ČLOVEK Ramon   de  Garciasol
Postoj, o čas! Postoj, meso! Življenje, stoj!
Ne čas in ne meso in ne življenje ne čakajo.
K svoji usodi gredo z zvezdami in letnimi časi,
gluhi, božansko gluhi,
dan in noč, brez gospodarja in brez počitka,
in ni besedi, ne razloga in ne solza.
ki bi jih mogli odvrniti od njihove poti.
Niti Bog, človek, bi se ne mogel izneveriti sebi
in svoj korak priličiti tvojemu trudu,
zamenjati svojo neskončnost s tvojo nevednostjo,
red podreti, da bi te straha odrešil.
Čakaj vsekdar. Čakaj med delom,
spokojno itn jasno.
Odganjaj in pusti, kar te mehkuži,
kar te želi spremeniti, narediti drugega,
tebe, ki temeljiš na svobodi.
Prav do tvoje lobanje pljuskajo vali bistri idej, ki jih stoletja zapovrstjo ti pošiljajo.
Samo v dvomu včasih, človek, počakaj. Postojta resnica in ti, in naj čas postoji, ki ob utripu vas svojih žil ustvarja. Človek si, tisti, ki se ne umakne, zato da se svet ne zaustavi, da se rast ne spodreže.
V svoji si bitki in moji.
Ni še ura počitka.
Kruh, ki jemo ga, diši po krvi,
v žitni moki je nekaj našega,
in ubogi živi ljudje, ki se mučijo
z upognjenim hrbtom sklonjeni k zemlji.
Naj obrabi se čas, meso naj umre, življenje premine, če niso taki, kot se človeku spodobi, njegove rasti in časti.
Naj prašič je brez omahovanja, naj kača zastruplja, kot ji je dano, osat pa naj rani roko, ki ga boža, in senca jemlje nam vid.
426
Ti si človek.
Ne prosi, ne tarnaj, ne roti
brezbrižne narave.
Čakaj, uči se, spoznavaj, gospodari.
Čas, pojdimo! Razcveti, meso, se! Nadaljuj se, življenje!
(Defensa del hombre, 1950)
427