- 170 — Ljubi svojega bližnjega! i. ilo je teden dni pred vsemi Svetimi. V mali poclstrešni sobici mrzlega pred-mestja životarita dve osebi. Ena vbada pridno šivanko v krilo in je globoko sklo-njena nad delom. Imeti mora kakih dvajset let. Poleg njc pa sedi na starem stolu nje sestrica, dekletce jedva sedmih !et. Ubožici sta brez staršev; kar si pri-služi Anica s Sivanko, od tega se živita, Irma pa hodi v šolo . . . Polagoma se je stemnilo. Anica je morala prenehati z dclom in na prošnjo Irmino ji jame pripovedovati o rajnih starših: ,Matere svoje se jaz še prav dobro spominjam. Kaj bi se jih ne, saj so bili tako dobri! A jedva si bila ti stara mesec dni, že so umrli. Tedaj so nama ostali samo še oče. Res po očetovsko so skrbeli za naju. A žalibog ne dolgo. Mene so dali učit se šivanja. Ti pa si bila pri neki soscdinji, da je pazila nate. V šolo še nisi hodila. Naš oče so bili tudi ognjegasec. Pri nekem požaru so se radi svoje redke po-žrtvovalnosti ponesrečili. Ko je bila že vsa hiša v plamenu, so naš dobri oče še enkrat skočili v ogjenj in rešili mladega gospoda. A podstrešje se je udrlo in tram je zadel očeta lako nesrečno na glavo, da so umrli še tisti dan v bolnici. . ." Solze so se ulile Anici po licu. Malo časa je prenehala, potem pa zopet nadaljevala: ,Glej, Irma, naš dobri oče so tako Ijubili svojega bližnjega, da so šli v smrtno nevarnost zanj. Niso se bali smrti, saj je bilo rešiti življenje bližnjega. A vsega-mogočni Bog jih je poklical k sebi. Sedaj se vesele gori v zlatih nebesih ... Ko so dobrosrčni Ijudje zvedeli, da so najin umrli oče zapustili dve siroti, so dajali meni dela, da sva se preživili... O listem, ki so ga naš oče rešili, nisem slišala druzega, kakor da — 171 — je bil sin bogatašev in da se je odpeljal takoj drugi dan k svojemu očetu." Noč je med tem zavila vso naravo v svoj temni plažč . .. Nocoj niso blesteli oni svetli milijoni na azurnem svodu, kakor navadno; neprodirna megla je legla nad mesto. Drugo jutro pa je pritisni! mraz, da je vse škri-palo pod nogami. | Če si gledal na ulico, si videl, kako je hitel vsa-kdo domov. Kdo pa je tudi rad na mrazu? Vsak si je zapel obleko tesnejše in povspešil korake ... Sedaj je bil tudi čas veselja za otroke, a obenem tudi čas žalosti za starejše. Ko je prihitela Irma domov, je začela takoj naganjati Anico: ,Ani, kaj ne, da mi kupiš venec, da ga ponesem ! na očetov grob? Kaj ne, da tni ga kupiš?!" I Če boš pridna, ga boš že nesla. A pazi, da se sedaj v tem mrazu ne prehladiš, kajti potem bi morala ležati v postelji, pa ne bi mogla iti na grob Ijubega očela." , nSaj bom pazila", je obljubovala Irma. J »• ! Trume Ijudi so hitele proti pokopališču. Tu si videl mlado ženo, oblečeno v črno obleko; tamžalost-nega mladeniča, ki mu jc pobrala neizprosna smrt najljubšo mater. Mimo teh pa je švignil izvožček, ki je opletal neusmiljeno z bičem po ubogcm konju. Tudi lrmo vidimo, kako stopa zareCega in vese-lega obraza proti kraju miru. Kaj ve otrok, kaj je smrt in nje rop? Njo je veselil samo venec . .. Hitela je dalje, ozirala se po Ijudeh, od časa do časa obstala in z odprtimi usteci ogledavala ta in oni grob . . . Koliko lučic je gorelo na dolgih vrstah grobov! Tu so bile rdeče, tam zopet bele, zelene .. . Kako je Irmo vse lo zanimalo ! Anica pa ni mogla ž njo, da bi jo opominjala, kdaj treba domov. Pre-hladila se je ubožica in morala je leči . .. — 172 — Nekak zatohe! vzduh je ležal na tem kraju po-Citka, in če je stresla kdaj kaka temna žalujka svoj zeleni vrh, je postalo Irmi tako čudno pri srcu. . . . PriSla je do očetovega groba. Pokleknila je . . . Prisrčno je povzdigala mala sirota svoji ročici proti nebu in prosila Vsemogočnega za rajnega očeta. Biserne solzice so ji lile po mladem licu, a sama tega ni zapazila. Preveč je bila zatopljena. Tudi za mraz se ni zmenila; bala se ni, da bi se prehladila, ko je klečala na zmrzlih tleh. Le o tem je razmišljala, kako mora biti lepo, če inia dober otrok Ijubega očcta. . .. Vstala je, položila venec na grob, obrisala si z ročico solze in odšla s pokopališča. Ko je pa prišla do vrat, ji položi star gospod roko na ramo in jo vpraša z mehkim glasom: ..Dekletce, ali veš, kje je grob ranjkega l.?u ,,O vem!" odgovori Irma z zvon-kim glasom. ,,Če hočete, Vam ga pokažem, saj Iež4 v njem moj oče." ln Irma hiti pred gospodom do groba. Tu mu pove, kako zelo je Ijubila svojega oieta, pa da je venec, ki leži na ruši, princsla ona in končno se ihtž razodene gospodu, kako rada bi videla še enkrat svojega očeta. Staremu gospodu so zaliie oči solze. Stal je ob grobu onega moža, ki je reSil življenje njegovemu sinu. Opazoval je že prej dekletce, ko je ihtelo ob grobu..... Vprašal je Irmo, kje stanuje, in šel je ž njo. Ko je vstopil, je videl takoj, da vlada tu revščina. Ah, koliko lepše opravljeno stanovanje je imel on! A kaj bi mu bilo najlepše stanovanje, da bi bil sam ostal na svetu. In da ima še sina — zato je moral leči v grob oče teh dveh sirot. In ni li zdaj njegova dolžnost, da pomaga sirotama, ki sta radi njega po1 stali ubožni ? * * Bilo je leto pozneje. Irma in Anica sta bili zope na pokopališču. A ob strani Anice je stopal njen mož, sin bogataša, kateremu je reSil njen oče življenje, a moral pri tem sam v grob. Irmo pa je spremljal stari — 173 — gospod, ki otroka Ijubi kot lastno hčerko. Sedaj ni inanjkalo Irmi ničesar, vsega je imela v izobilju. Irma si je pa za vse življenje zapomnila, da lju-bezen do bližnjega ne ostane brez blagoslova božjega. Pa tudi uljudnost proti vsakomu, znancu in neznancu — ne rodi nikdar slabih sadov. Lepa beseda najde pač vedno lepo mesto. Mijo Rujanov.