študentski list Ljubljana, 23. novembra 1966 Letnik XVII. Številka 6 tribuna Foto boštjan Pirc MEMORANDUM FILOZOFSKE FAKULTETE V UUBUANI Hkrati ko se Filozofska fafculteta pridružuje protestu vseh štirih tehniških fakultet <>b predlogu zakona in njegovih določbah o vključitvi univerze v eno bsmed devetih regionalnih izobraževalnih skupnosti — kar je bilo sprejeto v nasprotju s soglasnim mnenjem in voljo vseh fakultet in njihovih samoupravnih organor, prav tako pa v nasprotju s stališči vseh zborov prosvetnih delavcev — opozarja fakulteta še na naslednja načelna stališča in zgodovinska dejstva: 1. Od revolucije leta 1848 naprej je bila slovenska univerza kot temeljni pogoj dograditve slovenske narodne kulture ena iaaned osrednjih točk slovenskega narod-nega političnega programa. Njena ustanovitev leta 1919 je bila ena izmed najpo-membnejših pridobitev Slovencev v stari Jugoslaviji in njena izpopolnitev med osrednjimi zahtevami slovenskega naprednega študentskega gibanja med abema vojnama. Uresničevanje te zahteve je bilo kot bistvena sestavina zmage v stoletnem boju za kultumo osvoboditev in osamosvojitev slovemskega naroda eno prvih dejanj revolucije in osvoboditve. S sprejetjem predloženega zakona v sedanji obliki pa bi se nosilec suverenostt slovenskega naroda, ki bi moral biti dedič naprednih tradicij slovenskega boja za osamosvojitev, odrekel ravno eni izmed osrednjih tradicij tega boja: po smislu zakona namreč prehajajo funkcije ustanovitelja edine slovenske univerze od pred-stavnika slovenskega naroda kot celote na skupino komun, in sicer tako glede določanja nalog slovenske univerze (čl. 8) kakor glede skrbi zanje 2. Predložena oblika zakona in njegove obrazložitve pa se še bolj naravnosi ločujeta od programa Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki je združil Slovence k revolucionarni borbi za ustvaritev socialistične družbe in rešitev slovenskega narodnega vprašanja: V ostrem nasprotju s pojmovaiijem slovenske univerze kot enega najvišjih skupnih orgamizmov vsega slovenskega kulturnega življenja zakan pojma slovenske narodne kulture in njenih poireb sploh ne pozna; nobem del sistema našega izobraževanja ni potreben zaradi smotrne rasti slovenske narodne kulture, dovolj je, da sloni na »interesu in potrebah delovnih Ijudi, delovnih orga-nizacij in njihovih združenj ter občin kot širših družbenih skupnosti proizvajalcev«. Tako se slovenska nacionalna kultura spreminja v občinsko kulturo. Vse kar sta v narodnoosvobodilnj borbi pomenili narodna skupnost in narodna kultura hoče predlog zakona »nadomestiti« s »kulturo delovne organizacije« in »kulturo občine«. Kot fakulteta, na kateri so združene osrednje veje naših nacionalnih znanost — imenovanih tako ne le zaradi svojega predmeta, marveč tudi zaradi tesne povezanosti svojega razvoja s prelmjanjem in izoblikovanjem slovenskega naroda — moramo še posebej opozoriti na popolno neustreznost teoretičnih stališč, ki stoje za takšnimi prakticističnimi ukrepi. 3. Teza, da mora dobiti univerza »status samostojnih delovnih organizacij, ki oblikujejo dohodek za svoje delo na podlagi cene izobraževanja« samo v razmerju »univerza-regionalna izobraževalna sliupnost«, ne pa tudi na relaciji »univerza-republiška izobraževalna skupnost«, je postavljena kot trditev brez kakršnegakoli dokazovanja, ker je pač sploh ni mogoče dokazati. Teza o višji stopnji samouprav-ljanja novega sistema financiranja je le deklarativnega značaja, ker je obseg mate-rialnih sredstev vnaprej določen v bisttii v dosedanji višini. Tako imenovana »cena za izobraževanje« torej ni resnična cena, marveč je določena vnaprej po razpoložljivih sredstvih in opravlja le funkcijo merila za bolj enakomerno razdelitev šredstev med šole iste vrste. Dejstvo, da spada univerza kot skupna slovenska kulturna inštitucija v posebno relacijo do družbenega predstavnika na skupni slovenski ranini in ne do predstavnika skupine občin, pa je razvidno tako po lijeni naravi kakor tudi po nesmiselnih in nepotrebnih komplikacijah, ki jih predvideva zakon za zbiranje denarja za njeno finansiranje (čl. 36 in 47). Skupščina SR Slove-nije kot nosilec suverenosti slovenskega naroda se niti ne more odreči niti ne sme pozabiti na svojo vlogo in nalogo v razvoju kulture tega naroda kot celote in torej tudi ne na svoje posebne relacije do organizmov te kufture kot celote. 4. Sistem financiranja, ki ga predlaga osnutek novega zakona, pa je tudi iarazito nepraktičen in ne upošteva stvarnih podatkov kakor je razvidno iz priložene »kvanti-fikacije k osnutku zakona«. Ta dokument je sicer premalo jasen, vendar pa tabela 5/1 povseni jasno kaže, da predvideni deficit tistih treh regionalnih skup-nosti, v katerifa naj bi bili vključeni tudi visokošolski zavodi, presega predvidene stroške za visoko šolstvo: ker pa bo morala po predlogu zakona (čl. 30) ta deficit kriti ravno republiška izobraževalna skupnost, je tudi edino smiselno in praktično izvzeti visoke šole, posebej pa slovensko univereo, iz tega regionalnega sistenia, kamor ne spadajo niti po svoji funkciji v slovenskem narodnem kulturnem živ-ljenju, niti po svojih nalogah v izobraževanju, niti po načinu financiranja, v ka-terem bi povzročali (po predpisih 30. in 47. čl. zakona) neskončno nepotrebnih obračunavanj vseh izobraževalnih skupnosti med seboj. 5. Spričo vsega tega zavračamo nedemokratični postopek anonimnih sestav-Ijavcev zakonskega predloga, ki so napisali določbe o visokem šolstvu ne glede na rezultate javne diskusije o osnutku zakona in v direktnem nasprotju z njimi, celo ne da bi svoje stališče kakorkoli stvarno utemeljili. Zahtevamo, naj se predlog zakona uredi tako, da bo skladen tudi s kulturnimi potrebami slovenskega naroda kot celote, katerih bistveni sestaviii del Je bila, je in bo slovenska univerza ko* eden izmed njegovih najvišjih in najpomembnejših kulturnih organizmov. Pedagoško-znanstveni svet Filozofske fakultete v Ljubljani PRED SKUPŠČINO ZŠ UUBUANSKE UNIVERZE V četrtek, 24. novembra 1966rbo ob 8.30 v Kazini skupščina Zveze študentov ljubljanskih fakultet, visokih in višjih šol ter akademij. Skupščina naj bi dala odgovor ali vsaj smernice za rešitev problemov, ki se v zadnjem času vse akutneje pojavljajo in postav-ljajo pred študente in organizacije Zveze študentov. V želji, da bi zajela skupščina vsaj bistvena področja študentovega zanimanja, tako sklop problemov v okviru univerze, kot tudi v družbi, je tudi ta skupščina predvsem delovnega značaja. Ob ugotovitvi, da je študij na univerzi del celotnega izobra-ževalnega procesa, naj bi skupščina odgovorila predvsem na vpra-šanja: znanstveno-raziskovalnega dela na univerzi, problema druž- (Nadaljevanje na 12. ti) 2. STRAN »KOMBINIRANO LETALO - IZUM SLOVENSKEGA KONSTRUKTORJA« 2e dolgo let si sloviti graditelji letal prizadevajo, da bt zgradili letalo, ki bi vzletelo na ftm manjšem prostoru, tafco rekoč navpično. Za uporabo takšnega le-tala bi ne bilo več potrebno graditi veli-kanskih letališč; saj bi za vzlet in prista-janje takega letala zadostovale mnogo manjše površine. Takšna letala bi ne bila velikega pomena samo za civilni potniški promet, temveč tudi za vojaške namene. Skoraj neverjetno se glasi, da se je sin majhnega slovenskega naroda uvrstil med uumitelje, ki so na povsem novih kon-strukcijskih načelih uspeli zgraditi takšno letalo. Zdaj ga v Ameriki praktično pre-izkušajo. Kakor je poročala severnoameriška stro-kovna revija »Aviation Week and Space Technology« (25. junija 1966), dclajo pre-izkušnje z novim letalskim modelom »RO-TAFIX*, ki ga namerava uvesti znano ame-riško podjetje za izdelavo potniških čez- oceanskih letal — družba BOEING. Ta družba slovi danes po svojih sodobnih in splošno vpeljanih medcelinskih letalih. Model in načrte za novi tip letala je na-pravil ini. te družbe Adrijan Kisovec, ki je svoj izum ie patentiral pod imenom »RO-TAFIX«. Genialni konstruktor je sin beo-grajskega Slovenca dr. Vekoslava Kisovca, ki iivi zdaj v Mar della Plata v Južni Ame-riki in jenedaono obiskal Trst. Ini. Adrijan Kisovec se je že v mladih leiih zanimal za letalstvo. Njegooo jadralno letalo »Košavcnt je že pred desetimi leti osvojilo tvetovno prvenstvo na letalskih tekmah v Londonu ter je s tem tudi po-vtdignil sloves Jugoslavije v gradnji brez-motomih letal. Ini. Kisovec se je kot in-ženir najprej zaposlil v tovami letal »Ika-mm« v Zemunu pri Beogradu, vendar se doma ni mogel uveljaviti. (To je navadno u$oda v$eh izvmiteljev). Zato se je pred se- TRIBUNO UREJAJO: FRANCE AN2EL (TEHNICNI UREDNIK), MIHA JAZBINSEK, VALENTIN KALAN, MARKO POGACNIK, TONE PACNIK, RUDI RIZMAN (ODGOVORNI UREDNIK), HERMAN VOGEL TRIBUNA - tZDAJA UO ZSJ - UREDNISTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II -TELEPON 21-280 - TEKOCl RACUN 503 8 72 — LETNA NAROCNINA ZA STUDENTE DESET NDIN, ZAOSTALEPET-NAJST NDIN — POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN POTOGRAPIJ NE VRACAMO — TISKA CP DELO LJUBLJA-NA, TOMSICEVA 1, TELEPON 23-522 — POSTNINA PLACANA VGOTOVINI dmimi leti izselil v Združene ameriške dr-žave. Tam je našel ustrezno mesto pri ve-liki ameriški drušbi »Boeing«, ki se ba-vi s konstrukcijo potniških letal. Družba namerava nov tip letala »ROTAFIX« izde-lovati serijsko. Za izume se zanima tudi poveljstvo vojnega letaletva. Ta članek smo ponatisnili iz tržaškega slovenskega časopisa »Gospodarstvo« (21. oktobra 1966). Ne gre nam za to, da bi jadikovali nad tem, da se »za izume zanima tudi po-veljstvo vojnega letalstva« — ameriškega seveda. Danes so žal znanost in znanstve-niki že popolnoma nemočni pred brutalno eksploatacijo najvišjih dosežkov človeške misii v razdiralne namene. Tako prepo-trcbno razmišljanje ni namen tega sestavka. To pot nam gre za to, da tudi ob tem primeru opozorimo na položaj strokovnja-kov v naši družbi in še posebej t indu-»triji. Vsak dan beremo, kako povsod v svetu hvalijo pridnost in znanje naših ročnih delavcev. V najkrajšem času dosežejo in praviloma presegajo delovne rezuliate do-mačib delavcev (o tem, kakšne uspehe so dosegli delavci R. Končarja iz Zagreba v švicarskih tovaraah je svoj čas pisalo Delo). Ta ponatis naj nas poleg mnogih dru-gih podobnih informacij ponovno spomni na to, kakšne delovne uspebe dosegajo po svetu naši strokovnjaki. Upoštevajmo še dejstvo, da opremljenost naših tovarn le ni tako slaba. Imamo podjetja, katerih opremljenost je (oz. je bila) na evropskem nivoju; proizvodni dosežki Ie-teh pa ne do-segajo niti četrtine (in včasih še manj) njim enaklh podjetij v svetu. Ali bomo ob vseh teh spoznanjih in ugotovitvah, da bi z razpoložljivimi stro-kovnimi silami, sposobnostjo naših proiz-vajalcev ter relativno tehniško opremljeno-stjo obtoževali samoupravno organiziranost naše ekonomike? Prav gotovo, da ne. Krivda je v tistem sloju, ki najbolj krčevito ponavlja tezo, da na samouprav-nih načelih ni mogoče organizirati proiz-vodnjo tako, da bi dosegala optimalne go-spodarske dosežke. To so po pravilu, žal, vodilni delavci v našem gospodarstvu. Da bi bila ironija še večja, je prav ta sloj užival največjo podporo naše politič-ne strukture. S parolo »Nikakršnega obra-čuna z generacijo« smo pred leti dosegli, da za izboljšanje kadrovskega sestava vod-stev podjetij ni bUo storjenega praktično ničesar. šele danes časopisi jadikujejo, da je reelekcija v gospodarstvu praktično pro-padla. Podatki pa kažejo še nek drug zaprepa-ščujoč proces. Procent tistih kadrov, ki se prebijajo brez ustrezne izobrazbe na vo-dilna mesta, ostaja enak. Kdor zna take vrste številk pravilno brati. bn ponovno prišel do dokaza (ki ga sociologija že dolgo pozna), da vsaka struktura teži za reprodukcijo same sebe. Na voljo imamo le politična sredstva, da podpremo samoupravna hotenja v na-prednejšem smislu. Kot smo videli, smo ts sredstva na začetku reelekcije zausta-vili v obraini smeri. Kaj torej storiti? Obstaja star, pa še nikoli preizkušen predlog, ki ga namera-ˇam ponoviti. Naj enkrat poizkusi ic ta tretja, vod-stvena plast iz našega gospodarstva svojo srečo ˇ uveljavljanju v težjih pogojib, kot so to prisiljeni naši proizvajalci in stro-kovnjaki — v inozemstvu. Ce bi imeli kaj možnosti xa uspeh. bi to verjetno še storili. Znan in snačilen je primer nekda-njega generalnega direkiorja Tomosa Fran-ca Pečarjs. Njegove sposobnosti in uspehe so kovali njegovi prijatelji in zaščitnikJ t nebo (»zaščiten je kot medved« so ta> krat govorili Ijudje). Ko je pobegnil is podjetja in pustil za sabo pogorišče so nje-govi glasni hvalilci izgubili dar govora. Lju* dem niso povedali niti tega, kar so ti že davno vedeli. In ta ponos slovenske indu-strije je danes nekak&en trgovski potnik nekje v Evropi. Nekateri zlobni jeziki celo zatrjujejo, da živi od denarja, ki si ga je pravočasno »prihranil« po tujih bankah. Iz vsega opisanega se jasno vidi, kje leži vozel problema. S tem se ne oprede-Ijujemo za ceneno gonjo proti direktor-jem, kar se tudi na straneh tega časopisa često dogaja. Nasprotno, smo zato, da se pomen tega dela dvigne čim više z mate-rialno in moralno stimulacijo tako, da se bodo v njem lahko uveljavili le judje % najvišjimi strokovnimi, moralnimi in poli-tičnimi kvalitetami. R. J. BASEN IZ KOSMETA Veverici hlastno otepavata storže. Ra-di bi eimprej izginili na v»rno, ker ju ne-prestano zalezuje morilska kuna. »Si slišala,« reče stare^a veverica oiia> ši, »da bodo predavanja odslej v šiptar-štfni?« »Sem. Ne vem pa, zakaj se to ni zgodi-lo že prej.« »Nekomu ni bilo všeč. zato.« Mlajša veverica je pazljivo pogledalm okoli: »Komu ni bilo všeč in zakaj?« »Tistemu, ki sedaj ni več važen. Ni mu bilo všeč, ker mu preprosto ni bilo všeč, preprosto zato.« »Ne verjamem. Saj pri nas ni mogoče, da če samo nekomu ni všeč, potem tudi ni. Saj živimo v sistemu socialistične in celo neposredne demokracije, kakršne ni nikjer drugod po svetu.« »Pa je le mogoče,« se je starejša veve-rica namrdnila mlajši. »Zanima me še, če so šiptarski študent-je zdaj zadovoljni?« »So. Tako vsaj pravijo ... Zdi se mi pa...« Veverici bi še nadaljevali pogovor, ©e se ne bi prlklatila podrepniška kuna. Po-žrešna je skočila na obe, vendar sta obe veverici srečno ubežali. Mirko Misiej UREDNIŠTVU TRIBUNE Tretja številka Tribune je objavila uokvirjeno vest, da je Inštitut za zgodo-vino delavskega gibanja v Ljubljani tožil pri Občinskem sodišču I prek dveh od-vetnikov Zvezo komunistov medicinske fa-kultete zaradi 236,00 N din. Tej vesti je avtor pripisal naslednji komentar: »Kaže, da so nekateri kritiki kritiko vzeli dobe-sedno!« Da bo javnost prav poučena, sporoča-mo, da je ZK medicinske fakultete najela 10. junija 1.1. dvorano v Kazini, ki jo upravlja IZDG. Račun v znesku 236,00 N din za uporabo dvorane je poslalo naše računovodstvo ZK medicinske fakultete 22. junija 1.1. z običajno klavzulo: »Plač-Ijivo v 8 dneh na rač. 501-3-15.« Ker nam tovariši računa v zakonitem roku niso po-ravnali, jim je naše računovodstvo poslalo 26. avgusta 1.1. opomin. šele skoro dva me-seca po izteku plačilnega roka! Tudi ta opomin je ostal v predalu, morda celo v žepu tovariša, zadolženega za poslovanje organizacije komunistov na medicinski fa-kulteti. Zato je IZDG 30. septembra t. 1. vložil pri Občinskem sodišču I v Ljublja-ni mandatno tožbo. Ne samo zaradi ome-njenih 236,00 N din, ampak zavoljo vrstc dolžnikov in zneska v višini skoro milijon din. V to je bil prisiljen zaradi svojih ob-veznost in spričo nerednega dotoka sred-stev. Pa tudi sicer bi se njegova ^mini-stracija in upravni organi morali zateči k isti običajni pravni poti. Sodišče je ^orej ZK medicinske fakul-tete kakor vse druge dolžnike na istem tipi-sku pozvalo, naj dolg poravna, da nc bi prišlo do tožbe. Sele ta opomin je zalegel, da so komunisti medicinci omenjenih 236,00 N din plačali. Mislimo, da komen-tar ni potreben. Upravni odbor IZDG ŠE O ŠTIPENDIJAH Nuklearni inštitut »Jožef Štefan« je le-tos razpisal nekaj štipendij za študij teh-nične fizike, tehnične matematike, kemije, biologije, medicine in elektrotehnike na univerzi in za študij ketnije in elektroteh-nike na tehniški srednji šoli, torej naj-manj osem štipendij. Podelili pa so jib sa-mo pet, od tega eno za študij elektroteh-nike na tehniški srednji šoli in dve za štu-dij kemije v prvem letniku fakultete. Za študij tehnične matematike pa nič. Pri tem drugih pogojev iz razpisa tudi n«M dovolj upoštevali. Če morda ie vnaprej vcdo kdo bo šti-pendijo dobil naj razpis temu prilagodijo, tako, da drugim prihranijo nepotrebna p«-ta m upanje. m. g. KREDITNA BANKA IN HRANILNICA UUBUANA komisdja za delovna raanerja RAZGLAŠA prosta delovna mesta za devuno poelovanje: 8 mest referentov službe plačilnega prometa z inozemstvom visoka, višja ali srednja strokovna iz»brazba in 12, 8 in 6 let prakse ter aktivn• per sam« negativno oceno pri izpitu *»• cialnu ekonuinska staiistika. Tudi nt bi hoteli s samo ubjavo tega d« sedaj izjem-nega prispevkii dati primeru večjo t^žo. kot mu morda gre. Obenem pa za objavo govori več puinembiun vzroKov. — razčiščevanje odnosa profesor — študent je postalo zadnja leta aa univerzi tabu. Podobnih, in gotovti tudi tež.|ih pri-merov kot je ta, ni malo, je pa prispevek tov. 1'ilattrt prvi, ki ,;«- .i.. . ,» ,rro-btematiko in kot Uk naj bo vzgled. — Menimo, da je predvsem mošnost javne obravnave zagotovilo za plodno r»x-čiščevanje teh in takih problemov. Zato menitno, da dekanat EF in FO ZŠJ EF ni-sta pravilnu postopala, k« .sia prt-povt-uala javno izobešanje pritožbc na švojih ogia«-nih deskah. Tako sta študentom omogoči-la opredeljevanje in po nepotrebnem po-vzročila različno komentiranje. — Ob samem postopku se je iakazaio, da niso povsem razčiščeni pojmi gled« skupinskih izpitov (staticni oddelek), t«r »o zato možne osebne interprrtaeije. — Pojavil se je problem odnosa, ko za-radi ekspeditivnosti pri izpitih včasih mi-nuta odloča o celoletni študentovi usodi (obenem ni urejen odnos med strogostjo izpitnih kriterijev in pogoji za vpis v višji letnik). — Nevzdržno je, da so se ponavljali na-sveti, ki so tretirali sitnosti, ki jih lahko ima študent, če poizkuša uveljaviti svojo zahtevo, kot normalno, nevprašljivo in uc-dotakljivo dejstvo. — Povsod (celo v Fakultetnem odboru ZŠ) je prisoten simptom skeptičnosti in resignacije ob podobnih problemih, meni-mo pa, da predvsem kot opravičilo za la-stno nepripravljenOst pomagati študentu in ga usmeriti na pravo pot za pritožbo, ter za nepripravljenost razčistiti zadevo. — Pokazale so se pomanjkljivosti Sta-tuta EF, posebno še v zvezi z možnostmi za uveljavitev študentovih pravic do pri-tožbe. — Glede na pravico vsakega štu-denta do javne obravnave njegovega problema so se za objavo izrekli tudi študentje ekonomske fakultete na svo-jem zboru dne 18.11. 66. Katedra za novinarstvo na Visoki šoli za politične vede v Ljubljam obstaja ze Ut teia. Vzporedno z zahtevami po viso-kusolski izoorazbi novinarskih kadrov je rasiu tudi potreba po uatanovitvi primer-ne visokusolske institucije. Lahko reče-mo, dd )e ustanovitev novinarske katedre v ne/ci vien predstavljala pozitiven odgo-vur na vprasanje, ali je umestno izobraže-vaci novmurske kadre na visokošolskem nivoju. aavia novinarsfca katedra predstav-Ija Lorej uresmčitev sklepa naših redakcij, Oa bodo sprejemale le novmarje z diplo-mo.. Vendar se nekatere redakcije tega sklepa ne držzjo povsem točno in še ved-no sprejemajo novvnarje brez univerzttet-ne izobrazbe. S tem se nič kaj rožnata si-tuacija v iiašem novinarstvu še bolj sa-osiruje. PoaaLek, da bi v Slovemji letno puirebovan oicoii 20 novtnarjev in strokov-njciKOv za iiijormacijske službe, samo po-trjuje zahtevo po univerzitetno izobrase-nem novinarju. Kutedra sama ni le visokošotska instu tuciju, ki daje Ljudem, kt se žele posve-titi novmarstvu le umverzitetno izobraz-bo, temvec predsiavLja ustanovo, ki daje precejšen poudarek tudi znanstveno-raz-iskovalnemu delu. S to svojo nalogo pa pomaga izboljšati mvo informacijskih srtdstev. Kajti sarn tok zivljenja, razvoj razhčnih znanosti, političnih odnosov in družbemh procesov postaja vse bolj kom-pieksen in za puznavunje problemov s teh področij slare oblike priučevanja novinar-jev nikakor ne zadoščajo. Da bi slušatelji novmarske katedre v Ljubljani bolje spoznah kompleksnust vsen pojavoo v sodobnem svetu, )e učni načrt zajel tako novinarske predmete kot tudi predmete, ki dajejo splošno ekonom-sko in politično izubrazbo. Ker ima ta se-stavek namen prikazati učni oz. študijski načrt novinarske katedre, ]e potrebno po-gledati, katere predmete vsebuje ta štu-dijski načrt. KATEDRA ZA NOVINARSTVO NA VŠPV Do letošnjega leta so se poučevali no-vinarski predmeti le na drugi stopnji štu-dija. Z letošnjim šolskim letom pa je no-vinarska katedra hotela zapolniti vrzel med prvo in drugo stopnjo študija. Zato je bil v prvem letniku novinarske usmerit-ve na VŠPV uveden proseminar »Uvod v novinarstvo«. S tem se je prvotni štu-dijski program razširil, še večji obseg pa dobiva z novim štndijskim programom, ki bo uresničen v naslednjih letih. Po novem študijskem načrtu temelji novinarska usmeritev na celovitem štu-diju in ne na stopenjskem. Ta predpo-stavka temelji na sklepu slovenskih redak-cij in Društva novinarjev, da bodo spre-jemali le novinarje s končano fakultetno izobrazbo. Tako bo novinarska usmeritev povezala študij temeljnih predmetov kot tudi novinarskih predmetov in študij specializiranih skupin predmetov za posa-mezna področja. Zaio nov študijski pro~ gram vse tn skupine predmetov smisel-no razdeljuje, in sicer tako, da slušatelji novinarske usmeritve v prvem in drugem letu poslušajo skupaj z ostalimi temeljne predmete, vendar z modifikacijo, da so že v prvem in drugem letniku uvedeni nekateri novinarski predmeti. Po novem programu je nujno že od pr-vega leta študija pedagoško delo s študen-tinovinarji. To pedagoško delo naj bi se začelo s sprejemnim izpitom, ki naj bi bil posebno prilagojen za slušatelje novmar-ske usmeritve. Izpit naj bo torej nekak-šen preizkus znanja in ne nazadnje preiz-kus talenta za pisanje. Ta izpit bi torej opravljal neke vrsie selekciio iiandiclaiov. Prav tako novi progfam že v prvem letu študija uvaja predmet »Uvod v novinar- stvo«, ki naj študenta seznani z načeli socialističnega informiranja, z zakonom o tisku in drugimi viri informaci), z no-vinarskim kodeksom, načeli poročanja, novinarskimi zvrstmi, agencijami, temelji sociologije komunikacij in sistemom in-formiranja v SFRJ. študenti novinarske usmeritve že v pr-vem letu pišejo obvezne seminarske na-loge in vaje iz novinarskega predmeta, prav tako pa že v prvem letu opravljajo obvezno počitniško prakso v redakcijah. Program novinarske usmeritve na VŠPV predvideva najkašneje v drugem letu študija uvedbo predmeta »Slovenski jezik in stilistika«. Ta predmet daje novi-narju osnove gramatike in novinarskega stila povezan pa mora biti z obveznimi seminarskimi pismenimi vajami. Z ome-njenim predmetom je smiselno povezan predmet »Zgodovina slovenskega in ]ugo-slovanskega novinarstva«, ki daje zgodo-vinske, literarne in novinarske aspekte in konkretne primere zvrsti iz novejših ob-dobij. Tretje študijsko leto ne prinaša bistve-nih sprememb dosedanjega programa. Kot dosedaj, tako ostane tudi po novem pro-gramu predmet »Sociologija javnega mne-nja in množičnega obveščanja« obvezen za vse študente VŠPV kot tudi za študente sociologije s filozofske fakultete. Ta pred~ met obravnava predvsem teorijo javnega mnenja, javno mnenje in politični proces ter javno mnenje in sredstva informira-¦ nja. Za študente novinarske usmeritve pt bi uvedli poseben predmet »Sociologija mnozičnih komunikacij«, ki bi dajal spe-cialistično izobrazbo o specifičnosti me- dijev, o komparativmh učinkih, o komu-nikacijskevi procesu, o teonji učinkov in o sociologiji publike. Kot dosedaj ostane obvezen predmet »Zgodovina svetovne-ga novinarstva« z mocmm poudarkom na sodobmh dogajanjih. Prejšnji predmet »Teorija in praksa novinarstva« ostane tu-di po novem šiudijskem načrtu, vendar razsirjen in dvignjen na višji, zahtevnej-ši nivo. Omenjeni predmet naj bi bil us-merjen predvsem na novtnarske zvrsn m pisanje za različne medije. Temeljil nuj bi na teoretičm, predvsem pa na praklični osnovi tako, da bi pritegmli speciati<.tra-ne predavatelje iz posameznih urednistev. Po novem študijskem programu novi-narske katedre študira novinar poieg iz-brane skupme preclmetov tudi novinarski predmet, ki mu daje specializacijo za po-samezne medije. Naslov tega predmetu je »sredstva obveščanja — tistc, radio m te-levizija« Poleg že omenjenega predmeta bi v četrtem letu štndija uvedli nov pred-vitiL »bimeiu uijormiranju v z>bRJ ui v svetu«. Ta predmet bi dajui poiitične, piav-ne in moralne vidike informiranja, o siste-mu injormiranja pri nas, o meanaroaai prupugandi, poglede v probleme »pubiic relations«, pravne probiematike tujih. ti-skovnih agenči] v naši državi, mednurod-nega kumumciranja glede na televizijsko mrežo in stiielite itd. Če primerjamo torej novi irt stan pro-grara novinarske usmerilve oziroma štuaij-ski program novmarske katedre na Visoki šoli za politične vede, opazimo razliko v tem, da novi program razširja dolocene predmete, ki nudijo novinarju znanje pi-sanja posameznih zvrsti in specializacijo za posamezne množične medije. Ti predmeti pa zahtevajo tudi znanje novinarskih ve-ščin kot npr. tipkanje, fotografiranje. rao-nanje z mcgnetofonom, nastopi pred TV kamerami itd. VUi t.uček marijan štancar: brezizobraz Nakap povira besede intonacijske golote za orkester nakulisene zvari prek mizanscene frakeljca absinta kokos pljunka kot skodelica amebe jetra v pljuča ta v želodec žolč v srce da smo dovolj razkoženi za kroženje protona Prsti se mi hoče v razpad v ognus v razgniv besede se mi hoče pa se mi hoče pa hoče kar mora da ndče se mi hoče besede ki ni še nesejana v rešetu ražnja grozi se mi hoče ene prave besede v obrezvej opreza oblomane svetlobe obelisk svobode v nadodmak sredine skozi natav razbitja v slepo vrenje ožilja da ozir sipeža izspe prezira ozir se naznanila edine kavcije za res V različje nedonošene izjeme me bije čas zdrizdi v odviš semena ne izpheš strasti sejalstva če kospokos drobiš bičevje topega razuma in ne zdrviš po strugi sle kot po koritu kapoboda razsrjene kloake razpadlih sonc v razgniv neba so sizifovsko delo nepotešenja nameni ti in taki telegrami konj ožrebčene silhuete tnala drvi v razpad me v razkroj gonjačev iziskri in izgine Naj v neutišje bom obrednik prepleskane zvestobe si in eni krsti eni jami eni grozi da odpozabim nog stotero rok ki se jih objem drži za dlako kot izprana cunja oiverjene mostnice po nalivu hudourja ko se veter umije voda upade in vse med bliskom in tišino sovpad se vzvije kot da bi v večnost družnost res iskalo Kar v soncu je tema ne prebije in veter se pred vihro skrije kadar drevje v srži poka in se listje z naglico raz vej odvija Kje je moj ključ nedosežene svobode uvitja kako lepo je grebsti v matico še neovijačene zvestobe na razpelo oglodanega programa ko razteko se vode jočislave Presežek groma pada v tul podnebja in nam groze ne groze deževja ker bič in ptič neeno vihteti v presip ciklona' noč želita ki gnezdo morja razvihra kadar plošči jezik se y pomol celine in lobanja mrtveca se v absurd omotava in oči postanejo presluzne štrene V prebod pogleda sla tali koketno vislite love padala na vpogled drsti pokrivane celote v razbrzd v presejež gluhosti bobni naval razkrogljene krvi da nam ne bi bilo da nam nikdar ne bo dolgčas Vse rizikante bomo polovili pognali v olup obupa in naj jih rafal skozboda obdrvi v izbol odklonjene lepote v odkim pohote kiča v razveriž napetja usten v nakal brsti pojokane svobode zakaj skozi ves in velik obsuk nevračila penijo se obrnjene ideje v zasuk drvi jih piš odmira zastarf kar nevkaljeno se sadi navrh kjer se odmev prepevu v glas zažira. v okruš Opitane besede z nepovratom tujk y sikot drsti brlizg neoteletene ideje iz rok y oči iz oči v usta iz ust v kosti iz kosti v vodene dlani in nazaj in nazaj nazaj prhni razšilež stremenja v nedosedlan ugod krvi raztek v opal v nagriz medi in v kal razvlečenih množi obletel brsti zvari pokončnega v pošev s preravnim skozinskoz y občel draži obmolčja in je prekrič in je razkap kot vsak doseg blaži preoddaljenih osi ker je prcveč v tem kar je in tem kar ni in če sem ne bom da nisem odkar smo vsi kot malokdo naj bi bil če sem res kar ne v rajzbič oplehk odvida oči Oddvig presil napeni bas teme razzvezdeneno v onokturnjene tromblone posiljene libele kot vsak okolni razpar kakteje preobuljene v olupni paradiž razbuta silo sil pa naj so ugodne idile obrobni pad ne oklasiš z že vpadno migreno i d e j e V razkoš v blagostat oblisknc čas svoj prav in se ovemo da bi počez razrezali padala za pristan v nič ker smo da nismo da se ustavimo ' Skozi usali prebirajmo ali polten krok ali Ifečo analfabetskega asketstva iz srži domala laži zleknjenih okostij v brezprav in sma trava in smo voda nakazi belo — črno ta pehež je utvara biti in je kot kažiprstni mit ekstaznega sozvočja breme ne-breme ker smo odkar smo in je nepovrat okruš ponavljane besede in je iver stene izločenega jezika in je srce ekran migotalinčala odkar v osipu se nam grašč prodi neizražen dopolnila nagubanih oazenj brez pokazila tam je pot (Pozneje bom morda ponovil uvodno trditev, da sem navezan na izročila, ali pa bo ta resnica tudi brez ponovitve povsem razvidna. To lahko zbuja občutek nelagodnosti, vendar menim, da je navezanost nekako potrebna in se ji ne morem niti nočem odreči. Ne vem pa natančno, koliko si s tem prepovem misiiti.) Vstop: žal ne občutim mirnega spoznanja o predmetih. Urejenost razmerij do predmetov — ustvarjam jih z njihovo pomočjo — je na videz korektna. Stališče, ki ga zavzemam do določenega predmeta, je utrjeno z rabo. Le-ta mi omogoča razumevanje oziroma vedenje. Toda drugi in dru-gačni predmeti imajo različne uporabe in s temi tudi različno frekventirano ritmiko, to me muči in celo plaši, zakaj pnbližen račun mojega gibanja je izdelan s pomočjo razmerij, ki jih imam do pred-metov, ki me obdajajo. Ta račun pa se seveda ne sklada z računi gibanja drugih predmetov, s kate-rimi nisem osebno povezan, vendar pa si to želim, oziroma, kar ;e resničnejše, zaradi gibanja sem pri-siljen v neposreden stik z njimi. Storiti moram dvoje taktičnih potez, ki me privedejo v območje, kjer je mogoče vzpostaviti vezi med različnimi gi-banji, in ki ju na kratko opišem, kaj naredirn: 1. Moje sedanje stališče je težko točneje dolo-čiti: Problem se pojavi takoj na začetku, pri dolo-čevanju tiste točke, od katere lahko postopoma sledim nihanju gibanja: stalnemu spreminjanju svo-jega Stališča do stališč drugih predmetov, raztego-vanju in krčenju mepiih ploščin med predmeti in menoj, s tem v povesavi pa tudi s časom, ki mi ga ta razmerja omogočajo in v primeru strahu celo vsiljujejo. Stališče, ki ga zavzemam, je mogoče opre-deliti samo s pomočjo pozicionalnih predmetov oko- Misel v besedi se lahko približa zbirki Eval-da Flisarja samo skozi premike, skozi plastne prelome, ki so se zgodili v njej. Samo tu ob-staja možnost sporazuma z njo. To pomeni, da je vprašanje po smiselnostl, po resnosti besede, ki je opis, spraševanje, ki se usodno dotika slehernega opisovavca umet-niškega teksta, ga nenehno postavlja v precep, "primerno, potrebno in tudi nujno.^Z opisom umetniške namere namreč uveljavljam prav to. kar hoče umetniška namera sama negirati, popolnoma odpraviti — to je opis. Zateaadelj se pokaže zasilna rešitev, če že hočem pri pi-sanju vzdržati, da dam sleherni besedi, ki ni izgovorjena prvič, temveč šele na podlagi kake spodbude, predznak nezadostnosti, začasnosti; da jo postavim ob rob, in pustim misli, da opravi svoje. Ali, če hočem v resnici vzdržati, da se izo-gnem naravnostnemu opisu Flisarjeve zbirke, in namesto tega spregovorim o neki temeljni poziciji sveta, ki jo je Thomas Stearns Eliot v Burntu Nortonu poimenoval »mirna točka krožečega sveta«. Za to pozicijo pa moram spre-jeti seveda tudi Eliotovo razlago z naved-kom: V mirni točki krožečega sveta. Niti telo niti breztelesnost; » niti od niti proti; v mirni točki, tam je ples, vendar niti zastoj niti gibanje. In ne recite temu stalnost, kjer preteklo in prihodnje je združeno. Niti gibanje od niti proti, niti vzpon niti padec. če ne bi bilo točke, mirne točke, ne bi bilo plesa, pa je samo ples. Evald Plisar opredeljuje to svojo točko v pesmi Strani neba: štirioglati krog ki ga ne moreš prestopiti: priklenjen si nanj kot središče na krožnico vse magistrale se vračajo vate grom oblake in dež rodiš da spet vate umirajo Vendar, ne pri prvem ne pri drugem ne na-meravam govoriti o relativizmu tiste vrste, ki je zamejen v .antiteze vse — nič, absolutno — relativno, je — ni itd., ampak o temeljni po-ziciji sveta, ki jo ustvarjavec v obliki točke od-kriva, odpira, zakriva, zapira, se oddaljuje od nje, se ji znova bliža itd. To pa je navsezadnje umetnikov način bivanja, je b^vanje na način ustvarjavca. Iz takega izhodišča se moram tudi v Sym-phonio poetico spustiti najprej tako, da si bom odgovoril, kakšno je Flisarjevo bivanje na na-čin ustvarjavca, se pravi, na način vpraševanja: kako se Flisar v svojem temeljnem, začetnem položaju določa ~ imenujmo ta položaj lega v prostoru — kako se do njega opredeljuje, in kako ga njegova zbirka kot notranja in vna-nja posledica v naši pesniški resničnosti uve-ljavlja, afirmira. Ravnina, lega sveta v Flisarjevi zbirki je skrajnje relativna. Ta svet si pesnik razlaga, razlaga sebi, kar pomeni, da je avtor sam tujec v njem, da je potemtakem svet oziroma pro-stor na način pro§tora samega, ne pa na način pesnika, po katerem šele je prostor pro-stor. Temeljno pesnikovo pozicijo, ki jo lahko iz takega odnosa spoznamo, lahko označimo za romanticistično, seveda pa nosi vse premike, ki so se v sodobni misli in sodobnem občutju sveta zgodili. Vendar nam v tem trenutku ne gre, da bi dokončno odločili, ali je tako dobro ali ne. Takšen nesmisel smo si onemogočili že takoj na začetku. V tej smeri nas mora pripeljati pravilna misel do spoznanja: staro" pesniško razmerje kronološkega časa in trodimenzionalnega pro-stora na eni in nekronološkega pesniškega sub-jekta na drugi strani je Flisar prevzel, ga zadr-žal, ga posodobil in preuredil po svoji nekro-nološki poziciji v prostoru. Preuredil oziroma spremenil pa samo »na drugi strani«, v tem smislu namreč, da je skrajnje zrelativiziral pe-sniški subjekt (sebe), pustil pa svet, prostor nasproti sebi kot neprizadeto, enovito in ne-spremenljivo gmoto: vse epithete, ki označu-jejo nezanesljivost, relativnost v zgornjem smi-slu, pa naj gre za minevanje — neminevanje, tomaž brejc: lice, in še to le v primeru, da sem sam negiben. Last-no negibnost došenem z gibanjem predmetov, ki mi omogočajo trdnost. Ta gibanja obsegajo vse smeri in so vezana na območje mojega spoznavanja. To-rej jim je nasilno postavljena meja, kajti vsa giba-nja so smiselna le toliko časa, dokler so spoznavlji-va in določljiva. Vse, kar bi me vodilo iz kroga spo-znavanja. priznavam kot možno, toda obenem tudi kot nepomembno in nepotrebno. Krog je diktatura predmeta, je enosmerno razmerje. Predmeti se gib-Ijejo po vseh mogočih smereh in najlaže se opre-delim do njih tako, da sprejmem njihovo gibanje. Poistovetim se s predmetom in izključim iz kroga dojemanja vse ostale predmete. Da pa se mi to po-sreči, moram verovati. Dosežem (relativno) pozicio-nalni predmet. Ta trenutek. V naslednjem pa se krog odpre. zakaj izkaže se, da je v gibanju negib-Ijivega pozicionalnega predmeta zajeto gibanje ka-teregakoli predmeta. Razmerja mi postanejo doum-Ijiva, gibanja so smiselna. V tem redu se zavem svojega stališča. Stališče je gibljivo, spremenljivo in zaobjema vsa gibanja. S tem tudi zanikujem mož-nost, ki jo imenujemo različno — ne da bi s tem slabili njeno tičinkovitost — ali kot originalnost ali kot sposobnost enkratnosti. Mejne ploskve so do-volj velike, da mi lahko omogočijo trenje, ki ga zahtevajo čuti. Toda potrebno je, da se še notranje ustalim — znotraj obseženega. Urejuiem gibanje predmetov notranjosti, vodim jih v smeri, ki omo- je sekira sprehoi Sledim dalji, i D vem, da je njegov trenutni položaj mnogo zapleto tntno ritmiko. Predmet postane ob-mojega stališča, vsega, kar doživljam njemu in vedenjem po njem. Določen inam možnost upravljanja z njimi. načrta, na kateri stojim. i besedo se dvigneva — besede so med nama. pokloni, stopi čez prag ter nadaljuje no stopnic do podhoda pred arkadami. nestrpno, divje, vendar v pravilni raz- M sicer, in da se bojim nepotrebnih pred menoj govori, toda ker upošte- vam ra o, ki mi jo narekuje poskus, ga ne sli-šim. Ti fovzroči neprijetnosti: ne slišim se več, ne poi 5 hoditi, pot pred menoj se pogrezne. Trdnosi toiam kot vsiljevanje v tuja razmerja. Krog, l \pripadam, je preozek, zaradi tega sto-pam 4 Ktfja, ki ga imenujem »me muči«, in vstopat btim krogom vedenja v območje »me plaši«. f%Qusti svoje — zaradi trajanja — usta-Ijeno o\mi]i m se umakne. Na levi strani je ob-močje flflta predmeta, ki ga ne morem spoznati. Bližam 4 lfa desni se oddaljuje T.-jev vplivni krog. jigfrio sem v ritmični povezavi z desnim krogovWB 2 enako močjo me privlači tudi levi krog. ^K je usmeril name. Razpet sem v be-sedi ii|H besedami. Prevladuje me dvosmerni odnos,^mmemogoča ustalitev oziroma določitev beseda o ..središču fia krožnici" (Evald Flisar: Symphonia poetto) nemožnost oziroma možnost gibanja, skratka, vse paradokse po videzu lahko pripišemo samo tej »drugi strani«. Prva stran je za Flisarja ne-sprašljiva, je objektiviteta v tistem smislu kot za velik del romanticističnih pesnikov, ki se sprašujejo samo po svojem subjektu, ne pa po prostoru zunaj tega subjekta. kaj v prostoru bi vam moglo tla izpodnesti hitrejše vrtenje zemlje gotovo ne in še manj smeri ki se iztekajo zase — prostor vas hoče pokonci (Pokonci) Zategadelj moram tu pripomniti, da je re-lativiteta kot bistvo pesniškega občutja zajela pri Eliotu tako pesniški prostor kot pesniški osebek, da pa se je pri Flisarju uveljavila le pri drugem. In paralela, ki sem si jo upal na-rediti, je poteratakem opravičljiva in možna samo ob taki omejitvi. Iz tega sledi samo po sebi, da se bomo lahko dokopali do nove Fli-sarjeve pozicije predvsem na področju neza-nesljivosti subjekta, medtem ko je pozicija prostora in pojavnosti sveta okoli njega usta-Ijena oddavna, za Flisarjevo pesniško vizijo to-rej zadostna. V njej je potrebno odpirati in določati ssmo še subjektov položaj. To pome-ni, da Flisarjeva poetična gesta ni zadobila po-polne odločnosti, da postaja na trenutke ne-zadovoljiva, neizpolnjena. Neko razmerje dobi novo vrednost — in poezija išče novo vrednost — namreč le takrat, če se prevrednotita obe strani tega razmerja. Posebej se je neizpolnje-nost pokazala tam, kjer za Flisarja že vnaprej ni bilo možnosti vsaj te temeijne antitetične opozicije, ki je sicer zanj prva značilnost, tam torej, kjer ni bilo mogoče nobeno prevredno-tenje. To je najočitneje v večjem delu tretje-ga stavka (Miramarska legenda na primer), ki je določen s temo erotike. Ko bi pristali na prepričanje kritike, ki po antičnem zgledu še danes išče v slehernem tekstu neki intenzitetni vrh — ta vrh najde po navadi v sredini knjige — bi ta trenutek prišli v nemajhno zadrego: ugotoviti bi namreč morali, da je Flisarjeva ustvarjalna volja upadla prav v tem »vrhu«. Temeljna pozicija v prostoru kot oporna toeka nas seveda pred takim sklepom obva-rttje: za zavest, ki sledi iz nje, namreč vpra-šanje easovne (kompozicijske) kronologije ni-ma nobenega pomena, če je zgolj tehnično sredstvo, ne pa spontano razporejanje tekstov in njihovo urejanje v prostoru. In pri Flisarju je predvsem prvo, kompozicija celotne zbirice je zamišljena vnaprej kot malodane baročna (prešernovska) ureditev, naslonjena na poseb-nosti glasbe, nanjo pa je, včasih tudi na silo, zgrajeno izrekanje pesnikovega prostorskega položaja. Zato moramo tudi to skladnost pri-šteti na račun že omenjenega romanticizma. Flisarjev pesniški subjekt kot skrajnje zre-lativiziran tujek doživlja spremembe, ki mu jih položaj v prostoru dopušča, ki jih prene-se: zadobiva »nore dimenzije«, postaja »brez dimenzij« itd. Kakor se je sam po sebi torej že močno osvobodil, se osamosvojil, ga v sve-tu in prostoru vendarle veže nekakšno nesvo-bodno, neosamosvojeno prizadevanje, ki nas spet usmerja k romantični zastavi razmerja osebek — zunaj osebka. To prizadevanje, ka-dar se »zunaj osebka« konkretizira v »nebo« in »zemljo«, namreč ne seže dalj kakor do že-lje po skladju: a skladni z nebesom in zemljo bi zbežali pred razdaljami krvi in duha pred razdaljami rojstva in smrti in ostali utrujeni od bojev z Nečim bi gotovo ostali med poleglimi žiti brez vetra Tako se nam razkriva Flisarjev nezaneslji-vi položaj v prostoru in svetu, se pravi, nje-gova relativna pozicija, kot prepričanje v vse-mogočo substanco, idejo, kot boj v sebi, v pe-sniškem osebku, da tako substanco prizna, na-njo pristane, da se ji podredi, uglasi rianjo. Zato je v Flisarjevi knjigi prevladujoči tehnič-ni, stilni in miselni prijem oblika vprašanja, vendar^-ponavljam — vpraševanja, ki leti sa-mo na»; na pesniški osebek. Substanca, kar je »zml| osebka«, ostane noprizadeta, pesni-kova nfael je ne načenja, njegov relativizem se je nidotika. Napora, da bi se je avtor osvo-bodil, Kfcešil, da bi jo odmislil, ni. Pojavi se j v svoji zarodni obliki: kot prva želja žplaščaniu. prisvajanju konkretnih E ^ po cesti še Dfcfomenita da je cesta že tvoja in da , jo poznaš pred&je konec sveta da bi se glas začetka od njegudbil in te prestregel na poti Pot v ti smeri bi Flisarja lahko pripeljala do nove pcije sredi prostora. Toda, relativi-zem sessm trenutku obrne proti samemu sebi in iiakšno pozicijo onemogoči tisti tre-nutek, Ige pesnik razširil sprašljivost nase, širil tudi na svet »zunaj« in ko je, et »zunaj« celo odmaknil od sebe konec sveta«) v nedosežni pro-br, v katerem njegovo določanje moči Flisarjev ratio namreč ne-nehno ¦ dosledno razločuje, oddaljuje neraz-rešljivihnezanesljivi, sprašljivi osebek od ob-jektivittfe »zunaj«, ločuje ju v »tostran«, kjer »čas ntanor ne teče ostaja tu / le v času vse teče ianven in navznoter«, in v »onstran«, kjer »Jevsebi dano vse v istem razmerju / v razmeiii brezčasja in neponovljivosti«. Giba-nje se toustavlja, potisnjeno je v zeio majhen prostor, pesniška koncepcija sama pa. kakor smo jo-maio predtem označili, se manifestira še očitaeje. Kaj to pomeni? Tvoganje kot bistvo pesni-ške akcije je zdaj možno le še v okviru subjek-ta saraep, zunaj njega je onemogočeno (tako tveganje onemogoča med drugim tudi že sa-ma koiajozicija Symphonie poetice, ki v svo-ji koniai obliki vendarle računa, da se zunaj nje netoničesar zgodilo). Obseg pesnikove misli, tea se je zaprl. vrnel«vhišo obstaneš in stene se bližajo v bi ratni kamri v štirioglatem prostoru si n 5ime in odstreš žaluzije (Zima) V I rradratu, krogli ali kakor že poime-nujern( )rti prostor Flisarjevega pesniškega subjeS ie šele začenja pesniška situacija, ki zaj« štoraj celotno zbirko. V tem trenut-ku šel< iko posežemo nazaj v zaeetek, kakor Eliot: Coker jem k« zaj v da mo ljenih »če si / ker akord) v isten Sev cija v mojem začetku je moj konec« (East naprej v konec, kakor Eliot: »V mo- je moj začetek«, pri Flisarju pa na- Ini akord in naprej v Finale. Seve-10 to storiti z zavestjo vseh ugotov-ijitev, ki si jih je postavil Flisar sam: rtem bodi / / če nisi / ne skušaj biti / moreš potvoriti rojstva« (Uvodni ato je to da sem TU / samo to / da snutku nisem / mrtev« (Finale). pa je zdaj Flisarjeva pesniška pozi- storu in času že določena. Določena tako, čm skozi labirinte naporov, skozi na-daljnje Istavke nazadnje povrne na svojo iz-hodiščnojočko. Da doživi nezaslišan paradoks, ki pa j«iden samo v knjigi, ki je bistvo Fli-sarjeveAsniške predstavitve, je njen miselni in izraa stržen. Variacije nanj so raznovrstne, vendar tajajo vselej v krogu, ki si ga je avtor zarisal: krogu brezupnega naprezanja brez končne| učinka (Nasel sem), v krogu župan-čičevski merjenja »svoje podobe« (In lep si), pa tud amo v krogu romantične dezikizije (Ko si i&, Nazadnje in druge pesmi podob). Ta de^ja prizadene v ciklu Prevarani za-povrstj

vm irenuiKuiii se mi odpira nov svet možnosti, ki ]ih mish ne prinašajo, ne uvrščajo več in se jih, kakor tudi njihovega povratnega učinka, zavem šele po dolo-čenem času. Strah me z neprijetnvm, prevelikim prostorom napolni in nekako napne. Do vratu sem vključen v splošno pred-gibanje, ki je v svoji prvotni obliki že izginilo, a s svojimi gibanji sem del sedanje inačice minulega sveta. Prostor me za-obseže, padam vase, s samim seboj. Vedenje po predmetu je politika pasivne rezistence: vseeno mi je, če se v mojem prostoru predmeti giblje^o ali ne. Območji »viuči me« in »plaši me« sta tako onemo-gočeni. Ničesar ne začenjam znova, ker ne morem, ker se bojim, da se lahko izgubim v ponavljanju. Stojim pred nepredvidenim in sem prešel izgub-Ijeno. Konstelacija, v kateri »setn«, je mrtva. * T. je veliki beli konj iz pesmi V. Kadinskega: Sprehodi. kem drugotni namen). Nadaljujemo lahko z oznakami odisejstva in borivstva znotraj pe-sniškega subjekta (drugi stavek — Otrok), vendar vseskozi odetega v pridih romantične-ga konteksta, ki je ali tukajšnji, pokrajinski itd., ali pa se spreminja v kozmopolitske, vesoljne razsežnosti (Od tam nazaj, Jaz več ni-mam domovine). V podobnem okviru iz-zvenevajo tudi ljubezenske teme: v »imaginar-ni sedanjosti«, med »bo in bilo«, pod neneh-nim časovnim bremenom minevanja v tretjem stavku (Ljubezen). Flisar se tu, posebej pa še v zadnjem stavku (Smrt) vrne k najgloblji osebni problematiki, k naravi, k erotiki, to je k svoji romantični legi. Lirski subjekt je spet popoJnoma razlaščen, biva v nekakšni lahki situaciji, ki je očiščenje od sveta, od se-be, besede itd., se pravi, ki je osvoboditev od svoje temeljne pozicije. Zato imamo v četrtem stavku spominsko in miselno retrospektivo vseh pesniških snovi, do katerih se je avtor vseskozi določal. To je ponovitev njegove »točke na krožnici«, samo da tokrat na irealni ravnini. Zato pa ni nič čud-no, da je Flisar zdaj ponovno zašel iz svo-jega sprašljivega, relativnega občutja v na-sprotno — absolutno, sklenjeno, zanesljivo. Ponovil je samo svoj paradoks: s tem namreč, da je vseskozi vodil svoj pesniski osebek na ravnini dokončnega relativizma, da pa nosi Flisarjevo dejanje na način poezije, narobe, vse pretenzije absolutnega dejanja. Eksistenca je postala seveda nemožna, smrt pa nenaravna posledica in ne »bela gospa na konju s koso na rami«. Smrt Flisarjevega pe-sniškega osebka ni nobeno dejanje, njegovo določanje in urejanje prostorske lege se je ne-halo že pred njo. Tu se preprosto nekaj neor-gansko prelomi, preide od »tostran« na don-stran«. četudi je ta »onstran« še naprej kon-kretizirah (kot otok na primer), in četudi je samo čas premaknjen v preterit, gre vendarle za nerazumljiv, torej mističen dogodek, gre za anticipirano prestavitev pesnikove lege zunaj njegovega prostora. To pa za položaj, ki smo ga ugotavljali, nima nobene zveze več. A kaj smo sploh ugotovili? Flisarjeva po-zicija v prostoru in svetu se je omejila samo na pozicijo pesniškega osebka znotraj njega. Omejila se je na tek, mrtev tek v krogli, tek brez minevanja, brez razsežnosti. en sam odmev poznaš odmev letanja po krogli tam pa je vseenQ (Dva koraka po cesti) To pa je še zmeraj lega tega osebka v ne-naklonjenem in odtujenem svetu. V tem tre-nutku nam postaja jasno, kakšna je filozofska misel, ki jo Flisar v svoji knjigi afirmira. To je misel, ki kaže skrajnje razklano in odtujeno subjektiviteto, le da je ta miselni krog Flisar z relativizmom apliciral in individualiziral na intimno pesniško središče. Zavoljo tega je na-stal značilen pesnikov premik: kljub temu na-mreč, da njegova Symphonia poetica izreka v prvi vrsti neki miselni sistem, se. njen končni učinek uresniči dosti bolj osebno, dosti inti-mneje, kakor bi spričo poudarjene misli pri-čakovali. Za naše ugotavljanje Flisarjevega od-krivanja njegove temeljne lege v prostoru pa je izbira pesniške snovi brez pravega pomena, pomen ima samo lega sarna* Zanjo smo med vrsticami že rekli, da je, kar zadeva osebek sam, izredno intenzivna in da se kaže v obliki prostorskega urejanja in odkrivanja razdalje med osebkom in »zunaj-osebkom« (Skromni zločini), celo osebkom in kozmosom, vesoljem (Jaz več nimam domovine), in da je odkriva-nje te pozicije zaprto zato, ker Flisar ni raz-širil sprašljivosti z osebka na »zunaj-osebek«, ampak je med njima pustil/celo naglasil raz-daljo. Bližali smo se potemtakem Flisarjevi mir-ni točki sveta, njegovemu središču na krožnici, njegovemu izvirnemu pesniškemu položaju v prostoru, času in svetu. Bližali smo se z za-vestjo, da se je sodobni pesnik iz pesnika po milosti božji osvobodil (ponižal) v pesnika po svoji volji. Symphonio poetico zapuščamo s spoznanjem, da je v njej ta dogodek še zelo ne-izrazit. Herman Vogel o o X i o as o = o E O B O X o X c 93 O = o X o s o o 33 O X § 33 § O o § = o 33 O 33 O O 3 S 33 O 33 O 33 O 33 O 33 O 33 i O 33 O O 33 O 33 C M o § 33 O X o 33 O 33 S i s c X Kaj je to na časopisnem papirju iz tiskarskega črnila v risu, ki se v loku spusti in dvjgne, pa spusti tnimo treh pik in teče del dolžine ravno in sc strmo spusti in ostro obrne nazaj, usločen, se ostro spusti in podolžno zravna in v loku dvigne, do ogla, od koder se v loku spusti in dvigne, pa spusti mimo treh pik To ni telo, zaokroženo po prostornini noge, z luknjo, ki jo predstav-lja razdvojeno ustje, prešito s tremi loki niti, prebito z dvakrat po tremi luknjami, obdanimi s šesterokotnimi navznoter okroglimi kovin-skimi obročki, izža ustja pa se uleže jezik, končan z dvanajstimi lokci, naspruti pasu, ki se prilega hrbtu, obšit z dvema stolpoma niti, se na robu zavije navznoter pod plast usnja, ki oblega notranjost in se potlej prešije v tkanino, ki je do konca notranjosti in se dotika dna podna, urezanega po podplatu z zlatimi črkami E, X, P, O, R, in T in z gumo na zunanji strani s črtastimi vzporednimi zobci, ki se vrstijo od hrapave ravnine na obe strani sredice, polne kljukastih zob, ki se z desne pojavijo in v desno izginejo, vstane napis EURASIA, vzdigne se oster greben do usločene stene, ki dvigne peto s kljukastimi zobmi, ki se z leve pojavijo in v desno izginejo, z vrsto vzporednih zobcev na straneh med črtastim pragom in hrapavo ravnino, urezano po podplatu, ki se tesno prilega debeli črti usnja, ki se tesno prilega pasu usnja, ki ga privija prišit z vrvico s sto šivi trdo objema telo, zaokroženo po prostornini noge, z luknjo, ki jo predstavlja razdvojeno ustje, prešito s tremi ioki niti, prebito z dvakrat po tremi luknjami, obdanimi s šesterokotnimi navznoter okroglimi kovinskimi obročki. OHO Kdaj prostor razpade v prosti zor. Ko to napišem, torej takoj ali isto-časno. Ko prostor sprostim v prosti zor, torej takoj, ali istočasno. Ob-staja pa v pred-stavi prostor, ki je prazen, ki je prost v tem smislu, da tam nič(esar) ni. če pa je tako, da tam nič(esar) ni, potem kaj je. Torej ni možno opredeljevanje ali polaščanje prostora zaradi prisot-nosti niča, da bi tam šele kaj bilo (predeli),^če tam že kaj je, od tedaj, ko tam nič(esar) ni. In res, prosti zor je svoboden zor, takšen zor, ki je sam svoj gospo-dar. Tako tudi ueka knjiga ni vržena v (socialni) prostor, ker tam ni prostora za knjigo, pač pa je že sama knjiga prostor, kjer zopet ni prostora za kaj drugega. Kjer je prostor ni prostora. Ali je kakršen koli angažma možen v prostoru? Ni, ker je sam pro-stor angažiran v svoji prostosti. In kaj dela v svoji prostosti? Zre. Zreti sam vase pomeni biti svoboden. Zreti kam drugam, proč od sebe, pomeni biti v od-nosu ali dihotimiji. Absolutno in relativno nimata uičesar skupncga. Ker drug drugega izključujeta. Prosti zor je absolutni zor. Polaščevalci prostora so do prostora v odnosu. Tako niso ne v sebi in ne v polaščenem prostoru. OHO Kaj je to, absurd. Ne moretnn vedeti, kako misel misli. Moremo pa misliti brez misli na njo. Misiiti pomeni neraziuneti misel. (Razumeti misel pomeni vedeti). Misliti z mislijo na kaj, se pravi biti z mislijo, pomeni smiselno misliti. Misliti brez misli na njo na kaj, se pravi biti v mišljenju, točno misliti, pomeni nesmiselno misliti. Misliti brez misli na njo, tnoremo pač zato, ker si misli ne morejtno predstaviti in zato, ker misli ne moremo razumeti. Merilo za to, ali je nekaj pred-stavljivo ali ni, predstavlja obstojnost Za človeško misel ob-staja stvarnost na način predstave. Misel, ki je predstavljiva, je obstojna. Kakšna pa je misel, ki ni predstavljiva. Rekli bomo, takšna misel je miselna. Ali pa sploh je kje kdo, ki misli na način misli in ne način predstave. Otroci (infantes) mislijo na način misli. Otroška misel misli na fantastičen način. V svojem čistem na-menu je torej misel, ki ni predstavijiva, fantastična. Merilo za to, ali je nekaj razumljivo ali ni, predstavlja okoliščina, da je stvari (misli), ki je zamišljena, vsiljen logos razumnega gledanja stvari (misli), to je videnja ali vedenja. Kadar pa je v stvari (misli) odkrit logos stvari (misli), je ta stvar najdena v svoji stvarnosti (misel-nosti). Razum je najden le v vedenju, zato je vedenje stvarnost razuma. Misel moremo torej misliti (ne razumeti) na fantastičen način (to je ne na način predstave). Nerazumljena in nepredstavljena misel, ki biva svojo stvarnost na fantastičen način, je absurdna misel. Sedaj je očitno, da naj bo misel (kadar gre zanjo) fantastična stvarnost ali stvarna fantastika. Ali ni tako mišljena absurdna misel edina misel? OHO PERICA REŽE RACl REP; se-stavljene bescde so v sestavu ali skup-nosti stavov (stališč). Stališča so naslednja: PERICA, REŽE, RACI in REP. Toda, ta stališča ne samo, da se-stavijajo sestav, ampak se tudi rukajo. Ruka jih desna roka, kajti ta sestav je levo ročen. Stali-šča desno ročnega sestava so naslednja: PER, ICAR, EŽER in ACIREP. Mogoča je tudi dvoročnost sestava: PERICARE2ERACIUEF. Vendar je taka dvoročnost pri" sestavu pojmoviiih stališč redka. Toda pojmovno stališče je včasih popustljivejše od besednega, tako v primeru na eno oko zamižanega in na drugo gledanega dvoročnega sestava. MARKECS-CEKRAM. Očitno smo si tukaj besedo izmislili, pojem pa je ostal isti, kot če bi zapisali cekrOm. Pojmovno stališče izhaja iz (za za) mišljene besede. Torej smo besedo izvlekli iz misli za to besedo. Ali pa si je besedo sploh mogoče izmisliti? Stvari so stvarne. Stvarnosti stvari se približamo tako, da stvar sprej-memo tako, kot je. Kako pa stvar je? Stvar, to najprej opazimo, je tiho. Toda stvar vendar inia kaj dati! Z besedo izvabimo neslišen glas iz stvari. Le beseda sliši ta glas. Bese-da registrira ali označi ta glas stvari. Govor ta glas, označen z besedo, izreče. Tukaj se govor sreča z glasbo, ki je slišen glas stvarL Zdaj nas zanima, ali lahko % besedo izvabimo neslišen glas iz misli. Ali je tudi misel kdaj tiho, vendar ima kaj.dati? To so še neprebujene misli, ki vstajajo iz »podzavesti«. Besede, ki te misli označujejo, niso pojmi, dokler niso zamišljene. Zgolj izmišljena beseda s cerkAm je potemtakem beseda, ki stvari pomaga do besede. OHO Izšla je knjiga, ime ji je OHO. Knjigarne jo zdaj prodajajo. I. G. Pla-men, Marko Pogačnik. o 33 C 33 C 33 O 53 C 33 O 33 O 53 O 33 O 33 O 33 O 53 O 53 ©' 53 O 53 O X X o 53 O C 53 O 53 i o 53 O 53 O c 53 O s 53 § i o 53 O 53 O 33 O 33 O 33 O 33 O g o s X o 33 O 33 O 33 O 33 O o 33 O 33 O 33 O 33 i ¦»/ 33 O i 33 O 33 1 33 O 33 O § 33 § O 33 O 33 § O 33 i o 33 O 33 O 33 i o X OHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOHOH« 10. STRAN - TRIBUNA GOSPA, ZA NJEGOVO DUŠO SE BIJE BOJ IN ZA SVETE CERKVE PRAV. Henrik VIII. je dal Thomasu Moru odsekati gla-vo, ker ni hotel priznati, da je rimski papež pravza-prav samo škof in da je potemtakem njegovo božje namestništvo na zemlji samo preprosta uzurpacija božje oblasti ki da gre torej navsezadnje tudi v teh stvareh najprej za oblast in šele potem za vse drugo. Seveda je Henrik VIII. potreboval Morovo prizna-nje oziroma Morovo glavo v isti namen in ga pri tem ni moglo prav nič zanimati Morovo sklicevanje na vero in boga. Marija, Henrikova hči, je dala Cranmerja, canter-buryjskega škofa zažgati na grmadi, ker ni hotel zata-jiti anglikanskega boga in priznati papeževe oblasti ter s tem podpreti oblast rimsko-katoliške kraljice Marije, ki je pri vsem tem seveda prav tako ni nič zanimala resnična Cranmerjeva vera in bog. Vse to že samo po sebi dovolj razločno govori, da se nahajamo v situaciji, v kateri nastopa bog kot ne-kaj izrazito degradiranega. Transcendenca človeka torej ne zavezuje več na avtentičen način in nepo-sredno, saj poteka razmerje med človekom in bogom preko posebnega mediatorja — poosebljenega v kra-lju ali cerkveni instituciji, skoz posvetno moč in oblast, ne pa več skoz vero samo. Bog je tedaj do tiste mere neizogiben, kolikor to zahtevata posvetna moč ali cerkven? oblast ter njuni interesi. Ti interesi doce-la zamenjujejo vero, bog postaja nekaj izrazito fun-kcionalističnega — celo atranscendentalnega in s tem na neki določen način seveda tudi poljubnega. Vera v avtentičnem in prvotnem pomenu te besede nima tako rekoč nobenega smisla več, nadomestifca jo vo-Ija in moč, ki skoz svoje različne politione struktur« in po svojih različnih oblastnih potrebahi stvarjata razlione bogove. Bog torej še zmerom nastopa, ven-dar le kot n,ekaj, kar posvetno moč in oblast uteme-l.juje, to pa bkrati pomeaii, da sta posvetna moč in oblast tudi pogoj, da bog sploh je. Bog je torej Ie do tist mere potreben, kolikor se človek še ne zaveda svoje samo utemeljenosti in kolikor je kot integra-cijska sila — v tej ali oni obliki — potreben oblasti. Pri tem je najpomembnejše to, da bog sam po sebi n: več nekaj zavezujočega, avtentičnega in spontane-ga, ki bi na enak način zavezovalo vse ljudi, ampak je nekaj naknadnega in na zelo intenziven način poli-tično akcijskega in prestižno učinkujočega, saj je po drugi strani — kakor rečeno — seveda tudi bog sam realiziran šele skoz voljo ir^moč, se pravi skoz poli-tične strukture in posvetne konflikte in svobode. To 7 drugimi besedami pomeni, da boga ni in hkrati ven-darle je, saj posvetna oblast svojih temeljev še ne od-kriva v zndostni meri v sebi sami. To pa se pravi, da se nehajamo v izrazitem pre-hodnem obdobju, ko bog ohranja svoj transcenden-talni smisel le toliko, kolikor je mogoče ta smisel pri-lagoditi zemeljskim, atranscendentalnim smislom ir. interesom. Kralj terja vero v boga, da skoznjo omogoča svojo oblast. Ujeti smo tedaj v neko poseb-no protislovno situacijo, kjer se neprenehoma sreču-jeta in med seboj celo konfliktirata transcendenca in zemlja. bog in človek. Prvi je degradiran in spre-me-njen v orodje človeške volje in moči ter njunih inte-resov. človek pa še vendar ni do tiste mere osvobo-jen, da bi lahko sebe samega oklical za boga in da bi mosrel zanikati transcendenco, se pravi, boga zunaj sebe v imenu svoje las.tne in v celoti človeške volje in moči Kralj še ne more terjati vere v svojo oblast nenosredno, bog nastopa torej tudi kot mediator — med kraljem in njegovimi Ijudmi, kakor je kfalj me-diator med vernikom in bogom. .Ustvarja se torej od-prta situacija prisile, prestižnega prizadevanja po tem in ne po onem bogu in to-rej navsezadnje v ime-nu teh in ne onih interesov. V situaciji, kjer postane bog nekaj vprašljivega ali vsaj poljubnega, saj gre za vprasanje, kako naj bo urejena njegova prisotnost v ob;astnih hierarhijah na zemlji, se kot temelj te situ-ac.je povsem nedvoumno postavlja konflikt' spopad med eno in drugo vizijo boga (spor med človekam m bogom — kakor rečeno — še ni mogoč), spopad, fci pa ga je seveda mogoče razrešiti le na ravnini moči in akcije, to pa pomeni, da gre v prvi vrsti res za vpra-sanje božje prisotnosti na zemlji in njene politič-ne urejenosti in potemtakem še zmerom za transcen-denco knt tako, saj je o njeni temeljni prisotnosti še nemogoče dvomiti. Zato govorimo o degradiranem bo-gu, ne pa o zanikani ali odpravljeni transcendenci m zato nas zanima v prvi vrsti ideološko-politična dimenzija omenjenih spopadov. Iz opisanega protislovja in iz zarisane izrazito prehodne situacije pišeta svoji gledališki igri tako Robert Bolt s CLOVEKOM ZA VSE ČASE kot tudi Ivan Mrak s svojo tako imenovano »himnično trage-dijo« MARIJA TUDOR. Zanimivo je, da se srečujemo z obema besediloma skoraj vzparedno in istočasno (vendar bomo o tem govorili v enem od prihodnjih spisov). m zanimivo je, da se obe smrti, katerima sta posvečeni omenjeni dramski besedi — smrt Tho-masa Mora pri Boltu in smrt Cranmerja, škofa can-terburvjskcga pri Mraku — pojavljata na isti ravnini in se dopolnjujeta z enakimi argumenti, saj sta tudi posledici zelo sorodne vere. Zanimivo je tudi da poskušata obe omenjeni smrti učinkovati na' nas skoraj popolnoma enako. Njuno smisel v Mrakovem tekstu zelo eksplicitno opredeli Thomson, osebni slu-ga kraljice Marije: »Kolikor več razmišljam, vsebolj se mi kaže nov svet. Čimdal.je gledam in tuhtam ljudi, bolj in bolj vem, za. karkoli pod soncem si se od srca in zares raz-vnel, po pravi stezi si jo mahnil. V grehu in v blatu ne boš nikoli zdržema vzfcrajal. Da, da, nad teboj se pne nebo, se bliska brez števila zvezd. Za slehernim posebej, ki je šel svojo resnico na grmado potrdit, bi se od sreče razjokal.« Vsebina teh stavkov že sama po sebi dovolj raz-ločno kaže, da se srečujemo z aktualizacijo neke zgo-dovinske snovi in ne z zaprtim historicizmom. To se pokaže v še jasnejfti luči, če pomislimo na pomen teh SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966 (4J PARADOKS MARIJE TUDOR stavkov v Mrakovi igri in na tistega, ki jih je iagovoril. Pri tem pa se moramo spomniti še posebej na to, da srečamo tudi v Boltovi drami osebo, katere vloga je močno podobna Mrakovemu ThomscMiu ki ki jo Bolt imenuje kar »navadni olovek«. Ta »navadni člo-vek« igra v Boltovi drami mnogo vlog — od služab-nika Thomasa Mora pa do rablja, ki taistemu Moru na kancu odseka glavo. V njem je ponazorjena usoda tistega človeka, ki neprestano spremlja dogajanje, bo-je za enega boga proti drugemu bogu, ne da bi sam mogel tudi dejavno posegati v spopade in dogajanja, ampak ostaja »nema priča naših zgodb«, kakor pravi nekje Marija Tudor z& Thomsona, Mrakovega >mavad-nega človeka«. Pri Mraku je Thomson sicer samo Thomson, torej samo Marijin služabnik, vendar pa njegova vloga v drami kaže, da imamo v bistvu 1« opraviti z enako človeško usodo kot pri Robertu Boltu. Ta usoda in njen pomen namreč dovolj razločno razodevata, da terja dramska problematika oloveških prizadevanj in spopadanj za transcendenco nekega posebnega katalizatorja. Brez njega bi najbrž ne mo-gli douineti fcako absolutno zastavljenih protislovij, s kakršnimi so v omenjenih dramskih besedilih sreču-jemo. Smrt v imenu boga ali fcranscendence, torej smrt v imenu čiste Ideje, proste slehernih človeških in to-stranskih interesov, kakršni sta smrti Thomasa Mora in Cranmerja, bi se nam zdeli preprosfco nedoumljivi, saj na žalost v boga ne moremo več verjeti. še pose-bej pa jih ne bi mogli doumeti zato, ker je tako v Boltovi igri ČLOVEK ZA VSE ČASE kot v Mrakovi MARI.TI TUDOR dramsko dejanje subjekfivizirano skoraj do tiste navidezne šekspirske mere, da imamo nehote občutek, da se v imenu nekih živih in vitali-stičnih interesov spopadata pred nami dva renesanč-na plemiča, prepolna moči in sama v sebi tudi kohe-rentna in utemeljena, ne da bi se pri tem še posebej ozirala na »boga« ali na karkoli »nestvarnega« nekje zunaj njiju. Spopad pa je pri celi stvari seveda popol-noma ideološki in se v temelju le malo ali pa sploh nič ne ozira na individualne predispozicije akterjev. Tudi širši družbeno-zgodovinski ra-zlogi niunega kon-flikta nam pri vsem tem ostajajo prikriti, saj leži vsa teža njune odločitve kl.jub vsemu na subjektivizira-nem nosivcu določene ideologi.jp. oziroma vizije boga. Opraviti imamo tedaj z nekim temeljnim dramatur-škim protislovjem v dramskih karakterjih, protislov-jem, ki ga je mogoče razrešiti le »od zunaj« in ji »od zunaj« tudi podeliti neki poseben pomen in namen. Dramski karakter je kot subjektiviteta naravnan v skladu s svojim interesam, ki pa mu stoji posredi transcendenca, ki interes pogojuje. Prizadevanje dramskega karakterja tedaj ne more pomeniti čistejja sub.jektivnega dejanja, saj je bog, ki to dejanje ute-meljuje, pravzaprav zunaj človeka, nastopa torej kot nekaj objektivnega. V aktivnosti ovira človeka vera. Akcija sama na-mrec v celoti ne more osmisliti človeka, saj dobi člo-vek svoj smisel šele. ko svojo deiavnost' noveže z vero. človekova vrednost se pokaže v tisti meri, kolikor realizira neko transcendenco. Človekova vred-nost je tore.j položena v boga in pri tem ni-tako re-koč prav nič važno, če je bog »resničen« ali »pravi« le za določenega človeka. Problem je torej v tem, da transcendenca oziroma bog ni več nekaj tako zave-zujočega, avtentičnega in spontane.sa. da bi — ka-kor rečeno — na isti način zavezovalo vse ljudi, ampak je prilagojen različnim interesom, ki so sicer realni in človeški interesi, vendar v transcendenci pogojeni in utemeljeni. Clovekova vrednost se torej ravna po načinu, kako človek veruje in kolikor je njegova vera trdna, neupogljiva in dosledna, ne ravna pa se po človekovi individualni vitalistični volji in moči, skratka, po ti-sti njegovi strukturi. v kateri temelji človeška sub-jektiviteta in njena aktivnost. In tudi se ne ravna po avtentični prisotnosti boga in po avientični veri vanj. Zato lahko tudi Thomson v Mrakovi MARIJI TUDOR z zgoraj navedenimi stavki docela zrelativi-zira vsebino človekove vere, torej pomen in resnico transcendence, s tem pa zrelativizira seveda fudi po-men in resnico protislovja in spooada med posamezni-mi vizijami boga. Thorason bi se namreč razjokal kar nad vsakim, ki na grmadi potrdi svojo resnioo in prepričanje. človek lahko odkrije transcendenco le s smrtjo, torej tako. da v svoji veri tvega svoj last-ni konec. Podobno sporočilo stoji tudi na sklepu Boi-tove igre CLOVEK ZA VSE cASE, kjer bi naj po Mo-rovi smrti v imenu n.jRgovsga boga — vsi dožfveli neko posebno katarzo, saj nam je bil z Morovo smrt-jo sporočen tako rekoč natančen recept. kako na.j v ži.ijenju ravnamo, da bo vse v fedu, da bomo ostali ljudje in da bomo vendarie odkrili boga. ki ga tako potrebujemo. Vendar pa Ivan Mrak na žalost ne piše igre o Ma-riji Tudor s stališča »navadnega človeka«, torej tiste-ga, ki nam omenjeni recept prinese na krožniku, Thomsona in njegovega spoznanja o relativnosti vseh transcendentalnih resnic, saj nastopa Thoinson pri Mraku le v vlogi katalizatorja temeljnega dogaja-nja in protislovja in se njegova ugotovitev o relativ-nosti resnic v dramskem kontekstu sploh ne more vzdigniti nad raven preproste in začasne ideološke deklaracije. Ob robu ostalega dogajanja je ta dekla-racija seveda mnogo prešibka in vse preveč tudi le prilepljeaia k ostalemu dogajanju in s tem dogaja-njem — naprej in nazaj — tudi zanikana in tako po-ante tega dogajanja seveda ne more predstavljati še več: s tem, ko vseskoz postavlja ob stran Marije Tu-dor in je pravzaprav tisti, ki osvesti in prečisti nje-no usodo, ki je z vsemi svojimi politično-interesnimi nasilji potemtakem samo bogu pomagala do veljave, mora nujno suponirati neko apriorno vrednost tega njenega boga, torej tiste transcendence, v katero je kraljica verovala, da je lahko počenjala nasilja Cran-mer sam je tako rekoč že od vsega začetka uteme-ljen in osmišljen, saj ga je kraljica pognala na grma^ do in ga s tem povzdignila na raven tragične žrtve in s tem seveda utemeljila tudi njegovega boga. Kra-ljice pa nihče ne bo poslal na grmado — in vendar je treba tudi njej omogočiti katarzo. Thomson ji sicer pove, da je spocznal rriativnost resnic. Vendar s tem ne more biti nič opravljeno. Tudi s tem, da se začne Marija sklicevati na neki apriorni človeški vi-talizem in da vzneseno vzklika »O. veličastje člove-ških usod! O, smiselnost, večno«t vseh z duhom bož-jim oživljenih!«, ne more utemeljiti nobenega boga in omogočiti nobene katarze, saj se jasno pokaže že prej, da je človeku šele na grmadi, torej z nasilno smrtjo dan smisel, s katerim se potrdi njegova vera v transcendenco. Marija kljub ekstatični predsmrtni pozi, s katero drži celotno dejanje. in kljub vsem ne-izpolnjenim erotizmom sama v sebi ne more postati nekaj tragičnega in povrh še velikega, božjega in »nadrazumskega«, kakor nekje trdi avtor in kakor bi se spodobilo za »himnično tragedijo«. Razlogi nje-ne veličine so lahko le nekje zunaj n.je, v tistem, «koz kar je utemeljevala svo.ja kraljevska dejaaija in svoje politične interese, t-orej v bogu, transcendenci ali do-točneje: v krščanskem bogu na tisti način, po kate-rem vlada rimski papež Marija Tudor lahko doživi svojo katarzo le skoz zveličanje po tej božji milosti — in v to je treba verjeti. Treba je verjeti v zveli-čavnost rimsko-katoliškega boga in v njegovo milost, sicer nam je do jedra, torej do katarze v MARIJI TUDOR zaprta pot. Treba je torej kljub vsem Mari-jinim dvomom in vsej njeni stiski verjeti v smisel njenih prejšnjih dejanj in nasilja. Zato se Marija Tudor v sklepnih dialogih prepro-sto spove svojih prejšnjih grehov in se s tem odreši — brez grmade in brez posebne potrditve svoje vere, ki je dvomljiva. »O Zveličarjeva milina! Najslajši obet onostranskih spoznanj O. človek. naj se zdiš še tako neizbežno v zemljo zaklet, če si svoj živi dan po močvirjih gazil, zame, zate je Jezus s križa na-pomagaj zavpij ... Poslušaj, človek! Ne zatiskaj si ušes!« Ti njeni. stavki pomenijo, da zanika svoja prejšnja dejanja in svoje kraljevske interese toliko, kolikor se niso ravnali po ljubezni. ki jo zahteva rim-sko-katoliški bog, sicer pa jih patrdi. To pa tudi po-meni, da v prvi vrsti ni sežigaia heretikov ravno zato, da bi v Anglijo vrnila pravega boga, ampak pred-vsem z namenom, da bi vrnila moža. španskega kra-lja Filipa II. k sebi — torej iz človeške zablode, ne-čimrnosti in pohote — natanko tako kot njen oče Henrik VIII., ki je imei šest žena. To pa nazadnje pomeni tudi to, da je bil bog v pretežni meri le pre-tveza za politične in zasebne nečednosti, pretveza, ki pa na koncu vseh teh nečednosti vendarle vzraste v vseodrešujoči in zveličujoči princip V spoznanje, da je bog kljub vsemu le bog in da je predvsem milo-sten, saj je navsezadnje tudi Marija Tudor samo ubo-go človeško bitje in je zato mojoče njena dejanja kvalificirati kot preprosti greh, ki ga bo bog odpu-stil, čeprav so bila storjena v njegovem imenu, za-kaj bog je neizmerno milosten. Dramaturška samovolja, ki ta vse-odrešujoči in zveličujoči prmcip ustoliči, saj je potem jasno, da lahko avtor z isto vero odrešuje taKo Marijo kot tudi Cranmerja, zakaj njegova vera je absoiucno prava, kaže, da je tako imenovana »himmčna tragedija« Ivana Mraka pravzaprav ie preprosta tezna drama, ki skuša prepričevati v resnico in dejanskost božje eksistence, saj je bog postavljen v tej drami vsej lo-giki dejanja, vsej Marijini pretekiosti in vsej temelj-ni Thomsonovi relativizaciji resnic navkijub — k.ot nekaj, k čemur se je v zadnji sili in kljub vsem dvo-mom m vsej degradaciji venuane moguoe zateči rn se pri njej tudi odrešiti. Tragedija na tej ravnini seveda sploh ni rnogoča. Tu trči MraKova igra seveda na neukinljiv pa-radoks, saj v komunikaciji z njo suponira tudi v gie-davcih vero v neKega točno doloeenega in pozitivno opredeijenega ocga. z^a to vero pa je potrebna muosi, ki se zanjo oojimo, da je nismo deležni. Zato nas Mrakova lgra iCijub oesedni vznesenosti in kljub ocit-nemu naporu, s katerim je bi]a napisana, pušča ne-prizadete, pnzadevanje tega napara, da bi vendai-ie in kljub vsemu odKnvaio in tuai adkrilo absolumo rešitev, pa — vsaj za nas — Drezuspešno. Za besed-no vznesenost pa se nam zdi, da se z njo tudi ta lgra adekvatno vicijucuje v tok tiste taiio mienovane »neproauictivne igre«, ki smo ji v danasnji situaciji priča v sloveniKciin giedaiišču m o Kateri smo, že go vorili — saj proDiematiKa prav zaradi lzrazite besed-ne dekorativnosu, ki prehaja kar v mamerizem, ne stopa pred nas neposredno in jasno, ampak preko ne-^ avtentično klasicizirane forme, ki zabiokiranost te lgr edinole povečuje. Predstava, ki jo je v Drami s sKoroda pietetno korektnostjo ln z vsem palreoiniii kiasicišticnim pa-tosom režiral Viktor MoJKa, v naslovni vlogi pa igrala Duša Počkajeva, je našo nevero torej le potrdila, z njo pa tudi nič, ki ga nosirao v sebi. V tem je najbrž tudi njen pomen. Na vsak način pa se je o MARIJI TUDOR mogoče in treba pogovarjati — v razliko od nekaterih drugib slovenskih besedil renomiranih av-torjev, ki smo jih morali gledati zadnja leta in kjer to v resnici ni bilo mogoče. Ajidrej Inkret TRIBUNA STRAN 11 PETERBOŽIČ, OBISK STARE MAME Premiera v študentovskem aktualnem gledališču Najnovejša enodejanka Petra BOŽIČA nas sooča t tisto situacijo, ki se razkrije spoznanju skozi raz-kroj vere v kakršenkoli kriterij ali smisel, ki opre-deljuje dogajanje celotnega vesoljstva, kot njegovo teleološko bistvo in v katerem mora tudi človek do-segati svojo integracijo s svetom pravo za resnico tega dogajanja, človeka in sveta. Ta situacija je si-tuacija čiste brezizhodnosti, totalne opredeljenosti, da ie tudi razkol med človekom in svetom popoln in je edino razmerje med njima razmerje medsebojne-ga izločanja. Resnica je Nič, ki določa vse dogajanje, da je prazen tek v ktogu nenehnega povračanja iste-ga, se pravi samozadostno dogajanje kot nenehno us-ničevanje in polaščanje. Tako predstavlja pričujoči Božičev tekst na eni strani eksplikacije čistega rela-tivizma, na drugi strani pa je izraz neke vsesploš-ne eksistenčne krize, iz katere ne le, da ni najti no-benega izhoda, marveč, ki se tudi sama zastavlja kot čisti vprašaj, kot lastno zanikanje, da se torej v re-snici kaze kot popolna negotovost — celo negotovost o sami sebi. Ta druga razsežnost je v neposrednem razmerju s prvo kot njena čutna devalvacija, kot taka pa je pričevanje njene nezadostnosti, se pravi določene neeksistentnosti pozicije čistega relativizma in s tem tudi temeljne omejenosti vsakršne eksplika-cije. Ravno medsebojnost teh dveh ravni ustvarja osnovno strukturo te igre, da se iz nje ne le zasnav-Ija celotno dogajanje, marveč da šele z njo stopamo v celotni odnos z dramskim delom in doživljamo nje-govo izpoved. Skozi njo se razkriva nemoč intencije, da bi premagali spoznano stisko, s to intencijo, ki iz-virno pripada razumu, pa istočasno (se) utemeljuje-mo to stisko, da se tedaj tudi sami zapiramo vanjo. Poudariti moramo, da sta dodatka »so« in »tudi« po-membna, kajti v tem ko se nam spoznana stiska iz-kazuje kot stiska spoznanja, moremo zlahka pristati na tistem suverenem stališču, ki vidi celotno delo samo še od zunaj in ga zato tudi določi na golo mi-selno shemo, konstrukcije, ki je sama zase in nima več nobene zveze s kakršnokoli realnostjo. S tem bi kajpak Božičeva igra in svet, ki je v njej predstavljen, sodila samo še v območje čiste fikcije. Na tem mestu ni mogoče pokazati, kako se lah-ko določen socialni prostor sam v sebi trga in ostaja v tej raztrganosti usmerjen sam nase in razpet v či-sto neodločnost; pač moremo izkazati v doživljanju te raztrganosti in neodločnosti, iz ujetosti v nas same, edino ta svet popolne shizme kot vse nas opredelju-joče resnice. Kot smo že omenili, kaže Božičeva igra to pravo resnico in je potem takem pričevanje te sa-moujetosti človeka in sveta vase, kot taka pa po svoji čutni plati izraža tisto stisko, ki jo nosi v sebi že sama beseda samoujetost kot ujetbst po samem sebi. Tako bo čutno dojemanje te igre, se pravi dojema-nje njene brezizhodnosti kot stiske samoujetosti na način naše realne nemoči, moglo preskušati njene resnice v zvezi z resnico prostora, v katerem so. Kaj-pak možnost in nemožnost takšnega dojemanja za-visi enako od igre kot nas samih. To se pravi, da se veljavnost pričujočega Boži-čevega teksta razkriva le v kontekstv, določenega so-cialnega prostora in le iz naše popolne opredeljeno-sti po njem. Ta prostor je kot prostor zanikanega te-meljnega principa prostor golega racia in kot tak v sebi zaključen in popoln, da je istočasno vase za-drgnjena zavest, fiktiven prostor. Kolikor se tedaj gibljemo v območju zanikanja temeljnega prindpa — in v tem območju se slej ko prej gibljemo — se tudi sami nahajamo v fiktivnosti. Od tod potreba po dokončni opredelitvi. Ta potreba je v sami sredi Bo-žičevega teksta, kaže pa se kot stremljenje za total-nim zničenjem. Le skozi tako občuteno stisko tnore-mo doumeti popolno devalvacijo besede in dejanja, ki jo Božičev tekst nenehno pričuje in dogaja. Deter-minacija, se kot dogajanje praznine more dopolniti edino v dbsolutnem aktu — smrti in seksu — kot de-terminiranosti na čisto zdajšnost, se pravi skozi re-alno zničenje sedanjosti. V tem pomenu tudi nasto-pajo v tekstu osebnosti iz neposredne sodobnosti. Prav prek njih se dosega točna opredelitev in obme-jitev prostora na konkretno resničnost, s tem pa tudi njena razveljavitev na čisto pojmovnost. Na ta na-čin se vrši objektivizacija stiske in določa njena de-finitivnost, to pa prav iz nje same kot nerazrešljive ujetosti v popolno subjektivnost. Božičeva igra se ob tej nerazrešljivosti more končati samo z vpraša-njem kot determiniranje v neskončnost. (Iz gledališkega prospekta) Ingo Paš ČASOPISK U V O D N I K Kdo je satirik? človek, ki po čiščenju svo-jega pisalnega stroja objavi smeti, ki so se v njem nabrale. ZUNANJA POLITIKA — Ali pri vas na Kitajskem tudi rečete »hvala bogu«? — Ne, pri nas pravimo »hvala Mau in rde-či gardi«. — Kaj pa, ko tega ne bo več? — Potent bomo pa rekli »hvala bogu«. NOTRANJA POLITIKA IN GOSPODARSTVO Končno so le odkrili, zakaj je imel vedno tako dolgovezne referat«. Na tastaturi njego* vega pisalnega stroja je manjkala pika. KULTURA IN PROSVETA Antonionijev prvi barvni film: Rdeča pu- ščoba. šola ti res da kruh za življenje, toda moko in kvas si moraš priskrbeti sam. LOKALNA KRONIKA Mnogi pišejo, da je pri nas preveč pojavov hutiganstva. Morda bi kdo lahko pojasnil, ko-liko bi jih bilo ravno prav? Izlet v Trst: Prišel, videl, kupil. REKLAMA Detergent ULTRASUPER snežnobelo očisti vsako umazano vest. Gelo vašo! LJUDJE MED SEBOJ Nasveti so tisto poslednje, kar starejši lah> ko vselej dajejo mladim, kadar jim ne more-jo več biii za slab zgled. Ce ženski ponudimo prst, nam natakne po-ročni prstan. PA ŠE TO Vprašanje učenjakom: Ali je zebra bela ži-val s črnimi črtami ali črna žival z belimi čr-tami? Matja Jermol SPOMENIKI Spomeniki so kipi iz različnih snovi ali pa so ko-si obklesanega kamna, ki jih postavijo na javni pro-stor, jih dvakrat ali trikrat na leto bkrasijo s cvet-jem... in to je tudi vse. Vsak spomenik je v glavnem posvečen preteklosti ali pa umrlim Ijudem. Tej po-glavitni funkciji se pri nas pridružuje še ena: utilita-ristična funkcija. Spomenik naj vgaja, spodbuja, bo-dri, opominja, vendar ne v estetskem, temveč v idej-nem smislu. To velja predvsem za spomenike v spo-min narodnoosvotodilni borbi. Marsikak spomenik pa je poučen še v drugotnem smislu, ki se mu pravi: nepotrebna investicija. Zadnji spomenik takšne vrste so v Mariboru po-stavili menda pred tremi leti to je Batičev spomenik Borisu Kidriču. Prvi ugovor zoper prejšnjo trditev je lahko na pri-mer mnenje, ki pravi, kako je vendar sploh možno dvomiti o spomeniku, posvečenem spominu Borisa Kidriča. To mnenje najbrž zastopajo Ijudje, ki me-nijo, da je spomenik, posvečen velikemu človeku, že kar avtomatično veliko kiparsko delo. Tako gledanje omogoča razne špekulacije, ki nimajo z umetnostjo nobene zveze. Ena temed njih je ta, da spomeniki take vrste niso do tolike mere dostopni kritiki kot ostala »nepoliti&na« kiparska dela. Zato jih oficialni umet-nostni kritiki ali hvalijo ali pa sploh ne spregovore o njih. Neoficialni kritik Brace Rotar pa je o tem spomeniku napisal med drugim tudi naslednje vrsti-ce: »V javnosti precej razširjena interpretacija spo-menika pravi, da se Kidrič tu dviga nad slovensko zgodovino. Takšne vrste interpretacije z delom nima-jo nobene dejanske zveze in so pri kakršnikoli umet-nosti odveč. To je deklaracija, ne pa vsebina. (Tribu-na, 4. marca 1964, št. 6). Da, to je samo deklaracija, ki apriori zagovarja obravnavano kiparsko delo ne glede na njegovo dejansko vrednost, hkrati pa omogo-ča nadaljnje špekulacije s slabimi in zato nepotreb-nimi spomeniki, katerih stvaritelji svojo nesposob-nost skrivajo pod etiketo velike ideje. Drugi razlog za dvom glede upravičenosti obstoja takšnih grandomanskih spomenikov pa je bolj bana-len, vendar je v današnjem stanju jugoslovanskega gospodarstva izredno pereč. Zasledimo ga že v prej omenjeni kritiki: »človek ima nehote vtis, da je de-nar za spomenik bil vn da ga je bilo treba za vsako ceno porabiti, po drugi strani pa skoraj vse kulturne institucije v istem kraju životarijo z minimalnimi sredstvi, precej manjšimi, kot so jih porabili za spo-menik.« Marsikomu se bo zdelo obujanje polemike okrog Kidričevega spomenika v Mariboru neaktualno in ne-smiselno. Toda vse, ki tako menijo, moram razvese-liti z novico, ki jo je t> petek 11. novembra in v sobo-to 12. nov. t.l. objavilo slovensko časopisje. Njen smisel je tale: Žirija sklada za razpis osrednjega spo-menika revolucije v Mariboru razglaša nagrajence na-tečaja, ki se ga je udeležilo enaindvajset kandidatov. V sobotni številki »Večera«, iz katerega povzemam te novice, pa so objavili fotografijo prvonagrajenega osnutka, ki je delo akademskega kiparja Slavka Tih-ea vn dipl. ing. arh. Branka Kocmuta. Napis pod /ofo- grafijo med drugim vsebuje tudi ta dva stavka: »Spo-menik bo stal v bližini hotela Slavije in predstavlja prav izvirno rešitev: dve polkrogli z reliefi. Kakšna bo velikost človeka v primerjavi s spomenikom, kaže naša fotografija.« (»Večer«, sobota 12. nov., št. 263). Iz nje je razvidno, da bo spomenik, ki bo približno štirikrat večjt od človeka, meril v višino nekaj manj kot sedem metrov. (Torej bo vsekakor velik spome-nik.J Napis pod fotografijo pa končuje tale napoved, nasvet ali predlog: »Prav bi torej bilo, če bi začeli kmalu zbirati sredstva za novi spomenik, posvečen revoluciji. Notica torej vsebuje prav vse, kar naj bi občane Maribora navdušilo za novi spomenik: po~ hvalno oceno, preprosto tehnično razlago in moralni nauk. Manjka pa nekaj, kar bi bilo nedvomno najza-nimiveje: to je približna vsota, ki jo bodo potrošili za gradnjo spomenika in za ureditev popolnoma ne-urejenega okolja. Spomenik bo nedvomno stal in sicer prav tak in v takih dimenzijah, kot sta si ga zamislila projektan-ta. Nobenega dvoma tudi ni o tem, ali bodo zanj našli dovolj sredstev. Spomenik, posebno spomenik posve-čen revoluciji ni poslopje nove bolnice, ki ni niče-mur posvečeno in so mu zaradi tega usahnile inve-sticije, tako, da bo potrebna že preizkušena metoda nabiranja denarja za take stvari: samoprispevek ali milodar. Bolnica ni dom političnih organizacij, za či-gar luksuzno hiltonovsko zgradbo s sijajno notranjo opremo pred časom ni bil potreben noben, vsaj ne di-rektni samoprispevek. V bolnici se ne dogajajo tako pomernbne stvari, da bi polnile uvodnike slovenskih časopisov. V tem odstavku bo morda kdo zasledil nestrpen ali celo odklonilen odnos ne samo do spomenika re-voluciji, temveč tudi do revolucije same. Nasproti ta-kemu mnenju pa postavljam naslednjo tezo: Naša povojna generacija, ki ni sodelovala v revoluciji, ima do nje povsem drugačen odnos kot generacije, ki so se je neposredno udeležile. Revolucija živi predvsem v preteklosti teh Ijudi, te preteklosti pa v nas ni. Za-to naša generacija sodi o njej na podlagi sedanjega, današnjega delovanja Ijudi, ki so v njej aktivno delo vali. Zato tudi ne more razumeti, kako je mogoče, da naša druiba daje spomenikom prednost pred bolni-cami, šolami in stanovanji. Mi mladi to doživljamo kot mistifikacijo revolucije, kot neke vrste religioz7ii odnos do nje. Dozdeva se nam, da nekateri revolucijo enačijo s krščanskim Bogom in da spomin nanje oh-ranjajo v obliki njenega kulta, ki pa nas mlade ne prepriča. Zato smisla revolucije ne bomo podoživeli preko nekega spomenika, temveč ga bomo razumeli samo preko uresničevanja idej, ki so nekoč vodile re-volucijo. Mednje pa gotovo spada tudi dejanska skrb za zdravstvo, šolstvo in stanovanja. Vse dotlej, dokler bodo občani Maribora in okolice prisUjeni odhajati na delo v tujino, dokler nikakor ne bodo mogli najti sredstev za dograditev poslopja nove bolnice, dokler bodo Ijudje stanovali v opuščenih mrtvašnieah (beri eno zadnjih številk Tovariša); spomenik, posvečen re-voluciji, ne bo poveličeval revolucije. Pričal bo kveč-jemu na eni strani o zelo laskavem mnenju, ki ga ne-kateri imajo o Ttaši družbi (posredno tudi sami o sebi kot o njenih najodličnejših predstavnikih), po drugi strani pa bo kazal pravi, nepotvorjeni obraz te druž-be. Spomenikov razkolu med teorijo in prakso pa vendnr ne bomo postavljali? šele ko bo dovolj šolskih poslopij, dovolj človeka vrednih stanovanj, ko bo dovolj udobnih bolnic, ko bo dovolj dela za vse naše Ijudi, ko spomenik revolu-ciji resnično spomenik družbi, ki je revolucionarna. Dokler pa razni odnosi v naši družbi ne bodo zadost-no urejeni, bodo taki in podobni spomeniki pričali sa-mo o razkolu med teorijo in prakso. Samo o razkolu! Peter Baloh AVTOCENZURA DELA Protestno zborova-nje v Beogradu BEOGBAD, VI. aov. (Tah-jug). — Nocoj se Je udele žilo *eč sto §tife)entdv beo gnjske uDiverae ¦protMtae-ga aborovanja prott agresiji v Vtetnaniu,« fci )e bilo o» tetonolaSki &**« Podriko borbi vijetnomskog naroda BEOGRAD, 17. studcnpga Tanjug) — Vi*e stotina «tu-lenata beogradskop sveuftilii-ta sudjelovalo je u Cetvrtak 1» vefcer na »mitingu protesta protiv agresije u Vijetnsmu solictarnosti s borbom vijet-lamskof naroda«. U rezoluciji beogradskih itudenata, kbja Je tim povo-4om upučena javnoiti, zahti-tova »e da sc odmah obust«-fi rat u Vijetnamu i prekine bpmbardiranjc Sjevernog Vi-J*tnama. Tako&er ge zahlije-ra da SAD napuste vijetnam-Jkl terltorij i da s« problem Vijetnama rjeiava u duhu fenevtkih iporazuma. Porcd zthtijeva da 8* Picd-Itavniclma narodno-oslobodi-lačkog pokreta Vijetnama prlzha status pregovančke ttr.ane, beogradskl studenti kojima su se pridružili i stu-denti stranih temalja u Jngo-tlavljl, daju podršku svim ini-cijativama u svijetu koj* o» ¦vfruju agreiiju u Vljetnamo, Uključujučl tu poeebno fcu« ¦selov sud protiv zločlna k& Ji se vrše u toJ zemlji. Pored itudenata iz Cejjona f^nahda Sterllnga, koji je Itovorlo u ime stranih siude-nata u Beogradu 1 osudio a-jresiju SAD, studentima Beo-ftadikog , univerziteta obratio «na mitingu i pr«d^tavnik omislje SSRNJ za meduria-rodne veze Josip Derda. Gornji novici, objavljetii v »Deln« o«. »Vjesnika« i* Zagreba predstavljata različni verziji ene in iste vesti Tan-juga. In vendar je cenzor pri »Delu« poskrbel za raalično obliko tn vsebino. V Mgavo korist ia v čigavo škodo? »DekM je v nroji vendji vesti satnovoljno preinterpreti-ralo opredelitev beogr&jskih itudentov v njihovi resolociji. Težo te preinteroretacije na,j presodi bralec. Cenzorju »Dela« se je zdelo neobhodno Izpustiti iz svo-je vesti podatek, da se je protestnega iborovanja v Beo-gradu udeležil in na njem govoril tudi predsednik komi-sije Sociallstične sveze delovnega ljudstva Jugoslavije t* tnednarodne zveze Josip Djerdja. Ce naj bi se spuščali v politikantske razloge tistih pri »Delu«, ki so za takšne posege odgovorni, bi morali tutli sami postati politikanti. Na takozvano novinarsko etiko, dru/heno politično odgovomost itd. pa se v primeru »Dela« nima več sniisla sklicevati! P. B. V resoludji .beognjskifi študentov je rečeno, da je treba takoj ustavitt vojno v Vietnamu in bombardirRnje Sevemega Vietnama. Prav ta-ko zahtevajo, naj ZDA za-pustijo vietnamsko ozemjje, ,probtetne Vietnama pm i»j reSujejo ¦ duhu Senevskih sporazumov. Studentje beograjske uni-verze so sklenlU, da bodo ak-cijo zbiranja krvi ea borce osvobodilne fronte Vietnaroa razširili na vse študente in mladino. Prav tako bodo tu-dl zbirali materialDO pbmoč. -" Zveza študentov beograj-ske univerze bo poslala po-sebno plano generalpemu sekretarju OZN, » katerim bodo zahtevali takojšnje ukre-pe ZN za prenebanje agresi-je v Vietnamu. Zborovanja so se udeležili t/udi taji Stu-dentje. Zbor volilcev-študentov filozofske fakultete in skupščina študentov medicine vsak po svoje kažeta na dogajanje na teh fakultetah. Na filozofski fakulteti je v študentski organizaciji dolgo časa vladalo mrtvilo. Fakultetni odbor je ob-stajal samo na papirju (pa še tisti je bil maloštevilen). Manjkalo je prizadevnih, ki bi dajali pobude in nekaj naredili. Vladali sta razsulo in anarhija. Mogoče si je nekaj študentov prizadevalo, da bi oživili delo štu-dentske organizacije, vendar so bili rezultati kaj kla-vrni. Letošnji fakultetni odbor je zato pred težko na-logo. Najprej mora pridobiti tiste, ki hočejo delati. Praktično bo treba začeti z nič. študentska organiza-cija na FF je v posebnem položaju. Fakulteta je raz-cepljena na množico oddelkov. študentje med seboj se večinama ne poznajo. Razbitost pa močno onemo-goča delo. V primeri z drugimi fakultetami tukaj prevladujejo Eve, kar po svoje tudi vpliva na mož-nost in način dela. Novi odbor poskuša najti sedaj neke skupne oblike, ki bi omogočile večje sodelova-nje študentov in ki bi jih bolj povezale v kolektiv. Zbor študentov volilcev je bil zaradi te medse-bojne tujosti bolj podoben slučajnemu zboru kot zbo-ru heterogene množice. Dnevni red je bil naslednji: 1. sprejem novih članov za FO ter predlaganje kandidatov za fakultetni ter univerzitetni svet; 2. Razprava o aktualnih problemih na FF (sto-penjski študij); 3. Razprava o Vietnamskem vprašanju (v zvezi z izjavo v Tribuni) Med poglavitnimi stvarmi o katerih so študentje diskutirali, omenjam samo najvažnejše! Kritizirali so dosedanji stopenjski študij, ki sili k hitremu in povTšnemu osvajanju znanja. študira se samo za to, da se iapolni pogoje in opravi diploma I. stopnje. Menili so, da je ta diploma zgolj nuja, ki nima prave koristi, ker daje nepopolno, zgolj na hitro pridoblje-no in pomanjkljivo znanje. Po drugi strani pa veči-na študentov po I. stopnji želi študij nadaljevati. V diskusiji je bilo tudi rečeno, da se to vprašanje (od-prava diplome I. stopnje) rešuje že tri leta in bi biJ že čas, da pristojni organi to pravno sankcionirajo (posamezni oddelki so na to že pristali). študentje so zadolžili svoje prestavnike, da pospešijo rešitev tega vprašanja. Po kratki razpravi o »Izjavi« v Tribuni je bila tu-di sprejeta resolucija, s katero študentje Filozofske fakultete podpirajo ustanovitev Russellovega sodišča, ter boj vietnamsicega ljudstva za svobodo, demokra-cijo in neodvisnost. SKUPŠČINA ŠTUDENTOV MEDICINSKE PAKULTETE Skupščina je potekala v strogo delovnem vzduš-ju. V treh urah so se zvrstili dobro pripravljeni refe- ŠTUDENTJE FILOZOFSKE IN AAEDICINSKE FAKULTETE SO ZBOROVALI rati, diskusije in volitve za nove člane fakultetnega odbora. Predlaganih je bilo 27 kandidatov(l), izvolje-nih 15. 2e malo pred začetkom je bilo v zraku čutiti delovno atmosfero. Medicinci imajo nedvomno pred-nost pred študenti filozofske fakultete. Večina se med seboj pozna (pač veliko delajo skupaj), obliku-jejo si veeje delovne skupine, formirajo si kolektiv, v katerem je Šele možno pravo delo. Kolektiv ni samo mehanična vsota posamezni-kov. To je samo njegov vnanji videz. Ne bi mogel na-vesti vseh elementov take oblike združevanje, to bi bila morda bolj stvar sociološke razprave. Povedal bi samo nekaj, kar se mi pri tem zdi važno. Bistvena funkcija kolektiva je njegov združevalni, povezoval-ni značaj. Vendar to združevanje ni samo vnanje, for-malno,, ampak posamezniku nekaj pomeni, zanj je vrednost. V kolektivu more individuum premagovati svojo izoliranost in sebe uveljaviti. Kolektiv se torej loči od slučajne množice ljudi po neki notranji povezanosti. Misel o posebnem po-menu, ki ga ima kolektiv, sea nam samo ne more dati zadnjega odgovora. Svet mi-sli ostane ujet v paradoksu. Edini način, ki nam omo-goča, da svet popolnoma razumemo, ni mišljenje tem-več dejanje, doživetje združitve.« (The Arf of Loving, 1962). In ko v pismu pripravljalnega odbora simpozija beremo, da naj bi diskusija »razkrila temeljno moral-no problematiko naše družbe in poskušala nakazati ne-ke izhode iz nje«, nas to postavi pred novo, še težje vprašanje: Za kakšne izhode gre? čeprav bi mogoče nekdo pomislil, da je to zgolj nepreciznost v izrazu, pa je res prav nasprotno; pisec je z besedo zadel v črno in nakazal ne le pravo smer, temveč tudi najadek-vatnejši namen simpozija. Moralna problematika je zelo pogosto nekakšno iskanje izhoda, omislitve ne-osmišljenega, razrešitve nerazrešenega. Spomnimo se na sijajni Buiiuelov film »Angel uničenja«, na situacijo ljudi, ki iščejo izhod. Veliki španski režiser je izredno jasno in subtilno prikazal moralni položaj sodobnega človeštva, njegovo osebno-stno in družbeno odtujenost, njegov nravstveni in ide-ološki kontemplativizem, njegovo ujetništvo v da-nih nadosebnih institucijah, v vnanjih in interierizi-ranih mehanizmih represivne civilizacije. Film je na-stal v zahodnem svetu in je v veliki meri inspiriraai s specifično miselnostno ter intimno-religiozno pro-blematiko katoliškega vernika in cerkve, toda sploš-nost sodobne nravstvene oz. človeške stiske se kaže prav v tem, da umetnina transcendentira obe ome-jitvi — Zahod in katolištvo — ter zaobjame in izrazi tudi mnoge bistvene dimenzije našega bivanja hic et nunc, naše družbene in nravstvene probleme. Ko danes govorimo o vsesplošni povezanosti sve-ta, o nujnosti takšnih in drugaenih sodelovanj ter združujočih prizadevanj itn., ne smemo prezreti dej-stva, da je svet v nečem prav gotovo vse bolj enoten — v temeljnih obeležjih moralne situacije, v tistih, ki jih je uinetniško izrazil tudi Luis Bunuel. Ta enotnost se uresničuje v neskončni mnogoterosti individualnih in skupinskih oblik morale in demoralizacije ne glede na to, ali gre za ostanke njunih tradicionalnih poja-vov in struktur ter za njune sedanje forme ali pa za perspektivne, dandanes še nerazvite kali prihodnosti. XXX Glavna tema naših razmišljanj je socializem, to pa iz preprostega razloga, ker je graditev socializma naša vsakdanjost, realne razmere, v katerih živimo, delujemo, doživljamo ... Ali je sodalizem tudi nova morala? če se vpra-šamo precizneje: Ali je socializem družbeni in člove-ški red, čigar asnovna medčloveška razmerja, ki so zanj bistvena, omogočajo uresničevanje občečloveške morale ali razrešujejo nasprotja in konflikte, ki so doslej preprečevali zagotovitev poilne družbene har-monije in neokrnjene svobode (kot bi dejal Wilhelm Wfiitling)? žal to vprašanje na nivoju vsakdanjosti izzveni skoraj neresno. Vse preveč je splošno, pa tudi ljudje bodo vedno samo ljudje. Nedvomno je socialistione ideje spočela človeška materialna in moralna stiska, nedvomno so se s socialističnimi težnjami in cilji po-gosto povezovala tudi najintenzivnejša nravna strem-ljenja, nedvomno so se v socialističnih gibanjih sko-raj vedno proklamirale visoke moralne vrednote in se gojili spodbudni moralni zgledi... Splošno kot je, se naše vprašanje porazgubi in razblini v nepregledni in neskončni dejanskosti. Tudi če imamo resne argu-mente za občo trditev, da socializem je izhod iz moral-ne stiske sodobnega sveta, so mnogo boljši realistični, dejavni in enkratni odgovori uveljavljanja socialistične družbenosti. Niti obče teoretične apologije niti ab-straktne principialne kritike ne morejo pretendirati na kaj več kot na relativno prepričljivost ideološkega dialoga; in medtem ko kritike fpresoje) razčlenjujejo izkustvo, kažejo na nove, še nepreizkušene možnosti, razčiščujejo družbena razmerja v mediju mišljenja ter opozarjajo na nekonsekventnosti v globalni druž-beni strukturi, pa apologije le fiksirajo prezentno, z verbaliziranjem poskušajo zakriti razpoke, s fiktiv-nimi substituti nadomestiti pomanjkanje ali odsot-nost adekvatne vsebine ter temeljnega smisla v najraz-ličnejših sferah dejanske človečnosti in družbenosti. Zdi se, da je socializem afirmacija in uveljavitev viš-je nravnosti ter izhod iz labirintov odtujenosti in ab-surdnosti meščanskega sveta samo v toliki meri, ko-likor ga s svojim delom, s produktivnimi humanirni prizadevanji uresničuje samo človeštvo. Tudi najide-alnejši družbenopolitični sistem lahko oživijo šele ljudje, katerih osebnostna oz. karakterna struktura ne pušča vnemar ali ne nasprotuje vrednotam, katerih uresničevanje sistem omogoča, ne more pa jih ures-ničiti. Katerakoli demokratično zasnovana. institucija, katere idejo so pogojila progresivna družbeno-zgo-dovinska prizadevanja, ki pa jih ljudje ne zmorejo animirati z adekvatnimi dejanji, mislimi in emotiv-nostjo je le golo, grozljivo ogrodje, spomenik zmage slepega absurda nad smislom, formalizma nad živ-ljenjsko vsebino, inertnosti nad dinamiko. Takšna, le vnanje demokratična institucija deluje na ljudi mno-go bolj demoralizirajoče kot npr. takšna, ki ne skriva svojega avtoritarnega obeležja. In če razmišljamo dandanes pri nas o socializmu, če so torej predmet premisleka kali, momenti in tež-nje, ki jim gre atribut sodalističnosti, je naša glavna tema gotovo samoupravljanje — Marxova ideja »aso- zasnove teoretska priloga tribune ^7 9A0USBZ vlado sruk socializem, nravnost, vsakdanjost i*J,M>; q j? i iy. Leopold Hočevar, Avtoportret, jedkanica, 1966 Milena, jedkanica, 1966 ciacije svobodnih proizvajalcev«, ki je inspirirala ZKJ za grandiozni poskus uveljavitve socialisbicne družbenosti novega tipa. Petnajst let izkušenj graditve tega družbenega sistema je pokazalo tudi to, da višja mera pravic, svobode im demokracije nalaga tudi več osebne odgovornosti, več osebnostne zrelosti in več di-sciplinirane dejavnosti. življenje s samoupravljanjem zahteva znatno višji tonus človekovega družbenega angažmaja kot pa življenje v neki pretežno hetero-nomni nravstveni situaciji. življenjski položaj svo-bodnejšega človeka karakterizirajo nenehne odločitve se pravi — tveganja. Pretežno vnanje, dolžnosti se umaknejo notranjim odgovornostim ... Na kratko — polnejše, vrednejše in bogatejše, toda težje življenje. Samoupravljanje je v svojem najglobljem bistvu revolucionarna druzbena praksa. in s tem pravo na-sprotje tendenc pasivizma, inertnosti in konservati-vizma. če dandanes mnogi sooiologi in filozofi sva-rijo pred nevarnostjo degeneracije naše civilizacije v kontemplativno, ni to nikakršno neutemeljeno in črno-gledo. jadikavanje, temveč zelo realna osmislitev ne-katerih pojavov in tendenc, ki se utegnejo v prihod-nosti še močno okrepiti. Naj navedemo nekaj teh dejstev: Nenehen raz-voj znanosti in tehnike spreminja velike mno^ice proizvajalcev v »dodatek strojem«, v rutinske izva-jalce skrajno poenostavljenih programiranih. postap-kov; prosti čas ljudi postaja vse bolj plen industrije, najbolj cMiene zabave, katere standardi so prilagoje-ni povprečnemu ali celo podpovprečnemu okusu, emo-tivnosti in mišljenju; sodobna, tehnično vse bolj izpo-polnjena občila razširjajo neskončno množino najraz* ličnejših sporočil, ki so običajno skrajno poenostav-ljena, površinska in grobo tendenciozna ali celo laž-na — namesto da bi prispevala k poglabljanju in pre-čiščevanju človekovih spoznanj, ga najpogosteje še bolj dezorientirajo; celo otroške igračke sodijo med rekvizite, ki naznanjajo »državo termitov« — čim bolj pritiska na gumbe in navija, tem manj oblikuje samo-stojno, v lastnem čnstvenem, miselnem in domišljij-skem svetu, ki ga razvija in diferencira le avtentična in spontana dejavnost; gospodarsko, politično in kul-tumo življenje je vse bolj odmaknjeno od posamea-nika v tem smislu, da je ta le še trpni objekt progra-mov in postx>pkov, ki jih ustvarjajo in dirigirajo da-leč nad njim vrhovi tehnokracije in birokracdje... Tako bi lahko opisovali še naprej... In prav tu je glavni družbeno-zgodovinski in nravstveni pomen sa-moupravljanja, njegova najgloblja vsebina in po-slanstvo.Gre za ohranitev in prenovitev temeljnega počela zahodne civilizacije — za princip dejavnosti, za vso humano vsebino, ki jo je fantazija antičnega umetnika strnila v mitično podobo tdtana Prometeja. Veliko napak in anomalij, ki dandanes ovtrajo funkcioniranje samoupravnega sistema ali pa kako drugače predstavljajo nenormalnosti v našem družbe-nem oz. javnem življenju, je mogoce razložiti s člo-veškimi, nravstvenimi vzroki in dejavniki. V bistvu gre zelo verjetno zato, da se še ni dovolj uveljavila zavset o tem, da je treba za višjo človečnost plačati ttidi višjo ceno. Pri nas pogosto slišimo resignirane tožbe, da se socialistična zavest še ni toliko razvila, da bi omogo-čala najširši razmah in praktično učinkovitost samo-upravljanja. Deloma je to res, toda vseeno še ni mo-goče popolnoma odgovoriti na več vprašanj ... Ali lahko v prihodnosti pričakujemo, da bo na-stala (na osnovi sedanjega stanja) neka bolj ali manj ideaina inteligibilna struktura (nekakšna socialistična zavest), ki bo spontano, brez globljih kriz in notra-njih antagonističnih osebnostnih, skupnih in splošnih družbenih protislovij ter konfliktov omogočala nor-malni razvoj in dinamično funkcioniranje socialistič-nih institucij ter družbenili razimerij nasploh? Ali ni-smo vseskozi posvečali sorazmerno preveč pazorno&ti materialni produkciji in materialnim stimulansom produktivnosti ter mnogim pravno-formalnim proble-mom in tehnično-proceduralnim aspektom sistema, obenem pa nismo dovolj zavzeto in strokovno raz-reševali problemov človeškoga faktorja v produkciji in v družbenem življenju nasploh, problemov, katerih načrtno in kontinudrano proučevanje in razreševanje je pogoj.za ohranjanje in krepitev vsega tistega, kar lahko na splošno imenujemo delovna morala, disci-plina, odgovornost? Ali niso družbenopolitične organi-zacije (ZKJ, SZDLJ, sindikalne in mladinske), prema-lo storile na področju izpopolnjevanja slehernega svojega člana — da so namesto študija o dolgoroč-nih, sistematičnih vzgajnoizobraževalnih programih s tematiko družbenih ved in filozofije običajno gojile zastarele in neprilagojene oblike sestankaxskega in drobnjakarskega ideološkega dela; da so namesto preciznih, znanstveno utemeljenih mentalnohigien-skih in drugih osebnostnih programov, ki bi počasi, toda zagotovo spreminjali karakterno strukturo po-sameznikov in razmerja med članstvom v izvir mo-ralne vsebine celotne družbe, ohranjale način stihij-skega in naključnega razreševanja teh (pri sodobnem človeku pogosto zelo delikatnih) problemov? Po vseh teh vprašanjih in še posebej po zadnjem se je treba vprašati, od kod naj se izcimi socialistična zavest, če ne iz ZAVESTNIH PRIZADEVANJ LJUDI, in kaj naj bo njena vsebina, če ne NAJVIŠJA SODOB-NA ZNANSTVENA IN FILOZOFSKA SPOZNANJA, in kje naj se predvsem praktično, v ljudeh in v njihovih resničnih razmerjih afirmira, če ne v AVANTGARD-NIH ORGANIZACIJAH? Vprašanja socializma in nravnosti (in še zlasti vpra-šanja uveljavljanja družbenega samoupravljanja) je treba radikalno, zahtevno postaviti v sami vsakdanjo-sti. Prepuščati stvari stihiji in dovoljevati zniževa-nje tonusa zavestnih dejavnih prizadevanj se pravi iz-gubljati bitke, zamujati prilike, zaostajati. Najslabše pa je iskati fiktivne krivce, sklicevati se na »objek-tivne težave«, pričakovati izboljšanje od »materiaine baze«, tolažiti in pomirjevati se s (samo)kritiko, v jedru katere bi z vidika »humanistdčne psihoanalize« lahko odkrili najrazličnejše racionalizacije, sublima-cije ali celo »sado-masohistični kompleks«. Sodobna družbena znanost in filozofija (predvsem marksistična) zelo jasno govorita o nerožnatem sta-nju in o ne ravno najsvetlejših perspektivah sveta in človeka, toda sugerirata tudi poti in načine saniranja in preseganja; naša ter naših organizaoij in institu-cij naloga pa je, da v praksi uveljavimo uistntmen-tarije moderne znanosti (teoretične in aplikativne) ter se spoprimemo z intelektualno iin mravno apa- tijo in z najrazličnejšimi oblikami egodzma, anar-hije, ruitinerstva, konformizma, dogmati&ma, nacio-nalizma itd. ifcn. Nenehno bi bilo treba tudi opozarjati, da je situa-cija človeka v samoupTavnem sistemu načelno nepri-merljiva z njegovo situacijo v svetu meščanske de-mokracije ali v kakršnihkoli avtoritarnih razmerah: v obeh situacijah je človek bolj sam zase, manj je vključen v družbo — v prvem primeru je prepuščen anomiji individualizma in egoizma, v drugem hete-ronomiji kolektivizma ali korporativizma; šele sa-moupravnost je ravnotežje, »modra omejitev« obeh ekstremnih pozicij, samodoločenost in vključenost obenem. Predvsem to je odgovor na teino o »samouprav-ljanju kot prvenstveno moralni aktivnosti in kot naj-pomembnejši obliki novih, v bistvu moralnih družbe-nih odnosov«. S to se najožje povezuje tema o »po-menu razvite osebnosti, osebnih moralno-karakternih lastnosti in osebne kulture za vsebinsko moralno pol-nost samoupravnih procesov«. (Opomba: besedilo se nanaša na teze pripravljalnega odbora simpozija — V. S.) Ta referat ne bi smel imeti v naslovu besede »vsakdanjost«, če bi poskušali v njem postulirati ka-krsenkoli lik idealne osebnosti, totalnega človeka in podobno. Res pa je tudi, da samoupravljanja ne mo-rejo uveljavljati, živeti kakršnikoli ljudlje. Že poprej smo omenili, da je treba še mnogo storiti prav na tem področju, da je odloeilna optimalna prizadetost in-dividua, občana, člana delovne organizacije, komuni-sta, mladinca itn. za našo skupno stvar, usodo, pri-hodnost, da je treba za vsako ceno zahtevati optimal-no, če že ne maksiraalno delovno, intelektualno in nravno disciplino. Ne le, da se je treba nenehno UČITI, UČITI, UČITI, kot je zahteval Lenin, temveč se je treba tudi marsičesa SPOMNITI — vseh tistih usod-nih soočenj v naši preteklosti in polpreteklosti: so-očenj s protiljudskimi in šovinističnimi silami v stari Jugoslaviji, s fašističnim okupatorjem v narodno-osvobodlni vojni, s kominformovsko gonjo po vojni... Tuai danes je mogoče zmagati samo z adekvatnimi sredstvt (to pa je v marsičem težje — saj ne gre le za moralno silo, za predanost, budnost in odločnost, temveč tudi za dosego in obvladanje vrhunske znan-stvene, umetniške, tehnološke, organizacijske idr. pro-blematike). XXX Samo še nekaj skic konkrefane problematike sa-moupravne prakse. V naših gospodarskih organizacijah je še vedno veliko premalo strokovnih služb, ki bi delale v najožji povezavi s samoupravnimi organi in z družbenopoli-tidnimi organizacijami pri reševanju vseh mogočih neposrednoživljenjsko pomembnih problemov, dejan-skih potreb naših delovnih ljudi. In prav ti problemi so glavni problemi samoupravljanja. Zapletena vpra-šanja finančnega in komercialnega poslovanja, poli-tika cen in vključevanje v mednarodno delitev dela, problemi tehnologije, makroorganizaoije in ekonomske analize so in zelo verjetno tudi bodo povsem razum-ljifvi samo izšolanim in izkušenim strokovnjakom, zato niso in ne bodo temeljna vsebina samouprav-ljanja slehernega proizvajalca; tudii s propozicijo vse drugačnih centrov za tehnično in družbenoekonom-sko izobraževanje, kot jih imamo v podjetjih danda-nes, bo to ostala predvsem damena specialistov, ki s to ali z ono problematiko žive leta in leta, pa ji še ne pridejo do dna. Nedvomno je prav, da imajo v zadhji instanci odločilno besedo delovni ljudje oz. predstavniki celotnega kolektiva, toda tovrstna od-ločanja se bodo vedno gibala na robu razumevanja in zato tudi na robu zanimanja. Teoretično smo se nekoliko približali razlikovanju med (samo)upravljanjem in vodenjem, še daleč pa smo od tega, da bi v praksi razčistili problematiko te relacije (ki ima tudi svoje nravstvene aspekte). Z instrumentariji sodobnih družbenih ved bi morali najprej poskušati odpraviti najbolj kričeča navzkriž-ja. Tako npr. navkljub samoupravljanju še vedno ni resnejših, studioznih poskusov uveljavljanja teamske-ga dela tam, kjer je to mogoče ali celo neogibno po-trebno, še vedno se zelo redko (samo ob resnešjih in-cidentih) zamislimo nad avtoritarno prakso vodenja, ki jo lahko v bolj ali manj izrazitih oblikah odkri-vamo vsepovsod ... Samoupravljanje je treba gojiti, posvetiti mu ves potrebni intelektualni napor, ne pa čakati na nauke, ki naj bi se »izvili iz prakse«, ki je brez naših smiselnih intervencij kar prehitro degene-rira v rutino in postane jalova. Naš tip avtoritarnega »šefa« ali »vodje« je nastal v relativno dolgotrajnem procesu industrijske in obrtniške evolucije v meščan-ski družbi. Če dandanes v kapitalističnih deželah po-svečajo veliko pozornost prevzgoji vodstvenega ka-dra, morajo biti naši napori še toliko večji — saj se gre za veliko radikalnejši preobrat. Nikakor se ne sme-mo zanašati, da gredo stvari same od sebe na bolje — največkrat je res prav nasprotno. Osebnost vodje, usmerjevalca, organizatorja teamskega dela, koordina-torja delovnega dogovora, mentorja novih in neizku-šenih delavcev in še veliko podobnih OSEBNOSTI, ki naj tvorijo hrbtenico samoupravljanja, bo treba šele vzgojiti, URESNIČITI. Praksa sama od sebe zelo malo daje spontano in fcudi izpridi se lahko. Prakso je treba kultivirati. še en konkretni problem: osebni dohodki. Tu gre vsekakor za resničen, dejanski interes delovnih ljudi, le da se prav tu pogosto pretirava. Delovna morala rezultira iz cele vrste poizitiv-nih ukrepov in pobud; mednje sodi tudi pravično nagrajevanje. Toda nikakor ni smiselno riniti problem zaslužka nanehno v ospredje, kar naprej ljudi nanj opozarjati in tako umetno ustvarjati vzdušje zasluž-karstva in zavisti. Kaj se dogaja? Več skoraj enako starih ljudi, z enakim delovnim stažem, na podobnih delovnih me-stih dela skoraj ©nako dobro; nikoli jim ne bi prišlo na misel, da bi primerjali svoje skoraj enake plače, če jih ne bi javna obravnava k temu spodbudila; tisti, ki imajo samo dva ali tri stare dinarje na uro manj, so užaljeni ali bolje — osramočeni; nastanejo najrazlič-nejši moralni problemd prizadetega samospoštova-nja... Ob neki priliki se je na odločbe pritožila skoraj ena tretjina ,delavcey nekega oddelka; nihče se ni pritožil na temelju dokazovanja, da' je prenizko pla- čan (čeprav so bili dohodki ke skupine pretežno nkki), temveč so se vsi primerjali s sodelavci — vsi so do kazovali enakost, odsotnost bistvene razlike ... Znani so tudi primeri ostrih konfliktov med sta-rimi in mladimi, med izobraženimi in neizobraženimi, med izkušenimi in neizkušenimi itn. Pri vsem tem bi se bilo treba zavedati, da idealnega sistema delitve osebnih dohodkov ni mogoče ustvariti, ker človek ni le razumsko bitje, pač pa je tudi (v pretežni meri) emotivno, da so subjektivna prepričanja in stališča pogosto veliko močnejša kot argumenti in razlage... Treba je sicer še mnogo bolj kot doslej vztrajati na pravičnosti nagrajevanja (saj ne manjka niti prav ekstremnih anomalij), toda to naj se vrši z dolgoroč-nimi, kontinuiranimi prizadevanji kvalificiranih stro-kovnih služb, ki bodo usposobljene za vse potrebne tehnološke, ekonomske, psihološke in sociološke raz-iskave; seveda bodo tudi rezultati dela takšnih služb jalovi, če ne bodo v svoje delovno območje obenem za-jele tudi problematike vseh ostalih načinov stimuli-ranja delovnih ljudi in reševanje življenjskih proble-mov, ki so povezani z njihovo delovno situacijo. Predvsem v podjetjih se lahko prepričamo, da so zahteve po »uravnilovki« zelo redke, da pa je delovne ljudi s stalnim opozarjanjem na zaslužek mogoče kar dobro frustrirati. če upoštevamo še to, da je strokov-nost ljudi, ki se ukvarjajo s temi problemi, pogosto nizka m da se običajno že pri izdelavi sistemov misli na ptačo posameznika, je stvar še toliko bolj brez-upna... Skratka, delitev po deln je treba fundirati; organi-zacijski oddelki in kadrovsko-socialne službe se mo-rajo strokovno okrepiti, da bodo sposobne nuditi vso potrebno pomoč samoupravnim organom in družbe-nopolitičnim organizacijam ... Sicer pa je v podjetjih še toliko problemov, na katere je treba misliti; takšno, popolnoma deviško področje je npr. rekreacija, pa tudi socialne službe delajo šele prve, zelo negotove korake itn. (Slej ko prej bo potreben kak simpozij o skrbi za delovnega človeka in o praktičnih načinih re&ničnega dviganja de-lovne morale, ki jo še marsikje znižujejo različne konzervativne fiksacije, nesbrokovnost in kampanj-ščina.) XXX Za sklep teh nekaj misli o socializmu, nravnosti in vsakdanjosti se mi vsiljuje predstava tragikomič-nega prizora pozitivne, idealne, prosvetljenske, mo-ralistične pedagogike iz Sartrove drame »Hudič in Ijubi bog« ... Kako malo vemo o končnem efektu na-ših prizadevanj in naukov, kako neusmiljeno se lahko poigra zgodovina tudi z najplemenitejšimi hotenjd, nameni in upanji... Edim odgovori na vprašanje o socializmu in nravnosti so DEJANJA, moralno rele-vantni akti — v njih je prisotna morala v vsakda-njosti. Avtor te razprave tov. V. Sruk nam je sporočil, da je bila le-ta napisana pred kakitni desetimi meseci kot referat za ljubljanski simpozij o morali v aprilu t. 1., in da naj ga objavimo, če menimo, da je še aktuaien. Mi pa menimo, da je pojm aktualnosti tako dvosmiseln. da z njim objave ne moremo ftpravičiti. Vsaka ravi-ra' •¦ "¦•"¦•rcf1 •"<¦ ^e sivarna. mora sfovoriti sama za sebe. če se 1» zares zgodi, pa more presoditi le bralec sam. Op. ur. marko kerševan družbene funkcije religioznih predstav če resno jemljemo marksistično tezo o odnosu družbene biti in družbene zavesti (upoštevajoč, da je religija oblika druzbene zavesti)1 potera je vsaka konkretna sodba o konkretnih funkcijah religije »na-sploh« v življenju posameznika in družbe v načelu zgrešena. To izhaja tudi že iz elementarne in hkrati temeljne fne samo) Marksove ugotovitve, da »človek ustvarja religijo tn ne religija človeka. (Luther: »Bog dela to, kar hoče človek.«) Konkretna funkcija religi-oznega »drugega sveta« (v najširšem smislu: od pro-storsko časovnega pojmovanja — nebesa in posmrtno žtvljchje — do nadnaravnih bitij, sil, lastnosti, vred-not) je odvisna od tega: 1. kakšen ta svet je, kaj je človek vložil vanj; 2. kako je vložil, kakšen odnos je ustvaril med »drugim svetom« in seboj. Kaj projicira v »drugi svet« (kaj odtujuje od sebe in »tega sveta«), pa je odvisno od človeka — »človek, to pa je človekov svet, družba, država« (Marx). — Sledeč zgodovinski in individualno psihološki genezi pojma religije ni mogoče sklepati, da je reli-gija izraz nekih posebnih, človeku od vsega začetka lastnih religioznih potreb. Po svoji obliki ima v osnovi enak izvor in funkcijo kot druga človekova spoznanja o svetu. Po svoji vsebini fpo tem, kar se je alieniralo v svet potencialno religioznih predstav) pa je religija »posredno potrjevanje človeka«, prenos razreševanja nekih človeških osebnih in družbenih navzkrišij ali zaupanje v njih reševanje s pomočjo drugega sve-ta. Kot taka je religija torej izrazito instrumenlulne narave; je sredstvo (ali nadomestek) za neke druge ci-Ije in vrednote, ne pa sama po sebi cilj ali vrednota. Vendar pa (zgolj) tako tolmačenje religioznega feno-mena zaide v tezave pri ugovoru, ki ga postavljajo religiozni Ijudje ali njihovi ideologi, češ da tako mi-šljenje kaže na nerazumevanje religije: religija da je lahko sicer tudi sredstvo ali iluzorni nadomestek za razreševa?ije osebnih in družbenih navzkrižij, lahko je tudi sestavni del človekovega (ne) poznavanja sveta, toda ni samo to, niti to ni bistveno zanjo. Religija ozi-roma vera kot njen subjektivni izraz, je za človeka tu-di sama po sebi vrednota. — Znano je, da mnogi verujoči, ki slede komuni-stičnim gibanjem pri vseh njihovih družbenih akcijah, usmerjenih v razreševanje družbenih protislovij in ki sprejemajo program osvoboditve človeka, odklanjajo konsekvenco, ki po mnenju marksistov iz teh akcij in programov izhaja: osvoboditev človeka od religije. To-da če posamezna delavska gibanja sektaško postav-Ijajo boj proti religiji za »preizkusni kamen« dosled-nosti. v prizadevanju za dokončno človekovo osvobo-ditev, pa se pogosto odločijo za religijo in proti (ta-ko pojmovani) osvoboditvi človeka. če bi bila religija zanje le sredstvo za posredno potrjevanje človeka, bi bilo tako njihovo ravnanje povsem nerazumljivo, saj bi pomenilo, da se zavestno odločajo za posredno potr-jevanje, iluzorno osvoboditev proti prizadevanju za neposredno in stvarno osvoboditev. Nekateri gredo ce-lo dalje: marksistični oziroma sploh humanistični program osvoboditve človeka (razen osvoboditve od religije) sprejemajo kot sredstvo, ki bo šele omogočilo realizacijo prave religioznosti, ki bo šele privedlo do pravega razcveta vere. Ugovor, da gre pri takih verujočih za samopre-varo o vlogi vere ali pa za slepo vero v božje bivanje, ne zadovoljuje; med njimi poznamo izrazito kritične duhove, pa tudi agnostični dvom v obstoj »filozofske-ga« boga ni neznan danes niti preprostemu verniku ni-H vrhunskim predstavnikom religiozne misli. Najver-jetnejši odgovor je, da predstavlja religija za mnoge verujoče določeno vrednoto tudi sama po sebi, da za-dovoljuje eno izmed njihovifi potreb, ki jo noben drug pojav ne more v celoti zadovoljiti. Izhajajoč iz ugo-tovitve, da religija ni nastala zaradi zadovoljevanja nekih specifičnih religioznih potreb, temveč kot funk-cija drugih, nas to lahko navaja na sklep, da se je ta-ka religiozna potreba pojavila šele kot rezultat višje stopnje človeškega rasvoja in razvoja religije same. Z drugega vidika opozarja na problem neredukti-bilnosti religije na golo sredstvo za dosego ciljev, ki nimajo zveze z religijo. Leszek Kolakouoski: »Ponašanje Ijudi je funkcija njihovih potreb (in to nikakor ne le biološkihj. če je tvorjenje idej vrsta cloveškega ponašanja in je reakcija na potrebe, ki so se jih zavedeli, lahko priznamo tudi... obstoj religioz- nih potreb kot nereduktibilnega, a razložljivega pojava človek namreč ni vsota enkrat za t>selej danih potreb; njegova posebnost je prav v procesu razširjanja in po-stopne osamosvojitve določenih potreb, nastalih spo-četka le kot sredstvo ali partikularizacija drugih.« če je religija »ena izmed oblik, v katerih se organizirajo (družbeni) konflikti, je to le zato, ker religiozne potre-be obstoje v družbeni zavesti kot njeno avtonomno ob-močje. V nasprotnem primeru bi bilo povsem nera-zumljivo, kako da imajo religiozni pojavi lahko svojo instrumentalno funkcijo v družbenem življenju... Očitno je pač, da bi bile vse ideologije, miti in simboli povsem neuporabni, če bi njihovi privrženci vedeli, da ao dejansko le sredstva za dosego drugih ciljev — ta-krat namreč ne bi bili privrženci ideologij.« problem ,,religije kot vrednote same po sebi" (Sioiadomoše religijna i voiež koščielna, Warsza-wa, 1965, str. 37—38) — Vprašanje religije kot vrednote same po sebi je torej vprašanje obstoja specifičnih religioznih potreb, je vprašanje funkcije religije nasploh, to je funkcije, ,drugega sveta' samega po sebi, ne glede na njegovo konkretno vsebino (od katere zavise konkretne druž-ne mikro — in makro funkcije religioznih predstav). Feuerbach je za Schleiermacherjem zapisal v svo-jem »Bistvu krščanstva«, da je religija zavest o ne-skončnosti. Drugi dve misli, ki ju pogosto srečamo — prvo predvsem pri vernikih, drugo predvsem pri ate-istih — sta, da le religija daje smisel svetu in človeku, ter da je bistvo religije v zavesti odvisnosti. Smiselnost, ki jo uokvirja vprašanje »zakaj?«Hah-ko formalno nastopa le v odnosu dela s celoto, seda-njosti s prihodnostjo in preteklostjo. Vsaka celota, vsa-ka končnost, ki ni več usmerjena na nekaj več. ki je samozadovoljujoča, je neogibno brez smisla; oziro-ma točneje, zanjo je pojem smisla neuporaben. Posa-meznik nikoli ne more najti smisla svojega obstoja v samem sebi: bolj ko se čuti samozadostnega, manj ko je usmerjen na druge, bolj čuti svojo nesmiselnost. Tu-di to je dobro ugotovil že Feuerbach, ki zato v zameno za vero v boga predloga kot edino sredstvo osmišlja-nja posameznikovega življenja navezanost na »rod«, na »drugega«. Posamezni človek v resnici lahko najde svoj smisel le v drugem, v zgodovini in družbi. Toda usmerjenost ali na »rod« ali na Boga ni toliko rezul-tat poljubne izbire, kakor osebnih in zgodovinsko druž-benih okoliščin, ki omogočajo ali onemogočajo člove- 1 Mancov izraz iz Prispevka h kritiki politične ekono-mije se glasi: gesellscbaftliche Bewusstsemsform = driiž-beoa oblika zavesti. — Op. ur. \, Hočevar, Hiše, jedkanica, 1966 Tihožitje, jedkantca, 1966 / A ku občutek povezanosti z uspdo drugih in odgovornp-sli zanjo. odoisno od tega, v koliki meri mu omogo-čajo da rmstopa kot (zavestni) tvorec zgodovine. Rav-no tako brez »smisla« je obstoj konkretne zaključene družbe, če ta ne gleda same sebe v odnosu odvisnosti in odgovornosti od zgodovine človeštva — ali od neke-ga »drugega sveta«. Prav tako je s samo zgodovino človeštva, če se je ne vključi ali v tok evolucije ma-terije sploh ali pa v načrt nekega boga. Brezsmisel?io je vesolje samo, če je ujeto samo vase. Popolnoma brez smisla pa je bog sam. Svoj smisel najde zopet le kot stvarnik vesolja itd., dokler ne pridemo zopet do človeka, do ugotovitve, da ima Bog smisel le zaradi človeka. Danes ie potreba, da bi onostranstvo neposredno dajulo smisel posameznikovemu bivanju v upadanju; med drugim tudi pod vplivom marksističnih koncep-cij in razširjenosti evolucionističnih naziranj sploh. Zato ni čudno, da je prav mecl verujočimi v »najmo-dernejših« okoljih sodobnega sveta naletela na velik odziv teologija T. de Chardina. Le-ta je zavrgla tradi-cionalni individualistični religiozni poziv. Zato pa je dala »smisel« celotnemu evolucijskemu procesu s tem, da ga je usmerila na vesolju transcedentno točko Ome-ga, izenačeno z Bogom. Religija kot zavest o odvisnosti odraža isto raz-vierje. Odvis?iost od česa, je vedno tudi navezanost na kaj. Zavest o odvisnosti pa je hkrati, če že ne zavest o smisiu, pa vsaj zavest o stanju, v katerem se vpra-šanje o smislu ne postavlja. Ne bi si upal odgovarjati na vprašanje o izvo-ru potrebe po smislu VSEGA, vendar ni mogoče za-nikati, da ta potreba obstaja, in da je prav odgovor na to potrebo ena glavnih domen religije. M. Weber pra-vi, da je osnovno izhodišče vsake teologije kot inte-lektualne racionalizacije religioznih predstav, da »svet mora imeti svoj smisel; kako moramo ta smisel poj-movati, da je zamisljiv (denkmoglich).« (Soziologie, Weltgeschichttliche Analysen, Politik, Stuttgart 1964, str. 336) Lahko dalje rečemo, da pomeni zavest o »drugem svetu« kot zavest o neskončnosti, tudi neskončnosti človeka, pozitivno pridobitev človeškega razvoja. Pre-nesena in preoblikovana postane ta zavest v marksi-zmu jasno spoznana zavest o nepopolnosti človeka in neskončnosti njegovih teženj, zahtev, upanj (R. Ga-raudy, gl.: Teorija in praksa, 1965/7—8.) Obstoj »dru-gega sveta« sam po sebi demantira, da bi bil »ta svet« popoln, končen, nespremenljiv, »najboljši pod son-cem«. Tudi v tem smislu lahko razumemo Marxov iz-rek, da je religija protest proti bedi (tega sveta): »akt vtre dokazuje, da se človek nikoli ne prizna poražene-ga, in torej priča o njegovi veličini«. Druga funkcija, korenini v občutku, ki izvira iz te-ga, »da smo nekaj in nismo vse; to kar imamo od biti nam onemogoča, da bi spoznali prve principe, ki izvi-rajo iz niča; neznatnost biti, ki jo imamo, nam zakri-va pota neskončnega« — kakor je »misterij biti« pri-kazal npr. Pascal. Na tem nivoju sta si ateizem in ve-ra morda najbližja, a hkrati najbolj oddaljena. Atei-zem sprejema »skrivnost biti« — ali v kakršni koli filo-zofski ali teološki terminologiji se že izrazimo — kot samoumevnost, kot hladno, neprobojno danost. Reli-gija ne. »Poslednja in edina samoumevnost je prav ab-soiutna božja skrjvnost kot temelj človekovega biva-nja«, toda — in v tem je ria iem riivoju funkcijd tiko zaradi neposrednih interesov — po oblasti, moči, denarju — same sebe kot posebne družbene grupe fpri^ tem lahko pride v konflikt celo z ravno tako religioi no in z istim razredom povezano oblastjo). odnosi med verniki, religijo in cerkvijo — Odnosi med verniki, religijo in cerkvijo: Reli gioznost raste vedno iz konkretnega posameznikove ga bivanja; »ta svet« določa kakšen drugi svet rabi dt ločen posameznik in kakšen je lahko. Specifično religijo je, da ni nikoli »privatna«. Posameznik pri za~% dovoljevanju svojih religioznih potreb vedno navezu-je na neke nadosebne, »objektivne« predstave, ki jih nudi navadno (ne pa nujno) neka institucionalizirana rehgija. V njenem okviru si potem ustvarja svoj reli-giozni svet. V primeru, da institucionalizirana religija ne nudi ustreznega gradiva, se lahko začne posamez-nik obračati k drugim religijam ali pa pride do dopol-njevanja stare. Lahko pa se ostaja le pri selekciji in interpretaciji danega gradiva, kar vodi do nastajanja (z ozirom, da so vzroki zanjo navadno skupni števil-nim Ijudem) raznih tipov religioznosti, raznih teolo-gij, herezij in novih veroizpovedi. Koliko vernik rabi cerkev, in kakšno cerkev rabi, je odvisna od značaja njegove religioznosti. Lahko izhaja tudi brez nje, zla-sti pa jo posamezen vernik ne rabi v vsem obsegu nje-ne običajne dejavnosti. A tudi takrat, če jo za praktici-ranje svoje religioznosti neposredno ne rabi, je zainte-resiran za njen obstoj. Obstoj cerkve mu je namreč zagotovilo, da njegove religiozne predstave niso sub-jektivna izmišljotina. Z druge strani je cerkev (kot organizacija duhov-nikov), ki je postala priznana družbena institucija in s tem sestavni del družbenega sistema fvse v sociolo-škem smislu) z lastnimi finančnimi, propagandnimi, vzgojnimi sredstvi, relativno samostojna v odnosu do vernikov in njihove religioznosti. To pomeni, da ni le religiozni intelektualec, ki osmišlja in formulira reli-giozne nazore vernikov, temveč da je zainteresirana, kakšni so ti nazori ter ima tudi možnost, da nanje vpliva. Pri tem je očitno, da je specifičnost njenih interesov v bistvu izraz specifičnosti njenega položaja kot posebne družbene skupine nasproti vernikom; ta specifičnost lahko gre od različnosti položaja znotraj cerkve (v širšem smislu) do posebnega položaja v druž-bi sploh. Možnosti, ki jih ima organizacija duhovnikov za to, da je kaj več kot intelektualec svojih vernikov, je povezana z možnostmi, ki jih ima kot relativno samo-stojna družbena institucija, da posega v druge sfere družbenega življenja in se poslužuje za vpliv na reli-giozno sfero sredstev, ki jim pripadajo. Le tako lahko doseže, da Ijudje »verujejo« (v smislu, da ravnajo v skladu z cerkvenimi verskimi zahtevami) v nekaj, za kar ne čutijo potrebe; le s takimi sredstvi (npr. z vpli-vom ali celo monopolom na izobrazbo) lahko načrtno ohranja neke religiozne predstave, ki ne ustrezajo več sodobni podobi o svetu itd. čim močnejša je cer-kev kot družbena institucija (in to ne glede na vzroke te moči), čim večji je njen vpliv na ostale družbene institucije, tem večja je možnost razhajanja med de-janskimi religioznimi potrebami Ijudi in »vplivom re-ligije« na družbeno življenje in ravnanje posameznika. Običajno je zaradi konservativnosti institucije tak vpliv religije večji in negativnejši, kot vpliv spontane religioznosti fne velja pa to vedno: cerkev lahko delu-je kot družbeno napredna institucija na področjih, ki so kulturno in versko zaostalejše od cerkvene metro-pole.) — Vse to je pri krščanstvu še posebno aktualno. Krščanstvo je zajelo Evropo (izven rimskega antične-ga sveta) od zunaj. Niti ni nastalo, niti se ni spontano širilo po njej: krščanstvo je razširjala po evropskih deželah že obstoječa organizacija antičnega sveta. če je krščanstvo zaradi nekaterih svojih naukov ustre-zalo nastajajoči fevdalni družbi — predvsem njenim vrhovom, ki so ga zato tudi najprej sprejeli in nato »z vrha« razširjali — pa je bilo po drugi strani temu svetu izredno tuje. Uspelo je, ker se je prilagodilo in ker se je z drugimi sredstvi vsililo Ijudem. Katoliški sociolog Le Brus pravi: V dobi Merovingov množice niso hodile v cerkev zaradi vere v Kristusa. Normalno je predpostavljati, da jim je šele kult ustvarjal pred-stave in porajal prepričanja (Cit. po J. Maitre; Reli-gion populaire et populations religieuses, Cahiers int. de soc. 1959/2). Katoliška cerkev je namreč monopo-lizirala ves religiozni kult: »poganske obrede je nasil-no zatrla ali pa jih je asimilirala«. Zaradi specifič-nih zgodovinskih okoliščin je kot edina organizira-na intelektualna, kasneje pa še gospodarska in pone-kod celo vojaška sila, posredno ali neposredno zajelo skoraj vse druzbene institucije in še dolgo ohranilo vpliv nanje. Nastala je »krščanska civilizacija«, ki je bila neodvisna od dejanske religioznosti Ijudi; tako je tudi cerkev imela družbeni položaj v veliki meri neod-visno od dejanske religioznosti vernikov. Religioznost je v »končni instanci« obstajala in obstaja tudt v ta-kem položaju njen temelj: toliko bolj, kolikor manj je cerkev povezana z drugimt družbenimi institucija-mi, kolikor i^olj je ogrožen njen religiozni monopol, ki je nastal in bil vzdrževan z nereligioznimi sredstvi. \