VSEBINA str. RAST št. 6(96) UVODNIK Petnajst let Rasti 569 Milan MARKELJ LITERATURA Poezija Dve vinski 571 Tone PAVČEK Grišin fes 674 Tomaž ŠALAMUN Nizki toni 578 Stanka HRASTELJ Prevod Otročje enostavno Noč, ki zna prestopiti Glede naključij Potem smo skupaj sedli za mizo Pesmi 581 Afanasij A. FET Proza Navadna zgodba 585 (Prevod: Tone PAVČEK) Bariča SMOLE Tango ljubosumja 589 Stane PEČEK KULTURA Kneginja s Kapiteljske njive 597 Borut KRIŽ Rudnik lignita Otočec 602 Zorka SKRABL Model oltarja, doslej neznano delo Franceta Kralja 609 Nataša POLAJNAR FRELIH Zgodba nekega portreta 612 Rozina ŠVENT Jože Gale (1913-2004) 614 Marjan BREZOVAR Osemdeset let Avguština Laha 616 Stane PEČEK NAS COST “Zame je vera sploh največ, kar mi je poleg življenja Bog dal” Pogovor z dr. Alojzijem Šuštarjem 619 Ivan GREGORČIČ Suzana Bricelj 633 Branko ŠUSTER DRUŽBENA VPRAŠANJA Petnajst let pozneje 637 Milan JAZBEC Slojevitost slovenske družbe v postmoderni globalizaciji človeštva 642 Franci ŠALI Znanje kot strateški element razvoja Krke 657 Boris DULAR ODMEVI IN ODZIVI Prihaja “Trdinovo” leto 669 Marijan DOVIČ Oblikovanje osebnega odnosa do podjetništva 671 Joža MIKLIČ Slovenci so branili Srbijo 680 Marijan F. KRANJC Študentski raziskovalni tabor v Mokronogu 682 Dušan ŠTEPEC DOBERNIK Smiljan Trobiš in njegova Zaveza 684 Tomaž KONCILIJA Lumpertov prvenec 685 Rasto BOŽIČ Povsem brez pretiravanja 688 Rasto BOŽIČ GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Dolenjska mesta in trgi v srednjem veku (20)690 Boris GOLEČ KRONIKA September - oktober 2004 693 Lidija MARKELJ NASLOVNICA: Suzana Bricelj: KROJAŠKA MOJSTRA, akvarel, detajl. Cesarjeva nova oblačila, H. C. Andersen ŠT. 6 (96) DECEMBER 2004 V decembrsko praznično in veselo razpoloženje se vključuje tudi naša revija. Vanj stopa z zadovoljstvom posebne vrste, saj se s številko, ki jo držite v rokah, zaključuje petnajsti letnik. Rast, revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, kot je zapisano v podnaslovu, že polnih petnajst let prihaja k svojim zvestim naročnikom in bralcem na območju širše Dolenjske, pa tudi še kam drugam. V skorajda nepregledni množini najraznovrstnejših tiskov, ki dandanes preplavljajo trg in se premnogi med njimi borijo za pozornost bralstva predvsem iz dobičkarskih razlogov, si naša revija išče prostor in bralstvo z nečim, kar je slišati, kot bi prihajalo iz nekega drugega, ne današnjega sveta; revija ima svoj bivanjski razlog v poslanstvu, da kot razgledna točka po kulturnih obzorjih, kot odraz in hkrati spodbujevalka ustvarjalnih moči tega dela domovine soustvarja tla, iz katerih črpa moč za plodno in čvrsto rast —nomen est omen — njegova kulturna prepoznavnost in istovetnost. Na svoji poti od prve številke prvega letnika pa do zadnje številke petnajstega lemika je, otovorjena s tem lepim bremenom, prehodila zanimivo pot, ki četudi bogata in v marsikaterem pogledu uspešna, ni bila ne lahka in ne vedno navdušujoča. Rast se je porodila iz prepričanj, da širša Dolenjska potrebuje svojo kulturniško revijo, in iz hotenj, da se zapolni revialna praznina, ki je dolgo nam vsem v sramoto zevala na kulturnem zemljevidu, zato je bila s srčnim veseljem sprejeto dete za mnoge ustvarjalce in kulturno osveščene. Bili so trenutki, ko je bila na robu obstoja, saj se je v spremenjenih in za kulturo neugodnih razmerah znašla brez “staršev” kot sirota zelo negotove usode, a jo je k sreči "posvojila" Mestna občina Novo mesto in se v tem pogledu izkazala za pravo regijsko kulturno središče. Reviji se ni odrekla tudi pred dvema letoma, ko ji je mačehovsko Ministrstvo za kulturo brez razumljivega in razumnega razloga odreklo večletno dotedanjo pomoč. Med občinami, ki kot so izdajateljice revije izkazujejo svojo kulturno zrelost in širino obzorij, žal še vedno ni vseh z našega območja. Čemu ne store tega koraka, ne vemo, a upamo, da odsotnost ni znamenje njihove tudi siceršnje kulturne podhranjenosti. Ob zaključenem petnajstem letniku gre Rasti in vsem, ki z njo živijo, jo soustvarjajo in podpirajo, čestitati, predvsem da je sploh obstala. A da bo še naprej odsevala ustvarjalni utrip našega območja in ga spodbujala v kulturni rasti, bo potrebovala nadaljnje dobro razumevanje vseh: izdajateljice Mestne občine Novo mesto in občin soizdajateljic ter podpornikov, predvsem pa vas, bralcev in naročnikov, ki ste, kot je bilo že napisano, sol njene upravičenosti. Milan Markelj, odgovorni urednik Suzana Bricelj: PRVI MINISTER, akvarel. Cesarjeva nova oblačila, H.C. Andersen RAST - L. XV J Tone Pavček ST. 6(96) DECEMBER 2004 DVE VINSKI Hvalnica cvičku Žejne vodi proti cilju vino nežno, živo, sveže, duši in telesu streže z vsemi blagri v izobilju. Zanj ni virov v starem veku, zanj ne priča zgodovina Perzije, Egipta, Rima, da bi drugoval človeku, najsi je veselo tekel v svetopisemskem okrilju v usta, grlo, po ožilju svoje matere Dolenjske, kjer še zdaj nje moške, ženske žejne vodi proti cilju. Božja kaplja troedina — cviček — vino imenitno, suho in prijetno pitno, kot ga dajejo črnina, frankinja in kraljevina, pivcu in pevcu se prileže, jezik in srce razveže, in četudi ni za maše, zmeraj paše, ker je naše -vino nežno, živo, sveže. Poznavalci in penati ga časte, kot se spodobi, sam pa skromen, da mu škodi, se ne druži z lavreati in ne brati s predikati. A vseeno brez te teže svoj pomen in zven doseže: v mili zemlji pod Gorjanci kol v ljubezenski romanci duši in telesu streže. LITERATURA LITERATURA Rast 6 / 2004 Zato teče po Dolenjski, teče v litre, zibke, ritke, teče v misli, brhke, bridke in ne slabše kot kralj renski bogati značaj slovenski: v demokratičnem nasilju greje v dimlju in zatilju, dviga pivca v vse iz niča in na zemlji ga zveliča z vsemi blagri v izobilju. Zorenje večnosti Pesem refošku Refošk zori na oni strani hriba, na oni strani žeje, na oni strani duše. Vsa temna od krvi se jagoda nagiba čez vse prestale meje, čez moče in čez suše, čez plesni in bolezni v srce, v obnebje pesmi. Zato je ta pesem najprej za sina. Z njim nisva skupaj sadila refoških trt ne pila z njih vina; prej ga je bela vila zvabila v črno slovensko smrt. Zdaj mi z nebesnih območij, enaindvajsetleten, mir večnosti toči in govori o svetem. Potem je ta vinska beseda za Giovannina, soseda. Ko sva v vinji končala delo, je rekel, v daljo zazrt: Sjor Toni, zaigral bom eno veselo za dobro življenje trt. Zdaj mi z neba igra o belih volih in črnem vinu in pravi, da smrt ne konča veselja ne vinu ne Giovanninu. Tako je ta pesem tudi za Istro, slovensko deželo. Njej je dalo življenje h glavi brnistro, za zglavje kamen, brinje na čelo, a refošk kot znamenje znamenj v dušo za posvečenje. Zato se po njenem ožilju napitek, ljubezni plod, razkošno in v izobilju pretaka iz roda v rod. Nazadnje je ta pesem še zame, grešnega sina Špančkove Ane, dolenjske šavrinke. K njej, za življenja prezrti, stopam po zvezdne utrinke, ko hodim k trti, ko jo režem, ko jo vežem, ko ga lijem, ko ga pijem in vidim: življenje vztraja od pekla do raja, od konca do kraja v uboštvu in boštvu in stvarnica poje Te Deum refošku. Kajti refošk zori na naši sončni strani, na naši srčni strani in s predniki je z nami kot čudežno prabitje za pitje in za žitje. V Tomaž Šalamun GRIŠIN FES Grišin fes Vato razrezati in prečitati kulinariko. Z zamudo se s prsti roke obesiti na spodnjo čeljust. Voljan sem izpiti čaši dno. Ganimed se zatika v vrtno uto. Kako so ob potkah rasle rože. Vidiš, kako sem jim sekal glave? Vidiš, kako kot oficir stopam na njegov skalp? Polivali so me s curki vrele vode, da bi mi utrdili brke. Kasandri so odluščili sklenino zoba. Dabome koraka po črni slivi. Salutira in še naprej koraka po črni slivi. Zmita posoda, če vanjo sevaš jelena, bruha nazaj krakelure v usta in oči. Kralj novic, vprezi sani, pohodi taft in rman. V skodelicah so cvetni listi. Vabijo k prazniku lune. Razpotegnjeni konji so pričeska okrog lune. Velikani se borijo za karte. Velikani grabijo listje. Grablje odidejo, pesek ostane, grablje odidejo, zemlja ostane. Poj! je držalo grabelj udarilo velikana po glavi, ker je nekdo stopil s čevlji na zobe. Košute so opeke med katedralami. Drvarji se sklanjajo, dvigajo, sklanjajo, rotovž je zbit na greben. Pavu se smili jezero. Zamenjaj: zob za umetni kamen, drvarja za leseno ladjo. Meglice divjajo v stripu. Konj ima rad belino. Berač, ki tolče s palčko po obrobju zvona, iz klobuka mu lijeta pesek in dež. Dlesen je toplo gnezdo. Vleci vrčke iz gline. Srebrno so ugrabili Turki, ko je pila vodo. Ivo Štandeker Juha, Rabelais. Juha v ustih. Želva v juhi v tvojih ustih, Rabelais. LITERATURA Rast 6 / 2004 Priteči tat, priteči tat. Razlagaj steno iz žveplenih sodov. 574 Košuta v oblačku mojih pljuč, lezi, zamiži. Vstani. Lezi, zamiži. V V' Čakal sem na Saranovičevi Narisane vešče ne predrejo papirjev in niti jih ne zamakajo. Guduli, gudula, ziba se v šalčki moji. Smrt začne rasti v soku. V njih padejo kratke palice. Moja trava, spenjeno ličilo, moja trava, spenjeno ličilo. Lan ubrč in potem smo pred žametnimi Čirimurci. Trkaš na vrata, ki jih ni, fige imajo rdeče peške. Tu se je kopal kapitan s suho kožo. Točno tista zelena škornja med temno in svetlo stradivarko. Ko narase Govic. Ko gre Cirila po mleko. Bil sem očetov šofer. Veslali smo bliskovito. Llotel sem biti sam v pesku in se ribati v njem ob plivkanju valov. V jezerih ni planktona. Žica se ne ukrivi po trebušni votlini. Potres je. Sadje se dotika ta! kot žarnica. Ciudad plava na vodi in na vogalu me čaka pes. Smrt je lončenina. V njo kaka pes. Pri baronessi Beatrice Monti deliti Corte von Rezzori Radiranka, lepa bela radiranka, si brez človeštva, brez teles. Kaj če bi se zavihrali, ali začeli obračati kot propeler tudi žabe, murčke, slivje bi povabili, da bi ne bilo preredko v zraku ali tja, kamor gremo. Bo akcija? Se bo bliskalo? Bodo fantazme? Razsipavanje dreves, samo žice hitro navite v klobčič? Frank! Jem te, po dolgem času, po, recimo, Primoževem posredovanju in to, kar pravi John, kam zabiti kole. John tega ne reče, jaz pravim temu tako, John bi rad prišel v Slovenijo, ampak ostali smo med Trstičjem, resjem, travico, bukovim listjem, Maximiliana Dornerja bi skoraj zarinil v trdo bukev, glej ga, kako je bled, se ne zavedaš, da si preveč pil, pravi Metka, vedno nastopi in me reši, odkar imam njo, sem miren, dom imam, nič se ne bo več raztrgalo, umrli, že, ampak vsi umremo, to je ta lepši del, seveda ko je čas, ne zdaj, evo, tukaj manjka metafor, metafore so kljun potopitve, nabrekli ud, diseminacija Flamcev, oni so se res dvignili, ampak kje smo mi, še vedno vrtim tisti propeler, klicanje muze, jasno, ker sem sredi noči vstal, pretipkaval (v disk vnašal), kar sva počela s Petrom. Hodil po sobah kot jastreb in šepetal, boš že? boš že? Bil sem žival, trgal sem ga od Tanye, Tanya posluša Rufusa, jaz ga obožujem, tudi ko sem Joshuo peljal v Lucco, stalno sva ga poslušala, po mojem že letimo, ali vsaj tako se dozdeva mojemu jaz, tu sem zdaj, Beatrice, res besen, da sem zapravljal ure in ure s tistim povprečnim profesorjem, Claudio Magris, res prenapihnjena slava in komaj slišal za Grišo. Beatrice je bila najlepša ženska ob svojem času, in če bi se potepal po Milanu takrat, nič Tatjana, nič Nina, komaj Monica Vitli, pa še ta, prilepljena ob Antonionija, se je zasušila, evo, tu ni nič metafor, Jure bi bil zadovoljen, ne bi bil, bilo bi mu preveč frivolno, ostali smo, kjer smo ostali, ostajamo, imeli lepo življenje, imamo ga. Videl sem pajka, ko sem se bril, le matin le chagrin, moram res nekaj hitro spraviti ven, če me še danes gor pokličejo, da bo ostalo kaj za ljudi. Kako, me neprestano sprašujejo nadarjeni, kako? Evo, Beatrice se kopa, slišim pljuskanje vode. Ne mirnim Proustu, ni dovolj seksaI Džamija je model korporacijskih jint, Žiga šlepa pruh na zelenjavo. I cattivi si pukajo dlake iz nosu, perche i cattivi, perche no i buoni? 1 buoni e i LITERATURA cattivi sono cattolici. Rasi 6/2004 Že, že, razlaga Diran pri večerji, vsi angleški fantki v Oxfordu so želeli smo, nedolžno kot psički, ampak čim jim je pognal prvi puh, mi je kurček zaspal in sem se preorientiral. Mama je molila, da se ne bi nalezel “angleške bolezniNigerija je homofobična, pa ti? Pozno, pozno, dragi in zdaj prepozno. Oba sva pisatelja, noben ni doktor, tudi reče. v Sparcmje restavracije Moj lok iz majhnih cunjic ne simbolizira črnih. Lok iz majhnih cunjic? What do you mean by that? Recimo laso, recimo mreža, da se ti vanjo ujameš in me to vprašaš. Kot če prižgeš čik, tunk, tunk, tunk, poglej, kako lepo kadi. That’s cheap, dude, nikogar ti ni treba povabiti v restoran. Tak, tak, da, to so miceni tošelčki za komunikacijo. Ribja palica, da poloviš take kot ti. Hup, odletijo v zrak in padejo v morje. Dišijo po mleku in maminem gelu, in ko boš velik, boš tudi ti velik pisatelj. Prada, Montevarchi, pred Cezannom V Dravo se šutni, bahač. Tvoji nežni gosji prstki bodo opisali loke živih teles, ki padajo z mostov. Skripne ob produ. Plava, plava, ne preplava. Hlačke mu je raztrgala veja, sramežljiv, tu noče ven, pa utone. Plava, plava, ne preplava. Tri krake proti jugu s pištolo v sence. Ni spodobne vode. Zaročenki poje grudnico. Ostane masten papir, klobase, vagoni. Kaka koprena je bila položena čez vas? Kaj je v Odesi delalo dvesto Irininih psov? Kje imaš prstičke, na brstičju ali na kanonu? Dovolj, da se Steka malo obrabi in se razpoči jadro. Smrt zgleda. LJlekne se, skrije svoje brizgalne naprave, vabi. Tu sem, velika zlata kokoš. Tvoj sem, velika zlata kokoš. Stanka Hrastelj NIZKI TONI Svet premore mogoče ducat ljudi, ki znajo poljubiti otožje in sončni vzhod hkrati in pri tem verjamejo, da jim nizki toni ne pridejo do živega. Ti si eden izmed njih, pod stopali ti hrska popoldne tistega oktobrskega dne, ki si ga odkupil z novoletnim voščilom. Včasih se mi zdi, da sem te ujela, z mislijo, z duhanjem papirja, kamor je zakoličeno šepetanje tvojega mesta, vendar spet — vsi vokali so uvoženi iz daljne dežele, kjer je izgorevanje edina nujnost, ki jo terja zakon. Jutra izumljaš povsem na novo (o tem vem veliko), tega ti ni treba početi. Sem rekla kaj takega? Zakaj zdrsiš med prsti preden se te otip navadi? OTROČJE ENOSTAVNO Ko stopim na balkon, vidim hiše, ki so zgrajene več ali manj po istem načrtu. Vse na štiri vogale. Orion nad njimi se zdi krilat. Kak dan na tem balkonu ne razločim več, ali sem v svojem ali v tvojem telesu. Ozvezdjem, ki se zdijo nerazvozljiva, sva se smejala, preden so se znašla na nebu. Otročje enostavno je. Razdalje, ki so zapičene v čas in prostor, spominjajo na neposrečeno potegavščino, podobne so lunaparku. Poveš, da boš pretekel maraton s to svojo trobento. Prav. Ko te bom gledala, bom povsem resna. NOC, KI ZNA PRESTOPITI LITERATURA Rast 6 / 2004 Poglej naju, najbrž sva smešna, ko hlastava po vsem ali ničemer, končno je tudi nekaj 578 precejšnji delež. Pleševa in imava v očeh te divje konje z luninimi kopiti, /n imava noč, ki zna LITERATURA Rast 6 / 2004 prestopiti bregove in poloviti kačice, ki vijugajo pod vratom. Nekaj dvojine preden umrem. Nekaj drobiža, ki ne zna računati ali prerokovati. (Kaj sicer naj nosim po pokolenjih navkreber? Obžalovanje je tako težka krama.) In zgolj kragulj bi zakrožil nad nostalgijo. GLEDE NAKLJUČIJ Glede naključij zanikam vse razen ključa samega. Med nama pretočene reke so najbrž tu že od vedno in vse vrbe na obrežju sklonjene. Dotikajo se prazne trave, če je sploh še prazna, odkar sva čez njo tekla in nato preštevala bodljaje pod koleni. Si opazil, nama se nikoli nič ne zgodi? Hraniva se z medom in mlekom. Če prevrneva skledo, se črepinje spremenijo v pisma z ogromno praznega prostora za najini imeni. Večer je edina temna stvar. A zgolj večer je malo, prebujava se in hodiva spat v zamikih vrednih šamanstva. Misli si izmenjujeva kot polno satovje in sanje kot lok med naju napenjajo svojo pisavo. Otipava jo, ti to storiš z jato galebov v prsih. POTEM SMO SKUPAJ SEDLI ZA MIZO Spominjam se človeka, ki je imel goste obrvi in pod njimi živahne oči in strašno zguban obraz od cigaret in stalnega preklinjanja in neverjetno gibčno telo (lahko je dal obe nogi za vrat). Včasih je prišel in nam prebelil kuhinjo, jedilnico in hodnik in je vedno sam počistil za sabo. Potem smo skupaj sedli za mizo in smo ga poslušali, Stanka Hrastelj kako je preklel prometno policijo, predsednika in škofa in svojo mladost. Potem je govoril o ženskah, o njihovih mehkih rokah in polnih dojkah in da bo umrl na lestvi, sredi dela s čopičem v roki (čeprav je umrl za rakom precej na hitro in v hudih bolečinah). Imel je veliko žalost, ki jo je prinesel s sabo v Slovenijo, nikamor ni šel brez nje, in ni si je upal odložiti, ker so mu vsi govorili, da je srečen človek. Zaradi te žalosti si ni nikdar umazal srca, ampak ga je brusil kot drag kamen, in je svoje zadnje moči porabil za to, da je poljubljal roke in govoril kako te imam rad, kako te volim, dušo. Suzana Bricelj: VIOLINISTA, akvarel, tuš, ilustracija za učbenik za slovenski jezik, izdan 5 gg pri založbi Rokus Afanasij A. Fet Prevod: Tone Pavček V ruski poeziji sta med velikanoma Puškinom in Lermontovom, se pravi od zlatega do srebrnega veka, od romantike do pesnikov dvajsetega stoletja le dva velika lirika: Tjutčev in Fet. Afanasij Afanasjevič Fet je pesnik bleščečega in jasnega izraza, hkrati pa tudi izpovedovalec motnih, nejasnih in nedorečenih občutij, tenkočuten zapisovalec krhkih psihičnih stanj in mojstrski pesnik ruske narave. Rojen 1820. leta kot nezakoniti otrok plemiča je v štirinajstem letu izgubil privilegije po očetu, po materi dobil priimek Fet in si šele po svojem petdesetem letu priboril pravico do imena in družine očeta. To gaje mučilo večino življenja, ki ga je preživel kot aktivni častnik. Zanimiva je o njem domislica Leva Tolstoja, češ da se ne more načuditi, kako je lahko v tako debelem oficirju toliko lirike. Književnost je študiral na moskovski univerzi, prvo pesniško zbirko Lirični Panteon je izdal pri dvajsetih letih, potem po drugi zbirki (1850) in tretji (1856) ter po Izbranih pesmih (1863) dobrih dvajset let ni objavljal, pred smrtjo (1892) pa je tiskal eno za drugo štiri knjige poezije z istim naslovom Večerni ognji. Fet je izrazito lirski pesnik. Odnos človeka do narave, ljubezen in človekov notranji svet so osnovne teme njegove poezije. Prav ta Fetov psihologizem v poeziji velja kot analogen psiholo-gizmu ruske proze devetnajstega stoletja. Tako kot velja za enega največjih pesnikov ruske narave, mu pripada posebno mesto tudi za izredno melo-dioznost njegovega stiha. V tem je Afanasij Fet predhodnik Bloku in simbolistični poeziji. LITERATURA Rast 6 / 2004 PESMI Slika očarljiva, ki imam jo rad: bela breg in njiva, ščip na nebu zlat. Lesk neba v višavi in bleščeči sneg in sani v daljavi osameli beg. kkk Škrip stopinj vzdolž ulic belih, v dalji sij luči, na zidovih zledenelih žare biseri. Od trepalnic v oči se nagnil je srebrni puh, mir noči ledeno hladnih zaposluje duh. Veter spi. Zdaj onemi vse. Tu je spanja čas; čisti zrak še sam boji se, da bi dahnil v mraz. v Žalostna breza Pod mojim oknom vije se breza žalostna. Od zimske vragolije je vsa nališpana. Vise na njej kristalni vej konci kot grozd zrel in še kostum njen žalni je na pogled vesel. Rad igro zrem danice ob svitanju na njej in žal mi je, če ptice streso lepoto z vej. Sta v zimski noči blesk in sila in je lepote čist sijaj, ko je pod snegom odpočila vsa stepa in z njo dom in gaj. Zbežale sence so poletne in njih vznemirjenost prešla, zato bolj vidne, bolj dovzetne luči so jasnega neba. Kot da s svobodo vsevidečo ta čas si sam obdarovan za videnje v naravo spečo in vedenje vesoljskih sanj. *** Ujma na nebu večernem, morja srditega hrup — ujma na nebu in tuhtanj, tuhtanj bolečih cel kup. Ujma na morju in tuhtanj razraščajočih se skup — črn oblak za oblakom, morja srditega hrup. Ona je še otrok Ona je še otrok - pa je za svet neznanka; a črta njene glave čista je in tanka in toliko ji nežnosti v očeh žari, da blizu zadnja ura je otroških dni. Zaveje topli dah ljubezni — zaleskeče oko se mladca s sinjim plamenom goreče, in kot da je glavnik, izbirčno ljubezniv, razkošne bo lase dekletove odkril. Rdeči prsti zrastejo in pobledijo ... O, srečnež, ki opažal je, kako zorijo postopno zlati grozdi, ki ob bratvi trt, kot ve, popije njihovo dišečo strd. Mala, vem, da te ne bega mesečnih noči obstret; v snegu danes zjutraj gledal čeveljčka sem rahlo sled. Res je noč, ko sveti luna, jasna, tiha in hladna, res zaman ti, moja ljuba, ne zapuščaš lože sna: biseri so v mesečini, biseri čez lok nebes, biseri na vsej snežnini, biseri vise z dreves. A bojim se, milo dete, da ob vihri duh noči ne zabriše potke lepe, ki si jo utrla ti. •k-Jck K tebi sem prišel s pozdravi reči, da je sonce vstalo. S toplim žarkom da v dobravi je na listih vztrepetalo; reči, da že gozd zbujen je, z vsako vejo, z vsako ptico in s pomladnim hrepenenjem vzprhutal je pred danico; reči, da s strastjo kot včeraj k tebi spet sem želel priti, da kot sreči tebi zmeraj duša voljna je služiti; reči, da veselje v mojem srcu od povsod odmeva, da ne vem še, če zapojem, a da pesem dozoreva. Ti dotrpela si, a jaz še nisem, usodni dvom v trpljenje me peha in trepetam in s srcem podim misel na to, kar razumeti se ne da. A bil je svit! Spominjam se jezika ljubezni, rož in mesečnih noči. Kako maj cvel ne bi, če se dobrika mu blesk domač iz ljubljenih oči! Oči teh ni — in ni me groza groba, zavidam ti le molk dokončni tvoj in ne glede, kaj de topost, kaj zloba, bi rad čimprej čimprej v tvoj neobstoj. •kick Narave ogleduh brezdelni, vse naokrog pozabljajoč, sledim rad lastovici — streli nad ribnikom tako pod noč. Glej, švigne mimo, sled ostane — in strašno je, če stekla rob s stihijo tujo ne dojame, kaj išče bliskava perot. In spet tu drznost je enaka in isti temni tok ves častni mar navdiha sila taka in mar ni tak človeški jaz ? Mar ne trpim jaz, bednež, huje gredoč v zabranjeni predel, da bi iz vse stihije tuje vsaj eno kapljico ožel? LITERATURA Rast 6 / 2004 Učit se pojdi Učit se pojdi k brezi, hrastu — k njima. Povsod je zima. Čas okruten, zal. Na njima prejšnje solze so zmrzlina in skorjo skrčeno pesti zmrzal. Vse hujši metež sleherno minuto srdito trga zadnje liste z vej in mraz v srce ju grabi vse bolj kruto. Stojita in molčita. Nju poglej! Vendar veruj v pomlad! Njen genij skriti s toploto in z življenjem govori. Za jasne dni, za novi čar odkritij se duša tudi žalostna zjasni. / Bariča Smole NAVADNA ZGODBA LITERATURA Rast 6 / 2004 Gospod, ki je sedel na klopi, kakšen meter stran, se je naenkrat zdrznil iz svoje otrplosti, se obrnil proti meni in rekel: Imam zares dobro zgodbo. To je bilo nenavadno, zlasti ker je prej čemel v svojem molku in trmasto strmel v konice svojih čevljev, pa tudi zato, ker z ničemer nisem vzpodbudila tega izbruha. Prvi hip sem pomislila, da bere moje misli; že dolgo sem bila na lovu za zgodbo, ki bi bila nevsakdanja, prav iskala sem jo, a se mi nikakor ni hotela prikazati. Pa seje razlog za to, daje tako nenadoma spregovoril, in to celo o temi, ki me je zanimala, kaj kmalu pokazal in je bil, kot se to ponavadi zgodi, čisto navaden. Nič nadnaravnega ni bilo v tem vzgibu, ni bil jasnovidec, nikakršnega čudodelništva ni bilo, kakršnega smo pogosto pripravljeni videti povsod tam, kjer ne prepoznamo pravih razlogov. Lučaj od njegovih konic čevljev, v katere sem mislila, da strmi, je bil odvržen časopis, pohojen in moker, eden tistih, kakršne pri nas največkrat kupujejo, ker ima velike naslove in fotografije, takšen pač, ki ga ni treba brati, ampak se ga lahko samo gleda. Pod odtisom športnih copat seje dalo prebrati: N AVADNA ZGODBA. Tam, kjer bi morala biti E in N, je bila luknja. Tudi sicer je bilo napis težko prebrati, ker je bil časopis zmečkan, mogoče je bilo v njem kaj zavito, vsaj luknja je bila taka, da bi jo bile lahko izkljuvale ptice, iščoče hrano. Pogledala sem ga od strani, bilje srednjih let, tistih, kijih težko natančno določiš. Na čeljustih še ni imel tistih pobešenih blazinic, zaradi katerih navadno mislimo, da so ljudje stari, lasje, kolikorjih je bilo videti izpod navadnega, a kar kvalitetnega klobuka, vsaj na senceh še niso bili povsem sivi. Imel je velik, na konici malo zaobljen nos in tenke ustnice. Nosil je siv površnik, izpod njega so gledale hlače na rob, čevlji, v katere se mi je sprva zdelo da strmi, so bili prav tako sivi, lakasti. Bil je torej takšen, ki se zlahka zgubi v množici in se ga težko zapomniš. Ko je rekel, da ima zares dobro zgodbo, sem bila skoraj prepričana, da bo povedal eno od svojih vojaških dogodivščin. Kljub temu, da se ni dalo natanko določiti njegovih let, jih je pač že imel toliko, daje zagotovo služil še tisto pravo vojsko, za katero so pravili, da iz fantov naredi moške. Nič kolikokrat sem slišala obupane starše, pa tudi socialne delavke in druge, ki so imeli opravka z mladimi, da ni treba skrbeti, ker jih bo že JLA spravila v red. Menda je bilo nekdaj v vojski res nekaj pozitivnega. Fantje iz manj razvitih krajev v bivši Jugi so se naučili pisati, včasih so se celo izučili poklica. Pripovedovalci vojaških zgodb pa so spletali vedno enako. Če si le posedel s kom izmed njih več kot deset minut, si izvedel za imena starih vodnikov in drugih oficirjev, pa za njihove navade, pa za kraje, kot so Strumica in Ruma, nekje bogu za hrbtom, je to sploh pri nas, sem se spraševala, ti kraji, ki že zvenijo, kot bi bili zgrajeni za dril, za trpljenje in ubijanje osebnosti. Da ne govorim o posebnem izrazoslovju. Moški so takrat, ko so govorili o svojih v vojski preživetih dnevih, dobili nekakšen tarza-novski pogled in so iz našega skočili v nek drug jezik, korakali so po krugu, se javljali na kapiji, jebali pukovnika ... In vsi so bili na imenitnih mestih, vsaj potem, ko je minilo pol leta obveznega urjenja. Bili so v ambulantah in pisarnah ali kvečjemu vezisti. Nikoli ni bilo slišati, da bi kakšen bil navaden pešak, najbrž je bila JLA brez njih, ali pa so to bili samo Šiptarji ali kakšni Slavonci. Najbolj goreči pripovedovalci so v denarnicah nosili fotografije iz vojske in če si jih LITERATURA Rast 6 / 2004 vljudno poslušal, sojih tudi pokazali: majhne so bile, z belim nazobčanim robom, od pogostega vlečenja iz prozornega predalčka že čisto obledele in gori je bilo nekaj mladcev v okornih uniformah, z opasači, kratkih las, dva sta pred skupino čepela ali po gasilsko ležala. Tukaj, je potem navadno pripovedovalec z rahlo žalujočim nohtom na mezincu - vsi pripovedovalci so imeli na mezincu daljši, ošiljen noht, po tem seje dalo prepoznati j la-jevsko avtentičnost - tukaj sem jaz, tuje Alija, pa Metkeš, le kako je že temu ime, najboljša prijatelja sva bila, nekje iz Šida je bil doma, potem je šel v Nemčijo ... Take so torej bile te zgodbe, ki sojih kazali ošpičeni nohti stoterih mezincev, vse posebne, mogoče zato, ker so se dogajale v mladosti, ker je bilo služenje vojaškega roka prva priložnost, ko so mladeniči odhajali od doma, daleč stran od očetovih in maminih oči. Znotraj teh zgodb je bilo polno majhnih pripovedi o paketih od doma, o tem, kako so si dobrote, ki jih je spekla mamica, prijateljsko razdelili, o kasarnah in izhodih, pa o dekletih, ki so jim največkrat pravili babe, ker je bilo to slišati bolj vojaško, tako so pripovedi dobile patino vojakove perspektive, z nastavki kosmatosti, kakršna je značilna za prostore, kjer se širi kisel vonj nogavic ... Tudi ženske zgodbe so na smrt dolgočasne. V ženskih družbah se pripovedujejo zgodbe o porodih. V njih sicer ni ne dolgih nohtov ne fotografij z ozkimi nazobčanimi robovi, so pa ure in ure trpljenja, ena sama materinska vzhičenost, ko so jim položili dojenčka v naročje, prav vse so se veselile majhne cvileče in rdeče nagubane stvarce, ko da izmučena maternica takoj po porodu izloča samo hormone sreče. Vse so bile poplačane za trpljenje, vsem je mleko teklo v potokih in vse so se smehljale na vratih porodnišnic, ko so odhajale domov. Nobena ni nikoli potožila, daje mož porabil denar, ki so ga dobile ob rojstvu otroka, nobeni se mož ni do nezavesti napil, ko je po mestu obredel vse lokale, da bi tako sporočil, kako srečen oče da je. Pri vsej silni pripovedovalni povodnji tudi ni bilo nobene, ki je doma ni čakal nihče, ki ni imela kam ... Vsaka je tudi vedela, koliko je njen novorojenček tehtal, koliko centimetrov je bil dolg, spominjala seje njegovih prstkov. Razlika med ženskimi in moškimi zgodbami je tudi v tem, da moški pripovedujejo o vojski tako ženskemu kot moškemu poslušalstvu, ženske pa ostajajo med ženskimi ušesi. Možakarjeva dobra zgodba se mi je zataknila v luknji rumenega časopisa, kjer naj bi bili veliki črni črki EN. Pripravila sem se na enega tistih trenutkov, ko bodisi poslušam, ne da bi zares slišala, bodisi potiho odidem. Pa je rekel: Zares je nenavadna, ne da bi se ozrl proti meni, kar je napovedovalo drugačno nadaljevanje. Že to, da popoln neznanec, kije videti urejen in trezen, tiho govori nekam proti manjkajočim črkam, je bilo nenavadno. Že dolgo sem sam, je rekel, ne da bi dajal vtis, da to pripoveduje meni. Mogoče je samo hotel, da stvar ubesedi in si tako pride na čisto, kaj se mu je zgodilo. Če seje tisto, o čemer je začel pripovedovati, zares dogodilo njemu in ni bila štorija iz druge roke. Če bi to povedal z drugačnim glasom, bi morala takoj vstati in oditi, nikakor nisem hotela poslušati še zgodb o osamljenih, že vojaške so bile dovolj depresivne. Ko da bi bral iz zmečkanega časopisa na tleh, je kar nadaljeval: Nikoli nisem maral malih oglasov. Tudi ne klubov, kamor zahajajo samski. Niti društev, kjer si ljudje mojih let najdejo družbo. Ampak ko meje zapustila, kmalu po porodu ... To je bil vsekakor nenavaden preobrat: poslušati zgodbo o rojevanju LITERATURA Rast 6 / 2004 iz moških ust. Pa tudi te ni bilo. Dolgo nisva mogla imeti otrok, je nadaljeval. Ostal sem sam z dojenčkom. Zdaj končuje srednjo šolo. Hči. Svojo družbo ima. Vsak dan bolj pusto je doma. Pa meje bivši svak pripravil do tega, da sem napisal. Ne tistega, kako bi rad spoznal tako in tako žensko, pa nekadilko, s hišo. Za take stvari mi ni mar. Tudi nisem bil povsem prepričan, da bi šel na srečanje, če bi se katera javila. Rekel je, svak, da bo šel z mano, da me ničesar ne obvezuje. Da bova samo pogledala. Če bova dva, ženska še vedela ne bo, zaradi česar sva prišla. Dobil sem devetinštirideset pisem, nekatera so bila napisana preokorno in sem jih takoj izločil, druge so prilagale fotografije, tudi te mi niso bile všeč, druge so se vedle kot prave profesionalke, takoj sem videl, da jim je to neke vrste posel... Nekaj pisem sem prebral kar z veseljem. Za njimi sem videl ženske kot je bila moja ... Nežne, tihe, pridne. Dolgo sem nosil s sabo njeno fotografijo. Pomislila sem, kako še nikoli nisem videla, da bi mi kdo pokazal fotografijo svoje bivše žene. Dve pismi sta mi bili še kar všeč. V eni je z majhno okroglo pisavo bilo napisano, da ženska pričakuje zgolj toplino, v drugem pa seje gospa opisala: daje ločena, razočarana, brez otrok, da bi rada družbo za izlete. Nazadnje je odločil bivši svak. Rekel je, da z razočaranimi ne bi imel kaj početi. Tudi ločenke mi ni priporočil. Saj veš, kakšna je bila moja sestra, je rekel in pri tem spet odprl mojo rano. Veste, še vedno se rad spominjam Vesne, je dodal tiho, še vedno nekam proti časopisu. A to naj bo dobra zgodba? sem pomislila. Takšne bi lahko šla poslušat v kakšno čakalnico, na tone se jih valja po njih. Mogoče ne bi bile okrašene z ženitvenim oglasom, v bistvu pa bi bile enake. Po svetu hodi množica osamljenih ljudi. Bledih, zanemarjenih in zapitih moških, ki sanjajo o mladih lepoticah ali o bogatašinjah svojih let, namišljenih bolnic ali histeričnih žensk, ki bi hotele popolnega moškega. Moški na klopi zraven pa je utihnil. Mogoče zato, ker so izpod neba priletele grlice in se spustile na časopis, v katerega je strmel. Domneva, daje bil poln drobtin ali česa podobnega, seje izkazala za pravilno. Tu so morale biti že prej, drugače ne bi takoj pristale na njem. Zdaj so iskale ostanke. Bile so tri in so se prerivale med fotografijami in tiskom, kot bi iskale posebno slastne črke. Ena izmed njih je spustila driskast curek na zadnji N v besedi N AVADNA, da se je spremenila v navado. Mogoče je tako tudi v življenju. Pa sva šla, je rekel, ko so odletele. Bilo mi je všeč, ker je v oglasnem oddelku pustila sporočilo, dajo bom prepoznal po orhideji. Vesni sem za prvo obletnico poroke kupil broško v obliki orhideje. Nosila jo je tudi na fotografiji ... Potipal seje po prsih, ko dajo išče. Tudi jaz naj bi jo imel. Orhidejo. Sedla sva ob kavarniško okno, nasproti vrat, da bi jo lahko takoj zagledala. Pol ure prej sva prišla, nervozen sem bil. Pričakoval sem majhno žensko, z okroglimi lici, rahlo skodranih svetlih las. Kot Vesna, sem pomislila, da bo rekel, vendar ni razlagal naprej. Samo dodal je: Čisto sem bil prepričan, da bo taka. Niti za hip nisem pomislil, da bi lahko bila drugačna. Mimo je prišel čistilec in na palico nataknil list časopisa. Nekaj časa je molčal in zdelo seje, da ne bom izvedela konca zgodbe. Potem je vstal in si skrbno pogladil površnik. Nisva dobro izbrala prostora, je rekel, vhod je bil preveč v temi, nisva dobro videla vstopajočih. Bariča Smole Potem sva zaslišala: Kaj pa ti tukaj, Boris? Boris je moj bivši svak. navadna zgodba najjnj mjzj je stala njegova sestra, moja Vesna. Grlice so spet prhutajoče sedle natanko na mesto, kjer je bil prej časopis. Zgodba z njegove naslovnice je bila že spravljena v smetnjaku, drobtinice, ki so bile v njej, so bile že tudi pozobane. Bilo mi je nerodno, je rekel, ko da jo varam. S tisto drugo, ki sva jo čakala. Na hitro sem z dlanmi prekril orhidejo, ki sem jo bil poprej odložil na mizo. Že dolgo je nisem videl, tudi tokrat je nisem pogledal naravnost. Saj veste, od takrat, ko je odšla ... Kar nekam mencala je, ko jo je Boris povabil, naj sede. Nestrpno seje ozirala. Da čaka nekoga, je potem pojasnila bratu, ne da bi me pogledala. Strmel sem v strešico iz rok, prav neumno sem se počutil. Ko je odhajala, sem se vseeno ozrl za njo. V rokah je držala orhidejo. Še vedno si je gladil površnik, ko da se je med sedenjem grdo zmečkal. Vmes me je pogledal, prav začudeno, ko da ne verjame, da je blizu nekdo, ki ga posluša. Tak, malo presenečen in zmeden, je brez pozdrava odšel. Grlice so še vedno stopicale na mestu in obračale glave postrani, da bi bolje videle, ali je od nenavadne zgodbe na razmočenih tleh ostala še kakšna drobtina. Stane Peček TANGO LJUBOSUMJA (Tango je zmerno hiter ples v dvodobnem taktu.) LITERATURA Rast 6 / 2004 Že leta ali pa desetletja, vsekakor pa še preden so uzakonili letni in zimski čas, ki sta mu posledično raztegovala ali krčila jutra, in je imel zato obdobje ekonomičnega, morda celo malo nervoznega jutranjega odpravljanja, in obdobje, ko seje namenoma, morda celo malo nervozno obiral, da ne bi prezgodaj prestopil vedno bolj naveličanega šolskega praga, na katerem se mu je že opazno zatikal korak, se je dan Mihe Kodriča začel ob ukazovalnem brncu električnega valpta v bližnji tekstilni tovarni, ki je kot štarter na giru pognal delavke v dnevno etapo milijone kilometrov dolge dirke za preživetje, njemu pa dal vedeti, daje ura neizprosno šest. Skoraj istočasno, vendar nikoli pred valptom, seje oglasilo odštevanje nacionalnega radia, nato še bron v cerkvenem zvoniku. Preslišati res ni mogel. Zehajoče je pretegnil ude in pri vstajanju pazil, da se je dotaknil tal najprej z desno nogo. Saj ne, da bi bil vraževeren, le dneva preprosto ne gre začenjati z levo nogo. Potem je ves dan zavožen, gaje vsako jutro poučevala Veronika, ko je kobacala čezenj, še vsa topla od noči, in mu s koleni odtiskavala vzburljive bolečine na piščalih, trebuhu, v mednožju, kakor je pač naneslo, samo da ne bi na svoji levi strani stopila s postelje z urokotvorno nogo. To je bilo od nje močnejše še potem, ko se v vdirajočih pramenih jutranje svetlobe niso več vrtinčili zasanjani pahljačasti kosmi nočnega ljubljenja in je bila zaradi tega svetloba zgolj svetloba, ki te določi v prostoru, obvaruje pred zaletavanjem v pohištvo, spomni na delavnik in zmanjša hitrost električnega števca. Oddrsal je do vhodnih vrat, se mimogrede pogledal v stenskem ogledalu (če bi pustil brado, bi si prihranil jutranje britje - o tem bo res razmislil!) in odstopnical dva nadstropja nižje. Poštni nabiralnik je bil spet nabit z agresivno domišljijo reklam. Kako, za vraga, naj dostavljaču dopove, da ga niti malo ne zanimajo nove oblike avtomobilov, najbolj ekološka centralna ogrevanja, poletna kopališka moda, niti super zmogljivi laserski tiskalniki, še manj opuščeni programi pohištva. Ob tej uri ga zanima samo jutranji časopis in mu je odveč tudi ... »Dobro jutro!« kije (kot slučajno!) vznemirilo njegov jutranji ritual. Prej je gospo Marijo komajda poznal. Ko je pred nedavnim ovdovela ... no, kaj! Kmalu se mu je začela nastavljati in prej ali slej se bo pojavila s prepričljivim razlogom. To je vedel in v nekakšni potuhnjeni mese-nosti tudi pričakoval. Bo že našla način. Vdove so kot lovski psi, ne odnehajo, ko začutijo sled. Zavedajo se, da so (sam Bog ve zaradi koga ali česa, morda zaradi njega, Boga, kijih ne razume!) potisnjene na zaznamovani obod socialnega vrtiljaka. Vrtijo se skupaj s pijanci, klošarji, kurbami, ločenci in drugo odpadnino. Razen, če so ... ampak gospa Marija ni te sreče. Gospa Marija je vdova po nepomembnem državnem uradniku najnižjega plačilnega razreda. Tega se zaveda. Zato se na vse načine trudi vrniti nazaj v večinsko cono, v varno povprečje, kjer ne bo nikogar več dražila z neizkoriščeno odtekajočimi ženskimi potenciali, ki jih je treba na vsak način ujeti v žleb in nastaviti na lopatice kolesa, da se bo spet začelo vrteti. In ve, gospa Marija, daje za vračanje v povprečje, zdrav ločenec, 589 in on je tik pred tem, kar tudi dobro ve, dobra izbira. LITERATURA Rast 6 / 2004 Vendar, za božjo voljo, ne zjutraj, gospa Marija! Danes s tako vabljivimi dišavami streljate v resonatorje, da se kri kodra v vzmet, ki se bo, prekleto, da se bo! nenadzorovano sprožila, kajti telesu že zmanjkuje ravnotežja in glava se komajda še vzdržuje na gladini. Samo še kak butast stavek naj priplava mimo, gospa Marija, in bom z vašega telefona šolski tajnici, kaj vem, iznenada visok pritisk in zelo povečan utrip ali kaj podobnega. Tako daleč je to, gospa Marija. Zato ne zjutraj! Raje takrat, gospa Marija, ko v polmraku sedite pri oknu in s svojimi senzorji natančno kontrolirate vse premike pod kan-delabrskimi mlečnimi stožci, preračunljivo razvrščenimi po dvorišču. Vsak avtomobil, ki se z dvignjene glavne ceste spusti po dohodu na dvorišče, se najprej z žarometi oglasi na zidu vaše dnevne sobe. Potem imate ravno dovolj časa, da vidite, kdo in kam. In imate ravno dovolj časa, da me, s kakšnim ogrinjalom preko še vedno dovolj razgaljenih ramen, srečate na stopnicah. Sam bog vas je prinesel, rečete. Bila sem že v postelji, ko sem se spomnila, da imam v prtljažniku avtomobila nekaj vrečk pokvarljive robe. Saj dovolite, da vam pomagam, rečem in ne morem umakniti pogleda z bele vrtoglavice za čipkami v izrezu vaše spalne srajce. Ali pa takrat, gospa Marija, ko porinete najprej ušesa, nato še oči skozi steno v moje (še vedno družinsko) stanovanje in sklenete stavo z vse bolj oznojenimi škrati v podzemlju vašega Venerinega grička, ali bom po sedmih ali štirinajstih minutah zaloputnil z vrati. Takrat bi se lahko kot slučajno odprla vaša vrata in vi bi rekla, če bi se mi morda prilegel kozarček žganega. Tako daleč je to. Samo ne v tem trenutku jutra, gospa Marija, kajti imam svoj red. Če zjutraj naredim napako, potem moj dan ves dan hodi z eno nogo po pločniku. »Se vam res tako grozno mudi?« »Dobesedno, gospa Marija. Dobesedno!« Na straniščni školjki je sedel natančno petnajst minut. Vsako jutro. Že od otroških let. Ko je s službo dobil od države kadrovsko stanovanje, je sedenje obogatil zjutranjim časopisom. Načel gaje vedno z zadnje strani, prebral mastne naslove, se vrnil na črno kroniko (Pizda, ta svet je vedno bolj nor! Kar zaklal gaje, lastnega očeta, ker mu ni dal prepisati počitniške hišice ali kaj!), pogledal, kdo je podpisan pod pismi bralcev (Pizda, nekateri se nonstop trebijo v časopisni rubriki!), prebral naslove krajevnih dogodkov (Pizda, sama komunala!), nato z nekakšnim balinarskim lučajem odvrgel časopis v hodnik, da ga ne bi dosegla prha, ko ji je z užitkom nastavil telo. Med oblačenjem je pristavil za kavo. (Včasih stajo z Veroniko pila skupaj, zdaj seji ne ljubi vstati, ker je prišla pozno ali pa je že pred njim odšla). Pil je grenko, brez vsakega sladila. Sladkor razkroji učinek, je bil prepričan. Ne samo v kavi. Kadar je vstal po nareku budilke, kot danes, ko je moral na nek s točkami ovrednoten seminar, seje ves ritem porušil, zaradi česar je potem (kot kakšen Schumacher pred startom) ves čas čakal na sklopki, napet kot struna. Pri prvem znaku se je moral v trenutku izstreliti, sicer se mu je še pred prvim zavojem obetala katastrofa. To je menda podedoval od deda, krmeljskega rudarja, ki je jutranjo potrebo vedno opravil v gozdičku nad Strašperkom, ko je ob izteku od narave dane noči vlekel nikoli spočite noge v od ljudi izvrtano noč sredi hriba. Če je gozdiček nad Strašperkom iz kakršnihkoli motenj preskočil, mogoče LITERATURA Rast 6 / 2004 le zaradi tega, ker je devet minut zamujal, se je (kot je ob raznih priložnostih natančno razložil) usral takoj v šahtu, kajti ko ga je pritisnilo, ni bilo v njem nobenega mehanizma, ki bi mu lahko z voljo pameti ukazal, naj počaka vsaj toliko, da pride do očem umaknjenega, če že ne za to določenega prostora. Dedu se je ta najhujša inačica zgodila le nekajkrat na leto, vsakokrat po krokariji; njemu, sranjskemu dediču, pa kar tako, brez krokarije, nekajkrat v vsem veku, nazadnje v neki ljubljanski podzemni avtogaraži, ko ni takoj našel pravega izhoda in je počepnil med avtomobili ter potem še nekaj tednov čakal na priporočeno modro pismo, ki bi mu skupaj s posledicami sporočilo, da je bil pri početju nadzorovan z videokamero. Največkrat ga je zmedeni ritem dohitel na avtocesti, malo pred bencinskim servisom, daje lahko brez panike izvozil, parkiral in prekleto! ... Vendar je v trenutku našel rešitev: kar se da samoumevno je vstopil v ženske toaletne prostore, saj bi že po verjetnostnem računu morala biti prosta vsaj ena kabina, če so bile že na moški strani vse tri zasedene. »Pazi strica!« je bil edini komentar, še ta pospremljen s hihitanjem. Dobro, da punci nista iz njegove generacije, je pomislil, sicer bi se do amena, najmanj pa do ekshibicionizma razkokodakali; mlajši, obeh spolov, se na te stvari več ali manj požvižgajo, so jim v zabavo. Takoj ko je možnar iz visoke preže z velikim pokom oznanil konec obsednega stanja, je nastopilo vsesplošno olajšanje in faza premirja, ki pa je zahtevala svoj čas in udobnost. Toda tudi če bi vedel, daje bila deska na školjki trenutek pred tem razkužena, ne bi sedel. V javnem stranišču nikoli. Že ob misli na to, so ga začele siliti na bruhanje vse mogoče riti, zarjavelo koščene in žolto zamaščene, umazane in zanemarjene, polne brboncev in turov, z ambasadami spolnih bolezni v zakosmatenem preddverju. V ženskem stranišču je bila predstava še bolj napadalna. S toaletnim papirjem je zato najprej skrbno pokril sedišče, sedel in se s komolci oprl na kolena, kot bi bral časopis. Tako je jutranji razvadi ponudil vsaj improvizirane pogoje in bo lahko dokončal obred trebljenja ter ujel običajen dnevni tempo črevesja. Dan bo rešen. Namesto s časopisom si je možgane zaposlil z branjem prostora. Deklini sta ga zapustili še pred pokom možnarja, sicer bi bil deležen vsaj še enega »Pazi, strica!«, kajti poka ni mogel na noben način pridušiti, če je še tako stiskal ritne mišice. V tistih nekaj minutah od prvega signala do aleluje so bila njegova prebavila dobesedno nabit možnar s prižgano vrvico. Prostor so načeli mačji koraki superg. Brezbrižno, kot da ni drugih korakov na tem svetu, so po diagonali precapkali pravokotno keramično ploskev, od vhoda do sosednje kabine. Vrata so naveličano dvakrat vzdihnila, škrtnil je zapah in zdrsnile so kavbojke (jeansa ne moreš zgrešiti!). Mehurje opravil v enem dolgem žvižgu, ki sta mu po krajšem presledku sledila še dva manjša iztiska, nato težave s papirnim zvitkom, zgibanje papirja, šššssssšš, šššssssšš ... in spet jeans, slap vode iz kotlička, kije preglasil naveličan vzdih vrat, pranje rok in mačji (od)hod superg. Nato varen mir. Le hrbet avtoceste je žvižgal svoj vaauuukajoči rondo, kot brus kakšnega s trpkostjo zaznamovanega nomadskega brusilca. Priložnost, da izskoči, vendar je črevesje potrebovalo še nekaj minut, tako, za vsak slučaj, da bi bilo prepričano. Skoraj presenečeno je opazil, da na stenah kabine ni risbic, niti pesmic. Ploskve so ga začele izzivati. Kdo ve, seje nasmehnil, če bi LITERATURA Rast 6 / 2004 še spravil skupaj spodoben penis, tak, v bojni pripravljenosti, s polno mošnjo. Že od najstniških let ni nobenega narisal. Nazadnje, ko je onečastil Marijo sedmih žalosti v vaški kapelici. Zastavil gaje s spodnjega desnega kota, vendar se bela kreda ni povsod dobro prijemala, zato si je pomagal s stekleno črepinjo. Ris je vlekel do trpečih Marijinih ust, da seje zdelo, kot da komaj čaka. Še njegov oče, takrat zagrizen partijec, se je strinjal, da je to čisti vandalizem, ki bi ga morali kaznovati po kakšnem Dušanovem zakoniku. Vendar ga one-čaščena Marija ni nikoli izdala. Papir, s katerim je na debelo obložil desko, je z metlico zrinil v školjko in potegnil vodo. Školjka je zagrgrala, se začela daviti in se uprla. Še enkrat je pritisnil na ročico. Po nekaj astmatičnih vzdihih je porcelansko grlo pogoltnilo papirni cmok in žuborenje iz kotlička je napolnilo kabino kot nekakšna oda sprostitve. Prisluhnil je v prostor, da bi se prepričal, ali je res sam. Če jo je že pri vstopu odnesel le s »Pazi strica!«, zakaj bi pri izstopu brez potrebe razburil kakšno kavko! Čeprav se mu je tudi ta bojazen zdela preveč čistunska, razen, noja, če bi po naključju naletel na kako znano ženščino, kar pa niti ni bilo tako nemogoče, saj je v skoraj treh desetletjih učiteljevanja in javnega nastopanja kar precej raztrosil svojo zunanjo podobo in Slovenija je majhna. Neznosno majhna! Od včeraj še bolj, samoubijalsko majhna. Prijatelj, pravzaprav bolj stanovski kolega iz Maribora, s katerim sta se dvakrat letno srečala na kakem zborovodskem seminarju, gaje ob enajstih zvečer po telefonu vprašal po zdravju. Najprej je pomislil, da kje žurirajo in so se ga spomnili, potem gaje začel grabiti nekakšen čuden bes zaradi vprašanj, ki se nikakor niso ujemala z rahlo okajenim glasom z druge strani žice. Čuj, Miha, kako pa tvoja gospa? Kje je že v službi? Ja, to vem, da ne prodaja več v samopostrežni. Ja, ja, seveda, zakaj ne bi šla na boljše, na koncu koncev ima ekonomsko srednjo šolo. Čuj, Miha, pa menda vaju nisem med ... ha, ha, ha ... kar priznaj! Da ne? Čuj, bi pa, kaj?! O, seveda! In praviš, daje na nekem seminarju v Portorožu? Ja, seveda, nova država, novi časi, nova služba, novo znanje! Vse novo! Pa si prepričan, daje seminar v Portorožu? Se nisi morda zmotil? Zakaj tako neumno sprašujem? Čuj, Miha, brez zamere, Veroniko sem resda nazadnje videl še v prejšnji državi, čuj, bi šel pa glavo stavit, da ravno zdaj tu pleše z nekim tipom. Če hočeš, ti povem, kako je oblečena. Kje da sem? V Habakuku vendar. Slušalka v roki je v trenutku nabrekla, da mu je diastolično nabijanje pritiska povzročalo bolečino v dlani. Ni imel moči, da bi jo odložil. Kot najstnikov falus v ekstazi masturbacije seje vklenila v roko, in bolj ko jo je stiskal v pest, bolj je bila mastna in razdražena in nabrekla. Slišal in čutil in videl in vohal je kako narašča pritisk, kako v podzemlju iz vseh šob bruha razžarjena lava in polni krater in vedel je, da ni več moči, ki bi preprečila erupcijo. Četudi bi prišla od zunaj. Četudi bi tisti trenutek vstopila v spalnico sama Veronika. »Narobe si videl! Je pa dober štos, še posebej za to nočno uro!« Lastnega glasu ni prepoznal. Kot bi na klavinovi zamenjal register. Tipke so bile še iste, toda namesto čistega zvoka klavirskih strun, so brnele nekakšne razglašene vibrafonske ploščice, katerih besede so se vrtinčile po odzvočnih ceveh, prehitevale druga drugo, zbujale in pobirale alikvotne tone in se mečkale v z razumom neobvladljivo drozgo ter namesto tehnične virtuoznosti, najbolj vredne taktike v zapletenih tempih, razkrivale pošastno nemoč izzvanega registra. Stane Peček TANGO LJUBOSUMJA »Se ne zajebavam, da se razumeva. Čisto prijateljsko.« Zalilo mu je uho in oči in nos in usta in vse pore na koži in milijone aktiviranih semenčic je zdivjalo v lov za voljnim jajčecem. Prodirale so globoko v odmaknjene rokave plavajočega in tudi že potopljenega časa. Želodec so mu zbile v zakrčeno kepo, kije rinila v grodnico, da je komajda še prenašala pritisk. »Veš kaj...« Naprej ni vedel, kajti obsedene semenčice, zaslepljene od nagona, so divjale po možganih in naskakovale vse, kar je na kakršenkoli način, po obliki, vonju, barvi, toploti, obnašanju, celo po odmevu in odsevu vzbujalo upanje na uspeh, enostavno po načelu: bolje stokrat preveč kot enkrat premalo. »Veš kaj, saj sem ti hvaležen, ampak ...« Tu-tuuu, tu-tuuu ... Sredi noči je telo preveč prekvašeno s toplokrvnimi čustvi, da bi umu dovolilo na meh odreti nepričakovano tu-tuuu sporočilo nekega občasnega prijatelja. Zato so razni besi takoj zavreli, dvignili pokrovko razsodnosti in drakonsko pljusknili čez rob. Racio je v trenutku, ali pa še malo prej, postal njihov ubogljivi hlapec. Prav videl gaje, prekletega prasca, videl, kako jo nosi, Veroniko, porka madona! Ne na rokah! Na svojem kurcu jo nosi po hodnikih hotela, po parku, po teniških igriščih, po pohorskih zelenih travah in smrekovih iglicah od jase do jase, od smreke do smreke jo nosi, da tuli in vrešči in seji mavrična pena cedi iz ust in oči. Do Habakuka, po treh urah vožnje, so besi samo toliko povreli, da ni kar planil v hotel. Obsedel je v avtu in kot podgana v pasti trepetal pred stotnijo srepogledih oken, ki so opazovala vsak njegov gib: kaj boš pa zdaj? Boš šel k vratarju in ga vprašal, v kateri sobi je Veronika Kodrič? Kdo pa ste, da vas sredi noči zanima, kje je omenjena gospa? Njen mož. Če je tako ... žal pa gospe s tem priimkom ni v našem hotelu. Kako ni? Ni! Je kakšna druga Veronika, recimo Veronika Zidar? Oprostite gospod, samo če se izkažete s službeno izkaznico. Kako, prosim? Če ste na primer policaj ali kaj podobnega. Počutil seje kot podgana v pasti. Lastni. Stotnija oken se mu je začela rogati. Še tista okna, ki niso več premogla svoje notranje svetlobe, so od svetilk v parku in od zvezd na nebu nabrala dovolj odseva, da se je jasno videl njihov brezobzirni cinizem, in je vedno glasneje slišal satansko nagovarjanje, naj zgrabi kamen in ga vrže. Pa še enega, pa še enega, stotnijo kamnov. Miha Kodrič, sije prigovarjal, umiri se! Neumnosti počenjaš! Zaletavaš se kot muha pod steklenim kozarcem. Spomni se vendar, da ti ni prvič pricurljalo, priteklo, pljusknilo, zabodlo, kako ti ta in ta nate- LITERATURA Rast 6 / 2004 guje Veroniko. Kar spomni se. Je bil Lojze, advokat, ki bi z desettisočaki lahko pokril tloris tvojega stanovanja? Bil — pa potem ni bil! Je bil Ivan, poklicni vojak z onejem, ki se ni pobesil niti za milimeter, ko je nanj obesil vedrico s šampanjcem? Bil — pa potem ni bil! Je bil Florijan, mesar, kije vsako žensko spravil do orgazma, še preden jo je nataknil? Bil - pa potem ni bil! Je bil Ernest, obrtnik, ki je stavil z drugim obrtnikom, da ga bo vsem občinskim Monikam vtaknil v usta? Bil — pa potem ni bil! Je bil mladi župnik, ki ji je, spreobrnjenki, v enem mesecu podaril krst, obhajilo in birmo? Bil - pa potem ni bil! Je bil, v božjo mater, kdo vse je bil in potem ni bil! Kajti vsakokrat, ko si že obnemogel, Miha Kodrič, ko si imel samo še toliko energije, 593 da si z očal postrgal čustva in seje pogled toliko zbistril, da se nisi LITERATURA Rast 6 / 2004 več slepo zaletaval, se je izkazalo, da ni nobenega prešuštniškega gnezda, daje bila le debela natolcevina zdolgočasenih impotentnežev. Zakaj bi bilo tokrat drugače?! Odmisli. Preskoči. Odjebi. Saj nisi mušica, ki ne opazi zlobnih pajkovih niti, niti zdravljeni alkoholik, kije obvisel v kakšnih shizofrenih koordinatah in je odvisen od pozitivne energije kakega bioenergetika ali pa od antivirusnega programa zapriseženega psihiatra. Vse si že velikokrat preigral. S tem si se srečal že na samem začetku (in z nad malomeščanščino dvignjenimi obrvmi vzel v zakup!), ko si oženil osemnajst let mlajšo punco. V začetku so celo natolcevali, da se je med vama začelo plesti, še ko sta bila v odnosu učitelj učenka, menda že kar v sedmem razredu, saj je bila Veronika že takrat greha vredno oblikovana. Seveda je zabolelo, čeprav spodnašanje ni imelo niti toliko osnove, da bi zraslo na površje. Iskra je zares preskočila veliko kasneje, ko je Veronika že nekaj let delala v vaški trgovinici in seje na prigovarjanje prijateljic pridružila domačemu pevskemu zboru. Po koncertu v počastitev krajevnega praznika in obveznem pikniku je smuknila v tvoje stanovanje in pod odejo. Mislil si, da bo ostalo pri tem, pri vrisku v polnočno vino potopljenih zvezd. Vendar je bilo trisobno stanovanje (kar si dobil servirano pozneje), čeprav v drugem nadstropju stanovanjskega bloka, skoraj naslonjenega na trebuh tekstilne tovarne, pravo razkošje v primerjavi s staro izbo, ki jo je Veronika delila z mlajšo sestro. Tudi učitelj glasbe je bil v prejšnji državi še kar spodoben poklic, čeprav že takrat ne preveč moški. Kar se pa tiče razlike v letih, se ve, da mora biti žena vsaj sedem let mlajša od moža, če mu hoče v vsem ustreči. Vsaj sedem! Tako je veljalo v tukajšnjih krajevnih normah, in to ne od včeraj. Če je Veronika mlajša za osemnajst let, je to pač dobra mera na vsaj, na najmanj. Tako in nič drugače! In bilo je, dokler je Veronika stregla stranke za pultom lokalne trgovinice. Potem ji je ponudil službo novo nastali podjetnik v novonastalem podjetju. Hitro je napredovala. Prehitro, da bi ji sledil. Ušla je izven ringa tradicionalnega zakonskega prstana. Ni bila več dobra mera na vsaj. Celo njegovega denarja (ti in tvoja učiteljska plača!) ni več nestrpno čakala. Drobni ožigci, ki sojih neustavljivi vetrovi prinašali iz vsakodnevnega kurišča, so sprva izgorevali med rjuhami, dokler ni neke noče zgorela rjuha. In še druge rjuhe in posteljnina. Potem so ožigci izgorevali na koži. Neznosne bolečine so prebijale zidove. »Saj je vendar tako umirjen gospod! Osemnajst oken s kamni! Preprosto ne morem verjeti, da se učitelju, pa še učitelju glasbe, lahko tako strga. Dobro, da ni bil kdo poškodovan, ko je skozi okna začelo padati kamenje.« »Nisem mislila, da ga bo tako daleč spravila!« Previdno je vrnil zapah na vratih v položaj zasedeno in otrpnil. Natančno sije predstavljal, kaj se dogaja. Ena je zasedla kabino, druga ji pred vrati drži torbico. Ženske so malone primorane koristiti javna stranišča v parih, ker projektanti nočejo žrtvovati pol kvadrata za spodobno odlagalno polico v kabini. In vedel je, da govorita o njem. Prekleto! V članku, ki je včeraj z ogromno domišljije poročal o dogodku, je bil imenovan z inicialkami, zato je bil prepričan, da bo ostal samo v uradnih zapisnikih. »Pa kakšen naslov: ljubosumni mož ... (zaslišal je, kako ji je spontano ušel prdec) ... je s kamni jurišal na hotel! Žene pa sploh ni bilo v hotelu!« »Saj ti rečem: ta baba je živ hudič!« Stane Peček »Ja, ja, potem je pa baba kriva, če se petinpetdesetletni dedec TANGO LJUBOSUMJA naenkrat v postelji zave ... « »Res! Prav nič se ne bi čudila, če bi izvedela, da mu je sama skuhala to godljo.« »Marija, si morda zaljubljena vanj, da ga tako ven vlečeš?« Obe sta se zasmejali, daje ves prostor sovražno zavibriral in ga skušal pregnati iz kabine. Nekakšna klavstrofobična tesnoba je zlezla vanj in bil je tik pred tem, da zakriči. »Daj no, daj! Si bom pa že našla kakšnega urejenega dedca! Samo razmere poznam. Stene v blokih so pač pretanke za skrivnosti. Lahko ti povem še to, da me je lani, ko sem ovdovela, ta njegova gospa skoraj direktno nagovarjala, da bi ji zapeljala moža. Si misliš!« Ni več vzdržal. Planil je ven, kajti zazdelo se mu je, da stoji sredi straniščne školjke in nekdo bo v naslednjem trenutku potegnil vzvod za vodo. Suzana Bricelj: PRAZNIK, akvarel, tuš, ilustracija je bila objavljena v Cicibanu LITERATURA Rast 6 / 2004 Suzana Bricelj: SAJ NIMA NIČ NA SEBI!, akvarel. Cesarjeva nova oblačila, H.C. Andersen RAST - L. XV Borut Križ ŠT. 6(96) DECEMBER 2004 KNEGINJA S KAPITELJSKE NJIVE, Arheološka izkopavanja na Kapiteljski njivi v letu 2004 Arheološka raziskovanja Dolenjskega muzeja na Kapiteljski njivi v Novem mestu so v letu 2004 zaznamovali intenzivno aprilsko deževje, ki je v začetku skoraj onemogočilo terenski arheološki izkop; neugodne finančne razmere Ministrstva za kulturo RS, ki kljub zakonskim obvezam ni moglo zagotoviti sredstev za zavarovalno arheološko izkopavanje, ter razumevanje Mestne občine Novo mesto, ki podpira arheološke raziskave na Kapiteljski njivi v Novem mestu. S tem nam je omogočila nadaljevanje pred dvajsetimi leti začetega arheološkega posega na eni izmed največjih in najpomembnejših nekropol v srednji Evropi. Grobišče na Kapiteljski njivi je sočasno z utrjenim višinskim gradiščem na Marofu, ki je zapiralo celoten polotok, na katerem seje skoraj 1500 let kasneje razvilo srednjeveško Rudolfovo mesto. Bogate grobne najdbe na Kapiteljski njivi dokazujejo obstoj dokaj bogate, a zelo razslojene družbe, ki je na tem prostoru živela skoraj vse 1. tisočletje pr. n. š. Poleg živinoreje, poljedelstva in obrtnih dejavnosti seje intenzivno ukvarjala s pridelavo železa in verjetno tudi s taljenjem in oblikovanjem steklenega nakita. Železarstvo je bila gotovo najpomembnejša panoga, ki je dajala osnovo razcvetu in blagostanju tedanje družbe. Na območju Novega mesta so bogata ležišča železove, limonitne rude, ki leži plitvo pod površjem ali pa kar na njem in zato za njeno pridobivanje rudarjenje in globoko kopanje nista potrebna. Halštatskodobni prebivalci Novega mesta so znali rudo poiskati, zgraditi talilne peči, pridobiti železo, ga prekovati v izdelke in se s to, tedaj strateško in želeno surovino vključiti v evropsko trgovino. Talilnice železa so ležale ob Krki, v Bršljinu, pod današnjo železniško postajo, pa tudi na Marofu. Trgovina z železom je prinašala dobiček in omogočala blagostanje, ki so ga nekdanji Novomeščani izkazovali z bogatimi grobnimi pridatki, ki so jih prilagali pokojnikom ob njihovem odhodu v onostranstvo. Rodovne družine, ki so živele na Dolenjskem v starejši železni dobi (8.- 4. stoletje pr. n. š.), so nasule mogočne zemljene gomile, ki so bile v tlorisu okrogle oblike in v premeru merile od 10 do 30 metrov ali celo več ter segale celo do 7 ali 8 metrov v višino. Vanje so polagali pokojnike, pokopane v lesenih krstah ali v lesenih »zabojih«, zgrajenih v zemlji. V grob so položili še popotnico za onostranstvo ter osebne predmete, kijih bo pokojnik potreboval v zagrobnem življenju. Po pridatkih lahko pokope ločimo po spolu in statusu, včasih pa tudi po starosti. Izstopajo grobovi z množico predvsem kovinskih, steklenih ali jantarnih predmetov. V njih lahko vidimo pripadnike KULTURA KULTURA Rast 6 / 2004 višjega t. i. knežjega sloja, ki je v svojih rokah združeval politično, vojaško, ekonomsko in duhovno moč tedanje družbe, kije svoje vzore iskala v »civilizirani«, »kulturni« družbi grških polisov in v omikanem etruščanskem svetu na Apeninskem polotoku. Grobovi so bili vkopani v krogu po obodu gomile, posebnost pa predstavljajo centralni grobovi, ki zavzemajo osrednji, centralni prostor v gomili. To mesto je rezervirano za začetnike družine, ki je pokopavala v gomili, ali pa za najpomembnejše člane družine. Tako osrednje mesto v gomili simbolizira tudi pomen posameznika v družbi. Posebna arhitektura centralnega groba, kjer lesene dele dopolnjuje še kamnita obloga, pa dodatno osvetljuje pomen in vlogo njihovih posameznikov. Zaradi bogatih grobnih pridatkov so bili ti grobovi pogosto tarče plenilcev, ki so grob izropali že v prazgodovini, verjetno že zelo kmalu po pokopu. Z arheološkimi izkopavanji pogosto lahko ugotovimo le velikost grobne jame in najdemo le redke, ob ropu pozabljene ali izgubljene predmete in njihove dele, ki pa zgovorno pričajo o moči in bogastvu pokojnika. V Novem mestu, na Kapiteljski njivi, smo v gomili 1 našli veliko osrednjo grobnico, izdelano iz lesenih brun in prekrito s kamnito oblogo, a je bila izropana; v njej najdeni deli konjske opreme in bogato okrašeni ostanki lončenih posod pa so nam vseeno omogočili časovno in kulturološko opredelitev. Kljub vsemu pa moramo ugotoviti, da so centralni grobovi tako v Novem mestu kot tudi drugje na Dolenjskem redki. V letu 2004 je arheološka ekipa Dolenjskega muzeja nadaljevala z izkopom gomile XIV, ki smo jo začeli raziskovati že v preteklem letu in je ležala na zahodnem robu Kapiteljske njive, ki se tu proti zahodu prevesi v dolino. Na začetku smo nekoliko razširili zahodni del gomile XIV, kjer smo upravičeno pričakovali še nekaj skeletnih grobov, ki so sodili v isto gomilo, a jih v letu 2003 nismo mogli raziskati. Tu seje pojavilo osem starejšeželeznodobnih skeletnih grobov z lončenimi, steklenimi, jantarnimi in bronastimi pridatki. Grobovi XIV / 46 do XIV / 53 so tako zaokrožili gomilo XIV, kjer je bila že v letu 2003 najdena bronasta situla, ki jo restavrirajo strokovnjaki v Mainzu (Nemčija) in kot kažejo prvi rezultati, je tudi ta bronasta vedrica figuralno okrašena. Vsi grobovi v tej gomili so bili vkopani v času starejše železne dobe. Najstarejši centralni grob in s tem začetek gomile sodi v prehod iz 8. v 7. stoletje pr. n. š., najmlajši grobovi pa v 4. stoletje pr. n. š. Ob zahodnem robu gomile XIV oziroma ob vsem zahodnem robu našega izkopa seje pojavila še množica žganih žarnih grobov iz pozne bronaste dobe, iz časa med 10. in 8. stoletjem pr. n. š. Grobove predstavljajo velike lončene žare, ki so običajno okrašene s plastičnim okrasom in napolnjene s pepelom in žganino. V žganini se pogosto pojavijo še drobni arheološki predmeti, kot so staljene steklene jagode, lončena vretenca, bronasti predmeti, pa tudi že prvi predmeti, izdelani iz železa. V letu 2004 smo izkopali 37 žganih grobov. Na ustje žare je praviloma postavljena manjša lončena posoda -latvica, ki pa jo prekriva še kamnita plošča. Dobro ohranjen je bil grob 83, ki gaje prekrivala masivna, 115 x 120 cm velika in 10 do 15 cm debela kamnita plošča. Lončena žara s premerom 62 cm pa je imela nazobčano okrašeno ustje in plastično razčlenjeno rebro na trebuhu. Na žari je ležala še lončena latvica s fasetiranim okrasom in ledvičastim ročajem. Novo mesto, Kapiteljska njiva, gomila XVI. Izkopana gomila XVI s skeletnimi grobovi, vkopanimi po obodu gomile, in s centralnim grobom Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob 83, KZG. Lončena grobna žara s kamnito ploščo. KULTURA Rast 6 / 2004 Grobišče se po zahodnem in severnem pobočju nadaljuje. Že v letu 2003 smo ob terenskem delu odkrili nekaj temnejših lis, kijih nismo uspeli raziskati. To so bili najprej grobovi gomile XVI, ki smo jo letos raziskali v celoti. Grobovi so bili vkopani po obodu kroga oziroma elipse, dimenzij 15 x 13 m, v centralnem delu pa je bil postavljen mogočen električen drog. S pomočjo delavcev Elektro podjetja smo drog prestavili in s tem omogočili nadaljnjo raziskavo. Žal so pri postavitvi ob izkopu za temeljne betonske elemente električnega droga delno poškodovali tudi prazgodovinske grobove, na srečo pa centralni grob gomile ni bil prizadet. Gomila XVI je v času našega izkopa še vedno vsebovala 34 skeletnih starejšeželeznodobnih grobov. Zgornji del gomile je bil namreč odoran, tako daje bila gomila v celoti sploščena in se njena oblika in velikost navzven nista več videli. Kaže; da je kmetijska obdelava nekaj grobov uničila, saj smo ostanke grobnih pridatkov našli raztresene v zemlji in niso bili več v grobovih. Vsi najdeni grobovi so v tlorisu pravokotne oblike in merijo od 125 cm x 50 cm do 330 cm x 160 cm. Bili so različno globoko vkopani v oranžnorumeno sterilno osnovo hriba. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/22. Lončene posode in bronasti nanožnici v grobu ob odkritju. KULTURA Rast 6 / 2004 Skoraj v vseh grobnih jamah smo našli sledove lesene krste ali konstrukcije. V grobu XVI / 10 so bili zelo dobro vidni ostanki dveh talnih prečnih brun, na katere je bila sestavljena lesena grobna skrinja, pa tudi ob straneh so se videli vkopi za po dva navpična stranska lesena nosilca. Sledovi lesa v grobu se kažejo ali kot pooglenela, tanka črna plast ali pa se spremeni barva zemlje v sivozeleno glino. V grobovih prevladujejo lončeni izdelki, predvsem so to različni tipi loncev in skled. Vsi lončeni predmeti so okrašeni s plastičnim, slikanim, barvanim ali vrezanim okrasom. Med lončenimi posodami gomile XVI izstopa črno žgana lončena posoda na nogi, ki ima na trebuhu poleg vrezanega okrasa še štiri stilizirane, plastične, rogate živalske glave. Med lončene pridatke sodijo tudi lončena, konična in bikonična vretenca za tkanje in predenje. Njihova spodnja ploskev je povečini okrašena z vrezanimi linijami in točkami. Vretenca so najznačilnejši pridatek ženskih grobov. V ženskih grobovih se pojavlja predvsem nakit, izdelan iz brona, železa, stekla, jantarja in kosti. Med bronastimi izdelki prevladujejo različni tipi fibul. V letošnjem letu smo našli skoraj vse tipe halštatskih fibul, ki se pojavljajo na Dolenjskem. To so vozlaste, čolničaste, rtaste, kačaste in certoške fibule ter fibula z izdelano račjo glavico v grobu XVI /15. Iz brona so izdelane tudi zapestnice. Te so votle ali masivne, vse so okrašene z vrezi, pikami ali pa so narebrene. Poleg zapestnic so iz brona izdelane tudi nanožnice ter različni obročki. V dvanajstih grobovih gomile XVI smo našli jantarne in steklene jagode ogrlic. Kar nekaj primerov ogrlic se je ohranilo v celoti, v nizih, tako steklo v grobu XVI / 29 kot tudi jantar v grobovih XVI / 3, XVI / 22 in XVI /31, kar nam omogoča, da spoznavamo resnične oblike, kombinacije in velikostna zaporedja posameznih jantarnih in steklenih jagod. Z gotovostjo moškim grobovom lahko pripišemo le štiri grobove, od katerih grobova XVl/8 in XVI/19 vsebujeta železne sulične osti, grobova XVI/1 in XVI/2 pa tudi železne pasne spone, šila in nože. Posebnost v letu 2004 pa predstavlja grob XVI / 34, ki je ležal v osrednjem delu gomile, na prostoru, kije običajno prazen. V grobu, ki je bil za razliko od drugih grobov obložen s kamenjem, smo našli dve jantarni ogrlici, ogrlico iz drobnih koščenih jagod, železne in okrašene bronaste zapestnice, železne obročke, nož, iglo ter pet bronastih in železnih fibul in dve lončeni vretenci. Presenetilo nas je veliko število grobnih pridatkov, njihova velikost, predvsem pa starost, ki sega na prehod iz 8. v 7. stoletje pr. n. š., torej na sam začetek starejše železne dobe. Med fibulami izstopa zelo velika vaška vozlasta fibula z železnim jedrom, iglo in peresovino ter bronasto oblogo in okrašeno nogo. V grobu so ležale še manjša vozlasta fibula, fibula s trikotno nogo, trakasta fibula ter okrašena čolničasta fibula. Dobro sta se ohranili dve jantarni ogrlici. Prva je bila sestavljena iz diskastih jantarnih jagod, med katerimi so ležali bronasti dvojnocevasti razdelilci, druga pa je bila sestavljena iz različno velikih jantarnih jagod. Na območju, kjer smo pričakovali roke pokojnice, so ležale železne in bronaste okrašene zapestnice. Železne zapestnice so bile posebnost in znak premožnosti na prehodu iz bronaste v železno dobo, bronaste zapestnice pa so že sodile v nadaljevanje halštatske tradicije. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34. Centralni grob s kamnito oblogo in z grobnimi pridatki ob odkritju. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34. Kovinski in jantarni pridatki v centralnem grobu. Novo mesto, Kapiteljska njiva, grob XVI/34. Koščene in jantarne jagode ogrlice v centralnem grobu. Vse fotografije: Borut Križ KULTURA Rast 6 / 2004 Ob vseh predmetih se je izjemoma ohranilo tudi nekaj zob pokojnice, kar je v grobovih Kapiteljske njive prava redkost. Grob zaradi bogatih pridatkov, centralne lege v gomili in izjemne kamnite obloge predstavlja posebnost, kije bila namenjena le posameznikom oziroma predstavnikom vodilnega knežjega sloja tedanje halštatske družbe. Bogati grobni pridatki potrjujejo ženski pokop iz prehoda 8. v 7. stoletje pr. n. š. Iz tega obdobja poznamo na Dolenjskem kar nekaj bogatih moških grobov. Med najbolj znanimi je grob z mahairo iz gomile 1 s Kapiteljske njive v Novem mestu, kije značilni predstavnik bojevniškega plemstva in eden začetnikov halštatske knežje aristokracije. Sočasnih, enako bogatih ženskih knežjih pokopov pa doslej nismo poznali. Centralni grob v gomili XVI s kombinacijo jantarnih, koščenih in kovinskih pridatkov zato predstavlja eno najpomembnejših najdb, ki bo bistveno pripomogla k poznavanju začetka železne dobe na Slovenskem. 1 Dolenjske Novice, Novo mesto 1905, št. 8 2 Jože Šom, Premogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine 19. st., Zgodovinski časopis, XVIII, Ljubljana 1964, str. 7-12 ’ Enciklopedija Slovenije, zvezek 9, Ljubljana 1995, str. 293-295 4 Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 355-360 KULTURA Rast 6 / 2004 Uvod Ob urejanju arhivskega gradiva so mojo pozornost pritegnili posamezni »zaprašeni papirji«, v katerih je bila napisana beseda »rudnik«, ki meje opozorila na dejstvo, daje bilo na Dolenjskem, ki je veljala za izrazito agrarno deželo, in njeni neposredni bližini sorazmerno veliko rudnikov, še več pa v celi Kranjski, katere del je bila Dolenjska. Dolenjske Novice so namreč že leta 1905 pisale, da se na Kranjskem peča po podatkih iz leta 1900, 2704 prebivalcev z rudo-kopom. Vseh rudarskih podjetij je 43, deluje pa jih 19 ... Izmed kopanin se dobiva največ železa, premoga in živega srebra. Poleg živega srebra je na Kranjskem najvažnejši rjavi premog ... Od enaindvajsetih premogovnikov se je kopalo v desetih. Največja sta v Zagorju ob Savi in Trati pri Kočevju ... Ti podatki povedo, koliko narodnega bogastva je neizkoriščena, koliko domačinov bi lahko imelo zaslužek in se ne bi bilo potrebno prodajati v ameriško sužnost.1 Dejstvo pa je, daje bila v večini teh rudnikov količina rude zelo skromna in nekvalitetna, tako da so bili v veliki meri opuščeni že pred drugo svetovno vojno ali pa kmalu po njen. Eden takih je bil tudi rudnik lignita Otočec, katerega lokacija je bila v gozdu nad vasjo Gumberk, na jugovzhodu pa je segal proti Ratežu. Danes o njegovem obstoju ne ve skoraj nihče, razen nekaj redkih starejših prebivalcev Otočca, Gumberka in Rateža. Kratek pregled razvoja premogovništva Na današnjem slovenskem ozemlju seje premogovništvo začelo razvijati v drugi polovici 18. stoletja, čeprav naj bi premog tu poznali vsaj že v prvi polovici 17. stoletja. Uporabljali so ga za zdravilne namene. Tako so ga lahko bolniki kupili v lekarni Novomeščana Jakoba Muharja že od leta 1640 dalje.2 Kasneje so začeli premog uporabljati za povsem druge namene. V drugi polovici 18. stoletja se je namreč z razvojem drugih industrijskih panog, kot so talilništvo, ope-karstvo in steklarstvo, razvijalo tudi premogovništvo. Do tedaj so namreč energetske potrebe pri teh dejavnostih zadovoljevali z lesom in lesnim ogljem. Zaradi precejšnjega naraščanja porabe lesa pa je država v skrbi za ohranitev gozdov začela spodbujati iskanje nahajališč premoga, njegovo pridobivanje in uporabo. Ob koncu 18. stoletja je bil obseg pridobivanja premoga na slovenskem ozemlju še vedno zelo skromen. Nastajajoča industrija se je namreč le počasi navajala na uporabo premoga. Nadaljnji napredek pa je bil povezan z razvojem železnic. Taje postala velika odjemalka premoga, hkrati pa je omogočila oskrbo s premogom tudi bolj oddaljenim uporabnikom.3 Potreba po premogu je v kraljevini Jugoslaviji stalno naraščala. Vodstva premogovnikov so morala premagovati velike težave, da so spravili po prvi svetovni vojni uničene jame zopet v varno normalno stanje ter da so ob tem vsaj delno pokrili potrebe novega trga. Do leta 1929 je produkcija premoga stalno naraščala, od tega leta dalje pa je močno padala zaradi gospodarske krize, deloma pa tudi zato, ker so se v drugih banovinah razvili večji premogovniki, ki so obratovali pod ugodnejšimi pogoji.4 Višek krize pa je proizvodnja premoga doživela leta 1933, ko je bila ta skoraj za 50% manjša kot leta 1929. 5 Enciklopedija Slovenije, zvezek 9, Ljubljana 1995, str. 296 6 Jože Šorn, Premogovniki in njihovi rudarji, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, VIII-IX, Ljubljana 1968-1969, str. 55-56 7 Jože Šorn, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Ljubljana 1997, str. 189 “Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, NME-3 (v nadaljevanju ZAL-Novo mesto) 9 Lastnina v rudniku je bila razdeljena na deleže, ki so se imenovali kuksi (od češke besede kus-kos). Kuksov je bilo praviloma 128, poleg tega pa še nekaj kuksov za zemljiškega lastnika oziroma ustanove. Vsak lastnik kuksa je veljal za solastnika samega rudnika; s kuksom so praviloma ravnali kot s solastnino na nepremičnini Vsak kuks seje lahko delil na na največ 100 delov. Kasneje lastnina kuksa ni več veljala za lastnino na nepremičnini, marveč se je kuks lahko odtujil kot premičnina (Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, str. 281-182, 481) KULTURA Rast 6 / 2004 Po drugi svetovni vojni so se potrebe po premogu zaradi načrtne industrializacije močno povečale, v sedemdesetih letih pa je premog začel izgubljati uporabnike zaradi preusmeritve na okolju prijaznejše tekoče in plinske energetske vire.5 Rudnik lignita Otočec Rudnik Otočec naj bi pričel z delom že konec 19. stoletja oziroma natančneje 26. februarja 1896, ko so bile Albinu grofu Margheriju iz Otočca pri Novem mestu prvič podeljene premogokopne pravice. Od leta 1900 do 1904 so ga imeli v lasti njegovi otroci, leta 1904 pa je prišel v roke Pavla Endlicherja. S pogodbo, ki je bila sklenjena v Novem mestu v avgustu 1905 so grof Rudolf Margheri-Commandona, grofica Alba, Katinka in Rodriga Margheri-Commandona ter Pavel Endlicher ustanovili rudarsko podjetje z naslovom Rudnik rjavega premoga Otočec. Pravila družbe so odobrili že v začetku novembra, čeprav je bil ustanovni občni zbor v Novem mestu šele 30. julija 1906. Inž. Endlicher je bil izbran za predsednika družbe, za njegovega namestnika pa Rudolf grof Margheri-Commandona, članica je postala Rodriga grofica Margheri-Commandona. Na občnem zboru v Ljubljani 24. avgusta sta bila predsednik in namestnik ponovno izbrana, grofico Rodrigo pa je zamenjal trgovec Ivan Knez iz Ljubljane. Leta 1907 so izčrpali stare jame in prosili za izkop ležišča lignita v Brusnicah. V splošnem pa je bila družba s svojim izkopom precej skromna. Na leto je nakopala samo nekaj sto ton premoga in se ni mogla primerjati z lastniki okoliških premogovnikov, kot so Šentjanž, Senovo in Kočevje.6 Premogovnik Otočec po prvi svetovni vojni ni obratoval redno, ampak z večjimi ali manjšimi prekinitvami. Zanesljivo pa je deloval v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. V letu 1920 naj bi nakopali 1.460 ton, v naslednjih letih pa je proizvodnja strmo naraščala: leta 1921 2.830 ton, 1922 1.770 ton, 1923 4.760 ton in 1924 3.070 ton.7 Od tega časa dalje seje položaj rudnika neprestano slabšal zaradi najrazličnejših vzrokov. Že leta 1922 je prišlo do spora z lastnico zemljišča rudnika Otočec, gospo Rodrigo Margheri, zaradi škode, ki je bila povzročena njeni posesti zaradi delovanja rudnika. Okrožni urad v Ljubljani je razsodil v korist grofice. Družba ji je morala povrniti škodo, » v kolikor pa do dogovora ne bi prišlo, se prepove združbi Otočec s 16. 4. 1923 nadaljevanje obratovanja rudnika Otočec«. 8 Družba je premog v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v glavnem prodajala na Hrvaško. To je razvidno iz spisov, ki se nahajajo v fondu dr. Franja Ivanetiča, kije bil pravni zastopnik grofa Karla Villavicen-cia-Margherija. Tvrdka Adolf Fogler & Co., premogokopna združba v Otočcu pri Novem mestu, je namreč poslovala s Croatio, tvornico portland cementa, d. d., ki ji je dolgovala približno 10.000 din. Zato je združba zastavila 9 kuksov.9 Ko sojo leta 1925 začeli preganjati razni upniki, je obratovanje premogovnika na Otočcu ustavila. Da bi Croatii pokrila to terjatev, seje dogovorila z grofico Rodrigo Margheri, da bo ona dobavljala premog. Zato soji odstopili svojo terjatev do tvrdke Adolf Foglar &Co v znesku 10.000 din z vsemi pristoječimi pravicami in izročenimi 9 kuksi. Leta 1926 je Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici na predlog Prometnega zavoda za premog, d. d., v Ljubljani dovolilo izvršbo na kukse. Grofica je kot zakupnica nadaljevala z eksploatacijo rudnika in je svojo obveznost do Croatie izpolnila. Zato je zahtevala, da se pogodba izpolni in seji kuksi vrnejo. 10 ZAL-Novo mesto, NME-218 11 ZAL-Ljubljana, LJU-88 12 Jože Šorn, Novomeška industrija med obema vojnama, Kronika, XXIV, št. 1, Ljubljana 1976, str. 40 13 ZAL-Ljubljana, LJU-88, spisi rudarske knjige 14 ZAL-Ljubljana, LJU-88, spisi rudarske knjige 15 Ustni vir, prebivalka vasi Gumberk, stara 78 let 16 ZAL-Novo mesto, NME-3, spisi 17 ZAL-Novo mesto, NME-25, Sk 199, a.e. 1943 KULTURA Rast 6 / 2004 Zadeva je bila rešena šele leta 1930, ko so bili kuksi izročeni sinu tedaj že pokojne grofice Rodrige, Karlu Villavincenciu-Margheriju. 10 Na podlagi tega in davčnih zaostankov iz let 1926,1927 in 1928 lahko sklepamo, daje bil rudnik od leta 1925 v finančnih težavah, iz katerih se pravzaprav ni več pobral. Ker davčni zaostanki iz let 1926, 1927 in 1928 v znesku 8.290 din niso bili plačani, seje Davčna uprava Novo mesto leta 1933 obrnila po pomoč na Deželno sodišče v Ljubljani.11 Po podatkih iz septembra 1941 so bili gospodarji rudnika: Anton baron Codelli, graščak na Kodeljevem pri Ljubljani, Ana dr. Bereny-Fenyo, zdravnica iz Budimpešte, Karel grof Villavicencio in Karel Fenyo, podjetnik iz Budimpešte. Ravnatelj rudnika je bil inž. Dušan Rudolf iz Otočca. V tem času je bil rudnik precej aktiven, saj je proizvodnja znašala 500 do 700 ton lignita mesečno. Premog so prek Rakeka izvažali v Italijo. V premogovniku niso imeli nobenih strojev, še vedno so delali na klasičen manufakturni način, ker je izkop imel obliko dnevnega kopa. Lastniki so zaposlili po enega upravnega in tehničnega uradnika ter 20 delavcev.12 Kljub dokaj visoki produktivnosti in izvozu v Italijo rudnik očitno ni in ni mogel poslovati z dobičkom oziroma vsaj ne brez izgube. Zato je poleti leta 1943 direktor Premogarske združbe Otočec Anton baron Codelli, veleposestnik iz Ljubljane, dal združbi posojilo v znesku 70.000 lir po 6-odstotni obrestni meri za dobo enega leta. Združba seje zavezala, da bo posojilo izplačala do L julija 1944 z obrestmi vred v takrat veljavni valuti ali pa v premogu lastne produkcije po ceni 12 lir za tono. Kot zavarovanje seje v rudarski knjigi okrožnega kot rudarskega sodišča v Ljubljani vknjižila zastavna pravica za terjatve Antona barona Codellija do najvišjega zneska 80.000 lir.13 Poleg tega je rudnik zaradi finančnih težav dolgoval Glavni bratovski skladnici za plačilo članskih in podjetniških prispevkov skupaj z 8-odstotnimi zamudnimi obrestmi do 3 L oktobra 1943 16.359,50 lir.14 Po kapitulacije Italije so rudnik razstrelili partizani.15 Po osvoboditvi je začel obratovati že 21. junija 1945. Na dan so izkopali 6 ton premoga. Zaposlenih je bilo devet delavcev. Že 29. septembra pa je rudnik zaprosil Okrožni ljudski odbor Novo mesto za 60.000 din posojila, s katerim bi poravnal plače delavcem za junij, julij, avgust in september. Ker je bil rudnik v tem času tudi brez strokovnega vodstva, so zahtevali, da se tudi to čimprej uredi in na čelo podjetja postavijo novega delegata, po možnosti rudarskega inženirja. Okrožni ljudski odbor naj bi tudi poskrbel za takojšnjo prodajo 200 ton premoga. K dopisuje bila priložena tudi prošnja prizadetih delavcev, da se to vprašanje, kije za njih življenjskega pomena, čimprej reši.16 Konec leta 1945 so bili v rudniku zaposleni samo trije delavci, ker je bilo že tako preveč nakopanega premoga. Taje bil teoretično prodan, in sicer je bilo sto ton premoga namenjeno za potrebe prebivalcev Novega mesta, ostala količina pa je bila prodana tovarni papirja in kemični tovarni v Ljubljani. Žal premog zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev ni mogel biti dostavljen strankam v mestu niti pripeljan na železniško postajo v Novo mesto, od koder so ga prepeljali v Ljubljano.17 1 L marca 1946 je Okrajno zaplembna komisija v Novem mestu izdala odločbo o zaplembi deleža pri Rudnika lignita Otočec grofu Wovo mesto, 14.12. 1947. : - Z 4. vJ\ Prijava vojne Škode Pn)»ritfl) r- ::...... "/'<> :........ Poi!»ilil oJ ko Jo v<« ni <■ J> ,v~ »J Prijava vojne škode; ZAL.Novo mesto, NME-3 Odločba o registraciji okrajnega podjetja Rudnik lignita Otočec, 1947; ZAL-Novo mesto, NME-25, šk. št. 282 18 ZAL-Ljubljana, LJU-88, spisi rudarske knjige 19 Jože Prinčič, Priloga k ukazu o določitvi gospodarskih podjetij republiškega pomena, Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po II.svetovni vojni, št. 5, Ljubljana, 1992, str. 20 20 ZAL-Novo mesto, NME-25, šk. 199, a.e. 1943 21 ZAL-Novo mesto, NME-25, šk.199, a.e. 1942 KULTURA Rast 6 / 2004 -jni NO Novo mesto ODSEK ZA FINANCE '*cv. 5631/1. ** topiti ju pri Javo upravnika " Rudnik lignita Otočan 1 tor v B-lislu Sl. 14 Sploi-acge. Jalta) o drlaraih go ip od ar tki h podjetjih in čl. 17 Pravilnika o rc.jiutrironju državnih gospodarskih podjetjih odločamo: 1) 2) 3) 4) 5) 6) 7) 8) Registrira se okrajno poletje ” Hudnik lignita Otočec « in vpi e v register državnih gospodarskih podjetij, ki ga vodi odsek tu rinanco okrajnega LO Sovo mesto sledeče : Podjetja je ustanovil okrajni Lu Ilovo mesto r. odločbo s dne 4*11. 194?,Ctv. 3191/1. Op.rativr.o upravni vo. ja podjetja je okrajni izvršni ljudski oubor Kovo me sto. Preiiiet poslovanja : Produkcija in prodaja lignita, vouovnu sredstva : Inventar v skupni vrednosti 4.000 Din. Obrutnu sredstva : Sin. Ji.COO.-, katere bo vplačal CIO Novo mesto. Pourulnic, jura lova) nic in pomožnih naprav podjetje nima. delež psuje tja : Kov- mesto. Imena in položaj oseb, pooblaščenih za podpisovanje firme in obseg po-bla tilu : Upravnik podjetju 1 Kolenc Joče. In^igovoukifijr. : Cibie Dora, ki podpisujeta firmo po pravilih pc-jetja. J tam -ciisom pridobi navedeno poi|J**tje lastnost pravne osebe in nravico dc pon)ovenJo. v ■ 'Predsednik : 'j C Pavi in darti n ) ti H *> Registrirano na listu *tv. Sg j zvezek T rtev.-^ J l Referent za recistrači jo : C Majerle Vinko ) Tednik t ( il yr-f.uo Villavicencio Margheriju, kot osebi nemške narodnosti, in Antonu Codelliju, prav tako osebi nemške narodnosti. Premoženje, kije bilo ocenjeno na 5.000.000 din, seje preneslo v last Ljudske republike Slovenije.18 Prezidij Ljudske skupščine LR Slovenije je z ukazom o določitvi gospodarskih podjetij z dne 19. julija 1946 proglasil Rudnik lignita Otočec za podjetje republiškega pomena.19 V letu 1946 je rudnik skoraj prenehal z delom, ker po premogu ni bilo povpraševanja. Proračun zato leto pa je znašal 151.600 din. Po predvidevanjih pa naj bi nakopali približno 800 ton premoga.20 V letu 1947 je bilo v rudniku zaposlenih od tri do sedem delavcev. Ker je bil premog slabe kvalitete, na zraku je razpadal in se drobil, delo je bilo ročno, poleg tega so bile še težave s prevozom, ki gaje bilo zelo težko ali nemogoče dobiti, ni bilo prav nič čudno, da ni posloval uspešno in seje kar naprej otepal s finančnimi težavami.21 Na pobudo Ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS seje obratovanje rudnika Otočec konec leta 1947 obnovilo. Dne 4. novembra 1947 je OLO Novo mesto z odločbo št. 3191/1 ustanovil Okrajno podjetje rudnik lignita Otočec. Tako je rudnik iz podjetja republiškega pomena postal podjetje okrajnega pomena. Z obratovanjem je pričel v mesecu decembru 1947. Predvidevali so, da bodo odkopna dela trajala približno 14 dni, ko bodo prišlo do premogovnega sloja. Od V»iU č«rc**U>j» ir U -Si- X &.'«*• ifii. . &•£ ■ *- i J i {i~iy i&fi J ; a..-*«. • • • i ■ •»i »• Jt i i K t/.i: j L. .A***; / i <«zu»A i v ' A /fc*«<6; i $14* 4-**.. O. u •' *Ort /? i 1 £ nit •- - ■ *y.J Inventarna knjiga; ZAL-Novo mesto, NME-25, šk. št. 282 Načrt rudnika lignita Otočec iz leta 1946; ZAL-Novo mesto, NME-25, šk. št. 282 KULTURA Rast 6 / 2004 izkupička za prodani premog pa bo podjetje krilo vse obratne in investicijske stroške. Okrajni izvršni odbor je dal za zagon rudnika 25.000 din posojila. Vsota je bila porabljena v treh tednih. Odkopna dela so se pričela v rovu Albina, kjer so kopali premog že pred vojno, med okupacijo od leta 1941 do 1943, ter po osvoboditvi v letu 1945. V letih po prvi svetovni vojni so bili skopani številni jamski prostori, rovi, proge in nadkopi, ki so se med seboj prepletali. Ob vsakokratnem zagonu rudnika je bilo potrebno jamske prostore v celoti obnoviti, ker so bili zasuti zaradi pritiska že v kratkem času po prenehanju obratovanja. Zaradi takšnega stanja so odkopna dela trajala do 1. maja 1948. V tem času so naleteli na manjše sloje premoga, vendar je bila izkopana količina premoga zelo majhna in nepomembna; vsega skupaj so izkopali 53 metrov rova. Rov Albina je bil usmerjen proti najboljšemu delu sloja, kije bil omejen po prelomni poti proti zahodu, vzhodu in jugu. Vodo so morali črpati z ročno sesalko. Po mnenju inž. Dušana Rudolfa, ki je med okupacijo preiskal teren rudnika Otočec z globinskimi vrtinami, je imel rudnik 2 metra debeline premogovnega sloja, ki je bil vložen v oligocenske sklade gline in proda. Kvaliteta premoga v sloju ni bila enaka. Gornja polovica je bila bolj čista, dolnja pa bolj škrilava z jalovimi vložki. Premogovni steber seje raztezal iz severa proti jugu, približno 60 metrov v dolžino in okoli 40 metrov v širino in je zavzemal 2.800 m3 prostornine, t. j. okoli 5.000 ton premoga. Nakopani premog ni bil takoj primeren za prodajo, ampak gaje bilo potrebno sejati oziroma vilati, pri čemer gaje nekaj prišlo v izgubo. Poleg tega je bilo potrebno izločiti jalovino. Sejanje premoga je opravljal en delavec. Natančni obratni stroški niso bili znani, dejstvo pa je, da so bili v mesecu juliju znatno višji od meseca junija 1948, in to zato, ker so zaposlene delavce v rudniku uporabljali tudi za nakladanje premoga na železniški postaji. V mesecu juliju so ga naložili 4 vagone. Ker je deževalo, zaradi kratkega nakladalnega roka in težavami s prevozi z avtomobili, sta se za nakladanje vsakega vagona uporabila dva delovna dneva. Tako so obratni stroški v mesecu juliju znašali 33.953 din. Na podlagi izračunov je bila torej tona premoga v mesecu juliju 471,50 din. V primerjavi z velenjskim lignitom je bil EmpgouniK PTočrc m C R I L0 4 :1000. Pregled zaposlenega osebja v mesecu maju 1948. leta; ZAL-Novo mesto, NME-25, šk. št. 282 KULTURA Rast 6 / 2004 ■s { PlSl S KOPIRNIM SVINČNIKOM?] Narodni rcpuHika Naiiv preduzcča (poilQ$vctt). j '...il -; ‘‘ ....................iioč&a............_T ’ Sediiie prcduie^a (poslodavca)....._______ Katajtralni (kt>rito) broj * PnvredrLJ dclajrfost ‘ /Mwato*vv 03RA7.AC. BRO) 1 Sifia pri»redne delit (»rita, prana, rardec Značaj: Ophe državni* / republik aniki* ‘ lokalni* Jx*oroo robil taritvo ■bvi jtv ftui.i-' J*ul- Sektor: Državna* / aadruini* / privatni* Zbirni pregled zaposlenog osoblja i platnog fonda z« metcc___________J(— god. Kategorije i grupe »■obija Brojno nanje otoblja rlalni fond (u dinarima) a. Ukupno j. Mulkih j. Zenitih /. Ukopno [)ro platnog fonda, koji otpada na rad plačen po akordu. Odnoti it i popu-njava »an*o aa isate-gonju lil .Radnici' i njene grupe: •). b) i d. Od ukupnog broja radnika (tatesrorija Ul i njene grupe a‘, b), c), broj omh koji >u radiii u akordu -—" apno L Slulbenici i r.imtisenlri u proizvodnji: a) iniinjen / 7 b) tthni&ri c) oauli alutbenici i r.a-mrkenici u proizvodnji Z 11. Oaobljc kojc radi 'J •dmimtcranji / l) m fakultetikom ipretr.om / 1 . b) h potpunom »red'.;e-Uolikom spremom / ! c) >t miom Ikolakorr. J tprrinom * i 7 lil. Radnici a) kvalifikovani** j 4 3W *- b) polukrililikoTani** (priučeni) f r - c) nekvallfikovini** / J - Uto - IV. Učei.ici Broj elekllvnib radnih dana u itvjehajnem mrircu kod gore navedenih preduteči V. Pumo'no ovoblje /T APOHLNA ',Wm odnaini lti»l h iivinU/notn m Jutri* (porloJtvi rnof prt- otoški slabši in dražji. Iz plačilne liste za isti mesec se vidi, daje bilo delavcem z draginjskimi dokladami vred izplačano neto v znesku 23.945 din. Zavodu za socialno zavarovanje pa je podjetje plačalo še prispevke v znesku 29.020 din. Tako je Rudnik Otočec v juniju in juliju 1948 nekako kril stroške za mezde in deloma za material, ne da bi dobil podporo od Okrajnega izvršnega odbora Novo mesto. V mesecu avgustu pa teh stroškov ni mogel več kriti. Prodali so 287 ton premoga, od tega v mesto 70 ton, ostala količina, 12 vagonov, pa je bila prodana Radnički nameštenički zadrugi v Novi Sad (RANAPOPZ), ki je bila glavni odjemalec otoškega premoga. Ta s kvaliteto premoga ni bila najbolj zadovoljna, kar je razvidno iz reklamacij. Pri neki pošiljki je dobila tudi 50.000 do 60.000 kg drobiža in prahu, s katerim ni vedela kaj početi. Zato je zagrozila, da bo v primeru, če ne bo dobavljen boljši premog, z naročili prenehala. Nekaj premoga so prodali tudi tovarni Tanina v Goričane. 22 ZAL-Novo mesto, NME-25, poročilo o obratovanju rudnika Otočec 25 ZAL-Novo mesto, NME-25, šk.282 21 ZAL-Novo mesto, NME-25, šk.282 VIRI IN LITERATURA Okrajno glavarstvo Novo mesto, NME-3 Okrožni ljudski odbor Novo mesto, NME-24 Okrajni ljudski odbor Novo mesto, NME-25 Okrožno sodišče Ljubljana, LJU-88 Zbirni fond, NME- 218 Dolenjske novice, Novo mesto 1905 Jože Som, Premogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine 19. st., Zgodovinski časopis, XVIII, Ljubljana 1964 Jože Šorn, Premogovniki in njihovi rudarji, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, VII1-1X, Ljubljana 1968-1969 Jože Šorn, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924, Ljubljana 1997 Jože Šom, Novomeška industrija med obema vojnama, Kronika, XXIV, št. 1, Ljubljana 1976 Jože Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984 Viri za nacionalizacijo industrijskih podjetij v Sloveniji po 2.svetovni vojni, objava arhivskih virov, Ljubljana 1992 Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918-1945-1991, uredila Neven Borak, Žarko Lazarevič, Ljubljana 1996 Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996 Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939 Enciklopedija Slovenije, zvezek 9, Ljubljana 1995 Glavni problem pri prodaji oziroma oddaji premoga je bil prevoz od Otočca do Novega mesta. Pavšal za 11 km je znašal na uro 150 din. Za prevoz, nakladanje in razkladanje 3 ton premoga in še to s težavo so porabili dve uri. Prevoz je opravljala avtomehanična delavnica s svojimi avtomobili. Avto je moral biti na razpolago za prevoz premoga dvakrat tedensko po osem ur. Tona premoga je stala 367 din, naložena na kamion ali voz v rudniku Otočec, cena premoga, dostavljenega v Novo mesto, pa je bilo občutno višja, 442,50 din. Delo v rudniku je bilo ročno. Primanjkovalo je tračnic. Nekaj opreme je rudnik dobil od šentjanškega premogovnika, in sicer jamske tračnice v dolžini 94,3 m in 66 m, dva jamska vozička, 8 kratkih dvokončnikov, 4 lopate za premog, ročni kompas, 4 kovane lopate, 2 krampa, ravnico, 4 zagozde, sekiro, 2 samokolnici in 2 vile za premog. Rudarji so morali prevažati premog do jamske železnice v samokolnicah. Rov ni imel pomožnega izhoda, zrak v njem je bil slab, ker ni bilo nobenih ventilacijskih naprav. Vhod v rov ni bil zavarovan z vrati, ki bi se zaklepala. Prav tako ni bilo urejenega prostora za shranjevanje orodja in skrinje za prvo pomoč. Bili so tudi brez pokritega prostora za lignit. Dež in vročina sta mu namreč zelo škodovala in je začel hitro razpadati. Kalorična vrednost je bila okoli 2300 kalorij. Vseboval je okoli 35 % vlage in 15 % pepelike. Na zraku je hitro razpadel, prav tako na ognjišču, še preden se je vnel, je prišlo do tvorbe posebne plasti, ki je preprečila prehod zraka in dušila ogenj, tako da po mnenju izvedenca premog ni bil primeren za domačo uporabo. Otoški premog je bil 5. februarja 1948 po vojni prvič pripeljan v Novo mesto. Prodajali so ga v podjetju Kurivo promet v Bršljinu. Žal pa premog ni šel v prodajo.22 Zanimivo je, da kljub slabim delovnim razmeram in ročnemu delu ni bilo večjih delovnih nesreč. V letu 1948 so zabeležene le tri lažje: - Anton Lukše, rojen 1904, kopač, seje poškodoval dne 1. marca 1948, ko je prižgal karbidno svetilko in mu je padla v loku na nogo navpično stoječa deska, - Anton Tramte, roj. 1904, kopač, seje poškodoval dne 16. aprila 1948, ko mu je padel 0,5 kg težak kos premoga na prst sredinca desne roke, - Jože Nosan, pomožni kopač, roj. 1929, se je ponesrečil 15. maja 1948, ko seje iztiril voziček in ga vrgel ob tla, pri tem seje poškodoval po obrazu.23 Zaradi vseh težav, ki jih je rudnik imel, je 10. avgusta 1948 prejel od Poverjeništva za lokalno gospodarstvo dopis, v katerem mu sporočajo, da bodo obratovanje rudnika začasno ustavili zaradi tehničnih ovir. Od 1. oktobra 1948 je bil v likvidaciji, 16. decembra 1949 pa je Okrajni izvršni odbor Novo mesto izdal odločbo, s katero je bilo upravitelju rudnika naročeno, da v 15 dneh poskrbi za izbris podjetja iz registra državnih podjetij.24 Enaka usodo kot rudnik Otočec je isto leto doletela tudi rudnik Globoko pri Brežicah, v naslednjih letih so mu sledili Šentjanž v okolici Krmelja (1962) in Kočevje (1978). To pa je že čas, ko je premog začel izgubljati uporabnike, ker so se ti začeli preusmerjati na čistejše in okolju prijaznejše energetske vire. V letu 1995 seje začelo z zapiranjem tudi večjih rudnikov, kot so Kanižarica in Senovo. Nataša Polajnar Frelih 1 France Kralj, model glavnega oltarja v podružnični cerkvi sv. Jurija na Selih pri Žužemberku, okoli 1919, mavec, inv. št. SVM 2322. Na hrbtni strani je starejši zapis s svinčnikom: France Kralj. Oltarček na Selah pri Hinjah. Osnutek oltarja v Hinjah. V mavec so vrezane tudi zanimive številke nekega računa oz. morda mer: 24 x 33 = 792, 792 x 144= 114048, France Kralj, mavčni model oltarja sv. Jurija na Selih pri Hinjah, okoli leta 1919, Slovenski verski muzej (foto: Darja Srebnik) KULTURA Rast 6 / 2004 MODEL OLTARJA, DOSLEJ NEZNANO DELO FRANCETA KRALJA Model glavnega oltarja sv. Jurija na Selih pri Hinjah V Slovenskem verskem muzeju od leta 2002 hranimo oltarček iz mavca, ki gaje izdelal France Kralj.1 Do izročitve v muzej je bil v zasebni lasti pri družini v Ljubljani, ki je poznala Franceta Kralja. Oltarček je mavčni model, po katerem je bil leta 1919 izdelan glavni oltar sv. Jurija za podružnično cerkev sv. Jurija na Selih v župniji Hinje. Kot je pokazala umetnostnozgodovinska študija, je oltarček iz mavca eno zgodnejših in do sedaj neznanih del Franceta Kralja, razkriva pa nam tudi prvotno idejno in kompozicijsko zasnovo oltarja sv. Jurija. Mavčni model je visok 77 cm in širok 50 cm. Sestavljen je iz osnovne vertikalne ploskve, na kateri je v srednjem delu v reliefu upodobljen sv. Jurij na konju, pred »steno« z reliefom sv. Jurija pa stoji oltarna miza, do katere vodita dve stopnici. Na oltarni mizi, ki jo prekriva do tal segajoči prt, stojijo tabernakelj in ob njem dva v profilu upodobljena žalujoča angela. Oblečena sta v dolgo oblačilo, ki se v spodnjem delu pahljačasto razpira. Elegantni dolgi telesi obdajajo razprta krila. Na predeli stojita kipa dveh apostolov. Apostol Tomaž (desno) je upodobljen frontalno, v rokah ima sulico in knjigo. Apostol Jernej (levo) je upodobljen v tričetrtinskem zasuku, v rokah drži nož in svitek. Prednji del predele pod svetnikoma krasita dva reliefa: klasje na desni in grozdje na levi. Osrednji del oltarčka zaznamuje upodobitev sv. Jurija na strmo vzdigajočem se konju. Konj se strmo vzpenja proti levi strani upodobitve, diagonalno nanj pa je postavljena figura jahača. Pod zadnjimi konjskimi kopiti leži premagani zmaj, sv. Jurij pa vanj navpično zabada sulico. Kompozicija sv. Jurija na konju z zmajem pod kopiti je izredno dinamična. Nataša Polajnar Frelih MODEL OLTARJA, DOSLEJ NEZNANO DELO FRANCETA KRALJA 2 Konj seje povzpel višje kot na modelu, svetnikova energično iztegnjena leva noga pa še bolj poudarja napetost boja svetnika z zmajem. 3 Igor Kranjc, Spomeniško kiparstvo Franceta Kralja, v: Naši kraji in ljudje: Dobrepoljsko-struški zbornik 1996, Dobrepolje 1996, str. 352-353; France Kralj: Retrospektiva ob stoletnici rojstva, Moderna galerija Ljubljana, (avtor razstave in urednik Igor Kranjc), Ljubljana 1995, str. 141; Igor Kranjc, France Kralj, Ljubljana 2001, str. 14, 16-17. Oltar stoji v vasi Sela in ne v Hinjah. Svetnika na oltarju sta apostola Tomaž in Jernej in ne sv. Peter in Pavel. Cf. Igor Kranjc, France Kralj, Ljubljana 2001, str. 16. 4 Igor Kranjc, Spomeniško kiparstvo Franceta Kralja, v: Naši kraji in ljudje: Dobrepoljsko-struški zbornik 1996, Dobrepolje 1996, str. 353. 5 Igor Kranjc, France Kralj, Ljubljana 2001, str. 16. 6 Igor Kranjc, Spomeniško kiparstvo Franceta Kralja, v: Naši kraji in ljudje: Dobrepolj sko-struški zbornik 1996, Dobrepolje 1996, str. 352-353; Igor Kranjc, France Kralj, Ljubljana 2001, str. 16. 7 NŠAL, Popis cerkva 1954, Župnija Hinje. 8 NŠAL, Popis cerkva 1954, Župnija Flinje. 9 Ministrstvo za kulturo, Indok center 10 Stele, Zap, LX1I, 1924,29, Ministrstvo za kulturo, Indok center. 11 Posnetek je naredil Jože Gorjup in je datiran z letnico 1972, Ministrstvo za kulturo, Indok center. O kakršnih koli posegih na oltarju ali v sami cerkvi v Indok centru ni nobenih podatkov 12 Ivan Komelj, Terenski zapiski, LXXXII, 1972, Ministrstvo za kulturo, Indok center KULTURA Rast 6 / 2004 Glavni oltar sv. Jurija v podružnični cerkvi na Selih je izdelan iz lesa. Od mavčnega modela se razlikuje v dveh vidnejših elementih: relief z upodobitvijo sv. Jurija je združen s predelo oltarja, upodobitev sv. Jurija je še dramatičnejša.2 Na Selih je zamenjan tudi položaj upodobitve klasja ter grozdja na predeli. Glavni oltar sv. Jurija na Selih je v strokovni literaturi že bil predstavljen in je pomembno zgodnje delo Franceta Kralja (1895 -1960).3 V okviru opusa del tega slovenskega slikarja, grafika in kiparja sodi oltar sv. Jurija med najzgodnejše polihromirane kiparske kompozicije, izdelane v duhu ekspresionističnega stopnjevanja dinamičnih oblik s simbolno pojmovano, močno izrazno barvo, sveti Jurij pa bi lahko bil nekakšen Modri jezdec slovenskega ekspresionizma.4 Delo je mogoče razumeti kot svojevrsten poklon tradiciji ljudskega podobarstva, ki je bilo v Kraljevi mladosti še zelo živo v teh krajih, hkrati pa so primitivne oblikovne prvine značilne za Kraljevo modernistično orientacijo.5 Dramatičnost oltarja je danes žal okrnjena, saj je njegova originalna polihromacija premazana s sekundarno sivo, rdečo in zlato barvo6. Oltarje omenjen tudi v Popisu cerkvenega inventarja iz leta 1954.7 Tedanji hinjski župnik gaje na kratko opisal, o avtorstvu oltarja pa je zapisal: Menda je delal oltar in to podobo dobrepoljski podobar Kralj.8. Prav tam pa sem postala pozorna na zapis, da upodobitev sv. Jurija visi na steni. Danes je relief sv. Jurija združen z oltarno predelo, takšen je s fotografijo predstavljen tudi v strokovni literaturi. Primerjava našega mavčnega modela z današnjim videzom oltarja in z objavljenimi fotografijami pa kaže določena odstopanja. Ta so vidna predvsem v zvezi s pozicijo samega reliefa. Ob tem so se mi začela postavljati nekatera vprašanja. Ali smo v muzej morda pridobili prvo varianto oltarja, po kateri naj bi France Kralj načrtoval relief na steni, kasneje pa je idejo spremenil, ker oltar danes izgleda drugače? Ali je vertikalno ozadje na modelu kipar izdelal zaradi konstrukcijske rešitve namestitve vseh načrtovanih elementov (relief, oltarna menza, angela) in to ozadje torej ni simulacija stene? Ali je bil oltar morda kdaj predelan? Dilemo je razrešila fotografija, ki jo je posnel dr. France Stele verjetno leta 1924.9 Na njej vidimo, da relief visi na steni prezbiterija. Oltarna menza s predelo stoji pred njim in je nekoliko pomaknjena v prostor. Na predeli stojita oba svetnika, pod njima jo krasita reliefa klasja in grozdja, ki sta na enakih pozicijah kot na našem modelu. V sredini je tabernakelj, ob njem pa oba angela. Čeprav je posnetek črno-bel, ima veliko vrednost tudi zaradi pričevalnosti o prvotni polihromaciji, ki je oltar postavila med izjemne spomenike svoje dobe in so ga tedaj mnogi strokovnjaki občudovali prav zaradi njegove barvitosti. France Stele je oltar opisal z naslednjimi besedami: V velikem oltarju je prav čeden sv. Jurij, Fr. Kraljevo delo.'0 Do radikalnih posegov na oltarju je moralo priti v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Na fotografiji z leta 1972 je namreč oltar že močno spremenjen.11 Pred nami je enobarvna kompozicija, relief je snet s stene in pritrjen na predelo. Klasje in grozdje sta zamenjala svoji prvotni poziciji, angela sta prestavljena na desni stranski oltar. Ivan Komelj istega leta v terenskih zapiskih poroča: Glavni oltar je v bistvu le menza z reliefnim nastavkom z upodobitvijo sv. Jurija. Relief je pravokotne oblike. Ob strani dva angela. 12 Kot kažeta odkriti mavčni model in dokumentacijsko gradivo je bil oltar sv. Jurija na Selih od svojega nastanka okoli leta 1919 do Nataša Polajnar Frelih MODEL OLTARJA, DOSLEJ NEZNANO DELO FRANCETA KRALJA danes močno spremenjen. Spremenjena je bila njegova kompozicija, odvzeta mu je bila njegova barvitost. S temi radikalnimi posegi je bila zabrisana Kraljeva idejna zasnova. Prvotno podobo oltarja sv. Jurija na Selih pri Hinjah pa nam je pomagal vsaj delno razkriti mavčni model, ki ga hranimo v Stični. Oltar sv. Jurija na Selih pri Hinjah, fotografirano leta 2003; foto: Darja Srebnik LITERATURA: Igor Kranjc, Spomeniško kiparstvo Franceta Kralja, v: Naši kraji in ljudje, Dobropoljsko-slruški zbornik 1996, Dobrepolje 1996, str. 352-353. France Kralj: Retrospektiva ob stoletnici rojstva, Moderna galerija Ljubljana, (avtor razstave in urednik Igor Kranjc), Ljubljana 1995, str. 141. Igor Kranjc, France Kralj, Ljubljana 2001, str. 14, 16-17. » sir -Jm ’ ■Jm j # ■ te" l fr/1 i >* * 71 ^ fc ■ I; i i i ir} 4-4 i Rozina Švent Opomba uredništva: Prispevek je žal brez reprodukcije slike, o kateri teče beseda, ker je podoba na restavriranju, v Dolenjskem muzeju pa fotografskega posnetka nimajo. KULTURA Rast 6 / 2004 ZGODBA NEKEGA PORTRETA Portret Angele Smola, poročene Vojska, se je vrnil v Novo mesto, v galerijo Dolenjskega muzeja VSE in VSI imamo svojo zgodovino, tudi slike. To še toliko bolj velja za tiste slike, na katerih so predstavljene znane/slavne osebnosti ali jih je naslikal priznani slikar. In za to sliko sta izpolnjena oba pogoja - slika predstavlja znano novomeško lepotico Angelo Smola, v katero sta bila zagledana tako pesnik Dragotin Kette (spoznal jo je spomladi leta 1897, ko je bila Angela stara 16 let) kot slikar Ivan Vavpotič. Žal nam slika sama ne more povedati, kaj je ob njenem nastajanju čutil slikar, ko je pred seboj opazoval dekle, ki mu ni bilo usojeno - zagotovo pa seje ob tem slikanju spomnil na svojega prezgodaj umrlega prijatelja in sošolca, Dragotina Ketteja, ki gaje nekaj let pred tem (1898) prosil, naj mu jo naslika za spomin. Takole se mu je pesnik oddolžil za neuresničeno željo v sonetu z akrostihom Ivanu Vaupotiču: In jaz še prosil, butec, sem slikarja, Vi, dajte mi jo no naslikati. A on začne z očmi mežikati Navihanec, zakaj ne, odgovarja. Uslišal pa me ni. In sred bazarja Ves jezen ti ga jamem pikati. Ah, zdaj bi se ujel dobrikati, Uslugo mi je storil brez denarja. Pozabil rad bi te, ah, rad odstranil Od svojega srca. A tam stoji Tvoja podoba, slikana al fresco. In srce mi svetišče je beneško, Češčena v njem gospa si ljuba ti Ust nemi vzdihi so moja molitev. Verjetno se nobeden od njiju ni zavedal, da se bosta v tistem letu tudi za vedno razšla - Kette je po maturi odšel k vojakom v Trst, Vavpotič pa je odšel na študij slikarstva v Prago. Že v začetku naslednjega leta (26. aprila 1899) je Kette umrl za jetiko, star 23 let. Je bila morda neuslišana prijateljeva prošnja tisti vzrok, daje kasneje slikar naslikal več Angelinih portretov? Med vsemi ohranjenimi je zagotovo najlepši prav ta, ki gaje dolga leta po Angelini smrti hranil njen sin, univerzitetni profesor Danilo Vojska (rojen leta 1911 v Novem mestu - umrl leta 1986 v Ljubljani). Prav njegova želje je bila, da bi nekoč ta slika visela v galeriji v Novem mestu, v mestu, kjer seje mama rodila in preživela najlepša leta svojega življenja. Sliko je 18. junija 2004 direktorju Dolenjskega muzeja Zdenku Piclju z darilno listino predala profesorjeva vdova Breda Vojska. »Zrcalni portret ge. Angela Smola« je Ivan Vavpotič naslikal leta 1901, ko je bila Angela stara 20 let. Portret vsebuje vse značilnosti Vavpotičeva portretnega slikarstva - izredno skrbno naslikani detajli, ki predstavljajo mlado damo, upodobljeno iz profila, tako da njen 1 Tako je sliko opisal Janez Mesesnel, sodni izvedenec za umetnine, muzejski svetovalec in likovni kritik. 2 Katalog razstave Ivan Vavpotič: 1877-1943, Ljubljana 1987, str. 94. »polenface« odseva v ogledalu. Po tedanji modi je oblečena v tenko, prosojno belo bluzo z modrim vzorcem, v svetlo modro krilo z zlatim pasom. Svetlo moder je tudi trakast ovratnik. Rahlo skodrani, svetli lasje so skrbno počesani na »visoko čučko« (»figo«, op. RŠ.). Mladenka ima svetlo rjave oči, eleganten nos, majhna in ozka usta ter okroglo brado. V ogledalu odseva del - verjetno - okna. Dekle se z levico rahlo dotika rdečih in belih vrtnic v vitki, secesijski stekleni vazi, ki stoji na levi strani pred ogledalom. Slika je živahno, skoraj drzno komponirana, vendar zanesljiva pri postavitvi figure in pri drobni gesti. Po potezi čopiča, fakturi in koloritu je to značilno mladostno Vavpotičevo delo, katerega teža je, razen v slikarskih kvalitetah, tudi v dejstvu, da gre za eleganten tričetrtinski portret neuslišane ljubezni pesnika Dragotina Ketteja.1 Slikar se je v kasnejših letih še enkrat spomnil te neuresničene prošnje - točneje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je na prigovarjanje prijatelja dr. Nika Župančiča po spominu in po ohranjenih fotografijah naslikal Kettejev portret, ki gaje »združil« z Angelinim prividom v ozadju. »Naslikal ju je pred dolenjsko pokrajino ob Krki, kot bi skušal tudi v sliko preliti pesnikovo duhovno skladje z naravo in upodobiti harmonijo, kakršno je doživljal ob Kettejevi poeziji. Tako pomeni slika najlepšo in srčno zavzeto 'oddolžitev' slikarja pesniškemu prijatelju in ambientu ter muzi, ki sta pesnika navdihovala.«2 Po več kot sto letih se "Angelina podoba" vrača v mesto ob Krki -v isti galeriji bosta odslej obiskovalcem na ogled dva portreta mladih ljudi, ki jima je življenje namenilo različno usodo. Jože Gale KULTURA Rast 6 / 2004 Poslovili smo se od Jožeta Galeta, a vemo, da ostaja z nami še naprej: njegov tvorni, živi duh, ki seje uresničeval na tako različnih ravneh. Ta njegova radoživa odprtost za različnost, ti vstopi v najrazličnejša duhovna območja kažejo posebno svobodnost, ki ni bila zamejevana s togimi normativi. A vendar je bila ta njegova obremenjena sproščenost hkrati odgovorna drugim: nikdar si ni dovoljeval eksperimentov, ki bi bili samo sebi namen. Ta odgovornost do drugega je bila značilna poteza Jožeta Galeta, ki gaje spremljala vse življenje. Jože Galeje dolenjski rojak, rodil seje v Grosupljem. Po diplomi na gledališkem oddelku konservatorija v Pragi leta 1938 je bil angažiran v ljubljanski Drami. Med vojno je bil aktivist in partizan, po vojni je bil spet v ljubljanski Drami, nato na filmskem izpopolnjevanju v Pragi. Kot rečeno: Jože Galeje bil razgibana osebnost in je vstopal večkrat v nova delovna področja, odpirali so se mu novi vidiki, širila obzorja. Deloval je kot gledališki in filmski režiser, večkrat vzporedno, hkrati pa je od leta 1962 predaval na AGRFT-ju. V kratkometražnem filmu je izpričal nekatere značilne režijske kvalitete. Zavedal seje nekaterih posebnih vrednosti dokumentarnega filma in tako nam je ohranil v dokumentarcu Trideset let slovenske Drame nekatere antologijske prizore znamenitih slovenskih igralcev, ki so v njih izpričevali svoje specifične igralske talente. Gale je z estetsko pretanjenostjo izbiral najboljše in najznačilnejše prizore in tako ni slučaj, da je dobil film nagrado in pohvalno diplomo v Edinburgu. Jože Galeje odprl novo poglavje v slovenskem filmu: slovenski mladinski film. Njegova sproščena, neobtežena fantazija je tako rekoč v optiki otroškega predstavnega sveta čarala pred nami barvite, čarobno drzne zgodbe pravljičnega sveta, ki pa so ga odpredeljevale zanesljive meje svetlega in temnega v človeškem svetu. Mladi junaki so znali ustvarjati svet prijateljstva, ki seje izpričeval in potrjeval v dejanjih, saj so se znali v stiskah izpostavljati za drugega, in tako so v končni perspektivi obvladovali s srčnostjo svet nasilja in sovraštva. Tako seje razkrivalo posredno, zelo tenkočutno, preko interpretacije, Galetovo razmerje do sveta, njegova zaupljivost v praizvorno zdravo etično jedro v človeku. Ni slučaj, daje dobil Kekec prvo nagrado in srebrnega leva na Mednarodnem festivalu v Benetkah in tri nagrade na istem festivalu film Srečno, Kekec! Tudi v drugih filmih razkriva Jože Gale svoje značilno razmerje do sveta. Njegov dobrohotno razumevajoč odnos do življenja se kaže v Družinskem dnevniku, v katerem junaki kljub diktatu zbirokratiziranih pravil ohranjajo prostor za pristne odnose, saj jim je intimna resnica vendarle najvišja vrednota. Intimno vrednost, ki se skriva v človeških prsih, odkriva Jože Gale tudi v svetu siromakov z loškega pogorja v filmu in televizijski nadaljevanki Ljubezen nam je vsem v pogubo. Ti njegovi junaki so potisnjeni na rob življenjske ceste in doživljajo udarec za udarcem, a Gale odkriva v njih toliko moralne lepote, da z njo prežare svet. Seveda Galetu niso prikrite tragične lege na nevarnih robovih človeške osamljenosti in zapuščenosti. V filmu Pustota po romanu Vla-dimira Kavčiča sugestivno prikazuje moro skoraj baladno grozljive Marjan Brezovar izločenosti in odtujenosti, a tudi v tej ledeni pustoti odkriva zanesljive JOŽE GALE (1913-2004) s|ecjj človečnosti, ki vendar obetajo možnost obstoja drugačnega sveta. Jože Galeje režiral tudi nad petdeset dramskih besedil v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bile so moderne režijske interpretacije v žlahtnem pomenu. Njegov odnos do dramatika ni bil nikdar nasilen, ampak odgovoren; spoštoval je njegovo sporočilo, hkrati pa je znal znotraj idejno vsebinske naravnanosti besedila s pretanjeno mero poudariti in obogatiti pomenska žarišča. Tako so njegove gledališke predstave sveže in nepozabne v svoji izrazitosti in dognanosti. Naj imenujem samo tri njegove znane režije: Pokopljite mrtve I. Shavva, Dobri človek iz Sečuana B. Brechta in Zaprti v Altoni J. P. Sartra. Omeniti moramo tudi Galetovo nadvse pomembno pedagoško delo na AGRFT-ju, kjer je bil v letih 1969-1971 tudi rektor. Odprl je katedro za filmsko in televizijsko režijo, pionirsko dejanje, v same temelje segajočo inovacijo. Pod njegovim mentorstvom se je razvijala in poglabljala disciplina, kije prinesla vrsto nadarjenih režiserjev. Svoje pričevanje je Gale potrjeval v dejanju, svoje spoštovanje drugega v dejavnem tovarištvu. Svet je lahko tudi nevaren in Gale se je organiziranemu zlu tudi dejavno postavil po robu. Kot partizan je bil nekajkrat v nevarnih bojnih precepih, kasneje pa so ga vključili v SNG na osvobojenem ozemlju. Svoja partizanska leta je popisal v izjemno dragocenih spominih Igralci so prišli, kjer je poudaril svoj intimni čredo, da lahko prav kultura presvetli in odpira nova, še ne-slutena obzorja. In prav temu je bilo v nemajhni meri posvečeno življenje Jožeta Galeta. Suzana Bricelj: BOBNAR, pastel, ilustracija za Družinsko pesmarico, izdano pri založbi Mladinska knjiga Stane Peček Avguštin Lah KULTURA Rast 6 / 2004 OSEMDESET LET AVGUŠTINA LAHA J Vseh vrst praznikov imamo, od državnih, občinskih in krajevnih, zgodovinskih, vojaških, kulturniških, športnih, mednarodnih in kaj vem kakšnih še, tja do družinskih in osebnih. In tisoč razlogov je, zakaj smo sijih izmislili. Med drugim so priložnost, da rečemo hvala. - Profesor dr. Avguštin Lah, dolga je Vaša življenjska pot: koliko časa je trajala učna in koliko ustvarjalna doba? Formalno sem končal pet razredov osnovne šole in osemletno gimnazijo z malo in veliko maturo, ob delu pa še višjo pedagoško šolo in geografijo na filozofski fakulteti z obema diplomama, pozneje pa sem dosegel še doktorski naziv iz geografskih znanosti. Imam tudi izpit iz ekonomskega načrtovanja. Izpolnil sem polno delovno dobo 40 let za starostno upokojitev (upokojeni univ. profesor in znanstveni svetnik SAZU) in še več. Celovit odgovor pa bi bil: ob izpolnjeni delovni dobi se učim že 75 let, kajti še vedno kupujem strokovno literaturo, jo študiram, raziskujem in aktivno sodelujem v dveh okoljskih svetih. Tudi urejam še eno knjižno zbirko in marsikaj napišem. - O čem pišete in kdo Vas je usmeril v to? Geografija mi je stroka, okoljska ureditev in razvoj pa ožja opredelitev in konjiček. V to so me usmerili sijajni profesorji v srednji šoli in pozneje — geografi dr. Valter Bohinc, dr. Anton Melik, dr. Svetozar Ilešič, dr. Cene Malovrh, biolog dr. Rafael Bačar, fizik Evald Bračko in še drugi. Raziskoval sem Ljubljansko barje, razvojne osnove Slovenije ter evropske in svetovne okoljske pojave. Sodeloval sem v gibanju za širjenje znanosti in uresničil več pobud. Napisal sem vrsto učbenikov, uredil več zbornikov in dva leksikona, bil sem urednik enciklopedije Jugoslavije za Slovenijo, nekaj pa je še samostojnih del. S trdim delom podnevi in ponoči sem se prebijal na tej poti. Imam pa danes dobre kolege in razumevajoče sodelavce. - Je še za kaj drugega čas in priložnost? Seveda, že 60 let drugujem s potrpežljivo ženo, ukvarjam se s slikarstvom in filatelijo, med tremi pravnuki pa sta dva v četrtem razredu osnovne šole in tako imam priložnost, da ponavljam osnovno šolo po novih zasnovah. Ker sem bil med drugim tudi ravnatelj gimnazije in višje šole ter prodekan visoke, me to še posebej zanima. - Ste veliko potovali po svetu? Sem in na srečo v časih, ko terorizem ni bil tako živ. Štirideset držav na vseh celinah, razen v Avstraliji sem obiskal kot raziskovalec ali profesor in kot parlamentarec, delal sem v mednarodnih ustanovah in programih, najbolj zainteresirano v komiteju za okolje OECD osem let. Bil sem prvi predsednik (minister) za okoljska vprašanja v vladi Slovenije. - Katera so glavna spoznanja? Prvo, da brez znanja in dela ni uspeha, ki pa je potreben za življenje. Drugo, da vsi živimo od rastlinstva, te edine naravne proizvodnje, ki Stane Peček OSEMDESET LET ZVONETA LAHA daje hrano in vodo ljudem na Zemlji. Tretje, da odločujoči dejavniki zapostavljajo strokovna spoznanja in se očitno ne zavedajo, daje svet v globoki okoljski in razvojni krizi. To dokazujeta dva ‘prepada’, ki ločujeta manjšino razvitega sveta in veliko večino v razvoju zaostajajočega, gospodarstvo pa si spodrezuje naravne korenine svojega obstoja. V zadnjih treh desetletjih seje gospodarstvo zelo razvilo (za 150 odstotkov) in polovica prebivalstva živi v mestih, podeželje propada, narava pa se krči in slabša (za 35 odstotkov). Prebivalstvo se še kar naprej množi v nerazvitem svetu in v mestih, ni pa več dovolj surovin in hrane. Tudi z vodo in energijo so stiske. Iz tega je en sam izhod: zaustaviti škodljive vplive na naravo in preprečiti uničevanje osnov, ki nam omogočajo življenje. O tem pišejo strategije in razvojni programi, konvencije Združenih narodov in poročila agencij ali znanstvenih forumov, izhajajo zakoni, toda v (pre)obilju vsega tega je izvajalcem nalog težko, ker je treba probleme razčleniti, si razdeliti delo ter zagotoviti nujna sredstva za razvoj. - Slovenija ima dokaj ohranjeno naravo in okoljske probleme postopno rešuje. Ali so razmere tudi pri nas kritične? Ne izgledajo, toda ko pomislimo, daje Slovenije v Evropski uniji po površini le 0,5 odstotka in da je drugod okolje še slabše, smo zaskrbljeni zaradi svetovnih (globalnih) problemov. Na naše ozemlje se širijo podnebni vplivi in spremembe z vseh strani celine, čez naše ozemlje potekajo evropske ceste, železnice in tokovi, širijo se bolezni, naše gospodarstvo živi s tujino in tudi okviri gospodarjenja, okoljske in razvojne politike se oblikujejo v Evropski uniji. Tam pa imamo lahko važen in slišan glas samo, če so v njem ideje in znanje. To je tisto bistveno, kar moramo ob varovanju narave posebno skrbno gojiti. K razpravam o bistvenih okoljskih temah na sejah Sveta za varstvo okolja Republike Slovenije, ki pošilja svoje ugotovitve in priporočila vladi in državnemu zboru, niti nekateri vabljeni ministri ne prihajajo, še manj novinarji. Kar se tu obravnava, intenzivno rešujejo v Evropski uniji. - Kaj bi nam dali brati? Branja je dovolj — revijalnega, knjižnega in internetnega, da zadovolji naše potrebe. Imamo tudi priročnike. Literatura Iztoka Geistra, Antona Komata, Proteus, Gea, Kras ... je zanimiva in poučna. Tudi vaša ... - Rast? ... ja, včasih kaj prispeva. Tudi lepe televizijske oddaje so. Za oza-veščanje ljudi pa bi vendarle potrebovali prikupno revijo, tako razširjeno, kot so priloge Dela in Dnevnika, vendar v teh življenjske vizije še nisem odkril. Svet za varstvo okolja RS že pripravlja knjižico Sonaravno uravnoteženi razvoj Slovenije s številnimi soavtorji, ki bo na voljo v začetku leta 2005. To in druge publikacije dobijo vse šole in knjižnice, na voljo pa so tudi na internetu. Celo sam nekaj pripravljam. - Zelo zanimivo in vredno poslušanja je, kar pripovedujete. Hvala. Suzana Bricelj: SANJSKA DEŽELA, akril, objavljeno v Cicibanu RAST - L. XV «311 IHHHHHHHH ’ g’ • , *fi' f S : m Ivan Gregorčič »ZAME JE VERA SPLOH NAJVEČ, KAR MI JE POLEG ŽIVLJENJA BOG DAL« Pogovor z nekdanjim nadškofom in metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem Dr. Alojzij Šuštar, rojen na Grmadi pri Trebnjem leta 1920, je kot nadškof in metropolit vodil slovensko Cerkev v prelomnih osemdesetih in prvi polovici devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v časih demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. Ta vloga mu je bila dodeljena potem, ko seje leta 1977 po 36-letnem bivanju (šolanju in delu) v tujini vrnil v domovino. Leta 1941 gaje namreč po končanem prvem letniku teologije takratni ljubljanski škof Rožman poslal na študij v Rim. Tam je bil leta 1946 posvečen v duhovnika, čez tri leta pa je opravil tudi teološki doktorat. Kmalu zatem je hudo zbolel na pljučih. Ob pomoči prijateljev in dobrotnikov je odpotoval na zdravljenje v Švico. Takrat je njegovo življenje viselo na nitki. Po zahtevnih operacijah je ozdravel in bil do leta 1951 kaplan v letoviškem St. Moritzu, nato pa profesor filozofije in verouka na liceju v Schwyzu. V tem času je veliko objavljal; bil je povabljen tudi v različna teološka in filozofska društva. Leta 1963 so ga povabili v Chur na visoko teološko šolo, kjer je bogoslovcem predaval moralno teologijo. V Churu je bil tri leta tudi ravnatelj semenišča, leta 1968 pa je postal rektor nove visoke bogoslovne šole. Veliko je predaval na bogoslovnih tečajih za laike v Švici, pa tudi v sosednjih deželah. Ob vsem tem je imel še druge zadolžitve: bil je referent za tisk pri švicarski škofovski konferenci in predsednik duhovniškega sveta za škofijo Chur, sodeloval je pri urejanju teoloških revij (tudi sam je veliko pisal, predvsem o moralnih temah), pripravil je sinodo v Churu in nato še skupno švicarsko. Imenovan je bil za škofovega vikarja, nakar se gaje oprijel vzdevek »drugi churski škof«. To dokazuje, da so ga Švicarji sprejeli za svojega. Prejel je tudi švicarsko državljanstvo, vendar ob tem ohranil tudi jugoslovansko. Kot izvedenec za etična vprašanja je bil cenjen tudi izven cerkvenih krogov, tako je bil npr. povabljen tudi za člana komisije, kije revidirala švicarski kazenski zakonik. V letih od 1971 do 1976 je opravljal službo tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc. V tej vlogi je organiziral tudi drugi simpozij evropskih škofovskih konferenc v Churu. Kljub živi vpetosti v delo Cerkve v Švici je bil vrnitve v Slovenijo zelo vesel, saj je dejal, daje resnična domovina le ena. Tudi doma je kmalu prevzel številne naloge: imenovan je bil za stalnega kanonika in arhidiakona, na teološki fakulteti je predaval moralno teologijo, vodil je komisijo za koordinacijo verskega tiska. Leta 1980 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za novega, 32. rednega in 4. ljubljanskega ŠT. 6(96) DECEMBER 2004 NAS GOST NAŠ GOST Rast 6 / 2004 nadškofa. Tri leta pozneje je postal tudi predsednik novoustanovljene Slovenske škofovske konference. Sredi osemdesetih prejšnjega satoletja let seje najprej na radiu, nato še na televiziji na vabilo takratnega predsednika SZDL Jožeta Smoleta oglašal z božičnimi voščili. To so bili prvi previdni znaki, ki so naznanjali vrnitev Cerkve v javno zavest in življenje. Vendar je ob prvih demokratičnih volitvah pri nas dr. Šuštar zagovarjal stališče, da je dolžnost Cerkve oznanjanje evangelija in ne strankarska agitacija; ukvarja naj se z moralnimi dilemami in oblikovanjem občutljive vesti, ki mora biti podlaga tudi za politično odločanje. Po volitvah je na spravni slovesnosti leta 1990 daroval mašo; spravo je razumel predvsem kot odpuščanje in preseganje preteklih delitev. Verjel je v moč dobre volje, potrpežljivosti in dialoga, s katerimi se še ob takih razlikah lahko pride do razumnega sožitja, ob upoštevanju temeljnih etičnih načel seveda: resnice, pravičnosti, miru, ljubezni in svobode. K etično dobremu je težil bolj s sejanjem svetlobe kot pa s prerekanjem o slabem. Z veliko vero v moč zaupanja kot nujnega veziva v odnosih med ljudmi se je v časih kroničnega nezaupanja morda komu zdel naiven; toda tak njegov odnos do ljudi in sveta je verjetno zrasel ob življenju in delu v večnacionalni in večkonfesionalni Švici, pa seveda tudi iz nekaterih lastnosti, ki so najbrž bistveni del njegovega značaja, kot so: globoka vernost, dobrotljivost, skromnost, preudarnost in previdna zadržanost, ki se najbrž odražajo tudi v pričujočem pogovoru. Zaradi oslabelosti sluha gospoda dr. Alojzija Šuštarja je nastal v pisni obliki. - Odkar ste se leta 1997 upokojili, se ne pojavljate več v javnosti. Kako poteka odtlej Vaše življenje? Veljajo morda tudi kakšne omejitve za javno delovanje nekdanjega nadškofa? Ne, nobenih predpisov ni. Vzrok, da se ne pojavljam v javnosti, je, da težko hodim in ne grem nikamor iz hiše. - Še obiščete kdaj rodno Grmado? Na obisk na Grmado ne grem, čeprav bi jo rad obiskal. Pogosto me obiščeta sestri, ki živita v bližini, včasih pa tudi kdo drug z Dolenjske. - Izhajate iz številne kmečke družine. Kakšno je bilo življenje v taki družini v času med svetovnima vojnama? V naši družini nas je bilo deset otrok. Žive so še tri sestre; bratje so vsi pomrli. Na starše imam najlepše spomine, posebno na mamo, kije še doživela moje škofovsko posvečenje. Ko sem ji prišel povedat, da sem imenovan za škofa, mi ni hotela verjeti. Oče pa je umrl že prej, ko sem bil še v Švici, in sploh nisem mogel priti na pogreb. Mama je doživela visoko starost in umrla 29. julija 1983. - Kaj ste najraje počeli kot otrok, kaj Vas je posebno zanimalo, kaj najbolj ostalo iz otroštva v spominu do danes? Kot otrok sem delal doma in pomagal na polju, travnikih in gozdovih, pravzaprav pri vsakem delu. Imeli smo nekaj obdelovalne zemlje in gozda. Zelo rad se spominjam tistih let. - V osnovni šoli ste se odlikovali kol bister učenec in ste menda izvrstno, odigrali Kekca. Kako se spominjate teh dveh dejstev in Na izletu v osnovni šoli leta 1929 (Alojzij Šuštar drugi v 2. vrsti) Igra o Kekcu; ob igralcih učitelj Tratar osnovnošolskih let nasploh? Je bilo v Vas kaj »kekčevskega«? Na šolo, učiteljice in učitelje ter na sošolce in sošolke imam zelo lepe spomine. Tega, da bi igral Kekca, se ne spominjam več. Pač pa se spominjam neke prireditve v Domu v Trebnjem, ko so me poklicali z galerije, naj pridem dol. NAŠ GOST Rast 6 / 2004 - Dvanajstleten ste zapustili rodne kraje in odšli na šolanje v Ljubljano. Kakšen je bil šolski režim v Škofovih zavodih in kako se je prilegal Vaši naravi? Vedno sem si želel v šolo, a doma ni bilo denarja. Najprej je bilo v načrtu, da bi se z vlakom vozil v Novo mesto. V veliko veselje pa mi je bilo, da sem lahko šel v Škofove zavode v Šentvid. Najbržje posredoval takratni dekan v Trebnjem Ivan Tomažič. Trebaje bilo plačati šolnino in bivanje v zavodu. Plačali so dobrotniki, ker starši niso imeli denarja. V višjih razredih pa sem si pomagal z inštrukcijami, ko smo starejši pomagali mlajšim, če so imeli pri učenju težave. Osem let sem preživel v zavodu. Domov smo šli samo za počitnice. Sprva mi je bilo dolgčas, a kmalu sem se vživel. V našem razredu nas je bilo Maturantje v Zavodu sv. Stanislava 15. maja 1940 (Alojzij Šuštar prvi z leve v prvi vrsti) Novomašniki v Germaniku, Rim, L novembra 1946 (Alojzij Šuštar drugi z leve) NAŠ GOST Rast 6 / 2004 42, pri maturi pa le 28. Nekateri so prestopili na drugo šolo ali zaostali in ponavljali razred ali pa so opustili šolanje. Imel sem odlične profesorje. Nekateri so mi ostali v zelo dobrem spominu: veliki jezikoslovec Breznik, profesorja francoščine Solar in Glinšek. Od jezikov smo se učili latinščino, grščino in francoščino. Spominjam se, da smo pripravili predstavo v francoščini z naslovom Athalie. Treba seje bilo naučiti okrog sto verzov. Vem, da meje skrbelo, če bom znal; a potem je dobro šlo. - Tudi na šentviški klasični gimnaziji ste bili odličnjak. Gotovo se spominjate svojega takratnega duhovnega sveta, svojih iskanj ... Učenje mi res ni delalo težav. Posebno za jezike sem imel talent. Ni pa mi šla matematika. Srbohrvaščina je bila obvezen predmet. Žal se nismo učili nemščine in italijanščine, ki sem ju kasneje potreboval. Pri italijanščini mi je koristilo znanje latinščine. Nemščino sem se v gimnaziji učil sam, kar mi je prišlo prav kasneje, ko sem živel med nemško govorečimi ljudmi. Začeli smo se učiti tudi češčino, a smo učenje kmalu opustili. Eden od profesorjev je bil Čeh in nas je navdušil za češki jezik. - Po prvem letniku filozofije na ljubljanski teološki fakulteti ste jeseni leta 1941 odšli na šolanje v Rim. Kaj je botrovalo tej selitvi? To je bilo drugo veliko presenečenje v mojem življenju. Po maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, saj nisem imel nobenega dvoma glede duhovniškega poklica in sem tudi sam pri vsaki maši molil za to. Tega se še zelo živo spominjam. Nekega dne pa me je poklical ravnatelj bogoslovnega semenišča Nadrah in mi naročil, naj grem k škofu Rožmanu, češ da me bo poslal v Rim. Rekel mi je: »Kar sprejmite.« Treba je bilo takoj oditi. Slovo je bilo boleče za vse, ker sem bil šele eno leto v bogoslovju. Posvečen sem bil v Rimu leta 1946, ko ni mogel nihče od domačih priti na mojo novo mašo. Samo sporočil sem domov, da sem imel novo mašo. Živel sem v zavodu Germanik, ki je bil predvsem namenjen bogoslovcem iz nemško govorečih dežel. Tudi iz Slovenije so jih sprejemali, ker smo včasih spadali pod Avstrijo. V Rimu sem imel izredno dobre vzgojitelje in profesorje. Vse imam v najlepšem spominu. PONflFIOA UNIVERSITA GREGORIANA p ROMA Alb Ut*.* /19/J0 Ji noto 11 ijl tfjlo u (jlHulda >mrmjlrieol 38 Dr. Stevan (Štefan?) Nedok, sanitetni podpolkovnik, prvi slovenski dobrovoljec srbske vojske od leta 1864 Milan Plesničar, divizijski general vojske Kraljevine Jugoslavije (1882-1969) Dušan Štepec Dobernik Udeleženci tabora med pogovorom na terenu; fototeka tabora ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2004 ŠTUDENTSKI RAZISKOVALNI TABOR V MOKRONOGU Mirnska dolina z bogato naravno in kulturno dediščino že vrsto let privablja številne raziskovalce. V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja je bilo v Šentrupertu organiziranih več različnih študentskih raziskovalnih taborov. Po desetletnem sušnem obdobju je letos med 5. in 11. julijem ponovno potekal študentski raziskovalni tabor - tokrat prvič v Mokronogu z naslovom Poletni interdisciplinarni raziskovalni tabor (P.I.R.T.) Mokronog 2004. Pobudnika in organizatorja tabora sta bila domačin Marko Kapus in študentka etnologije in kulturne antropologije Alenka Lamovšek iz Novega mesta. Na njuno povabilo seje k sodelovanju odzval tudi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto s spodaj podpisanim kot strokovnim vodjem tabora. Skupaj smo opredelili namen tabora, določili njegove cilje ter oblikovali program. Ker je bila naša izhodiščna ideja, da bi tabor spodbudil vsakoletno delovno srečanje študentov v Mirnski dolini, smo si zastavili več kratkoročnih in dolgoročnih ciljev: - izdaja nove publikacije o kulturni dediščini Mirnske doline, - izdelava topografije kapelic in znamenj tnokronoške župnije, - raziskava dediščine gostilniške obrti v Mirnski dolini, - izdaja zgoščenke z ljudskimi pesmimi iz Mirnske doline v interpretaciji pevske skupine Ragle iz Trebnjega. Tabora se je udeležilo 11 študentk in študentov Filozofske fakultete, Oddeleka za etnologijo in kulturno antropologijo in Fakultete za arhitekturo. Poleg teh so na taboru sodelovali tudi profesorica zgodovine Petra Kiderič ter člani skupine Ragle iz Trebnjega. V treh delovnih skupinah so raziskovali gostilne v Mirnski dolini, znamenja in kapelice v mokro-noški župniji ter ljudsko petje na širšem območju Mirnske doline. Skupine so vodili izkušenejši študentje po programu, kije bil usklajen s strokovnim vodjem tabora in konzultanti na obeh fakultetah. Sedež tabora je bil v mokronoškem župnišču. Med taborom je bil ob večerih v gostilni Javornik v Rakovniku pri Šentrupertu organiziran tudi spremljevalni program s predavanji. Miha Šinkovec je imel predavanje o metodah dela v folkloristiki, Mitja Gros je predaval o kapelicah in znamenjih na širšem območju Novega mesta, Petra Kiderič je predstavila gospodarski razvoj Mirne med letoma 1918 in 2003, Rupert Gole pa je predstavil metododologijo projektnih predstavitev. Tabor smo uspešno zaključili z razstavo v prostorih župnišča. Ob tej priložnosti so udeleženci tabora Kapelica pod Žalostno goro;: fototeka tabora predstavili svoje delo, pridobljene izkušnje in prve izsledke. Zaključno prireditev so s petjem in igranjem popestrili domači ljudski pevci in godci. Na podlagi doslej zbranega gradiva in taborskih izkušenj lahko o raziskovalnih temah strnemo nekaj prvih sklepov oz. ugotovitev. Izkazalo seje, daje bila gostilniška dejavnost v preteklosti v Mirnski dolini izredno bogata in razširjena. Med drugim je značilnost gostiln v tej dolini, da se njihovi lastniki niso mogli preživljati zgolj z gostilniško dejavnostjo, temveč sojo morali dopolnjevali še s kmetijsko ali kakšno drugo dodatno obrtniško dejavnostjo. Ugotovili smo, da je tema izredno kompleksna. Udeleženci tabora niso obdelali vseh gostiln v Mirnski dolini zaradi preobsežnosti tako teme kot tudi samega koncepta dela na terenu. Veliko vidikov je ostalo še neobdelanih, zato ostaja obdelovanje gostilniške tradicije v Mirnski dolini izredno aktualno tudi v bodoče. Dlje so z raziskavo prišli člani skupine, ki so obdelovali znamenja in kapelice v mokronoški župniji. Uspelo jim je pregledati, opisati, fotodo-kumentirati 60 znanih znamenj in kapelic. Prevladujejo leseni križi s Križanim, ki so pokriti s polkrožno pločevinasto streho, ter likovno skromne kapelice zaprtega in odprtega tipa. Ugotavljali so razloge za njihovo postavitev. Med največkrat omenjenimi razlogi so bili srečna vrnitev iz Amerike, vojske ali srečna ozdravitev. Po kvaliteti so izpostavili zlasti kapele Sedmih Marijinih žalosti na Žalostni gori ter kapelo ob mokronoškem pokopališču, ki sodijo med naj starejše ter po vsebinskih in stilnih značilnostih med najbogatejše. Skupina, ki seje ukvarjala z ljudskim petjem, je na terenu sodelovala s člani skupine Ragle, ki se ukvarjajo z ohranjevanjem izročila ljudskega petja. Skupina je zbrala bogato in zanimivo gradivo. Sestavljajo ga besedila pesmi in posnetki melodij. Pozornost so namenili tudi godčev-stvu. Ugotovili so, da je to v Mokronogu in okolici še izredno živo, ohranjenih pa je tudi še nekaj starih ljudskih glasbil. V celoti gledano je šlo za organizacijo zahtevnega tabora z interdisciplinarnim pristopom, pri katerem so študentje spoznavali metode dela različnih strok, izmenjavali mnenja in s tem skušali uskladiti interese različnih strokovnih pristopov na eno temo. Poleg tega je takšen način interdisciplinarnega raziskovanja ponujal priložnost pojasnjevanja raziskovalnega problema bolj razširjeno in poglobljeno. Cilje, ki smo sijih zadali, smo s prvim taborom šele začeli dobro zasledovati. Teme so namreč široke in potrebne nadaljnjih poglobljenih študij, kar bo mogoče z organiziranjem nadaljnjih taborov. Rezultate letošnjega tabora imata organizatorja namen predstaviti v zborniku, ki naj bi predvidoma izšel naslednje leto. Tomaž Koncilija * France Pibernik v spremni besedi k antološko zasnovanemu delu Slovenska duhovna pesem (2001) med drugim definira pojem duhovne poezije, za katero se pogosto sinonimno uporablja tudi izraz religiozna lirika. Pibernik pojem duhovnosti in religioznosti povezuje v glavnem s krščanstvom, a ju poskuša umestiti v sodobnost, ko omenjena povezava ni več samoumevna, ampak se pomensko širi na področje mistike. Po Piberniku mistika v modemi interpretaciji postane ontološka kategorija, povezana s transcendenco, a ne več nujno s krščanskim religioznim navdihom v konfesionalnem smislu. Kljub temu v Slovenski duhovni pesmi najdemo predvsem pesnike, katerih globoka osebna izpoved sloni na takšnem ali drugačnem odnosu do krščanstva Ta odnos je seveda lahko različen - od konfesionalnosti prek agnosticizma do ateizma, ki se izražajo bodisi v refleksivnih, razpoloženjskih in spozna-valskih pesmih bodisi v prošenjskih pesmih in hvalnicah V okviru zgornjih opredelitev bomo poskušali razumevati tudi liriko Smiljana Trobiša. ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2004 SMILJAN TROBIŠ IN NJEGOVA ZAVEZA j Smiljan Trobiš: Zaveza. Založba Goga, 2004 Pojem modernosti in posledično tudi modernizma v literaturi je običajno povezan s sekularizacijo, desa-kralizacijo in problematizacijo krščanske tradicije. Podobno sicer velja tudi za postmoderno, njeno filozofijo in postmodernistično literaturo, vendar s poudarkom na pluralizmu vrednot, vzpostavljanju dialoga med različnimi metafizičnimi opcijami, sprejemanju drugačnosti, krmarjenju med ideologijami ter pogosto na paberkovanju sprejemljivega na polju svetovnonazorskega klasja. Vse, »kar leze in gre«, je danes dosegljivo na tržnici resnic, in kar je nekdaj veljalo za trdno in neizpodbitno, se danes ponuja poleg novih, predelanih, reinterpretiranih, kloniranih, kombiniranih ali permutiranih suro-gatov iskanja življenjskega smisla. V takšen duhovnozgodovinski trenutek vstopa Zaveza, peta pesniška zbirka Novomeščana Smiljana Trobiša, ki jo sestavlja enainšestdeset sonetov v dveh ciklih, Izpovedi in Barve na platnu, ter dveh sonetnih vencih Soneti sreče in Vsepresega-joči. Že iz besede v naslovu, ki nosi s sabo silno močne religiozne in biblijske konotacije, bralec lahko razbere, da se pesnik koncentrira zlasti na odnos do krščanskega Boga in daje ta odnos kljub človeški (pesnikovi) šibkosti, vzponom in padcem nekaj trdnega, trajnega in neizbrisnega. Če je Trobiš v dosedanjih štirih zbirkah morda še iskal svoje pesniško poslanstvo nekje med zemljo in nebom, seje v Zavezi dokončno in v celoti usmeril navzgor ter združil svoja filozofsko-religiozna iskanja v za omenjeno tematiko ustrezno zahtevni sonetni formi. Kot se bo pokazalo ob kasnejši podrobnejši obravnavi, gre za izrazito duhovno liriko,” ki se na Slovenskem sicer pojavlja vsaj od Prešerna dalje, a ji današnji čas resnici na ljubo ni pretirano naklonjen. Trobiševo Zavezo bi lahko označili kot zbirko, v kateri pesnik izpoveduje svoja najgloblja spoznanja in postaje s poti, za katero seje odločil in se po njej zlagoma, med vzponi in padci, bliža koncu svojega potovanja. A njegova pot ni pot iskanja smisla, resnice in trdnih vrednot v svetu kvazipluralnosti in hiperkon-zumacije. Prav tako ni pot ubežnika pred izzivi današnjega časa. Večno vprašanje, kdo smo in kam gremo, je za pesnika, ki vedno izhaja iz globoke osebne izkušnje in krščan-sko-katoliškega konfesionalnega temelja, predvsem vprašanje odločitve, vere in potrjevanja. Savlov padec s konja in Petrovo vprašanje: »Quo vadiš, domine?« sta že davno za njim. Pred njim se vzpenja pot s svetlim ciljem, ki paje tako drugačna od vseh drugih, zložnejših in širših cest, da se lahko komu, ki ni odprt za Trobišev miselno-izkustveni horizont, zdi nerealna, celo donkihotska. Le kdo še dandanes razmišlja o grehu, križu, trpljenju, milosti, miru, sreči, večnosti, smrti, moči molitve, kesanju, premagovanju skušnjav, vesti, odpovedovanju tostranstvu, odkrivanju božjega, predajanju dobroti, duhovnosti, vsepresegajoči Ljubezni, minljivosti telesnega, hrepenenju po duhu? Pred bralcem se odkriva spoznanje, da se je Trobiš odločil za to, čemur bi lahko rekli pot svetosti, pot k Bogu, kot se izvir umiri v morju in se barve združijo v »belem Soncu«, kakor zapiše v sonetu Bela iz cikla Barve na platnu. Cilj se torej zdi jasen, edina »ovira« na poti do njega so človeške slabosti, kijih pesnik v vsakem trenutku opaža in jih, zavedajoč se svoje šibkosti, dobrohotno sprejema. V tem pogleduje zbirka neverjetno enotna, osredotočena in intenzivna. V svoji mistiki se vedno znova vrača k abstraktnim, duhovnim temam, ki jih včasih zgolj niansira, drugič zopet postavlja v različne življenjske situacije. V ospredju je vedno spoznanje, sporočilo, Trobiševa filozofija, beseda. Bolj pritegne s svojo izpovednostjo kot umetelnostjo. S svojo večinoma izrazito refleksivno, pa tudi razpoloženjsko liriko posega na področja, ki v človeku prebujajo morda nekje uspavano ali ob vsakodnevnem bombardiranju s takšnim Tomaž Koncilija SMILJAN TROBIŠ IN NJEGOVA ZAVEZA Rasto Božič ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2004 ali drugačnim nasiljem in nemirom celo omrtvičeno etično zavest. Zaveza je odprta za različna branja, kar po svoje priča o njeni večdimen-zionalnosti. Možno jo je brati na »klasičen« način, iskati v njej poistovetenje z lirskim subjektom, ki je -mimogrede - največkrat prisoten kot pesnikov jaz. Možno jo je brati kot meditativno čtivo, in to kljub dramatičnosti pesnikovega potrjevanja ter nihanja med vztrajanjem in omahovanjem, saj se slednje vedno znova umiri v spoznanju gotovosti, da je edina možna pot Ljubezni, Dobrote in Miru. Možno jo je brati celo v terapevtskem smislu - Trobiševa vedno pozitivna, vsesprejemajoča, potrpežljiva in optimistična narava vzbuja občudovanje in željo po posnemanju. A potrebno jo je brati z odprtim srcem. Zlasti na tej točki, v temeljni življenjski drži in odnosu do vsega bivajočega in narave, je čutiti pesnikovo ponotranjenje filozofije Rabin-dranatha Tagoreja ter njegove »poti k popolnosti«, ki jo Trobiš poskuša uresničevati znotraj krščanstva. Podobno kot Tagore se tudi Trobiš na svoji poti radostno predaja vsemu, kar smo in kar nas obdaja, nesebična ljubezen pa je tako za velikega Bengalca kot za Novomeščana Tro-biša tista, ki združuje človeka s sočlovekom, z naravo in konec koncev z bogom in duhovnimi bitji. Podobno kot povezuje Tagore resnico in lepoto, ko v Sadhani na nekem mestu pravi, daje lepo resnično in resnično lepo, stori tudi Trobiš v sonetu Bolečina iz cikla Izpovedi. Tu najbolj eksplicitno, a še zdaleč ne edinokrat, enači resnico z lepoto in v krščanskem smislu na prvem mestu doda še bolečino, brez katere se človeku ne zjasni pogled, saj edina govori resnico in je obenem lepota, ki vse rešuje. V osredju Trobiševe pesniške izpovedi tako ni niti trohice za pričujoči duhovnozgodovinski trenutek še vedno tipičnega tematiziranja nihilizma in izpraznjenosti sveta in vrednot. Pesnik daleč za seboj pušča vprašanje o Biti in Niču, pravzaprav se ga skoraj ne dotika, saj je trdni temelj njegove lirike prav gotovost eksistence, utemeljene v transcendenci krščanskega Boga. Trobišu gre torej za iskanje »svetosti«, za vztrajanje na pravi poti kljub vzponom in padcem, za spoznavanje velike, prave Ljubezni. V Zavezi lahko beremo izrazito filozofsko-reli-giozno liriko, ki se večinoma giblje v območju pojmovno-abstraktnega, a jo kljub temu doživljamo kot do konca iskreno izpoved, ki nas toplo nagovarja, nas o ničemer ne prepričuje, pa hkrati tudi ne pušča hladnih. Pesnikova drža je izjemna, saj se naravnost prometejsko upira razčlo-večujoči povodnji sodobnega materialističnega in individualiziranega sveta, na drugi strani pa njegova lirika razkriva blago, nežno, čutečo in ranljivo notranjost, ki vse sprejema, se razgalja in se daje kot ptica pelikan. LUMPERTOV PRVENEC Igor Lumpert: Innertextures. Goga mušica, Novo mesto 2004 Stari meščani vedo povedati, da so se svoje dni znali izvrstno zabavati ob novih ritmih, glasbi in plesu, ki ga je po svetu ponesel nov stil, imenovan jazz. V »dolenjski metropoli« njegov prihod beležimo tam nekje pred začetkom druge svetovne vojne, ko »lahko na Gimnaziji v Novem mestu zasledimo tudi glasbene skupine, ki so imele sestav klasičnih jazz zasedb«, kot pravi Janez Gabrijelčič, ki je za Novomeški zbornik iz leta 2000 z naslo- vom Oblikovanje kulturnih ustanov in razvoj Novega mesta v kulturno središče Dolenjske prispeval na straneh 135-144 članek z naslovom Jazz na dolenjski glasbeni sceni. Nova glasba seje predvsem med mlajšimi prijela in z leti postajala tradicija. Povojna revolucionarna oblast je, povzeto po besedah starejših, sprva na to zahodnjaško modno glasbo gledala s proletarskim prezirom in marsikaterega povojnega gorečega ljubitelja boogie-woogieja je lahko ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2004 doletel nenapovedan obisk, vendar vse to pohoda glasbe ni ustavilo. Jazz kot zabava in umetnost je tako že dolga leta prisoten v naših krajih. Sicer se v preteklih letih ne moremo pohvaliti s kakšnimi večjimi koncerti ali posnetki sploh, vendar se je nekaj le dogajalo in se v zadnjih letih korenito spremenilo. Vse večje jazzovskih nastopov, koncertov, imamo mednarodno priznano poletno delavnico Jazzinty, za nami sta že dve sezoni zapored letnega Jazzinty abonmaja, v Kulturnem centru Janeza Trdine je vse več posluha za tovrstno glasbo, posledično se oblikuje vse boljše poslušalstvo, Lokalpatriot pa je v zaspano mesto tako in tako prinesel svežega duha. Poleg tega Novo mesto premore nekaj izvrstnih poznavalcev tako svetovnega kot domačega jazzovskega dogajanja, naj omenim le najvidnejšega zanesenjaka Janka Hrovata. Iz našega okolja prihaja vse več jazzovskih glasbenikov, Marko Boh, Marijan Dovič, Jelena Ždrale, Igor Lumpert, in v Novem mestu že nekaj let intenzivno deluje založba Goga, ki je do poletja 2004 na trg poslala kar štirinajst CD plošč z vrhunsko domačo improvizirano ali kako drugače zjazzom povezano glasbo, kar je tudi v slovenskem merilu izreden uspeh in dosežek, navkljub krizi glasbene industrije, pauperizaciji medijev in vseprežemajočemu kon-zumiranju izdelkov instant kulture. Prvega maja letos je založba Goga izdala ploščo z naslovom Inner-textures, prvenec novomeškega tenor saksofonista in skladatelja, doma iz bližnje Lešnice, Igorja Lumperta in tako obenem založila prvi samostojni na plošči izdani jazzovski avtorski projekt kakšnega dolenjskega glasbenika. Novo mesto z vsem naštetim ni več samo ljubiteljsko gnezdo, ampak vse bolj postaja eden izmed slovenskih, celo srednjeevropskih centrov jazz glasbe. Igor Lumpert, tenor saksofonist in skladatelj se je rodil leta 1975 v Novem mestu, odraščal je na bližnji Lešnici, po osnovni šoli končal srednjo kemijsko, osem let hodil v novomeško glasbeno šolo, kjer se je učil harmonike in med počitnicami nekega poletja presedlal na tenor saksofon. To poletje je s saksofonom v glavnem »tulil« okoli domače hiše in podil kure. Na radiu je v jazzovski oddaji slišal saksofonista Sonnyja Rollinsa, kar je spodbudilo njegovo zanimanje za jazz in saksofon. Postal je ljubitelj tovrstne glasbe, poslušal plošče in obiskoval koncerte, kmalu pristal v novomeški pihalni godbi, sodeloval z domačo pop-rock skupino Društvo mrtvih pesnikov in na nekem nastopu v Črnomlju spoznal Brača Doblekarja, uglednega slovenskega glasbenika, tolkalca in saksofonista, člana mnogih v nekdanji Jugoslaviji vodilnih skupin, med njimi rock-jazz zasedbe September. Zatem je v Ljubljani obiskoval Doblekarjevo delavnico, dvakrat neuspešno poskusil priti v ljubljansko srednjo glasbeno šolo in zatem po priporočilu mariborskega glasbenika, jazz kitarista Igorja Bezgeta, kije tam že študiral, odšel v avstrijski Linz. Devetnajstleten seje sprva vzdrževal sam, saj doma nad njegovim početjem niso bili najbolj navdušeni. Za preživljanje z glasbo in igranjem še ni imel zadostnega znanja. Počel je razne stvari, tudi v trgovini prodajal preproge. Imel je težave z jezikom, saj se je moral nemščine še priučiti, vendar je hotel igrati in temu je moral podrediti vse. Bilo je sicer veliko samoodrekanja, finance so se sčasoma uredile, po dveh letih študija je začel dobivati denarno pomoč novomeške občine. V Linzu je bil štiri leta, kjer je na jazz oddelku Konservatorija Bruck-ner študiral pri Dougu Hammondu, Adelhaldu Roidingerju in Harryju Sokalu. Pot ga je za nadaljnja slaba štiri leta peljala v svetovni center jazz glasbe Nevv york, kjer je kasneje obiskoval Nevv School University, z učitelji, kot so znana jazzovska imena George Garzone, Reggie VVorkman, Buster Willimas, Billy Harper, Chico Hamilton in Chris Potter. Seveda tovrstno šolanje ni poceni, zopet je nastopila težava s šolnino. Ko je prišel na sprejemne izpite, mu je pomagal svetovno znani temnopolti kontrabasist, poročen z Mariborčanko, Reggie Workman, s katerim je kasneje leta 2002 nastopil tudi na Ljubljanskem jazz festivalu v Križankah. Nekaj denarja za šolnino 5.000 ameriških dolarjev je brez prošnje dobil od mesta Linz, ker je tamkajšnje šolanje končal /. odliko in ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2004 igral za njihov klub. Letno šolnino, kije znašala 23 do 24 tisoč dolarjev, je bilo težko zbrati. Nekaj je dala šola sama, del slovensko ministrstvo za kulturo in novomeška občina, novomeški Lionsi, ves čas šolanja mu je pomagal slikar Jože Kumer. Za preživljanje je v Nevv Yorku počel še dodatne stvari, nastopal in opravljal različna honorarna dela, v računalniškem centru ter podobno. Plošča lnnertextures je tako prišla ravno na prelomnem obdobju tega mladega in obetajočega glasbenika, ob koncu študija, na začetku poklicne glasbene poti. Pravzaprav je bolj kot debitantski album zanimiva kot dokument zgodnjega obdobja in razvoja Igorja Lumperta. Tri leta in pol je bil v newyorški šoli, veliko je nastopal ter se v Ameriki že po šestih mesecih od prihoda predstavil z lastno skupino in glasbo. Z avtorskimi posnetki hitreje prideš do nastopa in tako je na hitro z mladimi najetimi glasbeniki posnel skladbe, ki so letos spomladi izšle kot njegov prvi izdelek. Posnetki so nastali v aprilu leta 2001 v Nevv Yorku v studiu Nevv School University. Sodelovala je ekipa mladih ameriških glasbenikov, poleg Igorja s tenor saksofonom še pianist Robert Glasper, kontrabasist Boris Kozlov, bobnar Jonathan Bla-ke, na treh posnetkih slišimo kitarista z imenom Jacob Bro, dvakrat se pojavi trobentač Leron Thomas. Producent je bil znani slovenski mojster tolkal Blaž Celarec, ki deluje tudi z založbo Kuhna. Lumpertova plošča prinaša le borih dobrih 33 minut glasbe, skupaj šest skladb, od katerih jih je pet njegovo delo. Predstavlja se nam kot komponist z glasbo, ki jo nekateri slovenski avtorji označujejo kot kombinacijo elementov jazza, vzhodnoevropskih ritmov in vložkov neo-bopa. To vsekakor drži, vendar bi glasbo s plošče sam še dodatno označil kot Igorjevo življenjsko poslanstvo. Resje, da posneta glasba ne prinaša žara in dinamike, kot bi ju dali od sebe že formirani glasbeniki in uigrana zasedba. Prav tako so posnetki nastali na hitro, po notah in skoraj brez vaj. Po drugi strani pa nam predstavljajo in dokumentirajo mladega razmišljajočega ter raziskujočega glasbenika na začetku poti, ko se postavlja in meri ob boku svetovno znanih glasbenikov ter vzornikov, ki jih navaja na ovitku plošče in se jim zahvaljuje za »maksimalno vizijo zvoka, ljubezni in humanosti«. Lumpertova glasbena izvedba, pri kateri je povsod v ospredju prisoten ton njegovega saksofona, je izvedena na še nekoliko šolskem, vendar solidnem nivoju. Bistvena pri vsem njegovem početju je iskrenost podajanja, združena z izredno nadarjenostjo in pridobljenim znanjem, kar je pri njegovih devetindvajsetih letih s prvo ploščo dobra popotnica na pragu obetavne glasbene kariere tako samostojnega glasbenika kot vodje skupine in skladatelja, ki je že sedaj močno presegla meje rodne dežele. Sam pravi, da bo dosti več kot s to prvo izdajo povedal z novo ploščo, ki bo izšla za špansko založbo Fresh-sound Records, pri kateri je začelo veliko znanih ameriških jazz glasbenikov. Dotakniti se moramo še ovitka albuma v okolju prijazni papirni izvedbi. Založba Goga je poleg glasbene založniške dejavnosti vredna pohvale tudi pri oblikovanju ovitkov. Tokrat je ploščo oblikoval design Hg (Sandra Hrovat Grum), fotografije so delo Žige Koritnika in Boštjana Puclja, urednik izdaje je Marijan Dovič. Vsi drugi podatki so dostopni na elektronskem naslovu: www.zalozba-goga.si. Igor Lumpert in njegov jazzovski prvenec, ki ga je na večer prvega maja na žalost le s triom ob kontrabasistu Milanu Nikoliču in bobnarju Andjelku Stuparja, oba sta Beograjčana, predstavil v Kulturnem centru Janeza Trdine, sta za Novo mesto velika glasbena dogodka ter posledica dolgoletna jazzovskega snovanja in želja. Rasto Božič POVSEM BREZ PRETVARJANJA Fake Orchestra, Fake World, Goga mušica 2004. ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2004 V tej številki Rasti predstavljeni izdaji novomeške založbe Goga seje v začetku letošnjega poletja pod zaporedno številko 14 pridružila plošča domače v Ljubljani delujoče skupine Fake Orchestra. Samostalnik fake prevajamo iz angleškega jezika kot goljufijo in ponaredek, enako zapisani glagol označuje ponarejanje, pretvarjanje, pomeni nekaj hliniti oziroma zamenjevati za pravo stvar. Ali lahko glede na ime in naslov plošče katero izmed opisanih lastnosti ali početij pripišemo naši skupini? Leta 1997 jo je po vrnitvi iz ZDA ustanovil kitarist, multiinstrumenta-list Igor Leonardi, kije pred tem več let preživel v Nevv Yorku in San Franciscu. V Ameriki je prišel v stik z danes na žalost pokojnim trobentačem in pomembnim inovatorjem etno/jazza Donom Cherryjem, ki mu je nesebično posredoval del lastnega glasbenega znanja in ga posvetil v harmolodični pristop, ki se ga je Cherry učil pri nekdanjemu sodelavcu, velikem saksofonistu Ornettu Colemanu. Igor Leonardi je bil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pomemben del slovenskega glasbenega prizorišča. Široko razgledan, raziskujoč in vešč glasbenik je bil soustvarjalec v slovenskih novojazzovskih glasbenih skupinah od Begnagrad do Qua-tebriga. V obeh sta igrala tudi basist Nino de Gleria in bobnar Aleš Rend-la, ki sodita prav tako med ustanovne člane Fake Orchestra. Poleg tega vso trojico zaznamuje še sodelovanje s številnimi domačimi etno in jazz zasedbami ter še drugovrstno ubadanje z glasbo, recimo glasba za televizijo, gledališče, film in podobno. Pa začnimo s prvencem Fake Orchestra z naslovom Fake Life, ki so ga pred tremi leti izdali med prvimi ploščami novomeške založbe Goga. V naše kraje je prinesel smelo zastavljeno in precej nenavadno improvizirano glasbo, kije temeljila precej globoko v jazzovskem izrazu in izročilu Dona Cherryja. Šlo je za koncertne posnetke iz leta2001, ki so na-stali v okviru Jazz Festivala Cerkno. Skupina je zatem z nastopi obredla kar velik del Slovenije, omenjenega leta smo bili deležni njenega nastopa v Kostanjevici na Krki. Letos seje predstavila, s sicer še starim gradivom na 45. jazz festivalu v Ljubljani in konec avgusta že z novim v novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdine v sklopu Poletnega festivala glasbe in poezije Muzejski vrtovi in predstavila novo ploščo Fake VVorld, ki je prinesla, za razliko od prvega albuma in vseh dotedanjih nastopov, presenetljivo povsem novo glasbo in drugačen pristop s pevkami in nekaterimi novimi vlogami starih članov, oziroma članice zasedbe, izvrstne po poreklu novomeške violinistke Jelene Ždrale, ki se sedaj povsem suvereno predstavlja tudi kot pevka in vokalna aranžerka. Plošča, kije pristala v naših rokah, je nekaj povsem novega na slovenskem glasbenem trgu. Dobili smo izredno svež, izviren, zvočno bogat, dobro zasnovan in izredno kakovostno izveden glasbeni izdelek. Skupina z glasbo nove plošče Fake IVorld močno presega sam termin jazz, da ne bo pomote, jazzovske elemente zasledimo skozi vse izvajanje. Pri poslušanju odkrijemo še vse kaj drugega, prikaže se nam povsem nov, pisan glasbeni pristop. Glasba je na prvi posluh lahkotnejša, kot smo bili vajeni, zvočno in idejno je zelo pestra, ritmična, novi so vokali in petje, ki ga na prvi plošči sploh ni bilo. Izredno živobarvna izvedba, polna veselja do življenja, se ponekod sumljivo približa vsakdanji popevki, prevzame jo ljudski napev, vendar se nikoli ne pretvarja, kot bi sodili po veselo in izvirno oblikovanemu ovitku, naslovu albuma in nazivu skupine. Ničesar ni tukaj nepravega, zlaganega in potvorjenega, ampak le izredni glasbeni pristop in obširna zvočna razgledanost, vse uporabljeno in pregneteno z znanjem ter pretanjenim glasbenim okusom. Tudi oznaka etno/jazz, ki smo jo maloprej uporabili pri Donu Cherryju, katerega vpliv je močno opazen tudi na tej plošči, nam dosti ne pomaga, saj Rasto Božič POVSEM BREZ PRETVARJANJA ODMEVI IN ODZIVI Rast 6 / 2004 je glasbeni izraz skupine dosti bolj ohlapen, pravzaprav uporabi vse, kar ji pride prav. Najdemo tako rekoč vse. Obdelave slovenskih, hrvaških in bosanskih ljudskih pesmi, jazzovske standarde in zimzelene popevke, avtorsko glasbo ter glasbila in zvoke, zbrane z raznih delov sveta, da različnih glasbenih stilov sploh ne omenjamo. Album se začne veselo in poskočno s slovensko pesmijo Slaviček, ki ji za osnovno podlago služi Brown Rice, znana tema pokojnega vzornika in učitelja, in se razposajeno nadaljuje v afriški maniri s souku-som, ki začini zopet našo Po polju pa rož'ce cvetejo. Naslednja avtorska pesem Igorja Leonardija je kolobocija najmanj treh jezikov, hrvaškega, španskega in slovenskega, izvedena v lenobnem stilu kubanskega sona in zafrkljivo naslovljena Život je Ijep, seveda tudi z Leonar-dijem! kot pevcem. Nadaljuje se s priredbo zimzelene Que Sera Sera, zopet v afriški preobleki z balafo-nom, skoraj v stilu malijske tako imenovane »Apollo Musič«. V nadaljevanju slišimo še vse od hrvaške ljudske Ružiča, slovenske Šetala se, do ragtimea in venčka turške, italijanske, bosanske ter avtorske skladbe. Proti koncu nam pot prekriža standard Fly Me To The Moon v udar-ni domiselno veseli reggae izvedbi, predzadnja je krasna slovenska ljudska Nocoj, spremenjena v nežno jazzovsko balado, in zadnja hrvaška tradicionalna Stara Baško v mešanici stilov in zvokov z nekaj zanimivi izjavami vrste »druže Tito was a friend of mine« in podobno. Ob poslušanju plošče sem se izvrstno zabaval, predvsem sta me nav- dušili obe novinki, pevki, ki obvladata tudi odrski nastop, Ana Vipotnik in Janja Majzelj. Vse tri vokalistke, skupaj z omenjeno Jeleno Ždrale, so pojavno in vokalno močno različne, vendar ubrane in na odru slikovite, velik adut razširjene zasedbe, ki jo sestavljata še saksofonist in flavtist Primož Fleischman ter tolkalec Blaž Celarec. Pri snemanju je sodelovalo še nekaj gostov: Primož Vitez - vokal in tolkala, vseprisotni Boštjan Gombač - klarinet, flavta in vokal, Drago Ivanuša - harmonika, Andraž Polič -poezija, David Jarh - trobenta, Marko Gregorič in Žarko Živkovič - oba vokalista. Posnetki so nastajali v različnih študijih, Glasbeni arboretum, Studio 14, Studio 26 in SMG. Za dober zvok so zaslužni številni tonski mojstri, ki jih na tem mestu ne bomo naštevali, saj njihova imena lahko preberete na ovitku, pod katerega oblikovanje se je podpisal Samo Lapanje. Uporabljene so umetniške slike Dragana Radoviča, fotografije so delo Žige Koritnika. Plošča ponuja še dodatek, video CD ROM s štirimi posnetki, Kaj dodati k temu glasbenemu izbruhu, ki močno presega slovensko glasbeno povprečje in brez kompleksov pred velikim svetom govori o umeščenosti naših krajev? Svet na prepihu kultur, na križišču starih in novih poti, brez kompleksov in vse bolj neznosnega klobasanja o Evropi, z velikim kulturnim bogastvom in izročilom, ki le čakata na našo pozornost. Nam mogoče vse to skuša z novo ploščo in brez pretvarjanja povedati Fake Orchestra? RAST - L. XV Boris Goleč ŠT. 6(96) DECEMBER 2004 DOLENJSKA MESTA IN TRGI V SREDNJEM VEKU (20) Naselitvena podoba preostalih štirih dolenjskih trgov je neprimerno bolj zamegljena. Prav nikakršnih podatkov nimamo o Turjaku, ki tedaj kakor tudi pozneje ni predstavljal več kot kajžarski privesek grajskemu kompleksu. Medtem ko poznamo za Ribnico in Radeče do druge polovice 16. stoletja le podatke o posamični posesti, je za obkolpske Poljane znano, daje Friderik Celjski tržanom leta 1421 potrdil posedovanje šestih hub bližnje opustele vasi Drage.1 O prvotni srednjeveški posestni podobi trga prejkone govori vsota 19 oštatov v urbarju poljanskega gospostva iz leta 1576.2 Ob dejstvu, da izkazuje urbar samo 14 gospodarjev, pa se postavlja vprašanje, kakšno je bilo dejansko poselitveno stanje v zadnjih desetletjih 15. in prvih desetletjih 16. stoletja, ko je bil ta obmejni tržeč izpostavljen permanentni nevarnosti in je ob gradu v bližnjih Poljanah nastal refugij s pomenljivim imenom Tržič ali Novi trg.3 Ribnico, tako kot Poljane ustanovo Ortenburžanov, prepoznamo po tipični hubni posesti in vrstni parcelaciji kot prvotno kolonizacijsko vas. Za poznosrednjeveško obdobje je gotovo le število hub — 21 gospoščinskih in 3 župnijske.4 Prvi ohranjeni davčni register ribniškega gospostva iz leta 1564 ima v ožjem trgu 33 gospodarjev na hubni posesti ter 30 podružnikov,5 takšno stanje pa najbrž precej odstopa od onega pred koncem srednjega veka. Med sicer skopimi listinskimi omembami posesti v 15. stoletju srečamo le hube,6 kar je razumljivo in samo po sebi še ne pomeni, da kajžarske posesti tedaj še ne bi bilo. Zagotovo so že tedaj obstajali maloštevilni pozneje izpričani oštati, ki že z imenom pričajo o večji starosti od kajž podružništev. Precej bolj gotova je zgodnja večja obljudenost trga Radeče, kjer nikoli ne zasledimo podružnikov, ampak vseskozi, od najstarejšega urbarja leta 15757 dalje, samo oštate in vmes kakšno hišo. Četudi so bile Radeče razdeljene na starejši trški del in na mlajše Krakovo onstran potoka Sopota, v krakovskem delu pogrešamo podružnike. Pogled na franciscejsko katastrsko mapo pove, da gre tudi tam za razmeroma pravilno, na vzhodnem koncu poudarjeno vrstno parcelacijo, kakršne kajžarska pritrška naselja praviloma ne poznajo. Zgodnji nastanek Krakovega, morda še v 14. stoletju, potrjuje celjska fevdna knjiga iz leta 1441, po kateri je grofov kuhar Martin prejel v fevd hišo s pritiklinami “in der Krakavv bei vnserm markt Ratschach gelegen”.8 Če je bilo pred koncem srednjega veka vseh 91 oštatov, kolikor jih je imel leta 1575 trg skupaj s Krakovim,9 resnično zasedenih s hišami, potem Radeče po velikosti niso zaostajale za Žužemberkom in so tako kot slednji prednjačile pred Višnjo Goro in Kočevjem. Toda spričo samo 69 posestnikov na 91 oštatih leta 1575 je tudi za čas pred 1500 realnejše manjše število domov. GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO! GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 6 / 2004 V nasprotju z znanim številom domov za vsaj del mest in trgov je povsem nedokumentirano številčno stanje prebivalstva. Mogoči bi bili le približni izračuni, denimo z največkrat uporabljanim količnikom pet ljudi na hišo, pri čemer je treba spričo nemirnih časov računati z večjimi in manjšimi nihanji. Izvor in pritok mestnega in trškega prebivalstva Na obravnavanih tleh je vsekakor veljala temeljna značilnost srednjeveških mestnih in trških naselbin širšega prostora, da velika večina priseljencev izvira iz njihovega zaledja in sploh iz vrst podložnega prebivalstva, samo manjši del pa iz bolj oddaljenih ruralnih in urbanih naselij.10 V zgornjih družbenih slojih je bil poleg tega delež priseljencev iz urbanega okolja neprimerno višji kot med nižjimi socialnimi plastmi, v katerih so prevladovali podeželani. Skladno s pomenom naselja se je večal in manjšal tudi radij priseljevanja, omejen zlasti pri trgih na manjše območje. Mestni oziroma trški gospodje razumljivo že ob ustanovitvi poskrbel za čim ugodnejše naselitvene pogoje, ki bi v novo naselbino pritegnili ne samo zadostno število ljudi, ampak tudi gmotno trdne naseljence. Močno podporo pri kolonizaciji so Habsburžani dali Novemu mestu, kije z ustanovnim privilegijem (1365) dobilo za vse prihodnje priseljence sedemletno prostost plačevanja vseh bremen. Določilo je značilno za novoustanovljeno mesto, ki v tem času še zdaleč ni bilo polno zasedeno." Starejši kostanjeviški privilegij, izdan že obstoječemu mestu, takšnega poročila temu primemo ne pozna, zato subsidiarno ni moglo veljati niti v obeh belokranjskih meščanskih naselbinah, hčerinskih mestih kostanjeviškega mestnega prava. Pri naseljevanju mest kakor tudi trgov je nujno prihajalo do nasprotij interesov. Velika večina novih naseljencev je izvirala iz vrst osebno nesvobodnih podložnikov oziroma širše — rojenjakov (erbholden), tj. vseh oseb, ki so z rojstvom pripadle zemljiškemu gospodu, na katerega zemlji so se rodile.12 Velik, pravzaprav odločilen pomen, ki gaje imel za razvoj mesta pritok kmečkih ljudi, se odraža v zgodnjem pravnem definiranju naseljevanja. Odnos zemljiški gospod - podložnik — mesto je namreč predmet zapisanega mestnega prava, deželnega prava in poznejših mestnih ustanovnih listin. Mestni gospod in ustanovitelj je kakorkoli moral tudi v tem oziru dati mestu trdno pravno osnovo, ne da bi s tem kršil pravice drugih. Splošno uveljavljeno srednjeveško načelo, da postane podložnik svoboden po enem letu in enem dnevu nemotenega bivanja v mestu,13 je v 13. stoletju veljalo tudi že na Kranjskem, kjer je tekel proces oblikovanja prvih mest. Različna stremljenja mest in zemljiških gospodov so se odrazila v deželnem miru kralja Rudolfa iz leta 1276, sicer prvem deželnem privilegiju za Kranjsko. Določilo, naj nihče ne sprejema tujih podložnikov brez dovoljenja njihovega gospodarja, vendar naj ostanejo pravice mest nedotaknjene (!), daje mestnim naseljem pomembno prednost.14 Uveljavljenost načela “mestni zrak osvobaja” potrjuje v začetku 14. stoletja privilegij Henrika Goriško-Tirolskega za Kostanjevico. Podložnika, ki seje neovirano naselil v mestu, je moral njegov gospod tožiti pred mestnim sodnikom. A tudi če je pravdo dobil, mu mesto podložnika še vedno dva tedna ni bilo dolžno izročiti in je temu medtem celo pustilo oditi, kamor koli je hotel. Kogar pa njegov gospod leto in dan po naselitvi ni zahteval nazaj, je mogel neovirano ostati v mestu.15 Enako določilo je bilo leta 1365 vneseno tudi v ustanovni privilegij Novega mesta16 in gaje S. Vilfan označil za “razmeroma svojevrstno”, saj je pribeglemu podložniku jamčilo svoboden odhod in ga varovalo pred vrnitvijo zemljiškemu gospodu.17 Kostanjeviško—novomeško mestno pravo iz 14. stoletja je ob koncu srednjega veka načeloma veljalo za pet dolenjskih mest, razen Krškega in morda Višnje Gore, kar pomeni tudi subsidiarno veljavo členov o naseljevanju podložnikov. Kot smo videli, je bilo to področje urejeno svobodneje od splošnih norm. V tem kontekstu je pomenljivo dejstvo, da ustanovna listina Krškega (1477) določa glede priseljencev enake pravice, kot jih ima Novo mesto, čeprav Krško ni dobilo novomeških, temveč pravice štajerskih mest.18 Navzlic privilegijskim zagotovilom naletimo že zelo zgodaj na njihova kršenja po znanem načelu srednjega veka, da ima ožji pravni krog prednost pred širšim. Najstarejša izpričana omejitev naseljevanja v mestih je iz leta 1256, ko je vojvoda Ulrik Spanheimski izdal stiške-mu samostanu privilegij o vračanju podložnikov (coloni ac subditi), ki jih sprejmejo “nedavno zgrajena mesta” (oppida noviter constru-cta).19 Prav tako sta samo v mlajših regestih ohranjeni dve drugi prepovedi sprejemanja stiških podanikov. Privilegij vojvode Majnhar-da leta 1288 prepoveduje sprejemanje meščanskim naselbinam nasplošno (aliqua fora), medtem ko je vojvoda Leopold leta 1411 naslovil prepoved na Novomeščane.20 Stiška posest je bila sicer omejena na zahodno Dolenjsko in se ni niti dotikala novomeškega mestnega pomirja,21 a je Novo mesto očitno veljalo za priljubljen cilj pobeglih samostanskih rojenjakov. Za nadvojvodom Ernestom (1414) je namreč prepoved Novomeščanom, da bi sprejemali ljudi brez opatovega dovoljenja, še dvakrat ponesi 1 Friderik III. (1445 in 1461 ).22 Natančno vsebino omejitev priseljevanja v Kostanjevici spoznamo iz privilegija Henrika Goriško—Tirolskega tamkajšnji cisterci, ki ga je kostanjeviško mestno predstojništvo leta 1317 razglasilo s posebno listino. Kostanjevičani so se pri tem obvezali, da ne bodo dovolili naseljevanja ubeglih samostanskih podložnikov (huobman oder erpmari), če pa bi se to zgodilo brez njihove vednosti, jih bodo na zahtevo nemudoma izročili samostanu, in sicer brez vsake pravde (an alles laidinch),2i kar je v očitnem nasprotju s Henrikovim privilegijem mestu.24 Da so se samostanski rojenjaki tudi pozneje “nelegalno” priseljevali v mesto, pričata spor iz leta 1449 in obveza mestnega sodnika, sveta in občine o spoštovanju starih samostanskih privilegijev, po katerih samostanskih podložnikov ne smejo sprejemati med meščane (ir /ewtl ze piirgern nicht aufzenemen).25 Kmalu po svoji ustanovitvi si je deželnoknežji privilegij glede podložnikov izposlovala tudi kartuzija Pleterje. Ko ji je vojvoda Ernest Železni leta 1407 potrdil enake privilegije, kot sojih imele druge kartuzije v njegovih deželah, je mestom Novo mesto, Kostanjevica in Metlika hkrati prepovedal sprejemanje pleterskih rojenjakov (klo-sterholden), a tudi obrnjeno.26 Obojestransko prepoved prav tako vsebuje privilegijska listina vojvode Friderika leta 1433,27 ki sojo nato do druge polovice 16. stoletja potrjevali njegovi nasledniki.28 V prvi tretjini 15. stoletja je moral biti beg v mesta še precej aktualen problem, saj je grof Herman II. Celjski leta 1427 naslovil v tej zvezi poseben mandat na Metliko, Kostanjevico in Novo mesto, ki so bili tedaj v njegov rokah (unser steli). Mestom je prepovedal sprejemanje samostanskih podložnikov in ukazal takojšnjo izročitev tistih ubežnikov (jluchtig leut), ki so jih sprejela med meščane ali med svoje Listina, s katero grof Albert Goriško-Tirolski potrjuje, daje grof Henrik podelil Metliki enake pravice, kot jih ima mesto Kostanjevica (ARS, Zbirka listin, Kronološka serija, 1365 IV. 29., Metlika) GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 6 / 2004 L 7 *v-" J.— «!* (ji- 4vti. *»■ $»"» 4^v.«-(r <**<*«0 *«f $T* V podložnike na deželi (2« purgern oder auf dem land aufgenomen hell).29 Poleg samostanov, ki so s svojimi privilegiji nagloblje posegli v določila kostanjeviško-novomeškega prava in v splošna načela o naseljevanju v mestih, si je predpravice na tem področju pridobilo tudi plemstvo grofije v Marki in Metliki. Znani privilegij grofa Alberta IV. Goriškega iz leta 1365 se mest še ne dotika,30 v njegovi potrditvi leta 1407 pa vojvoda Leopold izrecno poudarja, da določilo o neodvze-manju podložnikov velja tudi za Črnomelj in Metliko,31 kar je leta 1414 potrdil še vojvoda Ernest Železni.32 V naknadnem vnosu obeh belokranjskih meščanskih naselbin v besedilo privilegija se torej odraža njun povečani pomen glede na šestdeseta leta 14. stoletja, ko sta bili šele na poti preobrazbe v mesti. Spremenjene razmere v drugi polovici 15. stoletja so zahtevale tudi drugačen odnos deželnega kneza do njegovih, tj. deželnoknežjih mest. Cesar Friderik III. je dal pri kolonizaciji posebne ugodnosti tistim kranjskim trgom, ki jih je predvsem iz obrambnih razlogov povzdignil v mesta. Neovirano naselitev in prebivanje v mestu po zgledu svoboščin Novega mesta je leta 1477 dovolil Krškemu33 in Ložu, slednjemu zapovrh še s šestletno oprostitvijo bremen.34 Višnja Gora je dobila naslednje leto celo pravico do neomejene naselitve podložnikov katerega koli gospoda (wes lewt oder holden die sein), pri čemer nihče in na noben način ni mogel zahtevati vrnitve priseljencev.35 Posebnih ukrepov za povečanje prebivalstva so bila v istem času deležna tudi nekatera starejša mesta. Tako je cesar leta 1476 ukazal Ljubljančanom, da ne smejo odkloniti, izročiti ali izgnati nobenega cesarskega ali drugega podložnika, ki bi se pred turško nevarnostjo hotel naseliti v mestu, pri čemer ni nikjer govor o pogoju enoletnega bivanja. Dve leti pozneje je neomejeno pravico do naselitve podelil še Kamniku, Radovljici, Novemu mestu in morda tudi Kranju. Toda novomeški privilegij vendarle vsebuje pridržek, da morajo cesarski podložniki, ki se naselijo v mestu, še naprej obdelovati svoja polja,36 kar implicitno govori o začasnosti ukrepa. Četudi cesar in njegovi nasledniki niso preklicali ugodnosti, pridobljenih v izrednih okoliščinah, posebne pravice vendarle niso mogle biti trajnejše od splošnih določb deželnega prava. Brž ko so se razmere stabilizirale, je namreč svobodno naseljevanje v mestih postalo vprašljivo. Višnjani so se že leta 1515 v prošnjah deželnemu vicedomu med drugim pritoževali, da jim deželni stanovi odrekajo od cesarja podeljeno pravico, po kateri se smejo obrtniki s podeželja nemoteno seliti v mesto, si v njem postaviti domovanja in nositi mestna bremena.37 Šele iz nekoliko poznejšega časa imamo konkretne podatke o naseljevanju tudi za edinega med dolenjskimi trgi - za krški Mokronog. Njegov trški red iz leta 1531 je določal, da se sme neovirano odseliti le tujec (ain fremder marin), ki seje priselil iz drugega gospostva in postal tržan, medtem ko se sme tržan, kije bil rojen v domačem gospostvu in hoče zapustiti trg, naseliti le na kakšni hubi pod gospostvom.38 Kot vse kaže, ne v Mokronogu ne v drugih trgih in še manj tržcih ni veljalo pravilo “mestni zrak osvobaja”, pogojeno z enoletnim neoviranim bivanjem. Migracijski tokovi Drugače kot za nekatere pomembne rodbine srednjeveške Ljubljane39 in tudi drugih večjih mest ni znano, odkod so prišli v dolenjska mesta in trge začetniki tukajšnjih vodilnih rodbin. Pred koncem srednjega veka prav tako ne poznamo nobenega konkretnega primera naselitve, ki bi bil, denimo, povezan z nakupom hišne posesti. Pravzaprav se po kraju svojega izvora nedvoumno označuje en sam meščan, in sicer leta 1400 novomeški učitelj in meščan Štefan iz Mistelbacha v Spodnji Avstriji (Stefan dem schulmaister von Mistelbach purger czu Ruodolfswerd).w Za dobo nastajanja večine priimkov, tj. v poznem srednjem in zgodnjem novem veku, je na krajevni izvor osebe oziroma njenih bližnjih prednikov mogoče sklepati iz priimka - etnika ali etnonima. Taje bil namreč ob pojavu v virih tega časa pogosto šele last prve generacije nosilcev ali pa vsaj časovno blizu svojemu nastanku. Toda bera srednjeveških etnikov in etnonimov je v obravnavanih krajih nasplošno pičla, saj jo omejuje že majhen nabor znanih imen. Med redkimi poimensko izpričanimi Metličani seje utegnil s Švabskega priseliti leta 1424 izpričani meščan Thomas Svvab ali njegovi predniki.41 Pri Novomeščanih zasledimo v 15. stoletju le dva etnika: Artter (1495, 1498) in Neustetter (1498), morda pa spada v to skupino še priimek Gregorja Sočana (1452).42 Z etniki in etnonimi prav tako ni bogat seznam novomeških hišnih gospodarjev leta 1515.43 V mestu so živeli trije Nemci (Nimetz), po en Tajčer ali Tajšer {Jannse Thaischer),44 Vogrin in Krobat, dva Ribničarja, dva Kočevarja, Kostel, Krajnčar, Rakar, Grabnar in Jamšek. Sem gre prišteti še Jurija (Jury) Gerschendorfa, katerega priimek navzlic nemški obliki zanesljivo izhaja iz nekega slovenskega kraja.45 Poleg navedenih je bilo leta 1515 med hišnimi gospodarji šest okoličanov, ki so bodisi stalno bivali v mestu bodisi imeli v njem samo oštat.46 V drugih mestih in trgih poznamo nasploh veliko manj imen prebivalcev ali celo niti enega, še največ iz urbarialnih virov na prelomu v 16. stoletje. Tako med 52 Kočevci v urbarju iz okoli leta 1494 srečamo etnonim Talian in peščico etnikov: trikrat Kerner in po enkrat Steyrer, Preinperger, Sthuler, VVandiner in Grueber,47 ki slejkoprej izvi- GRADIVO ZA HISTORIČNO TOPOGRAFIJO Rast 6 / 2004 rajo iz (mikro)toponimov s Kočevskega.48 Nič bolj pisana ni podoba Mokronoga leta 1502. Poleg etnonima Walch (Lah) je nekaj oseb označenih po okoliških krajih in mikrotoponimih: Bistrici pri Šentrupertu (Fewslrizer), Slepčjeku (von PlinttenpacH), Klancu (von Glanz) in Ostrožniku (von Pranpach).49 Pri Svibenčanih (pred 1439) in Žužemberčanih (1506) pa tovrstne oznake v najstarejših urbarjih sploh pogrešamo, razen ko gre za imetnike kašč, doma iz okoliških vasi.50 Sodeč po priimkih in tudi osebnih imenih je bilo do zatona srednjega veka neslovenskih prebivalcev obravnavanih mest in trgov zelo malo, neupoštevaje seveda mesto Kočevje sredi nemškega jezikovnega otoka. Če bi bilo drugače, ne bi nastopile potrebe po označevanju z etnonimi (Valh, Taljan, Nemec, Krobat), ampak bi se prineseni priimki hitreje integrirali v obstoječi imenski fond. To je — že zaradi nemškega zapisovanja — najbolj uspevalo priimkom nemških priseljencev. Meščanov in tržanov iz romanskih dežel in s slovanskega juga je bilo očitno le za pokušino, tako poleg že omenjenih Valhov kostanjeviški meščan Jakob Markovič (Markobicz).51 Sklepanje na izvor prebivalstva iz etnikov, etnonimov in enoznačno tujerodnih priimkov izgublja pomen z večanjem časovne distance od nastanka priimka. V poznejšem času moremo pri priseljencu sicer prepoznati tuje korenine priimka, ki pa gaje lahko v deželo zanesel že davni prednik. Pri nemških obrtniških priimkih (Schuster, Tischler, Zimmermann idr.) bi bilo tovrstno opredeljevanje sploh brez osnove, saj so bili na slovenskih etničnih tleh avtohtoni in močno razširjeni. Za nemške bi jih mogli označiti šele, če bi se za njihove nosilce nedvoumno izkazalo, da so se priselili iz nemškega jezikovnega okolja. Nemški, romanski, južnoslovanski ali slovenski priimek sam po sebi tudi ni kriterij za spoznavanje etnične podobe prebivalstva, ampak lahko kvečjemu izpričuje, v katerem etničnem okolju je nastal.52 V 15. stoletju, ko so priimki že dovolj jasno izoblikovani, je moč ugotoviti, da so v mestih in še posebej v trgih v veliki večini slovenskega izvora. Analiza priimkov Novomeščanov leta 1515, ki more dati sicer samo približne rezultate, je pokazala, daje bilo tujerodnih priimkov celo v največjem in najbolj tranzitnem dolenjskem mestu malo. Med 272 gospodarji oštatov so domala vsi (263) navedeni s priimki, od tega največ z nesporno slovenskim (157 ali 59,7%), nato z obrtniškim (65 ali 24,7%), približno desetina z nedoločljivim nemškim ali slovenskim (28 ali 10,7%) in le vsak dvajseti (13 ali 4,9%) z enoznačno nemškim priimkom, ki pa niso nujno odraz etničnega izvora nosilcev.53 Kočevje, edino dolenjsko mesto, za katero imamo razmeroma popoln seznam gospodarjev še iz časa pred letom 1500, je razumljivo dajalo povsem drugačno podobo. Med 52 hasnovalci zemljišč iz leta 1494 jih je nosilo priimke 50, a bi mogli večino (32) označiti kot nemške, 15 kot obrtniške in največ tri kot slovenske (Polan, Nahod in morda še Taljan).54 Kot rečeno, moremo na podlagi analogij (ter neprimerno trdnejših ugotovitev za zgodnji novi vek) tudi za srednjeveško obdobje sklepati, daje velika večina priseljencev v obravnavana mesta in trge izvirala iz njihovega zaledja. Razloge in način priselitve je slejkoprej pogojevala premoženjska diferenciacija kmečkega življa. Gotovo je bil beg edini izhod za revne, ki so polnili vrste mestnega in trškega nižjega sloja, medtem ko moramo pri petičnejših podložnikih računati na odkup iz rojenjaštva in povsem legalno odselitev z zemlje. Pri prise- ljevanju v trge pa je treba poleg tega upoštevati še druge dejavnike, predvsem drugačen pravni položaj trškega prebivalstva od statusa mestnega življa, zagotovljenega s privilegiji. KONEC OPOMBE 1 Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien (HHStA), Archiv Auersperg (AAu), Urkunden, 1421 II. 24., Celje, vidimus: 1599 IV. 4., Gradec. 2 Dušan Kos, Urbarji za Belo krajino in Žumberk (15.-18. stoletje), Ljubljana 1991, str. 282. 3 Prim. Dušan Kos, Bela krajina v poznem srednjem veku, v: Zgodovinski časopis (ZČ) 41 (1987), str. 416. J Ribniško župnijsko posest poznamo šele po terezijanskem katastru iz srede 18. stoletja (Arhiv Republike Slovenije (ARS), Terezijanski kataster (TK), RDA, N 26, No. 8, s. d ), vendar je moč vse tri župnijske hube po legi prepoznati kot sestavni del kolonizacijske vasi. 5 ARS, Vicedomski urad za Kranjsko (Vic. A ), šk 105, 1/59, lit R 11—5, davčni register gospostva Ribnica 1564, s. p. 6 Leta 1458 je Friderik III. Hansu Čušperškemu potrdil oprostitev bremen od hube “in vnserm markht Reiffnitz gelegen,” ki jo je temu podelil grof Friderik Celjski (Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien (HHStA), Hs. B. 360, fol. 114, po tipkopisu B. Otorepca, ZRC SAZU). 7 Najstarejši urbarji gospostva Radeče so naslednji: urbar 1575 (ARS, TK RDA, N 168, No. 43, s. p ), 1576 (ARS, Vic. A., šk. 107,1/60, lit. S X-l, s. p.) in 1602 (istotam, lit. S XI-2, s. P) * ARS, Zbirka rokopisov, I 57r, fol 101 v. 9 ARS, TK RDA, N 168, No 43, urbar Radeče 1575, s p 10 Prim Wolfgang Leiser, Stadtische Zentralitat im agrarisch-feudalen Umfeld, v: Stadtisches Um- und Hinterland in vorindustrieller Zeit, KOln 1985, str. 12. 11 Sergij Vilfan, Novomeški mestni privilegij, v: Novo mesto 1365-1965. Prispevki za zgodovino mesta, Maribor-Novo mesto 1969, str. 105. 12 O pojmu rojenjak gl Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, str 79, 384 - Prim. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek, Družbena razmerja in gibanja, Ljubljana 1980, str. 347-348. 13 Prim. geslo Stadtluft macht frei v: Lexikon des Mittelalters, Vlil, MUnchen 1996, str. 23 14 Fran Zvvitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929, str. 24 15 ARS, Zbirka rokopisov, II 68 r, privilegijska knjiga mesta Kostanjevica, fol. 3. -Netočna je Zwittrova trditev (n. d , str 24), daje podložnik po enem letu in dnevu z zastaranjem pravice zemljiškega gospoda “postal polnopraven svoboden meščan”. S. Vilfan je opozoril, da taki prebivalci niso nujno postali meščani Imenoval jih je “nov svobodnjaški sloj”, tako imenovane “gostače” (invvohner) (S. Vilfan, Pravna zgodovina, str 162). 16 S. Vilfan, Novomeški mestni, str. 101. 17 Sergij Vilfan, Pravna zgodovina, str 162. 18 Prim objavo privilegija v: Jože Mlinarič, Krško in njegova gospoščina v srednjem veku, v: Krško skozi čas 1477-1977, Krško 1977, str 42-44 19 ARS, Samostan Stična, fasc. 1, potrditev privilegija 1256 s. d , insert v: 1360 III 30., Ljubljana, prepis. - Objava: Franz Schumi, Urkunden und Regestenbuch es Herzogtums Krain, II. Band 1200-1269, Laibach 1884 u 1887, str 175. - Prim F. Zvvitter, n d , str. 20. 20 ARS, Zbirka rokopisov, 152 r, Chronographium etc., fol 26-26 ,- F. Zvvitter, n d , str. 25, op 152. 21 Prim zemljevid stiške urbarialne posesti v: Jože Mlinarič, Stiška opatija 1136-1784, Novo mesto 1995, str. 292-293. 22 ARS, Zbirka rokopisov, 152 r, Chronographium etc , fol 38 -39, 41,43' 23 ARS, Zbirka listin, Kronološka serija, 1317 XI. 11., s. I Objava: F. Zvvitter, n. d., str 69-70, št. 3. 24 Ker Kostanjevičam Henrika Goriško-Tirolskega naslavljajo kot češkega kralja, je moč sklepati, daje privilegij nastal pred letom 1311 Za njegovo razmerje s Henrikovim privilegijem kostanjeviškemu mestu niti ni pomembno, kateri od obeh pravnih aktov je starejši F. Komatar je dokazoval, daje privilegij za Kostanjevico nastal v letih 1295 do 1307 (Franc Komatar, Kostanjcviške mestne pravice, v Jahresbericht des k k Gymnasiums in Krainburg 1910/11, str. 1 sl ), medtem ko S. Vilfan (Novomeški mestni, str. 97, op. 2) ni izključeval tudi nekoliko poznejšega nastanka. 25 ARS, Gospostvo Dol, fasc. 179, prepisi listin, pola 32, 1449 1. 30., s. 1. - Prim. Jože Mlinarič, Kostanjeviška opatija 1234-1786, Kostanjevica na Krki 1987, str. 227-228. 26 Regest 1407 X. 12., Gradec v: Fr. Komatar, Ein Cartular der Karthause Pletriach, v: Mitteilungen des Musealvereins fOr Krain (MMVK) XIV (1901), str. 42, št. 19. 27 Regest 1433 VI. 21,, Gradec v: F. Komatar, n. d., str. 58-59, št. 68. 28 Prim. Jože Mlinarič, Kartuzija Pleterje, Pleterje 1982, str. 116-118. 29 Regest 1427 V 12., s. I. v: F. Komatar, n. d., str. 54, št. 55. 50 ARS, Zbirka listin, Kronološka serija, 1365 IV. 29., Metlika. - Objava in komentar v: Peter Štih, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1994, str. 178-180. 31 ARS, Zbirka listin, Kronološka serija, 1407 VI. 18., Dunaj. - Prim. VVladimir Levec, Die krainischen Landhandfesten Ein Beitrag zur čsterreichischen Rechtsgeschichte, v: Mitteilungen des Instituts filr Ostcrreichische Geschichtsforschung 19(1898), str. 267. - Prim. F. Zwitter, n. d., str. 25. 32 ARS, Zbirka listin. Kronološka serija, 1414 III 11., Ljubljana. 53 Prim. objavo privilegija v: J. Mlinarič, Krško, str. 43. 33 Prim. objavo privilegijev v: Janez Kranjc, Privilegij mesta Lož iz leta 1477, v: Notranjski listi I, Postojna 1977, str. 58, 63. 35 Prim. objavo privilegija v: J. E. Mauring, Utemeljitev mesta Višnje Gore, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IV (1894), str. 31. 36 Notizenblatt. Beilage zum Archiv fur Kunde Osterreichischer Geschichtsquellen. Zvveiter Jahrgang 1852, Wien 1852, str. 382, št. 524. - Prim. F. Zwitter, n. d., str. 26. 37 ARS, Vic. A., šk. 285,1/145. lit W 1-12, s.d , 1515, Supplication stat Weichselberg. 38 Trški red, ki gaje izdal krški škofijski administrator Anton, naj bi bil po uvodnih besedah sestavljen v času škofa Matevža (Matevž Lang, škof v letih 1505-1519). - ARS, Trg Mokronog, fasc I, 1531 II. 23., Strassburg. Objava: Peter Hitzinger, Auszugaus dem Archiv des Marktes NasscnfuB, v: Mittheilungen des historischen Vereins filr Krain VIII (1853), str. 17. 39 Prim Milko Kos, O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku, v: ZČ X-XI (1956— 1957), str. 7 sl. 40 Regest 1400 V. L, s. 1. v: France Baraga, Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti listin in popis gradiva (Acta ecclesiastica Sloveniae 17), Ljubljana 1995, str. 58-59, št. 26. 41 ARS, Zbirka listin, Listine iz HHStA, Samostan Pleterje, 1424 IX. 25., s. I Regest: F. Komatar, n. d, str. 53, št. 51. 42 F. Baraga, n. d., str. 77, 104, 110. - Matija Neustetter pač ni mogel dobiti imena po Novem mestu, temveč po mestu z enakim imenom južno od Dunaja. 43 ARS, Vic. A., šk. 105, 1/59, R V-l, Der zaichnus abschrifft der hoffstett der statt Rucdolphswerth anno 1515. 44 Tajčer ali Tajšcr pomeni Nemec. Kapiteljski urbar iz leta 1525 pozna na šmihelskem Vidmu hasnovalca z imenom “Hans Taitsch Schuester” (Kapiteljski arhiv Novo mesto, šk. 42, ur. 1, kapiteljski urbar 1525, pag. 6). 45 Prim. Milko Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), Ljubljana 1975, str. 83-85. - Pri toponimu Gerschendorf prihaja v poštev vsaj šest dolenjskih krajev z imenom Češnjice ter Češnjica pri Mirni Peči. 46 Poleg “gospoda” Janeza iz Trebnjega zasledimo može Andreja, Štefana in Marka z Ločne ter Urbana in Lovreta iz Prečne. 47 Popis hasnovalcev zemljišč iz mesta Kočevje v urbarju gospostva Prem (ARS, Vic. A., šk. 102,1/58, lit. P VI-2, urbar Prem 1494, fol. 8-9). 48 Pogosti priimek Kcrner morda kaže na Mlako (Kerndorf) pri Stari Cerkvi. 49Steicrmarkisches Landesarchiv, Graz(StLA), lis. 1230, UrbarGurk 1502,fol. 76-78,97-100. 30 HIIStA, AAu, A 15-57, Urbar Scisenberg 1506, fol. 1-5. - Wlad Milkovvicz, Beitragezur Rcchts-und Vervvaltungsgeschichte Krains, v: MMVK II (1889), str. 18 51 ARS, Gospostvo Dol, fasc 179, prepisi listin, pola 33, 1455 X. 16. s. I. 52 Prim Sergij Vilfan, tipologija srednjovjckovnih gradova Slovenije i etnička struktura njihovog stanovništva, v: Jugoslovcnski istorijski časopis (1975), str 24-25. 53 ARS, Vic A . šk 105, 1/59, R V-l, Der zaichnus abschrillt etc 34 Popis hasnovalcev zemljišč iz mesta Kočevje v urbarju gospostva Prem (ARS, Vic. A., šk. 102,1/58, lit. P Vl-2, urbar Prem 1494, fol 8-9). Lidija Markelj KRONIKA September - oktober SEPTEMBER Saksofonist Igor Lumpert med nastopom v Knjigami Goga KRŠKO, 2. septembra - Zakaj ptiči? je naslov slikarske razstave avstralske Slovenke Nataše Škof, ki sojo odprli v Dvorani v parku. O razstavi je spregovorila umetnostna zgodovinarka Alenka Černelič Krošelj, avstralski svet in izseljenstvo pa je s pesniško besedo predstavil Bert Pribac. NOVO MESTO, 2. septembra — Knjigarna Goga je na literarni večer povabila pisatelja Lenarta Zajca ob izidu romana Hevimetal. Z njim se je pogovarjala Mojca Nadles. Odprli so tudi razstavo ilustracij Špele Gumzelj. KOSTANJEVICA, 3. septembra - V lapidariju Galerije Božidarja Jakca so odprli razstavo skulptur Petra Doliča iz Zagreba. Umetnika je predstavil Milan Bešlič. NOVO MESTO, 3. septembra - Novomeški saksofonist Igor Lumpert je imel solo koncert v Knjigarni Goga. Na kitari gaje spremljal Robert Jukič. PODHOSTA, 3. septembra — Fant gre na faks je naslov komedije, ki jo je gledališka skupina Grad Teater iz Trebnjega uprizorila v kulturnem domu. ČATEŽ OB SAVI, 4. septembra - V župnijski cerkvi sv. Jurija so predstavili knjigo Zvezde nad Cirnikom Jožeta Packa. KRŠKO, 4. septembra-Ob otvoritvi prenovljenih prostorov Mladinskega centra so v Klub Milka povabili na koncert skupine Elina. ZIELONA GORA, 4. do 11. septembra — Folklorna skupina KUD Otona Župančiča iz Artič seje udeležila 21. mednarodnega folklornega festivala na Poljskem. DOLENJSKE TOPLICE, 7. septembra - Šmihelski oktet je pospremil otvoritev samostojne razstave belokranjskega likovnika Janeza Muhviča v Hotelu Kristal. Pesmi iz zbirke Modra poezija, ki jo je likovno opremil Muhvič, je prebirala Janja Vovko iz Mirne Peči. LESKOVEC, 8. septembra - Na Aninem glasbenem večeru je v cerkvi sv. Ane nastopil violončelist Tilen Artač. LJUBLJANA, 8. septembra-Veleposlanik ZDA v Sloveniji Johnny Young je kot pokrovitelj v Galeriji Krka odprl likovno razstavo novomeškega akademskega slikarja prof. Branka Suhyja z naslovom Manhattan Srebrenice/ Srebrenice Manhattana. NOVO MESTO, 8. septembra-V sklopu Novomeškega glasbenega festivala je bil v evangelijski cerkvi koncert kitarskega tria Vivaldi. - V frančiškanski cerkvi sv. Lenartaje po maši potekal orgelski koncert mlade glasbenice Željke Spinčič, študentke Glasbene akademije v Zagrebu, v razstavnih prostorih samostanske knjižnice pa so odprli likovno razstavo gralik iz znamenite dunajske državne grafične zbirke Albertina. BRESTANICA, 9. septembra - V Gostišču Dular ob ribniku Mačkovec so odprli skupinsko likovno razstavo članov Društva ljubiteljev likovne umetnosti iz Radeč. DOLENJSKE TOPLICE, 9. septembra Družinski trio Novinaje povabil na humanitarni koncert v Hotel Kristal. NOVO MESTO, 9. septembra - Na literarnem večeru so na Muzejskih vrtovih predstavili knjižni prvenec novomeškega pisatelja Nejca Gazvode Vevericam nič ne uide, kije izšel pri Založbi Goga. BELA CERKEV, 10. septembra - 8. novomeški glasbeni festival se je zaključil s koncertom organista Milka Bizjaka v župnijski cerkvi. KOS 1ANJEV1CA, 10. septembra V Lamutovem likovnem salonu so na ogled postavili dela slovenjgraškega umetnika Luke Popiča. O sodelovanju obeh galeriji sta govorila njuni vodji Bojan Božič in Milena Zlatar. KRŠKO, 10. do 11. septembra Društvo zaveznikov mehkega pristanka je priredilo Luksuz festival poceni filma, na katerem so prikazali okrog 70 RAST - L. XV Otvoritev novih razstavnih prostorov Galerije likovnih samorastnikov v Trebnjem KRONIKA Rast 6 / 2004 kratkih igranih, dokumentarnih, animiranih in eksperimentalnih filmov predvsem mladih in še neuveljavljenih domačih in tujih avtorjev. ŠKOCJAN, 10. septembra-V Gostilni Luzarje potekalo medobmočno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. ŽUŽEMBERK, 10. septembra —Zaključni večer Poletnih grajskih prireditev so v grajski kleti oblikovale pevke v narodnih nošah, pesnik Jurij Marussig, pisatelj Ivan Malavašič, slikarka Irena Ameršek, harmonikarica Lidija Virant in drugi gostje. PODSREDA, 11. septembra —Glasbeno poletje se je nadaljevalo s celovečernim koncertom ruskih šansonov skupine Ira Roma na dvorišču gradu. VESELA GORA, 1 L septembra - S pesmijo na Veselo Goro je naslov prireditve, na kateri so nastopili moški pevski zbori: Vinogradniškega društva Šentrupert ter gostje iz Ljubljane, pevci moških pevskih zborov Barje in Ljubljanskega potniškega prometa, kijih vodi Venčeslav Zadravec. Dogodek je popestril Krjavelj, ki gaje zaigral Drago Razboršek. PRESKA, 12. septembra - Na kmetiji Hrovat je potekal tradicionalni koncert slovenskih ljudskih pesmi Le to me veseli, katerega gostje bil Rafko Irgolič, odprli pa so tudi fotografsko razstavo Melodija, misel, slika. TREBNJE, 13. septembra - Minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber je odprl nove prostore Galerije likovnih samorastnikov v nekdanji trgovini Dolenjka. Na slovesnosti, ki sojo popestrile pevke dekliške skupine Ragle, so spregovorili trebanjska županja Marica Škoda, direktorica Centra za izobraževanje in kulturo Darinka Tomplak ter Janez Gantar in dr. Zoran Kržišnik iz umetniškega sveta Tabora likovnih samorastnikov. ČRNOMELJ, 16. septembra - V knjižnici so se na četrtem bralnem srečanju pogovarjali o knjigi Alamut Vladimira Bartola. - V podružnici Nove Ljubljanske banke so na ogled postavili slikarsko razstavo motivov iz Bele krajine Janka Butale. Umetnika je predstavil Jožef Vrščaj, otvoritev pa sta popestrila kitarista Urška Jakša in Nejc Adlešič. KOČEVJE, 16. septembra — Marjanca Kočevar in Peter Kuhar sta se v gimnaziji pogovarjala z udeleženci literarnega natečaja za srečanje seniorskih piscev iz osrednje Slovenije in Gorenjske. METLIKA, 16. septembra - Knjigo Grajske stavbe v osrednji Sloveniji -Bela krajina dr. Ivana Stoparja so predstavili v Belokranjskem muzeju. ČRNOMELJ, 17. septembra - V kulturnem domu so pripravili zaključno prireditev knjižnega kviza Srečko Kosovel in Primorska, na kateri so podelili tudi nagrade. Podoben dogodek je bil tudi v brežiški knjižnici ter v novomeškem Narodnem domu, kjer je bila gostja Aksinja Kermauner, ter nekaj dni pozneje na metliškem gradu, kjer so v goste povabili klovneso Evo Škofič - Maurer. Svoje pesmi so predstavili otroci iz vrtca, učenci osnovnih in srednih šol ter člani Literarnega kluba Metlika. KRŠKO, 17. septembra - V Galeriji Krško so odprli razstavo del Rajka Čubra. NOVO MESTO, 17. septembra-Ob 50-letnici tovarne zdravil Krka je v Kulturnem centru Janeza Trdine potekal koncert Pihalnega orkestra Krka in Mešanega pevskega zbora Krka. - Žabjak bend je povabil na koncert v Knjigarno Goga. PODBOČJE, 17. septembra - Na trgu so pripravili prireditev Srečanje pod vaško lipo in odprtje razstave lutk iz mavca Anice Kos Varszak. RADEČE, 17. septembra - V Dvorani v Radečah so se srečali ljudski pevci iz okolice, nastopile pa so tudi ljudske pevke Solzice iz Budne vasi. SE VNIC A, 17. septembra - Gost na koncertu Big banda Sevnica na gradu je bil pevec Oto Pestner. AR TIČE, 18. septembra - Ob krajevnem prazniku so v Prosvetnem domu na ogled postavili pregledno razstavo del, ustvarjenih na območni likovni koloniji Artiče 2004. O delih je spregovorila umetnostna zgodovinarka Alenka Černelič Grošelj, nastopili pa so Fantje artiški, citrarka Alenka llijaš ter recitator Drago Pirman. NOVO MESTO, 18. septembra V Narodnem domu so odprli razstavo Pot po Sloveniji je razstava Kartuzija Pleterje 600/100 začela v Galeriji Krka v Novem mestu KRONIKA Rast 6 / 2004 700 del, nastalih na 5. bienalni likovni koloniji Stoletja svetlobe in senc - Novo mesto 2004. Na slovesnosti, ki sojo popestrili kantavtorica Stanka Macur, pesnik Smiljan Trobiš in recitator Tomaž Koncilija, so spregovorili vodja občinskega oddelka z družbene dejavnosti Slavko Gegič, vodja Galerije Škof Jožica Škof, umetnostni vodja kolonije umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič ter v imenu umetnikov kipar Alojz Rak. — V Klubu LokalPatriot je bil ob obletnici smrti Jimmija Hendrixa koncert tria Ecperience z gostujočimi glasbeniki. NOVO MESTO, 21. septembra —V počastitev šeststoletnice ustanovitve Kartuzije Pleterje in stoletnice njene ponovne poselitve, so v Galeriji Krka odprli zanimivo razstavo, ki jo je pospremil tudi katalog. Pobudnik in glavni snovatelj razstave in kataloga je Zvone Pelko. Na slovesni otvoritvi razstave, ki jo je odprl državni sekretar Mnistrstva za kulturo Ciril Baškovič, so predstavili tudi prevod Zlatega pisma kartuzijanom na Božji gori. Razstava se bo selila v Ljubljano, Maribor, Koper ter v Švico. Zapelje oktet Adoramus. METLIKA, 22. septembra — Udeleženci medobmočnega srečanja starejših piscev Dolenjske, Bele krajine in Posavja so si ogledali Belokranjski muzej in film o Beli krajini, potem pa so se udeležili literarne delavnice, ki jo je vodil literat, urednik revije Rast in novinar Milan Markelj. TREBNJE, 22. septembra - Na glasbenem recitalu, ki gaje v Baragovi galeriji pripravila Glasbena šola Trebnje, sta se predstavila klarinetist Boštjan Dimnik in pianistka Kristina Arnič. NOVO MESTO, 23. septembra- Dobro jutro je naslov razstave črnomaljskega likovnega pedagoga in slikarja Jureta Šuštaršiča, ki so jo odprli v kavabaru Pri slonu. Otvoritev je popestril kitarist Janez Weiss, nekaj besed o slikarju pa je povedal Slavko Čečura iz KUD Laterna. — Organist Matej Burger in pevka Urška Damiš Burger sta pospremila recital pesmi iz nove pesniške zbirke Zaveza Smiljana Trobiša v frančiškanski cerkvi. - V Narodnem domu so predstavili knjigo mag. Danice Sternad Motnje hranjenja od besed, ki ranijo, do besed, ki zdravijo. SEVNICA, 23. septembra — V Lekos Galeriji Ana so na ogled postavili pregledno razstavo Od kraškega ruja do krilatega pegaza. TREBNJE, 23. septembra — Obiskovalci so se v Kulturnem domu lahko nasmejali komediji Denis&Ditka Toneta Partljiča v izvedbi Jerneja Kuntnerja in Mojce Partljič. KOČEVJE, 24. septembra - V Likovnem salonu so odprli razstavo klekljanja, kvačkanja in vezenja. KOSTANJEVICA, 24. septembra - V nekdanji samostanski cerkvi v Galeriji Božidarja Jakca so odprli razstavo del akademskega slikarja prof. Toneta Sušnika iz Ljubljane. NOVO MESTO, 24. septembra - Zapisi v krajini je naslov razstave krajinske arhitekture, ki sojo odprli v Kulturnem centru Janeza Trdine. Zbrane je nagovoril novomeški krajinski arhitekt Mitja Simič, oris razvoja krajinske arhitekture pri nas pa je podal prof. dr. Davorin Gazvoda. RIBNICA, 24. septembra - V počastitev 75-rojstnega dne Miroslava Zdovca so v Miklovi hiši odprli pregledno razstavo njegovih fotografij. TREBNJE, 24. septembra - V piceriji Gostilne Šeligo je potekal prvi glasbeni večer v Kamri s skupino Caminoigra. CERKLJE OB KRKI, 25. septembra Moška pevska skupina Koledniki iz Bušeče vasi je večletno delo kronala s kaseto in zgoščenko Zvonovi lepo pojejo, ki soju pevci javno predstavili na prireditvi, srečanju ljudskih pevcev. KRŠKO, 25. septembra — V dvorani v parku je potekal koncert mešanega pevskega zbora Ljubljanski madrigalisti. MALA LOKA, 25. septembra-Ana Rokvičje vodilagedališko delavnico na gradu, ki jo je pripravil zavod Arti. NOVO MESTO, 25. septembra - V Klubu LokalPatriot je bilo mogoče prisluhniti predstavitvenemu koncertu projekta basista Tadeja Rozmana s skupino Playfulness. SOTESKA, 25. septembra Na zaključnem večeru Poletnih kulturnih Nejc Gazvoda in Smiljan Trobiš na predstavitvi knjižnih novosti Založbe Goga KRONIKA Rast 6 / 2004 prireditev v občini Dolenjske Toplice sta v Hudičevem turnu nastopila violinistka Petra Božič in harmonikar Branko Rožman. Na ogled je bila tudi razstava glinenih izdelkov domačink, ki so vse leto ustvarjale pod vodstvom lončarke in oblikovalke unikatne keramike Vesne Majes. VELIKA GORICA, 25. septembra —Trebanjske mažorete so nastopile na mednarodnem srečanju mažoret v organizaciji Združenja turopolskih mažoretk Kuče. SEMIČ, 26. septembra — V Taborski hiši so odprli razstavo del, nastalih na 18. semiški likovni koloniji Jesen v sliki. Umetnike je predstavil umetnostni zgodovinar Iztok Premrov, v kulturnem programu pa je nastopil mladi trobentač Luka Derganc. GROSUPLJE, 27. septembra - Pred OŠ Brinje so slovesno zaključili projekt Grosuplje - mesto kipov 2004, v katerem je sodelovalo pet kiparjev. KOČEVJE, 27. septembra-Nastop Adija Smolarja je popestril otvoritev razstave karikatur Boža Kosa v knjižnici. LJUBLJANA, 28. septembra - Uveljavljeni novomeški fotograf Borut Peterlin seje v Galeriji P74 predstavil s serijo fotografij Rečne plaže, nekaj dni pozneje pa še z razstavo v Garaži za umetniško fotografijo v Mariboru. STIČNA, 29. septembra - V Slovenskem verskem muzeju je sakralna dela razstavila Elda Piščanec. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 29. septembra- V Zdravilišču sta se z izborom novejših slik predstavila Zdenka Vinšek z Iga pri Ljubljani in Andria Girardi iz Zagreba. Za zabavo pa je poskrbel duo Palma. KOČEVJE, 30. septembra - Kočevska poje 2004 je bil naslov območne revije vokalnih skupin, na kateri so v Šeškovem domu nastopili: skupina Nagelj, Prijatelji in Cantate Domino. Revijo je strokovno spremljal Mitja Gobec, ki je glasbeni program dopolnil z recitalom Kosovelovih pesmi. KRŠKO, 30. septembra - Duo Platin je povabil na koncert v Kulturni dom. AJDOVŠČINA - Na prodajni likovni razstavi Slovenska umetnost na Finskem v galeriji Lična hiša so bili med deli devetih slovenskih likovnikov na ogled tudi izbrana dela novomeškega slikarja Janka Orača. BLANCA, septembra — Ob tednu otroka je na osnovni šoli nastopila gledališka skupina OŠ Sava Kladnika s predstavama Marsovčki in Obtoženi volk. Igro so uprizorili tudi na OŠ Tržišče, na OŠ Krmelj so se predstavili z igro Na podstrešju, pripravili pa so tudi likovno delavnico Spoznajmo Evropo. BREŽICE, septembra - V klubu Mladinskega centra so novo prireditveno sezono pričeli z razstavo reportažnih fotografij Branka Čeaka z naslovom Novi dan ter z nastopom skupine Big Surfing Elephanto. - V Viteški dvorani gradu je tukajšnja glasbena šola pripravila koncert, na katerem sta se predstavila Komorni zbor Ipavska in domača vokalna skupina Solzice. DAMELJ OB KOLPI, septembra-V organizaciji domačega ljubiteljskega slikarja Janeza Muhviča je potekala likovna kolonija, na kateri je sodelovalo sedem slikarjev in kipar iz Slovenije in Hrvaške. LJUBLJANA, septembra - V Galeriji Lek seje s svojimi deli predstavil akademski slikar Jože Marinč iz Dob pri Kostanjevici na Krki. MET LIKA, septembra — Tamburaši Folklorne skupine Ivana Navratila so se kot edina slovenska folklorna skupina predstavili na Festivalu mediteranskih folklornih skupin in ljudskih umetnosti v španskem mestu Calella. NOVO MESTO, septembra- Izšla je zgoščenka, ki jo je dirigent Pihalnega orkestra Krka Miro Saje posnel maja /. radijskim pihalnim orkestrom iz Leipziga za belgijsko notno založbo Beriato. Pri Založbi Goga so izšle tri nove knjige: pesniška zbirka Novomeščana Smiljana Trobiša Zaveza, knjižni prvenec Nejca Gazvoda Vevericam nič ne uide ter prevod romana Rdeča trava francoskega pisatelja Borisa Viana. - Mešani pevski zbor Pomlad je bil na tridnevni turneji v Bosni in Hercegovini. SEVNICA, septembra - Na gradu so odprli razstavo del osmih udeležencev 5. likovne kolonije Arspekta. Otvoritev je popestril nastop ilavtistkc Vanje Ivankovič in pianistke Katje Krnc s sevniške glasbene šole. — Na OŠ Sava Dušan Šparovec ob svoji sliki Cigana OKTOBER Igralski duo Gus & Pipi na premieri predstave Quencaujevih Vaj v slogu KRONIKA Rast 6 / 2004 Kladnika so povabili na predstavo skupine Filip in Gib iz Pirana. STIČNA, septembra — Stiški kvartet je pospremil otvoritev obnovljenega križnega hodnika cistercijanskega samostana Stična. Zbrane so nagovorila ministrica za kulturo Andreja Rihter, opat dr. Anton Nadrah, vodja Restavratorskega centra Jernej Hudolin ter arhitektka Mateja Kavčič, kije skupaj z mag. Natašo Polajnar iz Slovenskega verskega muzeja pripravila posebno razstavo Nova odkritja v križnem hodniku stiškega samostana. TREBNJE, septembra — Društvo Arti je izdalo publikacijo barvnih reprodukcij izbranih slik iz cikla Cigani samoukega slikarja, lastnika gradu Mala Loka, Dušana Šparovca. 21. do 28. septembra — Dneve evropske kulturne dediščine, tokrat posvečene restavratorstvu, so na našem območju obeležili s prikazi restavratorskih posegov. V trebanjski občini so na kapeli Petra Pavla Glavarja na Lanšprežu pripravili predstavitev restavratorskih postopkov, restavratorska delavnica je delovala pri cerkvi sv. Barbare na Okrogu nad Šentrupertom, na Jurjevi domačiji na Občinah pa so pripravili dan odprtih vrat ter vodene oglede. V Kostanjevici so v stari samostanski cerkvi prikazali začetke restavriranja nagrobnika, Pokrajinski muzej Kočevje pa je odprl razstavo restavriranega križevega pota iz porušene župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika v Kočevski Reki. Območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Novo mesto je pripravila dneve odprtih vrat svoje restavratorske delavnice na gradu Grm. PODSREDA, 1. oktobra —Na gradu so odprli razstavo Iz albuma Sandora Erdodyja, narodna noša Moslavine in Hrvaškega Zagorja. NOVO MESTO, 2. oktobra - Oblačilna kultura v prazgodovini in v rimskem času na ozemlju Novega mesta je naslov projekta in razstave avtorice, univ. dipl. inž. oblikovanja in tekstilij Lavre Fabjan, ki so ju predstavili v Dolenjskem muzeju. — V okviru fotodelavnice ob stoletnici rojstva in dvajsetletnici smrti arhitekta, konservatorja in publicista Marjana Mušiča so v sejni dvorani na Rozmanovi 10 predavali o njegovi arhitekturi in arhitekturni fotografiji. — V atriju Knjigarne Goga so odprli razstavo risb s tušem, svinčnikom in flomastrom Gašperja Klančarja. LESKOVEC PRI KRŠKEM, 3. oktobra — Letošnji Anini glasbeni večeri so se zaključili s koncertom Leskovškega okteta v cerkvi sv. Ane. NOVO MEST O, 4. oktobra - Violinist Marijan Dovič ter kitarist in pevec Jan Tomšič sta glasbeno pospremila otvoritev razstave izbranih slik akademskega slikarja Slobodana Ivankoviča Bauda v Galeriji Krka. O slikarju in razstavi je spregovorila Tatjana Pregl Kobe, o svojih ustvarjalnih prizadevanjih pa tudi avtor sam. - V dolenjski prestolnici je gostoval znani britanski dokumentarni fotograf Martin Parr, kije imel v Klubu LokalPatriot projekcijo svojih fotografij, predavanje in pogovor. NOVO MESTO, 5. oktobra - V jedilnici Splošne bolnišnice Novo mesto so odprli slikarsko razstavo članov študijskega krožka Akvarelno slikanje in članov Univerze za tretje življenjsko obdobje. Likovniki so se izobraževali pod vodstvom akademske slikarke Nataše Mirtič in diplomirane slikarke Jožice Medle - slednja je skupaj z mentorico krožka Cvetko Klobučar predstavila razstavo. Na otvoritvi sta v kulturnem programu nastopila Sandi Ravbar na harmoniki in Alenka Klobučar na flavti. KRŠKO, 6. oktobra - Pod okriljem Zavoda Neviodonum so v Kulturnem domu premierno postavili na oder gledališko delo Vaje v slogu v izvedbi brežiških gledališčnikov Bojana Levaka - Gusa in Saše Pipiča - Pipija. BREŽICE, 7. oktobra —V Mladinskem centru so odprli območno razstavo fotografij osmih avtorjev na temo Ljudje mojega kraja in splošno. Najboljšim so podelili nagrade. KRMELJ, 7. oktobra — Osnovna šola je ob tednu otroka uprizorila lutkovno predstavo Začarane rožice prijazne čarovnice. NOVO MESTO, 7. do 9. oktobra - V Kulturnem centru Janeza Trdine se je pričel tridnevni Slovenski slavistični kongres, katerega vodilna tema je Jožica Medle na otvoritvi svoje razstave v Dolenjskem muzeju KRONIKA Rast 6 / 2004 bila Slovenski jezik in literatura v evropskih globalizacijskih procesih. S predavanji so obeležili tudi nekaj pomembnih obletnic, kot so stoletnica rojstva Edvarda Kocbeka, Srečka Kosovela in Nikola Šopa ter osemdesetletnico rojstva Alojza Rebule. Med kongresom je zasedal tudi občni zbor Slavističnega društva, predstavili so nove strokovne in znanstvene knjige ipd. — V Narodnem domu so predstavili knjigo folklornih pripovedi iz Bele krajine Zgodbe ne moreš iz žakla zvrnit avtorice Bogomire Kure. SEVNICA, 7. oktobra - Mini teater iz Ljubljane je v Domu kulture gostoval z lutkovno predstavo Trije prašički. TREBNJE, 7. oktobra — Gledališka skupina ZIK Črnomelj je v Domu kulture uprizorila komično satiro Hamlet v Dolenjih Guzincih. BREŽICE, 8. oktobra - V dvorani Glasbene šole je bil koncert citrarke Irene Zdolšek v okviru koncertnega cikla mladih GM oder. ČATEŽ, 8. do 10. oktobra — V Termah je potekala delavnica Glasba na terenu pod mentorstvom prof. Mirjam Žgavec in prof. Nataše Mirtič ter ob asistenci lektorice prof. Vere Bizjak. NOVO MESTO, 8. oktobra — V Dolenjskem muzeju so odprli likovno razstavo diplomirane slikarke Jožice Medle iz Šentjerneja z naslovom Geneza in apokalipsa. O delih je spregovoril muzejski kustos Jožef Matijevič, za glasbeno popestritev paje poskrbel harmonikar Miha Debevc. PODZEMELJ, 8. oktobra - 68 mladih likovnikov iz vseh belokranjskih osnovnih in srednjih šol ter pobratimi iz Rok, Wagne in Ozlja so se udeležili 23. ekstempora mladih likovnikov Bele krajine. Ustvarjali so pod geslom Mavrične barve za mavrično šolo. ŠENTRUPERT, 8. oktobra - Ob 25-letnici umetniškega ustvarjanja je Milko Bizjak povabil na orgelski koncert v župnijsko cerkev. BREŽICE, 9. oktobra-Glasbena šola je v župnijsko cerkev sv. Lovrenca povabila na zborovski koncert z domačim ženskim pevskim zborom Solzice ter klapo Volat iz Pučišča na otoku Brač. DOLENJSKE TOPLICE, 9. oktobra - Društvo K2M je pripravilo delavnico oblikovanja keramike in lončarstva pod vostvom Vesne Majes. MOKRICE, 9. oktobra-Na gradu je potekal strokovni posvet Kultura in razvoj. NOVO MESTO, 9. oktobra - V Klubu LokalPatriot je bilo mogoče prisluhniti koncertu ljubljanskega raperja Trkaja. NOVO MESTO, 1 L oktobra - Mestno gledališče ljubljansko je v Domu kulture uprizorilo Dvanajst jeznih mož in predstavo ponovilo naslednji dan. METLIKA, 12. oktobra - V Kulturnem centru Janeza Trdine so odprli likovno razstavo Otroci potujejo Vrtca Ciciban. NOVO MESTO, 12. oktobra-V Knjigami Mladinska knjiga so predstavili Enciklopedijo glasbe, kije pred kratkim izšla pri založbi Didakta. Za kitarsko spremljavo je poskrbel kantavtor Matej Krajnc. - Vrtec Ciciban je v sodelovanju s Kulturnim centrom Janeza Trdine pripravil četrto srečanje in odprtje razstave Vrtičkarji razstavljajo. Otvoritev so s programom popestrili otroci. NOVO MESTO, 13. oktobra -Duo Platin je povabil na koncert v Kulturni center Janeza Trdine. STARI 'TRG OB KOLPI, 13. oktobra-V osnovni šoli so predstavili knjigo dr. Petra Kapša S prehrano proti raku. BREŽICE, 14. oktobra-V knjižnici so pripravili predstavitev knjig otroških slik dveh skupin otrok Vrtca Mavrica. - Slovensko konservatorsko društvo je redno letno skupščino organiziralo v Posavskem muzeju. ČRNOMELJ, 14. oktobra - V Pastoralnem centru so predstavili knjigo Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - Bela krajina dr. Ivana Stoparja. METLIKA, 14. oktobra - V Ljudski knjižnici so spregovorili o knjigi Vladimira Megreja o jasnovidki Anastaziji. NOVO MES TO, 14. oktobra - V Kulturnem centru Janeza Trdine si je bilo mogoče ogledati plesno predstavo Pavčkove pravljice Juri Muri v Airiki v izvedbi Plesne šole Mojca. — V Narodnem domu so predstavili slovenske prevode knjig za otroke Moja družina in Lektor Jakob hrvaškega pisatelja Jože Hudeček je v Klubu LokalPatriot obudil spomine na pokojnega pesnika in dramatika Gregorja Strnišo KRONIKA Rast 6 / 2004 Kašmirja Huseinoviča in ilustratorke Andreje P. Huseinovič. Nastopila je instrumentalno-vokalna skupina Klasje KUD Žumberak. - V LokalPatriotu je bil koncert novomeške skupine Snafu. TREBNJE, 14. oktobra-Na literarnem večeru v piceriji Kamra Gostilne Šeligo seje Ivan Gregorčič pogovarjal z glasbenikom in pisateljem Stanetom Pečkom iz Mokronoga. Nastopil je ženski pevski zbor Svoboda z Mirne, Beti Jevnikar in Bariča Kraljevski pa sta prebirali odlomke iz Pečkove proze. KOČEVJE, 15. oktobra-Amaterski slikar Karlo Kozic je svojo prvo veliko razstavo v Likovnem salonu združil s proslavitvijo Abrahama. KRŠKO, 15. oktobra — V Kulturnem domu je bil koncert moškega pevskega zbora DSM Ljubljana in Pihalnega orkestra Videm Krško. NOVO MES TO. 15. oktobra-V gostilni Pri Belokranjcu so odprli kipar-sko-likovni projekt 9 apostolov in stalno likovno razstavo Novomeščanke Katje Markovič. BREŽICE, 16. oktobra - V gradu je potekala 3. revija izbranih oktetov Slovenije. Nastopili so: oktet Adoramus iz Novega mesta, Logaški oktet iz Logatca, oktet TES iz Šoštanja, nonet Brda iz Dobrova, nonet Vitra iz Ribnice, oktet Valvasor iz Litije in oktet Gallus iz Ribnice. NOVO MESTO, 20. oktobra — V Kulturnem centru Janeza Trdine je potekala revija pevskih zborov društev upokojencev Slovenije. Nastopilo je več kot štiristo pevcev 14 zborov. - V LokalPatriotu so pripravili literarni večer V spomin Gregorju Strniši z gostom Jožetom Hudečkom, s katerim se je pogovarjal Matjaž Grum. CERKLJE, 21. oktobra - V Galeriji vojašnice so odprli likovno razstavo in predstavili pesniško zbirko Sem v besedi in barvi Brežičanke Brede Videnič Kuplenik. O umetnici je spregovorila umetnostna zgodovinarka Alenka Černelič Krošelj, kulturni program pa so oblikovali povezovalec Drago Pirman, recitator Tadej Horžen in glasbenik Dragutin Križanič. KRŠKO, 21. oktobra —V Kulturnem domuje potekal dobrodelni koncert Sončka Posavje. NOVO MESTO, 21. oktobra - Knjižna čajanka za dedke in babice Pota knjige je v knjigarni Mladinska knjiga potekala s svetovalko Slavko Kristan. - V Knjižnici Mirana Jarca so predstavili knjigo dr. Johna E. Same Ozdravimo bolečine hrbta: povezava uma in telesa. SEMIČ, 21. do 24. oktobra V počastitev občinskega praznika in 50-letnice delovanja Kinosekcije Semič so v kulturnem domu potekali večeri slovenskega filma. SEVNICA, 21. oktobra - Kinctkon Ljubljana je v knjižnici uprizoril lutkovno predstavo o miški. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 21. do 23. oktobra - Štirinajst slikarjev iz Slovenije, Hrvaške ter Bosne in 1 lercegovine se je udeležilo mednarodne slikarske kolonije Kaplja vode v organizaciji Zdravilišča. Prvi dan kolonije, katere umetniški vodja je bila Tatjana Pregl Kobe, so predstavili knjižno novost založbe Jasa Žuborenje Slovenije. HROVAČA, 22. oktobra - Klub prijateljev Miklove hiše je povabil na Škrabčevo domačijo na predstavitev knjige Katje Mihurko Poniž Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobne ženskosti. KOČEVJE, 22. oktobra- V knjižnici so odprli razstavo slik belokranjskega amaterskega slikarja Janeza Muhviča. KOPRIVNICA, 22. oktobra- V osnovni šoli so na ogled postavili razstavo umetniških grafik Urške Jekler. V kulturnem programu so sodelovali učenci domače šole in pesnica Marija K. Mirtič. KRŠKO, 22. oktobra - V Kulturnem domu je potekala repriza glasbene drame Vražje dekle skladatelja Milka Lazarja in scenarista Silvestra Mavsarja v izvedbi Simfoničnega orkestra Glasbene šole Krško in solistov. NOVO MESTO, 22. oktobra V LokalPatriotu je bil promocijski koncert posavske skupine Shyam in njenega novega albuma Sonce v senci. BREŽICE, 23. oktobra V Viteški dvorani gradu je bilo mogoče prisluhniti letnemu koncertu mešanega pevskega zbora Viva. Podelili so Gallusove znač- Željko Kozinc v knjigarni Mladinska knjiga v Novem mestu KRONIKA Rast 6 / 2004 ke. — Mladinski center je pripravil filmski seminar. KOSTANJEVICA, 23. oktobra - Na prireditvi Zapojmo pod Gorjanci so se srečali ljudski pevci v počastitev krajevnega praznika. Zapeli so: ženski pevski zbor Aktiva kmečkih žena Pod Gorjanci, Solzice iz Budne vasi, Bučen-ski ramplači, Pevci z Rake, Trebeški drotarji in Dušice iz Podbočja. KRŠKO, 23. oktobra-V Klubu Milka so pripravili koncert nadebudnih posavskih skupin s skupino Jetrokill iz Sevnice. NOVO MESTO, 23. oktobra - Pesem povezuje je bil naslov koncerta novomeškega mešanega pevskega zbora Pomlad in moškega pevskega zbora Srečka Kosovela iz Ajdovščine v Narodnem domu. - V trgovskem centru Hedera so odprli novo knjigarno Felix založbe Učila International. RIBNICA, 23. oktobra - Ob občinskem prazniku je slavnostni občan postal Tone Petek, kije nagrado prejel za trajne uspehe na umetniškem, kulturnem, vzgojno-izobraževalnem in humanitarnem področju. SEMIČ, 23. oktobra - V okviru praznovanja občinskega praznika so v Taborski hiši pripravili prikaz izdelave lectovih izdelkov, na ogled pa je bila tudi razstava Jesen v sliki. VELENJE, 23. do 24. oktobra - Na 2. mednarodnem tekmovanju pihalnih orkestrov v koncertnem igranju Slovenija 2004 sta nastopila tudi Občinski pihalni orkester Trebnje in Pihalni orkester Kočevje. Prvi je v B kategoriji osvojil srebrno, drugi pa zlato priznanje. NOVO MES TO, 25. oktobra - Klubski center Sveta knjige v knjigarni Mladinska knjiga je obiskal pisatelj, pesnik, scenarist, novinar in popotnik Željko Kozinc, ki je v pogovoru z novinarko Bogi Pretnar predstavil svoj najnovejši roman Visoki tujec. RIBNICA, 26. oktobra-V Miklovi hiši so odprli fotografsko razstavo To ni (za)snepšot Blaža Budje. KRŠKO, 27. oktobra - Rokec na drugem koncu sveta je naslov predstave, ki jo je Lutkovna skupina Uš uprizorila v Kulturnem domu. BREŽICE, 28. oktobra - V Knjižnici Brežice so predstavili knjigo Poti iz sanj Toneta Jakšeta. KARLOVEC, 28. oktobra - Mestna knjižnica Ivana Gorana Kovačiča je v počastitev slovenskega dneva knjige v sodelovanju s Knjižnico Mirana Jarca iz Novega mesta pripravila predstavitev del pisatelja, prevajalca, publicista in urednika Damjana Šinigoja iz Novega mesta. NOVO MES TO, 28. oktobra - V veliki sejni dvorani v Hiši društev je potekala okrogla miza o starem mestnem jedru ter o arhitekturi prof. Marjana Mušiča. Na pomolu ob Ljubljanski vratih so nato odprli fotografsko razstavo del fotodelavnice na temo Arhitektura Marjana Mušiča. 'TREBNJE, 28. oktobra - KUD Klas Mirna je v Kulturnem domu uprizoril dramo Poršija Koklin. BREŽICE, 29. oktobra - Ob praznovanju 5-letnice delovanja Kluba MC Brežice je nastopila afriška skupina bobnarjev Kesukozi, didžej Mahmundo in glasbena skupina Moonlight Sky. NOVO MES TO, 29. oktobra - V Klubu LokalPatriot je bilo mogoče prisluhniti koncertu hrvaške skupine Flyer. PLETERJE, 29. oktobra - V stari samostanski cerkvi so pripravili deseti spominski requiem v počastitev spomina na nekdanjega pleterskega priorja p. Janeza Drolca. Nastopil je Moški komorni zbor Lek z organistom 'Tonetom Potočnikom pod vodstvom prof. Milivoja Šurbeka. ŠEN TRUPERT, 29. oktobra - Pravljica o mezinčku je naslov otroške lutkovne predstave, ki je bila na ogled v OŠ dr. Pavla Lunačka. BLANCA, 30. oktobra - Sekcija Ljudski pevci z Blance KUD Franceta Prešernaje v Kulturnem domu uprizorila ljudsko pevsko igro Sinoči sem pri ljub’ci bil. RIBNICA, 30. oktobra - Z izborom pesmi na temo Pesmi skozi cerkveno leto se je v cerkvi sv. Štefana na koncertu predstavilo Umetniško društvo Župnijski pevski zbor Ribnica pod vodstvom Alojza Osvalda. VINICA, 30. oktobra KUD Otona Župančiča je ob 40-obletnici društva OKTOBER povabil na kulturni večer v osnovno šolo. Na ogled je bila fotografska razstava o delu društva, v goste pa so povabili folklorno skupino iz Lancove vasi in glasbeno skupino Smo prijatli iz Butoraja. RAŠICA, 31. oktobra - Na prireditvi ob dnevu reformacije, ki jo je na Trubarjevi domačiji pripravilo Slovensko protestantsko društvo Primoža Trubarja, je bil slavnostni govornik Viktor Žakelj. V kulturnem programu sta nastopili Danica Kavrakova in Slavica Marinkovič iz Glasbene šole Ribnica. Premierno so prikazali film Božidarja Jakca iz leta 1951. CELOVEC, oktobra-V galeriji Alpe-Jadran je bila na ogled mednarodna razstava sodobne umetnosti pod naslovom Svet brez mej, na kateri sta se tokrat med šestimi slovenskimi umetniki predstavila tudi Jožica Medle iz Šentjerneja in Rudi Stopar iz Sevnice. DRAŠIČ1, oktobra - Devet likovnikov pod vodstvom Slavka Čečure iz KUD Laternaje sodelovalo na drugi slikarski koloniji Soseska Drašiči 2004 v organizaciji krajevne skupnosti. IVANČNA GORICA, oktobra - Knjižnica Ivančna Gorica je gostila Suhokranjko Irmo Jančar, kije predstavila svojo prvo knjigo Tonka z Gore. Na predstavitvi so sodelovali igralka Anica Horvat, citrarka Mihaela Kuzele in ravnateljica knjižnice Roža Kek. Avtorica je tudi razstavila vezene prte. KRŠKO, oktobra - Ob stoletnici rojstva literarnega zgodovinarja in bibliotekarja prof. Alfonza Gspana mu je krška občina postavila spominsko obeležje. O Gspanu je na otvoritvi govorila direktorica krške Valvasorjeve knjižnice Ida Merhar. METLIKA, oktobra - Ljudska knjižnica je povabila na prireditev Romi, povabljeni v knjižnico, na kateri jim je gledališče Fru.fru pripravilo lutkovno predstavo Jabolko. NOVO MESTO, oktobra- Upokojeni novinar Slavko Dokl je izdal enajsto knjižico anekdot, prigod in šal z naslovom Zdravo, smeh. -Novomeški filmski ustvarjalec Filip Robar Dorin je v dolenjski prestolnici pričel snemati igrano dokumentarni televizijski film Trdinov ravs, posvečen stoletnici pisatelja in etnologa Janeza Trdine, ki bo prihodnje leto. - Mladi novomeški umetnik Vladimir Androič se je z akrili predstavil v Kulturnem centru Jagodina v Srbiji. V kulturnem programu so nastopili učenci novomeške Glasbene šole Marjana Kozine. RIBNICA, oktobra - Ribniške mažorete so na 9. evropskem prvenstvu v Švici ubranile lansko tretje mesto. SEVNICA, oktobra - V knjižnici so reševanje letošnjega slovenskega knjižnega kviza zaključili z gostom, pisateljem Primožem Suhadolčanom. Med snemanjem filma Trdinov ravs v zapuščenem vrtu nekdanje Ribje restavracije (Vse foto v Kroniki: Milan Markelj) KRONIKA Rast 6 / 2004 RAST REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LETNIK XV, DECEMBER 2004, št. 6 (96) ISSN 0353-6750, UDK 050 (497.4) IZDAJATELJICA: Mestna občina Novo mesto, zanjo župan mag. Boštjan Kovačič SOIZDAJATELJICE: Občine Črnomelj, Dolenjske Toplice, Loški Potok, Mirna Peč, Semič, Šentjernej, Škocjan, Trebnje, Žužemberk in Založba Goga SVET REVIJE: Predsednica sveta: Staša Vovk (Mestna občina Novo mesto), člani: Rudolf Cerkovnik (Žužemberk), Anica Jakša (Semič), Ksenija Khalil (Črnomelj), Cvetka Klobučar (Škocjan), Jože Kumer (Dolenjske Toplice), Ida Zagorc (Šentjernej), Aleksander Rupena (Mirna Peč), Občina Trebnje in Mitja Ličen (Založba Goga) UREDNIŠTVO: Milan Markelj (odgovorni urednik), Nataša Petrov (namestnica odgovornega urednika), Ivan Gregorčič (Literatura), Marinka Dražumerič (Kultura), Marko Koščak (Družbena vprašanja), Tomaž Koncilija (Odmevi in odzivi), Janko Orač (likovni urednik) NASLOV UREDNIŠTVA IN TAJNIŠT VA: Mestna občina Novo mesto, Novi trg 6, 8000 Novo mesto, s pripisom: za revijo Rast, tel.: (07) 39-39-105 in (07)39-39-253, faks: (07) 39-39-208, elektronska pošta: rast@novomesto.si T AJNIK REVIJE: Franc Zaman LEKTOR: Peter Štefančič NAROČNINA: Podračun Mestne občine Novo mesto, št. 01285-0100015234, s pripisom: za revijo Rast Letna naročnina za fizične osebe je 4.500 SIT, za pravne osebe 7.500 SIT. Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT Odpovedi so možne samo v začetku koledarskega leta. PRISPEVKI: Rokopise sprejemajo tajnik revije in uredniki. Nenaročenih rokopisov in drugih gradiv ne vračamo. Želeno je, da so prispevki napisani z računalnikom, stiskani v dveh izvodih na eni strani papirja in s širokim razmikom (30 vrst na stran). Zapisi na računalniški disketi naj bodo shranjeni v formatu MS Word. NAKLADA: 500 izvodov PRIPRAVA ZA TISK: MiM TISK: Tiskarna Novo mesto Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) je revija uvrščena med proizvode, za katere se obračunava davek na dodano vrednost po stopnji 8,5 odst. Izhaja dvomesečno Izid te številke so podprli: Mestna občina Novo mesto, Upravna enota Novo mesto, občine soizdajateljice in Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo M Suzana Bricelj: LETEČA LIMONCA. akril C Vesele božične praznike ter srečno noro leto vsem sodelavcem, naočnikom m bralcem revije (ŠRastl ' Uredništvo SODELAVCI TE ŠTEVILKE Rasto Božič, sodelavec iz Novega mesta, Novo mesto Marjan Brezovar, univ. dipl. filozof, dramaturg, Ljubljana Suzana Bricelj, dipl. oblikovalka vizualnih komunikacij, samostojna kulturna delavka, Ljubljana Marijan Dovič, dr., mladi raziskovalec za literaturo ZRC SAZU Ljubljana, Novo mesto Boris Dular, dr. znanosti, Krka, tovarna zdravil Novo mesto, Novo mesto Afanasij A. Fet, ruski lirik (1 820 — 1 892) Boris Goleč, doc., dr., znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu M. Kosa ZRC SAZU Ljubljana, Ljubljana Ivan Gregorčič, prof. slovenskega jezika in književnosti, OS Mirna na Dolenjskem, Rakovnik pri Šentrupertu Stanka Hrastelj, teologinja, Leskovec pri Krškem Milan Jazbec, dr., diplomat in publicist, državni sekretar na Ministrstvo za obrambo RS, docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Ljubljana Tomaž Koncilija, univ.dipl. komparativist in prof. slovenščine, OŠ Grm, Novo mesto Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju, Ljubljana Borut Križ, univ. dipl. arheolog in zgodovinar, arheolog — konzervator, Dolenjski muzej Novo mesto, Novo mesto Lidija Markelj, univ. dipl. novinarka, Dolenjski list Novo mesto, Novo mesto Milan Markelj, novinar, urednik, pesnik in pisatelj, Novo mesto Joža Miklič, univ. dipl. ekonomistka, svetovalka, generalistka, Novo mesto Tone Pavček, pesnik, prevajalec, urednik, Ljubljana Stane Peček, glasbenik, Mokronog Nataša Polajnar Frelih, mag. umetnostne zgodovine, višja kustosinja, Slovenski verski muzej Stična, Ljubljana Zorka Škrabi, prof. zgodovine in sociologije, arhivistka, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino, Novo mesto Bariča Smole, predm. učiteljica slovenskega in ruskega jezika, Trebnje Tomaž Šalamun, pesnik, svobodni umetnik, Ljubljana Franci Šali, prof. sociologije, Vavta vas Dušan Štepec Dobernik, univ. dipl. etnolog in kulturni antropolog ter prof. umetnostne zgodovine, konservator, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Novo mesto, Šentvid pri Stični Branko Šuster, šolski in likovni pedagog, OŠ Grm Novo mesto, Novo mesto Alojzij Šuštar, nadškof in nekdanji metropolit, Ljubljana Rozina Švent, mag. zgodovine, vodja Retrospektivne bibliografije v NUK Ljubljana, Ljubljana RAST - DECEMBER 2004 MESTNA OBČINA NOVO MESTO