L.,,-,,,,......»^......,.l
fi
Uganka.
Za grado je^Jbogato danes" razpisal modri, stari šejh. Rumenih zlatov polno mošnjo dobode tisti, ki najbolje odgovori mu na vprašanje!
Od ust do ust je šla novica. In marsikdo zaman   razmišljal je, kakšna bode ta uganka. Saj mošnja zlatov ni kar bodi! Kdo bi se   zanje   ne potrudil, posebno če ga tare beda? Kdo zlahka rad kaj ne zasluži ? Zato pa marsikdo je sklenil, da pojde reševat uganko . . .
v
Ze polni se dvorana širna. Kaj glav obritih je odkritih! In vedno nove trume ljudstva prihajajo poslušat šejha . . .
Nastopi šejh. Pogladi brado si sivo svojo; nekaj   časa molči, potem pa vpraša
,  zbrance: No, kaj na svetu je
najlepše?
»Ljubljanski Zvon« 7. XIX. 1899.
Nemir živahen vstane v gneči. Smeje se gledajo moslemi.
Na *vrsti prvi star je kadi: »Gospod, krasot sem videl mnogo v življenja svojega dolgosti. A to-le menda je najlepše, kedar na mesto naše zjutraj svoj prvi žar razlije solnce. Oh, ko zlato se lesketajo po minaretih polumesci, in strehe takrat so ko srebro!
v
Častiti šejh podeli meni nagrado, dobro sem povedal! Kaj ne ? Razvozlal sem uganko ?«
Za njim se dvigne skop Hebrejec: »Lepo je zjutraj, šejh častiti, a vendar menim, da je lepše na večer, ko zaide solnce, ko zvezd bleščečih brez števila na temnem nebu se leskeče, potem pa, ko med nje se mesec boječe, strahoma priplazi, prav ko pastir na paši k čredi. To k Allahu nam dviga dušo; zato gotovo je najlepše.«
31
458
Ivo Šorli: Pogorsko jezero.
Na vrsto pride beduin: »Premodri šejh, lepo je, krasno, kedar posije solnce v rhesto, lepo je tudi, kadar zvezde je videti na nebu jasnem. A vendar lepše je v puščavi, konjiča čilega poditi . . .«
Polagoma, lepo po vrsti vsi odgovarjajo vprašanju. A šejh jih gleda, kima, sluša. Nikomur nič ne odgovarja.
Naposled pa še oglasi se
mlad zofta. Jasno čelo priča
samozavest, odkritosrčnost;
pogled pogum in pa odločnost...
In zofta mladi govori:
»Lepo je vse, kar tu si slišal,
premodri šejh in preučeni!
A vendar nekaj je še lepše!
Ti dobro veš, in vsem  je znano,
da med krasotami na svetu
je   lepa  ženska prvi
biser ! . . .«
Nastane v gneči šum, teptanje. Požreti mora  v ijuti tolpi premnogo grenko mladi zofta. Pesti se dvigajo grozeče . . .
Gorje, gorje ti, mladi zofta! Nič! — Prav se ti godi,
nesramnež; kaj pa si se osmelil, grešnik, trditi take-le reči!
Tedaj pa vstane šejh počasi,
oči upre na glasno tolpo
in z levjim glasom  zarjove:
»Mir! Stojte! Kaj hrumite, bratje?
Zakaj grozite temu tukaj?«
Potem mirneje nadaljuje:
»Le pridi sem, moj sinko dragi!
Ti danes to dobiš nagrado!
Zaslužil si jo prav pošteno
že radi tega, ker odkrito
si izpovedal mnenje svoje !«
Fanatike tam v divji gneči obide vroča rdečica.
Laščan.
f
Pogorsko jezero.
ogorsko jezero kristalno v zelenih borov temni senci, oko je modro mehko   tvoje v obrvi  črnih temnem venci.
In v jezeru nekje globoko s čarobnim glasom  peva vila Zazibala mi v sen je glavo in srce mi je premotila . . . Ivo Šorli.