, kakor da časti tam o Italiji, ker ima take odlične može a la Obljubek za župane. Če bi jutri prišlo deset inovih, različnih vlad, vsem desetim bi se Obljubki spoštljivo poklanjali. Pod pogojem seveda, da se pustijo županski stolči na miru. Desetkrat zaporedom bi obnovili slovesno prisego in bi prav tako izjavljali svoje iskreno sodelovanje Luciferju, kakor so ga izjavljali slovenskemu nacionalizmu in še prej •črnorumenemu Dunaju. Obljubki so namreč mojstri laži in hinavščine, ki sta menda edini res iskreni njih lastnosti. Tudi veruje jim nihče ne, kvečjemu jim le kima, da veruje. Njih spoštljive pozdrave pa vzame tako, kakor se morejo vzeti od podobnih čestitih mož. Ničesar bi ne videli raje kakor ono «tujerodno prebivalstvo«, ki ga 0-bljubki predstavljajo. To vam mora biti pravi izbor lačnih im žejnih, ki jih imajo razni Obljubki na povodcih/! Sočutja vreden sprevod ! Ampak Obljubki so jim vzor in za njimi gredo radi, ker jim je najbolj sladko, če se morejo povaljati po gnojnici. Narod z Obljubki na čelu ima svoji) usodo, prav tako kakor jo je vreden. Boljše tudi ne zasluži. Živi v miru pod «pravično» vlado, se zathivaljuje potom svojih « predstav rte 1 j o v » za neštete dobrote, ki jih prejema v obliki gospodarskih in kulturnih batin in izjavlja svojo spoštljivost vsem skraja kakor berač ob cesti. Pa se še dobijo čudaki, ki protestirajo proti krivicam v šoli, v uradih, v javnem življenju! Počemu vendar ? Naj žive Obljubki in narod Obljub-kov ! GLASNIK MLADINE ----O---- Gospodarski bol (Resolucija sprejeta na državni konferenci) 1. V današnjem položaju ima propaganda naših gospodarskih zahtev in naše gospodarsko delo velik pomen za vzpostavitev in povečanje našega vpliva med širokimi masami delavske mladine. 2. Centrala opominja, da morajo vsi člani mladinskih organizacij vstopiti v primerne sindikate. 3. Člani kom. mladine v sindikatih ne smejo ostati izolirani, marveč jih treba združiti, koordinirati (sporediti) in sistematizirati njihova delo. V ta namen morajo lokalne skupine napraviti pri vodstvih skupin sindikalne komisije, sestavljene iz 3 — 5 sodrugov in sicer z ozirom na poklic in kraj. V sindikatih, kjer je dovolj članov naše organizacije, treba ustanoviti z ozirom na profesijo sindikalno frakcijo kom. mladine; komisije in sindikalne frakcije morajo skupno delovati s sindikalnimi organi stranke. 4. Potom frakcij ali s pomočjo sindik. komisij, organizira kom. mladina svojo propagando med mladimi delavci, člani sindikatov in brani njihove gospodarske zahteve v sindikatih in v gospodarski gibanjih. 5. Kom. mladina mora delati med mladimi delavci in vajenci v sindikatih in delavnicah neprestano propagando za njihove gospodarske zahteve. 7. ozirom na poseben položaj Italije postavlja centrala v današnjem trenotku sledeče zahteve-ve kot najprimernejša za neposredno propagando, zavedajoč se sicer celotnih ekonomskih zahtev, sprejetih na mednarodnih kongresih : DELOVNI ČAS. a) Odprava nočnega dela do 18. leta in minimalni tedeftski počitek 36 ur; b) na splošno boj proti podaljšanju delovnega urnika; posebno za mladino pod 16. letom za pouk. 6 umi delovnik in za one nad 18. letom največ 8 urni. V la delovni čas morajo biti vključene tudi ure pouka; c) izredna dela se morajo odpraviti. Nadurno delo mora biti omejeno in se ne sme vršiti v poletju. Plača za te ure mora bita dvojna. MEZDA. a) Obramba proti vsakemu poskusu znižanja mezde; b) mezda ne sme biti nižja od eksistenčnega minima (t. j. zneska potrebnega za preživljanje.); c) enakemu delu enaka meda; za mla- klešče in moramo vas zagrabiti. Orodje smo in moramo vam uničiti vašo eksi stenoo. Orodje smo in moramo uničiti vašo rodbino. Orodje smo in vas • moramo vreči z vašo deco na ulico. Orodje smo in zato pada greh in krivica, na one, ki nas vodijo na vrvici in komandirajo: »dalje !, «na levo !•», «na desno !» Orodje in ne ljudje. Toda, dragi poslušalci, jaz ne ljubim tragike v svojem pripovedovanju in zato vam hočem pokazati par resnično zabavnih slik, da se ne utrudi vaša pozornost. Zgodila se je ta-le vesela zgodba pred našimi očmi. Tistega leta, ko je bila jugoslovanska buržoazija osvobodila tudi slovensik narod izpod jarma nemške buržoazije zato, da bi mu nadela svojega lastnega, se je bil osnoval v beli Ljubljani neki urad, ki si je bil nadel vabljivo in moderno ime : »Poverjeništvo za socialno skrbstvo*. Poveljnik jugoslovanske buržoazije v tem uradu je postal človek, *) nižji uradnik, ki je bil na glasu, da nosi rdečo kravato. Mož z rdečo kravato je takoj splezal na streho uradne hiše, se ozrl širom slovenske domovine, zapiskaj zamahnil z roko in kakor Ui tre de enako, kot za odrasle; d) izplačanje mezde za čas, ko se dele. ustavi — ne po krivdi delavcev; e) kolektivna (za vso stroko skupna) pogodba potom sindikatov kot samostojno sredstvo delavske obrambe. ZAŠČITA DELA IN lilGIJENA. a) Raztegnitev industrialnih zakonov na vse kategorije delavstva, brez izjeme; b) popolna plača za bolne in ohranitev njihovega mesta v delavnici. c) petnajst dni dopusta za mlade delavce po šestih mesecih dela; d) kontrola nad izvrševanjem zakonov s strani sindikatov. VZGOJA. a) Obligatna profesionalna vzgoja; b) ustanovitev profesionalnih praktičnih šol in vajeniških oddelkov v obratih; c) pisane vajeniške pogodbe, ki morajo biti napravljene kolektivno s strani sindikatov; d) določitev vajenške dobe za največ 3 leta; e) zaščita vajencev proti slabemu vedenju predstojnikov potom strogih zaoknov o vajenštvu. (i. Centrala zahteva, da se mora organizacija posvetiti sistematičnemu in minti-cioznemu (podrobnemu) nabiranju materiala in podatkov o gospodarskem položaju delavske mladine (mede, delovni urnik, vajenštvo, nočno delo, tedenski počitek, dopust, bigi jena, delovne pogodbe, postopanje s strani predstojnikov itd.) V tem de-vanju bo morala dohiti centrala pomoč predvsem s strani mreže obratnih celic. PM tlll I iBli Sorohinskoje, Rusija. — Jako mno go je bilo govorjenja o elektrillka-ciji v Rusiji pri zadnji konferenci, toda !x>lj kot električne vozove rabi Rusija v sedanjem času veliko število konj. Tako je rekel generial Budenev, govoreč pred zadnjim kongresom Komunistične stranke v Moskvi. V pokrajinah, kjer je razsajala lakota, so kmetje videli ameriške trak torje in zdaj ne mislijo o ničemur drugem kakor o traktorjih, kako bi si jih pridobili in jih lastovali. Toda, kar gladovne provincije bolj rabijo kot traktorije, so konji: veliko število konj, in tudi kmetje, kakor hitro bodo uvideli, kako veliki so stroški s traktorji, koliko stane popravljanje i,n kurivo, bodo spoznali, da niso nikakor v stanu uporabljati v nll je imel okrog sebe trden štab samih bordo-rdečih socialističnih uradnikov. Iz vseh kategorij so bili: «sodmgi» učitelji, juristi in bivši juristi in drug navdušeni socijalisti-uradniki. Nekoč sem bil stopil po nekem malem opravku v ta urad in bogme, tako se mi je bilo rdeče zableščala, da sem mislil, da sem za trenotek v Sovjetski Rusiji. Pripetila pa se je velika nesreča v slovensik domovini. Nekega mrzlega dne, o velikem metežu, je poverjenik z rdečo kravato zmrznil. Jugoslovanska buržoazija namreč rdeče kravate ni več rabila —• slovensko delavstvo je bilo takrat ie preskrbljeno s svetlimi bajoneti — in je postavila na njegovo mesto moža s črno kravato. Čudovita izprememba: isti ljudje in iste mobilje v tem uradu, samo vse, kar je bilo prej bordo-rdeče, je postalo čez noč vse črno, obrazi pa spokorniško bledi. Zazdelo se tl je, da stopaš po koridoru jezuitskega samostana. Zgodilo pa se je tudi, da so tisti čas slovenski železničarji, lačni in raztrgani, trudni in žejni, zahtevali kruha in počitka. Ker zadovoljava slovenska buržoazija take delavske zahteve na poznani na- sedanjem času traktorjev. Prišli pa bodo traktorji pozneje še v toliko večji količini, ko bo obsežno poljedelstvo zopet upostavijeno in boljše kot je bilo kdaj prej. Ko bodo kmetje pričeli odkraja posnemati kmečke komune in ' skupno obdelovati vsa svoja polja, ne pa posamezno vsak zase* samo majčkeno parcelo, tedaj bodo rabili traktorje, zdaj pa kot mali kmetje predvsem rabijo konje. Dokler se število njih delavne živine zopet ne izpolni, da si opomorejo, je pa sploh nesmiselno misliti na kak drugi način rekonstrukcije. Leta 1914 so imeli v buzuluškem okrožju približno 180.000 konjev za vprego k delu, medtem, ko je bilo prebivalstva 550.000. Torej jo prišel na tri ljudi en konj. Leta 1921, ko je bilo število živine radi vojne in lakote znižano, so imeli še 121.008 konj leta 1922 pa samo še 40.000. Medtem ko se je število prebivalstva povečalo za 25 odstotkov, je število živine za vprego padlo za 78 odstotkov. Radi tega ogromnega padca števila vozne živine si prizadeva vlada, da bi spravila v to kakor tudi druga okrožja čimvečjo število živine Tako si je vlada nadela nalogo, da spravi v okrožje Buzuluk 100.000 glav živine in je od tega števila že dobavila kmečkemu prebivalstvu 2.200 glav. — Petnajst sto konj solovco njih zemlje kmetje takoj pokupili, drugih tisoč pa jilhi je dala vlada po svoji nakupni ceni kmetom na odplačevanje v obrokih. Meseca junija je vlada nakupila 2000 konj in jih razdelila med najubožnejše prebivalce, katerim je vojna in lakota uničila vse. Ponekod je tudi dala konje občinam, občine jih morajo rediti, na posodo pa jih dobi vsak občan, ki jih rabi in nima svoje vprežne živine. Kljub ogromnemu padcu v številu vprežne živine je zanimivo slišati, koliko zemlje so obdelali kmetje v okrožju Buzuluka in ga posejali. Pred vojno, ko kmetje tega okrožja niso imeli samo toliko, kolikor so potrebovali za svojo prehrano, temveč so tudi eksportirali kakih 17.000.000 pudov žita na leto ter so bili zmožni zalagati sebe s plugi, poljskimi stroji in vsem potrebnim, so imeli obdelanih nad 000.000 desjatin zemlje. Leta 1920 je padlo število obdelanih idesjatin \na 509|.000, leta 1921 na 290 desjatin, leta 1922 pa na 219 desjatin. Letošnje spomladi pa so obdelali zopet 300.000 desjatin površine. Z ozirom na pomanjkanje konj m razširjenje malarije, katera je napravila na tisoče kmetov nesposobnih za delo, je to znamenit napredek, kajti nihče ni pričakoval, da bo lahko toliko znižano število vprežne živine nazora!o (skjoraj po- Živi mrtvec (Razmišljanja) m. Živega mrtveca nisem jaz iztaknil, ampak je obstajal od početka s človeškim rodom. Zelo težko ga spoznaš, ker je prekanjen, vedno se te izogiba in skriva pod različnimi skrivnostnimi slikami. Oin se boji razodeti tebi in sebi, ker je bolan in ves gobav. Njegov namen je v tem, da ugo-nablja zdravje, in to vsled tega, ker ni sam sposoben življenja. Zdravje bi ga ubilo, zato živi od bolezni, svoje in tuje, in od tega, da okužuje z bacili okolico, ki ga obdaja. On živi v najnižjih prvinah in v najvišjih umotvorih človeškega duha. V verskih idejah se hoče opravičiti pred samim seboj ter z vrača vso krivdo — za svojo bolehavo in zoprno življenje v občestvu - na bacile tuberkuloze, sifilisa in t. d., in noče priznati, da je način njegovega življenja ustvaril te bacile. On se je danes tako razplodil, da tvori skoro večino človeške družbe; njegov smrad sili v majskrivnejše ko tičke človeške duše. Po nekoliko živega mrtveca ima sle-Ihieriii izmed nas v sebi. V fiziki se imenuje materija, v filozofiji je on protislovje duše, ideje in dvižonja, a v evangeliju je krščen za večno temo, greh, in s pesniško frazo ga imenujejo evangelisti tudi satana. V soci-jalnem življenju vtika povsod svoje tope in protinaiturne ideje; človeško sebičnost sili, da se pretirava v činov-niških, vojaških in policijskih časteh: človek-uradmik ni prepričan v svojem uradu, da dela nekaj koristnega za življenje, marveč sluti ravno o nasprotnem — on celo sovraži svoje delo, vse njegovo nehanje mu je zoprno, a za to pustoto v življenju je odškodovan s činovniško častjo: človek ne dela, ker ljubi, temveč, ker nezavedno slepari samega sebe in svoje sobrate, ki so prav kot on osleparjeni za življenje, (seveda v drugih oblikah, da ne spoznajo tako lahko občne laži, v koji se nahajajo). Tudi v produkcijo je vtaknil svoje kremplje: blago je izpremenil v denar — v nekaj vzvišenega, božanskega. Bogastvo produkcije, ki bi moralo koristiti, škoduje človeški družbi — ko doseže neko gotovo stopnjo, sc počne uničevati v medsebojni borbi, politični in družabni, a najbolje je viden vpliv živega mrtveca v vojni, v kateri se vničujejo vrednote, a no stvari, ki niso potrebno družbi. Vojna še ni toliko podel pojav, kolikor je bedast; v njej jo kazein, ki sledi omamam in samo prevaram posameznika in občestva. V umetnosti čin, ki ga delavski želodci ne preneso vedno in ker je tudi oh tej priliki obležala dvanajstorica nepokornih mrzlih na ulici, je zavladal v jezuitskem samostanu mrtvaški strah. Tedaj se dvigne med spokorniki najbolj spokorni grešnik in govori : — Pomislite, bratje v Kristu, tudi mi smo včasih simpatiirali s to boljševiški sodrgo. Milostno nebo nas je obvarovalo hude nesreče, botjševiške šibe božje. Oči stimo svoja srca starih, rdečih grehov in povzdignimo jih v daritev vsegamogočne-mul Dvignimo se na mestu in romajmo s svojim poverjenikom na čelu na zeleni Rožnik *), k prečisti Devici Mariji, da mu darujemo zahvalno daritev za odvrnite\ puntarskega preobrata, greha in pohujšanja od naše slovenske domovine ! In šli so na zeleni Rožnik skoro vsi bivši socialisti. Poverjeništvo za socialno skrbstvo je darovalo Vsegamogočuemu zahvalno daritev za odvrnitev boljševiškega punta od slovenske domovine. Ali pri tej priči se je dogodila sledeča čudna stvar: Gospod s črno kravato, ki je načeljeval temu uradu, se ni postavil na čelo tej pobožni procesiji. Zgodovina pri tvori živi mrtvec odporno točko, na koji zida umetnik nehote svoj umotvor; to je, beg od živega mrtveca. Živi mrtvec je svet bolezni in teme, a umotvor naj bo njegovo protislovje; umetnik se bori proti živemu mrtvecu, a navsezadnje ga vendarle živi mrtvec vkani. V črnem pesimizmu, v mii&tično-religijozjnem (optimizmu je živi mrtvec premagal zdravje in silo. V najtežjih dvomih in v najvišjilht idealih, ki slonijo ina verski iluziji, je živi mrtvec popolnoma triumfiral nad človekom. S satansko taktiko se je vsesal v sleherno mišico, živec in sleherno kapljico človeške krvi; v ponižanem samoljuiblju je ustvarila njegova sleparska pretkanost najpopolnejšo umetnino zajedanja in zastrupljenja duševnega in telesnega organizma. V dvomili je odkrito priznanje podlosti itn onemoglosti, a v zračnih samoprevarah se podlost posmehuje krmežljavemu človeku. Človek beži od živega mrtveca — v mističnih omamah išče zatočišča, v teh zatočiščih je v njegovi absolutni oblasti. Živega mrtveca srečuješ na cesti, doma, v kavarni, v uradi in — povsod; naproti ti pride dolg, v hrbtišču sključen, z vodenimi očmi; komaj prestopa — in vendar ni težak, ker je strašno mršav, tudi ta mršavo st jo zanj, pretežka, ker je slab v kolenih. Ta vrsta živih mrtvecev je bolj idealna — v trenutkih spoznanja kujejo tildi verze, v koje zlivajo vso strahopetnost pred življenjem, a svojo gnjilo dušo tolažijo z izgubljonim idealom. Ta vrsta živih mrtvecev ni bogzna kako nevarna, ker toži samo o svojih težavah; bolj nevarna je vrsta žvih mrtvecev — izkoriščealcev : nizki so in zavaljeni, debeli, z težko in smradljivo sapo, polni srčnih in živčnih bolezni; iz poluzaprtih oči jim seva tista energija, ki jo evangelij pripisuje svinjam in živalim; njih edino stremljenje je zadoščenje apetita. Iz te vrste ljudi izvirajo vsi današnji veliki državniki in voditelji naroda. Živi mrtvec ni neka določena oseba, stvar ali ideja, da lahko uničiš, ubiješ kot nekaj nepotrebnega v življenju, ampak je to nekaj občnega — je proti slov jo živi jenske energije: gobav človek ni kriv sam, da je gobav, tisti, ki ustvarja iluzije, ni kriv, ker v iluzijah najde edino odrešenje pred obupom. Danes stremi vse za tem, da se pri-lagoja kapricam živega mrtveca : uradnik v pisarni, fabriški delavec, kmet in vsa dolga vrsta ponižanih in zatiranih, Včasi se upre proti dušeči mori to, kar je zdravega v teni