KoievJe — molil... Molči, toda ne iniiuje;. Kočevje si je pod silo razmer izbralo novo taktiko, tendenea pa je ostala stara: ojačiti, ali vsaj ohraniti jezikovni otočič, ki ga neusmiljeno razjeda na eni strani slovensko morje, na drugi strani pa grehi in napake iz preteklosti. Ganila se je slovenska raja. Tirja svoje pravice v šoK ih v cerkvi. V šoli zahteva, da se deca iz mešanih zakonov loči od manjšinske mladine in naj _e točno izvajajo določila šolskega zakona glede manjšinskega šolstva. Sin slovenskega očeta, ali slovenske matere v jugoslovanski šoli ne sme postati več Kočevar, še manj — Nemec. ; V cerkvi hočemo imeti službo božjo, pridigo in krščanski nauk tudi v hašem jeziku. Dan za dnem slišimo trditev, da je naš narod reven in ga lahko rešmo socialnih zablod še le takfat, če ohranimo idve karakteristični poteei Slovenca: narodno zavest in versko prepričanje. Brez shižbe božje, katero zaključi molitev v našem jezikuj brez pridige v našem jeziku sta obe karakteristični potezi našega človeka ,v resni nevarnosti. Tam, kjer ni službe božje za Slovenca, se nekateri naši odvadijo cerkve, odbija jih tuja beseda! — ali postanejo nacionalno mlačni, ker molitev v tujem jeziku na stežaj odpira vrata za vplive, kateri smotreno vzgajajo mlačneže in odpadnike. Kočevje molči, toda ne miruje: Ločitev Tnladine iz meianih zakonov od čistokrvnih Kočevarjev sicer na videz tolerira, toda rešiti hoče, kar se rešiti: da: deco iz mešanih zakonov, četudi so vpisani po želji roditeljev ob komisionalnem sprejemu — za Slovence — muči in zastruplja z nemškim veroukom. »Kakor moliš, takšne narodnosti si!« se glasi novb geslo. »Otrok iz mešanega zakona naj moli nemško, pa bo veljal za Nemca...« Misel iii prazna, kajti resnica je, da ima preprosti človek več razumevanja za verske — kakor recimo za nacionalne vezi. Preprost kmetič kaj rad žttvuje -nekaj dinarčkov za misijone v črni Afriki, ni pa vajen dajati podpore svojim bratom, ki jih je vrgla neusmiljena gospodarska kriza na belo cesto brezposelnih. Tudi proti enakopravnosti v cerkvi ima Kočevje svoj trik. Pred kratkem smo imeli priliko opazovati uvedbo tega obrambnega sredstva iz predpotopne dobe. V fari, kjer je dobra polovica prebivalcev nekočevske krvi, so »farani« pripravili — presenečenje; z bakljado, govori in darili so proslavili tridesetletnico prihoda svojega duhovnega voditelja. V vasi, kjer je od komaj 300 prebivalcev 109 čistokrvnih Slovencev (ljudi iz mešanih zakonov ne štejemo v to število!) se je vršila prireditev s samo na Kočevskem mogočim ropotom. Zvečer ob šestih so zagorele lučke v oknih, prišla je povorka s tremi lampioni in s svečkami, katere so branili stekleni valji, prikorakal je cerkveni zbor, nastopila je dolga vrsta govornikov, kateri so čestitali jubilantu in na koncu je nastopil tudi gospod jubilant, ganjen od presenečenja in od »lepih, nepričakovanih daril«. Jubilant je izvajal med drugimi (in to trditev nekaj dni pozneje ponovil tudi pred celo faro!), da on in fara še nikoli nista bila tako eno, kakor baš ob priliki krasne slovesnosti. To se pravi: gospod jubilant ni videl, da fara pač ni bila kompletna, saj dobra tretjina faranov ni sodelovala, seveda ne zato, ker ta tretjina ni katoliška in ne verna, nego samo zato ne, ker se zaveda, da je bila pri svojih narodnih pravicah prikrajšana in v svojem narodnem ponosu hudo žaljena. Naš človek je vajen izkazovati čast in spoštovanje svojim dobrotnikom, v tem pogledu Slovenec ni izjema tudi na Kočevskem. Je pa tudi toliko brihten, da ve in razume: za tridesetletno delo, katero mu ni prineslo niti skromnega Očenaša, pač pa je dolga leta navajajo njegove otroke na, po obliki tujo molitev — ne sme dajati plačila. Še bolj pa razume kam meri taka igra, ko se vidi kompletna fara tam, kjer ena tretjina manjka, ker — mora manjkati. Dobro razume apel, ki je bil izrečen ne kompletni fari glede sloge in medsebojne pomoči za bodoče čase. Kočevje molči, toda skrbno pripravlja svoje še zveste za dan, ko bo naš človek zahteval svoje pravice tudi v cerkvi. Zato vidi strnjene vrste vseh faranov tam, kjer take strnjene vrste ni, zato pripravlja hrup- ne proslave tam, kjer bi imeli za trajne efekte boljše sredstvo: Ijubezen do bližnjega v dejanjih. Kristus in katoliška Cerkev nista satno za polovico, nego za celo faro. Ni res, da ima samo Kočevar pravico do verske tolažbe in proste poti do one zakladnice, katera ima vedno tolažilo za bolno človeško srce. Ni res, da moramo mi kristjani terjati pravico do slovenskega Očenaša in slovenske pridige v lastni državi, ko dolgo vrsto svojih sinov pošiljamo v tujino, naj luč svete vere užgejo v srcu poganov v njihovem jeziku in dajemo iz srca radi vse, kolikor le zmore naša revščina, da bi imeli naši sinovi, glasilci Kristusove ljubezni in pravičnosti, tudi gmotna sredstva za svoje apostolsko delo. Kočevje molči, toda obenem žali in izziva. Žali nas, ko Slovencu ne priznava pravice faranov, ko vidi v odsotnosti slovenskih vernikov kompletno faro in v taki fari slavi viden izraz vse premagujoče sloge. Obenem pa tudi izziva in nam greni življenje v časih, ko je itak prevelik in pretežak križ našega siromaka. Naravnost vsiljuje se nam misel, ali se ponavlja ona doba v moderni izdaji, ko je nemški duhovnik nekaznovano vihtel bič nad glasilci Kristusove vere samo zato, ker so ti slovensko molili in učili?! V moderni obliki pravim, ker danes je slovenski duhovnik — včasih sicer rešen take nadloge, ni pa rešen naš mali človek, kateri je zaveden Slovenec in dober Jugoslovan, zato pa odločno zahteva tudi v cerkvi spoštovanje pravice do uporabe svojega jezika. Boj za te pravice, za enakopravnost nam je v lastni državi tako nesmiseln, kakor naivno je početje: s predpotopnim bleskom in ropotom pognati boljše usode vredno manjšino v boj proti upravičeni zahtevi slovenskega ljudstva na Kočevskem. Kočevje molči, toda Jugoslovan je na straži: naša kri tle bo še nadalje mašila vrste, katere so redke danes vsled grehov »voditeljev« v preteklosti, še manj pa prenašala trike, žalitve in izzivanja! Julij Kovač.