Z OBISKA »TRUBARJEVE DOMAČIJE« NA RAŠCI
Zibelka slovenske besede se odpira turizmu
»O Slovencih vemo vse, o Trubarju pa nič.« To je bila misel ene od naključnih obiskovalk obnovljene Trubarjeve spomin-ske zbirke na Rašd, ki je tudi one sobole vsa obsijana z zgodnjim spomladanskim soncem in odeta v stoletno patino ždela med mični-mi raškimi hišami in starim drevjem in čaka-la na nove turiste.
Trubarjev spominski dom ali Trubarjev gaj, če hočete, v resnici postaja kraj, kjer naj bi Slovenci kalili svojo zgodovinsko in kul-turno zavest; kjer naj bi za vselej posadili pisano slovensko besedo na oltar spoštova-nja; in kjer naj bi seveda v čim širšem zama-hu zacvetel turizem, z vsemi njegovimi so-dobnimi atributi in pridobitvami vred.
»Za zdaj v glavnem prihajajo semkaj le manjše skupine turistov,« je vedel povedati ob letošnji komaj spočeti turistični beri mu-zeja podjetni Alojz Žužek, ki skupaj z ženo Ano skrbi zanj. »Pozimi nismo imeli tu več kot 2 do 3 avtobuse dnevno, s toplejšimi spomladanskimi dnevi pa si seveda obetamo večji obisk. Sonce je najboljši magnet za turiste. Lani denimo, od »Trubarjeve noči« sredi poletja, pa do kraja leta, smo zabeležili kar šestdeset tisoč obiskovalcev. Od tega je bil še posebej opazen delež turistov iz tujine. Le-ti prihajajo iz najrazličnejših držav: iz Italije, Avstrije, Francije, Belorusije, Gruzi-je in od drugod. Seveda včasih pride tudi do spodrsljajev. Oglašajo se kritike. Očitajo nam, da smo premalo pripravljeni. Toda kako naj ustrežemo, prosim vas, denimo kar 1600 obiskovalcem, ko pa se jih najavi le vsega 800 ali še manj? Zanimivo je, da te
»kikse« tujci bolje prenašajo kot naši. Do-bro namreč razumejo, da s tako maloštevil-no ekipo ne moremo delati čudežev.«
Široka pomoč pri obnovi
Pot do obnove Trubarjevine je bila ned-vomno edinstven primer v našem povojnem muzejstvu. Pa tudi delovne solidarnosti. Stotine in stotine delovnih ur in nič koliko veščih rok je bilo potrebnih, da so nekdanji kmečki relikti dobili svojo nekdanjo podobo in da je domačija tudi sicer postala mamljiva za pedantno turistovo oko.
»Vrednost obnove -celotnega kompleksa cenimo na okoli 7—9 milijard dinarjev,« pravi Alojz Žužek. »Od tega je največ de-narja šlo za spominsko hišo in okolico. Del sredstev smo dobili tudi iz Trubarjevega di-
Mojca Stabej: »O Slovencih vemo vse, o Trubarju pa nič«
narja. Še izdatneje pa so nam pomagale razne organizacije z delom. Tu je treba še zlasti omeniti Geodetski zavod Ljubljana s Tonetom Klincem na čelu kot glavnim pro-jektantom in nadzornikom; žago sta obnav-ljala Gozdarstvo Kočevje, TOZD Velike
Lašče in Hoja, TOZD Žaga Rob; kozolec KZ Velike Lašče, mlin, ki ga čaka še nekaj obnovitvenih del, pa obnavlja Žito Ljublja-na, TOZD Mlini. Še vrsta drugih delovnih organizacij nam je z delom ali materialom priskočilo na pomoč in brez katerih spomin-ski kompleks ne bi dobil zdajšnje podobe. Zdaj je treba dokončno urediti še okolico in cestni prometni sistem. Seveda pa tudi akci-ja Trubarjev dinar še vedno teče.«
Trubarjev spominski dom ima uradno za-poslena le dva: Ano Žužek in Andreja Per-haja, ki kot vodič skrbi za obiskovalce. Po-leg Alojza pa pomagata tudi KUD »Primož Trubar« iz Velikih Lašč in Turistično dru-štvo ter GD Rašca. Po mnenju Alojza Žuž-ka je Andrej Perhaj sploh »duša« maloštevil-ne skrbstvene ekipe. »Vsaka skupina, ki ga hoče poslušati, ima gotovo nekaj od obi-ska,« pravi. Za zdaj pobiramo le simbolično vstopnino, v delu pa je že vstopnica, ki bo hkrati tudi vodič po domačiji in Trubarjevi
pešpoti, ki povezujcRašco, Podsmreko, Ve-liko Slevico, Retje in Velike Lašče, kjer so spominske sobe Stritarja, Levstika in Tru-barjeva čitalnica (14 km dolga pot se potem vrača nazaj k Trubarjevi domačiji). Prepri-čan sem, da bo s to novostjo ta kraj pritegnil še več obiskovalcev.«
Mnenje obiskovalcev
Mojca Stabej, Ljubljana:
»Tu sem bila že enkrat poprej in sicer lani jeseni. Mislim, da je to prav primeren pro-stor za razne prireditve. Tudi vodič ni slab. Živa beseda je še vedno nadvse pomembna. Sicer pa so mi od vsega na tej domačiji še najbolj všeč umetelna vitražna okna. Po mo-jem premalo obnavljamo starožitne zanimi-ve hiše. Nobena hiša namreč ni tako zanimi-va kot stara. Velika škoda pa je, ker tu še vedno ni ustrezne cestne signalizacije, ki bi masovneje privabljala mimoidoče.«
BRANKO VRHOVEC