Izgubljena!
(Povest. — Spisal Glavor.)
II.
i
Vsa prevzeta od lcpotc punic gre Milka do konca trga za možem. ki jih  Je Pr°dajal.  Tu   se  možak   obrnc in kriče :   ..Kupitc, kupite !" izgine                 ,
   zopet v gneči.
Sedaj šelc zapazi Milka, da ni matcrc pri nji. Ali nc začnc morda jokati se? nc, Milka je bila pogumno dcte. Nekoliko trenutkov postoji, potem pa se ji zasveti v bistri glavici :
,,Mama je šla domov !"'
-*3    22    frt-
No, domov bom tudi jaz znala, misli si Milka, in se pogumno obrne proti domu.
Začetkoma je šla prav. Videla je v neki prodajalnici igrače, katere je poprej občudovala z materjo. To jo je tem bolj opogumilo. Prav veselila se je že, češ, jedenkrat bom sama prišla domov, prav sama. Potem pa naj še reče mama, da sem majhna !
Toda kara pa sedaj ? Milka je vedela, da je treba iti v neko stransko ulico, ali v katero? To je vprašanje. Sedaj se ji zdi ta prava, sedaj ona. Naposled se ji vidi jedna tista, po kateri je prišla z mamo.
Zavije v stran in stopa dalje. Ali domače hiše ni nikjer. To je dobro poznala. Pri vratih sta namreč stala dva katnenita psa, in ta dva je Milka tako poznala, kakor le kaj. No, nikjer se nočeta prikazati.
Milko začne sedaj skrbeti, če ni zašla. Ta misel jo vso zblede. V strahu se obrne in teče nazaj. Toda v naglici ne gleda na pot, in zaide še bolj. Ali ona tega ne opazi in hiti naprej.                                                                           '
,,Kam pa tečeš, mala?" vpraša jo  ta hip prijazno policist, ki je videl        j prepadli obraz malega otroka.                                                                               :
,,Domov!" odvrne Milka, prestrašena, kajti imela je pred stražniki velikansk strah, kakor ga imajo otroci po navadi. Nenadno vprašanje moževo jo tembolj preplaši. Srce ji je utripalo od bojazni, in urno steče naprej.
Tako je preteklo že precej časa, odkar je izgrešila mater, in začelo se je mračiti. Dasi je bila Milka za svoja tri leta nenavadno pogumna — mi-slimo, da bi se dobilo malo otr6k, ki bi se tako srčno napotili iskat svoje ; mame, kakor se je Milka — vendar pa sedaj le ni mogla več zadržavati solz, ki so se ji scurkoma ulile po lici. In kolikor dalje časa se je ustav-ljala poprej joku, toliko silnejše je prišel sedaj na dan.
Ali nihče mimoidočih se ni zmenil za solzečo se deklico. Po večjih mestih je že tako, da se nihče ne briga za svojega bližnjega. Semtertje je kdo pogledal na-njo, a potem zopet hladnokrvno stopal dalje.
Nek možak, bolj revno oblečen, se ustavi nazadnje pred njo :
,,Zakaj se pa jočeš?"' vpraša z robatim glasom.
nMame ni!" ihti deklica.
,,Aha, izgubila si se? No, to se večkrat primeri. Vidiš, punčika, pojdi k onemu možu tam, ki ima sabljo, pa mu povej, da iščeš matere !"
Prijazno še pokima mož in odide. iMilka pogleda moža s sabljo — k temu naj bi šla? Da bi jo morda še celo uklenil in pa zaprl ? Milka se zgrozi in koraka dalje, dasi je od solz komaj videla pot.
Stemnilo se je popolnoma. Svetilke so razsvetljevale ozke ulice in uborne hiše, med katere je blodeča Milka zašla. Ali ona ni več gledala okoli sebe. Premišljevala ni več kod in kam, v glavici se ji je vse zbledlo, in le nejasno je vedela, kaj se je dogodilo ž njo. Napenjala je misli — ali ni šlo. Utru-jenost telesa jo je premagala. Le megleno se je še spominjala, da se je izgubila, ali  naravno  se ji je   zdelo, da  pride sedaj pa sedaj po njo mama.
Stisne se v kotiček. Vsi prigodki so revico tako utrudili, da že za maio trenotkov zaspi.
-»•!    23    E*-
Težko je sopihala stara Marta po ulicah.
Stara Marta — nihče ji ni vedel drugega imena — stanovala je v revni hišici pri tleh. Z ljudmi se ni pečala, kakor se tudi ti niso menili za-njo. Govorilo se je, da je doživela kdaj boljše dni, in da se ji blede. Naj je bilo to že res ali ne, gotovo pa je, da je stara Marta čepela po cele ure nepre-mično v svoji sobi in strmela pred-se. Nihče ni vedel kaj natančnega iz njenega življenja. Kdo zna, kaj ji je strlo srce ? Kdo zna, kake nezgode je pretrpela?                                                       ,   .
Marta ni niti delala — saj bi tudi ne mogla — niti ni beračila, a vendar je živela. Nekaka skrivnostna tema je zakrivala njeno življenje.
Sedaj se ustavi Marta pred spečo Milko. Luč svetilke je razsvetljevala njen obrazek, ki se je smehljal od ljubkih sanj . . .
,.Kako lepa je!" šepeta Marta. ,.Glej, kako lep obrazek ima, prav kakor moja Fanica — uboga Fanica! Kako lepo obleko ima, ej, golobičica, smehlja se. ej, smehlja!  No, le spančkaj, golobičica, ne boj se revica, le spančkaj!"
Občudovaje je stala Marta pred dekletcem.
,,Kakor angeljček je! Ah, kako lep otrok! Prav kakor moja Fanica! Uboga moja Fanica! Zakaj si umrla? Vidiš, sedaj bi jaz ne bila srma na svetu! Revica!"      ¦     . • .                                                      „_-'•.«
Pri zadnji besedi pogladi Marta mehko Milkino lice.
.,U, kako je mrzla! Ubožica, gotove jo zebe! Še zbolela bo, revica! Hu, po noči je vedno mraz!"
Ta hip odpre Milka oči.
,,Mama!" vzklikne.
.,Golobičica moja! Nič se ne ustraši, revica! Vidiš. jaz sem Marta, stara Marta! Nič se ne boj, ubožica, nič se ne boj, jaz ti ne naredim ničesar. Pojdi z menoj. golobičica!"
Mrtvo je gledala Milka staro ženico. Ni se brž zavedela vsega, kar jc doživela.
,,Vidiš, treseš se od mraza. Zebe te. Le poglej, po noči je. Pojdi z menoj, drugače boš umrčkala, kakor moja Fanica! Pojdi, pojdi, golobičica!"'
In Marta prime Milko za roko, ki gre brez voije ž njo.
,,Tako, ljubček moj! Le poglej, da nisem huda. Dejala te bom v posteljico in zaspančkala boš lepo, mirno. Ej, lepo posteljico imam, dobro, mchko. Ljudje ne vedo, kako lepo se spi v nji, ej. lepo se spi, če se more. Nu? vidiš, kako si pridna. Saj sva že doma, vidiš !"
Marta je stopila v neko hišo in odprla svoje stanovanje. No, ves čas je govorila:
..Nu, le  pojdi z mano. Ie  nič se  ne boj. Vidiš, precej prižgem  luč  in
potem-------potem  bomo   dali   kaj   za v tvoj želodček  in  potem   boš šla
spančkat."
In tako je stopicala po sobi in prižgala luč, ki je posvctila po malem stanovanju. No, kdor bi mislil, da je bilo stanovanje opravljeno beraško, bi
-fi.    24    &*-
se zel6 motil. Narobe: pohištvo je bilo sicer starinsko, ali lepo izrezljano in lično, in je naredilo prav dober vtis. To je ponajveč dalo ljudem povod k govorjenju, da ni bila stara Marta vedno to, kar je sedaj.
Cudno je bilo videti, kako se je sukala Marta okoli Milke. Kar ni raogla odvrniti od nje oči.
^Tako, le vsedi se, ubožica. No, ali boš pila malo mleka, golobičica moja?"
Nemo odkima Milka. Strmo je gledala v Marto — nemogoče je opisati ta pogled! Vsa čustva malcga dekleta so odscvala v njem: čudenje, groza, strah. Potem pa so sc ji zopet polagoma jiapolnile oči s solzami, debelc kaplje so začele padati po licih, in tiho je šepnila:
,,Mama! Moja mama!"                                                            j r.>i/..¦!?/¦¦" .:!..-;!'    r   .
,,Uboga moja! Nič se ne joči! Pojdi ležat, pojdi, detc; jutri bo že prišla mama. Nič se ne boj, saj sem jaz pri tebi. Na, vzemi nekoliko mleka! Nočeš? Vidiš, bojiš se, kaj ne? No, pa pojdi v posteljico, da se boš odpočila! Jaz te bom slekla, in zaspančkala boš sladko, lepo!"'       i -;¦•¦%¦'         . '     :   .,-
Marta je zadela pravo. Komaj jc dala Milko na ležišče, že jo jc pre-magal spanec. No, ta spanec ni bil zdrav. Deklica se je prcmctavala po postelji, kričala in jokala v spanju. Lice njeno je bilo smrtnobledo.
vStara Marta pa je scdla k postclji in se zamislila v davne dni. In vidcla sc jc kot  srečno  mater v krogu  svojih domačih, radostno, vesclo, blažcno.
A potem je prišla zlobna človeška roka in uničila to srečo in-------. Kakor
kamen je sedela Marta in strmela pred-se. Iz očij pa so ji padale vroče solze, a ona jih ni čutila — — —.
Da, ljudjc niso vedeli, zakaj sc je stara Marta odtcgnila svetu.
Ko je napočilo jutro, ni mogla Milka vstati — v vročnici jc ležala na postelji in bledla.   Mlado tclesce ni moglo prenesti naporov prejšnjcga dne.
Kako je skrbela Marta za-njo! Kuhala ji je čaje, zavijala jo skrbno v odcje, čula pri nji noč in dan. Da bi šla po zdravnika, ji ni prišlo v glavo.   ¦;_.•;•¦/_;.:                                                                                                                         ¦    ',   l^
Cel mesec se jo borila Milka s smrtjo; nazadnjc pa se jc le obmiio na bolje. Potem pa je zopet trajalo ecl mesec, da jc popolnoma okre\ala. V tej dolgotrajni bolezni se jc privadila Milka stare Martc, ki jc res prav mato-rinski skrbela zanjo.
Ko je prvič zopet stopila na noge, vprašala je Milka starico:
,,Kdaj pa pojdem zopet k mami?"
Skoro prestrašena jc odgovorila Marta:
..K mami ne moreš, ljuba moja Milka. Kdo ve. kje je tvoja mama ? Ostani pri meni, Milka, ostani pri mcni!"
In tako je bilo. Težko se je privadila uboga Milka to misli, ali — kaj je hotela?                                                                          (Dalje prihodnjič)