Berilo v Ijudski šoli.::) Neovrgljivo je jezikov nauk v ljudski šoli mej najvažniširai predmeti. Da je pa berilo podlaga in sredotočje terau nauku, je vsakemu mislečemu človcku dovolj jasno. Iz tega sledi, da je dobro in primerno berilo za ljudske šole neprecenljivo. Veliko se je že govorilo, mnogo pisalo, kakega zadržaja in kake oblike bi ono moralo biti. Čedalje bolje se oddaljujemo od one zunanje nravnosti in enostranskega umskega razvoja, kterega sta Rochow in Campe priporočala. Moderna pedagogija gleda bolje na duševni razvoj (animi eruditio, Gemuthsbildung), in večina sedanjih beril je zbog tega po vscj pravici zgolj konfesijonelnih. Na to pa, da bi berilo moralo biti središče vsega jezikovega in znanstvenega poduka sploh, — na to se skoro brezizjcmno nikakor ni oziralo. ») Ta važni sostavek posneii smo po ,,Soči", in žclimo, da bi o tej stvari še kdo drugi kaj spregovoril v našem listu. . Vredn. Berilo ima namreč dvojno nalogo: iz njega učenec zajemlje jezikov zaklad; širi mu pa tudi krog znanosti. Z ozirom na ta dva momenta rabi učitelj svoje berilo. Ž njim vadi učence v dotičnem jeziku kolikor mogoče v oblikoslovji; podlaga ali zadržaj mora se jim na tanko razjasniti. Tirja se torej od njega, da se z berilom popolnoma seznani in ne samo to, nego da se ga doma uči, na vse strani premišlja in svoj nauk po tem vreja. Ta berilni odstavek mu bode zdatno zajemališče glede jezikovega nauka, oni mu podaja obilen zaklad glede na znanosti. Zato ne sme kar ob enem iz enega odstavka jemati; kajti nauk bi bil predolgočasen. Vpraša se, kako se ima v ljudskih šolah materin jezik učiti? Na dvojni način: formelno in realno, to je, z vcdnim ozirom na zadržaj. Učenec lnora tuje misli, pismeno ali ustmeno povedane, dobro razumeti in vse, kar je slišal, bral ali sam mislil, po jeziku in zadržaji pravilno, pismeno in ustmeno dobro izraziti. Oboje mora učitelj doseči. Formalni nauk obstaja v tem, da se mladina svojega jezika tudi zaveda; kajti napačno bi bilo, ko bi le po besedah segala ne glede na pomembo: on inora vse dobro razjasniti in to s pripomočki, ktere ima pri rokah. Vstanovi naj si nepremakljivo sredotočje, krog kterega naj se vsi dotični pogovori in vsa pojasnila skupljajo in vrste. To rau ponuja berilo v svojih sestavkih. Kakega zapopadka pa in kake oblike bi na Ijudski šoli moralo biti berilo, vstrezajoče svojemu namenu, je po mojih in po mislih odličnih pedagogov to: 1. Berilo mora zadržati jedernate jeziško -vzgledne spise, ki naj bodo prirodoslovni, zemljepisni, zgodovinski, kmetijski, opravilni. Neogibno treba, da mladina tuje misli tako razumeva, kakor prihajajo iz dotičnega vira. In to je za učitelja baš najtežavniši del vsega nauka; kajti znano je, da se z glavno mislijo še druge, rekel bi, slučajne družijo. N. pr.: Jaz si mislim nekaj, bodi si kaj abstraktnega, bodi si kaj konkretnega. Mišljeno izrazim z besedami. Kako drugače bode poslušatelj ali čitatelj to misel razumevall Tedaj mora učitelj po mogočosti vso lupino v miselskem obziru odlušiti, da vidi mladina čisto, zdravo jedro. Ne morem si kaj, da bi ne omenil, kako pomanjkljiva in polna slovniških napak so dosedanja berila na ljudskih šolah. Dalje so glede zapopadka bolje pristojna ljudskim šolam na Kranjskem, ker je, kar je zemljepisnega v njih, večidel prikladno samo kranjskim razmerani; o drugih slovenskih pokrajinah in deželah našega cesarstva je prav malo, skoro bi rekel, nič navedenega. Da ni to pravično, vsakdo lahko vidi. 0 kmetijstvu, kterega velevažnega predmeta bi vsaj principi morali biti vvrščeni, ni ne duha ne sluha. In kar se tiče pravilnosti jezika?! človeka čitajočega sramotna rudečica oblije; vsak sestavek mergoli po- greškov, posebno kar se dostaja glagola; da, še redek je stavek, pravilen po besedah in zlogu. Po takih berilih se otrok prav za prav sili, da nepraviluo piše in govori, ker on posnema le to, kar vidi. In to je lansko leto bilo povod, da sem predlagal pri seji, h kteri je nas učitelje naš obče spoštovani g. okrajni nadzornik bil pozval: naj se v prenaredbo dosedanjih beril za Primorje sestavi komisija iz strokovnjakov, med kterimi naj bi bila tudi kaka dva sposobna ljudska učitelja. Ali se je v tem smislu že kaj storilo, ali ne, mi do danes še nij znano. 2. V berilu zastopan konfesijonelni, za nas tedaj katoliški element, ne bodi nikakor sama dogmatika, morala, liturgika ali cerkvena zgodovina; berilo ne bodi verska ali sveta knjiga (Erbauungsbuch). Popisi svetih krajev, dob in praznikov, posebno pa značaji iz cerkvene zgodovine, estetično - živo narisani, so na svojem mestu. Učenec naj gleda v njih glorijo svoje cerkve, naj jo občuduje in nad vse ceni in ljubi. Vendar naj pa takih konfesijonelnih sestavkov ne bode preveč, ker spada razvoj religijozne čuti bolje v delokrog verskega učitelja. Tudi naj bi taki spisi ne namerjali krivo asketično odgojo, kteri je vodilo: ,,Edino sredstvo je, da se odgojenec navadi na veliko pobožnost in odpoved, brez ozira na zmožnosti, starost in prihodnji poklic. Po tem takem rnora človek postati svetoblinec, sanjar, kteri ni za svet in ni za nebesa, postati mora žertva hinavstva in skrivnega greha, ali pa še celo, ako bi po sili naloženo mu butaro odvrgel, frivolen brezbožnik. 3. Berilo, ktero ne blaži otroške duše, je pomanjkljivo, če ne že slabo.' 4. Pesmi ne sraejo se pogrešati v dobrem berilu, ker imajo nepopisljivo moč do izobraževanja estetične čuti. Na svojem pravem in najlepšein mestu bile bi dobre narodne pesmi, pregovori, reki, prislovice, ker se svojstvo vsakega, tedaj tudi slovenskega jezika osibitno v njih razodevlje. Mimogrede moram, da-si nerad, omeniti, da sedanjemu pervemu in drugerau berilu pridejani Nedved - ovi napevi, če tudi še dobri, z malimi izjemki niso za rabo. Kolikor me je skušnja učila, šolski deci ne dopadajo, ker melodije niso lepe in skoro brezizjemno ne lehko umljive, kakoršne po avktoritetnem Schilling-ovem izreku morajo biti v pesniih za otroke. 5. Berilo bodi slovensko, narodno. Človek postane le po odgoji, kar je. Zarad tega tirjamo tudi, da berilo, posebno ono za viši razred o domovini govori, o domovini, o širjem in ožjem pomenu, o Avstriji in Sloveniji. Oboje gre pri mladini vzgojevati. Avstrijska zgodovina itna mnogo lepih in prmiernih prizorov, dob in preslavnih osob, ki so tudi kmetu znane. A tudi naša^mala toda lepa Slovenija ima v svoji zgodovini marsikteri list s zlatiini čerkami popisan. Izmed teh naj 9» se v berilo vzemo stvari, ki v mladem, za vse lepo in dobro tako občutljivem otroškem sercu bude ljubezen do slovenske domovine, do poštenja in značajnosti. Take predmete naj berilo v malih obrazih, a čversto opisuje. 6. Kar se tiče razvrščenja berilne snovi, ne smejo se sestavki po raznih strokih vrediti, tako namreč, da govori pervi oddelek le o veri, drugi o zemljepisji i. t. d., ker bi po takera načinu postranski cilj in konec postal glavni in bi se vsled tega poglavitna stvar prevrgla. Pri vrejenji posamesnih sestavkov bodi branjc vodilo. Takim spisom, ki ne prizadevajo ročnemu iti razumljivemu branju nikakoršne težave in ki verh tega vzbujajo še veselje do čitanja, odmeni se prvo mesto; naslednji naj se po veči ali manjši težkoti vvrste. 7. Obseg ne bodi preobširen. Le tedaj, če otrok celoto in njene posamesne dele popolnoma razuraeva, le tedaj postane zmožen, da more prosto in vzgledno ponavljati in posnemati. Avg. Leban.