122
Ure ni
^HjKinila je mrzla zima. Bela snežena odeja je popol-'^®'1 noma izginila in prikazale so se že nekatere cvetke, kot znanilke pomladi. Priklil je iz zemlje beli zvonček ter precej časa sameval in kraljeval na božji zemljici. Za njim se je prikazala drevesna veternica med gnničevjem s skromno svojo glavico. Kmalu so bile poljane kar obsejane z zgodnjimi pomladanskimi cvetkami. In kako je postalo v gozdu vse živo. Drevesa niso več samevala brez vse obleke. Začelo je cvesti, vse, vse . . . In:
Na te iz golih teh grmičev
Zletava roj nam zvestih ptičev,
In glasno v Tejah žvrgoli,
Meneč, da svet se že mladi . . .
Bila je pomlad . . .
Približala se je Velika noč. Dijaki so pohiteli do-mov k svojim dragim, da se nekoliko povesele in od-počijejo med svojci.
Tudi jaz sem hitel domov, poln veselja, poln ra-dosti. Saj sem lahko knjige odložil za časek in si pri-voščil počitka. Obetal sem si mnogo od počitnic.
Kako veselo so me vzprejeli domači- Pozdravili so me ljubi oče — drago mater mi je že pred dolgo leti ugrabila neusmiljena žena, bela smrt — brat in sestre.
Vreme je bilo ono Veliko noč res krasno. Kar nisem mogel vztrpeti v sobi. Šel sem vun, v prosto naravo, kjer sem se mogel naužiti zdravega, svežega zraka. Opazoval sem na novo vzbujajoče se življenje in zadovoljen sem bil v prosti naravi. Občudoval sem neskončno previdnost božjo, ki je vse tako lepo ure-dila, da si ne moremo želeti boljše. Po zimi je narava počivala, da si je zopet nabrala moči, da more roditi in živiti človeštvo . . .
Velikonočni prazniki imajo v sebi neko čudno moč, nekaj slovesnega. Velikonočno petje! Ti psalmi! Kako je to vse slovesno! Posebno ono: ,,Incipit lamen-
123
tatio Jeremiae prophetae" (žalostne pesmi Jeremija pre-roka), kako gane človeka.
Približal se je veliki petek, oni dan, ko pra-znujemo smrt na križu Onega, ki je odrešil ves člo-veški rod.
Ta dan se je dogodila pri nas žalostno - vesela dogodbica, katero sem se namenil vam povedati.
Oče so sekali drva na dvorišču. Sestrice so odšle v cerkev. Jaz sem se žalostno gibal okrog hiše, ker sem moral biti brez zajutreka, kajti na Veliki petek se moramo vendar postiti. Ne vem, kaj mi je bilo, ali ravno ta dan sem bil nekako lačen. Starejša sestra je pekla kruh in potice, kakor je navadno o božičnih in velikonočnih praznikih. Vmesila je bila že prejšni dan, danes je testo samo razrezala in položila v »kozice", da je vzhajalo, slednjič ga je djala v peč.
MNo, hvala Bogu, da je le enkrat v peči!" je vzdihnila sestra sama za-se. ,,Oh, v cerkvi je sedaj ravno pridiga, kaj, ko bi šla za časek poslušat." Ome-niti moram, da je naša hiša prav blizu cerkve. Treba je iti le čez most — kajti med našo hišo in cerkvijo teče potok — in precej si v cerkvi.
,,Kruh je v peči, druzega tako nujnega dela ni-mam, lahko grem. Da se ne bo kruh preveč spekel, pa vzamem uro seboj in kadar bo treba, pa pritečem domov," si misli sestra in -odhiti v cerkev.
Sestra je pustila vse odprto. Mislila si je, saj so oče na dvorišču in Anton je tudi vedno okoli hiše. Bodeta že varovala . . .
Kmalu, ko je odšla sestra v cerkev, stopijo oče v hišo in hočejo pogledati na uro — pa . . . ure ni bilo.
,,Kje pa je ura, za božjo voljo! To je pa vendar čudno!" vzdihnejo oče osupnjeni. ,,Oh, kje je pa Anton, mogoče jo je on vzel; pa ne, saj on nima navade, da bi jo jemal seboj ..."
,,Anton, Anton, kje pa si?" zavpijejo oče pred hišo.
Jaz sem stal pred cerkovnikovo hišo. Precej sem šel domov, radoveden, kaj mi hočejo oče.
,,Kaj pa bi radi, oče?" pravim.
,,Poglej, za božjo voljo, ure ni! Nikjer je ni. Morda si jo ti vzel?"
124
„0 ne! Saj veste, da nimam te navade; kaj na jo pa rabim ?"
nKje pa je potem? Na steni je visela kakor po na-vadi. Pogledati sem hotel, koliko je ura, pa je ni nikjer!"
nTo je pa res čudno!"
,,Menda je vendar ni kdo vzel?"
,Jaz ne vem, nisem videl nobenega človeka. Pa vendar je mogoče, ker nisem bil vedno okoli hiše, ampak sem bil nekoliko časa pri cerkovniku. Vpra-šajte Kmetovega Francka; glejte, ravnokar gre mimo, morda je on videl kakega človeka."
,,Francek, Francek, pojdi no malo sem!" ga po-kličejo oče.
,,Kaj pa je, stric?'
,,Ali si ti videl kakega človeka tu okoli hoditi?"
,,Seveda sein ga! En ,vandrovec' je hodil po vasi in tudi k vam sem ga videl iti.
Oče so bili prepričani, da je oni nvandrovec'( odnesel uro. Zato so stresli name svojo nevoljo:
,,Za božjo voljo, Anton, kaj pa delaš! Ali nis1 mogel biti doma, vidiš, ne bi se bila zgodila ta nesreča! Kje pa je Ivanka ? Kruh je tako pustila in odšla, bogve kam. Oh, kakšni ste!1'
,,Pa res, kam je šla Ivana, saj je bila malo prej doma, sem jo videl!" pravim jaz.
,,Ure ne pustim za nič. Rajši sem ob desetak kakor ob njo. Petnajst let setn jo imel, in kako dobro je vedno šla! Jaz grem naznanit to stvar   orožnikom."
,,Počakajte vendar. Ne prenaglite se. Ce jo je ,vandrovec' vzel, jo bomo že dobili. Samo, kje je zdaj ta tat? Da bi bil le še v vasi!"
,,Kaj ko ga ni več!" pravi Francek. ,,]e že odšel proti Gabrijem."
,,Ali si ga videl?"
,,Seveda sem ga, tako je hitel!"
,,Zdai pa res ne kaže drugega, kakor da greste k orožnikom!'' pravim očetu.
JPrecej moram iti!" pravijo oče in in odidejo.
Francek se je tudi izmuznil iz hiše šel pravit domov, da je pri nas ura vzeta. Kmalu je vedela vsa vas o naši nezgodi.
125
Ostal sem sam v hiši. Nekako tesno mi je bilo pri srcu. Nič mi ni bilo po volji, da se mora celo orožnik vmešavati v to zadevo. Kajti — po pravici povedano — z orožniki in policaji imam jaz rad ko-likor mogoče malo opraviti, dasiravno sem prepričan, da sta omenjena stanova krvavo potrebna. Slučaj pa je nanesel, da sem znan z enim orožnikom in to znanstvo mi je bilo tu v veliko korist.
Stopal sem nemimo po sobi in pogledal od časa do časa proti oknu. Kmalu sem opazil očeta z orož-nikom. K nam sta šla.
„0, dober dan, gospod Kropnik! Poglejte, kaka nesreča se nam je zgodila. Oče imajo žepno uro na-vadno na steni obešeno. Sestra je odšla z doma, oče so klali drva na vrtu, jaz sem bil pri cerkovniku; doma je bilo vse odprto. Oče so hoteli pogledati na uro in ni je bilo nikjer. Kmetov Francek pravi, da je videl nekega ,vandrovca' iti k nam v hišo in jaz sumim, da je ta odnesel uro. Vse kaže na to."
MPo tem, kar ste mi zdaj povedali, ne more biti krivec drugi, kakor oni ,vandrovec'. Ravno na pošti sem bil, ko so mi prišli oče to pravit. Priti sem moral najprvo pozvedovat. Ravno prav, da ste mi razložili vso stvar. Bodete videli. kmalu bomo imeli ,ptička' in uro, če jo je on ,uzmal'. Proti Gabrijem je šel, pravite, ali ne?"
Da, da! Kmetov Francek je tako rekel, ki ga je videl."
,,Počakajte, se grem domov napravit."
Orožnik je odšel
Med tem je prišla sestra domov.
,,Ivana, ti ne veš, kaj se je zgodilo!"
nKaj je no?"
,,Nek ,vandrovec' je uro odnesel!"
,,Kaj praviš? Uro imam jaz. S seboj semjovzela v cerkev, da bi vedela iti domov zaradi kruha."
nZa božjo voljo, kaj bo pa zdaj! Jaz sem pa na-znanil orožnikom, da mi je ura vzeta, kaj bo zdaj!" pravijo oče.
,,Orožnikom ste naznanili? Ali ste nespametni?" reče sestra.
126
,,Orožnikom, orožnikom! Ali mi nisi mogla po-vedati, da boš vzela uro s seboj?!"
„1, zaradi kruha sem jo vzela, sem si mislila, saj bom kmalu prišla."
,,Zdaj pa morate hitro orožniku naznaniti, da se je ura dobila, da ne bo zastonj delal poti."
»Seveda, seveda!" pravijo oče! »Steci, steci, Ivanka, in povej kako in kaj!"
Orožnik je ravno hitel po vasi. Pokličem ga k nam in mu pravim:
,,Oprostite gospod Kropnik. Ura se je že dobila. Sestra jo je vzela s seboj v cerkev, da bi vedela iti o pravem času domov, ker ima kruh v peči. Saj vidite: vse je kazalo na to, da je uro odnesel oni ,vandrovec', ki je pa vendar v vsej ti sitnosti čisto nedolžen. Ne vem, da se mora tako naključiti. Torej oprostite, prosim! Zdaj ne potrebujemo vaše pomoči."
nNe zamerite gospod, saj vidite, kako je", pra-vijo oče.
„0, kaj čem zameriti. Res čudno se je vse na-ključilo, Da le ni nič hudega. Mene tudi veseli. Torej z Bogom!"
n7j Bogom, gospod Kropnik! Oprostite!"
nZ Bogom!"
*   *    *
sAli je pri vas res ura ukradena?" so vpraševali ljudje vse križem nas domače. Komaj smo mogli od-govarjati na vsa vprašanja.
Tako se je končala ta dogodbica.
Velikonočni prazniki so kmalu minili in moral sem iti zopet v Ljubljano.
Zdaj pa, ko so prišle velike počitnice, mi pri-haja cela dogodbica na novo pred oči in ne morem si kaj, da bi je ne zapisal.                      Mirko Zvonovič