Listek.
775
politike, in vendar naglašajo srbski listi, da se čuti Srba, ter to poudarjajo posebno, kakor da bi zaradi tega bile njegove povesti in črtice, ki so same ob sebi dobre, zato boljše, ker je pisatelj Srbin po mišljenju, čeprav ne po po-kolenju.l) Slično se godi na hrvaški strani, kjer vsakega svojatajo za Hrvata, ako se je slučajno rodil na tleh, ki pripadajo zdaj Hrvaški ali pa so pripadala nekdaj. Vse je stvar čuta, in zato je zopet smešno, ako Srbi Preradoviča in Runjanina, ki sta čutila brezdvomno hrvaški, svojatajo samo zato, ker sta bila pravoslavne vere. In vendar je tudi mnogo inteligentnih pravoslavnih štokavcev na Hrvaškem, ki čutijo hrvaški, da ne govorim o prostem ljudstvu, ki pač imenuje svojo vero srbsko, a svoj govor hrvaški. Za tuje igre, ki se glumijo na zagrebškem in belgrajskem odru, je treba dveh prevodov, hrvaškega in srbskega. Tako se trosijo sile, obema stranema na kvar. Da bi se uprizorila srbska igra na hrvaškem odru ali hrvaška na srbskem, to se skoraj nikdar ne zgodi. Ako ona polovina slavi svoje velike pisatelje, to slavje jedva omenjajo nekateri leposlovni listi, a občinstvo ne samo, da se ne ozira na to, nego včasih celo sovražno postopa. Seveda prireditelji takih svečanosti radi porabljajo tako priliko, da pikajo drugo polovino naroda, čeprav so slavijeniki braniči narodnega edinstva. — Novosadska Matica srbska je proslavila 26. avg. (po starem kol.) stoletnico rojstva svojega utemeljitelja J ovana Hadžica, ki je v književnosti znan kot Miloš Svetič in ki se je spustil v borbo z Vukom Karad-žičem zaradi načel v jeziku in pravopisu. Ta borba se je zvršila z Vukovo zmago. Ali on je imel mnogo drugih zaslug za srbstvo in je zaslužil, da se ga njegovi soplemeniki hvaležno spominjajo. — Hrvati pa so postavili nedavno spomenik Antonu Niemčiču, b katerem pesniku ilirske dobe smo tudi v »Zvonu« govorili, ko smo ocenjali knjige Matice hrvatske za leto 1898.               R. P.
Umrli so znameniti pisatelji srbski: Ivan Ristic, znani minister in regent; Vladimi r Jakšič, načelnik ministrstva narodne »privrede« v pokoju; znan je njegov »Državopis Srbije«; Vladimir M. Jovanovič, kije izdal pesniške zbirke: Lepe Tugjinke (tujke) 1. 1888., »Iz prestoničkog života« in »Iz bračnog života«, zaradi katerih je bilo veliko hrupa, ker je bila njih vsebina skrajnje dekadentna, kar smo ob svojem času omenili tudi v »Zvonu«. — Izmed hrvaških pisateljev je pobrala smrt Anto Jagarja, duhovnika zagrebške škofije, ki je poleg pesmi pisal tudi moralne knjižice, inVilima Korajca, katoliškega župnika v Zemunu, ki je bil na glasu humorist in satirik. Najboljši spis njegov je bil »Lov na sedečke«, ki je izšel 1. 1867. v »Dragoljubu«.    R. P.
Domovina cerkvenega ali staroslovenskega jezika. Madjarski učenjak Juri Wolf je spisal pred nekaj leti razpravo »Az egvhazi szlav nyelv hazaja 6s a magvar honfoglalas«, ki je izšla tudi v posebni knjigi iz časopisa »Nyelvtu-domanyi kozlemenyek«. Na strani 178. v številki 39.—40. pariške »Revue critique d' histoire et de litterature« iz leta 1897. jo je objavil J. Comte . . . Kopitar in Miklošič sta dokazovala, da je bila stara slovenščina jezik onih Slovanov, ki so se bili naselili v Panoniji in Moravski pred prihodom Madjarov v Evropo. Jagic nasprotno je trdil, da sta apostola Ciril in Metod prinesla ta jezik iz Macedonije. Wolf pobija to mnenje Jagicevo na temelju slovenskih dialektov, ki se govore v Macedoniji, in etimologije madjarskih geografskih imen, ki morejo
*) Mostarska srbska »Zora« navaja njegovo knjigo med novinami hrvaškimi ter ga imenuje Hrvata.
776
Listek.
razsvetliti to vprašanje. On dokazuje, da noben macedonski dialekt ne izhaja iz stare slovenščine, ker nobeden nima infinitiva in deklinacije, vsi pa imajo člen. Ta razlika macedonskih narečij od stare slovenščine pa ni nastala šele v prilično mladi dobi, nego mnogo časa pred 9. stoletjem. V drugem delu potrjuje iz madjarske lingvistike Miklošičevo teorijo, posebno iz geografskih imen, katera so v madjarščino prišla iz stare slovenščine. Wolf trdi, da so Madjari zatekli pri svojem dohodu staroslovensko stanovništvo. Nasproti pa trdi, da so sedanja slovaška in slovenska imena nastala iz madjarščine, in da so se Slovaki in Slovenci pozneje naselili na onih zemljiščih, ki spadajo ogrski državi, ko so bili že Madjari tamkaj naseljeni, in da so Madjari izmed vseh narodov, ki stanujejo na današnjem ogrskem teritoriju, najstarejši.
Po beležki v »Brankovem Ko hi«.
»Mačevanje« ali »Djed uči svog unuka mačevanju«, slika slove-čega srbskega slikarja Pavlajovanoviča. To krasno sliko je izdal letošnjo jesen znani založnik g. Petar Nikolic v Zagrebu. Široka je 95 cm, visoka 63 cm ter stane z lepo pozlačenim, 13 cm širokim okvirom vred 27 gld. Veliki umetnik Jovanovič, čigar »Ranjenega Črnogorca« pozna vsak izobraženi Slovenec, je zajel tudi tej sliki motiv iz življenja hrabrih Črnogorcev. Z njo nam kaže, kako uči ded svojega vnuka meč sukati, in kako opazujejo to mečevanje vsi domači. Vse osebe na sliki kar žive, tako prirodno in istinito so očrtane. Vsaka guba, ki jim jo je zaorala borba za življenje in za dom, je vidna na njih plemenitih licih. Diven je starec, ki uči vnuka; živost in čvrstost mu kar sijeta iz obraza. Vidi se, da je umetnik z ljubeznijo proučil bitje in čutje Črnogorcev, v katerih pisano življenje je on prvi kot slikar posegel, in daje ves njih značaj dodobra premotril. Vsa skupina je tako dražestna, ljubka in mila, polna elementarne prirodnosti, da se je ne moreš nagledati. Prelepo sliko priporočamo naj-topleje vsem rodoljubnim Slovencem; večjega krasila si ne more nihče omisliti za svoj dom.
»Zgodovina slovenskega naroda« — kje si? Pred nekaterimi leti smo slišali praviti, da spiše prof. Trdina poljudno »Zgodovino slovenskega naroda«, katero izda naša »Matica« v posebnem zvezku »Knezove knjižnice«. Mi se take zgodovine veselimo, saj tako lepo prozo, kakršno piše on, zna pri nas malokdo pisati. Prepričani smo pa tudi, da bo knjiga po vsebini dovršena. Nikakor pa nam ne gre v glavo, zakaj je bil gospod profesor ponudil svojo zgodovino »Matici«. V koliko izvodih se more tem potom razširiti med našim narodom ? Zatorej mislimo, da bi bilo boljše, ko bi tako zgodovino izdala »Družba sv. Mohorja«, katera bo knjigo razširila v najmanj 80.000 iztiskih. Taka zgodovina bi brez dvoma več koristila našemu ljudstvu nego kaka obširna cerkvena ali pa tudi občna svetovna zgodovina. Najprej treba, da narod samega sebe pozna, potem še le sosede svoje. Kako pa naj narod pozna samega sebe, ko mu nihče ne poda njegove zgodovine? Odbor »Družbe sv. Mohoja« pa tudi prosimo, naj zastavi vse svoje moči, da pridobi za sebe Trdinovo zgodovino. Na drugi strani pa naj »Matica« sama odstopi pravico izdaje Trdinove zgodovine »Mohorski družbi«; saj mora »Matica« sama spoznati, da zgodovine ne more tako razširiti med narodom kakor »Mohorska družba«.                 ± '*" *
&š